Na zvezdni stezi

30.11.2010

Center. Bitja vseh barv. Različnih form. Tanka koščena in takšna bolj okroglih oblik. Postkulturna degeneracija v drugem štadiju. Fluorescenten blišč brez logične uporabne vrednosti. Navidezni smisel nečesa, kar je človeštvu očitno že zdavnaj ušlo iz rok. Era boja za preživetje današnjega dne. In nič več kot to.

Prebijal se je skozi sektorje. Drugega za drugim je obdelal. Bil je izkušen bojevnik in nobena steklena ovira ga ni ustavila več kot za minuto. Rutinirano, z vajenimi gibi je opravil z vsako od njih. Izza zastekljenih ščitov, ki so migetali v svoji nebeško modri osvetljenosti je nabiral gorivo za svoje baterije. Niti malo ni bil podoben večini drugih vojščakov, prepirljivcem in pogajalcem, ko je s kevlarsko srebrnimi zavitki polnil svoje zamreženo vozilo. Z vsakim kosom se je vse bolj približeval tistemu usodnemu delu. Pred sabo je že videl tisti zožani prehod, kjer je v beli uniformi komandantka prečesavala vsebino hitečih vozil. Njegovi sotrpini so vdano in brez misli na boj stopali proti ograjeni ožini. Piskanje digitalnih zvočnih generatorjev je prebadalo zrak z vseh strani. Mučno približevanje je še oteževalo osciliranje neonske jekleno bele osvetljave.

Že skoraj izmučen in na robu še obvladovane koncentracije je naš bojevnik pripeljal svoj modul do stroge dame v belem.
Hladen, neusmiljen pogled je samo še poslabšal njegovo počutje. Senzorji in foto sonde se niso ozirale na njegovo psihofizično stanje. Komandantka obkrožena s stotinami gumbov, ekranov in vibracijami rdečih laserjev.
Brez najmanjših čustev je sprejela njegove zaklade. Aparat je pregledal notranjost vozila in transporter je vsak kos posebej prenesel na drugo stran.
Vprašala ga je za podatke. Ni vedel, da je dan v letu, ko bi mu lahko kompjuter prištel dodatni bonus. Ostali bojevniki so zavili z rdečimi in utrujenimi očmi. Komandantka pa je vlačila iz aparatov izvide skenerskih raziskav.
Zahtevala je kodo! Bojevnik je trznil. Ni pričakoval njenih zahtev. Le stežka je uspel izvleči kodno tablico kamor mu je stroga gospa vpisala pridobljene dvojne impulze.
»Zvezdo!?« je takrat vprašala s svojim hladnim glasom.
»Aaa, kaaaj!?« je takrat negotovo zadrhtel že popolnoma zmedeni bojevnik
»Nove zvezde!« je nadaljevala z isto brezbarvno monotonostjo. Ostali bojevniki so spet zavijali z oćmi. Nevednež je otresel z glavo in izdavil: » jaaa, super, zvezdica, nova, supernova!«
Pred očmi mu je utripalo. Sovražil je svoje neartikulirane reakcije. Začutil je tudi zgražanje soborcev in možgani so se približevali kritičnim vrednostim. Podatki so presegli zmogljivost diskov. Le tista ista rutina je omogočala za silo znosne poteze.
In prišel je skozi. Oddahnil si je, zadihal mirneje, si obrisal srage pod svojim pokrivalom in poskušal odmisliti zadrego, ki jo je v prehodu doživel. In preživel. Za danes.

In s sabo je imel vse potrebno. In še nekaj novih pik in pet nalepkic z zvezdicami. Nova akcija. Bil je december 2010. Hladen in deževen!
Z veseljem je zapustil mercator center in šel na hladen pir!

  • Share/Bookmark