Zdaj vs včasih

13.08.2014

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.
Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.
Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje. Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.
TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.
VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni. Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.
NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.
BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.
SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.
Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.

  • Share/Bookmark

Volitve!

6.07.2014

Ja, res, najprej se bom ustavil pri volitvah. Pa ne glede na to, da povsod, v vsaki druščini vse večkrat slišim tisto »samo ne o politiki«!. Pa saj o politiki niti ne morem pretirano razpravljati. Politika je vse preveč sestavljena iz sprenevedanja, manipulacije, prostitucije in trgovine, da bi se jaz na to strašno znanost sploh kaj prida spoznal. Celo tako bi lahko ponižno rekel, da sem za to reč popoln laik.
In kot takega me kljukci tudi nagovarjajo. Mene in še veliko večino drugih okoli mene. Vedno isti, vedno z istimi besedami in vedno enakimi fintami. No, sicer se trudijo stranke in njihovi taglavni frisi, da si nadenejo nove nasmehe in odločne poteze, ki jih potem naprintajo na plakate in jih napopajo na vsa razpoložljiva mesta. Predvsem njihove parole, vodilna gesla za aktualno kampanjo, so zgodba zase. Niti jih ne bom našteval, bom pa omenil eno, ki sem jo zasledil v preteklih dneh in, ki se mi zdi zelo simptomatično za vse bolezni, ki jih v tem uvodu v bistvu omenjam. »Čas je za odločne ljudi!!«
Vau! Kako smo lahko pozabili! Pa tudi če odmislimo, da zdaj kandidirajo (bolj ali manj) isti ljudje. Kako smo lahko to spregledali. Naši oblastniki zaradi te naše napake potem kakopak niso bili odločni. Kar tako nekaj so mencali in se skrivali za napakami drugih. Porkaduš! Prejšnja moja najljubša parola je bila »zmaga je šele začetek!« Tista mi je dala malo upanja, da so se politiki zavedeli neke sicer mogoče majhne, ampak vseeno pomembne stvari. Nikoli mi namreč ni šlo prav dobro v račun dogajanje na dan volitev, takoj po razglasitvi rezultatov. Zmagovalci so takrat odpirali šampanjec, nazdravljali, si čestitali in se režali do ušes kot pečeni mački. Mater, če sem to razumel. Kot ljubitelju športa, si nisem mogel predstavljati, kakšna naj bi bila njihova logika. Kako bi zgledalo, če bi na štart mitinga v Zurichu prišel šprinter in že na štartu zagnal celega hudiča. Paradiral bi po pisti, dvigoval svoje črne glide in se objemal in kušval z ostalimi, ki bi se znašli v bližini. Ne vem, mislim, da bi deca napotili nazaj ali pa mu vsaj poskusili prijazno svetovati, naj pa le, kljub evforičnemu počutju najprej odlaufa tisto svojo progo, potem bomo pa že videli kako in kaj!
Eno in glavno vodilo takšnih gesel je ponavadi obljubljanje sprememb. Čas je za spremembe, ljudje jih zahtevajo, si jih želijo, jih potrebujejo. S tem vodilom politiki vedno znova nastopijo, običajno tako, kot da so to odkrili čisto na novo in da je njihova, sicer že od pamtiveka milijonkrat povedana misel, popolnoma frišno odkritje, začetek novega, boljšega sveta. Pa tudi tu spet bode v oči, poleg iztrošenosti tega blebetanja seveda, tudi to, da o tem govorijo vedno iste face. Takrat se jaz običajno spomnim svojega tasta. Imej je zelo zanimivo navado. Ko sva kdaj kaj delala skupaj, denimo se bodla s kakšnim hlodom ali spravljala seno, se je potem, ko je možu postalo vroče, vsedel v grivo in z malo ciničnim nasmehom, tudi v mojo zabavo rekel: » Dare, to bo treba naslednjič pa drugače!«
No, naslednje leto ni bilo veliko drugače, za kaj takega bi bilo treba imeti kakšno boljše orodje, kakšen stroj. In spet je bilo vroče in težko, pa kljub vsemu vse narejeno. Mogoče je v teh besedah nauk malo skrit, po drugi strani pa niti ne. Možakar je to povedal točno tako, da lahko potegnemo vse vzporednice. Fajn bi bilo kako drugače, možno bi bilo kako drugače, vedel je da ne bo nič drugače … pa še slišalo se je fajn.
Na volitve ne bom šel. Tako sem se odločil (pa ne prvič) in pika. Modreci, ki te stvari obvladajo, so mi že pojasnili neko dognanje, da baje, kdor ne gre glasovati, da svoj glas najslabšemu kandidatu. O tem sem kar nekaj časa razmišljal, prekladal tisti glas iz ene v drugo roko, tehtal, premleval pa nisem mogel pritrditi tej ugotovitvi.
Ko sem si namreč priznal, da ne vem, kateri je tisti, ki mu uspe biti še veliko slabši od ostalih, sem prišel do strašnega rezultata. Jebenti, lahko dam glas pa ravno njemu. Potem bi po tej logiki na nek način dobil od mene dva!!
In nazadnje bo ravno tisti triumfiral v nedeljo zvečer. Na štartni črti!!!

  • Share/Bookmark

Ampak to pa res človeku vzame voljo. Potem, ko po dolgem in počez predela vseh sort socialnih krivic in še bolj neumnosti, ki jih zaznava okoli sebe, potem je normalno, da čaka, da bodo njegove zgodbe, analize in očitki dali kakšen rezultat. Da bo pohlepni tajkun, pokvarjeni politik, hinavski oblastnik to prebral, vzel na znanje in se nad vsem skesano zamislil. In tako bi vse počasi začelo iti na bolje in v smeri, ki bi zagotavljala, da se bo vse uredilo.

Pa nič!! Sploh nič. Jaz kar ne morem verjet. Ma kaj to? Kar sapo mi jemlje.

Ne samo, da ne krenemo proti svetli bodočnosti. Še bolj tonemo nekam v blato. Še vedno eni ropajo državo in tadrugi stroške za to početje dobivajo na svoja pleča.
Te dni se je največ govorilo o minimalni plači, sivi ekonomiji in nekih davkih, ki bi jih tazgornji radi še uvedli.

Minimalna plača je pri nas znesek 562 evra neto in po zakonu je delodajalec dolžan najmanj toliko izplačati delavcu za mesec dela. Mogoče se vam bo zdelo čudno ampak jaz v tem ne vidim ravno velikega problema. Pride v fabriko mulc s štirimi razredi osnovne šole in se loti najenostavnejšega dela, kar ga je moč najti. In šef mu pove, da bo za začetek dobil minimalno plačo. Čisto v redu. Po treh mesecih pa stvar že ni več takšna. Takrat je treba oceniti ali je pob kaj napredoval. Če se je vživel v delo in se stvari dobro naučil, potem po moji logiki minimalec preprosto odpade. Treba bo zadevo za nekaj procentov popraviti. Ali pa, če mu nikakor ne gre, tipa odsloviti.
Delodajalec slovenski pa na takšno logiko nikakor ne pristaja. Gre celo v takšne skrajnosti, da se mu zdi normalno razvpiti minimalec izplačevati človeku, ki dela pri njemu že trideset let, ki ima npr. srednjo šolo in ki zelo zadovoljivo opravlja zahtevnejša dela. Če je omenjeni delavec nad neugledno cifro na dnu plačilne liste začuden, mu šefi pred očmi mahajo s primerjavami kako imajo to rešeno v nekih drugih državah, blebetajo o (ne)konkurenčnosti in o tem koliko cenejša je delovna sila v Romuniji ali Pakistanu. Ali vlečemo stroje dol ali pa povabimo nekaj ovčjih pastirjev, da pridejo prek agencije delat v našo sredino ni niti pomembno.

Niti na kraj pameti ne pade spoštovanemu delodajalcu slovenskemu, da je reševanje težav, potem ko ne uspe dodati vrednosti izdelku, potem ko ne uspe niti v času razcveta modernizirati tehnologije, ko ne uspe razvijati novih programov, vse skupaj obesiti na pleča že tako podplačanemu delavcu, da je to bedno početje. Da je uvajanje uravnilovke na samem dnu, zanemarjanje motivacije in podobno, škodljivo in narobe. Da je to početje luzerjev in obupancev. Pa ne smem posploševati. Veliko se govori o tem, da bi s takšnimi ukrepi reševali res najakutnejše težave, ki bi preprečile stečaje in odpuščanja. To bi nekako še razumel. Pa še to pokvari na prečko počesani politik. Nakladač, ki s svojim osladnim tonom pove, da se mora to seveda vse urediti v dogovoru med delodajalci in … ne zamerite mi, če se mi v takšnih trenutkih dvigne tlak in bi najraje skozi teve ekran prijel tipa za jezik, ga povlekel na plano in obrnil navzven kot staro nogavico. Pa naj potem blebeta, mu mater!!

S sivo ekonomijo je pa res hudič. Če poslušam resnega privatnika, ki zaposluje denimo deset ljudi in bi dobro peljal svoj biznis, če mu ne bi par šušmarjev na vsakem koraku nelojalno kradlo zaslužek. Tukaj skoraj ne morem imeti pripomb. To je problem. Nekaj simpatij do podjetnikov izgubim, ko se začnejo pri kakšnem omizju na tv repenčiti kako v »resnih« državah ne sme človek niti svojega sekreta prebeliti, ampak mora poklicati obrtnika. Ja, fino! Napravimo ta narod čimbolj in še bolj butast in še spodbujajmo to, kar se že itak dogaja, da vse manj ljudi zna kaj postoriti s svojimi rokami. Drugo, kar mi v omenjeni zadevi ne gre skozi je to, ko se loti kdo ropotati, kako bi morali zaščititi npr. njegovo malanje. Dobro, če bi tip znal izdelati raketo ali lesen štedilnik, dobro potem že ne bi rekel. Ne pa nekaj, kar zna delati vsak. Seveda v primeru omenjenega znanja in sposobnosti zaščita niti ne bi bila potrebna. Tukaj bi moral še omeniti vaške mojstrovalce, ki tu in tam popravijo kakšno pipo ali zabetonirajo kakšen okrušen prag … pa ni toliko prostora.

Bi pa, kakopak, sivo ekonomijo najbolje rešili s primerno davčno politiko. Že večkrat sem glede tega omenjal poenostavitve. Zelo malo sem v bistvu imel opravka z davkarijo, vseeno pa dovolj, da se mi vse skupaj zdi grozljivka. Ne vem, kje drugje še se človek tako na hitro spremeni v popolnega idiota, kot kadar stopi skozi tista vrata. Tisoč rubrik obstaja za tisto kar počnete pa čeprav ste bili še minuto prej prepričani, da je farbanje ograje ali puljenje plevela zelo enostavna reč. Ponavadi sem omenjal poenostavitve, ki bi zgledale nekako tako: »Ko bi stopil do davkarije, bi na okencu babi rekel, da nameravam napraviti tri kubike drv in jih prodati po 50 evrakov. Ona bi potem pobrskala po računalniku in izstavila račun. Dal bi ji dvajsetaka in zadovoljen bi bil jaz, ker ne bi imel skrbi in država, ki bi dobila svoj davek. Potem bi zadegal čez ramo motorko in šel!!
Potem pa sem v svojih tezah šel še dalje. Davke bi preprosto ukinil. No, ne ravno vseh. Pustil bi samo enega. Pa naj se imenuje DDV. Ali pa kako drugače. Saj si itak že tako v svoji preprosti glavi vedno tolmačim, da če nekaj naredim »na sivo«, da tisti denar itak nesem v merkator in tam pri blagajni plačam dedeve. Če bi me ocarinili prej, bi pa za na blagajno ostalo manj. Kako visok bi moral dedeve bit, tega ne vem, kot tudi ne kam bi z armado davkarjev, ki naenkrat ne bi več imeli koga uvrščati med fizične ali pravne, med tiste z dejavnostjo in tiste z normiranimi stroški, tiste, ki so igrali na srečo ali dedovali denar. Nič! Samo vsak, ki bi kaj prodal, bi moral dati za to račun in tam bi bil obračunan cesarjev del. Za prekrške pa bi morala biti zagrožena res kazen in pol, da bi se vsi zagotovo držali redu. Razmišljal sem, kje bi se lahko zataknilo pa se nisem ničesar mogel spomniti. Dokler nisem prišel do državne meje. Tam me zadeva malo bega in bom verjetno rabil pomoč. Če bodo določeni (še naprej) nosili kufre denarja ven, potem se zna sistem, pa če je še tako lepo poenostavljen, zamajati. Tako kot ima to zrihtano Kim Jong, ki pač ne dovoli ljudem na šoping v Seul, mi ni kul. Eno srednjo pot bo treba ubrati. Pa bo šlo.

Kot sem zapisal v uvodu, mojih raziskav in hipotez ponavadi nihče ne opazi. No, mrbit bo pa tokrat drugače.

  • Share/Bookmark

V končni fazi gre pač vedno za lastnino. Od tistih najbolj nesmiselnih, drobnih sporov pa vse do svetovnih spopadov. No mogoče ima v štartu cela stvar navidezno kakšen drugačen, globji, morda celo ideološki motiv, ampak vedno se izkaže kasneje, da so se v celi zadevo samo zamenjali lastniki. Spet za to našo ugotovitev niti ni zelo važno ali gre za nepomemben kos steze ali za veliko področje polno rudnikov ali naftnih vrtin.

Posebno, če na takšne dogodke gledamo s čimvečje, še najbolje časovne distance, se nam prikažejo celo v neki znosno logični obliki. Po primer se lahko vrnemo v neka davna leta, ko se je cel družbeni in politični sistem po nekajletni vojni obrnil popolnoma na glavo. Z našimi očmi, posebno če nismo posebno zagreti zgodovinarji, je pač prišlo do porazdelitve premoženja. Nacionalizacije!! Saj niti ni slišati tako hudo, če na kratko, suhoparno ugotovimo, da so pač tistim, ki so imeli zemlje in vsega drugega v izobilju, imetje malo porazdelili med ljudi, predvsem pa večino tega podržavili. No, dobro, zdaj lahko s to svojo neznansko inteligenco zaključimo, da je takšno podržavljanje sila destruktivno, pa kaj! V detajle se pač ne gre spuščati. V to na primer koliko ljudi je zaradi razumljivega nestrinjanja tista država pač lepo fizično odstranila iz sistema in koliko skrbnih gospodarjev je potem, ko so gledali svoje najlepše njive, kako na njih raste državna robida, svoj obup utopilo v šnopcu ali celo po štriku zapustilo ta, na glavo obrnjeni svet.

Tako sem razmišljal o tem, kako lepo enostavno in zgodovinsko sprejemljivo zgledajo lahko stvari, če jih gledaš površno od daleč in kako tragične in nesmiselne so lahko za ljudi, ki jih doživljajo.

Novi časi s svojimi političnimi in ekonomskimi sistemi nekako ne uporabljajo najbolj nasilnih sredstev za odstranjevanje ljudi. Dolgoletne izkušnje in kaljenje tovrstnih umov je prineslo dognanja, da je laže in vsaj navidez lepše, ljudi potlačiti drugače, brez mazanja rok. Nobene kmerovske stihije ni potrebne. Ljudi se da spraviti ob vse na sofisticirane načine, tako da celo sami oblastniki na koncu pomilujoče in presenečeno gledajo, kaj vendar se nam je zgodilo.

Tako se nam dogajajo zelo raznolike in pisane spremembe, ki so kar po vrsti vpeljane zato, da nam omogočajo lepše življenje, da nas obvarujejo pred nevarnostjo, da pač uredijo stvari, ki so za nas na celi črti krivične. Če so spremembe nesimpatične in zato nepopularne, težko sprejemljive, obstaja zadnja leta za to lepo orodje. Imenuje se »evropska direktiva.«. To pomeni, da bi zadeve kakopak uredili veliko bolj pametno, pa tega, glej ga šmenta, ne morejo zaradi evropske zakonodaje.

Tako se nam enkrat obeta, da nam bodo uzurpirali s samoprispevki zgrajene vaške vodovode, drugič nam bodo diktirali kaj smemo sejati na svojih njivah in spet tretjič, podrli vrtne ute kmetovalcem, ker ne spadajo v evropski red. Na črno zgrajene vile v bližini bodo sicer malo pozabili. Ampak to je že druga zgodba. Nepomembna. Pomembno je, da z Evropo uskladimo šole in bolnice, komunalna podjetja in domove ostarelih. Vse stvari, ki so v nekih primitivnih časih dajale nekakšen vtis, kot da so naše.
In vse te stvari nam izgledajo strašno nesmiselne. Kar seveda tudi so. Same po sebi. Ampak predstavljajte si, da ste tukaj čez, denimo trideset let. Poglejte zdaj na stvar. Ugotovili boste, da je bila cela stvar v bistvu čisto enostavna. Po iztrošenem družbenem redu je bil pač čas za prerazporeditev lastnine in »eko!« . Dobro, ne trdim, da se moramo strinjati z novonastajajočim sistemom pa tudi o šnopcu in vrveh privezanih na vejo bi lahko govorili … ampak …

Včeraj sem pripeljal materi prikolico drv. Sicer je bilo večino bolj drobnih vej, nekaj pa pač ne. In veste, da sem z vsakim rajklnom, debelejšim od deset cm., grobo kršil prav evropsko direktivo. Moral bi imeti pri sebi prevoznico in na njej za vsako ranto posebej zabeleženo debelino, številko parcele kjer je rasla in odločbo gozdarja, da sem tam lahko sekal. Naši zakonosnovalci so to »uredili« zato, ker preveč našega lesa konča na žagah v Avstriji, utemeljili pa s t.i. črno sečnjo. Vedno namreč mora obstajati nek zlovešči element, ki laike prepriča, da je pa res potrebno urediti stvar.

O nesmiselnosti in celo smešnosti teh ukrepov bi predolgo tvezil. Lahko pa omenim, da se mi ne sanja prav zelo, kaj naj bi bil črni posek. Lahko bi tudi pripomnil, da to gospodje profesorji uvajajo v najbolj zeleni državi v Evropi, kjer veje marsikje že rastejo skozi okna. Lahko bi bentil, kako še tistega, ki se ima možnost za kakšen evro spomagati, magari v grmovju, zatrejo v kali. Lahko pa bi tudi cinično pripomnil, da ljudje ne vozijo lesa v Avstrijo zato, ker bi bili barabini, ampak zato ker tam dobijo zanj nekaj evrov več. Da je Avstrija znala zaščititi svoje ljudi in delovna mesta ter da subvencionira vsak kubik lesa razžagan v njihovih obratih, pa itak ne verjamem, da bi taisti majstri sploh želeli slišati.

Seveda ne morem pričakovati, da bi takšna tematika zanimala veliko ljudi. Tako je z vsemi podobnimi pojavi. Kar po vrsti zanimajo zgolj skupino ljudi, ki jih neposredno zadeva. In to je samo še ena voda na njihove mline. Se mi pa zdi taka monada kot je ta opisana zelo simptomatična in zelo podobna dogajanju na raznih drugih področjih. In, kot sem rekel, ko bo to kdo pogledal nekdo čez leta …
Opuljena pobočja, kjer bodo velika podjetja izvajala svoje goloseke, to niti ne bo snov za debate.

Pač so takrat nekaj spremenili okoli lastnine!

  • Share/Bookmark

Včeraj sem objavil svoj star zapis z naslovom odgovornost. Danes pa moram dodati še nekakšno razmišljanje o tem. Vendar, najprej bi vam predstavil nekaj glede te občutljive teme. Gre za odgovornost za naslednje rezultate in cilje. Za strokovno in kakovostno opravljene naloge, za gospodarno ravnanje z delovnimi sredstvi, za čistost in urejenost delovnega okolja in za varno delo po predpisih.

Prej kot nadaljujem, moram pa pojasniti, kaj me je tako ziritiralo, da pospešeno modrujem ravno o tem. Gre za izjavo, ki jo je prejšnji večer podal gospod Fišer. Slišalo se je nekako takole:«Delo na vrhovnem državnem tožilstvu je zahtevno intelektualno delo in ni časa za objektivno odgovornost.« O porkajuda!! Pa naj kar takoj priznam, da čisto natančno pa le ne vem, kaj to sploh pomeni. Vsekakor pa se mi zelo grdo sliši. Vsaj takoj iz taprve. Gospod se otepa odgovornosti. Poleg tega to počne dokaj arogantno in celo napadalno. Kot bi hotel reči, da kdo za vraga si me sploh upa kaj vprašati.

Vsekakor pa se strinjam, da naj bi bilo tisto delo visoko intelektualno in zahtevno. Zato ga jaz, neuk in preprost kot sem, tudi ne morem kaj prida ocenjevati ali, bognedaj, kritizirati. Me pa vseeno preseneča nekaj. Recimo, da majstr, glede na to, da je kakor razumem te delitve na veje oblasti, njegov job v bistvu eden glavnih, najpomembnejših v državi, dobi na mesec pet jurjev neto. Sicer sem poslušal že velikokrat, da je to v primerjavi z nekaterimi evropskimi tožilci, sodniki, politiki, ministri, prava beda in tudi verjamem, da so podatki točni. Me pa veliko bolj žalosti, da smo v tej državi prišli tako daleč, da se devetdesetim procentom ljudi takšen denar zdi nepojmljivo, sanjsko razkošje. Ampak to je čisto druga zgodba.

To, kar me resnično preseneča, je nenavadno, v tej izjavi razkrito dejstvo, da v tej colengi, v teh petih tisočakih ni zajeta tudi odgovornost. Najprej sem pomislil, da imajo mogoče zaradi tega francoski ali angleški tožilci večje plače. Pa sem zavrnil to misel. Če bi bilo tako enostavno, potem gospodje ne bi mogli jamrati. Bi se pač jasno vedelo. Z odgovornostjo toliko, brez nje pa pač toliko manj. Tuhtal sem še o drugih možnostih pa nisem nikamor prišel. Ne, vedno bolj se mi je zdelo, da bi odgovornost morala biti noter. Kar nisem mogel verjeti, da bi bilo lahko kako drugače.

Torej, ali si gospodje narobe razlagajo svoje poslanstvo ali pa jim je nekdo dal v podpis zelo pomanjkljive pogodbe. Še najlaže bi to razčistili, če bi dobili eno v roke in pogledali kako je s tem. Pa nisem nikjer nobene takšne našel. Sem pa našel eno drugo. V njej sem prebral tiste vrstice iz prvega odstavka, ki na videz niti ne spadajo v ta zapis. V tisti pogodbi delodajalec točno, nedvoumno zahteva odgovornost. In to je pogodba za 560 evrov neto. Sicer ne gre za zahtevno intelektualno delo, ampak se je pa našlo, ne boste verjeli, nekaj prostora tudi za odgovornost. Odgovornost za majhne stvari in za majhne vrednosti, ampak vseeno. Ta reč je zraven!!! Res nenavadno.

Kot že rečeno, ne vem natančno, kaj naj bi v gospodovem primeru pomenila odgovornost. Kako naj bi to vedel!? Nekateri bi takoj s taprve mahali z babnico, ki so jo zadnje dni polni vsi mediji. ali pa s kakšnim mamilarskim šefom, ki se nam vsem smeji skozi okno dragega BMW eja parkiranega pred svojo restavracijo. Nekateri bi kazali na tajkune ali pokvarjene menedžerje.
Jaz pa ne vem več kaj naj si mislim. Včasih se mi zdi, da bomo z barabami že kako. S tapoštenimi, jebemti, ta bo trda!!

  • Share/Bookmark

Rutina

10.03.2013

Ko vstanem tako, kako bi rekel, pozno! Prepozno! Osupljivo kasno! Nekaj od tega že! Takrat me to niti malo ne preseneti. Mogoče me spravi v slabo voljo ali celo v jezo, preseneti me pa ne. Če se takoj po projektu »vstajanje« zvalim pred računalnik in hitim vklapljati škatlo, tudi to ni nič posebnega. Ko se windovsi na moji predpotopni napravi nalagajo in v mučnih minutah turobnega čakanja zamešam eno pasjanso, me tudi to niti malo ne čudi. Verjetno ste ugotovili, da takoj za tem sledi preverjanje pošte in vsega kar je novega na blogih in še na fejsbuku, če je treba. Ustaljeno zaporedje, rutina, predvsem pa nič presenetljivega.
Včasih me kdo opomni, da sem kakšen teden jako neaktiven pri svojem pisanju. Seveda je takšno opozorilo dokaj nepotrebno, saj sam točno vem, kdaj me preplavlja milijon navdihov in kdaj ni niti enega na spregled. Me pa, ko že ravno sedim pred računalniškim ekranom, glede blogarije muči še nekaj. Mučijo me tipi, ki zanje sicer ne vem ali vstajajo osupljivo pozno in ali za zajtrk zamešajo karte, vem pa zelo natančno, kaj bodo napisali in nalepili na ta strašno pomemben del spletnega neba.
V bistvu glede na dogajanje, na novice, na dogodke okoli nas niti ni treba pretirano čekirati, kakšne objave preplavljajo splet. Nasprotno, zelo jasno je o čem bodo pisali. Še več! Celo stavke, ki bodo z njimi modro analizirali situacijo, so nam že vnaprej znano. Če se slučajno premešajo stranke v parlamentu, takrat je zelo jasno, kakšne objave bodo zasule splet. Če umre legenda slovenskega novinarstva, se točno ve kdo in kako bo tekmoval, da bi le prvi objavil svojo zgodbico o tem. Če se dogaja ne vem katera že slovenska vstaja, tudi ne boste veliko falili, če boste od teh člankov pogledali samo slike. Da ne govorim o tem, da se vam na dan žena ne splača objavljati kakšne svoje zelo uspele pesmi, zgodbe, fotke ali slike. Sto ljudi bo takrat s svojim AFŽ-jevskim člankom povozilo vašo stvaritev.
Vendar pa tokrat, ne glede na to, da se mi to do amena zrutinirano in enolično stanje zdi že močno ubijajoče, sploh nimam namena kritizirati in jamrati zaradi česarkoli v zvezi s pisanjem na spletu. Gre bolj za nekaj drugega. Gre za našo neznansko predvidljivost. Gre za to, da je čisto popolnoma, že vnaprej jasno kaj bomo razmišljali in povedali. Pa ne le tistih nekaj, ki zgubljamo čas s tem, da svoje misli tudi zapišemo in se ob tem počutimo pametnejši od nekaterih drugih. Ne, ta predvidljiva neoriginalnost se nam je tako močno vsadila pod kožo, da je postala del nas. V svoji brezidejnosti smo postali del statistike in del vnaprej izračunanih dogodkov. Komfortno smo se prepustili temu stanju, hvaleč ob tem veličine, ki so uspele nekako v naše možgane vsaditi zavest, da je karkoli kar se dogaja tudi rezultat našega razmišljanja.
Ko je postala naša politična scena nekako napeta in smo začeli protestirati na ulicah, poleg tega pa smo imeli za vse še dokaj evidentnega krivca, so naši politiki modro ukrepali. Lahko bi sicer zdaj navedli nekaj stvari, ki so se v minulih mesecih zgodile, od afer, odstopov, nezaupnic in podobne šare, lahko pa tudi vse skupaj skrajšamo in na skupni imenovalec zreducirano povemo, da so vsi skupaj malo pomešali drek. S tem so gospoda lepo, kot so tudi kakopak planirali, v neprijaznem času malo umirili žogico. Narodu, ki resnici na ljubo, že itak nismo zelo natančno vedeli kaj bi na tistih naših demonstracijah želeli povedati, so dali nekakšen blagodejen občutek, da smo nekaj dosegli. Resda ta »uspeh« nima nobenega oprimka. Nobenega rezultata. Popolnoma nič se ni zgodilo razen mešanja stolčkov, ki že ob samem menjavanju kažejo veliko možnost, da se bodo po nekem času zelo verjetno lahko postavili nazaj v prejšnji red!

»Pa saj bodo volitve!« je glavni argument prepričancev, ki mi ga servirajo ob teh mojih neprijaznih ugotovitvah. Ja, vidite, tistih se šele bojim. Ob vseh mahinacijah, ki jih opazujem in ki zgledajo tako zelo nepreračunljive, tako zelo spontane in vsekakor posledica globokega in poštenega razmišljanja ljudi, ki se derejo kako zelo potrebujemo spremembe, me je kar groza še ene demokratične dobrine, ki smo si jo predčasno priborili. In takrat se bo pojavilo nekaj novih obrazov. Politiki, mediji bodo z roko v roki poskrbeli, da nam jih bodo v nekaj iz novih akterjev, polnih idej spremenili v čudake in barabine, ki nas želijo samo in nič drugega kot prinesti okoli.
In mi bomo šli obkrožati. Preizkušene, ustaljene. In poskrbeli bomo, da bodo tatovi imeli 51 in tisti, ki držijo žakelj 49 procentov naših modrih glasov. Ali pa obratno. Saj ni važno!

In še vedno bom nejevoljno pogledoval na uro, ko bom vstal osupljivo alikakože pozno. Sam sebe bom žalosten, ko bom takrat, ko bi tisti dan že moral spremeniti malo sveta, šele zamešal karte. Da se windowsi postavijo pokonci. Da prečekiram, kako je vse ravno tako, kot vsak dan!

  • Share/Bookmark

VZPOREDNO

15.02.2013

Zelo dolgo časa sem potreboval, da sem si upal kaj malega pomodrovati o politiki. Pa tudi po tem velikem majhnem koraku sem slejkoprej nad svojo polit-analizo bolj razočaran kot ne. Posebno če primerjam svojo sliko s tisto, ki mi jo izrišejo tapravi vedeži na teh straneh, moram vedno znova ugotavljati, da se nikoli ne sklada ne z eno ne z drugo črno belo varianto. Vedno zabluzim z neko sivino, ki jo slutim vmes. Ali še bolje rečeno, vzporedno s skrajnimi odtenki.

Podoba, ki se je v teh časih izrisala mi tudi ne gre povsem v račun. Pa bi bilo enostavno. Lejte, imamo enega satansko pokvarjenega modela, sto butastih politikov, tri tajkune in nekako milijon devetsto devetindevetdeset tavžent opeharjenih siromakov. A da pretiravam!? Ja, lahko da, ampak to jaz razberem iz modrih analiz. Obglavimo satana, napodimo politike in razlastimo pohlepno trojico in eko. Svet bo lep.
Jaz pa sem nekako prepričan, da je vzporedno s tem enostavnim svetom še eden, bolj zagoneten in kaotičen. Seveda si ne upam tukaj napisati ničesar v prid J.Janši. Pa si tega tudi ne želim. Konec koncev je tip res zoprn pa še ozmerjal me je in to že dvakrat. Vendar mi je pa padlo v uho, da je enkrat v najbolj intenzivnem zagonu svojih krutih reform omenil visokošolske profesorje in dohtarje. Pa niti ne tistih dohtarjev, ki dnevno operirajo ljudi in ne tistih prfoksov, ki na gimnazijah cepajo sedemurne šihte. Ne, govora je bilo o tistih, po najvišjih ustanovah tavajočih ostarelih eminencah, ki jih kdaj omeni Brecelj ali pa kakšen drug pogumen zdravnik, ki mu v prispevku zameglijo faco, da ga nihče ne spozna. Govora je bilo tudi o tem, da bodo morali predavatelji na faksih po novem predavati pet namesto tri ure tedensko. Marička, so se dvignili in se zgražali nad to neevropsko protikulturno in barbarsko gonjo!! Jaz seveda iz prve roke o tem ne morem eksplicitno trditi ničesar. Lahko si ustvarjam samo sliko iz podatkov, ki mi jih povejo študentje ali pa že omenjeni redki pogumni odpadniki, ki pa jih itak skoraj nihče ne posluša. Lahko se tudi vprašam, kaj pomeni to kar pravi Lahovnik, Pličanič, Šušteršič, Virant …itd. itd , ko se jim zaradi tega ali onega izteka državna funkcija: «Saj me itak čaka služba na fakulteti!!«
In še cel kup vprašanj se mi poraja okoli tega tako ogroženega »srednjega« razreda, ki jim je SCT ob prostih sobotah s svojim materialom in svojimi delavci gradil bajte in ki so jim banke dajale lepa posojila. Pa njihovi žlahti, pa žlahti od žlahte, pa … no, kar nekaj ljudi, ki začuda ne bi radi, da se v naših krajih kaj bistvenega
Spremeni!

Ja, zabluzil, ja, saj vem. Želel sem govoriti o vzporednem dogajanju. To je tisto, ki se v miru odvija v času, ko nas zamotijo z nečem, kar se nam zdi strašansko pomembno in zato logično, vse ostalo nevredno naše pozornosti. Velikokrat sem že omenjal sindikalno gibanje. Zame zelo negativen pojav, ki je kot pijana paravojaška enota po bitki prišla pokrast delavcem še tisto malo, kar jim je ostalo. Ti tipi so majstri vzporednosti. Gredo na pogajanja in nam v mesec dni dolgem kreganju in boju zapravijo dodatke na delovno dobo, napredovanja, povišanje minimalca in tri dni dopusta potem pa pridejo iz ringa razmršeni, zdelani in neprespani a z zmagovitim izrazom na frisu:« Ohranili smo prevoz in malico!« Svoj dosežek podkrepijo z visoko dvignjeno pestjo in svetlim pogledom!«
Ko pozneje nek novinar pa le povpraša še delodajalca, kako da so popustili pri tako pomembnih stvareh, nas le ta preseneti s svojo osuplostjo in besedami:« Malica? Saj o tem se pa sploh nismo pogajali!!«

Kraljevski primer vzporednega dogajanja je pokojninska reforma. Deci, ki skrbijo za to, da bo svet zame pravičen, so ves svoj navidezni boj usmerili v to, da mi ne bi bilo treba delati več časa. Večkrat sem že omenil, da se mi ravno to ne zdi največji problem. Poleg tega se mi zdi, glede na statistiko, podaljšano življensko dobo itd. tudi logično, da se kaj spremeni v tej smeri. Kdaj je zgledalo, da bom moral zaradi svojega mnenja celo bežati pred kakim zgaranim jeznežem. Vendar je moje mnenje glede let zadnje čase kvečjemu še bolj trdno. Pa ne glede na Semoličevo trobljenje o zgaranosti delavcev in podobnih stvareh. Videl sem namreč par izračunov povprečij let za odmero pokojnine. To kar so nam s temi penzijami naredili, to je milo rečeno katastrofa. Ljudje, ki zdaj odhajajo v penzijo in so imeli celo življenje delavsko, se pravi usrano plačo, imajo sicer večino odmerjeno iz svojih prvih oziroma bolj zgodnjih osemnajst let. Zadnja leta pa so ti povprečki tako bedni, da si stvari ne predstavljam več. Štiristo in nekaj evrov. Od tega pa za penzijo nekako 75%!! In vse, tako število najboljših let, kot koeficienti, kot vse ostalo se je v miru, brez ugovora, brez zadržkov sprejemalo v ozadju, vzporedno z razvpitim problemom. Leto ali dve več!!! Ali upate staviti z mano, da čez deset let noben delavec, če bo kolikortoliko zdrav, ne bo hotel, želel, mogel v penzijo, ko bo za to izpolnil osnovne pogoje!?? In kot otroški prdec bo izzvenel v prazno edini problem, ki se nam je v tem času zdel pomemben!!

O takšnem twilight zone dogajanju bi seveda lahko pisal v nedogled. Pa ne bom. Že tako me bo kakšen od najeminentnejših komentatorjev zabil s pripombo, da takšnih črev pa že ne bo bral. Itak pa bi lahko že v štartu omenil mejo med Hrvaško in Slovenijo. Že samo po sebi je jasno, da je to za nas ena najvažnejših stvari. Veliko važnejša, kot se je zdela Kardelju na tistem pikniku, ko je ob kakšnem kozarčku malvazije preveč, zamahnil z roko, da je ob vsem bratsvu in jedinstvu vseeno ali je meja ena ali druga zabačena trnova grapa. Tako se vsled te grozljive pomembnosti že dvajset let jajcamo okoli tega. S tem imajo delo komisije, ministrstva, predsedniki. Menda ima spodoben arbiter petsto evrov neto na uro!?? Zgolj mimogrede! No, in tako bomo enkrat v kratkem baje prišli do rešitve. Potegnili bomo tisto imaginarno črto in bomo vsi hepi. Potem bodo Hrvati vstopili v nebesa imenovana Evropa. Takrat bomo organizirali veselico, kjer bodo špilali Primorski fantje in en bend iz Rovinja!! Vsi bomo veseli in predvsem bomo poudarjali, da zdaj meja pa res ni važna!! Da je v bistvu sploh več ni! In nihče se ne bo spomnil več, da smo se dvajset let jahali na ta račun.
Pijačo pa nam bodo prijazno stregli Šiptarji in Srbijanci, ki so v teh letih čisto potiho pokupili lokale, rstavracije in hotele od Pule do Ankarana.
Ja, eko, tako to gre!! Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Politično modro

11.10.2011

Seveda bomo zdaj v tem času tudi na blogih deležni ogromnega kupa analiz glede tega kdo je na naši politični sceni brezmadežno dober in kdo je čisto zanič. Kdo je vsega kriv in kdo ni v življenju napravil še nobene napake. Tu in tam bo mogoče kakšen nepomemben postranski akter celo dobil kompliment, da niti ni slab ampak »tistega« pa le nima v sebi!
Tako mislim, kot tudi do zdaj nisem dvomil, da so blogarija in ostale podobne oaze razuma in razsodnosti neprecenljiv vir za neukega, neopredeljenega mimoidočega, ki menca kaj bi naredil v situaciji, ki zahteva trdne in brezkompromisne rešitve.
Jaz se od eksplicitnih ugotovitev najraje nekoliko distanciram. Naj se narod prebudi in sam razmisli. Le tako bo njihova odločitev imela svojo težo.
Vem pa, kakopak, da se sam spoznam na politiko v njene najgloblje detajle. Vse mi je jasno. Kako tudi ne. Poglobil sem se v to simpatično znanost in vse dojel. Pravila in etiko, ki jo oblikujeta, kot tudi profile in obraze akterjev, ki politiko vodijo. Pa veste zakaj sem stvar dojel tako natančno? Iz preprostega razloga. Zaradi logike. To je podobno kot pri majhnem otroku, ki se nenavadno zlahka nauči zaigrati na klavir. Nobenega čudeža, nobenega nadnaravnega talenta. Otrok je dojel logiko,zaporedja,pravila. Muzika brez tega ne bi mogla obstajati.

In ravno to sem jaz našel v politiki.

Že davno so me naučili, da je levičarstvo napredno. Zato je tudi tisti kralj imel take tipe na svoji levi, ker so stalno tuhtali neke neumnosti. Za razliko od konzervativnih desnjakov, ki so se oprijemali tradicije, religije in podobnih traparij. Naši levičarji so svoje ene in iste napredne ideje gonili celo tako grozno dolgo let, da so postali njihova tradicija in še sreča, da so tudi tadesni imeli odgovor za te v današnjem času za preživetje tako pomembne tekovine. Le da je njihova tradicija oblečena v drugačne uniforme. Zelo pomebno pri levici je tudi to, da je njihov moto »enakost« med ljudmi. Tukaj seveda ne smemo pretiravati. Ena enakost ni nikoli enaka drugi. Vedno so eni bolj glih od drugih. Zato sem kmalu dojel, da levičar ni treba da je siromašen idealist z rdečo ruto okoli vratu. Ne, lahko je hiper tajkunski model, samo da nastopi proti svojemu desnemu nasprotniku.
Desnica se ta čas trudi pridobiti vse zdravo misleče, to pomeni čimglobje verne žrtve enoumne zgodovine, ki ne marajo pedrov in črncev, da glasujejo za zdrav odnos do življenja. Še sreča, da ena od najskrajnejših desnih opcij slavi che guevaro in tako sovraži farje, da bi jim najraje pokradel lesene svetnike. Samo da logika vlada naprej.
Vsekakor pa je vsak moment treba vedeti, da so tradicija, napredek in logika vrednote, ki so nedotakljive. Lahko padajo fabrike, lahko segnijejo državne firme in ustanove. ….. s tem bomo že kako ampak najprej moramo razčistiti, da je bil moj nono fajne dec. Jebemti mater!

Tako približno vidite, jaz vidim politično stanje pri nas odkar sem se v zadevo zares poglobil. In vse bolj razumem politike in njihovo dobro srce. Čisto jasno mi je, da je plavolaso nežno bitje užaljeno, ker narod ni dojel njenih dobrih namenov. Saj ni čudno, da si je morala nabaviti haciendo na slovenski obali, da si tam blaži stres. In otožnogledi mož s spolirano lobanjo? Osvobodil te je, Slovenec, oborožil, ti dal prihodnost, ti pa iščeš dlako v jajcu zaradi vsakega postranskega posla. Dobro, ni napravil slovenskim navijačem fusbal travnika ampak zagotovo bi tudi to prišlo na vrsto.

Ljudje pa bi kao radi nove obraze. Ne bi jih radi, ne! To pa že lahko trdim. Želijo si čisto popolnoma istih. Če bi se pojavil kakšen nov, bi se ljudem zdel diletant, nakladač in bleda pojava brez karizme.

Torej, podprimo ene in iste kot do zdaj. Saj so ja naši.

No, a se spoznam al se ne, prmejšlosarskduš?? Torej:

Politično znanost v šole in verouk na stadione. No pasaran. Za dom, tovariši!

  • Share/Bookmark