Daleč so časi, ko je bicikel imel veliko večji pomen kot ga ime danes. Dragocenost v obliki grobega, težkega italijanskega kolesa so si knapi kupovali za pet eli šest mesečnih knapovskih plač . Seveda pa je ob primernem vzdrževanju tudi zdržal cele generacije delavcev, ki so se vozili z njimi po dolini na svoje naporne šihte. Še v mojih otroških letih je čisto lasten bicikel zapolnjeval marsikatere otroške sanje. Najbolj srečni so takrat dobivali ROG ove ponye, ko so šli k birmi ali ko so kakšen razred zdelali z odliko. ( Ostali smo morali biti zadovoljni z rusko uro. ) O takšnem dirkalnem rogovcu z zavito balanco in desetimi brzinami si pa še sanjati nismo upali kar tako.

  V teh časih dobiš uporabno kolo na vsakem smetišču. Ko imamo odvoz kosovnih odpadkov, bi brez težav zastonj s solidnimi kolesi opremili cele družine. Potrošništvo in visok standard je drastično degradiral to nekdaj cenjeno vozilo.

  Bicikel je v teh časih zgolj pripomoček za vožnjo, je neoseben in samo tehnično uporaben predmet. Zaradi svoje cenenosti se večina ljudi ne naveže osebno na ta kos železja, plastike in gume.

   Krasen primerek, ROG – ovega “maxi PONY a” , ki ga je čakala nemila usoda na smetišču je dal okoli vsega tega precej misliti članom našega omizja. PONY se je prej kot je našel pot med smrdljive odpadke usedel v srca naših čustvenih nostalgikov. Odločili smo se kolo zopet postaviti na njemu primerno mesto. Ja, iz tega je bilo treba narediti projekt.

  Za začetek smo spoštovani bicikel postavili na plano, namenili smo mu častno in ugledno mesto. Zaščitili smo ga , seveda, pred nepridipravi. Pozneje bomo določili in na vidno mesto v bližini postavili tudi pravila za spoštljivo in odgovorno uporabo. Seveda bomo ta pravila, ki bodo predvsem opredeljevala možnosti najema in specifikacijo porabe tako pridobljenih sredstev, tudi objavili v blogu.

Nikoli se v debatah omizja nisem počutil kot tisti, ki ima vedno prav. Lahko, da sem kdaj tako učinkoval na druge, posebno možno je to za tiste ne čisto vsakdanje člane, vendar sam pri sebi tako zagotovo nisem mislil.

Še najslabše se glede agresivnosti v polemiki obvladujem takrat, ko v zraku okoli mene zavibrira kateri iz železnega repertoarja oštarijskih stereotipov.

Bogve kako smo prišli na tematiko, ki je navrgla spominjanje sedečih okoli mene na davno leto osemdeseto, na maršalovo smrt, na komentarje Tomaža Terčka in na spektakularen beograjski pogreb. Omenili smo pozitivna, mojega spoštovanja deležna čustva pa tudi kakšno pikro se je zaslišalo.

Nenavadno je bilo mogoče, da smo te stvari sploh omenjali a problema okoli tega res ne vidim.

Problem sem zaslutil v nujnem, neizogibnem pojavu, ki sem ga čakal kot odmev v alpski soteski. In prišel je čez pičlih nekaj minut . Na dan je planil v obliki obvezne stokrat premlete debate o zlatih časih, ki so nam menda takrat , ko je kraljeval že omenjeni Tito, točili med in mleko.

To mi pa res stopi na žulj. To me pripravi do pretiravanja in preveč vehementnega nastopa. Z dvignjenim utripom se kljub številčni premoči zoperstavljam nerealnim primerjavam med tako različnimi časi. Pa že stokrat sem sprevidel, da ne morem spremeniti mnenja ljudi in jim dopovedati, da takrat hrana ni bila zastonj, da stanovanj niso talali kot žemlje in da je veliko lepih spominov plod takratne kolektivne, dostikrat simpatične in pozitivne naivnosti.

Sovražim se takšnega. Vsedel se bom za kompjuter, da se pomirim. Sreča da obstajajo blogi!

Ko omizje na plan privleče nostalgijo, se rado zgodi, da postane rdeča nit debate nekakšna vsesplošna ugotovitev, da je v vseh teh letih vse skupaj šlo nikamor drugam kot ravno v preklemansko maloro. Kdaj drugič bomo predelali kako so po mnenju spoštovanih članov konec vzele vse moralne in materialne vrednote, danes pa se bomo ustavili pri zelo konkretni zadevi. Razglabljanje o vaški veselici ne daje slutiti, da gre za kakšno resnejše razmišljanje, vendar vam zagotavljam, da je ravno to zelo dober primer, katerega vzorec lahko opazimo tudi marsikje drugod.
Ravno takrat, ko se je dogajalo vse tisto zaradi česar nas sedaj včasih napadajo nostalgična čustva, smo lahko namreč skoraj vsako sobotno noč pustili v vaški dvorani. Ta je takrat nosila pošten realsocialističen naziv kulturni dom ali zadružna dvorana. Včasih lokalni, včasih kakšen bolj znan, vsekakor pa velikokrat isti bend je občinstvo ( tudi vedno bolj ali manj isto) nedvomno in očitno zabaval. Štiri vrste pijače, cenena kranjska klobasa in vsaj malo medkrajevnega nasilja so bile tudi stalnice. Omeniti velja še, da so ljudje zelo veliko plesali, zeeelo veliko pili in v debatah višje intelektualne vrednosti ob vsem še reševali večino ključnih težav takratne družbe.

No in dilema, ki smo jo vrgli med umske prežvekovalce naše spoštovane družbe?

Ja, seveda! Zakaj ni več vaških veselic?

“Ni d’narja!!” je bila prva, pričakovana in najbolj vehementna ugotovitev.

“ Policaji!!” se je kot nedokončan stavek zaslišalo iz drugih ust. Ko smo možakarja ošinili z vprašljivimi pogledi je nadaljeval: “ Pihat dajajo za vsakim ovinkom… in kazni….da ne govorim!”

“Predrago, preveč dovoljenj, higienski pregledi, avtorske pravice, varnostnike je treba najemat!”

“Ni več prostovoljnega dela, nihče več nič ne naredi zastonj!”

“Društva ne smejo prodajati pijače in hrane in organizirati srečelovov!”

In moje mnenje za moj blog? Tisto okoli denarja odpade. Iz prve! Ostalo pa je menda vse res in verjetno smo še marsikaj izpustili. Res pa je zelo verjetno še nekaj. Če bi nekako rešili cel spisek, še vedno ne bi bilo moč pričakovati, da bi se ljudje ponovno zbirali na takšen način. V teh časih nič ne sme biti isto kot zadnjič. Ne družba, ne prostor, ne pijača, ne debata in ,bog ne daj, pa ja ne isti bend.

Tako bomo zadevo raje pustili v varnih rokah modrega selektivnega spomina, ki takšne stvari lepo ureja in se spomni le spomina vrednih stvari, samo uspešnih osvajalnih akcij, samo nepobruhanih prihodov domov in samo podeljenih klofut.

Kakorkoli pa stvari obrnemo……veselice ni.

Kaj mislite vi, zakaj je temu tako?