Godec na seniku
17.08.2012 ob 13:08Če v teh časih pišeš ali celo samo razmišljaš o veselicah, druženju, veseljačenju, plesih in takšnih nepotrebnih zadevah, potem to ne zgleda čisto v redu. Skorajda nenormalno zveni. Prižgite vendar radio, televizijo! Razgrnite časopis! Tam boste jasno zvedeli, da smo lačni, nagi in bolni! Tam vam bodo nedvoumno dali vedeti, da zdaj ni niti slučajno pravi čas za to, da greste zvečer od doma, v družbi popijete dva pira, mogoče celo zapojete staro vsem znano zlajnanko in se pozno vrnete domov zadovoljni, ker ste se lahko med prijatelji par ur delali pametne in jim kakopak pojasnili par stvari, ki so jih oni čisto narobe vedeli.
No, pa sem si kljub temu dovolil razmišljati ravno o tem. Kot muzikant to seveda počnem nekoliko pristransko in mogoče za marsikoga nerealno in s čisto napačnimi zaključki. Seveda, saj se kot godec z veseljem spominjam časa pred petimi, da ne govorim pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Takrat smo škripali domala za vsakim vogalom. Vsaka luknja je bila dovolj velika in vsak razlog zadosten za veselico, za ples z živo glasbo in le redkokdaj se je pojavila kakšna težava z obiskom. Tako na hitro bi človek pomislil, da je bilo takrat pri nas desetkrat več ljudi. To pa že vsi vemo, da nekako ni niti približno res.
Ne bi več ponavljal svojih tez, ki so kar po vrsti nasprotne od ugotovitev večine ostalih. V mislih imam trditve, da je upad družabnosti in zabave željnih ljudi posledica zgolj in samo zmanjšanega standarda in strožjega policijskega nadzora. Seveda je kaj od tega delno tudi res, ampak to je manjši del. Tisti večji je nekje v naših glavah in tega danes definitivno ne bomo pojasnili, spremenili pa še manj. Bog ve kaj se naredi celi populaciji, da v roku polovice generacije iz veseljaškega, družabnega, balkanskega naroda postane vase potegnjena, egoistična, pusta družba, ki se njenim pripadnikom zdi vsake minute škoda za to, da bi jo neproduktivno delil z drugimi ljudmi??
In če grem nazaj k tako zvanim veselicam iz preteklosti. Treba je priznati tudi, da so bile to zelo preproste prireditve. Figurativno kdaj rečemo, da »so malo pometli šupo in prvi godec, ki je prišel mimo je raztegnil meh pa je bilo veselo!«
In to je tudi prva stvar, ki jo želim omeniti. Še prej pa moram nekaj na kratko pojasniti. Tega pisanja sem se lotil, ker sem na nek način dobil na veliki prireditvi majhno lekcijo. Kritiki smo pristopili z vso možno ciničnostjo, ki seveda ni popolnoma resna, kar pa ne pomeni, da mislim zdaj olepševati, dejstvo, da smo kdaj pa kdaj komaj kaj boljši od gruče vaških opravljivk, ki skupaj tiščijo glave sredi tržnice. Zanimivo, še bolj pa nepotrebno in neumno pa je bilo dejstvo, da smo svoje šimfanje delili z gospodično, ki zanjo nisem vedel, ampak res nisem imel niti najmanjšega pojma, da je koordinatorka celega, večdnevnega dogajanja. Užaljenost, ki smo jo povzročili, seveda ni bila majhna in tudi razlogov zanjo ni manjkalo. V celo prireditev je bilo namreč vloženega ogromno dela in stresna situacija je še najmanj potrebovala dodatnega pametovanja modrega omizja.
In še to moram na vsak način povedati prej kot nadaljujem. NE VEM kaj je s situacijo narobe, NE VEM kaj bi bilo potrebno storiti in NE VEM kaj se nam je zgodilo. VEM samo, da se mi vse skupaj ne zdi v redu.
Torej iz tistih vaških veselic so nastale ogromne večdnevne prireditve, ki morajo vsebovati čisto vse prvine, ki komurkoli padejo na pamet. Zabavne, kulturne, športne in politične, če pa je vaški praznik povezan s patronom pa še cerkvene. Vse skupaj je dodatno medijsko podprto in bistvo izjav, ki gredo v medije je ponavadi, da bomo naslednje leto vse skupaj še nadgradili.
Tu pa nastane problem. Sicer me v oko zbode dejstvo, da med sodelujočimi tako med nastopajočimi kot tudi med gostinci včasih pogrešam domače ljudi, vendar pa me še veliko bolj čudi in moti pogled na celo morje miz in klopi, ki so milo rečeno, le delno zasedene. Pred mesecem dni sem na eni takšnih dogodkov, ki je poleg vsega še tradicionalen in baje znan po celi Sloveniji in širše, posedel četrt ure in bi zaradi dobrega benda ostal vsaj dve ali tri ure pa med redko posejanimi naključnimi obiskovalci v malodane domačem kraju nisem ugledal znanca. Pa sem šel.
In tako sem spet pri ljudeh. Pri nas samih. Lahko bi sicer sentimentalno opeval stare čase in žure na tistih senikih ampak sami vemo, da s tem ne bi rešili ničesar. Lahko bi tudi pisal o tem kako mi je pompoznost in snobovstvo ob praznikih odveč ampak …. Kakorkoli obračam, spet sem na isti točki.
Nič več nam namreč ni zanimivo. Pika. Tu smo po mojem še najbliže pravemu razlogu. Tisti stari godec je takrat na šupi špilal desetkrat na leto. Zdaj lahko v mesto nekdo pripelje Stonse pa bodo samo prvič zanimivi za ljudi. Naslednjič bo večina ostala doma in šimfala kakšen dolgčas razsaja po teh krajih. Boleče ampak zelo, zelo jasno je tudi, da se je butasta, neosnovana in primitivna razslojenost med ljudmi pokazala tudi na področjih, ki s tem pa res nimajo nobene zveze. Važno je komu je praznik posvečen, važno je kdo žur organizira in kdo bo na prireditvi imel govor.
Tisti že omenjeni kritiki smo imeli precej za povedati okoli propagande in še nekaterih stvareh, ampak po premisleku so se mi oblikovali pravi razlogi za to, da je včasih na prireditvah komaj kaj več publike kot nastopajočih. Ja, nezanimanje pripadnost še sami ne vemo čemu in še kaj bi se našlo, zato bom vse skupaj dal kar na en poenostavljen skupni imenovalec.
Priznajmo si:« Nam se sploh nič več ne ljub’!«
P.S. v bistvu gre za reklamo. Prej namreč kot dobim službo v tehniškem muzeju, kjer bom poleg šuštarja, lončarja in kovača kazal otrokom zakaj in kako se je včasih uporabljala kitara, namreč še vedno z veseljem pridem kamorkoli kjer kdo rabi štiričlanski bend, mogoče samo duet harmonikar – kitarist, za najbolj nezahtevne in če je mogoče tudi malo odštekane … pa pridem tudi sam!