Arhiv za kategorijo 'v afektu'

Boj!

2.02.2014 ob 22:04

Par dni nazaj mi je kolega pokazal posnetek iz oddaje preverjeno, kratek intervju s tipom, ki sliši na ime Dušan Šešok. Dec je imel nastop, kot da bi šlo za finale finala tekmovanja v aroganci turbo liberalnih povzpetnikov. Sicer mi je uspelo s svojo laično amatersko psihološkim pristopom začutiti, da za njegovo ektremistično pojavo stoji nekoliko ranjen in utrujen starec, ampak to je bil celo zame samo droben obliž na rano, ki mi jo je tip s svojim izvajanjem zadal. Res, totalno izgubljen kompas. V drugem svetu živeči model, ki zagotovo nima stika več z nobeno prvino normalnega življenja, ki ne ve niti slučajno za ceno štruce kruha in ki v svojem verjetno organsko močno usihajočem duhu ne najde več variante sploh razmišljati o sočloveku, kot o nekom, ki si z njim delita življenje na tem planetu.

Reagiral sem zelo vehementno. V sekundi sem za eno stopnjo bolj razumel primitivni pristop, revolucionarjev, ekstremistov in teroristov. Celo na Kmere sem se spomnil. Kljub temu, da nikoli in nikdar ne bi mogel biti zagovornik nasilnega in brezumnega reševanja problemov, sem se v svojem razmišljanju za velik korak približal omenjenim skupinam. Ko ne ostane ničesar več, ničesar pametnega, ničesar, kar bi lahko rešili s človeško besedo, potem pač teče kri. Kaj č’mo, tako to je!
Vendar, vse to sem opazoval, prebiral, tuhtal s svojega naslonjača pri 22 ih stopinjah. Živ konfort, vam rečem. Potem pa se je zgodilo. Moral sem se dvigniti in se odpeljati iz Idrije proti Logatcu. Razmere za vožnjo in razmere nasploh so bile zelo na robu primernosti za kakršenkoli odhod od doma. Za piko na i pa nas je v kraju z imenom Hotedršica čakalo še presenečenje v obliki cestne zapore zaradi utrganega daljnovoda. Lahko bi se utrgalo tudi meni ampak glede na to, da to ne bi imelo, preverjeno, niti najmanjšega smisla, sem avto obrnil in poskusil do Logatca priti preko Medvedjega Brda in Žibrš. In uspel. Pa še nazaj. Nazaj grede sem sicer že kršil popolno zaporo ceste pa to ni več pomembno.

Opazil pa sem nekaj drugega. Nekaj kar sicer, hvala bogu, zelo redko vidimo pa mi je vseeno dalo kar zelo misliti. Ko sem se vračal po tisti cesti, pod podrtimi smrekami, pod vejami, ki so obtežene z ledenim ovojem visele nad cesto, mimo debel, ki so bila odžagana ravno toliko, da se je en avto zmogel pretakniti skozi, mimo zametov in plazov, sem lahko z vsem občudovanjem opazoval ljudi. Mlade, manj mlade, bolj ali manj pordele in zavite v kapuce, take z motorni žagami, lopatami ali stroji, ki so se s svojim grmenjem zaletavali v bele kupe. Štromarji, gozdarji, kmetje, cestarji, domačini. Vsaka čast tem fantom, ki zares preživljajo težke dneve.

Pa še nekaj sem pomislil. Katastrofa, nesreča, veliko ljudi v velikih težavah … pa so fantje požrtvovalno šli na teren. Niti pomislili niso, da se ne bi spopadli s kruto naravo.
Potem pa sem spet z mislimi preskočil na tajkuna. Pa ne le na enega. Cel kup jih premoremo. Poleg tega pa še kruto resnico, da so osebki, ki se valjajo po medijih v bistvu samo vrh ledene gore. Deviacija. Šolarji zla, ki se v bistvu niso znali. Prava zalega se valja v svojih pernicah in skrbi, da se kljub ujmi in krizi zaboga ne bi kaj spremenilo. Kakopak! Bubrezi nikoli ne silijo ven iz loja.
Vendar nikakor nikomur ne uspe spodbuditi ljudi, da bi se zavedeli. Da bi nam postalo jasno, da je sranje, nesreča na celi črti. Takrat, ko se začne vse podirati, ni čas, da bi se bali za svoj naslonjač in za svoj, na 22 stopinj segreti brlog.
Žled bo popustil. Polomljene veje bomo obžagali in zvlekli na kup. Skrivenčene blatnike bodo porihtali avtoličarji in zamujene ure bodo šolarji nadoknadili eno od pomladnih sobot.
Prava ujma pa se bo nadaljevala. Fantje, ne pospravljajte orodja. Delo nas čaka!

  • Share/Bookmark

Nočem biti konkurenčen!!

3.01.2014 ob 17:44

Tako zdaj pa znova. Moram reči, da sem za priprave na nov začetek dobil., če že drugega ne, na pretek časa. Imel sem kar štirinajst dni počitnic. In to v času, ko so nam ukinili en dan praznika, kar je bil tako pomemben in pomenljiv ukrep, da skoraj ni bilo moč ugovarjati ali imeti pomisleke ali je to potrebno ali ne. In zdaj se sprašujem, ali sem, medtem ko delavstvo žrtvuje tako pomemben dan, tradicionalno namenjen rekonvalescenci in novemu zagonu, sploh še v igri. Ali nisem s temi svojimi prostimi dnevi preprosto zamočil že na samem začetku. S tem luftarskim pristopom preprosto ne morem biti konkurenčen. Ja, to je to. Konkurenčnost.
Sam prosti dan je sicer lahko predmet razprave. Saj če prav pomislimo, po nekaj dneh praznikov, dobre hrane, dobre pijače, predobre hrane in pijače in preveč poležavanje, marsikdo pomisli ali ni vse to le zmedlo, iztirilo njegov ustaljeni borbeni ritem! Bolj pa me bega ali je to smiseln predmet razprave v kontekstu, kot sem ga nastavil zgoraj. Ali je to korak bliže konkurenčnosti v neizprosnem globalnem ekonom kotlu!?
Lani, ko so naši gospodarstveniki »uspeli« odškrtniti drugi januar, kot dela prost dan, je zgledalo, da je ta en usrani delavni dan nekaj strašno ključnega za rešitev gospodarstva. Delodajalci so že naslednji dan z velikim navdušenjem pozdravljali ta maksimalno zdrav ukrep. Seveda niso pozabili navreči, da so še rezerve in da bi bilo dobro razmisliti še o kakšnem dnevu, ko so plebejci čisto brez veze doma, medtem ko bi lahko proizvajali stvari za tovarniškimi linijami.
Če smo takrat poslušali sindikaliste, smo , kakopak, zvedeli, da so takšen izid »izpogajali«! Kako naj bi bilo drugače. Tudi zdaj, ko delodajalci napovedujejo nove napade na kilometrine in malice, so ti taisti gospodje, ki bi bili radi tovariši, pripravljeni, da se podajo na neizprosna pogajanja. Eden takšnih, po mojem v svoji naivnosti celo dokaj iskrenih primerkov, mi je to o pogajanjih povedal tako ponosno in zanosno, da sem rabil nekaj sekund prej kot sem ga čisto jasno povprašal nekaj stvari.
»Kdo ti daje pravico, da se o tem pogajaš!?«
»Kako to misliš?!« je bilo seveda njegovo protivprašanje.
Nisem imel občutka, da razume kaj mu želim povedati s tem, da smo prišli na neko točko, ko ne obstajajo več pogajanja in barantanja ampak je ostal samo še čisto navaden in enostaven NE ! Od tukaj naprej ni več ničesar zate, stari!« Ne dam! Seveda bi se z mano strinjal na vsakem koraku, ko bi se sprehodila po preteklosti in skupaj ugotavljala kako smo korak po koraku, centimeter za centimetrom dovolili, da nam odščipnejo zdaj to, zdaj ono. V neki privzgojeni naivnosti, mlahavi sprijaznjenosti in zaupanju v neznano silo, ki bo stvari zagotovo na koncu postavila na svoje mesto, smo dovolili, da polastninijo in degradirajo naše delo, izkušnje, pravico in red.
Saj niti ne bi bilo treba pisati primerov, ampak naj bo … mojster šloser, vzdrževalec na liniji … kriza … mojster v proizvodnjo. Pa je šel delat za mašino, ki jo je prej vzdrževal in servisiral … pa se je pokvarila … no, ko si že tukaj, saj znaš sam popravit … in je … Eden od sto se je spomnil in stopil do odvetnika vsaj povprašat, kaj je s tem. Ali je to v skladu s čimerkoli. Še zdaj je model znan po tem, da je bil siten kot stara baba in da mu nikoli ni bilo nič prav.
In mi bi se pogajali še kar naprej. Ker želimo biti konkurenčni. Ta beseda zveni tako logično, tako nedvoumno, tako edino prav. Kot da je težko malo pogledati okoli sebe ali pa se vprašati s kom tekmujemo. Kdo je tista naša strašna konkurenca, ki bi jo radi dosegli. Če bi se ustavili za trenutek in poskusili razmisliti o tem, bi ugotovili grozne stvari. Ugotovili bi, da želimo tekmovati z vietnamskimi desetletnimi otroki, s kitajskimi zaporniki, z indijskimi sužnji s taspodnje kaste … spisek se kar nadaljuje. In če bi še malo premetali sem in tja vsa kruta dejstva, ki bi se nam razjasnila, bi ugotovili še nekaj stvari. Uvideli bi, da smo s pristajanjem na to tekmo v veliki meri krivi tega trpljenja, suženjstva in zlorab. Nenavadno, kajne?
Tako, to sem imel za povedat. Zdaj pa bi se pogajal tudi sam. Ampak stvari bi nastavil malo drugače. Izhajal bom iz tega, da je kovač nekoč koval eno cimpermansko klamfo četrt ure. Zdaj pa ena spodobna ekscentrična štanca namlati takih zadev v eni uri za manjši kamion. Torej? Eko. Štiri ure, štiri dni na teden, za pusta in Martina po en teden. Trinajsto plačo in božičnico v ustavo, davčno olajšavo za vsak obisk veselice in imuniteto za utrujene muzikante. No, to je to. Zdaj pa se lahko pogajamo. Ali pa, zaradi mene, tudi ne!! Lp Dare

  • Share/Bookmark

KLOP

3.12.2013 ob 11:33

Tako sedim v naslonjaču, ki sem ga kupil v hoferju. V akciji, kakopak, in gledam v bel ekran, ki mi mojo pozornost vrača z lahnim, skoraj nežnim osciliranjem. Tuhtam ali ni mogoče pol ali tričetrt stopinje prehladno, posebno v noge, ali ne bi mogoče zraven ekrana postavil nekaj, da bi med morebitnim pisanjem kaj prigriznil in ali ne bi bilo pametno opaliti še eno pasjanso prej kot se lotim.

O energiji, torej o tistem česar definitivno nimam skoraj nič, nisem nameraval. Nasploh s tem ne spodbudim kakšnih pričakovanih reakcij. Sicer ne vem kakšne naj bi bile, ampak po navadi me nihče ne jemlje posebno resno. Pa čeprav domnevno znam še kar solidno opisovati stvari in občutke in zelo plastično povem kako se mi cel dan zdi, da vso »moč«porabim za to, da stojim na dveh in da se mi zdi, da ne morem dvigniti več kot na primer kakšne pol kile, doživim kvečjemu posmeh, ali pa, še huje, pripombe v stilu: »Ja, zdaj je takšen cajt! Saj smo vsi takšni! Taka luna je … itd … itd!!«

In me ima, da bi koga zgrabil za kravateljc. Če bi, seveda za to imel moč. No, mogoče mi zdaj malo upanja, tako za to, da me bo kdo jemal resno, kot za to, da se bo to uredilo, daje napotnica za dohtarja, ki se bo ukvarjal z mojo boreliozo, ki bi znala biti vzrok za to stanje, vseeno pa se bojim, da sem pač preprosto tak. In kar je še huje, da sem samo eden od mnogih.
Neki dan sem se malo spotaknil ob cinično pripombo mladeniča na fejsbuku, ki je zviška spraševal vstajnike izpred leta, kje ste, zakaj ne demonstrirate več, kaj ste dosegli? Ob tem seveda, da on ni bil tako neumen, da bi hodil takrat v Ljubljano in tam tako brezplodno zapravljal čas. To bi bilo seveda s strani takšnih cinikov čisto znosno, če bi hkrati znali povedati kaj so pa oni vsaj poskusili narediti, da bi se kakorkoli postavili nemarnostim, ki se nam dogajajo in, ki jih tudi sami tako radi in tako pogosto kritizirajo. Na toplem in v udobnih položajih, seveda.

Ampak ne smem biti niti preveč kritičen do modela, kot tudi ne smem preveč povzdigovati tistih protestov. Konec koncev smo res kar veliko razmišljali takrat, zakaj mora to potekati ravno pozimi, pa ali je res treba, da je v petek, pa ali je ura taprava … in takšne jako pomembne stvari!

Te dni lahko na teveju pogledamo Ukrajince, ki se ne morejo sprijazniti, da se njihovemu predsedniku ne mudi v Evropo. Pa ne bi niti komentiral njegove skeptičnosti ali karkoli ga že muči. Ampak uspelo se jim je zorganizirati in nekaj sto tisoč jih rogovili po ulicah Kijeva. Tako kot je treba so se tudi zmikastili z žandarji in razsuli dovolj stvari, da zadeva zgleda resna.
Še bolj divje zgledajo protesti na Tajskem. Tam je narod preprosto napadel utrdbe vlade, parlament in podobne svete kraje. Seveda mora tudi tam nekdo organizirat in vzpodbuditi vse skupaj, ampak ko pogledaš tiste ljudi. Do pasu goli, z rdečo cunjo okoli glave in ihtavim, odločnim pogledom. Mislim, to, gospodje, je jezen in odločen človek. Ta ne tuhta ali je tričetrt stopinje pretoplo ali prehladno. Ta nima bolezni od klopa in ta ne piše na blogih in v forumih »Dost nam je! Gotovi ste! Poslance na minimalce! In podobne brezplodne bedarije!«

Res mi pade na pamet, da tudi borelioze nima, ampak hkrati pa tudi, da morda tudi sam ne morem na tistega usranega klopa zvaliti prav vsega. Me skrbi, da je velik del moje šibkosti odporen na vse antibiotike. Da je preprosto del mene, del ljudi okoli mene in del naroda. Da je prirojena, privzgojena lastnost, ki smo se je nalezli skozi par generacij, ki s(m)o živele v nekem času, ko smo sicer imeli prav tako usrane plače, korupcijo,klientelizem in podobne nemarnosti. V manjšem obsegu mogoče ampak vseeno. Nismo pa poznali skrbi za svoje službe, skrbi za to ali bomo naslednji teden še imeli svojo fabriko ali jo bo kdo odvlekel v Romunijo, nismo vedeli za bankrote, stečaje in čakalne vrste za hudo bolne ljudi. Borbenost, ihta, pogum … to je začelo v nas krneti. Tako kot oči človeške ribice, ki v temi kraških jam enako dobro shaja brez njih, se nam je borben duh počasi manjšal in nazadnje ostal samo še sled, ki bi lahko, tako kot za tiste proteusove pikice, strokovnjaki razglabljali, ali je tam sploh kdaj kaj bilo! Za pomoč pri raziskavah bodo lahko uporabili stare knjige, kjer bodo ugotovili, da je Črtomir raje šel v smrt, kot v suženjstvo in da je Iztok z golimi prsmi širil svoje svobodno obzorje. In tuhtali bodo kako se je lahko počasi njegovo junaško sedlo spremenilo v hoferjev naslonjač.

In tako smo postali iz ihtavih bojevnikov en kup sitnežev. Vsi povprek nekaj pametujemo in večina nas čisto natančno ve, kaj bi bilo treba storiti. Tudi tistih nekaj najbolj kompetentnih, ki na nek način uživajo dobre strani slabega stanja, povzema to taktiko. Dobijo se na, na videz strašno fatalnem, kriznem sestanku in se menijo. »Tako bi bilo treba narediti!!!« sklenejo nazadnje in strašno odločno glerdajo v kamere. Potem pa se ne zgodi nič.
Mi pa sploh nič. Zase se postavi samo nekaj gejev. Aja, pa en vegan!

  • Share/Bookmark

Tako ne bo šlo!

10.10.2013 ob 12:41

Ko je Marinko tisto jutro prijel svoje orodje v roke, se je v resnici vedel malo čudno. Ni čisto vsakdanje, da si kovač navsezgodaj zjutraj, še prej, kot se loti dela, tako pozorno ogleduje svoje, že tisočkrat videno in otipano kladivo. Če pa zraven očitno še nekaj sikajoče šepeta sam vase, kot bi z omenjenim delovnim sredstvom imel neprijazen, mučen razgovor, pa je to še toliko bolj posebno. Nenavsezadnje, začetek šihta, vključno z orodjem, ki ga za svoje delo mojster potrebuje, je takšna rutina, že tolikokrat enaka in nespremenjena, da je vsako, že malo drugačno obnašanje, opazno takoj in ga ni mogoče zgrešiti.

Mogoče je Marinka malo vrglo s tira dejstvo, da je zamudil na šiht. No, šlo je komaj za dve ali tri minute, vendar to se mu res ni nikoli dogajalo. Nasprotno, vedno se je zmrdoval nad zamudniki, posebno tistimi stalnimi, ki so se pač svoje nerednosti navadili in so celo na popoldansko izmeno kdaj pa kdaj zamudili. Poleg vsega pa zamude niti ni bil sam kriv. Nekaj se je dogajalo na cesti. Nekakšno zbiranje, odhod na zborovanje ali nekaj takega. Zastoje so povzročili kmetje s svojimi hrumečimi traktorji. Madona, še vedel ni, da imajo kar po vrsti vsi takšne ogromne, sto, sto dvajset konjske zverine. Z vsake stranske ceste so prihajali in se postavljali v vrste. To pa je seveda povzročilo zastoj. To je bil pa že zadosten razlog, da je bil Marinko že navsezgodaj malo siten. Dejstvo, da so ostali po večini zamudili še nekaj minut več, mu ni bilo v kakšno posebno tolažbo.

»Meni bodo grozili!? Meni manjšali plačo! Meni očitali privilegije!« in še nekaj podobnih vprašanj je sikal Profesor sam sebi v brado medtem, ko je ihtavo zavijal na počivališče ob avtocesti. Novice, ki jih je poslušal so mu sicer dvigovale tlak. O svojem delu je imel zelo drugačno predstavo, kot pametnjakoviči, ki so blebetali po radiu. No, morebiti res ne opravi več ravno veliko ur. Včasih dela kakšen dan v tednu, včasih še tisto preloži na asistenta, včasih … ampak, porkaduš, kako sem pa prišel do tega? Menda ne popolnoma brez truda in sposobnosti!? Menda vsak idiot tudi ne mora biti visokošolski profesor. Starec je takrat parkiral na senčnem prostoru, odprl okno in si otrl potne srage s razgretega čela.
»Jim bom že pokazal!« je že vnaprej zmagoslavno zaključil medtem., ko je vlačil iz žepa svoj mobitel
»Zadržan sem!« je bilo kratko sporočilo. Na odgovor uslužbenke ni čakal.

»Zadržan je!« je bilo hladno obvestilo in tudi reakcija študentov, ki so sedeli na hodniku ni bila posebno burna. Zgledalo je, kot da so mladenke in dva kuštravca že vajeni takšnih dogodkov. Nekatere stvari so pač takšne sorte, da proti njim ne moreš nič. Vsaka misel na boj je že vnaprej obsojena na propad. S temi mislimi so, sicer očitno malodušno pa vendarle sprijaznjeno in brez pretiranih čustvenih reakcij, drug za drugim vstajali in zapuščali tisti hodnik. Bodo pač naslednjič rešili problem, ki bi ga mogoče lahko že danes. Le ena od njih je še malo postala in obstala ob visokem oknu na koncu slabo osvetljenega prostora. Zrla je v meglo med platanami, ki so čuvale park pred faksom in verjetno razmišljala kako naprej. Komu povedati, da je na videz majhna težava zanjo verjetno veliko večji problem. Mogoče je bila to celo zadnja priložnost. Nič, je odmislila in otresla s sebe trenutno žalost. Hčerkico mora prevzeti ob dveh in jo oddati tašči, najkasneje ob treh pa se mora narisati za tistim njenim šankom. Šolana kelnarica, ki ji manjka izpit. Če bi uspela do konca poletja … ja, zdaj ni časa za takšne misli. Obrisala si je na hitro oči, z ogledalcem preverila maskaro in pohitela za drugimi.

Dohtar je svojega predstojnika poslušal mirno. Pustil mu je, da je zrecitiral svoje litanije o racionalizaciji in podobnih rečeh. Vedel je tudi sam kam peljejo stvari. Poskušali bodo rezati tu in tam. Vedel je, da tudi sam z vso svojo veličino ne bo izjema. No, vsaj poskušali bodo odškrtniti del njegove plače. Njemu?! Strokovnjaku, ki rešuje življenja! Nič ni motil direktorja pri njegovem pojasnjevanju in tudi njegov odgovor je bil kratek, brez ugovarjanja in kreganja.
»Dobro!« je na kratko, hladno in flegmatično pa niti ne neprijazno zaključil dohtar svoje poslušanje in že v naslednjem trenutku odbrzel skozi vrata. Razumljivo je, da gospodu ni bilo po volji, kar se dogaja. Razumel je, da je treba v tej državi vsled strašne krizne situacije postoriti nekaj stvari, uvesti ukrepe, vzeti nekaterim, ampak, da se lotijo njega!?
»Dobro!« je še enkrat siknil, tokrat sam pri sebi. Zgledalo je, da ima za svoj problem v rokavu rešitev. Težko bi zagotovo trdili ali je bilo njegovo ukrepanje v tistih trenutkih rešitev za situacijo ali je užaljeni dohtar bolj rabil malo svežega zraka. V glavnem, skozi vrata ordinacije je sestri, ki je sedela pred računalnikom in in se ukvarjala s podatki o pacientih, samo na kratko, brez besed in pojasnil, rekel:«Grem!«
Ženska niti ni uspela karkoli vprašati. Njena stokajoča misel o čakajočih je obstala na pol poti. In obstala je tudi ona, z napol odprtimi usti in vprašujočim pogledom!!
»Nove ure vam bom dala! Gospod kirurg je odsoten. Višja sila!« je šokiranim ljudem v čakalnici skušala povedati vse hkrati. Zvenelo je hladno in neobčuteno. Tako kot se je v dolgih letih prakse navadila. Nihče ni opazil, da se ji na koncu besede malenkost zatrese glas.

Francl je v svojem stolu v čakalnici obsedel kot, da bi pravkar izrekli njegovo smrtno obsodbo. Glas medicinske sestre mu je zvenel, kot slovo od upanja, od optimizma, od veselja do prihodnosti.
Skoraj leto je že minilo odkar je bil na tistem pregledu. Bil je pač v takšnih letih, ko človek pa že mora tu in tam do dohtarjev. Malo zaboli tukaj, malo trže tam, nekaj ne dela, drugo spet dela preveč.
»Prostata!«
Takrat najprej ni čutil kakšne posebne panike. O majhnem izrastku je govoril zdravnik. Da ni hudo, da je to zelo pogosto. Da takšnih stvari pozdravijo na stotine in še več! Malo zdravil, obsevanje, pa bo. A ne?
In potem je čakal. In čakal. V kartoteki je bila zapisana neka malenkost, v njegovem drobovju pa mu je tista stvar povzročala vse več težav. In bolečin. Saj je že dohtar povedal, da izrastek pritiska nekam in malo tišči ampak, da bodo to že rešili. »Sestra vam bo poslala uro!« je pokroviteljsko zaključil takrat njuno debato.
Pa se ni nič zgodilo. Vmes se je še kako kmalu javila tista panika, ki je prvi dan ni začutil. Vsak dan, vsako noč brez spanja je razmišljal o tem kaj se mu dogaja. Najsi je pogledal v bukve ali pobrskal po spletu, vse slabše slike je povsod videl. Včasih je bil celo prepričan, da ga zato ne pokličejo, ker so že dvignili roke od njega in njegovih težav.
Ko je ugotovil, da ga očitno ne bodo začeli zdraviti po nekaj dneh in ko so minili že trije meseci, je neko jutro le poklical v bolnico. Če so nanj pozabili, če je prišlo do napake, madona, saj je ja bolan.
Že prej kot je končal, mu je v sredo stavka zasekala sestra in ga nadrla, kot da sitnari okoli zelo, zelo nepomembne zadeve.
»A vi veste v kakšnih razmerah delamo tukaj!?« je bilo jezno vprašanje, prej kot je baba slušalko neusmiljeno odložila.
In potem je prišel ta dan. Francl je bil v zelo slabem stanju. Poleg bolečin, poleg vseh težav, ki jih takšna bolezen prinese s sabo, poleg tega, da je shujšal in vsesplošno oslabel, je bil tudi z živci na tleh. Bal se je vsakega dneva posebej. Nobenega upanja mu ni nihče dal in tudi domači, čeprav so poskušali pomagati, so kvečjemu trpeli skupaj z njim.
Ta dan pa mu je dal upanja. »Ni važno kaj mi bodo odkrili in kako bodo to reševali. Samo da se rešim te negotovosti, samo da se nekaj zgodi. Je pogumno in z upanjem tisto jutro stopal proti bolnici.

In poklical je menedžer svoje ljudi na sestanek. Povedal jim je, da seli tekoče trakove nekam na jug. Da se s temi ljudmi ne bo več bodel. Niti se ni trudil z argumenti. Niti ni navajal kupa razlogov. In ravno tako so delovali tudi podaniki okoli njega. Brez mnenja, brez ideje, brez besed, so kimali in podpisovali papirje pred seboj.

Visoki uradnik je zaprl pisarno za tisti dan. Nič ni razmišljal, kaj bo povzročil s svojim početjem. Ni razmišljal o ljudeh, ki so odvisni od njegovega dela, od tistega kar je nekje zapisano kot njegova dolžnost. Vedel je za pooblastila, vedel za papirje in za ključe ki jih ima samo on. On! In njega so si dovolili vzeti na muho!?

Sodnik pa je v visoki dvorani na svojem vzvišenem stolu prekinil proces. Ni mogel prenašati, da se mu kaj takega dogaja. Ljudi tam pod sabo je pogledal kot artikel, kot nekaj kar je predmet njegovega dela. Dela, ki ni vseboval njegovega razmišljanja o tem, da imajo svoje usode, težave in čisto svoja življenja. Njegov je bil ranjen ponos in njegovo je bilo tisto kladivce, ki je z njim trikrat počil po podstavku in jadrno zapustil svoj stol.

Marinko si je tako ogledoval svojo staro macolo. Nekje zunaj se je slišalo hrumenje traktorjev. Na drugem koncu mesta so baje zaprli cesto prevozniki s svojimi kamioni. Stari kovač pa je le odsotno razmišljal kako naprej.
Takrat se je iznenada zasukal in stopil k svoji šmitni. Kot da je vse tako kot ponavadi. Prej kot se je lotil svojega vsakdanjega dela, je še enkrat namenil kladivu svoj pogled in tako, kot bi v tej zadnji sekundi odkril kako rešiti ta svet, je mirno in neprizadeto dejal:

»Samo boljše orožje bo treba dobit!«

  • Share/Bookmark

Med sabo!!

20.07.2013 ob 14:59

Politika je v demokraciji po svoje fajn zadeva. Vedno in povsod je glavni krivec za vse kar se dogaja, mi pa, glede na to vladavino ljudstva, lahko mirne duše neomejeno šimfamo in pljuvamo po tipih, ki nam jih v pralamentu biksajo in nam krojijo življenje. Po mili volji o njih zbijamo šale, jih ozmerjamo z domačimi ali divjimi živalmi in jih primerjamo z raznimi hudodelci in pokvarjenci iz zgodovine.
Kar neradi slišimo nerazumne pripombe, kako imamo ravno takšne voditelje, kakršne si zaslužimo ali celo, da imamo točno tiste, ki smo jih sami izbrali. To zavrnemo prej, kot v tej smeri sploh utegne steči debata. Kot bi se bali, da bi se izkazalo, da je kakšna druga reč, razen pokvarjenih in nesposobnih politikantov kriva za naše tegobe.

Pogosto tukaj omenjamo stereotipe o Slovencih, njihove domnevne ali pa pač resnične karakterne lastnosti, o razdeljenosti zaradi zgodovinskih dogodkov pa tudi o apatičnosti in neborbenosti naših prebivalcev.
Poskušali smo že tudi ugotavljati, kaj je resnični, pravi izvirni greh, ki nam kvari splošno podobo in kakršnekoli izglede, da bi se stvari obrnile v pravo smer.

Sam sem že večkrat razmišljal o tem ali onem pa nikoli nisem prišel res do dna. Tudi tokrat ne verjamem, da bom odkril pravo bistvo, vseeno pa vse bolj dojemam, da je to, kako se odzivamo na spremembe, kako sprejemamo dogajanje, kako se držimo svojega »prav« ne glede na ceno in še marsikaj, točno to kar nam je najbolj pisano na kožo. To preprosto potrebujemo. Brez tega to preprosto ne bi bili MI !!

O pojavu sem začel razmišljati pred časom, ko sem obiskal nekega gospoda, da bi ga povprašal par stvari o znanem sokrajanu, njegovem vrstniku, ker smo sestavljali scenarij za predstavo »in memoriam« omenjenemu velikemu možu! Glede na to, da sem bil zadolžen za pisanje o njegovih otroških letih, sem pričakoval navdušeno, idilično pripoved. No, slednje sem sicer kasneje tudi dobil, najprej pa sem naletel na čisto pravo jezo, ki me je za trenutek spravila celo malo ob sapo. Iz deca se je kar vsulo, kako je bil svet (že) takrat nepravičen in grd. Omenjeni umetnik, ki sem o njem spraševal je bil namreč doma »na vasi«, gospod, ki sem ga obiskal pa je bil kmečki otrok. Opis, kaj vse je to pomenilo bi bil predolg, mi je pa ostalo v spominu, da so se tavaški poleti kopali v Idrijci, takmečke pa so s šibo gnali nazaj k delu, če se je kateri spozabil in si privoščil pobeg do vode …

Pred kratkim sem nekoliko izgubil živce v svojem osebnem lokalu, ko se je nek model, mimogrede, javni uslužbenec v panogi, ki zanjo ne vem natančno zakaj obstaja, lotil kmetov. Govoril je o njih kot o totalni zalegi, ki nič ne dela in vleče od države bajne subvencije. Seveda sem takoj pred očmi imel Jagrščane in podobne ljudi, ki vzdržujejo nekaj od svojega kmetovanja, se oprijemljejo tradicije in skušajo po svojih najboljših močeh in brez materialne koristi ohranjati okolico svojih bajt, da jim je ne požrejo grmovje, trava in praprot.

No, in medtem, ko se je omenjeni javni uslužbenec pridušal, da mu pavri vlečejo denar iz takvina, da sem po prvem posredovanju moral stopiti korak nazaj, ker je začel tip menjavati barve in mu je pritisk naraščal blizu rdečega polja, sem bil kakopak v kakšnem drugem ambientu deležen tudi ravno nasprotne verzije.
Poskusite kdaj sesti med kmete. Če se le da takšne, ne prav mlade in takšne, ki imajo več kot le par mršavih krav. In naj se vam ne zdi pretirano čudno, če boste izvedeli, da šiht v tovarni niti ni delo. Tisto je le šiht, delaš pa pozneje, ko prideš domov, vžgeš kosilnico ali motorko in zagrabiš za delo kot dec. Tistih iz blokov pa niti ne bi omenjali. Brezdelna, malodane propadla skupina.

Hotel sem še nekaj o sečnji dreves, ker je to kar vroča tema zadnje čase. Pa je že tako nastalo cel kup odstavkov. Tudi glede gozdarjenja sem namreč imel že ostro debato. Gre za to, da lastniki prodajajo hlode v Avstrijo namesto, da bi jih predelali doma. Potem bandi kmečki očitajo črni posek, utajo davkov in še vse kar se da najbolj nesmiselno zmetati v isti koš. To, da kmet proda tja, kjer mu pač bolje plačajo se ni nikomur zdelo vredno razpravljati.

In vendar sem, ne glede na to, da sem nekoliko bolj na strani podeželskega, kmečkega prebivalstva, zadnji udarec dobil prav od tam. Omenjali smo že totalno katastrofo od zakona, ki se imenuje zakon o davku na nepremičnine. Bogve kaj bo s tem, oziroma bogve kaj bo nastalo, če bo obveljal tak, kot je predlagan. V tem primeru bodo kmetje šli na ceste. Svoje traktorje, kombajne, samonakladalke in trosilce za gnoj bodo zapeljali na državne ceste potem pa se peljite mimo, če se morete.

Sam sem že takoj pritrdil, da se jim bom v tem primeru pridružil. Sicer bom svojega tomota raje pustil doma, da se mi ne bi smejali, ampak šel bom pa zraven. Tako kot sem se pridružil protestu, na pol maškaradi, na trgu v Ljubljani. Potem pa sem slišal izjavo kmečkega sindikalista pri dnevniku. Rekel je, da če bodo njihovi gozdovi obdavčeni, da bodo pač pa zaprli poti in steze. Zakaj bi smeli ljudje hoditi skozi njihovo posest, tam dihati gozdni zrak in odtrgati jurčka, če oni plačujejo davek!?

To me je zabolelo prav nekje notri na sredini. Pa ne samo zato, ker sem prepričan, da je takšno razmišljanje nesmiselno in bolno in da če bomo prirajšani za sprehajanje, ne bodo davki nič manjši. Mislil sem tudi, da smo končno dojeli, da imamo vsi težave. Mislil sem, da je minil čas pred šestimi, sedmimi desetletji, ko je zeval prepad med tistimi iz starega dela vasi in tistimi iz obrobja, iz kmečkih bajt. In razočarano sem ugotovil, da se s takšnim razmišljanjem niti ne morem nikomur pridružiti.

Tisto kar kaj velja, je boj. Tak kot bi ga vzel iz zgodovinskega učbenika. Ne bori se za napredek ali za kakršnokoli drugo izboljšanje stanja. Bori se za to, da imamo svoj prav, da lahko s pestjo tolčemo po mizi in obsojamo druge, njihov način življenja in krivičnost kriterijev, ki vladajo.

Razredni boj je tisto, spoštovani, kar edino velja!!

  • Share/Bookmark

Vse povprek!!

17.05.2013 ob 18:12

Večkrat sem že omenil, kako težko sprejemam osebe, ki imajo fiksno idejo, da točno vedo kaj je dobro za druge ter kaj in kako bi sami ukrepali, da bi te sicer zablodele soljudi spravili na pravi tir. V usodah vseh, ki jim ne gre vse kot po maslu ne vidijo spleta nesrečnih okoliščin, smole, ki jo morda imajo takšni osebki ali česarkoli drugega, kar bi bilo lahko že po definiciji nekako opravičljivo ali vsaj vredno razumevanja, če ne kar pomilovanja. Ne, vedno obstajajo majstri, ki točno vedo kaj je z ljudmi narobe in predvsem kako bi to uredili. Da bi bila še najboljša pot ta, da bi jih spremenili po svoji lastni podobi, je seveda zgolj naključje, podobnost z nekim razvpitim likom, ki je ljudstvo baje tudi oblikoval po svoji podobi, pa seveda tudi!

Vendar pa, nekaj je treba priznati. Ljudje jih po večini kar kapitalno biksamo. Polni smo slabosti, zasvojenosti, trapastih razmišljanj, čudaštev in žlehtnob. Nas je, preprosto povedano , prav zares treba vsaj malo regulirati, malo bremzati, nam malo pristriči peruti. Temu ne morem na splošno in vse povprek ugovarjati. Zlahka pa ugovarjam, če se takoimenovani pristojni lotijo reševanja problemov tako, vsepovprek.

Pa da ne bom samo brez repa in glave pleteničil o težavah, je še najbolje, da vam predstavim praktičen primer. Predstavljajmo si nekakšno čudno državo, še najbolje takšno bolj majhno. Veste, če je dežela bolj mini, potem so problemi zgoščeni, vse nemarnosti so bolj skupaj in vse si je laže predstavljati.

In tako se je v tej namišljeni deželi zgodilo, da se je preveč nakuhalo grehov, hudobije in celo kriminala. Na primer tatovi. Tega se je pojavilo toliko, da je človek včasih dobil vtis, da se krade kar vsepovprek. Bili pa so tatovi dveh vrst. Eni so kradli kure, drugi pa konje. Verjetno ni treba posebej pojasnjevati, da je še tako kilavo kljuse bistveno več vredno kot ena kura. Vendar pa se je v kratkem času zelo povečala ravno kraja konj. In modreci so staknili glave. Po dolgem razmišljanju so se zedinili, da je zaradi povečanega števila konjskih tatov treba bolj strogo obravnavati ta kurje. Konjske tatove je treba itak pustiti na miru. So zoprni in na momente celo nevarni tipi.

Podobno se je zgodilo z nasiljem. Sprejeli so zakone, ki so človeka, ki je sosedu prifural dobro klofuto, pripeljali za vsaj leto dni v arest., sprejeli pa so jih zaradi tega, ker se je povečalo število morilcev. Slednji pa niso talali klofut ampak so imeli bolj učinkovita sredstva. Zato jih žandarji tudi niso nadlegovali.

In tako so se nekega dne lotili prometa. V prometu so, tako so nedvoumno ugotovili, tudi pijani vozniki. Temu definitivno ne gre oporekati. Vendar tudi tam niso vsi enaki. Eni imajo v žilah tri promile alkohola in že na videz, ki spominja na nekaj med na frišno sklepanim bakrenim kotlom in orjaško borovnico, niso primerni za na cesto. Vsake toliko pa se med šoferji najde kakšen, ki po kosilu spije pivo ali ki je zasluženo pijačo srknil po težkem šihtu, potem ko je bil tako rekoč že doma. Dvesto metrov kolovoza od vaške oštarije do doma pač ni ravno nek highway. Tak pivec ni niti slučajno pijan, predvsem pa nikomur ni nevaren. S svojima, komaj izmerljivima dvema desetinkama promile.

In v tej situaciji se zbere strokovna srenja. Planejo pokonci in vpijejo drug čez drugega in tolčejo po mizah. »
Vse te tipe je treba spraviti na hladno, jim pobrati dokumente, avte, dostojanstvo in čast. Vse, ki bodo samo pomislili na karkoli kar ni nula nula.« Se derejo ostareli piflarji, ki so začutili svojih pet minut in možnost promocije. Potem po dolgih modrovanjih in rogoviljenju sprejmejo rešilni zakon, ki iz delovnih ljudi, ki nikoli niso delali težav na cesti in tega od njih tudi ni za pričakovati, navadne pomilovanja in zgražanja vredne kriminalce. Začuda, tistih temno plavo rdečih omamljenih tipov, ki vozijo dvesto konjske neregistrirane avdije ali beemveje iz prejšnjega tisočletja, se niti z eno črko ne dotaknejo.

O joj, kam je zašla ta moja reč!? Govoril sem o tipih, ki vedo. Ki znajo. Ki bi nas oblikovali tako, da bi neškodljivo bivali na tem planetu. Verjeno ste opazili, da jim nisem posebno naklonjen. Pa jih po svoje razumem. Bogve kaj imajo za sabo in, še verjetneje, česa vsega nimajo. Ampak nekaj mi pa požene mravljince po hrbtu, mi povzroči izpuščaj in zjebe prebavo; Ko takšni tipi za svoje izvajanje izkoristijo najhujšo nesrečo. Ko pristavijo lonček k najhujši bolečini in napeljujejo vse na svoj mlin, ne da bi se zavedali kako mimo, kako pozno in kako bedno je to početje, takrat me pa res ima, da bi … napisal en blog!!

  • Share/Bookmark

Plačaaam!

26.04.2013 ob 23:02

V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.

Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.

No, pa pustimo to. Izvirni greh!?

Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!

Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.

Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.

No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….

Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.

Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.

In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.

Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!

  • Share/Bookmark

En sam!

24.04.2013 ob 13:23

Petek, tam okoli poldneva. Eden zadnjih petkov v letu! Po zgodnjem kosilcu sem malo prej odšel na delo. Do druge ure sem imel še ravno dovolj časa za moj kapuccino in za to da preletim cajteng, dogodke prejšnjega dne, srhljive nesreče, športne uspehe in kakšen bedasti vic na zadnjih straneh.
Mojo pozornost je med rutinskim kafetarskim početjem pritegnil mladenič, ki je očitno utrujen počival za mizo v kotu. Utrujenost je v tem primeru le delno primerna prispodoba za njegovo stanje. Fant je bil uničen zaradi več dejavnikov. Pod bremeni tistega jutra je namreč v oštariji zaspal kot ubit. Skuštrana glava mu je slonela na levici, ki jo je v ta namen iztegnil do polovice mize. V desni je še vedno držal na pol polno flašo piva, ki mu je očitno veliko pomenila.
»Ej stari!«, sem siknil. Za čuda se je fant odzval, dvignil glavo in me pogledal. Takoj mi je bilo žal, da mi je padlo na pamet motiti ta prepotreben počitek. Izpod čela z vzorcem rebrastega žameta, ki se je dodobra skopiral z rokava so me namreč pogledale krvave, goveje oči na koridi ravnokar potolčenega bika. Kar olajšanje sem začutil, ko so se oči zaprle nazaj in je glava spet padla v prejšnji položaj, kot da se ni nič zgodilo. Seveda tip, ki ga sicer dobro poznam, ni niti slučajno vedel, da ga je kdo obgovoril. Kje pa! Tudi če bi ga v tistem trenutku spravil na noge, se z njim rokoval, ga objel in poljubil na presenečena lica, se tega zagotovo pozneje ne bi spomnil.
»Kaj ni to žalostno?«, me je pobarala kelnarica. Bila je Marija, ki se je tudi sicer stalno nekaj obregala ob stranke pa če je bilo to potrebno ali ne.
»Z nočnega šihta je prišel in obvisel tukaj« je še naprej jamrala nad njegovim nevšečnim stanjem.
»Ne vem kako so lahko ostali njegovi kolegi takoj odšli, on pa je ostal tukaj kot da ne bi vedel kje je doma. Dva sta spila vsak po malo pivo, eden kavico potem pa so lepo odšli in je ta ostal sam. Sedaj pa poglej kakšnega se je naredil! Joj, če bi bil moj! « V tej fazi njenega blebetanja je pomenljivo pokimala in z iztegnjenim kazalcem žugala proti utrujencu,« če bi bil moj dec, bi mu že pokazala!«
»Ja, res je žalostno!« sem se v tistem trenutku vtaknil v njen zoprn samogovor. Navidezno strinjanje ji je bilo všeč in še bolj se je izprsila in nasmeh se ji je raztegnil do ušes. To stanje sem v naslednjih trenutkih neusmiljeno porušil. Iz mojih ust se je med zapuščanjem prizorišča usul plaz besed, ki so se minule minute nabirale za pregrado, ki ji pravim »saj ni vredno ».
» Zelo žalostno!« sem nadaljeval »žalostno je, da je ostal sam. Zakaj se ostali po celem tednu nočnih šihtov niso vsedli skupaj z njim in se ga pošteno napili? Ko sem bil jaz v njegovih letih, je bilo to nekaj čisto poštenega in običajnega. Žalostno je tudi, da šimfaš svoje stranke. In še nekaj sem pozabil. Kakorkoli je tip pač zabluzil…….to je storil za svoj denar….zaslužen.!!«
Očitno hud, pa čeprav sem v resnici namenoma vključil v svojo jezo nekaj taktičnega pretiravanja, sem odšel skozi vrata. Presenečena Mary me je pospremila le s presenečenim pogledom, brez besed…
….in sem šel na šiht.

  • Share/Bookmark

Zdaj eni, zdaj drugi!!

3.02.2013 ob 19:27

Potem, ko sem imel že nekakšno upanje, da se ljudje pri nas prebujajo in da marsikomu postaja jasno, kaj je za nas res pomembno in kaj zares potrebujemo, je to moje upanje, na trenutke celo navdušenje, vsled vsega dogajanja, kakopak splahnelo. Potlačeno in neugledno se spet valja zelo na dnu, med nesnago in nevrednimi, predvsem pa zelo nepomembnimi občutji.
Ko sem videl množico ljudi, seveda nisem mogel spregledati, da s sabo nosijo simbole, ki se mi zdijo nepotrebni in njihovo obujanje neproduktivno in nelogično. Vendar zdelo se mi je, da je vse skupaj nekako dovolj raznoliko. Na plakatih so ljudje žugali sodrgi, ki nas je prinesla okoli, da so gotovi in da prihaja njihov neizogibni konec. In glej vraga!! Na transparentih so bili zares vseh sort tipi. »Vsaj to« sem si mislil. Pa smo le dojeli, da ni naš problem kateri od teh prašičev se bo še nadalje redil ob koritu, ki ga vse težje, pa vendar redno filamo. Naš problem postaja počasi kako nahraniti sebe in svoje. Naš problem je ohraniti svoje delo in temu delu ohraniti dostojanstvo. Naš problem so fabrike, ki dnevno padajo pod bremeni neznanja, preteklih grehov in sedanje nezmožnosti in nepripravljenosti politike, da bi zaščitila za nas res pomembne stvari. Naš problem je, da usihamo kot narod in kot posamezniki. Konkretno organsko, statistično! Grizejo nas z vseh strani. Od zunaj nam ukazujejo kaj moramo porušiti in kaj pustiti. Kar ostane, pokupijo od nas za beden denar. V državo redno uvažamo množice tujcev, ki skrbijo za beden nivo na trgu delovne sile in predvsem za nizko ceno dela. Brez posebnih omejitev, dobivajo stalna prebivališča za cele družine in v fabriki je že nekakšen nesprejemljiv in nestrpen prekršek, če kdo pripomni, da naj zaboga z njim ljudje komunicirajo v našem jeziku. Do kulture v celi zadevi niti ne pridemo. Vedno ostane nekje tam zadaj, kot nepomemben, celo odvečen pojav, primeren za kakšne druge razmere, ko bo čas tudi za neumnosti.
Ampak, kar me je res prizadelo pri protestih pa je to zadnje dejanje, ta uvedba dvoizmenskega protestiranja. Eni dopoldne, drugi popoldne. Saj sicer dve izmeni že dolga leta brez težav prenašam, ampak v tem primeru pa res nisem navdušen. Pa sem najprej pomislil; jebenti, verjetno si bomo razdelili material in bomo eni robantili za nižje cene in ohranitev delovnih mest, na drugi izmeni pa bodo poprijeli na področju sociale in korupcije med elito. Pa sploh ni, ne boste verjeli, mišljeno na tak način. Pa tudi drugo misel, da gre za to, da je za vse premalo prostora in bodo eni pač hudi pred južino, drugi pa bolj pod noč, ko se bodo taprvi že glasovno iztrošili in ne bodo mogli več držati pokonci stisnjenih pesti, so mi na hitro zvrgli.
»Saj so eni proti drugim. Kot mačke in psi!« so mi v mojo nepopisno zgroženost pojasnili!!
O krucefiks, to pa terja bolj poglobljen pristop, sem pomislil sam pri sebi in se podal med mačke in pse. Tam pa sem znova naletel na nerazumljivo in porazno sliko. Pa naj še enkrat omenim, da sem bil z deljenim delovnim časom in programskimi razlikami že vnaprej sprijaznjen. Vendar pa sem bil vseeno zelo razočaran. Ljudje se niso več borili za nič iz tistega spiska. Na plakatih ni bilo več vseh tistih malopridnih decov in še kakšne babe zraven. Na plakatu je bil samo eden. Kamorkoli mi je neslo oko, vsepovsod en in isti model. In visoko so držali ljudje njegovo podobo. »Naredil je to, naredil je ono, čisto sam je speljal tisto reč!!!«
Zmeden sem zapustil prizorišče in razmišljal kaj se je zgodilo s protesti, da so se spremenile v shod oboževalcev nekega čudnega tipa!?
Pa sem šel na drugo izmeno. Tam pa mi je šele vzelo sapo. Ljudje so na plakatih imeli samo en in edini ksiht. In ta je bil, glej ga šmenta, točno isti in noben drug, kot dopoldne! In visoko so ljudje držali njegovo podobo in zraven kričali: »Naredil je to, naredil je ono, čisto sam je speljal tisto reč!!!«
Pa niti nisem imel občutka, da bi bil bistveno drugače obravnavan. No mogoče mu je na kakšni sliki navihanec narisal brke ali svinjska uha ampak v bistvu je bil grd tako na tistih slikah dopoldne kot tudi na teh popoldanskih.

Niti nisem uspel nikogar nič vprašati. Moral sem stran. Stanje se mi ni zdelo naravno, ni se mi zdelo zdravo. Seveda sem se počutil negotov tudi zato, ker vsega skupaj nisem razumel. Nikoli se tudi nisem znal zliti z navijaško množico. Ampak, karkoli že, tega da vsi pojejo slavo enemu in istemu človeku, tega pa tudi ne razumem. Pa karkoli naj že bo! Bogve, verjetno bi znal biti dober občutek, da nekoga tako ceniš, tako občuduješ. Da mu pripisuješ tako velike sposobnosti. Pa niti nima rdečkaste brade in črnega pasu iz karateja. In gledal sem pse in gledal mačke. Zdaj ene, zdaj druge. In počutil sem se kot Orwelove živalce, ki so zgarane, izkoriščane, pretentane gledale skozi okno svoje prašiče. Zdaj ene, zdaj druge …. In na koncu ugotovile, da jih ne ločijo več med seboj!

  • Share/Bookmark

Agencija Žito

5.01.2013 ob 21:01

Ko so sinoči pri odmevih objavili strašansko grozljivo novico o tem kako je slovaška agencija za delo ponudila šestim zaposlenim v Žitu v podpis pogodbe po katerih naj bi dobili dobrih tristo evrov bruto plače, je zgledalo da je to nekaj zelo posebnega, nekaj še ne slišanega in nekaj kar se je čisto prvič sploh zgodilo na »naši zemlji«!
Pa ni to tako izjemna reč. No, dobro, res je malo nenavadno, da tuje podjetje, posreduje delo za slovenske delavce, v slovenskem podjetju, ki poleg vsega tudi posluje v Sloveniji. Tega niti ne morem komentirati. Očitno pri nas kljub vsemu manjka sposobnih posrednikov, ki jim ni težko do konca postrgati še tiste bede, ki je ostala v žepih delavca. Nenavadne številke so se menda na pogodbah pojavile, ker je agencija, ki je baje takšnih v obratovanju pri nas nič manj kot stošestdeset, želela skozi drobni tisk spraviti nekaj paragrafov iz slovaške zakonodaje. Bravo!! Tistih tristo evrov pa seveda pomeni tudi to, da bi zaposleni sicer dobili še nekaj denarja (potni stroški, dodatki ipd) vendar bi bil davkom v republiki Sloveniji podvržen samo tisti bedni znesek omenjen zgoraj. Ostalo pa je, po domače povedano, denar v kufru. Nekaj takšnega denarja je sicer deležen tudi delavec, nekaj delodajalec, ki je najel agencijo in nekaj taksfree cekinov roma v žep uslužbenca agencije. Vsekakor pa večino tega denarja roma iz Slovenije ven. Pa pa!
To, da imajo posamezniki pri takšnih mahinacijah svoje zelo očitne interese, bo delodajalec (v tem primeru Žito) dokazal tako, da ne bo prekinil sodelovanja z omenjeno firmo, ampak bo poskušal čimbolj na hitro zadevo pomesti pod preprogo in ordinirati po starem še naprej.
Da ni dogodek nekaj tako posebnega sem pa, kot že rečeno, zelo trdno prepričan. Že velikokrat sem, sicer običajno v nekem širšem kontekstu, omenjal to uvoženo delovno silo in namigoval, da se mi ne zdi vse tako brezhibno čisto in jasno, kot bi nam to želeli prikazati. Nenavadno veliko število teh ljudi, skoraj neomejeno število ur, ki jih lahko opravijo mesečno, pogosto nezmanjšan obseg dela tudi v času, ko je dela na splošno manj in še marsikaj, mi je dalo misliti, da so interesi kljub vsemu lahko tudi za malenkost drugačni od tistih nam predstavljenih.
Tudi, dejstvo, da skoraj po pravilu nisem dobival odgovorov in komentarjev na svoje namige, priča o tem, da večina ljudi problema kot takega, ne jemlje resno. Ljudem se ne zdi vredno razmišljati, da je zaradi zakonodaje, ki dopušča da se tako dela z delavcem v naših krajih, šerife, ki s svojimi zveneče poimenovanimi agencijami mastno bogatijo na račun ljudi v stiski, zraven pa si še pomagajo s podkupovanjem posrednikov pri slovenskih firmah, da zaradi vsega tega še pada, že tako klavrna cena dela našega, domačega človeka.
In vse to počne isti delodajalec slovenski, ki v isti sapi ob omizju na teveju milo stoka kako strašno, neznosno zaščiten je proizvodni delavec v naših krajih. Kako je naša delovna sila nefleksibilna in kako je SAMO zaradi teh anomalij nekonkurenčen in obsojen na bridki propad,V takšnem trenutku ponavadi tudi navede najbolj drastičen primer, ki se ga lahko spomni. Ponavadi je to za nedoločen čas zaposlen model, ki je najprej dve leti na bolniški, potem dva dni na šihtu, potem izkoristi ves dopust, v tistem tednu prej kot spet zboli, pa uspe biti žrtev mobinga in toži podjetje za sto jurjev.
Malo morgen, dragi delodajalec slovenski. Čisto vse finte, ki ti padejo na pamet, uporabiš proti nam. Točno veš, kdaj se komu izteče zakonski čas, ko bi ga moral vzeti za stalno v službo. Tri dni pred iztekom mu prekineš razmerje in ga znova skleneš po nekaj dneh. Medtem, ko jamraš, da delavcu ne moreš nič, si izumil kolektivno pogodbo, kjer so vedno navedene izhodiščne torej najnižje postavke, iste tako za izkušenega delavca
z desetletji staža kot za vajenca, ki je prišel včeraj. In brez pravih zadržkov in kriterijev povoziš vse bonitete, ki si jih je človek pridobil z leti in deca v imenu nekakšne krize porineš nazaj na prvi klin. Človeka ne obravnavaš kot individuma z znanjem in izkušnjami ampak ga kot enoto vkalkuliraš v ceno proizvoda, ne glede na to koliko ljudi ti skuša dopovedati, da s tem ko zanemarjaš lojalnost in izkušnje, mečeš denar skozi okno.

Delavec v naših krajih zagotovo ni zaščitena vrsta. Je zelo ranljiv in velikokrat zelo nemočen. Vendar pa glavnega greha tukaj niti ne pripisujem delodajalcu. Konec, koncev marsikaterega celo zelo spoštujem, da uspe krmariti v teh časih. Pa čeprav na robu če že ne zakonitega, pa vsaj moralnega in etičnega. Glavni problem v zvezi s tem nezavidljivem položaju delovnega človeka vidim v klavrni zakonodaji, v brezbrižni državi in tudi v tem, da delavstvo nima niti približno nobenega svojega predstavnika, ki bi zastopal to našo največjo skupino ljudi v pogajanjih z delodajalci.

Ogromno število ljudi, ki jih agencije uvažajo v Slovenijo SO problem. Pa čeprav so po mojih izkušnjah Makedonski in Bosanski delavci po večini čisto fajn in pridni dedci. Nič nimam osebno proti njim. Tudi proti temu, da vsak po kratkem času pripelje s seboj celo familijo, zaradi svoji osebnih značilnosti ne morem biti nastrojen.
Se mi pa pogosto vseeno zdi čudno, da moram človeka naučiti osnov na stroju, pogosto celo v njegovem jeziku, da rabi pol leta, da začne za silo samostojno opravljati svoje delo … pa se vseeno delodajalcu bolj splača (za isto urno postavko!!) zaposliti njega kot mene.

Potem, ko sem si ogledal včerajšnje odmeve, ne bom več kupoval izdelkov žita. Ne, ni govora. Šel bom v hofer in tam kupil rogljičke za ob kofetu. Vendar, še enkrat ponavljam, problem je veliko širši. V bistvu je najbolje, da tudi odmevov ne gledam več, v nasprotnem primeru v kratkem času ne bom jedel več nobene stvari!

  • Share/Bookmark