Neurje, ki je rogovililo v zadnjih dnevih po naši domovin’ci je glavna in prva novica v vseh medijih včerajšnjih in današnjih. Posebno pri TV dnevnikih je čutiti tisto pravo american look novinarstvo, ko mladi žurnalisti s svojimi ekipami zadihani harajo po samem epicentru katastrofe. V svojem adrenalinskem početju se , ne glede na to, da so na samem kraju precej bolj v napoto kot kaj drugega, obregajo ob vsakega dosegljivega nesrečnika. Človeka, ki ga v skrbi za obveščenost ljudstva vseslovenskega, začopatijo , praviloma zaslišujejo toliko časa , da ga zaradi šoka, nevajenosti kamer in še zaradi česa pred kamero premagajo solze. Takrat šele je novica nekako vredna svojega časa in denarja.

Vsake toliko se v svojem pisanju prepustim kakšnemu prijetnemu potovanju v objemu  nostalgije . Spomine osvobodim neprijetnih pritiklin in jih s prirojeno človeško selektivnostjo poskušam predelati v prijazne zgodbice iz nekih drugih in drugačnih časov. Vse nove stvar, vse tehnične pridobitve človeštva, vse spremembe v razmišljanju sodobnega človeka se v mojih vrsticah iznenada pokažejo kot negativne , maligne in gnile stvari, uničevalke vrednot in vsega kar naj bi človeku dajale tisti domnevno vzvišeni status v naravi.

Ko se otepam ali pa vsaj, če sem realnejši, ko ne planem prav posebno hitro na nove izume , ko se ne rinem , da bi med prvimi imel  najnovejši telefon, klimo in servo volan, šeststo giga placa na kompjuterju in še sto podobnih pridobitev, takrat pa zadeva pravzaprav ni povezana samo z nostalgijo. Če še vedno ne vem kaj je I-pod in kaj je facebook tudi ne. Šele pred kratkim sem (slučajno) izvedel, da lahko online pogledam svojo E-pošto. No, to ima poleg simpatij do preteklosti še neke čisto druge razloge.

Te razloge sam imenujem »počasno paljenje«. Stvari me začnejo nekako zanimati šele enkrat zelo (pre)pozno. Ponavadi takrat ko so že izpete. Potem pa, ko se za stvar ogrejem, ko moderno čudo osvojim, takrat pa se je oprimem, kot da vse večne bodoče čase nihče več ne bo pogruntal nič novega.

Ne ljubi se mi zdaj tuhtati o primerih za ta moj pojav, za obrazložitev tega mojega kratkega razmišljanja bom zaradi tega navedel kar moj blog. Prvi post sem stipkal pred poldrugim letom. Za bloge sem nekaj bežno vedel že  kakšno leto prej. Čeprav sem si sam pri sebi želel nekega medija kamor bi lahko stresal vsebino svoje glavurine, sem potreboval veliko časa, da sem se sploh potrudil pogledati na splet, kaj je to za eno čudo.

Potem pa sem odkril, da je to zelo dinamičen svet, kjer lahko spoznaš kup zanimivih ljudi, med njimi umetnike, politične analitike, visoko izobražen folk z raznih področij  pa tudi kakšnega čudaka ali celo kakšen rahlo trčen model se najde vmes.

No, in tako sem se kljub svojemu počasnemu vžigu, sicer s pripadajočim zamikom, vklopil v to čudo od blogarije. Z zamikom sem se naučil dodajati stvari na blog , inštalirati programe za evidenco in z največjim zamikom sem nekako doumel kako široka je ta druščina in kako približno stvari v njej delujejo.

In zakaj daj delam analizo teh svojih »podvigov«? Ja, preprosto! Zadnje tedne imam močan občutek, da so se začele javljati posledice tiste moje zamude. V času, ko naj bi se po mojem tukaj najbolj intenzivno dogajalo, se mi zdi, da stvar pravzaprav izgublja svoj naboj. Ljudje redko objavljajo, komentatorji še redkeje komentirajo. Prispevki tistih zares dobrih se mi ob branju zdijo, kot da jih je škoda objavljati med vso pripastano navlako.

Mogoče sem samo izbral slab dan za razmišljanje o bloganju, mogoče imam samo občutek, da je stanje tako vodéno. Ja, mogoče! Vendar pa se bojim, da se ponavlja stara zgodba! Nekje so pogruntali nekaj čisto novega! In jaz, jebemlitineštonovo, se bom oprijemal te svoje ropotije in vztrajal bom tukaj , ko že zdavnaj ne bo nikjer nikogar več.

A je mogoče narediti izjemo!? A lahko morebiti tudi Daretu vžge malo hitreje.

A kdo ve, kaj se dogaja?!

O starih mačkonih sem pred časom že pisal. Spoštovanje sem želel takrat pokazati do nekaterih prvin v njihovem pristopu do življenja. Odobraval sem in še vedno odobravam marsikaj česar se oni oprijemajo domnevno zgolj zaradi svoje starokopitnosti. Saj napredek je po svoje res zanimiva stvar. Ja , ampak v večini primerov res zgolj zanimiva. O koristnosti novotarij bi se dalo na dolgo in široko razpredati. Zaradi svoje atraktivnosti pa seveda novosti privlačijo ljudi, ki si ne morejo predstavljati, da bi kaj počeli “po starem” , če se to isto da početi hitreje, močneje in bolje na nek nov način.Ko sem pred kratkim pisal o travi, me je na blogu zasula horda obiskovalcev in pri nekaj tisoč klikov sem bil že prepričan, da se je števcem zmešalo. Saj konec koncev tej novodobni tehniki pa tudi ne gre sto procentno zaupati sem si mislil. Še več! Zakaj mi sploh laufa na blogu neka evidenca? A mogoče zato, da se zvečer po celem dnevu dela, po popoldanskem šihtu in po bogve čemu še ukvarjam še s to traparijo. In potem vidim deset ljudi več ali deset manj je prebralo moje nakladanje! In s tem podatkom odveslam do postelje in nekje pod sivo skorjo se mi v centru za občutek zadovoljstva zaradi navidez prepotrebnih brezveznih podatkov ustvari blažen mir. Ma ja!!Pa nisem začel razmišljati o tem zaradi nekih velikih stvari , česa okoli globalizacije ali industrializirane družbe. Ne, o tem sem začel razmišljati ravno zaradi starih mačkonov in banalnega predmeta kot so orodje za spravljanje sena. Ja, točno o grabljah sem razmišljal! Ali je bilo res nemogoče razumeti na primer mojega tasta, ko je popravljal grablje? Na jesen je odsekal nekaj palic, da bi potem izmed vseh petih posušenih in olupljenih na poletje odbral katero , ki bi bila primerna za ročaj. Potem je tisti ročaj oblal, lupil in glodal celo popoldne. Še eno popoldne je porabil, da je naredil in zamenjal nekaj zob in nazadnje so bile grablje kot eden ključnih elementov kmečke opreme, poservisirane in pripravljene za delo.No, jaz sem zadevi pristopil drugače. Ribničana na placu sem vprašal koliko stanejo grablje in to tiste s plastičnimi zobmi. Rekel je, da osem evrov. Ker sem imel premalo drobiža , mi jih je dal samo za šest. Šest evrov za vse ure in za vse delo. In s svojo modro potezo sem pritresel orodje na ranč in bil sem nedvomno prepričan, da bo to zadovoljiv dokaz, da se ne splača ukvarjati toliko s starim orodjem. A možakar je le postrani pogledal moje pisane grabljice in rekel:” Kaj si tisto kupoval, saj se dajo še tastare popravt!!”

Mogoče ste, predragi obiskovalci daretovgabloga , opazili da poredko opisujem svoje vsakodnevne pripetljaje, vendar bom tokrat naredil eno od izjem. Lahko pravilno domnevate, da zato, ker sem nekoliko jezen.Naj za uvod povem, da nogomet, pa naj bo to veliko tekmovanje, kot npr. Evropsko prvenstvo, ki se je končalo nocoj ali liga prvakov ali kaj tretjega, še vedno najraje spremljam v oštariji . Če je zraven še primerna (moška!?) družba pa še toliko bolje.Pet ali šest tekem sem si tudi tokrat uspel ogledati na svoji stalni destinaciji. Naj povem, da že petnajst ali več let športne dogodke, če je le mogoče spremljam v “prfarskem” lokalu, ki ga ne bom navajal z imenom, saj gre za dogodek, ki je moj osebni problem. Poleg tega pišem v afektu in mogoče nisem popolnoma realen.

Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”

“A veš kaj sem si izbral za stavek dneva?” , sem vprašal sodelavca. Očitno ni nič vedel o tem, da bi sploh potekal kakšen izbor in me je gledal vprašujoče zmedeno.“Komaj sem se oglasil, sem že vedel da bi bilo bolje če bi bil tiho”Otresel je na kratko z glavo, tako kot to počnemo, kadar nam nekdo pravi stvari, ki o niti slučajno ne vemo kaj naj bi pomenile. Ker ni kazal znakov , da bi bilo njegovo razumevanje mojih besed na dobri poti, sem kar sam nadaljeval.“Ja to, to je stavek dneva! A je to kaj čudnega , če sem si pač to izbral?!” Še prej kot sem vprašal do konca je možakar že prikimaval. Čudno se mu je zdelo!

Okoli navdiha in njegovega trenutnega stanja je govora v vsaj polovici postov. Žrtve neugodnih razmer pehá v trenutno slabo voljo. Jaz sem razmišljal , da o tem ne bi danes. Jaz navdiha danes nisem niti videl. Niti mimo mene ni šel! Ali da bi vsaj pridišalo po njem okoli kakšnega vogala. Ne, niti to ne.

Pridejo časi, ko mi zgledajo še ure raztresene po dnevu . Če ne bi imel agonično težkega vstajanja v zgodnjih jutrih in bi po tem vedel, da je ura rana, (zlata ura je lahko za vas , zame je…ma ja…..pustimo to! ) bi se mogoče zjutraj pred šihtom, posebno zdaj , ko poletni čas že rano razsvetli dvorišče, nemočno in zaman spraševal kaj se dogaja in kateri čas dneva je tako neprijazen z mano.

Od vseh nesnag na svetu, tisti kosi ki me čakajo zloženi pred stružnico, mrzli, mokri in težki kot so, ne bi smeli biti najhujši. Ampak, jaz si v takšnih jutrih, ko še med pavzami ne spregledam dobro in mi še na pamet ne pade da bi šel pred fabriko na zrak. Tam je hladno in nekaj prši iz ostankov uscanih meglic. Kaj sem že hotel…aja… takrat si jaz ne morem prav zlahka predstavljati bolj nemarnega gnusa!

Neka železna srajca na meni se vsaj na videz energično spopade s tisto ropotijo in tiste ure potem minejo, ne ozirajo se na to, da so v mojem urniku pomešane in razmetane kot otroška soba prej kot pol ure grozim in četrt ure obljubljam.

A nič se ne spelje po željah in načrtih. Ja, v resnici bi bilo pametno pozabiti na kakršnekoli načrte. Zaspan sem in utrujen. Kolega u fabriki je imel pogosto veselje računati koliko kilogramov preloži v šihtu. Številka se je vedno zdela nerazumno velika. Ja, pa tip ni pomislil, da je zadeva pretuhtano porazdeljena preko celega dneva in da je vse zračunano na maksimum odraslega deca. Ste mislili, da bom napisal normalnega?? Ne, ne , to pa ne. Zaželjen in iskan je drugačen profil. Močnih udov, širokih pleč in čimbolj prazne glave.Mater, spet kompliciram. Hotel sem le reči , da sem zdelan že po polovici dneva brez inspiracije in da bi mi tudi urica dremanja prišla nemalo prav.Pa se mi zdi urice škoda. Ne vem kaj si mislim, da bom potegnil iz nje , če bo budna. Namesto spanja tako le medlim nekaj minut na kavču potem pa odskočim in se napotim nečemu pomembnemu naproti. Pomembnemu pravim zato, ker je očitno bolj važno kot dve uri smrčanja, ki mi potem daje občutek, da sem zapravil cel dan. O tem pozneje razmišljam še pol noči, ko zaradi tistih pregrešnih dveh ur ne morem zaspati, niti slučajno.

Da sem bolj preprost človek ste nekateri zagotovo že pogruntali. Marsikdo mi tega očitno tudi ne šteje v slabo.Včasih imam celo občutek, da je ravno ta moja lastnost dokaj zaželjena. Včasih se s svojo kmečko- proletarsko pametjo priključim kakšni debati, ki šele kasneje spoznam , da ji nisem kos ali pa to spoznajo drugi. Takrat me kakšen od bolj poglobljenih, bolj razgledanih piscev pokroviteljsko odpravi. Pri kakšnemu od takih komentarjev včasih čakam samo še, da se skozi ekran stegne kakšna roka in me prizanesljivo poboža po pleši. Zraven bi se še zaslišal glas:” Saj bo Dare, saj bo!”Pri tistih pravih višjeligaših se le poredko oglasim, saj sem kljub prepričanju, da imam dobro mnenje največkrat žrtev neusmiljenega ignoriranja.Naj samo še omenim, da nisem imel namena biti stoprocentno aroganten v uvodnih vrsticah. Do avtorjev, ki znajo kompleksno in na visokem nivoju v svojih blogih obravnavati dogodke in stanje v državi in po svetu, življenske težave in človeške napake, takšne ljudi čisto zares spoštujem.

V to uvodno tuhtanje pa sem padel ravno zaradi moje enostavnosti, ki ima pač svoje razloge. O njih sem že kdaj kaj povedal in verjetno bom še kdaj. Sem pa poleg te svoje lastnosti nepopravljivo nagnjen k temu, da že tako površno gledanje na svet še dodatno poenostavljam.

Prejšnji večer sem na šihtu iz tri vatne prdalice , ki jo imam postavljeno na stružnici slišal nekaj klicev poslušalcev, ki so se javljali toplemu Šaleharju in komentirali eno njegovih dnevnih tematik. Govora je bilo, kot že večkrat , o protekcijah in privilegijih, o tem kako je ta svet nepošten do malih ljudi in tako dalje. Javljali so se podobni ljudje kot ponavadi. kakšen je dajal vtis, da kliče iz bifeja, kakšen drug mogoče ne ravno iz bifeja, vendar je bil tam tri ure in je zato zdaj bolj korajžen. Potem je poklicala še ena gospa , ki je že prej kot je dobro začela skrenila od teme in jo je voditelj komaj požlajfal!

Takrat pa je na radio poklical nek poseben poslušalec. Najprej je s svojim utrujenim , žalostnim glasom povedal, da se pelje domov iz službe. V službo pa je odšel ob sedmih zjutraj. Štirinajst ur, dragi moji, štirinajst ur je bil tip na šihtu. Potem je še nejevoljno pojamral nad ljudmi, ki kar vsevprek kritizirajo uspešneže. Saj smo menda ja imeli takrat vsi možnost investirati svoje certifikate in začeti lastno zgodbo o uspehu. Tega, da dela vsak dan od ranega jutra do bridkega mraka, tega pa narod noče videti.

Imelo me je, da bi poklical v eter in tipu napel nekaj kreepkih o enakih možnostih , o informacijah, ki jih takrat nisem imel in o takšnih, ki sem jih imel pa so se kasneje izkazale vse drugo, samo resnične ne!

Vprašal bi ga, če je že uspešnež, zakaj ne plača komu, da bi nekaj sestankov premlel namesto njega. Ali nima slučajno preveč nakuhanih, da bi komu sploh še zaupal ?! Za piko na i bi ga še vprašal , če ni morda zato stalno v službi, ker itak nima kam iti. Ali ni pri svojem komolčarjenju izgubil prijatelje, hobije in če je treba še familijo??

Ja vse to mi je v moji nepremišljenosti letalo po mozgu. Pa sem si premislil. Tip me je prepričal s svojo očitno, neponarejeno žalostjo. Prav zares je deloval otožen.

Spomnil sem se takrat na mojega manegerja. Nič se nisem zanimal kako kaj živi zadnje čase . Mogoče se še spomnete, da sem bil pred meseci pooblaščen , da mu določim plačo. Gospodu sem po svojih najbolj strpnih kriterijih določil dohodek, ki znaša deset mojih coleng. Med vrsticami sem , priznam, hotel namigniti, da bi s tem ko bi meni dali več, več dobil tudi on. Pa očitno takrat ni razumel. Še kofe v oštariji, kjer sva se pogajala, sem moral sam plačati. Kljub temu, da sem se takrat počutil tako radodaren je bil kar pošteno slabe volje.

No, zdaj pa še ta reč s štirinajst urnim delavnikom. Benti!

Odločil sem se , da mojega menedžerja pokličem in poskušam malo omiliti zadevo. Oglasil se je s hripavim, nekako nezainteresiranim glasom.

“Kaj želiš ?!” je potiho, hladno vprašal.

“A je res? A je res to s celodnevnimi šihti?!”

Mislil sem, da bo začel na dolgo in široko tveziti o svojem garaškem življenju pa je presenetljivo , le na kratko dahnil :

“Ja, pa kaj?”

“Veš”, sem nadaljeval “mislil sem, če je tako, da bi ti pa dodali še dve plači!”

“Dobro!” je rekel menedžer, še vedno kratko in brez pričakovanega navdušenja.

Bil sem nekoliko presenečen in hotel sem na vsak način izvleči iz tipa kaj ga muči. Ko je uvidel, da sem še kar vztrajen, je začel:

“Deset, dvanajst, dvajset tvojih bednih plač! Saj nima smisla! Saj to nikamor ne pelje! A si bral časopis?!”

Cajteng, ki ga je omenjal sem imel na omarici pred seboj in na hitro sem obrnil list. Tam je pisalo nekaj o tipu, ki ima v lasti nekaj, kar ima v lasti spet nekaj in to je vredno …..mili..jardo…….šesto milijon…o porkaputana!

Skozi možgane sem na hitro spustil nekaj enostavnih, kakopak drugače, osnovnošolskih računskih operacij, čeprav je situacija v svoji kompleksnosti kar klicala po funkcijskih enačbah, integralih in odvodih. No, kljub vsemi sem s svojim enostavnostmi in ob primerjanju z mojim dohodki ugotovil nekaj šokantnega. Pa sem upošteval koliko bi zaslužil v celem življenju in čisto sem zanemaril potrošnjo. Niti kruha , čevljev in gat po diskontnem sistemu “kupi pet dobiš štiri” si v tem življenju ne bi privoščil. Ja, kljub vsemu sem ugotovil, da je tip svoj certifikat tako dobro obrnil, da je zdaj ura njegovega dela vredna pet tavžent tristokrat več kot ura mojega drakslanja. Mislim , ej! Jaz pa sem svojemu osebnemu menedžerju odtalal usranih dvanajst svojih mesečnih prejemkov. Beda totalna…..Kje je še ostalih 5318?? Ni čudno , da je gospod apatičen in nemotiviran.

Saj sva konec koncev oba v skoraj istem dreku!

“A si še tam?” sem vprašal v telefonsko slušalko.

“Ja, kaj bi še rad?”

“A veš kaj! Sam si določaj plačo, jaz se na to ne spoznam. Jaz sem preprost človek in se ne maram igrati s pomembnimi stvarmi, ki jih ne razumem”

 Ob povišanju cen SAZAS - ovih  “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi - štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty  izvaja: CCR   naslov pesmi: cotton fields  trajanje pesmi : 3′ 28”  Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako: 

KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!

Če hočejo ljudje zapreti pot do svoje domačije , imajo lahko za to zelo različne razloge.

Lahko so preprosto ozkosrčni zahojeni bedaki, ki jim je padlo na pamet nekaj, kar lahko samo oni razumejo kot nekaj pametnega in samoumevnega.

Lahko so to ljudje, ki se zaradi svoje izkušnje ali prirojenih strahov počutijo na kakršenkoli način ogrožene.

Lahko pa so antiglobalisti.

Prve je bolj težko komentirati. Enemu takšnih sem se brez haska enkrat trudil dopovedati, da ni nič slabega v tem, če mimo njegove bajte vsake kvatre prikolesari kakšen bajker ali prisopiha prešvicani pohodnik, ki s svojimi palicami res ne more narediti omembe vrednih sledi v po njegovem strašno ogroženo pešpot.Namigoval sem tudi , da bi moral takšne stvari celo podpirati in spodbujati, saj imamo vsi otroke in bogdaj, da bi kolesarili in se rekreirali, ne pa se zastrupljali s kakšno porkerijo…ne, nič ni koristilo. “Tam po Lublan naj se pojajo!” je bil njegov končni komentar!Do takšnega bednega razmišljanja tudi nimam nobene milosti. To so ljudje, ki jim privoščim , da bi potem, ko bi stran od sebe odpodili vse ljubitelje narave , športa, lova , gobarjenja in podobnih reči , ostali v svoji bajti čisto sami in bi na stara leta obupano stokali kako nihče ne pride na obisk ali vsaj mimo njihovega doma!

Poznal pa sem tudi možaka iz tiste druge skupine, ki je bil njega dni zelo prijazen čisto do vsakega, ki je prišel mimo bajte. Saj v bistvu tudi zdaj ni do ljudi veliko drugačen, le nekako previden je postal in nerad vidi, da se neznanci potikajo v njegovi bližini. To je posledica neprijetne izkušnje, ki je na vasi in bolj v samoti in povrh vsega še pri bolj starih ljudeh še bolj močno izražena. On zapornice ni fizično postavil, le v glavi se mu je izoblikovala.

Antiglobaliste pa sem poimenoval stare nonote v vaški oštariji. Vaška oštarija je zelo specifičen ambient. Predvsem je tam običajno manj gostov, kot (npr.) v Joe Penasu natakarjev. So pa to možakarji, ki so v lokalu del dogajanja, del opreme in bi brez njih oštarija zgledala kot opuščena avstroogrska karavla. Tudi oni ne gradijo zapornic. Ne, oni samo zamahnejo z roko. Zamahnejo z roko , ko kdo omeni džamijo in zamahnejo z roko, ko je govora o tem, da bi v vas napeljali internet. Podobno zamahnejo z roko tudi, če jim kdo omeni globalizacijo. Verjetno takrat pomislijo na antiglobalistične aktiviste, ki se spopadajo s policaji v mestih, kjer potekajo sestanki voditeljev bogatih držav.“Doma naj poskrbijo, da bo red pa jim ne bo treba razsajati po svetu!” je eden preprostih in na videz neinteligentnih komentarjev.