Kdor je že večkrat izgubljal svoj dragoceni čas na teh mojih straneh je v mojih zgodbicah lahko opazil, da sem rad zelo prizanesljiv do alkohola. Zelo rad včasih omenim kakšnega konzumanta, ki mu njegovega srkanja opojnih pijač nikakor ne štejem v slabo. To je v teh časih stališče, ki nima posebno veliko možnosti za uspeh v debatah. Nasprotniki, tako tisti kar tako, kot tudi goreči aktivni borci proti alkoholu se nasproti takšnega obravnavanja alkoholizma postavijo z nekaj klasičnimi, tradicionalnimi argumenti, ki jim tudi sam ne vidim možnosti ugovarjanja.Nikoli na primer ne bi mogel zagovarjati človeka, ki se opija v gostilni in potem omamljen doma rogovili in pretepa svoje trezne družinske člane. Nekateri v tem početju vztrajajo dolga leta in neizbrisno zaznamuje življenje otrok in svoje partnerice. Ne, takšnega početja pa Dare res ne more zagovarjati. Imam pa okoli takšnih tipov vedno en zadržek. Vedno sem bil prepričan, da so ti suroveži problematični ne glede na to ali so trezni ali pijani, le pod vplivom maliganov se jim te njihove anomalije odvežejo, ventili popustijo in evo cirkus v hiši. Z drugimi besedami…tip je surovina in amen!Še manj bi bilo mogoče iskati karkoli pozitivnega v tem, da se pijani ljudje spravljajo za volan in na cesto. Tam v svojem stanju z zamegljenimi čutili in oporečno razsodnostjo ogrožajo življenja ostalih, normalnih udeležencev v prometu. Neredko zaradi prepočasnih reakcij ali slabe koordinacije povzročijo hude in tudi najhujše nesreče. Ne, alkohol na cesti pa res ne bi smel imeti mesta.Tudi stalnega, vsakodnevnega popivanja, ki povzroča cel kup težav, od preobremenjenega družinskega proračuna, do veliko preveč nekoristno izgubljenih ur pa seveda v skrajni točki do odvisnosti, ne odobravam.Tukaj pa pridemo do tistih, ki jih rad kdaj pa kdaj omenim in , ki se mi zanje zdi, da jim nimam česa očitati. Pa ne le to! Celo bi si upal trditi, da nihče ne bi smel imeti pravice biti kritičen do njih. Prav te dni se veliko govori o Planici. V tipični slovenski novinarski maniri, ko je veliko bolj zanimivo, kadar se nad ljudmi in stvarmi zgražamo, kot pa kadar jih hvalimo, zelo velikokrat slišimo negodovanje in jamranje zaradi cele trume veseljakov, ki okupirajo štante v dolini pod Poncami .

In res se je zgodilo. Odšla je naša oštarija. Bajta kjer smo preživeli velik (pogosto prevelik) del svojih najboljših let ( ki še trajajo, seveda)! Kjer smo za svojim omizjem leta in leta reševali neznansko velike in pomembne dileme. Kjer smo komentirali politično dogajanje, ki se je vedno znova izkazalo v primerjavi z našo združbo za majhno, nepomembno in kratke sape. Tam smo obdelali športne vzpone in padce. Se drli kot živali ob uspehih fusbalistov in se tolažili ob mračnejših časih! Tam kjer se je ob našem omizju zvrstila cela horda mladih natakaric. Kjer se je menjalo na stotine vrst pijač, ki smo jih kupovali zdaj že v tretji valuti. Ja, menjavale so se države, menjavali gospodarji in lastniki. Ostajala pa je gostilna…in sedaj nam v težkih trenutkih ostane samo , da se ob tem, ko je po dolgotrajnem umiranju končno dotrpela, dostojno poklonimo njenemu spominu.

V ta namen smo postavili mizico, kjer se lahko vsak, ki to želi, podpiše v knjigo žalosti. Tam smo obesili lično osmrtnico, prižgali svečo in se dogovorili, da se do konca meseca čimvečkrat še dobimo in v globokem razmišljanju z bolečino v srcih prebijemo z Njo še teh nekaj težkih dni!

Fara, 20.1.2008 neutolažljivi OSTALI

pokojnica

pare

prvi zapis v knjigi žalosti

osmrtnica

Takšno je to naše bivanje. So začetki in so konci. Minljivost pa je stalnica, ki se je ne da spregledati. Še posebno se tega zavemo ko smo del takšnega odhoda. Vendar pa je konec pogosto tudi začetek ali pa vsaj sprememba. Starka, ki je že dolgo hirala bo v prihodnjih letih skoraj zagotovo dobila novo podobo, novo vsebino. Verjetno ta ne bo prava za nas ,bo pa za koga drugega. Eksistenca našega omizja s to izgubo ni ogrožena. Lokacija se je samo premaknila za dobrih sto metrov preko Idrijce. Nazaj nas verjetno ne bo. Bomo pa radi kdaj pozneje, če bo še kdaj zaživela naša oštarija, poleti posedeli na verandi kjer smo pustili toliko prijetnih uric. Če pa bo lastnik, to moram omeniti, uresničil svojo napoved (ki je le ena od variant) in posekal (naš) stoletni kostanj……….. nas pa še takrat ne bo!

Tako kot sesuvanje siolovega blogosa tudi vsa ta novoletno praznična šara ni v prid tistemu kar tukaj pričakujem zase. No, če še nisem omenil, na teh straneh obrajtam predvsem pisanje, ki je vsaj v principu avtorsko in takšne stvari pri blogerjih tudi berem in občudujem. Vsa ta navlaka okoli srečnih , zdravih in dobromislečih je ohromila vso ustvarjalno in globokoumno atmosfero kot tričetrt metra snega ohromi nedostopno domačijo kilometer in pol oddaljeno od Jagršč, ki zanje že tako ali tako skoraj nihče ne ve kje so! Nobene znosne debate, niti sledu o pametnih tematikah, niti najmanjše možnosti, da bi se pošten uporabnik, zdolgočasen od neznosno dolgega novoletnega urlauba , delal vsaj malo pametnega.

Tako sem se odločil , da jutri pošteno posežem v svoj ritem. Kišti ne bom privoščil , da bi me bila kaj prida deležna ampak bom storil nekaj čisto drugega.

Celega programa ne bom splaniral. Nezanimivo. Bom pa po kosilu definitivno nekaj storil. Poln nepojasnenih adrenalinskih impulzov se bom vsedel v svojo Felicio in se podal cele štiri kilometre nizvodno. Tam bom parkiral na čisto običajnem parkirplacu, izstopil in se napotil na še bolj običajno mesto. Saj pravim , da mi ni jasno tisto o adrenalinu!

Ko se bomo posedli v svoj dragi kotiček, v zimskih mesecih jako nekomfortno, premrzlo in brez omenjenih gostov neprijazno zakotje, uporabljeno za boj proti kadilskim omejitvam, se bo na videz začel spet isti proces. Seveda se bomo pozdravili, prijazno in z duhovitimi kot vedno osveženimi pripombami. Nov vic, nova sveža fora! Ne, to ne bo moglo čakati. Morebitna vprašanja o aktualnih zadevah bodo tudi imela prioriteto. In potem umiritev situacije , naročanje pijače in šele pravi začetek!

Če bo kdo omenil ’srečnga pa zdravga’, ga bomo gledali kot zelenega psa. »A je bil spet nov let , al kej?« , Angleži razturajo s fusbalom. Ne me zajebavat. Če gre mleko za četrrt cene gor, ga pa ne bomo pili več. Bogve katerega leta je kdo od nas zadnjič popil kozarec mleka. Bljak! A ste gledal novoletni program. »Ja, jebenti, a pol je nov let ali ne? » Benazir Buto so ustrelil. Divjaško. verjetno bo kdo pripomnil, da bi jo lahko samo prebutali.
Eden od nas se mi zdi smešen, ker na koncu stavka reče: »a razumeš?« »Jutri bo menda medlo, a razumeš?« mislim, meni je neznosno smešno. Tadrugmu zaštopa dar govora, če se lotimo o politiki. Hecno! Ne bo o tem in pika! Ko spije luna kakšen mali laški pir več začne govoriti, da se nima časa ukvarjati z nami. Dobra pripomba!
Če pride do zadrege glede tematik, kar je mogoče bolj od začetka, bomo črpali iz nostalgije. »dok je bilo Tita, bilo je i šita!« je kdaj rekel Mohor. Ne on se ne da. Jutri bo moral po praznikih na šiht. Spet bo sanjal o penziji…..kje je še to.

Ljudje, ki se dolgo in domnevno tudi dobro poznajo se pogovarjajo na načine, ki se oblikujejo in nastajajo več časa in nazadnje postanejo izdelani in polni pravil in zanimivih značilnosti. Sproščenost, ki vlada v takšni družbi je nastajala, se godila in mehčala dolgo časa in kljub temu, da te moje definicije ne izgledajo ravno vzor iskrene spontanosti, lahko obstaja samo na ta način.

In ko bom napolnil dušo z modrostjo, ki bo skupaj z dimom polnila naš hram, bom najavil svoj odhod. Fantje bodo reagirali hladno in zaničevalno. »A zdej pa greš, tip zahojen??« bo kdo pripomnil. Pokazal jim bom v fakič oblikovan sredinec in vprašal, če bi kaj povedali po mikrofonu!! Pobje pri sosednji mizi bodo čudno pogledali zaradi nenavadno neprijaznih besed. »Ja, saj konec koncev smo te pa že tudi precej siti!« bo Mohor siknil za piko na I.

Ja, rad imam te moje znance! Tako so prijazni!

Ja, jutri bom šel k mojemu OMIZJU!

Prav posebnega in zelo konkretnega problema smo se lotili pri omizju. Začelo se je tako, da smo govorili o fabrikah in kapitalizmu, o nekaterih odnosih, ki so na nek način novi v teh časih. Seveda nismo bili naklonjeni neživljenskim spremembam in zelo skeptični smo se počutili glede njihovih učinkov.
V tisti fazi je padla beseda o znancu, ja kar znanec ga imenujmo. Med tistimi zidovi, v hrupu tistih mašin, pod neonkami in pocinkanimi cevmi odzračevalnikov je pustil toliko let, da že sama številka kliče po spoštovanju . Če številki dodamo še vsa leta, ko so on in njegovi tovariši začenjali zgodbo podjetja, ki danes nosi ime koncern, ki je danes del korporacije, ki je danes…kar je še drugih največjih besed.
Če številki dodamo vse zgodbe o tistem mladostnem zagonu, o hudomušnih sodelavcih s katerimi so skupaj doživljali to rast . Če številki dodamo vse bolečine , iztrošena vretenca in vse druge delovne bolezni. Pa dodajmo še vsa razočaranja, vse puhle obljube o svetlejših in prijaznejših časih.
Ja , če vse to dodamo je pred nami postaran možakar, leto ali dve pred penzijo.

Mogoče bi kdo pričakoval, da gospoda v tej fazi nekdo iz uprave neki dan prijazno pokliče, mu vošči dober dan, povpraša po zdravju in kar je še podobnih in spodobnih stvari. Mogoče bi pomislili, da ga prijazna gospa iz kadrovske službe povabi v svojo pisarno. Tam bi ob kavi , ki bi jo urno prinesla njena tajnica, predebatirala kakšen problem, ki se je pojavil vsled njegovih ne več ravno mladih let.
Skupaj bi mogoče lahko potuhtala kje bi se dalo najbolje uporabiti njegove izkušnje in njegovo znanje, poznavanje izdelkov , tehnike in materialov. Tudi na njegov renome ne bi pozabila, kajpak je ta še posebno pomemben saj prinaša pozitivno energijo med mlajše , neizkušene kolege.

Pa se, ja, nenavadno, nič takega ne zgodi. Ne, te ljudi postavijo na stranski tir. To storijo ljudje, ki vseh naštetih argumentov proti takšnemu početju niso sposobni doumeti in ki z ljudmi niti niso sposobni delati. So pač tam kot orodje, kot podaljšek višjih vodilnih, ki se sami ne »morejo« bosti z nepomembnostmi. Ta odstranitev bi bila zlahka vsaj taktična. Lahko bi se človeku dodelilo enostavnejše delo, se ga postopoma odvezalo njegovih odgovornosti.
Ampak, ne. Po njih je treba planiti stihijsko, počez. Kaj postopoma, že danes je treba tipa skenslati stran iz njegovega becirka, ki ga je sicer res tudi sam zgradil, ampak…ma ja..nič.

Franc je po tistem, ko so mu našli mozoljasto, rdečelaso, računalniško podkovano zamenjavo zjutraj jutro za jutrom čakal pred pisarno, da mu dodelijo delo za tisti dan. Tam je stal skupaj z vajenci, ki so opravljali prakso in tam so stali tudi morebitni novi prišleki. Takšen kup nesreče kot je bil tiste dni Francelj, ni bil nihče od tistih drugih. Še pred nekaj dnevi ponosen star maček je sedaj stal tam z nekimi ljudmi, ki fabrike do tega dne menda še videli niso. Osramočen, ponižan in ubog se mi je zdel.

Lojz je štancal prav tako dobro ali bolje kot pol mlajši možakarji. Rad je delal nadure, nikoli ni zamujal. Mašinerijo je obvladal in nihče ni imel z njim nobenega dela. Z veseljem je po potrebi prišel v nedeljo ali ponoči. Je pač med tednom ostal kakšen dan doma in postoril kaj okoli hiše ali v gozdu. Na štancariji se je počutil sigurnega, domačega in, kar je res tudi bil, koristnega kar se da.
Na tekočem traku kjer je pristal pozneje, med delavci z invalidskimi omejitvami, med vajenci in sezonci je iz energičnega garača postal zamorjen in potrt starec. Za piko na i je pozneje zvedel, da so ga tja menda preselili, ker naj bi sam jamral nad pogoji, se pritoževal nad nadurami in nočnimi šihti. JA, take podatke so dobili v kadrovsko. Nerazumno, nizko in pokvarjeno.

Darko je dobil nekaj dni prej kot se mu je to naredilo teden dni dopusta. Prvič v vseh letih mu je šef ukazal naj gre domov in porabi teden dni dopusta. Čez dan ali dva ga je šefov mali namestnik, vampasti slinavec brez svoje persone, poklical domov in mu povedal, da se mora po dopustu zglasiti na drugem koncu fabrike. Ubogi naivni Dare! Po vseh letih je zaslužil, da so ga morali poslati domov, da mu ni bilo treba pogledati v obraz.

Ti na stran postavljeni, še včeraj cenjeni veterani ne nosijo nobene krivde. Niso krivi nobenih slabih rezultatov, niso padli v svoji marljivosti ali v kvaliteti svojega dela. Ne, krivi so samo tega, da v dnevni strategiji ne spadajo v koncept. Krivi so, da statistično za napredek in rast podjetja nimajo prave matične cifre.

Pred dnevi sem nekje prebral , da v kapitalizmu ni revežev, nesrečnikov , ponižanih in podobne šare. So samo sposobni ali nesposobni. Ne, ne bo šlo. Jaz opažam še nekaj kategorij. Ena je tudi ta , da si, recimo , malo starejši.

Aja, pa tisti znanec, ki smo ga omenili pri omizju? Nikar se ne bojte, da je na koncu ali da je celo mogoče umrl. Kje pa! Lahko ga greste obiskat…..na idrijsko psihiatrijo. Dare

Moj dopust, strašansko dolgo letovanje in počitek imajo poleg svojih neznansko dobrih učinkov tudi kakšno slabo lastnost. Seveda ne gre jamrati, da že deset dni nisem kosil, oral, kopal, žagal ali kako drugače mučil svoje hrbtenice in pretegoval svojih mišic, vendar pa imam zaradi delne zasvojenosti s temi stvarmi tudi pomanjkanje tega nekako stalno nad sabo. Tudi tega, da že tri tedne ni bilo treba špilati na nobeni ohceti ali veselici še zdaleč ni tako hudo.
Daleč najbolj je zaradi mojega vdajanja komfortu novodobnih turističnih trendov trpela institucija, ki tega nikakor ni in ne sme biti vajena. Ja, govorim o družbi, ki je moje pribežališče, oporišče in vodnjak navdiha.
Ja, danes sem se do sitega naužil svojega cenjenega Omizja.
Zaradi našega dooolgega premora v plemenitem druženju so bile tematike, ki smo jih obravnavali nekoliko zmedene, neurejene in so v želji preglasiti druga drugo ostajale nedorečene ali pretirano obravnavane.
Tako (zgolj za primer) nikakor nismo zagotovo izključno ugotovili kakšne vrste kopitar je slon. Tega ni vedel niti Jackson, ki bo naslednje leto delal izpit za lovca. Ker še ni blagoslovljen jager mu gre neznanje torej oprostiti. V prid mu je tudi redka naseljenost naših revirjev s tem sesalcem. Vmes sem poskusil preiti na športno področje. Od vseh panog sem nekako izpostavil skoke v vodo. S skale nad Bohinjskim jezerom sem se namreč prejšnji dan fliknil v vodo, ki je bila po moji oceni pet metrov niže. Ostali gospodje so se temu podatku neobrzdano posmehovali in sem nazadnje popustil za dva metra, mira radi. Dogovorili smo se , da gremo v septembru na rafting na Kolpo pa bom tam lahko ponovil svoj nastop. Tam ima del našega Omizja tudi še neporavnane račune. Gre za tekmo v veslanju, ki je bila lani poleti sicer izvedena ampak je zaradi nepopolno definiranih kriterijev ostala brez zmagovalcev. Ostali spremljevalci smo ostali brez dela nagradnega sklada, ki je bil sestavljen iz pršuta in gajbe pira. Te napake prihodnji mesec ne smemo ponoviti.
Med našim skrbnim načrtovanjem je v oštarijo planil rajnki knap Ine. S sabo je prinesel pečeno svinjsko kračo in jo postavil na sredino mize. Prinesli so nam še kruh in čebulo in mesnatega artikla smo se brez obotavljanja lotili. Rajnki sem rekel zato, ker je Ine od sedaj naprej penzionist. Je eden zadnjih idrijskih rudarjev, ki odhaja v penzijo iz rudnika in to star manj kot petdeset let. V preteklih letih je bilo zaradi bonifikacij in predčasnih upokojitev takšnih kar precej.
Med dobrodošlo malico smo mimogrede odkrili varianto za omilitev protikadilskih ukrepov. Če izhajamo iz tega, da je ena glavnih težav kadilskih abstinentov ta, da ne vedo kam z rokami in kaj početi ob kavi ali pivu, bi bila očitno rešitev v pečeni svinjini. Ko smo opazovali tobačne zasvojence kako med oblizovanjem prstov sploh ne pomislijo na tobak, smo zaključili, da bi bilo smotrno namesto polic s tobakom montirati pečice v katerih bi se vrtele mastne prašičkove nogice. Sicer pa, to je zgolj in samo predlog.
To je seveda le manjši del zadev, ki smo jih uspeli obravnavati. Vsega si nisem zapomnil.
Lahko sicer še omenim, da je dobro biti v dveh nadzornih odborih in da so v vrhunskem športu itak vsi dopingirani. Lahko še povzamemo dogodek, ko se je šoferski kandidat v JNA s svojim FAP om prekopicnil v Drino. Izpita ni opravil, smo pa mimogrede navrgli nekaj faktov okoli višegrajskega mosta in Andrićeve bukve. Asociacija pač. Tu so tudi še ameriški mostovi, don Pierino in veliko vremenskih podatkov. Ampak to so že stvari, ki so bile obravnavane premalo resno in temeljito.
Ja to danes je bila pa res zmeda.

Petek, tam okoli poldneva. Po zgodnjem kosilcu sem malo prej odšel na delo. Do druge ure sem imel še ravno dovolj časa za moj kapuccino in za to da preletim cajteng, dogodke prejšnjega dne, srhljive nesreče, športne uspehe in kakšen bedasti vic na zadnjih straneh.
Mojo pozornost je med rutinskim kafetarskim početjem pritegnil mladenič, ki je očitno utrujen počival za mizo v kotu. Utrujenost je v tem primeru le delno primerna prispodoba za njegovo stanje. Fant je bil uničen zaradi več dejavnikov, pod bremeni tistega jutra je namreč v oštariji zaspal kot ubit. Skuštrana glava mu je slonela na levici, ki jo je v ta namen iztegnil do polovice mize. V desni je še vedno držal na pol polno flašo piva, ki mu je očitno veliko pomenila.
»Ej stari!«, sem siknil. Za čuda se je fant odzval, dvignil glavo in me pogledal. Takoj mi je bilo žal , da mi je padlo na pamet motiti ta prepotreben počitek. Izpod čela z vzorcem rebrastega žameta, ki se je dodobra skopiral z rokava na njegovo kožo so me namreč pogledale krvave, goveje oči na koridi ravnokar potolčenega bika. Kar olajšanje sem začutil, ko so se oči zaprle nazaj in je glava spet padla v prejšnji položaj, kot da se ni nič zgodilo. Seveda tip, ki ga sicer dobro poznam, ni niti slučajno vedel, da ga je kdo obgovoril. Kje pa! Tudi če bi ga v tistem trenutku spravil na noge, se z njim rokoval, ga objel in poljubil na presenečena lica, se tega zagotovo pozneje ne bi spomnil.
»Kaj ni to žalostno?«, me je pobarala kelnarica. Bila je Marija, ki se je tudi sicer stalno nekaj obregala ob stranke pa če je bilo to potrebno ali ne.
»Z nočnega šihta je prišel in obvisel tukaj« je še naprej jamrala nad njegovim nevšečnim stanjem.
»Ne vem kako so lahko ostali njegovi kolegi takoj odšli, on pa je ostal tukaj kot da ne bi vedel kje je doma. Dva sta spila vsak po malo pivo, eden kavico potem pa so lepo odšli in je ta ostal sam. Sedaj pa poglej kakšnega se je naredil! Joj, če bi bil moj! « V tej fazi njenega blebetanja je pomenljivo pokimala in z iztegnjenim kazalcem žugala proti utrujencu,« če bi bil moj dec, bi mu že pokazala!«
»Ja, res je žalostno!« sem se v tistem trenutku vtaknil v njen zoprn samogovor. Navidezno strinjanje ji je bilo všeč in še bolj se je izprsila in nasmeh se ji je raztegnil do ušes. To stanje sem v naslednjih trenutkih neusmiljeno porušil. Iz mojih ust se je med zapuščanjem prizorišča usul plaz besed, ki so se minule minute nabirale za pregrado, ki ji pravim »saj ni vredno ».
» Zelo žalostno!« sem nadaljeval » žalostno je, da je ostal sam. Zakaj se ostali po celem tednu nočnih šihtov niso vsedli skupaj z njim in se ga pošteno napili? Ko sem bil jaz v njegovih letih, je bilo to nekaj čisto poštenega in običajnega. Žalostno je tudi, da šimfaš svoje stranke. In še nekaj sem pozabil. Kakorkoli je tip pač zabluzil…….to je storil za svoj denar….zaslužen.!!«
Očitno hud sem odšel skozi vrata, presenečena Mary me je pospremila le s pogledom, brez besed!
In sem šel na šiht in po šihtu sem se odločil, da bom šel na pir. Če ne bom žejen pa zaradi principa. Na zdravje!

Spet je bil lep sončen dan. Upam, da ste v tem globokem literarnem uvodnem stavku zaslutili metaforo. Gledano s preprostimi očmi, ki ne raziskujejo, ki ne vidijo dlje od roba unionove marele je bil ta dan resnici na ljubo daleč od sončnega. Bil je prava demonstracija uscanega vremena. Sonce smo v naša srca pripeljali člani tokrat kvalitetno razširjenega omizja, ki se je za spremembo nagnetlo pod (že omenjene) marele za tri štiri združene mize. Posebej bi od prijetne družbe tokrat omenil spoštovanega župana *, ki nas je tokrat zbral okoli sebe , da smo mu pomagali zaliti njegov rojstni dan. Svoje prijatelje je pogostil tako kot se spodobi. Celo dogajanje smo združili še s slovesno otvoritijo RENT a PONY a. Tukaj

Za malo stare muzike je bila tu tudi zaprašena Moriss-ka

Za dobro hrano sta poskrbela Nataša in naš Edo.

pijača pa je bila kakopak tudi na razpolago. Za višek včerajšnjega dne bi kljub vsemu dogajanju izpostavil govor našega slavljenca. V svojem stilu rutiniranega retorika, je poudaril svoje veselje ob dejstvu, da smo še vedno sposobni ohranjati svoje prijateljstvo in se družiti kljub temu, da nas tempo življenja in vse mogoče novodobne navade oddaljujejo od tega. Tukaj bi še jaz pristavil svojo misel. V teh dneh v več debatah na blogih potekajo polemike okoli nostalgije, okoli marsičesa kar smo imeli v preteklosti, pa menda tega nimamo več. Jaz bi dal ravno druženje s prijatelji, solidarnost in prostovoljno delo v takšni skupnosti daleč pred vse ostale zadeve, ki se jih zelo pogosto opeva v teh razpravah. So pa te vrednote tudi najbolj odvisne od nas samih in zelo, zelo malo od razpada držav in režimov.

* župana kličemo tako, ker je bil nedavno predsednik (precednik!!) krajevne, bil je tudi županski kandidat ( pa je izvisu) , predsednik društva GRČA in verjetno še kakšnih trideset društev in organizacij v katerih se je pojavil. Trenutno je predsednik košarkarskega kluba. Od vseh teh funkcij ima seveda tudi precej koristi. Ponavadi se te kažejo v tem, da lahko prevzame vse organizacijske zadeve, fehtanje sponzorjev, stotine telefonskih klicev, obiske sestankov in podobne dobrobiti.

Omizje je danes v večerni debati z zares rahlo okrnjeno razsodnostjo sprožilo razpravo o veri. Izkazali smo se večinoma kot skupina ateistov z mnenjem. Ta naziv navajam, ker to niso ateisti, kot jih je razlagal ex šef slovenskih fajmoštrov Rode, ki je ateista označil kot nerazmišljujoče bitje, ki živi z dneva v dan in svoje bližnje po smrti vrže v smetnjak. Nekaj malega naših članov je okoli ateizma tudi malo kolebalo vendar svojega pravega odnosa do trenutne dileme niso znali dovolj nazorno pojasniti. Ker stvari nismo uspeli do konca definirati, dajem v razmislek nekaj verzov. Verzi so lahko dobro sredstvo za reševanje takšnih zagat, posebno kadar zaidemo v metafizične sfere:

Tako ponekad te reči mi dodju k’o jeka,
Kad bure se spuste, pa pacovi napuste brod.
Ne brinem mnogo o njime; vrate se s lepim danima;
Pa idemo dalje i plovidba traje k’o pre.
Al’ znam da…

Neko to od gore vidi sve.
Povlači te konce; igra se.
Postavi na svoje mesto svako dobro, zlo još pre;
Sve vide oći sudbine.

Đ.B.

Kot sem napisal že v prvem delu tukaj, sem moral napisati tudi pravila za uporabo spoštovanega vozila. Seveda jih moramo prej kot jih namestimo na določeno mesto med mojimi še pošteno in odgovorno predebatirati, da sploh dobijo svojo pričakovano veljavo. Torej:

KOLO je kot del inventarja okrepčevalnice »NA VAS« namenjen uporabi cenjenih gostov lokala. Lahko ga najame vsak gost, ki ima potrebo za krajše vožnje predvsem v bližnjo okolico, vsekakor pa le na območju Republike Slovenije oz. ima v bližini nujen opravek. (Bankomat ipd.)

POGOJI NAJEMA KOLESA:

1. Ključ, za odklepanje varnostne verige dobite pri šanku.

2. Kot jamstvo za odgovorno uporabo morate zastaviti svoje dobro ime.

3. Cena najema znaša v letu 2007 0,0 Eur in se v enem letu ne sme zvišati za več kot 5%.

4. Zbrana sredstva so namenjena dobrodelnim organizacijam.

5. Pripadajočo verigo lahko kolesar po dogovoru vozi s seboj.

6. Morebitno škodo na vozilu bomo obračunavali po EUROTAX sistemu.

Cenjeni uporabniki ste vabljeni na čimveč prijetnih in nepozabnih voženj z našim kolesom.

Moje spoštovano omizje se zadnje čase nekoliko slabše počuti. Sicer ne kaže delati kakšnih obupanih zaključkov, prej bi rekel, da gre za prehodno slabost. Ne bi posebno omenjal svojih trenutnih zdravstvenih težav, predvsem me je malo zaskrbel celoten videz moje skupnosti. Najbolj me je užalostil nekoliko neizrazit (beri prazen) videz, ki me je pričakal kar nekajkrat v zadnjem tednu. Danes je bila miza za piko na i popolnoma neobiskana tudi ob enem od elitnih terminov tj. v nedeljo ob 11 h dopoldne, ko nekateri pridejo na kavo, drugi kao po kruh v trgovino z demokratično nedeljskim urnikom, tretji pripeljejo otroke v cerkev, sami pa raje po moško in pošteno pomeditirajo v oštariji. Ja, danes sem bil tam tisto urico čisto popolnoma sam. Kaj storiti? No, zaenkrat bom brez panike in umirjeno ostale gospode samo lepo pozdravil, za spodbudo in v razmislek pa jim pošiljam eno iz svojega naivnega poetskega opusa :

MIZA

Ne,prijatelj tukaj gre to pa drugače,
po tej mizi pa najbolj moja pest udari
in ko vzamem si čas da tu posedim,
pa že menda lahko kaj rečem o stvari.

Vsi me poznajo, ko tako tukaj sedim
opazijo vsi, kadar slučajno me ni
deklice zdavnaj že ne sprašujejo več
kaj nanjo prinesti, kaj srce mi želi.

In te,ki so z mano kar vljudno pozdravi,
tukaj niso le star inventar
in niso navadni, so oni tapravi
premalo domač si, da bi ne bilo ti nič mar.

Res, prijatelj, tukaj gre to drugače,
poišči drugje me, če hočeš po svoje.
Tam boš močnejši in glasnih besed,
ta miza, ta kót, veš,to je pa moje.