Še en lep dan v Sloveniji a kje so zlati časi , ko smo srečni bili

Kdor je že večkrat izgubljal svoj dragoceni čas na teh mojih straneh je v mojih zgodbicah lahko opazil, da sem rad zelo prizanesljiv do alkohola. Zelo rad včasih omenim kakšnega konzumanta, ki mu njegovega srkanja opojnih pijač nikakor ne štejem v slabo. To je v teh časih stališče, ki nima posebno veliko možnosti za uspeh v debatah. Nasprotniki, tako tisti kar tako, kot tudi goreči aktivni borci proti alkoholu se nasproti takšnega obravnavanja alkoholizma postavijo z nekaj klasičnimi, tradicionalnimi argumenti, ki jim tudi sam ne vidim možnosti ugovarjanja.Nikoli na primer ne bi mogel zagovarjati človeka, ki se opija v gostilni in potem omamljen doma rogovili in pretepa svoje trezne družinske člane. Nekateri v tem početju vztrajajo dolga leta in neizbrisno zaznamuje življenje otrok in svoje partnerice. Ne, takšnega početja pa Dare res ne more zagovarjati. Imam pa okoli takšnih tipov vedno en zadržek. Vedno sem bil prepričan, da so ti suroveži problematični ne glede na to ali so trezni ali pijani, le pod vplivom maliganov se jim te njihove anomalije odvežejo, ventili popustijo in evo cirkus v hiši. Z drugimi besedami…tip je surovina in amen!Še manj bi bilo mogoče iskati karkoli pozitivnega v tem, da se pijani ljudje spravljajo za volan in na cesto. Tam v svojem stanju z zamegljenimi čutili in oporečno razsodnostjo ogrožajo življenja ostalih, normalnih udeležencev v prometu. Neredko zaradi prepočasnih reakcij ali slabe koordinacije povzročijo hude in tudi najhujše nesreče. Ne, alkohol na cesti pa res ne bi smel imeti mesta.Tudi stalnega, vsakodnevnega popivanja, ki povzroča cel kup težav, od preobremenjenega družinskega proračuna, do veliko preveč nekoristno izgubljenih ur pa seveda v skrajni točki do odvisnosti, ne odobravam.Tukaj pa pridemo do tistih, ki jih rad kdaj pa kdaj omenim in , ki se mi zanje zdi, da jim nimam česa očitati. Pa ne le to! Celo bi si upal trditi, da nihče ne bi smel imeti pravice biti kritičen do njih. Prav te dni se veliko govori o Planici. V tipični slovenski novinarski maniri, ko je veliko bolj zanimivo, kadar se nad ljudmi in stvarmi zgražamo, kot pa kadar jih hvalimo, zelo velikokrat slišimo negodovanje in jamranje zaradi cele trume veseljakov, ki okupirajo štante v dolini pod Poncami .

Na blogih je poleg pisanja postov nadvse pomemben tudi prispevek komentatorjev. Po nekaterih namigih je to sploh smisel pisanja blogov. To namreč, da se ljudje odzivajo in odobravajo ali pa neusmiljeno zavračajo naša mnenja. Po večino blogerji komentiramo drug drugega. Večinoma imamo na svojih straneh spisek ljudi, ki so nam všeč oziroma, ki so nam s svojim ustvarjanjem in razmišljanjem blizu. So pa med nami tudi komentatorji, ki so samo to. Javljajo se na poste in tam napišejo svoja mnenja.

Sem pa opazil, da so pristopi in motivi za to početje vsaj na videz zelo različni. Najbolj pogosto se mi zdi komentiranje v smislu opozarjanja na svojo prisotnost. To počnemo zelo pogosto in s tem skrbimo, da tudi blog ostaja pri življenju. Nekateri s tem pretiravajo in komentirajo tudi takrat , ko niti slučajno nimajo česa povedati.
Takšni komentarji so kombinacija kratkih medmetov, pozdravčkov in katerega od razpoložljivih smajlov.

V nasprotju s temi pa obstajajo tudi komentatorji, ki se na naše poste odzivajo z dolgimi , vsebine polnimi zapisi. Pri takšnih se včasih sprašujem, zakaj ne pišejo vseh svojih mnogobrojnih misli v svoj blog. No, zgleda da jim tako paše.

Tudi v sami dinamiki in pristopu so med komentatorji velike razlike. Med prijaznimi, šaljivimi in tistimi, ki so se mimogrede oglasili s pozdravčkom, so mi najbolj zanimivi takšni, ki se v virtualni svet prihajajo dobesedno borit. Kjerkoli se pojavijo , se razvije polemika , ki izvrže iz svojih dolgih monologov vsa , tudi najbolj skrajna stališča. Verjetno sicer govorjenje o osebnih zamerah in prepirih ni smiselno, vendar pa velikokrat zlahka dobimo ravno takšen vtis.

Tisto, kar pa me je v bistvu navedlo, da sem se lotil pisanja o komentiranju pa je nek čisto tretji pojav. Gre za to, kako si kot obiskovalec nekega čisto drugega bloga sprejet. Gre za to, kako avtorji reagirajo na komentarje, ki jim niso všeč. V mislih nimam samo takšnih, ki nasprotujejo avtorju in zavračajo njegova razmišljanja. Gre tudi za takšne, ki se jim ne zdijo na dovolj visokem nivoju, mogoče preneumni ali pa preveč neresni. Dobrohotni komentator , posebno če je iz skupine osebkov s počasnejšim paljenjem, lahko šele po daljšem času pogrunta, da je obravnavan kot cepec. Takrat si še zaželi, da bi ga na dotičnem blogu raje nesramno ignorirali, kot mu to delajo marsikje drugje. Seveda se marsikje zgodi, da mu kakšen bolj energičen in dovolj vzvišen avtor tudi kar direkt pove, da naj ne hodi več blizu. Sicer je to kljub neprijetnemu občutku za malenkost bolje a počuti se vseeno nekoliko užaljen in nerazumljivo in nepravično se mu zdi, da so ljudje do njega takšni.

No, ravno zaradi tega imam predlog. Gre za povsem tehničen dodatek na vaše strani. Poleg števcev, povezav, reklam , blogorol in avatarjev bi avtorjem, ki ne marajo na svojih straneh sebi nedoraslih komentatorjem svetoval nekaj znakcev, ki bi zadevo mogoče zlahka uredili.

Z grafiko sicer nisem prav posebno spreten in bom le nekako nakazal kako bi po mojem to lahko zgledalo.

S prvim znakom bi se resni , angažirani blogerji, ki svoje energije ne kanijo trošiti za to, da bi se ljudje okoli njih zabavali rešili neresnežev.

Zelo koristna bi bila tudi oznaka, ki bi nezaželjenost sporočala vsem, ki bi radi komunicirali umirjeno, brez pretiranih bojnih polemik.

Mučno patetiko bi zajezili z oznako, ki bi solzave puhloglavce zaustavila še prej kot bi se lotili svinjati po vaših postih.

Za najpomembnejšo oznako pa menim, da bi marsikdo med vami moral nalepiti sledečo. Sporočala bi, da mora komentator, ki si je dovolil vstopiti na blagoslovljeno zemljo, imeti zadovoljivo velik inteligenčni koeficient.
Seveda so tu mogoče različne stopnje.

Upam, da bodo gospodje razmislili o mojih predlogih in tako spravili to zmedo v red in laže in bolj na nivoju zaživeli svoje blogersko življenje.

Z nasiljem je hudič. Ko kdo svojo nadvlado in svojo fizično moč izkorišča za to , da povzroča drugim bolečino jih muči in ustrahuje, takrat mi vedno pade na pamet isto. Ja, to je definitivno najnižja možna točka odnosov med ljudmi!Kadar na teveju pred objavo posnetka napovedovalec pove, da je vsebina kruta in da ogleda ne priporočajo vsakomur, takrat bi bilo vsaj zame dokaj modro, da bi preklopil na kakšen drug program. Bolje bi bilo, če bi preklopil na TV petelin (pa tudi če bi tam nastopal Verner) ali pa če bi pet minut potrpel ob American supermodel (alikajže) !Če pa posnetek vseeno pogledam, potem o videnem zagotovo razmišljam še dolgo časa. Slike se mi zelo trdno usidrajo v možgane. Lahko si dopovedujem, da je videno pravzaprav nekaj vsakdanjega na mnogih koncih sveta. Razlika je pravzaprav le v tem, da je tokrat nekomu uspelo dogajanje posneti in ga , mogoče kljub riziku, poslati po svetu.

Ciganov se nisem do zdaj še nikoli pošteno “lotil”. Nekajkrat sem jih omenil, posebno takrat ko so bili najbolj aktualni, nekajkrat nekako namignil na njihovo “kullturo” ali se kdaj bežno pošalil na njihov račun. V resnici mi je bilo jasno, da nisem ravno najkompetentnejši za resnejše razprave o njih. Predvsem to pišem zato , ker je tudi v omenjenih kratkih zapiskih jasno, da tem ljudem nisem ravno naklonjen. Pravzaprav do njih ne gojim simpatij. No, priznavam jim talent za muziko.No, vidite in te nenaklonjenosti nisem želel pretirano izpostavljati na blogu. Glede na moje izkušnje s cigani to niti ne bi bilo čisto pošteno, saj se te izkušnje skoraj ne morejo tako imenovati. Bolj bi lahko govoril o vtisu ali mogoče neosnovanemu mnenju. Nekaj res nesimpatičnih spominov na pripadnike naroda, ki o njih danes razmišljam imam iz jugo armije pa tudi tega mogoče ne bi smel posploševati. Ostanejo torej samo še stereotipi, ki sem jim dovolil, da se mi vsadijo v možgane in sodijo namesto njih.

O mojem tastu sem že pisal. Nazadnje sem ga omenjal , ko se je polomil in mimogrede lahko omenim, da še vedno težko hodi in pri tem uporablja tudi bergle. Lahko pa tudi povem, da se je samo smejal, ko sem mu pravil naj bo previden kadar okoli bajte hodijo črnolasi,šobasti temnokožci. Le z roko je zamahnil! Pospravljala sva takrat neko železje izza stare pajštve in ga spravila na kup. Da bom jaz vse skupaj zvozil do dinosa sem se ponudil. Staro železje mi ne zgleda prijetno za oči. Pa mi je vse te moje namene zvrgel. Saj vsako leto pridejo cigani , je rekel. Še kako da bodo radi peljali tiste rjaste plehe in še grodelj od stare peči in geplna bova privlekla na kup. “Ej, to bojo nakladali!” Mojemu skeptičnemu odkimavanju se je le smejal in zamahnil je s svojo suho roko.Prejšnji teden so res prišli. Tast je bil pri hiši sam. Kakšen “slučaj” , da so se prikazali ravno na enega od dveh ali treh dni v letu , ko odide tašča v dolino!! Če je kaj železja so povprašali. Stari se je z veseljem pa čeprav s težavo podal z dvema obiskovalcema za šupo. Dvakrat sta morala postati, da je za njima prikrevsal s svojimi berglami. Prav ponosno jima je pokazal železje in še staro viso , ki je vzela svoj konec parkirana za drvarnico, jim je ponujal.Vse so se možje zmenili , počasi in prijazno. Bil pa je tast nekoliko presenečen, ko je iz smeri hiše prišel še tretji član “železarske” druščine. Ko se je le ta pojavil, so se pogovori in dogovori kaj hitro končali in trojica je odšla . Prej so se še lepo zahvalili in zagotovili, da pridejo v naslednjih dneh po vse kar jim je stari pokazal. Prav fino se mu je zdelo.Precej manj fino se je počutil pozneje, ko je ugotovil, da je iz predala izginilo stotrideset eurov. V predalu, kjer to niti ni bilo tako slabo skrito on kjer povprečen človek ne bi pomislil iskati karkoli , je tip našel kuverto, kjer je možakar imel nekaj položnic in zanje pripravljen denar. Od tiste bede od njegove penzije so v tej fascinantno speljani “akciji” junaki staremu napol pokretnemu možu sunili tretjino njegovega mesečnega denarja.

Marinko je tudi dve leti pred penzijo še vedno delal v stari kovačiji. Sicer pa se je tistemu obratu samo tako reklo. Nič drugega razen imena ni ostalo v tisti bajti. No, dobro , stavba je bila ista kot pred leti, zgledala pa ni niti približno tako kot takrat. Vse drugo, kar bi še spadalo k takšnemu starinskemu imenu pa je z leti  zapustilo tiste prostore. Že davno so ugasnile stare pozidane šmitne. Še Marinko se komaj spomni, katerega leta so jih odvlekli na velik kup pred kovačijo in zmetali grodljaste rešetke v kontejner. Potem so nekaj dni z macolami razbijali ognjišča in tlak ter pripravljali vse skupaj za modernejšo opremo.Seveda je bil eden redkih, ki je bil tukaj tako dolgo. V teh časih so mladi prihajali in še prej kot so se dobro spoznali je marsikdo že zapustil kolektiv. “Za tak denar se pa kar sami uganjajte v tem smradu !” , je marsikateri rekel in našemu staremu znancu to ni bilo všeč. Nespoštljivosti do “njegove” kovačije ni prenašal. Pa je po drugi strani dobro vedel, da imajo mladi svoj prav in jim je privoščil, da najdejo zase boljšo in lažjo pot. “Kje bodo pa našli takšne trapone kot sva midva!” je kdaj rekel Lojzetu, staremu dolgoletnemu kolegu “ne, ne, takšnih že dolgo ne delajo več!”Seveda so dolga leta dela v istem okolju kljub temu, da se je vse že večkrat spremenilo, nosila s sabo zelo veliko spominov. Marinko je dobro pomnil, da je bilo težko od začetka cele šihte goniti kladivo v zakajenem temačnem prostoru. Vročina, slab zrak in težko orodje ,vse to ga  je od začetka utrujalo , da je odhajal domov popolnoma zdelan in se je le stežka odpočil . Pa se je marsičesa navadil, tudi težke stvari je znal pozneje narediti tako, da se ni toliko utrudil in svoje delo je kmalu na nek način kar vzljubil.Dobro se je spomnil svojih starih mojstrov iz prvega leta ko je bil še vajenec. Takrat za kovaškega vajenca zadeva ni bila ravno lahka. Mojstra se je bal kot hudič križa in ubogal je vse kar si je izmislil. Včasih so ga stari kovači poslali poslali po gumijasto točkalo ali škatlico kompresije v skladišče in so se potem krohotali do solz , ko je prišel osramočen nazaj…pa še brez naročenega , seveda. Če jim je bilo dolgčas, so mulcem namazali orodje s črnim šmirom ali skrili kakšen kos obleke iz garderobe. Ja, prijetni dedci so bili. Še najbolje jo je vajenec odnesel, če jim je kdaj pa kdaj prinesel liter vina. Ja, to je kar nucalo!

Prva vrstica se mi vede še čisto normalno in z drugo tudi še ni prav veliko narobe. Pogumno berem naprej. Po tretji mi pogled in možgani preskočijo cel odstavek. Naenkrat se znajdejo čisto pri dnu. Ponovno grem na začetek . postopek ponovim enkrat, dvakrat…. V tej fazi že napol podzavestno barantam sam s sabo…Bi se še trudil? Je stvar pomembna?
Če jo določim za pomembno , če vem da je vredna truda , se zberem , včasih se z obema rokama primem za svojo okroglo glavurino in se počasi prebijam naprej. Ko pridem do konca, so stavki spravljeni nekje v zmedeni glavi. Čez dan se mi svaljkajo med drugim razmišljanjem. Junaki teh zgodb dobivajo obraze. Če veliko razmišljam o tem , potem vem, da je bila zadeva dobra in sem vesel, da jo imam!

Odkar relativno veliko časa prebijem tukaj med blogi, se mi je kar nekajkrat zgodilo, da me je ta »nevšečnost« v mojih namenih pošteno motila. Kakopak? To ni zadeva, ki bi bila lahko v korist!
Površno prebran zapis ali napol pregledani odzivi komentatorjev so bili včasih razlog, da sem napisal svoj komentar, ki je usekal mimo ali pa povedal kaj kar je povedal že avtor in to bolje kot sem to storil jaz.
Nekajkrat sem po branju dobrih zapisov poskušal namigniti, da sem sicer prečital vso stvar a sem imel težave , ker ni odstavkov in komaj da sem krotil vse podatke in množico oseb v zgodbi.
Prav neprijetno mi je bilo, ko je avtor moje pripombe vzel kot kritiko in kdaj celo dodal kakšen presledek ali kako drugače preoblikoval tekst.
Še najslabše sem jo v svojih očeh odnesel, ko sem z nespretnimi pripombami namesto besed o svoji polpismenosti izdavil nekaj kar je zgledalo kot, da bi bil kdo lahko navsezadnje še celo srečen, da sem prebral njegov post. Križana gora!

Najtežja literatura, mogoče zato, ker je v mojih letih to edino »obvezno branje«, so navodila za uporabo. Ni važno ali gre za televizor ali mesoreznico. Če je treba v tisti knjižici prebrati dve strani in po navodilih nekaj zmontirati ali sprogramirati….ne , ni da bi govoril. Lahko za primer omenim videorekorder. Deset let sem imel aparat in nisem znal nastaviti timerja, da bi se mi nekaj posnelo. Ko sem enkrat po toliko letih le imel potrebo , da bi uporabil to strašno funkcijo , sem poiskal navodila, da bi težavo rešil. Pa mi ni bilo treba. Pomagala mi je hčerkica. Štiri leta je imela takrat.

Vzroki? Nisem posebno prepričan. Zdravila? Za kemijo , ki jo konzumiram pravi dohtarca, da ni močna in da ne bi smelo biti težav.
Enkrat sem gledal po teveju dokumentarec o disleksiji. Benti, sem si rekel. Mogoče je pa to! Vrstice se mi mešajo, zaporedje mi dela težave. Za trenutek sem postal kar nekam boljše volje. Pa se mi je prikradla od nekod dilema. Ali ni to prirojena zadeva. Ali lahko to dobiš z leti? Saj sem pred časom ja požrl precej knjig. Prebral sem Kersnika pa Tavčarja, Kosmača in celo Cankarja kakšen komad. Še Rusa se nisem ustrašil nobenega.

Ja prav zanimalo me je , če se lahko to pojavi z leti! Že vem, sem si rekel, šel bom pogledat na net! Takoj sem našel članek o tem. Pa nisem bil z njim nič na boljšem.

Dve tri vrstice je bilo v redu….potem pa…………

Prav presenečen sem bil, ko so me poklicali v tajništvo in spotoma še poudarili, da gre za važno stvar. Ko sem v svojih šmirastih cotah koračil po stopnicah, sem razmišljal za kaj bi lahko šlo!? Ali sem res pretiraval s tem svojim šimfanjem? Ali jim gre res tako slabo, da bi me hoteli zaradi tega masirati?
Ko sem vstopil, sem bil presenečen še enkrat. Bil sem sprejet prijazno, spoštljivo, skoraj nekoliko pretirano se mi je zdelo. Glavna predsednikova tajnica me je povabila bliže in mi zadevo razložila.
»Tako je gospod Dare », je začela »uvideli smo, da ste pameten človek in da vas ne moremo več prinašati okoli!«
Poslušal sem jo z bedasto na pol odprtimi usti. Gospa je nadaljevala: « Odločili smo se, da bomo nekaj stvari drastično spremenili. Za začetek smo mislili, da bi nam vi pomagal pri neki malenkost bolj kočljivi stvari!«
Še vedno pretreseno osupel sem boječe vprašal: »A, in kaj bi jaz lahko storil za vas?«
Njen odgovor je bil, naj verjame kdor hoče, takšen:« Določili boste plačo glavnega menedžerja!«

V tem momentu sem čakal,da se vsi v pisarni primejo za trebuhe in se začmejo krohotati, vendar se ni zgodilo nič takega. Ko sem dojel, da baba misli resno, sem vstopil v kanclijo. Menedžerski šef je sedel v svojem usnjenem naslonjaču in videti je bil manj mogočen in manj gotov vase kot kakšen drugi dan.
»A je….a..a..je res?«, sem nekako zjeclal. Magnat je samo presunjeno pokimal.
»No, če je pa tako!«, sem ob tej novopridobljeni prevladi spremenil ton ,« potem pa prej kot kaj drugega…greva v moj becirk!«
Vidno nerad in še bolj vidno nejevoljen je gospod menedžer s svojim BMW –ejem sledil moji kripi do vaške oštarije, kjer sva se vsedla v kot. Kot kup nesreče me je gledal, ko sem iz zasvinjane delovne suknje izvlekel beležko in kratko pisalo.

»No, zadeva je taka !« sem začel takoj potem ko sva kelnarci naročila dva kofeta! »Za izhodišče bova vzela mojo plačo!« dec se je zdrznil, kot bi ga nekaj zbodlo v hrbet. Ustnica se mu je začela tresti in proseče me je gledal.
»Ja, tri moje plače bo tvoja osnova!« Ob teh besedah se je komaj za spoznanje oddahnil.
»Primaknila bova še eno, ker si šef , a je v redu? » Tip je bil že pošteno na tleh.
Nekaj sem čečkal po beležki in po mučni minuti dodal:« Na tvoje šole bova pridodala še dve !«
Spet sem nekaj dolgih trenutkov razmišljal. Takrat je menedžer nakazal, da ima sam nekaj za povedati. »Pa moja odgovornost?« je zašepetal. »Eko, odgovornost« sem tlesknil s prsti, kot bi se spomnil gesla pod ena vodoravno. »To znese še eno mojo, eno pa še na tvoj delovni čas in na tvoja leta, saj nisi več ravno mlad!«
Sploh ni reagiral na to, da sem hotel biti duhovit!
»Pa še eno damo zraven, ker si menda precej požrešen!« sem naredil še eno kljukico v svoj črni notes. Pri zadnji postavki je moj menedžer nekoliko bolj trznil. Ni bil vajen, da ga ravno vsak šloser zmerja.

Po tej zadnji, deveti postavki sva pa res obstala. Minila je minuta pa dve, pa tri. Jaz sem razmišljal, on je v strahu in obupu nasproti mene trepetal in lezel sam vase.

»Hop!«, sem presekal mučne trenutke. Tip je skoraj padel pod mizo in jaz sem se vzravnal in zaključil svoje delo:« Še deseto primaknem, da bo številka okrogla. Zdaj pa vzemi ali pusti..in greva lepo nazaj na delo!«

»Kaaaj?!« je hripavo zastokal, » a to je vse , a nobene več ne boš dodal!«

Nisem se dal. Odkimaval sem v nedogled in nekaj govoril o pravičnih in razumnih razmerjih. Po dolgem prosečem čakanju je menedžer udaril po mizi, hitro posrkal ohlajeno kavo in vstal od mize.
»Dobro, pa ne. Pa nič!« Bil je jezen in užaljen. Vzel je v roke klobuk in dežnik in jezno odkorakal proti izhodu:
«Kofe pa kar ti plačaj!« je še siknil!

Ko sem pozneje iskal v sanjskih bukvah pomen vsega tega, sem zadevo komaj našel . Skrivala se je v rubriki ‘Najbolj nesmiselne in najredkejše že rahlo patološke blodnje!’ (ob ponovitvah svetujemo strokovno pomoč!)

Pomen teh blodenj je bil opisan takole: Podzavesten strah, da bi vas ostali imeli za ekstremnega paradajzarja, ki misli, da bi morali imeti vsi enako, da bi morali biti oblečeni v temnozelene platnene cunje in jesti v komunalnih trapezarijah, kjer bi ljudem talali pasulj!

No, vendar pa jaz nisem te sorte in še zdaleč nimam tako bolnih idej. Ravno zato tudi danes tako hitim z objavo, da potem zaključim s takšnimi tematikami in se čimprej spet spremenim v dobrovoljnega blogerja, ki občasno piše trapaste kratke zgodbice.

Vendar pa moram včerajšno analizo še z nečim dopolniti. Nekateri danes v fabriki niso mojih izračunov niti razumeli kot tako strašne. Mislili so menda, da je še slabše in da se nam niso plače v sedmih letih nič dvignile. Komaj sem pojasnil z nekaj priročnimi argumenti, da so že tiste številke dovolj katastrofalne.

»Ja, samo bilo je pa takrat sto jurjev veliko več vredno kot je danes!« je modro in popolnoma pravilno ugotovila sodelavka. Ravno glede tega pa tudi imam danes še nekaj številk. Na žalost nimam pri roki podatkov o cenah nekaterih artiklov, ki bi povedale kaj o padcu standarda. Imam pa nekaj drugega. Za kar nekaj preteklih let imam evidenco plačanih položnic za vsak mesec, za vsak račun posebej. Pripomniti moram, da je velika večina stvari nepogrešljivih (razen telefona in interneta) in med nepogrešljive seveda štejem tudi stroške šolanja otrok.
Pri izračunu sem izhajal iz dejstva , da sem že leta 2001 pri plačevanju vsak mesec doživljal šok. Tako sem mesečno povprečje v letu 01 vzel za mersko enoto 1 ŠOK . Številk se bom izogibal , lahko pa samo namignem, da niti v omenjenih prepotenih blodnjah nikoli več ne sanjarim, da bi lahko kdaj s svojim OD-ejem plačal račune, ki pridejo k bajti.
Tabela zgleda pa tako:

2001 1
2002 1,1
2003 1,17
2004 1,41
2005 1,51
2006 1,61
2007 1,72

Torej, lani sem petnajstega poleg tistega kar sem opisoval včeraj doživljal še 1, 72 Šoka zaradi računov. Ravno v tem se , vsaj pri meni, tudi skriva glavni problem tistih 12 %, ki sem jih omenjal včeraj. Ja, 12 ni niti približno 72. Ne, ni!!

Sedaj bom pa nehal. Nekateri komentatorji so me že skoraj malo tolažili, vendar jaz nisem potreben tolažbe. Velika večina nas je takšnih, ki jo potrebujemo. Živimo v državi, kjer nam ne bi smelo iti tako drastično navzdol! Ne vem zakaj sem v to prepričan , ampak sem. Mogoče zaradi preproste logike, mogoče zaradi vere v poštenost in človeško solidarnost. Mogoče zato , ker sem naivno verjel parolam, ki so jih izrekali razni tipi v preteklosti ….od rosnookega malega Hišana, Janeza s stisnjenimi krivenčastimi ustnicami ali drugega Janeza, ki nam je s pojočim naglasom pridigal o prosperiteti in blaginji. Mi smo šli za njimi, ker pač po vsej logiki ta pot ni mogla biti hudo napačna! Mater sem naložil!

Lep pozdrav do naslednjič. Bomo že kako rešili s temi šoki. Če se bo kdo odločil sprožiti kakšno revolucijo , naj prej dobro razmisli. Revolucije so ponavadi preveč krvave dogodivščine in vedno, ampak res vedno v njih loleki, kot je tistih že omenjenih petsto tavžent in še jaz zraven daleč najbolj nadrsajo!

Morate mi verjeti, da so zadeve pa res morale iti čez vse zdrave meje, da sem se lotil pisanja o plačah. Teh debat sem se , kot večina mojih kolegov, vedno izogibal. Tudi nasploh je osebni dohodek postal nekako bolj intimna postavka, posebno ko je govora o konkretnih številkah. Moja generacija se še spomni let, ko smo bili s svojimi colengami vsi z direktorji vred javno razobešeni na oglasnih deskah. Pozneje so se takšni podatki preselili med tiste, ki imajo oznako tajno. Nekateri niso več hoteli biti na stenčasih , ker jim je bilo nerodno zaradi velikih, marsikomu pa je (posebno v zadnjih časih) še bolj nerodno zaradi klavrno nizkih zneskov.

Poleg tega, da se debata o plači skoraj ne spodobi, moramo biti pripravljeni tudi na to da s svojim jamranjem ne bomo deležni samo razumevanja in tolažbe. Kaj hitro nam bo kdo dal vedeti, da smo si večino svojega neuspeha krivi sami. Krivi smo si tega, da se nismo bolj izšolali in krivi tega, da smo ostali v kakšni od boga pozabljeni kotlini.

S temi trditvami glede krivde se v veliki meri strinjam. Vsaj v svojem imenu. Veliko tega mi zares ni nihče kriv. So seveda tukaj še druge postavke vendar to danes ni moja tema!

Če se kdo vprašanj glede mesečnih izplačil pogumno loti na delovnih sestankih je pa zadeva videti še bolj brezmadežna. Nemudoma dobimo pojasnilo o kolektivnih pogodbah, zagotovila o rednih usklajevanjih in povišanjih. Če delavka s tresočim glasom zaradi treme in z napol solznimi očmi (bog ve zakaj) direktorju pred nos pomoli plačilno listo pod katero piše 390 €, mora gospod sicer v resnici priznati, da to ni kaj prida, vendar pa je bilo prejšnji mesec nekaj manj ur in nekaj dni dopusta. Ježeš Marija!

Jaz nikoli nič ne rečem. V takšnih situacijah ne bi znal res učinkovito nastopiti. Te borilne veščine ne obvladam.
Pa tudi koristilo ne bi nikomur. Sam pri sebi si pa vendar kdaj mislim, da bi pa lahko, če že ne more nihče priznati sramotne, bedne in ponižujoče realnosti, da bi pa vsaj nehali to sploh omenjati. Ali pa mogoče, ne to je že nerealno pričakovati, da bi rekel. Ne moremo, nočemo in ni nam treba. Eko…jebi se raja…ničvr…..!!!!

No, malo me je zaneslo. Kot že rečeno ne nameravam preveč na široko jamrati zaradi stanja v katerem smo se znašli jaz in še pol miljona kolegov. Bi pa vam dal nekaj v razmislek. Naredil sem majhno , nestrokovno in nenatančno analizo. Komaj sem nekje dobil nekaj starih plačilnih list. Približno sem zračunal kaj sem takrat dobil petnajstega in kaj sem na ta isti datum (danes!!) dobil v januarju 2008.

Seveda bi se dalo kakšen procent še zbarantati, saj sem takrat mogoče kdaj pa kdaj naredil kakšno naduro ali pa je kakšen mesec že tako ali tako imel kakšno uro več. Definitivno ne toliko, da bi bilo vredno večje omembe!! Velja pa povedati, da je od takrat minilo že 6-7 let, dvajset usklajevanj, izrednih povišanj in eno Semoličevo povišanje osnovne plače (mislim da za 3-4 jurje SIT?!?). Zagotavljam pa tudi, da so zneski pravi in da niso izbrani, saj so to edine tako stare plačilne liste, ki sem jih sploh našel. Nikoli nisem spravljal teh papirjev. Zanimala me je samo neto colnga in v naslednjem spisku je nekaj zanimivih neto plač. Te plače niso obremenjene niti s centom kakršnih koli kreditov ali kakšnih drugih stroškov in nič takega se mi ni zgodilo, da bi mi kdo zmanjšal dohodke npr. kazensko ali zaradi neuspešnosti ! Imam delo, ki je nekako niti ne najslabše rangirano in imam preko dvajset let staža, kar je tudi kar nekaj ojrotov. Moji fabriki pa (kakor pogosto zasledim v medijih) tudi ne gre slabo!

Kaj se je torej zgodilo????? Pomota ? Sleparija ? Kakšna manjša nerodnost? Smola?

dat. sit €

7 2001 (110076) 459
10 2001 (86128) 359
11 2001 (88236) 368
7 2002 (97288) 405
5 2002 (112158) 467
9 2002 (96787) 403
6 2002 (121228) 505
8 2002 (93454) 389

average (100669) 419

8 2007 464
10 2007 447
11 2007 520
1 2008 454

average 471

% poviš. : 12 in to v šestih letih v pičku materinu!!!

Danes sem mislil malo globje razmišljati o nekem pojavu, ki mi milo rečeno gre pogosto zelo, zeelo na živce. Pravzaprav mi pri izrazitejših primerkih gre na kozlanje. Gre za pojav, ki ga bom poimenoval “Gostilniški mačizem!”. O čem točneje gre verjetno ni treba na dolgo in široko razlagati, saj takšne revčke pozna večina od nas. Povod za to pisanje pa je konkretni dogodek, ko je ( sinoči) eden takšnih modelov v svoji “užaljenosti” kresnil po lepi bradici mojo hčerko, ki si konec tedna služi dodaten Euro kot kelnarca. Niti ona , niti ostali si ne želimo velikega rompompoma okoli tega. (Petra nam o dogodku do danes sploh ni povedala!) Nikakor pa nisem želel tega kar mirno preslišati. Namesto poglobljenih misli sem prilepil tekst, ki sem ga takoj ko sem zvedel o zadevi v vročekrvnem afektu stipkal za idrijski portal.:

Marsikdo od nas pozna strašni fenomen gostilniškega mačizma. To je ponavadi pojav, ko človek, ki v vsakdanjem življenju ni sposoben normalnih socialnih, seksualnih in podobnih odnosov in komunikacij varno parkiran na sprednji strani šanka začuti neko novo moč in dimenzijo svojega bivanja. Iznenada postane osvajalec, filozof in dominanten prepotentnež. Njegova običajna brezjajčna ubogost se s pomočjo maliganov in v realnem svetu zavrtega libida spremeni v napihnjeno mačistično persono, ki si lahko dovoli karkoli.

Humanoid menda sliši na ime U.P. Osebno ga ne poznam! Kot oče in kot domnevno še kar normalen človek pozivam gospoda, da se mi javi. Nobenega veselja nimam skakati po policijskih kancljijah in imeti probleme zaradi ubogega pijančka. Bi ga pa zelo z veseljem povprašal po zdravju.

amen