dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'v afektu'

Mraz

10.01.2017 · 2 komentarjev

Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na adrenaline, ki jih je polna samo mladost, na elan in na čustva, ki smo jih bili polni enkrat v preteklosti. Zavračam pa čaščenje neke preteklosti v smislu, da bi bilo obujanje nekih preživetih ureditev in tako imenovanih vrednot, rešitev za naše sedanje težave.

Spomini imajo že itak nekaj čudnih lastnosti. Prva, ki sicer ni vedno tako zelo slaba, je ta, da spominjanje ni realno. Zelo selektivno izbira, kaj je vredno obdržati v sivih celicah. Tako nam zelo izkrivi sliko, ki zanjo neovrgljivo mislimo, da je čista, kot jasen dan. Kar me še bolj odvrača od »nostalgizmov« pa je to, da je takšna drža zelo, zelo nekonstruktivna. Niti najmanjše možnosti nima, da bi prispevala k urejanju težavnih razmer. Poleg vsega pa tudi kaže na veliko pomanjkanje znanja in predvsem domišljije.

Vendar, to me je zagotovo tudi uvrstilo na levo stran mnenja, nekaj pa obstaja, kar bi lahko razumeli kot naklonjenost zloglasni nostalgiji. Vse bolj namreč razumem marsikoga od tistih, ki imajo o tistih časih dobro mnenje. Ne vseh, seveda ne. Med tistimi, ki jim je paradiranje v rdečih majicah in kapami s petokrakimi zvezdicami na nekakšnih mitingih, proslavah, obujanjih dnevov neke republike ali dnevov mladost stalen hobi, je veliko ljudi, ki jim nikoli ni šlo tako dobro kot ravno zdaj. Ampak pustimo to. Težko je komurkoli v teh časih pojasniti, da ima dvakrat višji standard, kot pred tremi desetletji. Nemogoča misija! V mislih imam celo armado ljudi, ki se jim je zelo podrl svet. Ljudi, ki so jim propadle firme, ki so zanje naivno mislili, da os večne in da so na nek način celo njihova last. In ne samo, da so ostali brez vsega. Gledati morajo plenjenje in bogatenje nepridipravov, ki se redijo ravno na račun njihovega propada.

Razumem tisoče penzionistov, ki životarijo z nekaj stotaki, čeprav so za penzijo delali malodane celo življenje. Še kako razumem minimalno plačane delavce, ki kljub zaposlitvi ne zmorejo nikakor speljati stvari nad mejo revščine. Razume, pa kako razumem, ljudi, ki jih nekaznovano nategne novodobni kapitalist in jih ne plačuje in jim ne odvaja prispevkov. Zelo razumem siromake, ki z njimi služijo gazde v agencijah. In zelo, zelo razumem človeka, ki ne more poslati v šolo svojega otroka ali , bognedaj, ki ne more priti do časa do zdravniške oskrbe.

Nikoli ne bom v rdeči majici skakal okoli., Zelo sem naklonjen modernejšemu redu. Ki pa bi to moral biti. Namreč red. Red, ki bi upošteval dobro, pošteno delo in razmerja, ki bi vsem omogočila življenje vsaj blizu normalnega.

Še nekaj me je namreč, poleg tiste pripombe, ki sem jo omenil v začetku, spodbudilo k takšnemu razmišljanju. Zelo dobro se spomnim nekega pogovora izpred veliko let. Po radiu so govorili o polarnem mrazu v New Yorku. Mislim, da je šlo za minus 20 ali nekaj takega. Objavili so, da je v nekaj dneh v velemestu zmrznilo veliko število brezdomcev. In kolega takrat pomodroval »koliko bi jih neki pri nas šlo v maloro?« . »Ne vem« sem rekel » mogoče nobeden!«

Od takrat so se menjale države. Pojma seveda tudi nimam kako se je takrat godilo revežem v hudem mrazu. Verjetno so kakšnega zablodelega pijančka, ki je vzel takšen konec, tudi utajili. Ampak sedaj poslušam iz sosednjih držav, predvsem tistih, ki so bile žrtve enako primitivnih sistemov, da preštevajo mrtve v desetinah. In to zaradi enega usranega hladnega vala.

In zaradi takšnih stvari se tudi vprašam »kam hudiča smo napredovali?!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Nesrečniki

11.08.2016 · 10 komentarjev

Brez velikega razmišljanja, brez kakšnega hudega raziskovanja lahko ugotavljam, da ne bi nikjer na tem svetu raje živel, kot ravno tukaj. No, dobro, če bi se spustil v razne statistike, bi morda našel dobrih deset, morda celo dvajset dežel, kjer bi bilo pametneje bivati kot ravno v Sloveniji. Potem pa, če le malo vklopim čustveni element, še teh nekaj krajev odpade, kot knof od gat. Pravijo, da celo malo pretiravam, ko pravim, da bi me po nekaj mesecev prinesli nazaj v plehnati trugi, če bi moral iti po svetu in zapustiti dom.

Zakaj sem se spustil v takšno patetično domoljubno razmišljanje? Verjetno zato, ker me že dolgo časa muči to vsesplošno samozaničevanje, jamranje, apatično samopomilovanje, ki sem mu priča vedno in povsod. Najlaže, ampak res čisto brez težav na vsakem koraku najdete filozofa, ki ima ogromen spisek stvari, ki so pri nas tako po hudičevo slabe, da nikjer tako. Sploh! Seveda so politiki čisto povsod po svetu manj butasti kot naši. S to ugotovitvijo se niti sam ne spopadam veliko, ker ne vem kje bi začel. Tudi, ko se nekdo pripelje z Jadrana in se po petsto kilometrih avtoceste na Jelšanah naenkrat znajde na tisti ubogi cesti proti Ilirski Bistrici in seveda dec rogovili, kako imajo naši sosedje to bolje porihtano, tudi njemu ne vem kaj bi rekel. Ampak ko se spisek nadaljuje s čisto vsem kar komu pade na pamet, pa mi to ne gre več v račun. Naš karakter, naši odnosi, naša zaprtost, naša pohlevnost pa vse do bizarnih ugotovitev okoli glasbe, literature pa celo hrane in takšnih stvari.

Naše navdušenje nad lepotami po svetu, nad njihovimi okusi, zvoki in vonjavami, samo po sebi seveda ni tako slaba reč. Dokler se ne sprevrže v tisto znano zmrdovanje »pri nas pa itak ni nič«! Tudi k nam pridejo ljudje, ki strmijo v krasote naše narave, naše znamenitosti, raznolikost pokrajine. Bog ve ali potem doma svojim pripovedujejo o tem, da je tu lepo, jim kažejo slike Bleda, Velike planine, postonjske jame, logarske doline ali se morda tudi oni zgražajo nad tem, da je pri njih pa vse skupaj tako bolj za en drek?

No, pa tudi če sem se lotil modrovati o tem našem problemu, v resnici nisem tako domišljav, da bi mislil, da lahko to kakorkoli spremenim. Bo verjetno ostalo kar pri razmišljanju. In to mi je vrglo ven, vsaj zame, kar zanimive rezultate. Razmišljal sem o karakterju našega človeka. Najprej se mi je ponujala beseda hlapec. S to besedo mi mahajo na vsakem koraku. Za čisto vse najdejo razlago ravno v tem, da smo pač to in nič drugega. Brez razmišljanja, brez razlage, kaj šele argumentov, mi večina analitikov postreže s tem dejstvom, ki pojasni čisto vse. Seveda zelo radi zraven omenijo še Cankarja, ki zanj niti slučajno ne vedo, da je poleg razvpitih hlapcev in morda peharja suhih hrušk, napisal še na desetine knjig in dram.

No in kaj sem ugotovil. Vsekakor to, da naša domnevna zaprtost, skopost, nevoščljivost ipd. seveda obstajajo, kot tudi zagotovo kje drugje po svetu. Pa spet nisem prepričan, da ravno v tako veliki meri, kot radi nekateri pogosto trdijo. Če pogledam okoli sebe ne vidim veliko ljudi, ki bi jim lahko pripisal te lastnosti. Ampak pustimo osebne izkušnje. Recimo, da smo, kot narod res nagnjeni k tem neljubim lastnostim. Zdi se mi, da tega nikakor ne moremo zelo na hitro spremeniti. Ampak če bi želeli pričeti z izboljšavami, bi morali začeti točno pri stvari, ki pa jo še kako lahko spremenimo zelo hitro. Čez noč! Namreč, da nehamo na vsakem koraku kozlati sami po sebi.

Druga ugotovitev pa se mi zdi še bolj zanimiva. Pa tudi bolj globalna. Zlahka namreč »ugotovimo«, če poslušamo, beremo, spremljamo, kakršnekoli informacije, da so ljudje povsod po svetu predvsem nesrečni. Razen če gre za turistični prospekt, bomo o vsaki državi izvedeli najprej in največ o njihovi strašni brezposelnosti, kriminalu, recesiji in o tem, kako strašno velik odstotek ljudi v državi živi pod pragom revščine. Pa ne glede na to ali tisti prag pomeni, da ljudje nimajo kaj dati v usta ali pa to, da si ne morejo privoščiti boljšega dopusta od tedna dni v Ankaranu, pred bajto pa jim rjavi zgolj Hyundai ali stara Škoda.

Dejstvo, da je stanje sveta takšno je sicer nekoliko v prid temu, kar sem omenjal prej, namreč da ni treba kritizirati samo lastnega stanja in druge povzdigovati in hvaliti. Mogoče se bomo sicer kdaj pozneje tukaj spraševali zakaj nas bombardirajo predvsem s temi negativnimi informacijami oz. kakšni interesi jim to narekujejo, ampak do takrat lahko z olajšanjem ugotavljamo, da živimo na planetu siromakov.

Seveda recepta za to, kako živeti še naprej s tem strašnim spoznanjem nimam. Mogoče bi bilo dobro kdaj kaj dobrega prebrati. Lahko tudi Cankarja. On je bil še kar kritičen in mogoče niti ne bi šel ta današnji kontekst, razen seveda s svojimi hlapci. Bi pa morda videli, da je dec poleg tega, da je bil hud na marsikaj, tudi razmišljal o teh stvareh, ne le rogovilil ob vaškem šanku. Pa pustimo zdaj to, da se je še kako rad zadrževal tam.

Predvsem »Hlapcev« ni napisal zato, ker bi želel, da bi s to besedo sami sebe zmerjali, ko bi le imeli pet minut časa. V tej drami je govoril o oportunizmu, obračanju po vetru, o blejanju s čredo. In blejanje to ostane tudi, če brez razmišljanja,nekonstruktivno in neosnovano kritiziramo vsepovprek!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Moje, tvoje, njihovo

11.06.2015 · 4 komentarjev

Ko se lotim razmišljanja s svojo kmečko pametjo, ki je zanjo veliko vprašanje ali je, oziroma koliko je, zdrava, nimam za prav nobeno resno dilemo dobrega izhodišča. Sleherni resen analitik, pa četudi takšen bolj samozvan, bo zadevo predstavil z argumenti in primeri in nihče se ne bo spuščal v primitivno razmišljanje v smislu, kako si pa jaz predstavljam, da bi bilo prav ali kaj podobnega.

No, tokrat se ne nameravam spet spuščati v zgodovino. Pravzaprav ne nameravam spet modrovati o tem, kako se nima pravega smisla spuščati tja. Nekaj dni nazaj sem nekje na blogih spet popustil in komentiral zapis iz davnih časov pa sem spet popolnoma pogorel. Znani bloger mi je v odgovor napisal (nalepil?) dolgo štreno zanimivih informacij. Zanimivo, da kljub temu, da mi je baje odčital s tem pravo lekcijo, sploh nisem vedel ali o zadevi, ki smo jo obravnavali govori dobro ali slabo, ali je za ali proti. Šele potem, ko sem videl kateri od ostalih so se mu pridružili, mi je bilo malo bolj jasno. Kaže, da sem kljub vsemu uspel v svoji nameri in o nekih časih nimam več pojma, kar bi toplo svetoval vsem svojim rojakom.

No, tokrat sem mislih naplesti nekaj o razprodaji teh, tako imenovanih , naših podjetij! Pred dnevi sem prebral dober blog o tem. Dober se mi je zdel, ker je navedel nekaj primerov oziroma nekaj slabih izkušenj s prodajo naših firm. No, dobro, lahko bi se našel nekdo in na kup spravil spisek takšnih, ki so zaradi prodaje rasle in mogoče prosperirale. Ne vem. V glavnem, to se mi je zdel še kar dober pristop. Večinoma namreč sledim, debati, kjer ena stran (pravijo, da je leva) v nedogled goni svojo, da ne smemo prodajati svoje srebrnine medtem ko druga (menda desna) poje hvalnice privatni lastnini.

Jaz teh stvari nekako ne razumem najbolj. Mogoče bom celo nehal kracati in bom šel v bife na eno lahko laško. Ali pa če se ustavim ravno pri piru. Ne razumem na primer, da obstaja fabrika, ki vari in polni pivo. Vsak dan fascinante količine. Stotine tisoč flaš. In sploh ni skrbi, da teh taistih flaš ne bi prodala. Razen kakšne posamezne, ki se neprevidnemu skladiščniku, ki ga še ni zamenjal robotski viličar, razbije in ta črepinje po francosko zbrca pod paleto. Pa vendar uspe takšni firmi priti v težave. Ma kaj težave. Uspe ji priti v totalen bankrot. Ne le, da mora prodati svojo firmo. Razprodati mora še cel kup nekih podjetij, ki si jih je, seveda spet ne razumem zakaj, nakopičila v letih, ko se ji je nabralo nekaj dobička.

Pa seveda ni pivovarna edini in mogoče tudi ne najboljši primer. Vseeno pa ima veliko teh podjetij skupni imenovalec. Trgovanje. Ni več ravno toliko važno koliko piva zvarijo, koliko kilometrov cest potegnejo, koliko izdelkov naredijo. To je v bistvu v čisto tretjem planu. Treba je z vso to silno količino firm barantati, jih prodajati, kupovati, uničevati in vse podobne reči. Pri tem nima posebnega smisla tuhtati, da fabrike niso samo plehnate barake z nekaj parkirnimi prostori ampak, da so notri tudi ljudje. Tam se najde tudi kakšen luftar ali nerodnež, velika večina pa bi zagotovo zaslužila, da bi kdo pomislil na njih. Ampak to je že spet neka čisto druga zgodba.

Vsled tej, po mojem poimenovanju, ciganski štacuni, se potem vzpostavi tudi poseben sistem lastnine. Pa upam, da dragi Cigani ne bodo užaljeni. Gre pač le za soroden način gospodarskega delovanja. Včasih nam, ponavadi ob večjih zapletih ali aferah, to pokažejo na teveju , tako, grafično. Na sredini napišejo neko ime, v vse štiri vogale pa še štiri druga imena. Ponavadi je večina omenjenih akterjev med seboj požlahtana,kar je samo še dodatna zanimivost. Potem ta imena osmerosmerno povežejo s puščicami in tako na strokoven in zakompliciran način povejo tisto, čemur smo včasih rekli »vse za svojo rit«!

No, vem, da v zadnjih razvpitih primerih gre predvsem za prodajo državnih podjetij, oziroma tistih, kjer ima država velik delež. Tam so nam v svojih grafikah kdaj kazali kakšnega Žigo, Markota, Jankota … fantke, ki bi jih res z velikim veseljem in skrbjo povprašal »sinko zlati, ja od kod si pa ti padu?« , malo manj, pa vseeno, pa kažejo nadzorne in upravne odbore, ki se redijo na teh podjetjih. Slednja se menjujejo in odstopajo. Če pa se komu ljubi in ga zanima, lahko ugotovi, da se ogromno enih in istih imen pojavlja zdaj tukaj, zdaj tam, malo v politiki, pa spet na starem mestu. V morebitnih mrtvih sezonah pa se lahko tolažijo s štirimestnimi nadomestilci. In tako v nedogled.

In še polno je tega. Celo toliko, da imam do vrha poln kufer tega jajcanja. Ampak, ko se lotimo o lastninjenju. O prodaji. Ko se loti kdo čustveno, na pol jokajoče nakladati, kako bomo vse izgubili, kako bo kmalu vse njihovo, kako bomo ostali na svoji zemlji hlapci, se pa kljub vsemu vprašam nekaj pri celi zadevi zelo pomembnega: »Ja, pa menda ja ne bo kdo rekel, da je bilo to do sedaj moje???!« No, jaz nisem imel in nimam takšnega občutka.

Se pa strinjam, spet s kmečko pametjo, da je treba prodajati stvari odgovorno. Tudi kmet mora kdaj prodati kakšno reč. Če mora zetor od bajte, pač mora. Ampak bomo pogledali na tisto evro tabelo, vtipkali letnik in število konjskih moči in v minuti bomo določili primerno ceno. Potem naj kar pride kupec. Saj ne rečem, lahko bo barantal. Malo, do meje še dobrega okusa. Če bo pa šel čez. Če bo dajal v nič njegov stroj, ki je zanj garal kot norec, ga servisiral in pazil nanj, ej stari, bo pa šel čez dvorišče in kmet z vilami za njim. Saj če bo dal traktor na pol zastonj, ga bo cela familija sekirala in morila, da se mu bo kar mešalo. Ja, odgovornost je potrebna pri takšnih stvareh. Prvina, ki zanjo pa prav zares ne vem, kje jo bomo še kaj dobili!?!

In čisto na koncu še moja osebna pripomba. To okoli lastnine, okoli imetja. Porkaduš, saj niti ne morem veliko modrovati o tem. Sam si namreč ničesar takšnega niti približno ne želim. Pa ne me narobe razumeti. Čisto rad bi imel kakšen evro več v žepu. Še rajši imam občutek, da me ne skrbi, kako bom poskrbel za svoje stroške naslednji mesec in še tisti za njim. Ampak! Da bi imel v svoji lasti nekaj takšnega, ogromnega, grdega, ki bi me ogrožalo, mi omejevalo svobodo, ki bi poleg vsega notri delalo kup nesrečnih ljudi, ki bi mislili da je moja vsa krivda in neizmerna moč, jaz bi pa stalno tuhtal, da bi kupil vsega še dvakrat toliko?! Ojoj! No way!

No saj kaj bi že imel. Ampak kvečjemu kakšen hribček … vendar to je iz čisto druge zgodbe. Narodne. Slovenske!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Trikratni dohtarji!!

30.05.2015 · 11 komentarjev

Dve stvari sta mi pri štrajku dohtarjev še posebno pritegnili pozornost. Ena je bila bridka Konradova ugotovitev, da dohtarji delajo za dve plači nekvalificiranega delavca, druga, meni še bolj zanimiva pa, da bo zdravstvo, verjetno torej njihovi sindikati, v naslednjem obdobju poskušalo pridobiti javnost na svojo stran. Ta druga reč mi je v bistvo, ne le jako zanimiva, ampak celo nekako zagonetna, če ne celo skrivnostna.

No, pa pojdimo po vrsti. Spet moram omeniti dejstvo, da večino problemov obravnavam s svoje, bolj ali manj žabje, perspektive. Se pravi od spodaj navzgor. V primeru dohtarjev, zdravstva in okoliških pojavov to pomeni, da po navadi v zgodbo prelijem izkušnje iz čakalnice, včasih hudo obolelega pa ne pretirano dobro obravnavanega bolnika, ki brez poznanstev in zvez ne pride do časa zraven. Včasih sem celo omenjal ostarelega, nemočnega bolnika ali pa takega, ki ni informiran in ne zna zahtevati, terjati stvari, ki mu pripadajo.

Takšna obravnava tako kompleksnih problemov ima svoje dobre in slabe strani. Slabo je že izhodišče samo po sebi, saj nakazuje, da gre za ozek, slej ko prej zelo omejen, kot. Vsekakor pa je, vsaj v mojih očeh, dobro to, da se držim stvari, ki jih poznam in ne blefiram po sferah, kjer sem totalen laik.. Modrejši človek, tak s širšim horizontom, poznavalec, bi mogoče rekel, da glede na svojo omejenost o tem niti nisem kompetenten razpravljati, vendar se tu ne bi ravno strinjal. Vztrajam namreč, da samo pogled z vseh strani, da celo sliko in nobena perspektiva ni za to taisto sliko manj pomembna od druge.

Pa se kljub vsemu vrnimo k bistvu! Dohtarji so pred par dnevi štrajkali. Izpostavili so nekaj svojih težav. Nekateri med njimi so se trudili in naštevali takšne, kot so preobremenjenost, pregorelost, pomanjkanje kadra in podobne reči, vendar je stalno na površje silila predvsem zahteva po večjih plačah. Izhodišče oziroma želje glede slednje so se izoblikovale, tako poenostavljeno, na treh povprečnih plačah v republiki Sloveniji.

No, in kakšno je moje stališče? Najbolje, da kar povem. No, vsaj tisto najpomembnejše preden pridem do tistega obveznega »ampak«! No, niti slučajno ne mislim, da zdravniki pri nas nimajo težav. Ravno nasprotno. Mislim, da imajo vse težave, ki so jih navedli in še kakšno zraven. Verjamem, da so preobremenjeni in verjamem, da so nemotivirani. Verjamem, da jih je marsikje premalo in kar je najpomembnejše, zahteva po plači, ki bi bila trikratnik povprečne plače se mi niti ne zdi ravno nerazumna. Zdravnik se mi zdi časten, vsega spoštovanja vreden poklic. Človek, ki popravi drugemu človeku srce ali možgane, človek, ki je stalno v stiku s smrtjo in najhujšimi poškodbami, človek, ki mora ljudi soočati z najhujšim … ima moje iskreno in brezmejno spoštovanje.

Ampak!!

Nekaj me je pa zelo zbodlo. Nekaj mi je pa kljub vsemu zelo manjkalo. Ne vem kako bi to imenoval. Mogoče avtorefleksija, mogoče samokritika. Ne vem. Vem pa, da bi bilo zelo dobro slišati kaj so oni pripravljeni spremeniti. Dobro bi bilo vedeti, da se gospodje zavedajo, da vsi pa le niso tako zelo preobremenjeni. Da obstaja v njihovih vrstah nekaj arogantnih, na pol kavbojskih šintarjev. Da včasih par ljudi v splošnih ambulantah čaka ure in ure, zvečer pa pri dnevniku slišijo, da ima zdravnik na primarni stopnji manj kot osem minut časa za pacienta. Da je med njimi veliko preveč grozljivo dobro plačanih birokratov in da njihov sistem hrani cel kup starih eminenc, ki blodijo nekje po hodnikih, imajo preveč tresoče roke, da bi operirali, vlečejo pa najvišje tarife im koristijo šestdeset dni dopusta. (medtem ko mladi diplomiranci polnijo spiske na zavodu). Da je marsikatere čakalne vrste krivo to, da strokovnjaki pazijo na svoje delo, svojo pomembnost in nepogrešljivost. Dokler bo katerikoli zdravnik pri diagnozi rak dal pacientu uro čez devetdeset dni, me cela vlakovna kompozicija drobno tiskanih argumentov ne bo prepričala v nasprotno.

Bi se pa še malo ustavil pri tisti konkretni zahtevi okoli plače. Trikratna povprečna colenga mi, ponavljam, ne zveni nerazumna zahteva za dobrega zdravnika. Me je pa zbodla tista definicija okoli zdajšnjega stanja. Strogi sindikalist je jadikoval, da zdaj dohtar dela za dva minimalca. Torej, je poudarjal, dela za dve plači nekvalificiranega delavca. Tu, stari, se pa malo zatakne. Naj ti izdam skrivnost, da je podatek, da minimalca v Sloveniji dobiva 40000 (štirideset tisoč) ljudi, eno navadno sranje. Manjka en nula. Definitivno. In to z nekvalificiranimi delavci ne pride skozi. Minimalca dobivajo tudi še kako kvalificirani, izkušeni, s tridesetletnim stažem, strojni tehniki in marsikatera univerzitetno diplomirana inženirka, ki po sili razmer kelnari za kakšnim šankom. In včasih (nas) takšne minimalkarje v fabriki zberejo in nam pripravijo predavanje. Tam nam povedo tudi, da denar sploh ni med glavnimi motivi za dobro delo. Baje je po vseh raziskavah komaj na sedmem mestu!

In potem ostane še tista zagonetka, kako boste prišli pri ljudstvu na dobro ime. Svetoval bi, da razmislite o teh mojih navedbah. Osebno pri meni pa boste napredovali za eno veliko štengo že s tem, če nas boste nehali futrati s tisto neskončnokrat izrečeno floskulo, da se vse to sranje, vse nazadovanje, vsi padci standardov, da se vse to …

»Pacientu itak ne bo nič poznalo!!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

KONVERTIT

14.09.2014 · 14 komentarjev

Tako se z Marinkom že kar nekaj časa nisva pogovarjala. Ko je sedel tam pred tisto betulo, mi je bilo v trenutku jasno, da si želi sogovornika. Da je slabe volje. Da ga je nekaj spravilo ob živce. Že itak ni bilo ravno pogosto, še manj vsakdanje, da si je privoščil popivanje, še posebno glede na to, da je bil čisto navaden delovni dan.
»Kaj je, stari!?« sem poskusil biti dobrovoljen in duhovit.
»Ma ja, nič posebnega! Včasih pride tako, da je človek potreben malo oddiha in malo časa, ko lahko izklopi ves ta drek. Tega se nam je pa res začelo malo preveč vsipati na glavo … pa, jebemti, a veš da mi pol ure in eno pivo ne pomaga več, da bi si shladil glavo! Ne vem, ali je z mano kaj drugače kot pred časom ali … «
Potem sva malo ponergala okoli vremena in omenila glavne smešnice iz aktualne politike in splošnega dogajanja v deželi. Malo zdravega cinizma vedno dobro dene. Materiala za takšen pristop pa je tako ali tako na pretek. V teh časih in v teh krajih.
»A veš, ko smo včasih govorili o ljudeh, ki se obračajo po vetru, o takih, ki se vedno znajdejo nekako tako, za svoj prav. In jim, po navadi zelo očitno, ni nič mar kako to doživljajo ljudje okoli njih in kakšno škodo naredijo drugim!?«
»Seveda se tudi spomniš … « si je kar sam odgovoril in nadaljeval »da sam nisem bil pretirano kritičen do teh ljudi. Pa naj smo jih imenovali oportunisti, konvertiti, podrepniki ali pa kar mone, vseeno. Vedno se mi je zdelo, da tako na splošno ne gre za tako strašno slabe ljudi, kot smo robantili. Kaj pa vem, mogoče sem res premehak, ampak vedno sem poskusil videti pri ljudeh prej boljše, kot pa tiste najslabše stvari. Predvsem pa vedno pravim, da so bili tisto neki drugi časi. A veš, mislim tisto, kar smo kdaj šimfali, da so bili eni rdeči, zdaj pa pojejo na koru in podobne reči?!«
Komaj sem deca malo ustavil, naročil za oba novo pijačo, ko je že nadaljeval ta, zanj zelo nenavaden in presenetljivo gostobesedni samogovor.
»Vedno sem bil mnenja, da smo ljudje pač različni. No, saj me je kdo kdaj že ujezil. Recimo kakšen šef. Flavio, na primer. Mislim, ko sem bil mlajši, sem kdaj razmišljal, kako bi bilo dobro kakšnega prasca počakati za vogalom in ga kresniti s špevto po betici. Ali pa, ko je bil kateri od njih že bolj v letih, sem mislil kako bo svet čisto drugačen, ko bo končno odsmradil v penzijo. Pa ni bilo nič. Prišli so drugi in tretji in vedno je bilo enako ali pa smo celo za kakšnega neskončno pokvarjenega pozneje tuhtali, da niti ni bil tako slab. Pa da ne govorim o tistih, ki so potem, ko je razpadla država zamenjali kakšno barvo. So se pač časi spremenili. Včasih je človek lahko borec, včasih pa ne more biti. Vsak že ne. Moja stara soseda skoraj vsak dan gre v cerkev in tam žebra tiste litanije. Verjetno se ji zdi, da je še za nazaj dolžna cel kup očenašev in zdravamarij. Včasih je bila učiteljica in skoraj do konca tudi član partije. Pa so že takrat radi namigovali, da gre včasih nekam v svoje kraje za božič in veliko noč tudi v cerkev, k spovedi in obhajilu. Hehe, a si predstavljaš?«
»No, no, Marinko!« sem nekako pa le prekinil monolog »ampak nekaj bolj konkretnega te je pa le spravilo s tira, a ne!?«
»Ja, tega tipa pa ne morem prebaviti. Ne morem pa pika!«
Ne vem zakaj mi je bilo takoj jasno za koga gre. Ne glede na to, da ni Marinko omenil nobenega imena!
»Pa mi ni nikoli šlo posebno v nos njegovo napredovanje, njegova funkcija, njegova plača! Prav briga me. Edino to pa rad omenim, da je ravno tako kovač, kot sem sam. To pa z veseljem poudarim v kakšni debati. Zakaj je napredoval je zame tudi uganka, ampak očitno so direktorji imeli kriterije, ki jih je znal obrniti sebi v prid. Potuhnjen je zadosti, užaliti človeka mu tudi ni težko, da bi sam sprejel kritiko je pa itak prebutast«
»Lahko pa ti povem kako je bilo na začetku. V kovačijo je prišel komaj nekaj mesecev pred mano. Pa se je vseeno obnašal kot star general, ko sem prišel. Dokler mi niso povedali, sem mislil, da je tam že vsaj deset let. Bil je vzvišen in nadut, predvsem pa mi je ostalo v spominu, da je, posebno na nočnih šihtih, ogromno časa prespal. Mislim, prav neverjeten je bil. Kjerkoli se je ustavil, malo naslonil ali pa vsedel … v parih sekundah je že vlekel dreto. Ali pa je reševal križanko v cajtengu, da so ga vedno morali iskati in prositi, da je prišel pošraufat prešo ali zamenjati zlomljen kos.«
»In ravno tako sva se spoznala tudi midva. Seveda sem bil čisto zelen in nevajen strojev. Pa še cela reč se mi je zdela, ko so me že takoj dali na nočno. Kot mali car sem se počutil na tisti mašini. Dokler ni crknila. Ja, kakopak da je crknila! Nekaj časa sem vklapljaj tisto reč, stikal po ventilih, se trudil z rorom kaj premakniti , potem pa sem moral obupati. No, sem si mislil, saj je kolega tudi na šihtu!! In sem stopil po pomoč. Ves začuden, zmečkan in krmežljav me je gledal kaj bi rad. Saj bi mi samo pokazal, bom že jaz popravil, sem modro kimal. In se ga spomnim, kot bi bilo zdaj. A jaz ti bom hodil, a jaz!? To je ponovil najmanj petkrat in zraven delal frise, kot bi hotel od njega barvni televizor v dar. Pa ni šel, da veš. Nisem ga premaknil. Ni premaknil riti za dvajset metrov in mi dal en usran nasvet. Do jutra je preša stala in dobil sem črno piko na prvi samostojni delovni dan.«
»Dobro Marinko« saj razumem, da te je jezilo vse skupaj, ampak od tistega je trideset let. Pa ja ni ravno danes prišlo vse za tabo?«
»V bistvu nisem nikoli pozabil. Ampak, kot sem že rekel, nisem zamerljiv človek in pogosto sem celo preveč prizanesljiv.. Samo to danes, o porkaduš mater sto mater!!«
Tokrat sem ga samo vprašujoče pogledal. Še bolj radovedno, kot prej!
»Delavnico so nam pripravili v fabriki. A veš tisto reč, malo predavanja, malo slikc in potem so vsi pametni. Že ko sem videl naslov, me je malo potreslo. RED V DELOVNEM PROCESU IN TOVARIŠKI ODNOSI. Ampak to bi še prestal. Potem pa je kot predavatelj prišel pred nas … pfuj … ravno ta drekač!!«
»Takrat me je pa pogrelo. O mater, da me je! Planil sem pokonci in šel proti vratom!«
»A kar ven si šel? Pa te bodo sekirali zaradi tega! Gotovo te bodo! Pa še ure ti bodo manjkale!«
»Ne vem točno. Mogoče pa ne bo nič. Se mi je zdelo, da mu je malo pa le kapnilo za kaj gre. Posebno takrat, prej kot sem oddivjal skozi vrata, takrat ko sem siknil … a jaz, da bom to poslušal, a jaz!!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

Spet o nadzoru

2.09.2014 · 10 komentarjev

O nadzoru sem seveda tudi že kdaj razmišljal. Na blogu ali v komentarjih, kjer smo družno premleli mučna dejstva s tega področja. Od tistega nujnega, majhnega nadzora, ki človeka malo žlajfa, da ga ne začne preveč ležerno biksati namesto, da bi delal in imel red, pa vse do najhujših, strašljivih teorij zarot, ki vse po vrsti bazirajo na predpostavki, da nekdo ve za vsak naš korak, ušesa v zidovih slišijo vsako besedo in noben klik ne ostane skrit v naših kištah ampak nekdo po želji razpolaga z njim.
Seveda ja že sama misel, da nas nekdo nadzira, mučna, neprijetna. Nihče nima rad, da je pri vsakodnevnem delu stalno na nišanu. Da nič ne ostane skrito. Pa četudi je to nadzorovanje argumentirano s tem, da drugače ne gre, da moramo uvajati moderne tehnologije. Iskati rezerve in na vse možne načine loviti konkurenco. Predvsem pa ta kontrola ne nastopa tako, sama zase. Je samo del nekega večjega sistema postopkov, operacij, sprememb in kakopak, predvsem izboljšav.
Takšni sistemi imajo nekaj zelo zanimivih lastnosti. Celo imena imajo zelo zanimiva. Od Toyotaway, Vitalife, Gembawalk do bogve česa še. Ko doživljaš takšne stvari že kar precej let opaziš nekaj zelo zanimivega. Novosti se ti zazdijo nenavadno podobne novemu pralnemu prašku na tržišču. Poslušajte reklamo za novi deteržent! Zadeva bo oprala naše srajce, rjuhe in gate tako kot to ni do zdaj uspelo še nikoli nikomur nikjer. V bistvu so bili vsi podobni proizvodi do zdaj, ne samo bedna bleda senca tega novega praška, ampak celo popolnoma totalno zanič. To zdaj je pa tisto pravo, tisto kar nas bo rešilo iz umazanije in črno črne teme.
Ravno tako, kot so dragi reklamni spoti narejeni preudarno, načrtovano, tako da prepričajo, so tudi omenjeni sistemi lansirani z vsemi spremljajočimi informacijami, ki vzpostavijo nekakšno vzdušje, ki se mi zdi podobno tistemu, ko poslanci sprejemajo protikadilski ali protialkoholni zakon. Vsem je namreč jasno, da to ni tema, ki bi bilo modro nastopati proti. V bistvu bi samo bedak podvomil, da lahko še naprej živi tako kot je do zdaj.
Druga stvar, ki spremembe še bolj ščiti, je dejstvo, da jih določena skupina predstavlja in vpeljuje, kot svoj projekt in je vsaka pripomba, še tako nedolžna, direkten napad na njihovo delo, ki je seveda njihov kruh. Za to se je pa ja treba postaviti. V resnici to zgleda tako, da je najbolje, da ti niti na pamet ne pade kritizirati niti nadzora, niti postopkov, niti česarkoli v zvezi s tem. Če bi se postavili prosti spremembam, ki so itak najboljše kar nas je lahko doletelo bi bilo to tako, kot … poleti sem se znašel na neki zelo evforični zabavno glasbeni prireditvi na morju na hrvaškem. Poleg že tako patriotskega vzdušja, polnega rodoljubnih pesmi, šahovskih oblačil in vsega je bil še nekakšen dan zmage. In takrat sem sam pri sebi pomislil, da bi se pojavil tam med njimi ves kosmat, s šajkačo na glavi in na nji kokardo z ravne gore! V trenutku sem si predstavljal ude in glide svojega razčetverjenega trupla, kako se lepo pečejo na roštilju in sem stresel z glavo in zavrnil nesmiselne misli … tako nekako ne bi bilo pametno imeti kakršnih koli pomislekov glede sistema nadzora.
Tako ostaja samo možnost, da sami pri sebi kdaj upamo, da se bo samo enkrat v bodočnosti izkazalo, da je bolje za nas in naše delo, življenje in vse kar spada zraven, če komuniciramo s človeškimi besedami, s pogovorom, ne pa z grafi in razpredelnicami. Naj vam dam primer. Trgovski diskont. Hofer ali LIdl, ni važno. Vse je na svojem mestu, kamere in senzorji delujejo. Potem prideš, ali pa denimo starejši gospod pride do blagajne. Počasi zloži svojo šaro na tekoči trak in ljubka mladenka ga prijazno pozdravi in že v naslednji sekundi super spretno zmeče vse artikle čez skener. Ko je to narejeno se prejšnja prijaznost komaj kaj prikrito spremeni v priganjanje, ki včasih zgleda kot, da bi počasno stranko želeli z vso njegovo robo vred v trenutku zriniti stran od blagajne. Mladenka mora namreč čim prej začeti postopek z novo stranko. Niti slučajno ni časa, da bi iz iztegnjene gubaste dlani pobirala drobiž ali celo pomagala starcu pospraviti makarone in jogurte v vrečko. Seveda ni punca kriva, da je tako. Do sekunde in piska vse njeno delo nadzoruje računalniški program. Kako potem razlike med eno in drugo blagajničarko uporabljajo oziroma kako vplivajo na plače in rangiranje, tega seveda ne vem. In me tudi ne zanima. Sem pa slišal že kar veliko pripomb strank , ki jim takšen odnos ni všeč, nasprotno, zdi se jim (nam?!) celo žaljiv in neprimeren. Mislim pa tudi, da ne obstaja orodje, ki bi merilo to nezadovoljstvo in neprimernost. Tega ni v sistemu. Ostaja samo privoščljiva želja, da bo takšen način dovolj strank odvrnil in da bo v končni fazi sistem hitenja, pritiska na delavke in vsega skupaj prinesel več izgube kot dobička.
In ravno tako je kje drugje. Ostaja samo upanje. Orodja, ki bi to razumno proučil, prisluhnil pripombam, upošteval specifike pač ni. Gate so snežno bele. Sicer imajo lahko že po tretjem pranju nekaj nepredvidenih lukenj, ampak o tem pa niti nimamo namena razpravljati.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Zdaj vs včasih

13.08.2014 · 15 komentarjev

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.
Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.
Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje. Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.
TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.
VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni. Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.
NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.
BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.
SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.
Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost · nostalgija · v afektu

Vernikom (Grahovo 2014)

8.04.2014 · 15 komentarjev

Če želite biti še naprej verniki, če želite do zadnjega diha biti podvrženi, lojalni, zvesti in prepričani v nekaj, kar vam ponujajo eni ali drugi ali pa, denimo tretji, vas sicer lahko poskušam razumeti. Vera z vsemi rituali in pravili človeku lahko daje nek navidezen smisel in rešitve za težave. Vendar pa vam odsvetujem, da se pri utemeljevanju svojega trdnega prepričanja sklicujete na zgodovinska dejstva. Na tista, ki kakor kamen kost, zabetonirano držijo, zaprmej da ja!
Najprej je treba omeniti, da takšna dejstva v bistvu sploh ne obstajajo. Črna ali bela. Nisem zgodovinar, si pa nekako predstavljam, da je odkrivanje zgodovinskih resnic, kot potovanje vedno globje v vesolje. Nikoli ne najdemo konca. Vedno je še nekaj zadaj. Nek vzrok, nek povod, neko dogajanje, ki je povzročilo reakcije, ki smo si jih mogoče prej čisto drugače razlagali. In vse bolj sem za vesolje prepričan, da nima konca. To pa zato, ker si konca ne znam predstavljati. Poskusil sem si zamisliti leseno steno, potem pa sem tuhtal koliko je debela, kako visoka, kako se zaključi. In isto se mi je dogajalo z betonom ali plehom.
In tako moram zgodovino s pripadajočo logiko milo rečeno, odsvetovati. Pa tudi logiko samo. Če se loti takšen prepričanec vrtati po dobrem in zlu, po ljubezni in sovraštvu, dobroti in krivicah, pa tudi če je tako temeljit, da prigloda s svojim pronicljivim mozgom vse do kajnovega ognjišča ali celo edenskega vrta, ga čaka eno samo razočaranje. Moral bo namreč priznati, da se vse preliva v sivih barvah. Vse ima povode, razloge in smisel. Moral bo priznati, da je mogoče brati sive vijuge človeškega razmišljanja samo tako, da se naučiš abecede. In ta abeceda se imenuje kompromis. Prva in najtežja lekcija za težkega delovnega konja, opasanega in osedlanega, obteženega z razkošnim usnjenim komatom in nataknjenimi plašnicami.
Ne samo, da smo kot takšni, prikrajšani za nekaj kar bi bil lahko približek resnice. Žrtev smo tistega, ki v rokah drži vajeti in spretno poka z bičem. Diči se in šopiri nekje nad nami zavedajoč se, da nas rabi ravno takšne in da nas rabi čim več. Vsebina, barva, spomeniki in praporji so jezdecu, gizdalinskemu kočijažu le orodje, vsaka vsebina in logika pa odvečna navlaka in nevarni balast.
Človeku je dana sposobnost, da se ustavi, razmisli, presodi. Za razliko od instinkta, ki divji živali narekuje kako se izogne nevarnosti in kako prehrani svoj zarod, pripadnik človeške vrste zmore veliko več. Lahko pretehta, celo natančno izračuna variante in verjetnost za uspeh. Tako človek lahko rine v smrt, lahko si uničuje organizem s strupi, lahko si uniči duha s požrešnim materializmom in lahko svoje briljantne možganske sposobnosti oplemenitene s tisočletnimi izkušnjami generacij izkoristi za to, da pusti misliti kočijažu, skloni glavo in sam sebi zastre pogled. Aleluja.
Nikoli nisem prav dobro vedel kaj in kako bi bilo treba. S tem sem imel vedno težave. In to zna biti velika ovira. Kritika brez vsake ideje in vizije nima teže, nima vrednosti. Niti smisla ne. Pa še tista stalna resnica, ki visi nad nami. Saj se nič ne da. Saj jim nič ne moreš. Nekaj pa le lahko, gospoda moja. Lahko olajšamo vranca za težki komat, mu snamemo plašnice in ga s ploskom poženemo preko travnikov.
Ko zahrza in ko mu zaplapola košata griva v vetru. Ko začutimo ta vonj in to energijo in ko to poimenujemo ljubezen, svoboda, sreča ali dobrota. Takrat je čas, da razmislimo ali ni to tisto v kar je vredno verjeti.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Delo na črno

30.03.2014 · 26 komentarjev

O delu je bilo na mojih straneh pa res napisanih kar precej stavkov. Z raznih strani smo se lotili te tematike. Velikokrat smo govorili o razvrednotenju, o tem kako nihče več ne ceni izkušenj, o podplačanem delu in še o vseh sort stvareh. In skoraj vedno smo delo samo po sebi , označevali kot svetel, pozitiven pojav.
Vendar pa obstaja tudi negativna, grda, malodane hudobna oblika dela. Glede na svojo grdo naravo ima ta varianta tudi primerno ime. Imenujemo jo »delo na črno«! Tudi sam ne morem, včasih celo ne upam stopiti na stran tega nizkotnega pojava, saj če je nekaj negativno in grdo, pač tega ne moremo zlahka prikazati drugače. Moram pa reči, da imam vsaj glede na interpretacije tistih, ki se glasno »borijo« proti temu pojavu, pogosto kar nekaj pomislekov.
Pri nas namreč, zelo tipično, taki tiči, vsak problem prikažejo zelo napihnjeno. Podatki, ki jih uporabljajo za svojo argumentacijo, so pobrani z zgornjih mej prilagojenih vzorčnih skupin in slika, ki jo prikažejo, je često res kar grozna.
Zanimivo je, da edina stvar, ki se mi zdi potencialno dokaj problematična, pogosto sploh ni predmet debate. Gre za nelojalno konkurenco. To pomeni, da privatnik, ki zaposluje npr, deset ljudi, ni konkurenčen s svojimi storitvami, ker ljudje rajši najemajo fušarje. Tu mislim, da res obstaja problem. PA še ta postane malo majav, ko ti »tapošteni« obrtniki začnejo pretiravati o tem kakšne garancije dajejo za svoje storitve in kako strašno bolj varni so njihovi izdelki.
Potem pa se začne zares. Pri črnem delu začnejo pritiskati na druge strune. Prva je tista, ki zagode na noto poštenosti. To, gospodje, črno delo namreč, je preprosto in milo rečeno, malopridno. Tu pa se meni začne malo kolcati. V časih in državi, kjer polovica prebivalstva išče variante, kako zaslužiti kakšen evro zato, da plačajo položnice in kupijo malo hrane, se jih lotijo debelinkoti iz ekranov zmerjati z barabini. To me res malo moti. Poleg tega, da gre za preživetje, se namreč težko sprijaznim, da je takšno reševanje gole eksistence nekaj najslabšega v celi vrsti stvari, ki si jih pri nas privoščijo početi z delom.
Jaz ne vem kakšne nazive imajo druge oblike, ali je to sivo, plavo, roza delo, vem pa da se nihče ne zmiga, da bi te stvari zatrl. Pri nas poleg registrirane armade sto trideset tisoč ljudi brez dela obstaja še enkrat toliko ljudi, ki neredno ali nikoli ne dobijo plače ali jim delodajalec ne plača prispevkov. Poleg njih obstaja še nekajkrat toliko tistih, ki so neupravičeno premalo plačani. Večini proizvodnih delavcev so po manevrih s sindikati in minimalno plač preprosto ukinili pridobljene pravice iz minulega dela in ostalih dodatkov in večino poravnali na minimalcih, ki jih (sindikati) poleg vsega proglašajo še za uspeh. Cvetijo agencije, ki še vedno delujejo po ciganskih pravilih, na veliko plačujejo velik del plač v gotovini, podkupujejo firme, nameščajo svoje ljudi v prenatrpane stare bajte in z njimi dodatno mastno služijo. V težavah ukinjajo svoja agencijska podjetja, ustanavljajo nova in nazadnje se običajno za njimi izgubi sled. Kot tudi za zadnjimi plačami, regresi, dodatki za delavce, ki lahko kot zadnji kljukci z dolgimi nosovi osramočeni odkorakajo, brez denarja seveda, proti domu. Kot listja in trave imamo firm, ki služijo na naivnosti ljudi, ki še verjame(m)jo, da obstaja nekaj poštenosti. Takšen tipičen pojav so v zadnjem času masovni oštarijski tečaji za delo z motorkami. Hijene, ki so izkoristile nesrečo in obrale na tisoče naivnežev za nemajhen denar.
No, in glejte, ob vseh teh pokvarjenih nemarnostih se Dare preprosto ne more sprijazniti, da je odšpilana ohcet ali prikolica drv, ki mi je zanjo nekdo dal dvajset evrov ali pa mogoče prišvasan avspuh, ki sem zanj dal mehaniku deset evrov na roko, da je to najhujše, kar lahko kdo naredi. Ne morem in pika.
Še najhuje pa me žokne tisto, ko nekdo potrka po moji lobanji, ko hoče pokroviteljsko vplivati na mojo vest v smislu, da moramo plačevati davke, saj bomo le tako omogočili državi, da deluje in da servisira potrebe državljanov. Kako deluje država si bomo lahko ogledali vsak dan, še posebno v kratkem, ko si bodo poslanci pred našimi očmi spet privoščili nekaj dni za strašne interpelacije in se bodo pred kamerami sprenevedali, spakovali in kradli bogu čas in nam denar tako dolgo, da se bodo sami sebi zagravžali, ne glede na to, da je izid znan vsakemu vrabčku že vnaprej.
O servisu pa tudi težko govorim. Ceste, ki so med najdražjimi na svetu, so po celi deželi do amena razsute in celo najhujši rakavi bolniki brez žlahte med dohtarji čakajo na operacije mesece, če niso prej na vrsti na Žalah. Državna podjetja so vedno znova na razpolago novim skupinam plenilcev in kamorkoli pogledaš se vse skupaj preprosto sesuva samo vase.
Poleg vsega kar se tiče davka, velja omeniti še to, da kdorkoli zasluži kakšen usran evro s cepljenjem drv ali s tem, da zbije kakšen plot, tega denarja ne nese iz države. Porabi ga v štacuni in tam lepo plača ddv. Ampak to je očitno komaj pomembno.
Vsekakor me bodo vsi strokovnjaki in pridigarji skupaj težko prepričali, da bi postal strašni nasprotnik in borec proti vsakemu malemu šušmarju. Saj če pogledam malo okoli sebe, ugotovim nenavadne stvari. Tako na hitro dobim občutek, da pri nas obstaja še nekaj entuziazma in prostovoljnosti. To mi sicer vzbuja nekaj upanja in tudi spoštovanja. Kar pa je drugega, ja jebenti, saj je fuš skoraj edino kar še laufa!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Priložnost

15.03.2014 · 13 komentarjev

Ko se je začela kriza, oziroma takrat, ko se je že dodobra usidrala in nakazala, da bo trajala zelo, zelo dolgo, se zelo dobro spomnim kako je v zvezi z novo, neljubo situacijo na teveju nastopil naš poglavar. Seveda brezhibno speglan, počesan, napudran in poštirkan se je zazrl v kamero in spregovoril. Njegov pogled, ki bi bil vreden Chaterine Hepburn v njeni najbolj solzni vlogi nas je že vnaprej prepričal, da je pred nami človek, ki iskreno in intenzivno doživlja hudo bolečino in osebni poraz.
Moram priznati, da tudi sam včasih v najbolj naivnih mokrih sanjah pričakujem, da bodo ti kljukci kdaj vzeli kaj kot osebni fiasko. Da bodo stopili pred plebejce in osramočeno, s solzami v očeh priznali, da so zamočili. Da so luzerji na celi črti. Nevredni naše milosti.
Ampak ne!! Tip ni storil tega. Nastopil je s parolo. Ne vem kako je z drugimi ampak jaz parol ne maram več. Spomnim se svojih otročjih časov, ko je bilo še drugače in se je kdaj pa kdaj kakšna parola res slišala iskreno vznesena in je tako tudi delovala na moralo ljudi. Nekaterih. Zdaj pa to ne pride več skozi. Morda smo jih pa, parol namreč, v življenju slišali že preveč.
In njegova modrost v tisti bedni situaciji se je glasila: »Kriza je za nas lahko tudi priložnost!!«
Pozneje sem marsikje tudi zasledil nekakšne argumente, kakšna priložnost naj bi to bila. Zelo radi so mi pred ksihtom mahali s kakšnim uspešnim privatnikom, vsaka mu čast, ki je potuhtal nek donosen kšeft in zaposlil šest ljudi. Komaj omembe vredne pa so postale novice, ko crkujejo firme z nekaj sto zaposlenimi in to kar po tekočem traku. Ampak potem, ko ta armada, ki je narasla že na 130 000, realno z vsemi, ki ne dobivajo plač in prispevkov, pa še na več, napolni fascikle na zavodu za zaposlovanje, je šele pravi čas za razmišljanje o priložnostih.
Takrat začnejo prepotentne smrklje učiti petipetdesetletnike kako je treba iskati možnosti na trgu dela. Z drugimi besedami, učijo jih prvih korakov pismenosti, bontona in sestavljanja prošenj. Strašno pomembne punce nočejo niti slišati pripomb, da jih pri njihovih letih živ boh ne bo vzel v službo pa če jim sam Hemingvej napiše tisto prošnjo in da je to jajcanje eno samo spakovanje. Ne, potem lahko izpadeš iz evidence in še tisto malo priložnosti pade pod vprašaj.
In takih primerov sem potem srečal še nekaj. Počasi sem začel dojemati koliko je ura. Mogoče sem se zamislil nad tem terminom, ko sem prebral ali slišal o kakšnem človeku, ki je zelo dobro poskrbel zase ravno v najtežjih časih. Vendar pa ne samo to. Poskrbel je zase ravno na račun nesreče drugih. Enkrat sem bral o tipu, ki je v nedavni in ne zelo oddaljeni vojni, popokal šlepar cigaret marlboro, ker je šoferja zadela granata in je s tem kapitalom začel biznis in postal pozneje lastnik cele verige restavracij in kaj vem česa še. Ampak to so že kar kruti primeri. Misliti pa le dajo, a ne!?
Pred kratkim se je v naši deželi zgodila strašna naravna nesreča. Strašnejša, kot večina ljudi misli. Uničila je ogromne površine našega gozdnatega ponosa. Sam, ki na gozd, drevesa, zelenje, gledam še kar čustveno, mislim, da je to katastrofa totalna. In spet se je ponovilo. Zvečer so prišli k Bobovnilku in Rosviti v odmeve dedci iz inštituta in faksa in kar nekajkrat sem spet slišal tisto besedo. »To bi bila lahko tudi naša priložnost!« Potem so govorili o sekancih in iverkah, jaz pa sem pred ekranom, poskakoval, grizel rob odeje in se v nemočnem ihtavem hlipanju drl:« kako hudiča! Vam mater! Prej niste mogli nikamor s tem lesom, zdaj ko je vse v trskah imamo pa kar naenkrat cel kup možnosti!??«
Potem sta seveda, tudi pri meni, glavna stiska in razrvanost minili. Dobil pa sem tudi lekcijo, ki mi je dala misliti, da ni vse tako kot zgleda v prvem hipu. Ko so bila drevesa polomljena in ko smo si gozdno kataklizmo ogledali, so se že začeli prvi pogovori o tem kako se bomo stvari lotili. Nič, treba bo posekati, pospraviti, zvleči, sanirati. In spet so se pojavili dedci z inštituta in faksa. Kako je to, kot da ne vem, nevarno, kako bodo opremo in usposobljenost preverjali inšpektorji in tako naprej.
Pa sem pristal na tečaju za varno delo z motorko. Saj tisto sem v resnici imel v planu že nekaj let. Toda trajalo je dva dneva in koštalo je 150 evrov.
Ampak ne tokrat, Tokrat je bilo drugače. V oštarijo se nas je nabasalo 25 decov, po večini kmetje, ki motorke gonijo že celo življenje. Vsi smo vedeli, da gre samo za štempelj. In ni trajalo dva dneva, ampak le dve uri in ni bilo praktičnega dela, niti ni bilo treba prinesti žage s seboj. Še več. Tudi predavanje, bi zlahka, res zlahka, vodil katerikoli od nas. Z interneta bi snel par filmčkov, nekaterih skoraj enakih, in prebral vmes nekaj o čeladah, kapicah na čevljih in napetih zajlah. Čez nekaj dni sem sicer domov dobil lepo izkaznico in brošuro, kjer je bilo jasno specificirano koliko smo imeli teorije, koliko prakse (ki je res ni bilo nič) in koliko varnostnih inženirjev je projekt izpeljalo. Pa je bil z nami samo eden. Ni se predstavil!
Vendar, bistvo je bilo izpolnjeno. Štempelj smo dobili. Teden kasneje so ga dobili še deci v nalednji rundi. In tudi v sosednji vasi itd. itd.
Pa še lekcijo o tem kako je lahko nesreča tudi priložnost, sem dobil. Ko je dec, ki nam je »predaval« peštal po 80 evrov v svoj takvin, mimogrede, ničesar vsaj malo podobnega računu nisem videl, in mu je ta denarnica postajala pretesna. Bil sem bolj zadnji v vrsti in zmečkane bankovce je že prav nemarno tlačil noter … takrat mi je vžgalo. Jebenti, to je to!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu