dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'omizje'

Godec na seniku

17.08.2012 · 26 komentarjev

Če v teh časih pišeš ali celo samo razmišljaš o veselicah, druženju, veseljačenju, plesih in takšnih nepotrebnih zadevah, potem to ne zgleda čisto v redu. Skorajda nenormalno zveni. Prižgite vendar radio, televizijo! Razgrnite časopis! Tam boste jasno zvedeli, da smo lačni, nagi in bolni! Tam vam bodo nedvoumno dali vedeti, da zdaj ni niti slučajno pravi čas za to, da greste zvečer od doma, v družbi popijete dva pira, mogoče celo zapojete staro vsem znano zlajnanko in se pozno vrnete domov zadovoljni, ker ste se lahko med prijatelji par ur delali pametne in jim kakopak pojasnili par stvari, ki so jih oni čisto narobe vedeli.

No, pa sem si kljub temu dovolil razmišljati ravno o tem. Kot muzikant to seveda počnem nekoliko pristransko in mogoče za marsikoga nerealno in s čisto napačnimi zaključki. Seveda, saj se kot godec z veseljem spominjam časa pred petimi, da ne govorim pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Takrat smo škripali domala za vsakim vogalom. Vsaka luknja je bila dovolj velika in vsak razlog zadosten za veselico, za ples z živo glasbo in le redkokdaj se je pojavila kakšna težava z obiskom. Tako na hitro bi človek pomislil, da je bilo takrat pri nas desetkrat več ljudi. To pa že vsi vemo, da nekako ni niti približno res.

Ne bi več ponavljal svojih tez, ki so kar po vrsti nasprotne od ugotovitev večine ostalih. V mislih imam trditve, da je upad družabnosti in zabave željnih ljudi posledica zgolj in samo zmanjšanega standarda in strožjega policijskega nadzora. Seveda je kaj od tega delno tudi res, ampak to je manjši del. Tisti večji je nekje v naših glavah in tega danes definitivno ne bomo pojasnili, spremenili pa še manj. Bog ve kaj se naredi celi populaciji, da v roku polovice generacije iz veseljaškega, družabnega, balkanskega naroda postane vase potegnjena, egoistična, pusta družba, ki se njenim pripadnikom zdi vsake minute škoda za to, da bi jo neproduktivno delil z drugimi ljudmi??

In če grem nazaj k tako zvanim veselicam iz preteklosti. Treba je priznati tudi, da so bile to zelo preproste prireditve. Figurativno kdaj rečemo, da »so malo pometli šupo in prvi godec, ki je prišel mimo je raztegnil meh pa je bilo veselo!«

In to je tudi prva stvar, ki jo želim omeniti. Še prej pa moram nekaj na kratko pojasniti. Tega pisanja sem se lotil, ker sem na nek način dobil na veliki prireditvi majhno lekcijo. Kritiki smo pristopili z vso možno ciničnostjo, ki seveda ni popolnoma resna, kar pa ne pomeni, da mislim zdaj olepševati, dejstvo, da smo kdaj pa kdaj komaj kaj boljši od gruče vaških opravljivk, ki skupaj tiščijo glave sredi tržnice. Zanimivo, še bolj pa nepotrebno in neumno pa je bilo dejstvo, da smo svoje šimfanje delili z gospodično, ki zanjo nisem vedel, ampak res nisem imel niti najmanjšega pojma, da je koordinatorka celega, večdnevnega dogajanja. Užaljenost, ki smo jo povzročili, seveda ni bila majhna in tudi razlogov zanjo ni manjkalo. V celo prireditev je bilo namreč vloženega ogromno dela in stresna situacija je še najmanj potrebovala dodatnega pametovanja modrega omizja.
In še to moram na vsak način povedati prej kot nadaljujem. NE VEM kaj je s situacijo narobe, NE VEM kaj bi bilo potrebno storiti in NE VEM kaj se nam je zgodilo. VEM samo, da se mi vse skupaj ne zdi v redu.

Torej iz tistih vaških veselic so nastale ogromne večdnevne prireditve, ki morajo vsebovati čisto vse prvine, ki komurkoli padejo na pamet. Zabavne, kulturne, športne in politične, če pa je vaški praznik povezan s patronom pa še cerkvene. Vse skupaj je dodatno medijsko podprto in bistvo izjav, ki gredo v medije je ponavadi, da bomo naslednje leto vse skupaj še nadgradili.
Tu pa nastane problem. Sicer me v oko zbode dejstvo, da med sodelujočimi tako med nastopajočimi kot tudi med gostinci včasih pogrešam domače ljudi, vendar pa me še veliko bolj čudi in moti pogled na celo morje miz in klopi, ki so milo rečeno, le delno zasedene. Pred mesecem dni sem na eni takšnih dogodkov, ki je poleg vsega še tradicionalen in baje znan po celi Sloveniji in širše, posedel četrt ure in bi zaradi dobrega benda ostal vsaj dve ali tri ure pa med redko posejanimi naključnimi obiskovalci v malodane domačem kraju nisem ugledal znanca. Pa sem šel.

In tako sem spet pri ljudeh. Pri nas samih. Lahko bi sicer sentimentalno opeval stare čase in žure na tistih senikih ampak sami vemo, da s tem ne bi rešili ničesar. Lahko bi tudi pisal o tem kako mi je pompoznost in snobovstvo ob praznikih odveč ampak …. Kakorkoli obračam, spet sem na isti točki.

Nič več nam namreč ni zanimivo. Pika. Tu smo po mojem še najbliže pravemu razlogu. Tisti stari godec je takrat na šupi špilal desetkrat na leto. Zdaj lahko v mesto nekdo pripelje Stonse pa bodo samo prvič zanimivi za ljudi. Naslednjič bo večina ostala doma in šimfala kakšen dolgčas razsaja po teh krajih. Boleče ampak zelo, zelo jasno je tudi, da se je butasta, neosnovana in primitivna razslojenost med ljudmi pokazala tudi na področjih, ki s tem pa res nimajo nobene zveze. Važno je komu je praznik posvečen, važno je kdo žur organizira in kdo bo na prireditvi imel govor.
Tisti že omenjeni kritiki smo imeli precej za povedati okoli propagande in še nekaterih stvareh, ampak po premisleku so se mi oblikovali pravi razlogi za to, da je včasih na prireditvah komaj kaj več publike kot nastopajočih. Ja, nezanimanje pripadnost še sami ne vemo čemu in še kaj bi se našlo, zato bom vse skupaj dal kar na en poenostavljen skupni imenovalec.

Priznajmo si:« Nam se sploh nič več ne ljub’!«

P.S. v bistvu gre za reklamo. Prej namreč kot dobim službo v tehniškem muzeju, kjer bom poleg šuštarja, lončarja in kovača kazal otrokom zakaj in kako se je včasih uporabljala kitara, namreč še vedno z veseljem pridem kamorkoli kjer kdo rabi štiričlanski bend, mogoče samo duet harmonikar – kitarist, za najbolj nezahtevne in če je mogoče tudi malo odštekane … pa pridem tudi sam!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija · omizje

MIZA

3.08.2012 · 13 komentarjev

Miza je v bistvu kar hvaležen motiv. V zvezi z njo nam lahko na pamet pade še marsikaj razen pustega kosa pohištva. Miza je lahko simbol druženja, simbol samostojnosti, simbol družinske sreče in miru. »Pazi prijatelj, po tej mizi pa najbolj moja pest udari!« sem enkrat nekje napisal. Pesem se mi zdi malo preokorna, da bi jo tukaj objavljal in je niti ne bom iskal, vem pa da se je končala z besedami »tam boš močnejši in glasnih besed, ta miza, ta kot, veš, to je pa moje!!« Torej je opisovala ponos in neko jasno zavest o svoji identiteti.

Za mizo se zbere družina. V teh časih to ni več vsak dan. Zelo nasprotno. Prav poredko se zgodi. Je pa zato takrat, ko se skupaj zberejo res vsi člani in še kakšen nov zraven, dogodek. Dogodek daleč od rutine in navadnosti.

Potem je tu še omizje. Jaz sicer trenutno ne najdem velikih besed za svojo utrujeno družbo, ki nima več časa sama zase, potem pa, če slučajno že najde prostor in prgišče minut za gostilniško mizo, med kašljanjem in srkanjem, med cigareto in vrčkom ne uspe pustiti človeku do besede, drug čez drugega nihče ne da prav niti tistemu, ki molči in po odhodu človek ne ve, da bi za omizjem s kom o čem govoril.

Ima pa miza tudi zelo jasen pomen. Posebno obložena ali celo okrašena pomeni, da so stvari urejene. Da je poskrbljeno za bistvene zadeve. Da ljudje niso lačni, premraženi in da lahko potem, ko vstanejo rešujejo dileme in težave svojega vsakdana.

No, malo sem tudi naložil. Ampak povsem pa tudi ne. Potem ko je po mnogih letih pod zobom časa klonila debela masivna miza, sem se zavedel, da bo treba nekaj ukreniti. Ko nekako ni stekla nabava masivnih desk smrekove sušice, sem se zadeve lotil drugače. Domov sem navozil nekaj kvadratnih tramičev in se lotil oblanja. Pooblane tramčke sem z navojnimi letvami zvijačil skupaj, iz krajših kosov pa napravil noge. Mogoče bi kdo glede na slike mislil, da sem se ustvarjalno trudil z barvami lesa in podobnimi rečmi, vendar je resnica ta, da gre v bistvu za odpadne palete in sem uporabil, kar sem kolikor toliko nepoškodovanega dobil. Predvsem je bilo treba stvari zelo temeljito prebrusiti. In ne samo enkrat. Moral sem tudi zamašiti in prešlifati nekaj lukenj od žebljev in špranj med lesenimi deli. Nazadnje sem kupil še kvalitetno barvo. In Eko!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moji · omizje

Diplomska naloga!!

22.02.2012 · 34 komentarjev

Do intelektualcev, torej do vseh, ki so se prebili skozi bistveno več šol, si nabrali drastično več znanja in v svojo omiko pač vložili ogromno več dela, kot je to uspelo meni, imam seveda določeno mero spoštovanja. To se mi zdi čisto logično. Tu bi se seveda dalo razpravljati tudi o tem ali je za časten naziv intelektualca dovolj samo štempelj na neki diplomi ali kljub vsemu to zahteva še nekaj. Mogoče izkušnje, splošno človeško širino ali kaj podobnega. Ja, o tem bi lahko napletli polno modrih misli. Vendar pa to danes niti ni moj namen.

V bistvu me je k tej temi prignalo nekakšno splošno ali pa vsaj pogosto omalovaževanje šolanih ljudi. Posebno zadnja leta veliko ljudi nad kakšno diplomo, magisterijem ali celo doktoratom kar lepo zamahne z roko. Češ, to ni vse skupaj nič. So pač nekje slišali, da je nekaj po Bolonjsko in da je nekaj ratalo čisto enostavno, predvsem pa veliko lažje kot je bilo to v preteklih časih. Zanimivo se mi zdi, ko o tem jako akademsko razpravljajo obšankarski analitiki, ki marsikateri od njih tudi osnovne šole ni spravil skupaj. Če pa jim pritrdi kakšen socialistični večni študent, ki so ga takrat strogi profesorji osem let tako neusmiljeno matrali, da mu je nazadnje zmanjkalo pol izpita do diplome, potem pa novodobni doktorati res niso vredni pol šalce postane vode več.

Jaz sem seveda rad vsaj malo skeptičen glede takšnih sodb. Nedavno sem pri svojem spoštovanem omizju v neki podobni debati rekel, da takšne stvari cenim, tako kot cenim vsak dosežek, ki meni ni uspel. To sem mislil tako, čisto suhoparno logično, brez dramatiziranja. Ampak, so mi jih deci napeli, da sem moral utihniti in samo dejstvu, da znam tako milo gledati sem se moral zahvaliti, da so znižali ton. Da se nimam kaj devati v nič. Da imam baje pa druge dosežke v življenju. Da tudi tisto ni vse … »Ja, no, prov!« sem rekel in potem smo raje govorili o drugih stvareh.

Zaradi tega kakopak nisem bistveno spremenil mnenja. Še vedno mislim, da je treba to, tako kot vsako dobro opravljeno delo, primerno ceniti. Seveda od omikanca tudi po končanem študiju pričakujem, še bolj kot od ostalih, da je tudi vsestransko razgledan in da se zna tudi dostojno obnašati.

Predvsem pa seveda, včasih zgleda da naivno, pričakujem, da je moj direktor, predsednik, minister, menedžer svoje fakse, magisterije in ostale podobne reči oddelal tako kot je treba in da ni kakšna pokvarjena mahinacija privedla do tega, da nisva sodelavca v kakšni kovačiji.

Pa če se vrnem k jeznim besedam članov mojega omizja. Da imam tudi jaz dosežke. Pa res. V bistvu sem tudi jaz enkrat naredil svojo diplomsko nalogo. Sam izdelek je bil nekako petnajst centimetrov dolg kos železa. V sredini smo izvrtali, izžagali in izpilili kvadratno luknjo. Robove smo spilili pod 45 stopinj, spodaj pa zaokrožili na tri milimetrski radij. Nazadnje smo izdelali še malo kocko in jo s pomočjo ploščatih vodil pritdili tako, da je prištiftana in privijačena drsela po tisti kvadratni luknji. Vse skupaj ni bilo ravno filigransko natančno. Mogoče nekako na eno desetinko milimetra.

Izdelka izpred trideset let ne najdem, zato sem nekaj poskusil narisati. Pa tudi, če kje leži, je zagotovo čisto rjast. Resnici na ljubo zadeva tudi takrat ni bila namenjena ničemur. Vajenci smo sicer potuhtali, da je nekaj okoli razmnoževanja čebel, ampak to je bilo popolnoma neresno.

Moja diploma šloserja je bila v bistvu neugleden, beden, neuporaben kos železa.

Samo, sem ga pa naredil čisto SAM!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · omizje

Moje omizje

11.08.2011 · 55 komentarjev

Svojega plemenitega omizja že dolgo časa nisem omenil. To bi si lahko celo malo očital. Lahko bi preprosto priznal, da ga glede tega pošteno biksam. Po drugi strani pa je to zame nekaj kar pač ne opisujem in hvalim vsak dan posebej in vedno kadar se le da. Tako kot pač ne govorimo vsak dan o zraku okoli sebe ali o vodi, ki teče iz naših pip. Pa verjetno ni treba govoriti kako pomembni zadevi sta to.

Kakopak se mi zdi veliko pomembneje, da svoje družbe fizično ne zanemarim. Glede tega sem pa zelo dosleden. Dobro kakšen dan že, teden morda …. Potem pa je tega zadosti. Mislim, ne se zezat. Treba je sesti v škodo in se zapeljati v tisti smeri, kjer sedijo deci. Željni da razdajo nekaj svoje modrosti in seveda enako željni mojih odzivov in idej.

Tega se držim skoraj malo preveč striktno. Celo tako zelo, da imam zaradi tega včasih zametke čisto prave slabe vesti. Še posebno takrat, ko rogovilim na blogu in bentim zaradi nizkih plač, delovnih odnosov, gospodarskih težav in ostalih socialnih tematik, potem pa me čez pol ure lahko v vsem sijaju ugledate na verandi prfarske oštarije kjer srkam svoj alkofrei pir in se v brk smejim vsem nepravičnim svinjarijam tega sveta. Še najmanj pa dajem vtis, da mi na tem taistem svetu kaj manjka.

Kar vidim koga, ki se namrdne:« Poiskal bi si popoldne kakšno pošteno sivoekonomsko delo pa mu ne bi bilo treba jamrat!«

V svoj zagovor pa moram kljub vsemu povedati nekaj stvari. Prva je ta, da se z vsemi močmi potrudim, da bi si tisto urico na nek način zaslužil. Te dni na primer s tem ni bilo težav. Pokosil in potem še obrnil sem tako senožet, da se jedva vidi z ene na drugo stran, poleg tega pa še pripeljal z ranča dva kubika drv. No, včasih pa stvar ni tako lahka. Včasih me že sam šiht dovolj zdela, da po kosilu od Dareta ne ostane nič drugega, kot uničena, vodoravna, na kavču smrčeča reč.

In ko kadaver čez pol ure na pol oživi in zlije vase šalco kofeta, ni primeren za kakšne velike projekte. Ne za načrtovanje ne za izvedbo. Niti za nazaj se ni sposoben spomniti veliko stvari. Zlahka na primer pozabi, da je bil v družbi že včeraj in da je imel namen, da nekaj dni ne bi odhajal tja. Ko kofein in dnevna svetloba zložita za silo dovolj nevronov v red, da se vzpostavijo prve jasne misli pa Felicia že drvi nizvodno proti moji Fari. Tako vidite je to.

Če se proti temu stanju pa le pretirano borim, potem so tukaj simptomi. O tem se ne bi rad šalil, ker so vsi po vrsti iz sfere resnih in težkih psihičnih patologij. Ena od njih je strah pred izoliranostjo. Tako na hitro nisem našel strokovnega izraza. Vsekakor pa človeka pri tej stvari začenjajo razjedati strahovi, da nikoli več ne bo deležen aktualnih športno političnih analiz.
Druga stvar je iz skupine depresij. O tem ne bi znal veliko povedati. Ponavadi človek tone v temno malodušje in to se ponavlja do takšne skrajnosti, da mu že kar domači začnejo deliti nasvete kot:«Stari a ne bi ti šel malo ven!«
Ostalih simptomov nisem znal razvrstiti. Takšni so na primer stiskanje zob, pekoč občutek v grlu ali pa na primer zelo vehementno pogovarjanje samega s sabo. To slednje me zelo moti posebno v težjem stadiju. Pa če bi se tega pogovarjanja še nekako navadil, ne morem prenesti, da takrat govorim skoraj stoprocentno same traparije,

Tako je to z mojim omizjem. Pa slaba vest gor ali dol. Zdravje je pa tudi nekaj vredno. In ko pogledam te tipe, prave, nevirtualne, takšne z imeni in obrazi, se pogosto vprašam nekaj stvari. Kako so lahko opredeljeni, kako imajo lahko svoje mnenje, kako imajo lahko glede muzike, športa in hrane vsak svoj okus ….

…Pa se ne skregamo. Mislim, nikoli in nikdar!???

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

Zelo primerna objava za dneve, ko se nikomur ne da brati!

14.07.2011 · 11 komentarjev

Nekje med nasmehom in belo stranjo na ekranu zastanem za trenutek in se zavem svoje smešne želje. Nenavadno se mi zdi. Ni ravno neka želja iz mojega spiska. Ni ravno nekaj kar bi bilo za karkoli koristno. Le utrujen od vseh polemik in razprav ujetih v vse te normative in pravila, sem si to zaželel. Pa ne danes , že stara misel je to, kar mi leta po zmedenih nevronih, ki razredčeni in zaspani kdaj pa kdaj komaj še dokličejo drug drugega. Ko pa sem pred pol ure vstal od svojega prijaznega omizja, sem si rekel :
« Danes se bom usedel pred tastaturo in skracal zadevo! Pa naj bo kar hoče!«

Ja, senožeti so mi dale pavzo. Mišice so prepustile iniciativo glavi. Zaželel sem si četrt ure malo bolj poetskih vrstic, ki zanje ne bi bilo niti malo važno ali sploh kaj pomenijo. Ne, še bolje, da nič ne pomenijo! In nihče ne bo komentiral in nihče ne bo rekel , da ni res in da je vse skupaj čisto drugače.

Omizje ima svojo vsebino zgoščeno in pomenljivo. Stavke in misli je težko razvrstiti in predelati, če nisi že vnaprej odbral tematike ali dveh. In vse povozi novica dneva. Ta je v bistvu samo suhoparen podatek. Sedemintrideset stopinj. Enemu se je vrtelo v glavi, mene je od vročine v fabriki bolela betica. Mislim, vroče kot v Grčiji. Grki so si pa itak sami krivi. Madona so ga sral. Saj so pokazali na teveju. Ko bo moja deželica klonila pod bremeni krize, bodo tudi nekje v tujih krajih kazali kakšnega našega občinarja, ostalino iz nekega tisočletja ali kakšnega funkcionarja, ki še tri leta potem, ko so že vsi pozabili, da je bil kdaj tukaj, še vedno dobiva desetkratno plačo delavca, ki proizvaja stvari ….

Takrat bodo rekli: » Saj Slovenci so si pa itak sami krivi. So ga pa kapitalno srali. In mi bomo vpili pred tevejem : » ne mi, ne mi!! Mi imamo samo minimalce. Oni tadrugi so ga sral!

Vmes še vic o Mujotu in podatek s Toura de France…..

In ko pozneje pustiš, da ti še enkrat skozi pomnilnik odbrzijo vse besede, ki so jih sogovorniki drug preko drugega zmetali na mizo, ko se spomniš, kaj si pozabil reči in kako o vsaki stvari veš le nekaj malega.

Ko te nekdo vpraša po detajlu…pa……Ja pa ravno danes, pa ravno to! Na nato se pa res ne spoznam…O čem bi pa danes, kje sem pa sploh bolj doma?

In spet sem zavil v neke nespametne sfere. Dobra stran moje zmedenosti je ta, da razmišljam samo s svojimi možgani. Nikomur od svoje zmede ne dolgujem niti ene same bedne črke!

In kje, lepo vas prosim, kje je tu kaj poetskega?

Zdaj sem se ustavil in za trenutek preletel teh nekaj vrstic. Stran ni več bela, nasmeh pa mi je zopet privabila na obraz. Nenavadno hitro tipkam. Nesmisel, ki se rad prikrade med takšne vrstice je posledica ravno te moje spretnosti. Mislim namreč zelo počasi. Če z mislimi hitim, se mi besede podirajo, postajajo hrupne in se mešajo s svojim odmevom. Danes pa sem si zaželel miru. Danes sem se postavil v bran signalom, ki me prebadajo z leve proti desni in od spodaj navzgor . Jutri je nov dan . Danes lahko zablefiram kolikor me je volja.

In še za marsikaj mi ni mar.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · omizje

Daretova čestitka

26.12.2010 · 16 komentarjev

Še vsakič do zdaj sem za novo leto napisal voščilo. Letos me je datum kar malo presenetil. Sto ljudi mi je že poslalo čestitko jaz pa še nič. Še huje! Sploh si še nisem sestavil spiska stvari, ki bi jih zaželel svojim prijateljem, znancem, resničnim in virtualnim ljudem, blogerjem, literatom in sodelavcem v kovačiji, žlahti in naključnim mimoidočim.

Vendar pa. Tradicijo je treba obdržati. Pa tudi veliko je stvari, ki jih človek želi sebi in drugim. Torej:

Dragi prijatelji, člani mojega omizja, tisti, ki plemenitite moj prosti čas in bogatite moje možgane z novimi navdihi.
Poleg osebnih sreč in zdravja vam ćelim čimveč časa, takšnega, ko brez slabe vesti vržete od sebe vse skrbi in stopite med svoje prijatelje in tam pozabite na vso nesnago, ki nas vsakodnevno zasipa z vseh strani.

Dragi sodelavci, ki skupaj tvorimo naš delavski razred! Želim nam čimbolj umirjeno dogajanje v gospodarstvu.. Da bi se končale krize in po drugi strani da se ne bi popolnoma končale. Če pa že, da pa bi razen hujšega tempa in več dni pregurbanih v fabriki, tudi kako drugače občutili napredek.

Dragi literati, želim vam, da bi bili še naprej vsaj tako ustvarjalni kot do zdaj. Želim si čim, da bi se še naprej z veseljem srečevali in svojo ustvarjalno energijo bolj kot v rivalstvo usmerjali v sodelovanje in v produktivno kulturno udejstvovanje.

Dragi blogerji, ki ste ob takšnih priložnostih najtrši oreh, želim vam cel spisek stvari:
-da bi se vam končala druga svetovna
-da bi končno že nehali pobijati ljudi in jih metati v jame
-da bi šlogarce končno uganile kdaj bo konec sveta
-da bi tip, ki ga nihče ne razume končno našel sorodno dušo in mu ne bi bilo treba stalno komentirati samega sebe
-da bi ljudje končno nehali jesti meso, prav tako pa tudi zelenjavo in kar je še takšnega
-da bi poeti v miru pisali poezijo in da bi jo brali samo tisti, ki si tega želijo
-da bi vas čimveč v naslednjem letu izdalo knjige in da bi bil Dare med povabljenimi na predstavitev …in
- da bi čimprej nadoknadili zamujeno, da se nismo v tem turobnem decembru dobili vsaj na enem kofetu.

Lep pozdrav in lepe želje tudi vsem komentatorjem ….

In ostanejo še moji … za to pa ne rabim črk

Srečno vsem skupaj

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moje · omizje

Kapitalizem spodaj brez ……

14.08.2010 · 24 komentarjev

Ko propadajo velika podjetja in se spotoma dogajajo prave socialne tragedije v nekaterih delih naše ljube državice, seveda ne moremo tega spremljati brez modrovanja in komentarjev niti pri jutranjih kofetih na šihtu, niti pri občasnem popoldanskem omizju. In, kakopak, kar po vrsti se strinjamo, da gre za težke stvari. Zdi se celo, da kateri nekoliko med debato debelo požrejo slino, ko omenimo podatke in številke ali pa karkoli o krajih in ljudeh tam kjer se je to zgodilo. Na momente se namreč zdi vse tako podobno našim razmeram. Enako masovna odvisnost od enega ali dveh velikih firm, podobna geografska oddaljenost od drugih možnosti in nasploh vse zgleda zelo podobno. No, upamo vendar, da ne čisto vse.
Zaskrbljenost in sočutje pa zelo pogosto preseka kak domnevni flegmatik, ki nam servira vedno eno in isto modrost.« Prjatli, to je kapitalizem! Saj smo sami to hoteli!«

Seveda na to s svojim razmišljanjem in znanjem težko odgovorim kaj modrega. Vendar pa zadnje čase le razmišljam, da se nekako ne bi bilo treba čisto sprjazniti s tem stanjem. Moti me nekaj reči, ki po mojem nikakor ne spadajo v noben pameten lastniški sistem, pa četudi se imenuje kapitalizem. Kratkovidno pehanje za dobičkom in brezobzirno balinanje s človeškimi usodami zagotovo ne more biti obvezen del tako imenovanega »pametnega kapitalizma«! Če takšen termin spoh obstaja. No, jaz mislim, da bi lahko obstajal.

Staviti upam, da bo na primer najnovejši bankrot koroške firme imel zelo predvidljivo nadaljevanje. Po stečajo, se pravi potem, ko bodo očistili delavsko zalego vseh pravic, jih spravili v obup in na nago rit. Potem, ko bo večina teh ljudi pripravljena delati za kakršenkoli denar, potem se bo nekje iznenada pojavil nekakšen partner in Prevent bo še čez leta lepo pridno nadaljeval velik del svoje proizvodnje. Resda, znebili se bodo nekaj sto ljudi in se veselili koliko so prihranili pri njihovih odpravninah, na drugi strani pa bodo radostno trošili podporo, ki jim jo bo velikodušno dodeljevala država za vsakega na novo zaposlenega delavca. Na novo zaposleni pa bodo itak vsi. Lahko bi se kdo tudi vprašal od kod novi partner, če ga prej zdravo podjetje ni zanimalo. A ni čudno, da je večji interes za zbankrotirano firmo?

Ampak, kot ste že itak uganili, to je samo laično, gostilniško razmišljanje. Brez neke prave teoretične podlage. Dobro, prav imate. Vendar nekaj me pa res moti. Nobeden od kravatarjev, ki jih novinarji te dni sekirajo, ko se kobacajo iz svojih dolgih bemvejcev, nobeden očitno ni ob teh dogodkih v bistvu doživel nekega osebnega neuspeha. Nobenega ne bodo objavili kot luzerja, ki mu je šlo vse narobe, kljub temu da je bil tako pameten, da niti govoriti ni bil sposoben z navadnimi ljudmi. Ne, ta človek ne bo dobil sramotilnega tatuja na sredo čela, da ga ja ne bi biti po pomoti v svoj upravni odbor vzela kakšna resna firma na planetu in v okolici. Ne, nič takega. Tip bo še naprej zganjal svoj kapitalizem. Pa še mi smo baje hoteli tako.

Marka njegovega avtka me v resnici nikoli ni kaj prida brigala. To, da ni sposoben komunikacije z navadnimi ljudmi, je tudi, presenetljivo, posledica čisto drugih okoliščin, kot on misli. On je namreč tisti, ki mu za kaj takega manjka bistrosti in humorja, kot ga premoremo mi za svojim omizjem. Predvsem pa pehanje za dobičkom!? Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi pomislil, da se tip ne bi smel pehati za denarjem. Čisto normalno se mi zdi, da je to njegov glavni in največji motiv. Vendar problem nastane, ker je čisto, ampak res čisto vse podrejeno samo in ničemur drugemu kot samo temu. Čisto en majhen procent, en drobceni delček, bi kljub vsemu moral biti rezerviran še za nekaj drugega……

ODGOVORNOST

V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi , ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal , nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve. »Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In , verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga , oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo. Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli , pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.
Ko sem obdelal problem do te faze , mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali miljon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka , ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnosti in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš. Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka , njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli , število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto , da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.

V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.
Dobila sta se , čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec slabih petsto evrakov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje , Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej , kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in spodbude. Misliš , da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti , ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste bede, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta , kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”

Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · v afektu

Muz’kontar brezdelnež

5.12.2009 · 26 komentarjev

Ja, malo mi je pa res dalo misliti. A je to kakšen december?? Da ne omenjam tiste zdrajsane fraze o veselem mesecu. Z mojimi muzikanti bomo v celem mesecu z novoletnim dnevom vred šli trikrat v akcijo. Mislim, totalen poraz. Pa ni treba brskati po ne vem kako davnem spominu, da se nam narišejo neki minuli, čisto drugačni decembri. Takrat smo včasih imeli sedem, osem, devet špilov in smo dobesedno komaj čakali, da pride tisti dolgočasni, pusti januar.
In seveda, kakopak drugače, smo na mizo vrgli vse kar nam je padlo na pamet in kar bi bilo lahko podobno argumentu za takšno glasbeno – zabavno recesijo. Naj prej kot nadaljujem še omenim, da nisem mnenja, da bi morali vsi vsepovprek rogovilit, rjuti in rajati na sindikalno – gasilsko – oberkreiner feštah. Ne, zagotovo je mrtvilo zelo prisotno tudi na višjih nivojih družabnega življenja. Vendar pa se me je to ravno pri tem mojem veseličarstvu pač zelo konkretno dotaknilo.

Z argumenti pa je tako, da jih je nekaj, ki so v takšnih debatah železen repertoar. Prva dva si nekako izmenjujeta vodstvo, vendar jaz sem ocenil, da gre takole:

»Denar! Porkamadona, saj nima člov’k več niti za kruh. « Ta razlog za čemenje doma sem ponavadi zvrgel prej kot sem ga kakorkoli komentiral, Brez veze! Za malo druženja, posebno občasnega, ni treba ravno velikih denarcev. No, zadnje čase sem malo bolj previden, predvsem zaradi gospodarske krize in teh reči.

»Ga spiješ dva glaža pol te pa žandarji ocarinijo!« je argument, ki ga najbolj poudarjajo tisti, ki ga že leta niso spili noben dan samo dva glaža. Tu zraven spada tudi tisti legendarni očitek, ki sem ga bil enkrat v takšni debati deležen: » Lahko tebi, ko pa ne piješ!« No, kljub vsemu tudi glede tega ne ugovarjam ravno stoposto. Nekoliko je to res problem, ki se ga pa da zelo elegantno tehnično rešiti!

»Vsak skrbi samo še za svojo rit!« je nedvomno zelo blizu izvirnemu grehu nedružabnosti ljudi v naših krajih, vendar pa je to zares preširoka tematika za tako kratko obravnavo. Se bomo lastne riti in podobnih pritiklin lotili enkrat čisto posebej.

»Nikomur se ne ljubi sploh ničesar zrihtat!« je meni ljub argument, ki smo z njim še kar družno napadli oštirja. Ta se je sicer še kar nekako branil, pa stroški, pa avtorske pa sto nekih regelcov …. pa smo ga tipa vseeno prefiksali do amena, mu sunce!

»Oneman band!« je vsaj kar se tiče glasbenega dela tega problema zgodba zase. S tem sem seveda prišel jaz na dan. Teh fantov, ki tipkajo po sintičih in zraven prepevajo jaz osebno sicer ne obsojam zelo. Dokler je ljudem vseeno, kakršnokoli pretirano kritiziranje tudi ne bi imelo smisla. Bi pa predlagal eno pravilo. Glede na to, kaj vse zmorejo te aparature in kaj vse ti »muzičari« z njimi počnejo, bi predlagal, da gostinci ne smejo oglaševati teh zabav, kot žurov z živo glasbo. Mislim, kot kmet ne more prodajati repe z znamko bio in eko, če vsak drugi dan zlije na njivo dva kvintala gnojila in škropiv. Ne more in pika!

In potem moram samokritično dodati še en »pododstavek«. Gre za to, da nas mrbit ne kličejo zaradi naše slabše kvalitete in zaradi našega večno slabega marketinga. Glede kvalitete sicer ne pričakujem drastičnih sprememb, čeprav se včasih hecamo, da smo kot staro vino, ki je z vsakim letom boljše. Hec mora bit. Vaj tako ali tako nimamo kaj prida!
Ravno z marketingom pa smo v teh dneh poskusili biti malo aktivnejši. Lotili smo se internetne strani in podobnih zadev. Pozabili smo vsa ta leta na vse to in vedno smo le čakali, da nas kdo poišče. Ponavadi smo čakali uspešno :) !

Seveda pa nismo točno rešilli kaj je krivo takšnemu decembru. Mi je pa nekaj šinilo v glavo. Glede na to, da smo prišli s fanti z vaj, oziroma s tistega kar naj bi bile vaje, sem imel orodje (kitaro) v avtu. Za izgovor sem si vzel dejstvo, da odhaja v drugo službo naša draga natakarica in da ji pač moramo zapeti eno za slovo. Prinesel sem tamburo v oštarijo in sledilo je dve uri takšnega cirkusa, da mi dobesedno ni bilo nič jasno. Folk je prepeval in celo plesali so nekateri. Pa ne sprašujte nikar, kako se pleše ob samo eni kitari in nekaj hripavih glasovih.

Povedati želim predvsem nekaj čisto drugega. Po eni strani zgleda, da se zaradi cele vrste razlogov ne da več zabavati, po drugi strani pa smo mimogrede zrihtali žurko, da lahko samo gledaš. In to smo naredili brez kompliciranja in tako rekoč »iz nič«. Ni ravno nebo, zemlja in ptice na nebu, ampak še pol ure prej je zgledalo ravno tako nemogoče. lp

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · muzika · omizje

Alkohol je treba prepovedati … pika!!!

19.10.2009 · 42 komentarjev

No, pa smo spet pri alkoholu. Staviti bi si upal, da sem kdaj že zagotavljal, da o tem ne bom več nakladal. Vendar pa, nekatere stvari mi pač dvignejo tlak. Pametno ali ne, človek si ne more vedno pomagati. In tako sem v zadnjih dneh začutil kar nekajkrat, da se barometer dviga proti rdečemu območju.
No, saj niti ne vem kje bi začel. Mogoče bi začel pri prijatelju, ki rad kar pogosto posedi pri gostilniškem omizju. Ko smo kdaj omenili, da to kakorkoli pač ni ravno čisto v redu, je rekel: » Nekje moraš bit!«
Sosednji pivec je takrat nalil že drugo pivo. Plačal je, enako kot tisti prvi, s svojim denarjem. Mogoče se komu zdi to nepomemben podatek, vendar je po mojem to zelo odločilnega pomena.
Tretjega bi ta dan že skoraj lahko spoznal za rahlo okajenega. Vendar pa fant ne bo šel za volan. Peš bo šel domov po svežem zraku in pol njegovega strašnega problema se bo že prej kot bo prispel skadilo v jesenski zrak.

Mogoče bi začel raje pri prispevku, ki sem ga sinoči videl pri TV dnevniku. Novinarji so se v lovu za zlikovci, ki radi popijejo kakšen pir podali v neko zabavišče. Od enega do drugega so hodili, da bi našli kakšnega, ki bi bil že vsaj malo »gotov« in ko so ga našli, so fanta posneli z vseh strani in ga pokazali vseslovenskemu občinstvu v ilustracijo stanja našega naroda. Kar videl sem oči gledalstva širom po deželi. Razigran fant je v lokalu, kjer je bil, mimogrede, očitno zelo dober žur, zagotovo izpadel kot potencialen kriminalec. Očitno je bilo, da bo ta večer še surov in objesten. Zelo verjetno pa bo tudi šel na avtocesto in pobil par ljudi, ki bodo vozili v pravo smer.
Očiten nauk, da naj bi mladina raje svoje socialne stike gojila preko Facebooka in čas preživljala med štirimi stenami sploh ni bil omenjen.

Mogoče bi ob pobudah, ki jih sto ljudi in organizacij sproži ob takšnih tragedijah in , ki zahtevajo popolno ničlo vsebnosti alkohola pomislil tudi na tiste kulturne pivce, ki v visoki družbi umetelno vrtijo svoje pecljate glažke pred vohali in prikimavajo drug drugemu kako dobre primarne in sekundarne vonje ter kako izredno cvetico ima tista žlobudra v čaši. Pustimo ob strani, da marsikaterei od njih goji strastno željo, da bi takrat raje nekulturno in brezobzirno loputnil po grlu dva deci ohlajene rebule pa amen. Pa to, da buteljka tistega vinca stane, dvakrat toliko kot uspe delodajalec plačati za en delavski šiht. To pustimo ob strani. V glavnem, kulturni pivci. Tudi vi ste notri.

Najbolj pa mi da misliti, ko kakorkoli podvomim v takšno obravnavanje problema, to kako sem zaustavljen z ogromnimi nepremagljivimi argumenti.

»Povej to staršem tistih mladih ljudi, ki so umrli na avtocesti!«

Ne, jaz jim ne morem povedati ničesar. Ob tako strahotni tragediji in nepopisni bolečini, ki jo zagotovo preživljajo ti ljudje, jaz ne najdem besed. Ne morem niti poskušati razumeti kaj se jim dogaja. Vendar pa se vseeno počutim nekako boljši kot vsi mrhovinarji, ki v svoji ponarejeni službeni skrbi za naša življenja ob takšnih dogodkih planejo pokonci.

Vseeno si dovoljujem sovražiti posploševanje. Prepričan sem namreč, da kadar je človek tako omamljen, da stori takšno stvar, takrat tega ne more rešiti višja kazen ali manjša dovoljena raven maliganov v krvi. Človek je že zdavnaj zgubil sposobnost razlikovanja med tisoč in tri tisoč evri ali promilo ali dvema. In takšno posploševanje si drznem sovražiti tudi in predvsem zaradi tistih mojih v prvih vrsticah. Imam jih namreč za ljudi, ki si želijo samo normalno živeti. Predvsem pa smo vsi skupaj pristaši tega, da morajo ljudje v življenju sami potuhtati kaj je pametno in dobro zanje in za njihovo bivanje.

Kakorkoli obrnemo. Rešitev je samo ena. Alkohol je treba stoprocentno prepovedati. Prepovedati je treba pridelavo, prodajo, nakup , konzumiranje in misel na to nesnago. Posekati je treba brajde in na smetišča zvleči kotle za žganjekuhe. Treba je skuriti preše in v bliskovitih akcijah razbiti vinske kleti in arhive. Popolnoma in do konca. Vsako popuščanje je blefersko in nesmiselno laganje samemu sebi. Ko bomo to storili, bo svet očiščen surovin, objestnežev, hitrih voznikov in še cele vrste pokvarjencev.

Napisal sem, resnici na ljubo, zmeden tekst, upam pa , da bo kdo razumel neizogibnost teh radikalnih sprememb in bo začel akcije v tej smeri. Moje delovanje se sicer začne z afektom vendar na žalost konča samo s črkami.

Naj še omenim, da sem želel napisati samo uvod v zgodbo, ki pa jo bom zaradi (pre)dolgega uvoda objavil naslednjič. V glavnem …. v boj!!! SMRT ALKOHOLU ….. SVOBODA SVOBODNEMU UMU!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje · v afektu

Omizje kulturnih ljudi !!

10.09.2009 · 9 komentarjev

Marsikomu bi se ob prebiranju mojih prispevkov o spoštovanem omizju, ki imam, mimogrede, čast biti njegov član, lahko zdelo, da gre v bistvu za skupino neaktivnih, zdolgočasenih dedcev, ki prenekatero popoldne preživi ob uničevanju piva in brezplodnem nakladanju o témah za čimprejšno pozabo.
Kako je takšno razmišljanju popolnoma »mimo« boste lahko prebrali v naslednjih stavkih.

Samo posedanje in srkanje osvežilnih pijač v lokalu je, ne boste verjeli, samo način kako se možje dogovorijo za večje in pomembnejše stvari, za projekte, za prave podvige, ki so praviloma na zelo visokemu nivoju.

In tako se nam je včeraj zgodil »kulturni dan« ! Mogoče bi imel marsikdo tudi pripombe na to, da smo za organizacijo takšnega podviga potrebovali kar nekaj mesecev, v prevodu več kot pol leta, ampak tudi temu se bi dalo oporekati. Lahko je namreč na pamet kritizirati, dokler se sam ne srečaš z organiziranjem kulturnih projektov. Tudi sam naziv »kulturni dan« bi znal biti nekoliko sporen, saj je bolj šlo za zgodovinsko – naravoslovno zadevo. To smo , glede na možnosti, pač izbrali. Sem pa prepričan, da bi se včeraj zagotovo udeležili tudi kakšne predstave, mislim, če bi recimo v Idriji gostoval kakšen spodoben balet ali če bi na primer Vinko Globokar s svojimi trobili oponašal umirajoče dinozavre na Geverkenegu!

Tako pa smo napravili sledeči program: Pod marelo, vojni muzej Slavka Moravca, bar galerija, akvarij M Valterja Majnika in bar 3×3. V sam »kulturni« koncept spadata samo ustanovi pod zaporednima številkama dve in štiri. (Opomba pisca !) Pod marelo je letna oštarija našega člana, ki se nam je tudi pridružil, Galerija je prijeten novejši lokal v Idriji, 3×3 pa majhna betulica (3×3 m ?!) z najsimpatičnejšimi kelnarcami tod okoli!

Vojni muzej je , tako po splošnem vtisu, izredno, pravo življensko delo gospoda Slavka Moravca. Človek je sestavil zbirko neverjetnih eksponatov, ki jih razstavlja v zadnjem času na precej večjem in kvalitetnem prostoru v središču Idrije. Mislim, zadevo je preprosto treba videti in to skupaj z izčrpnimi pojasnili lastnika. Gospod je zelo podkovan in tudi izredno zgovoren, zato smo ga vnaprej opozorili, da imamo za ogled le dobre pol ure. Opozoril nas je, da je pol ure dovolj komaj za zares bežen ogled in to se je izkazalo za več kot resnično, čeprav smo pol ure z veseljem nekoliko raztegnili. V muzeju bi bil človek, ki ga takšne stvari kolikortoliko zanimajo , brez težav cel dan pa še bi težko dojel vse kar zbirka ponuja. Res , Slave, vsaka čast.

Naslednja postaja, po vmesnem kratkem postanku je bil »Akvarij M« . Če sem zapisal, da vojni muzej zgleda remek življensko delo, ki je lastnik zanj zagotovo žrtvoval neskončno število ur, denarja in osebnega miru, se mi zdi, da zelo podobno lahko trdimo tudi za Valterjev ribji svet. Akvarij M je kar se tiče javnih akvarijev namenjenih ogledom praprosto zgodba zase in zares fascinanten kraj. Za te stvari , kakopak, nisem strokovnjak ampak se mi vse kar sem videl zdi na daleč višjem nivoju kot karkoli podobnega kar sem do zdaj videl. Seveda tu ne gre nakladati o detajlih. Raje tukaj nalepim link. Ogledati pa si morate akvarij sami , s svojimi očmi.

Tako, vidite je zgledal kulturni dan kulturnega omizja. Naj povem, da je bil v projektu udeležen le del našega omizja. Zato smo se v obeh destinacijah tudi predstavili kot izvidnica, ki se bo enkrat kasneje vrnila okrepljena in si bo za vse skupaj tudi vzela več časa. Zdaj je samo na nas samih, da poskusimo skrajšati tistih nekaj mesecev na sprejemljivejšo obdobje, potem pa kulturno in omikano čimvečkrat ponovimo kakšno podobno popoldne. Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje