dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'nostalgija'

Nekega dne pozno poleti …

24.08.2014 · 17 komentarjev

Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.
Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.
Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.
»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.
»Ti je postalo dolgčas?«
Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega. »Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.
»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«
Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.
»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.
»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo poznala kaj prida.«
»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«
»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!« »Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.
»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.
Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.
Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?
No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.
Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · mojblogmojejamranje · nostalgija

Zdaj vs včasih

13.08.2014 · 15 komentarjev

Primerjanje nekdanjih časov s sedanjimi me vedno znova ziritira. Ne vem zakaj. Seveda nimam v mislih kakšne žlahtne nostalgije, ampak tisto populistično, jezno, nerealno opisovanje nekega raja, ki smo ga imeli in ki so nam ga ukradli in nam namesto njega zrihtali pekel, ki ga imamo zdaj. Malo seveda pripomore k temu, da sem sprovociran, tudi način , kako nekdo poda svoje trditve. Denimo z opombami, kako je to edina in neovrgljiva resnica in da je vsak, ki misli kakorkoli drugače, nič manj kot psihopat.
Predvsem pa je takšno razmišljanje zelo nesmiselno. Posebno, če je hkrati nerealno. Če zanemari vzroke za tiste spremembe in njihove posledice.
Za takšne vrste nostalgijo imamo pri nas res lepo izhodišče. Jugoslavija. Jaz sem v tisti državi živel polovico svojega življenja. Toliko, da sem v bistvu lahko dojel nekaj stvari. Predvsem pa to, da je bilo na nek način tam v enem obdobju res dokaj lepo živeti. Sicer je večina ljudi imela nižji osebni standard, vendar tudi manjše stroške, manjše pritiske in nekako je bilo čutiti, kot da so kazalci vedno obrnjeni rahlo navzgor. Vendar tako o tem sploh ni možno debatirati. Ko pride na dan zapis v stilu SLO vs YU , je za pričakovati popolnoma negativne ali pa stoprocentno pozitivne komentarje. Slednji imajo nekaj za moje pojme dokaj nerealnih opornih točk. Fame, ki prevladujejo se nekoliko vzročno, posledično prepletajo, zato ne morem čisto po točkah pisati o njih. Pa bom vseeno poskusil.
TAKRAT JE BILO VSE ZASTONJ!! Ne ni bilo. Še celo bencin ni bil v resnici zastonj. V nekem relativno kratkem obdobju je bil bencin primerljivo trikrat cenejši kot je sedaj. Velik del tega izpuhti zaradi velike porabe, ki so jih imeli takratni avtomobili, ampak vseeno. Gorivo je bilo poceni, ampak poceni je bilo tudi v drugih državah. Italijani so sicer hodili tankat k nam pa ne iz Padove in Torina. Hodili so iz Gorice in Udin, ker je bilo pri nas 10% ceneje. Drugače pa je bilo s hrano. Ljudje se sploh ne zavedamo kako zelo dražja je bila v tistih letih hrana. Posebno meso. Koliko manj tega smo(lahko) kupili. Meso smo imeli na mizi samo v nedeljo. Kako do zadnje pedi smo obdelovali vrtove in njive. Vsak, ki je imel možnost je redil živali, kunce, kure, karkoli. Drage so bile obleke in grozljivo draga je bila tehnika. Kakšne nerazumljivo visoke kredite so jemali naši starši za usran barvni televizor ali pralni stroj. Ker smo ravno v poletnem času, velja omeniti poceni letovanja. Pa spet se lahko vprašamo, koliko naših turistov bi bilo tudi dandanes še zadovoljnih s svinjarijo in gužvo v kampu Stella maris.
VSI SMO BILI ENAKI. No, dobro. Recimo, da nikjer niso ljudje vsi enaki. Tudi takrat niso bili. Privilegijev in krivic je kar mrgolelo. Zlahka pa priznam, da v primerjavi z današnjim stanjem ni izgledalo hudo. Manj pompozno so privilegiranci uživali svoj status. Vendar pa je bila neenakost očitna na vsakem koraku. Pozneje, ko sem nekatere stvari sploh dojel, se mi je zdel takratni sistem na nek način celo fascinanten. Zaradi nekaterih zgodb sem ga poimenoval »sistem črnih pik«! Naj najprej povem, da se (tokrat)distanciram od hudih, tragičnih dogodkov v prvem desetletju po drugi vojni. Pozneje pa je šlo zato, da si lahko imel črno piko ali pa ne. Slednjo je lahko človek vlekel še iz preteklosti ali jo celo podedoval. Spremljala pa ga je povsod. Včasih skoraj neopazno. In s črno piko, glej hudiča, nisi dobil gradbenega dovoljenja tako hitro in na šihtu kljub pričakovanju nisi napredoval. Pa čeprav si bil za to samoupravno izbran. Kot tisti Rajko, ki so otroci vedno glasovali naj on gre v kolonijo v Ankaran. Pa je učiteljica kimala »dobro pa Rajko!« Bil je bolehen in še sirota povrh. Potem pa je šel Mirko. Bil je sin občinarja in partijca, Rajko pa je bil ministrant in še na južino je hodil v farovž. On že ni bil enak.
NIHČE NI BIL BREZPOSELN. Tu ne morem veliko ugovarjati. Sicer so obstajali klošarji in reveži tudi takrat, vendar jih je oblast prepovedala, preganjala in skrivala. Predvsem pa jih je bilo zagotovo neznansko veliko manj kot jih je sedaj. Bila pa je tudi brezposelnost v bistvu stvar , ki je bila zapovedana, ukazana. Ko sem prišel sredi osemdesetih v fabriko, so me zaposlili kot vzdrževalca na tekočem traku. Bili smo štirje na enem traku. Na istem delovnem mestu je bil po krizi konec osemdesetih samo eden za dve liniji!!! Tako potratno zaposlovanje (kot tudi »zastonj« šolo, »zastonj« zdravstvo in nizke cene nekih zares osnovnih živil) si je država lahko privoščila zaradi tega, ker je bil notranji sistem, gospodarski in denarni, zelo učinkovito ločen od ostalega sveta. To pomeni, da smo imeli dobre firme, ki so izdelovale dobre izdelke in jih prodajale za dober denar, delavec doma pa je dobival v primerjavi z Evropo beden denar. To se je najbolje videlo, če si šel v tujino. Tja res ni bilo problema oditi, se strinjam, vendar si tam nisi mogel privoščiti kaj prida. O tem bi bilo treba vprašati kakšnega italijanskega gurmana iz tistega časa. Slednji so v tistih letih dobesedno okupirali, posebno za vikende, vse gostilne od Šempetra do Idrije in še dlje in uživali v svojih celovečernih požrtijah. Znan je primer iz idrijskega hotela nanos, ko so jih besni mladci nekaj zmetali na cesto, potem ko so si gizdalini s pršutom očistili čevlje.
BOLJŠI STANDARD. Tu sem vedno malo zmeden. Ljudje nimamo vedno razčiščeno kaj to pomeni. Vsekakor imamo (v svoji lasti) zdaj veliko več hiš, stanovanj, avtov in vsega boga, kot takrat. Zdaj, če je standard to, da si kupiš vse kar ti pade na pamet, potem imaš pa še vedno polno denarnico, potem ne morem veliko ugovarjati. Lahko samo predlagam branje pravljic »lonček kuhaj!« ali »mizica pogrni se!«. Moram pa tu zares še enkrat omeniti, da je vsekakor res zdaj veliko več ljudi, ki so jim ti časi zares obrnili hrbet. Veliko pravih revežev, socialnih problemov, otrok ki nimajo niti osnovnih stvari ipd.
SOLIDARNOST, TOVARIŠTVO Tudi tukaj ne bi napadel kar iz ta prve. Tudi sam imam lepe spomine na čase, ko smo marsikaj naredili tudi zastonj, zanesenjaško in z veseljem. Zaradi druženja in zabave. Delovnih brigad sicer nisem dal skozi, poznam pa kar nekaj zgodb. Tiste iz bolj davne zgodovine bolj spominjajo na vojaško ureditev kot na mladostno zagnanost. Pa vendar, kdor je to doživel kot lep del življenja, nepozabna leta mladost, mu tega ne kanim kvariti. Sem pa poslušal tudi drugačne zgodbe. Možje so mi pravili, da je v nedeljo ob enajstih včasih pripeljal kamion pred cerkev in da so nanj naložili vse, predvsem moške, nad osemnajst let in jih odpeljali na delovišče. To da so koga, ki se je upiral ali izgovarjal, da ima doma košnjo, tudi zbrcali, je bilo nekaj čisto normalnega. Lahko se je končalo tudi tako, da je namesto enodnevne akcije, en mesec drobil kamenje ali delal kaj drugega takega, kar je imelo samo ta, vzgojni namen. Treba pa je priznati, da je bil to čas, ko zelo verjetno ni bilo druge poti do obnove in napredka, kot masovna »prostovoljna« pomoč! Tu je nekaj logike. Ta pa je zelo zvodenela v mojem času. Velike delovne brigade v 70 in 80 ih so bile namenjene poglabljanju tovarištva med mladimi iz cele države. Sam učinek je bil relativno pičel. No, vsaj jaz se po poslušanju mnogoterih zgodb nisem mogel znebiti občutka, da je večina navdušenja posledica tega, da je mladina tam začela seksati in konzumirati alkohol.
Na splošno pa imam na Jugoslavijo, kot sem že omenil, tudi sam lepe spomine. Tudi lepe spomine. Večina jih gre na račun tega, da sem bil takrat mlad. Veliko jih pripisujem temu, da takrat nisem živel pod pritiski, ki jih občutim zdaj, strahom za delovno mesto, prihodnost otrok in takšne stvari. Nekaj velja vedno pripisati selektivnemu spominu, ki poudarja lepe stvari in pozablja slabe. Lahko bi omenili tudi, da je ves razviti svet, po podobnih kriterijih, takrat živel t.i. lepše čase. Pa še kaj bi se našlo. Še najbolj od vsega pa sem prepričan, da robantenje v tem stilu nima posebne teže in ne more pomagati nikomur. Težave, ki jih imamo zdaj, lahko tudi rešujemo samo zdaj. Tudi to nič ne pomaga, če si priznamo, da marsikaj od teh težav tudi izvira iz tistega tako imenovanega raja. Raj, ki po logiki ni mogel dobro končati, dal pa nam je, na veliko žalost, nekaj zelo slabe dediščine. Na eni strani zalego, ki si je s spretnostmi in privilegiji iz preteklosti znala prisvojiti naše dosežke in dosežke naših staršev, na drugi strani pa naivnost, apatičnost, zmanjšano možnost individualnega razmišljanja in posledično kalimerovsko cmeravost namesto stisnjene pesti.

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost · nostalgija · v afektu

TRIKRATTRI

13.01.2014 · 36 komentarjev

V letošnje leto sem, tako kot v vsa prejšnja, vsaj kolikor se jih spomnim, vstopil brez zaobljub in strašno trdnih namenov, kako bom vse živo spremenil. Sem si pa vsaj za tisti prav taprvi dan v letu zadal nek cilj. Da bi šel na Hleviše in da (vsaj) tisti dan ne bi šel, niti na en kofe, v oštarijo. Ko sem zvečer sedel v gostilnici, ki je podobno kot hleviška koča v hribih, moje zavetišče v dolini, sem se tolažil, da sem bil pač polovično uspešen. Izpolnil sem prvi del in popoldne pokuril nekaj od vse praznične košte, za izpolnitev drugega dela pa mi je zmanjkalo trdne moške volje.
O tem kaj me pritegne v nekem gostinskem lokalu je v bistvu dokaj težko pisati. Pa ne, da bi se težko spomnil, kaj je tam prijetnega, dobrega, vedno znova zanimivega. Kje pa! O tem bi lahko pletel cele štrene. Gre za nekaj drugega. Gre za to, da pri nas, kolikor je meni znano, ne obstaja pozitivno razmišljanje o takšne vrste druženju. Že zgolj omenjanje gostilniških večerov, debat in veseljačenja, daje bralcu misliti, da to piše luzer, verjetno zasvojenec in od časa povožen boem, ki ne najde več trdnih tal pod nogami.
Naj kar takoj povem, da me je k ponovnem razmišljanju o tem spodbudil eden naših najeminentnejših športnih komentatorjev. Čeprav zna dec biti jako zoprn in nesramen, se mi je tokrat zelo prikupil s tem, ko je pozval vse kritike planiških prireditev, torej vse tiste, ki se znašajo nad veselimi, pretežno opitimi in razposajenimi Slovenci na tekmah v Planici, naj pridejo pogledat v Kulm. Potem bodo šele videli, kaj pomeni pijančevanje. Naša Planica je po Staretovih besedah prava kulturna ustanova.
Seveda pa je druga zgodba kaj mediji, analitiki, pravičniki in dušebrižniki iz tega potem naredijo. Bog ve, če v Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu.
In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. Pred leti sem se še kar repenčil okoli protikadilskega zakona. Pa še nekadilec povrh vsega. Naj najprej omenim, da sem z rezultati tega zakona maksimalno zadovoljen in da je to ena boljših stvari, ki se je v gostinstvu zgodila. Ni mi pa takrat šlo v račun, da je treba imeti takšen pristop. Da je treba ljudi v to prisiliti. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi se spremenila miselnost. Če bi ljudje nekako sami prišli do istega rezultata. Kar predstavljal sem si svojo zgodbo o prenehanju kajenja. Kakšen optimističen reklamni spot bi bil to, ko bi posneli ubogega gorskega kolesarja, še pred nedavnim hudega kadilca, ki ne more čez nek ubogi dvokilometrski klanec potem pa v nekaj kratkih mesecih premaga tisti in še marsikateri hujši breg. S svetlim pogledom, ponosom in čistimi pljuči. Ampak ne. Pri nas je treba ljudi dati v nič. Njihovo nespametno početje skorajda kriminalizirati in nasploh vzbuditi pri teh ljudeh sram in samozaničevanje.
Podobno je seveda z alkoholom. Saj ni dileme. Marsikateri alkoholiziran človek povzroči tako hude stvari, da ni mogoče reči zanj dobre besede. Tudi žrtev ali svojci žrtve niso tisti, ki bi jim lahko povedali kakšno olajševalno okoliščino. Ne gre pa mi v račun, da se prikazuje enako nizkotno vse ljudi, ki si kdaj privoščijo kakšno veselico. Poštenega človeka, ki je poskrbel za vso varnost in upošteval vsa pravila in nekaj spil za svoj zasluženi denar, se primerja s kriminalci, ki na cestah pobijajo otroke. Zelo redko ali nikoli nisem zasledil, da bi spodbujali organiziranje prevozov na zabave, da bi lokalne male kršitelje morda opozorili ali kaj podobnega. Ne, organi pregona v zasedi počakajo petinsedemdesetletnega moža, ki so zanj vedeli, da je posedel v gostilni, prej kot se je zapeljal po tistem dvesto metrov dolgem kolovozu do doma. Ocarinili so ga za tri penzije, ga za vedno spravili ob vozniško in ga v statistiko postavili ob človeka, ki je trikrat bolj nažgan divjal po avtocesti. V napačno smer.
Lokalček, majhna okrepčevalnica, ki sem jo omenil v začetku se imenuje »Tri krat tri«. Že samo ime pove, da gre za majhen prostor. No, kakšen meter več je kljub vsemu po vsaki stranici. Zelo nasprotno od majhnih dimenzij pa ima gostilnica nečesa drugega. Polna je vsebine. Polna dogajanja. Posebno v teh časih mrtvila in apatije. Tja zahajajo stari, upokojeni knapi, nekaj zares pravih idrijskih originalov. Neizčrpna in žlahtna gora spominov in zgodb. Potem je tu že omenjeno zavetišče rekreativcev, ki v tem koncu sestopijo spet v dolino. Obstaja tudi zanimiva politična heterogenost, zanimiva, zelo redko konfliktna, zato pa večkrat kar malo komična. Mogoče najpomembnejši za dogajanje pa so Graparji. O njih sem pisal v zvezi z njihovim pustnim društvom. Je pa treba povedati, da nikakor ne dovolijo, da bi se lajf omejil na pustni čas. Za dogajanje, vključno z muziko, navadno v izvedbi ad hoc orkestra »kakor kdo more«in vključno s kakšnim do kosti obranim pršutom je vsak izgovor dovolj dober. Ob nedavni dvajseti obletnici lokala smo bili gostje poleg drugega pogoščeni s praženimi vampi. Petnajst ali dvajset kil smo jih spravili v promet. Omeniti pa moram kakopak tudi cel šopek prikupnih natakaric in podjetno gospodinjo, ki očitno ve kako je treba.
No, vidite. To je to. O teh ljudeh ne morem napisati ničesar slabega. Celo zelo nasprotno. Poleg tega pa sem tudi jaz tam. Mogoče se kakšnemu kulturniku, ki me pozna to ne zdi v redu, ampak moram priznati, da je večja možnost, da me najdete tam, kot pa v knjižnici ali galeriji. Ja, prav vesel sem, da sem zraven. Dare

3 x 3

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · muzika · nostalgija

Godec na seniku

17.08.2012 · 26 komentarjev

Če v teh časih pišeš ali celo samo razmišljaš o veselicah, druženju, veseljačenju, plesih in takšnih nepotrebnih zadevah, potem to ne zgleda čisto v redu. Skorajda nenormalno zveni. Prižgite vendar radio, televizijo! Razgrnite časopis! Tam boste jasno zvedeli, da smo lačni, nagi in bolni! Tam vam bodo nedvoumno dali vedeti, da zdaj ni niti slučajno pravi čas za to, da greste zvečer od doma, v družbi popijete dva pira, mogoče celo zapojete staro vsem znano zlajnanko in se pozno vrnete domov zadovoljni, ker ste se lahko med prijatelji par ur delali pametne in jim kakopak pojasnili par stvari, ki so jih oni čisto narobe vedeli.

No, pa sem si kljub temu dovolil razmišljati ravno o tem. Kot muzikant to seveda počnem nekoliko pristransko in mogoče za marsikoga nerealno in s čisto napačnimi zaključki. Seveda, saj se kot godec z veseljem spominjam časa pred petimi, da ne govorim pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Takrat smo škripali domala za vsakim vogalom. Vsaka luknja je bila dovolj velika in vsak razlog zadosten za veselico, za ples z živo glasbo in le redkokdaj se je pojavila kakšna težava z obiskom. Tako na hitro bi človek pomislil, da je bilo takrat pri nas desetkrat več ljudi. To pa že vsi vemo, da nekako ni niti približno res.

Ne bi več ponavljal svojih tez, ki so kar po vrsti nasprotne od ugotovitev večine ostalih. V mislih imam trditve, da je upad družabnosti in zabave željnih ljudi posledica zgolj in samo zmanjšanega standarda in strožjega policijskega nadzora. Seveda je kaj od tega delno tudi res, ampak to je manjši del. Tisti večji je nekje v naših glavah in tega danes definitivno ne bomo pojasnili, spremenili pa še manj. Bog ve kaj se naredi celi populaciji, da v roku polovice generacije iz veseljaškega, družabnega, balkanskega naroda postane vase potegnjena, egoistična, pusta družba, ki se njenim pripadnikom zdi vsake minute škoda za to, da bi jo neproduktivno delil z drugimi ljudmi??

In če grem nazaj k tako zvanim veselicam iz preteklosti. Treba je priznati tudi, da so bile to zelo preproste prireditve. Figurativno kdaj rečemo, da »so malo pometli šupo in prvi godec, ki je prišel mimo je raztegnil meh pa je bilo veselo!«

In to je tudi prva stvar, ki jo želim omeniti. Še prej pa moram nekaj na kratko pojasniti. Tega pisanja sem se lotil, ker sem na nek način dobil na veliki prireditvi majhno lekcijo. Kritiki smo pristopili z vso možno ciničnostjo, ki seveda ni popolnoma resna, kar pa ne pomeni, da mislim zdaj olepševati, dejstvo, da smo kdaj pa kdaj komaj kaj boljši od gruče vaških opravljivk, ki skupaj tiščijo glave sredi tržnice. Zanimivo, še bolj pa nepotrebno in neumno pa je bilo dejstvo, da smo svoje šimfanje delili z gospodično, ki zanjo nisem vedel, ampak res nisem imel niti najmanjšega pojma, da je koordinatorka celega, večdnevnega dogajanja. Užaljenost, ki smo jo povzročili, seveda ni bila majhna in tudi razlogov zanjo ni manjkalo. V celo prireditev je bilo namreč vloženega ogromno dela in stresna situacija je še najmanj potrebovala dodatnega pametovanja modrega omizja.
In še to moram na vsak način povedati prej kot nadaljujem. NE VEM kaj je s situacijo narobe, NE VEM kaj bi bilo potrebno storiti in NE VEM kaj se nam je zgodilo. VEM samo, da se mi vse skupaj ne zdi v redu.

Torej iz tistih vaških veselic so nastale ogromne večdnevne prireditve, ki morajo vsebovati čisto vse prvine, ki komurkoli padejo na pamet. Zabavne, kulturne, športne in politične, če pa je vaški praznik povezan s patronom pa še cerkvene. Vse skupaj je dodatno medijsko podprto in bistvo izjav, ki gredo v medije je ponavadi, da bomo naslednje leto vse skupaj še nadgradili.
Tu pa nastane problem. Sicer me v oko zbode dejstvo, da med sodelujočimi tako med nastopajočimi kot tudi med gostinci včasih pogrešam domače ljudi, vendar pa me še veliko bolj čudi in moti pogled na celo morje miz in klopi, ki so milo rečeno, le delno zasedene. Pred mesecem dni sem na eni takšnih dogodkov, ki je poleg vsega še tradicionalen in baje znan po celi Sloveniji in širše, posedel četrt ure in bi zaradi dobrega benda ostal vsaj dve ali tri ure pa med redko posejanimi naključnimi obiskovalci v malodane domačem kraju nisem ugledal znanca. Pa sem šel.

In tako sem spet pri ljudeh. Pri nas samih. Lahko bi sicer sentimentalno opeval stare čase in žure na tistih senikih ampak sami vemo, da s tem ne bi rešili ničesar. Lahko bi tudi pisal o tem kako mi je pompoznost in snobovstvo ob praznikih odveč ampak …. Kakorkoli obračam, spet sem na isti točki.

Nič več nam namreč ni zanimivo. Pika. Tu smo po mojem še najbliže pravemu razlogu. Tisti stari godec je takrat na šupi špilal desetkrat na leto. Zdaj lahko v mesto nekdo pripelje Stonse pa bodo samo prvič zanimivi za ljudi. Naslednjič bo večina ostala doma in šimfala kakšen dolgčas razsaja po teh krajih. Boleče ampak zelo, zelo jasno je tudi, da se je butasta, neosnovana in primitivna razslojenost med ljudmi pokazala tudi na področjih, ki s tem pa res nimajo nobene zveze. Važno je komu je praznik posvečen, važno je kdo žur organizira in kdo bo na prireditvi imel govor.
Tisti že omenjeni kritiki smo imeli precej za povedati okoli propagande in še nekaterih stvareh, ampak po premisleku so se mi oblikovali pravi razlogi za to, da je včasih na prireditvah komaj kaj več publike kot nastopajočih. Ja, nezanimanje pripadnost še sami ne vemo čemu in še kaj bi se našlo, zato bom vse skupaj dal kar na en poenostavljen skupni imenovalec.

Priznajmo si:« Nam se sploh nič več ne ljub’!«

P.S. v bistvu gre za reklamo. Prej namreč kot dobim službo v tehniškem muzeju, kjer bom poleg šuštarja, lončarja in kovača kazal otrokom zakaj in kako se je včasih uporabljala kitara, namreč še vedno z veseljem pridem kamorkoli kjer kdo rabi štiričlanski bend, mogoče samo duet harmonikar – kitarist, za najbolj nezahtevne in če je mogoče tudi malo odštekane … pa pridem tudi sam!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija · omizje

NAŠIH DVAJSET

12.06.2011 · 15 komentarjev

V soboto 18. Junija vabimo na poseben dogodek. Na dvajsetletnico skupine AKORD. Skupine štirih muzikantov, ki v isti postavi vztrajajo že toliko let. V tem času so nabrali nekaj sto zelo raznovrstnih nastopov. Več boste zvedeli na sami prireditvi. Dogodek se bo odvijal na Vrsniku. Za tiste bolj od daleč naj samo na kratko povem, da je to lepa vasica, ki do nje pridemo tako da iz Idrije zavijemo proti Žirem (ali pa obratno) in nekje na pol poti sledimo kažipot. Zgrešiti ni mogoče.

Dogajalo pa se bo.

nekoč

Predvsem muzika. Povabili smo nekaj mladih muzikantov, nekaj skupin. Pripravljamo kratko predstavitev NAŠIH DVAJSET LET in častimo pasulj. Vsekakor pa garantiramo prijetno druženje v zelo prijetnem okolju. Če nam bo le nebo vsaj za silo naklonjeno.

Začeli naj bi nekako ob sedmih, predstavitev pa planiramo ob devetih, ko se bo začelo temniti. Zelo natančno izdelanega scenarija pa niti ni za pričakovati!!

Vse ostalo pa na VRSNIKU v soboto 18. 6.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · muzika · nostalgija

Hišica

26.03.2011 · 14 komentarjev

Če kmet zorje njivo, posadi krompir in ga na jesen proda ljudem, se tako na hitro to ne sliši niti malo čudno. Vendar, lepo vas prosim, tako enostavno to ne more biti. Ali si predstavljate dva hektara veliko njivo in enega kmeta, ki s svojim traktorjem to obdela. Mogoče celo brez cele horde žensk, otrok, sosedov in prijateljev.Sam! S sadilcem lepo našpika tiste krompirčke v svet, z okopalnikom to pozneje okoplje in odstrani plevel in na jesen z nekim tretjim pripomočkom izgrebe debele gomolje. Vmes seveda nekajkrat vse skupaj poškropi z naravnimi nikomur škodljivimi zvarki. Par ton kartoflja na jesen spravi v denar in …… kar ponuja se tista srbska … nikome ništa!

Ne, tako to ne gre. Treba je stvari urediti. Treba je zadeve regulirati. Njivo je obvezno treba vrisati, kategorizirati, vpisati in nekam vložiti vlogo. Tam je treba zaposliti dva svetovalca, tajnico in na pomlad še tri študente, da bodo to vlogo proučili od prve do zadnje črke. Če bodo tam našli napako, pa naj bo to kakšna mala začetnica ali zablodela vejica, bodo vlogo vrnili decu nazaj in moral bo vse skupaj ponoviti, dodati nekaj kolekov za pritožbo in znova čakati na rešitev.

Ko bo vloga rešena, bo omenjena nekaj članska ekipa strokovnih krompirologov imela dve nalogi. Prva bo, da bo spravila, seveda z usklajevanjem s sorodnimi službami, krompir na tako bedno vrednost, da se bodo kmetu zarosile utrujene oči in se bo začel spraševati o svojem garanju in smiselnosti obdelave in sploh nabave semenja, škropiv in mašinerije. Takoj v naslednjem trenutku bodo strokovnjaki obvestili kmeta, da mu bodo poslali podporo. Imenovali jo bodo »neposredno plačilo za poljedelstvo« ali kaj podobnega. To bo zadostovalo, da si bo kmet za silo oddahnil in živel svoje poljedelsko življenje naprej. To pa je samo eden od efektov vseh teh komplikacij. Tudi dva svetovalca, tajnica in občasno trije študentje bodo imeli nekaj od tega in celo ministru in kakšnemu evroposlancu bo cela mahinacija v prid. Poleg tega pa se bodo ravno tisti, ki niso dovolili, da bi preprosti kmet preprosto obdelal, pridelal in prodal, lahko hvalili, trkali po prsih in pokroviteljsko trepljali kmeta z njegovim zakompliciranim kmetovanjem vred, da so mu pomagali preživeti od prve brazde pa do zadnjega izkopanega krompirja. In kmet bo počasi moral dojeti, da je smisel njegovega dela ta, da zadošča zahtevam iz tistih vlog, da se podreja administrativnemu redu in predvsem, da pazi na velike začetnice in zablodele vejice. Krompir bo pa že zrasel. Če ne, pa tudi nič hudega. Samo da je red!

Moj pokojni foter je bajto naredil bolj ali manj sam. Ko so betonirali plato, so prišli sosedi in znanci in večina njih je s tem samo vrnila za takrat, ko je on pomagal njim. Hiša seveda še vedno stoji, sicer potrebna marsikaterega posega in posodobitve, vendar ni videti nič manj trdna in solidna kot je bila pred desetletji. Ima sicer tisto lastnost, ki je pogosta pri takšni samogradnji. Nikoli ni bila dokončana.To se mogoče samo tako reče, ker pač pri bajti vedno lahko še kaj dodamo, v bistvu pa je to posledica tistega, da so naši očetje hiše delali tako kot so to finančno zmogli in kolikor so bili sposobni sami narediti. To je bila edina možnost. Nekakšen kredit je omogočil postavitev do strehe in vgradnjo oken, potem pa so flikali svoj zaklad še leta in leta, kadar so pač zmogli. Običajno so se tudi vselili v hišo, ko je bilo za silo dokončanih samo nekaj najnujnejših prostorov.

Kljub tem »okoliščinam« pa mi hitro pade na um kakšna majhna asociacija. Dec rabi zase in za svojo familijo dom. Zrihta kredit, nabavi pesek in cement, pokliče prijatelje na pomoč in zgradi hišo …in … nikome ništa!

Mogoče res preveč popuščam nostalgiji, mogoče sem preveč občudoval pridne ljudi tiste očetove generacije in mogoče so moje skrbi posledica še kakšne nesmiselne, čustvene dileme. Morda tudi zanemarjam vse stvari, ki so se spremenile od takrat. Znanja, ki jih pač ne obvlada več kar vsak, zahteve po varnosti in katastrofalno pomanjkanje solidarnosti med ljudmi.

Vendar pa si ne morem kaj, da ne bi dobil vtisa oziroma da se ne bi spomnil na dva, sicer popolnoma druga svetovalca pa še tajnico in študenta. Ravno oni bodo pod budnim očesom ministra in evroposlanca poslala graditelju sporočilo, kjer bo spet napisana številka, ki bo možu orosila oko. Opustil bo jadrno misel na svoje gnezdece in se vselil v enoto, ki jo bo nekdo širokogrudno zgradil zanj. Le ta se bo , kakopak, zaradi tega trkal po prsih in se dičil na govorniških odrih.

Dec pa bo to gledal skozi okno v svet. Tisto pravo okno bo gledalo v sosednjo enoto. Na steni med obema pa bo imel sliko. Na njej bo stara hišica. Tista od njegovega očeta. Malo vegasta, uprta v breg ga bo vsak dan pozdravljala izpod košatega kostanja. In lepa se mu bo zdela vsak dan posebej. Spomin pač! Na čase,ko še ni bilo redu!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · nostalgija

Ej, Slovenec moj!

29.01.2011 · 15 komentarjev

Bil je res pravi Slovenski dec. Od pete do glave. Tudi zato so zdaj ljudje zmajevali in vprašujoče pogledovali drug proti drugemu. Možje so stiskali zobe in niso dovolili svojim obrazom, da bi kazali nemoška čustva. Suhljate ženice zraven njih so tiščale robčke v svoje nosove in čisto potiho čebljale svoje babje čenče.

»Ja, a je bil slab!’«
»A se je z’lo matrau?!«
»Kaj pa njegovi!?«

Na vsa ta vprašanja, na pol vprašana, na pol izrečena samo tako, ker so bila pač tam za takšne trenutke in so sama skočila na prostost, so se hitro našli tudi odgovori. Ravno tako samodejni in ravno tako predvidljivi. Le nekaj vaških gobezdavih opravljivcev je vedelo več o zadevi. To je po navadi pomenilo, da vedo pač precej več kot je res. In kar je najbolj zanimivo, zgledalo je da deca vsi poznajo. Pa bi lahko stavil, da še pred kratkim skoraj ni nihče vedel zanj. Odtujen je bil vsem in kratek rutinski pozdrav, kot posledica neke davno vsajene manire, je bil edini stik s soljudmi.
»Khm« se je odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda. »Dragi dec!« je začel. Ljudje so zastrigli z ušesi in spoštljivo vdano prekinili svoje pogovore.
»Dragi dec! Zrasel si v nekih temnih časih. Sile, ki so takrat vladale tvojemu življenju niso bile vredne, da to počnejo. Res si takrat imel lesk v očeh. Res si imel pogled obrnjen naprej, upanje in odločnost, vendar to so samo dokazi, kako so znali tisti časi potuhnjeno opraviti celo s čustvi in mislimi navadnega, poštenega človeka.

Res si takrat živel v skupnosti, ki si je to ime zaslužila na vse možne načine. Druženje med ljudmi je bilo nekaj vsakdanjega in nekaj v čemer si najbolj užival. Preproste stvari so znale biti bogastvo, ki se je zdelo, da ga tem ljudem nič in nihče ne more vzeti. Vendar pa, saj je bilo ja jasno, da je to vse dirigirano in vodeno. Primitivno in nezrelo so vam metali pesek v oči in vam risali na videz lepo sliko.

Pomoč sosedu, sovaščanu je bila nekaj, kar je bilo vsajeno v vaše glave. Samo na videz je bila to solidarna in brezpogojna naklonjenost soljudem. Vsak se rad spomni kako si vsako soboto s celo druščino pomagal pri kakšnem sovaščanu, ko so betonirali ali zidali pri bajti. Da ne govorimo o tem kako ste se po končanem delu usedli in ob cenenem vinu ali gajbi pira obsedeli do pozne noči. Takšen sistem solidarnosti in prijateljstva je bilo samo še eno od umazanih orodij, ki so z njimi gospodarili nad teboj.

Bil si prostovoljec, bil si veseljak in bil si normalen človek. Vsaj mislil si tako. Kaj se je v resnici dogajalo, tega nisi mogel vedeti. S svojim življenjem v resnici nisi razpolagal sam.
Vendar tudi zate so prišli boljši časi in z njimi smo prišli Mi! Začeli smo pospravljati navlako in ostaline temačnih vekov pred nami. Stvari smo začeli urejati na moderen in strokoven način. Tvoje življenje smo spravili pod nadzor in nismo hoteli več dovoliti, da bi brezskrbnost, primitivni optimizem in navidezne vizije vladale tvojemu umu tam kjer je mesto pravilom in strokovno dognanemu redu.

To kar se je s tabo dogajalo zadnja leta kaže sicer, da se v lepše čase nisi najbolj vživel. Nisi čisto dojel kako dobro in samo dobro ti želimo. Vse to kar je tebi zgledalo kot kup okovov, so bili samo posegi v neurejeno in neznosno stanje, ki ti ni moglo biti v prid.

Ti pa si se pred vsem skril v svoj kot. Vse manj so te ljudje videvali. Celo če ste se srečali, ste se vse manj videli. Daleč v spominu so ostali dnevi brezskrbnega druženja in veselja ob občutku pripadnosti. Daleč so bili časi, ko si mislil, da je tvoje delo in vse kar veš in znaš deležno spoštovanja in odobravanja. Daleč so tiste poletne noči, ko si po opravljenem delu trčil s sosedom in nazdravil naslednji delovni soboti. Zadnja leta si ga menda srkal v svoji zakotni samoti in si mučil jetra in cvrl možgane.

Ja, dec, ne vem kako je prišlo do tega. Očitno se je zate nekaj narobe zasukalo. Očitno nisi bil človek za ta novi čas. Verjemi, Mi smo ti hoteli dobro in samo dobro.
»Khm« se je takrat spet odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda …..
Nadel si je službeno resen trpeči izraz, stopil dva koraka bliže … in vrgel v grob prvo grudo zemlje!

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija · v afektu

Živa muzika

24.11.2010 · 13 komentarjev

Nekatere človeške dejavnosti zgledajo, kot da so nepogrešljiv del obstoja ljudi in si ni niti mogoče predstavljati kakšno bi bilo življenje brez tega. Recimo branje. Čisto samo po sebi normalno je, da ljudje berejo. Če pa pogledamo zadevo malo od bliže, dobimo zelo zanimive podatke. Spoznali bomo, da glede na stotisoče let, kar se je človek spustil z vej v bistvu prebira besedila zapisana s pomočjo takšnih ali drugačnih znakov šele čisto majhen trenutek. Komaj nekaj tisočletij je odkar so potuhtali prve črke in še drastično krajše obdobe te črke pozna velik del ljudi. In prav tako nikjer ne piše, da se bo z branjem človeška vrsta kratkočasila ali se na ta način izobraževala še veliko let v bodočnosti. Čisto lahko bo to početje postalo zastarelo, informacije pa se nam bodo pod sivo skorjo infiltrirale na kakšen čisto drugačen način, ki je zdaj fantazija, takrat pa bo čisto popolnoma samoumevna reč.

Pa niti nisem želel pisati o branju. V bistvu sem razmišljal o muzikantih. Muzikant, kot si jaz to predstavljam, je tip ki igra na instrument. To pomeni, da izvablja iz instrumenta zvoke tako, da resnično pritiska na tipke, trza strune ali denimo piha v lesen ali plehnat ror. No, in kot takšen bo po mojem mnenju zelo kmalu, mislim, res zelo kmalu na ogled samo še na etno prireditvah, ki bodo poudarjale našo bolj ali manj davno preteklost ali pa v Bistri v tehniškem muzeju. Tam bodo ljudje lahko občudovali na primer lončarja in njegove spretne prste, par metrov naprej bo mojster koval žeblje, družbo mu bo delal rokodelec, ki bo spretno pletel velik koš in nekje čisto na koncu bo na ogled muzikant. Turistični vodič bo ljudem pojasnil kaj je to za ena reč »muzikant«, kaj je takšen dec delal, čemu je njegova dejavnost služila in kaj je nadomestilo njega z njegovimi kištami, rori in žicami vred.
Za večje skupine bo godec tudi zabrenkal nekaj tonov in hripavo zapel v tisto reč pred sabo!

Seveda se bodo ljudje po večini le bežno ustavili pri godcu, saj bo le eden v nizu pozabljenih poklicev. Kdor pa bo želel zvedeti kaj več pa bo v knjižnicah in zgodovinskih arhivih lahko odkril kako je šla njegova pot navzdol.

Vsekakor lahko rečemo, da je bil godec v nekem obdobju dokaj zaželjena vrsta in so ga bili ljudje povsod veseli. Vabili so ga na zabave, veselice in ohceti. Prve težave pri njegovem delu so se pojavile, ko je začel za svoje delo zahtevati plačilo. Pred tem je bilo dovolj, da je s kakšne svatbe prinesel lačni deci domov polne žepe kruha in kakšno klobaso. Vendar pa se je izkazalo, da to ni posebno donosno, instrumenti pa stanejo veliko denarja.
Vendar pa, prave težave so se začele drugje. Pvzročil jih je nihče drug kot tehnični napredek. Prava pa čeprav morda položna pot navzdol, se je začela, ko je človek potuhtal, kako glasbo posneti na plastično ploščo in jo pozneje s pomočjo hrumečih zvočnikov predvajati ljudem. Ne vem če je to tako definirano, ampak po mojem se je propad muzikantstva začel z dnem, ko je prvi par zaplesal na posneto glasbo.

Seveda je bila sprva razlika med živimi glasbeniki in hreščanjem iz lesenih kišt ogromna in še vedno seveda v prid pravim godcem. Ampak tehnika ima vedno to lastnost, dobro ali slabo, da napreduje. Izdelovati so začeli velika, močna ozvočenja, ki so glasbo pojačala in je postala slišna in dostopna za velike množice. Pojavljati pa so se začeli tudi snemalni studiji in vse skupaj je postalo industrija. Sprva je ta imela namen zadovoljiti človeška ušesa, željna glasbe in plesa. Takšnemu lepemu namenu seveda ne gre gledati v zobe. A kaj, ko je vse kar je lepo tudi lahko pokvarljivo. Tako je, saj drugače ni moglo biti, človek v kratkem potuhtal, da se človeška čutila da zelo lepo tudi prinašati okoli.

Stvari je poenostavljal. Veliki orkestri so se umikali manjšim zasedbam in te so se v plesnih dvoranah umikale gramofonskim ploščam. In če smo omenili kot enega od prvih usodnih udarcev tisti prvi ples na posnetek, lahko za končni smrtni udarec omenimo stroj, ki ga poznamo v takšni obliki nekako dvajset let. Kot vsaka tehnična »pridobitev« je seveda trajalo nekaj časa in potrebno je bilo nekaj kobacanja in spotikanja, vendar zdaj je tukaj.
Idealna naprava za zabave in ohceti, abrahamove žure ali novoletna srečanja. Organizatorji in tisti, ki ljudi povabijo, si celo upajo poudarjati, da bo poleg dobre hrane in obilice pijače v ponudbi tudi »živa glasba«. Ja, seveda, če je tam stroj, ki dela živo glasbo.

Ljudi pa tehnika v takšnem obdobju po večini ne zanima. Mogoče sicer kateri reče, kako da je bilo lani bolj živahno ali pa da se mu kljub vsemu zdi nekaj malo drugače. Pa to je le trenutek slabosti in nepomembna dilema izpuhti v zrak.

Ljudje pa nazdravijo, zavriskajo in nekateri se celo zavrtijo. Saj zakaj pa je živa muzika, če ne za to ???

Naslednjič: “plajback”

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija

SVOBODA iz arhiva

29.08.2010 · 7 komentarjev

Zadnje čase sem s v svojih zgodbicah spotaknil že ob marsikaj in zgodilo se je tudi, da me je dober prijatelj opozoril, da malo pa že tudi pretiravam. Čisto vse menda pa tudi ni čisto zanič. Popolnoma sem se strinjal in obljubil, da bom naslednjič obdelal nekaj lepega, nekaj pozitivnega, nekaj kar je našemu bivanju v prid in korist, kar je lepo in vredno. Ko sem razmišljal, kaj bi to bilo, sem se spomnil nanjo; SVOBODA.
Svoboda je kot večina stvari neusmiljeno prevržena relativnosti. Tako kot na primer lasje – reativno malo je en las na glavi in relativno veliko je en las v juhi. Prav tako je z Njo: Če je svobode malo, je to vsem na očeh, če pa jo je veliko, to komaj kdo opazi.
Lojze Novak je to občutil na svoji koži. Do svobode ni prišel na lahek način. Že kot majhnega mulca ga je neusmiljeno tlačil realsocializem s svojim enoumjem in revež je moral npr. vsak dan pred začetkom pouka z ostalimi sotrpini v zboru zrecitirati: ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ. Lojzetu se je zadeva takrat sicer zdela čisto kul, kot če bi skandirali npr. GIVE PEACE A CHANCE. ali pa POWER TO THE PEOPLE, le povedati si tega ni upal. Moramo pa že ločiti med diktaturo in svetlimi svobodnimi časi. Pozneje so ga hlapci režima sprejeli v pionirje, pa v mladince, moral je praznovati dneve mladosti, dneve republike in kuriti prvomajske kresove. V skladu z gnilo politiko je siromak šel tudi na nekaj delovnih brigad in tam izgubil nedolžnost in začel piti pivo. Pozneje ga je zloglasna JNA ( ki takrat ni bila posebno zloglasna) odvlekla nekam v Srbijo in ga doli držala eno leto. Okupirani Lojze se je zredil za petnajst kil, naredil je vozniško za kamion in iztrelil dva ali tri šuse (na strelišču seveda). Ko se je vrnil domov, se je zaposlil kot šofer in vozil špedicijo. Že takrat je vedel, da je treba takšni državi krasti, če hočemo kdaj videti svobodnejše dni. Pri vsaki furi je poskrbel tudi, da je v svojem žepu začutil kakšno marko. Uredil si je življenje, se oženil, le Nje še od nikjer. Ko kar naenkrat poči. S svojim kamionom se je znašel ravno na barikadah in tako neposredno priboril tako težko pričakovano…….SVOBODO:
Lojze si je oddahnil. Desetletja trpljenja in boja so se izplačala. Tu je, naša je.
»Žena,« je rekel »na pivo pojdem, Svoboda je.« Babnica se je ravno takrat tudi počutila zelo svobodno in je zarobantila: »Prav nikamor ne pojdeš, boš kar doma!«
Lojzetu je vzelo sapo. Tri desetletja borbe so se mu odvila pred očmi. Kje je napaka? To že ne more biti to? Bil je res pretresen.
Tudi če naredimo moškemu rodu uslugo in predstavimo Lojzeta Novaka kot klenega korajžnega dedca, rezultat ne bo bistveno boljši. Pa poizkusimo:
Ko je Lojze to slišal, je prifural babi eno okoli ušes, da je reva mislila, da je peta po Merkaliju in odvihral v oštarijo. Tam se je v svoji svobodni jezi in hudi žeji naslonil na šank in praznil kozarce kot za stavo. Zraven se je pridušal, vsake toliko udaril po šanku in se drl: »Kdo bo mene, Lojzeta? A smo v svobodni državi ali ne, jebenti ??« Nihče mu ni oporekal, vse dokler ni objavil oštir, da je ura sto in naj počasi odvesla domov. »Kaaaj!?!«, ni mogel verjeti svojim ušesom in je vsled tega zagnal takšen hrup in kraval, da so zadevo pomirili šele policaji, ki so ga napotili domov in k sodnici za prekrške. Ves naslednji teden je Lojze porabil za ubijanje moralnega mačka, opravičevanje ženi, plačevanju kazni in razmišljanje o tej več kot čudni svobodi.
In spet smo tam. Spet lahko razmišljam o nepravilnostih in jih v nedogled sarkastično obdelujem. In spet bo kolega rekel, da pretiravam. Oprosti, prijatelj, moj namen je bil dober. Pa ne pretiravam, da veš. Ravno nasprotno! Preblag sem, dosti preblag. Tak sem verjetno zaradi svojih nesrečnih značajskih lastnosti. Resnica je, se bojim, še dosti bolj neprijetna. Čeprav vsi vemo da dar blaginje in svobodnega življenja zahtevata tudi kulturo in disciplino ljudi, kar pomeni tudi predpisane pešpoti in ograjene zelenice, se bojim, da je teh ograj vse več. Vse bolj stiskajo naš svobodni vrat. Bojim se pa tudi, da bo še slabše, spoštovani soljudje, še dosti slabše. Že v preteklosti sem pravil, da pričakujem uvedbo davka na promenadno žvižganje vaškega čudaka in obvezne kolkovane odjave vsake poginule kokoši ter evidenco nabranega in posebej konzumiranega regrata ampak to še zdaleč ni vse. Zadeva bo po mojem nekako v dvajsetih letih dosegla vrh. Takrat bo s pomočjo na vsakem koraku postavljenih kamer, senzorjev in sond dosežen popoln nadzor nad življenjem ljudi. Za piko na i bodo znanstveniki injicirali občanu pod kožo mikročip in nadzoru bo podvržen 24 ur na dan. Mogoče ga bo kontrolirati zjutraj, ko se bo mučil s svojo trdovratno stolico ali pa zvečer, ko se bo intimno približal ljubeči ženici.
In Svoboda? Dali jo bomo med spomine.
Zato se, dragi soljudje, veselimo svobode, pa čeprav relativne. Glejmo jo s svetlejše plati. Za primer kako uživati svobodo sem pripravil recept, ki je plod trdega dela in preizkušen ter strokovno dokazano med boljšimi te vrste:
Najprej morate najti primeren prostor. Biti mora nekje v gozdu stran od naselij. Od tam se ne sme videti ne hiš, ne cest ali daljnovodov. Skratka, mora to biti zelo osamljen kraj.
S sabo lahko nesemo pijačo in tobak. (posebej priporočljivo za zasvojence). Tam najdemo parobek ali kaj podobnega za sedenje. Sedemo tako da imamo kolena narazen in višje od riti. Levo roko s komolcem naslonimo na levo koleno in vanjo položimo trudno, svobode potrebno glavo. Desno roko s komolcem naslonimo na desno koleno in v zrak dvignemo pest s čimbolj iztegnjenim sredincem, tako da dobimo splošno znano gesto.
Tako sedimo poljubno dolgo, če je mogoče ne manj kot pol ure. V tem času glava uživa za te čase relativno zelo veliko svobodo, iztegnjen sredinec pa lahko medtem mirne duše posvetimo komurkoli; sitni babi, splošni draginji, prometnemu policaju, pokvarjenemu šefu, strašni socialni državi ali pa kar vsem krizam povprek. Ni bistveno. Lep, svobodni pozdrav.

  • Share/Bookmark

Tagi: nostalgija

Sori, rad imam nogomet!!!

24.11.2009 · 25 komentarjev

O nogometu sem pa res že dolgo želel napisati nekaj besed. Škoda sicer, da to počnem ravno zdaj, ko je ta zadeva tako strašno aktualna, da o njej govorijo tudi takšni, ki ne samo da ne vedo koliko igralcev je na igrišču ampak niso niti prepričani koliko je tam golov in ne vedo na primer, da v Braziliji tudi igrajo fusbal!

Vseeno pa sem počakal nekaj dni, da se je skadila tista evforija, ki sem se ji, mimogrede, prepustil tudi sam, potem, ko sem z veseljem priznal, da sem se pred sedmimi leti motil, ko sem z veliko gotovostjo trdil, da kaj takega ne bomo več doživeli.

O nogometu bi namreč rad povedal tudi kaj drugega, kot le to, da imamo trenutno dobro reprezentanco, ki je opravila fantastično in senzacionalno delo.

Povedati želim, da imam to igro zares rad. To pomeni, da sem ljubitelj fusbala že precej let. V prejšnji državi smo stalno imeli nogomet, ki mu je samo za malenkost manjkalo, da bi mešal štrene čisto na vrhu. Pa še tisto malenkost je ponavadi odločil tisti nesrečni balkanski karakter, ki ni poznal brezkompromisne borbe do zadnjih minut in je padal zaradi podcenjevanja in podobnih napak v pristopu.
Vendar pa so bili jugo fusbalerji, takrat smo smeli izvažati igralce šele po njihovem sedemindvajsetem letu, stalno člani najboljših evropskih ekip. Izredno močna pa je bila tudi državna liga . Omeniti velja tudi velikanske stadione. Na beograjsko Marakano so v najboljših časih stlačili blizu sto tisoč ljudi. No, zdaj ima uradno petinpetdeset tisoč sedežev, ki pa jih na derbijih ( Crvena zvezda – Partizan) še vedno lepo polnijo.
No ,po razpadu tiste države za ljubitelja te igre niso bili ravno rožnati časi. To je bilo nekoliko aut. V tistih časih je bila to menda čifurska zadeva in miselnost, ki je rada na vse nesmiselne načine mešala nacionalizem s katerokoli drugo stvarjo, ni bila nogometu niti malo v prid.
Seveda je temu veliko pripomoglo tudi dejstvo, da smo imeli zelo slab nogomet. Državna liga je bila, in to ostaja še vedno, na nivoju tretje ali četrte lige nogometno razvitejših držav. Stadioni brez tribun. Slaba trava po kateri se pogosto tik pred tekmo pasejo koze ali kokoši. Na tekme prihaja manj gledalcev kot je na Marakani, San siru ali Camp nou varnostnikov ali novinarjev.

Vendar pa, če imaš to zadevo v sebi, se da premagati tudi takšne ovire. Potem pa je prišla še reprezentanca, ki še danes ne vem, kje točno jo je Katanec našel in enkrat , na valjda »prijateljski« tekmi naprala Hrvate u njihovoj lijepoj. O porkaduš! Kaj je pa zdaj to? Sledile so kvalifikacije za Euro 2000. Mislim, to je bilo noro. Nazadnje smo sredi Kijeva v snegu z belo žogo spravili na kolena Ukrajino in se uvrstili na turnir. Pavlin je vložil tisti gol, ki ga zaradi vsesplošne beline ni videl nihče ne pred ekrani in verjetno tudi gledalci na stadionu ne. Naši so samo dvignili roke, kot pri hokeju in nam se je mešalo, da za to ni moč najti pametnih besed. Še malo prej je Ačimović v Ljubljani zabil Ukrajincem gol s petdesetih metrov in evo.
Podobno je bilo dve leti kasneje v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo. Takrat smo v dodatnih kvalifikacijah uničili velesilo Romunijo. Po sto neverjetnih situacijah, golih v zadnjih sekundah, golu, ki zanj Osterc še danes ne ve kako ga je zabil , ker pač sploh ni mislil užgati na gol in piki na i, ko je Rudonja Romunom dal tisti znameniti gol. Mislim, ofenzivni napadalec , ki v nekako petinpetdeseti tekmi prvič uspe zadeti gol. Takega pa , majkemi, nimajo niti Brazilci!

No, in takrat enkrat sem čisto prepričano, po kvalifikacijah, ki so mi zagotovo skrajšale življenje za omembe vredno število dni, trdil, da kaj takega ne bo nikoli več. Pa poglejte to zdaj!!

Tekmo z Rusi sem si šel ogledati v družbo. To vedno naredim v takšnih situacijah. Tam se potem družno spustimo na nivo plemena in se deremo kot živali. Igra, ki so nam jo prikazali fantje je bila nekaj najbolj fantastično dobrega, kar me je lahko tisti večer čakalo. Pa čeprav sem pristopil zadevi kot zmeren pesimist. Tekma je bila prava. Po takšni me ponavadi vse tiste akcije spremljajo še ponoči. Stres,ki ga v takšnih dveh urah preživim, je nekje blizu maksimuma in , kar mi laik še najteže verjame, po takšni tekmi me vse boli, še posebno noge. Ja, to je mogoče malo hecno! Kakorkoli pač že, če je rezultat takšen, kot je bil v soboto, si med seboj čestitamo in se skupaj veselimo zmage, ki je ravno toliko naša kot od tistih tipov, ki slavijo na TV ekranu! Mislim, bravo fantje in vsaka čast.

Tu pa moram omeniti še en pojav. Na nekem blogu sem prebral jezen prispevek v katerem se avtorica zgraža nad dejstvom, da je zdaj kar naenkrat v Sloveniji milijon navdušencev nad nogometom. Ja, to je pa pač takšen pojav. Zagotovo ni niti slučajno samo slovenski. Ljudi pač zanimajo uspehi.
Zelo pa tudi mene motijo tisti, ki jih sicer fusbal niti slučajno ne zanima in se jim zdi vse skupaj trapasto bezljanje za žogo, vendar pa dvignejo svoje glave ob vsakem neuspehu. Takrat modrujejo o tem, kako so itak že prej vedeli kako bo, pa bolje, da na svetovno prvenstvo sploh ne bi šli …..pa vsakemu bi dali svojo žogo itd.
Takšni tipi bi veliko bolje storili, če bi bili tiho prej in pozneje. Če se ne zavedajo, da je takšen podvig, kot so ga zmogli naši na tekmi z Rusi zmaga že sam po sebi, ne glede na to kaj sledi, potem bolje, da se vzdržijo kakršnihkoli mnenj.
Vedeti je namreč treba nekaj. Nogomet lahko razumeš ali pa ne. To je stvar, ki ti je dana….ja točno, ali pa ti ni dana. Prehod iz ene v drugo skupino ni mogoč, razen z ogromno pomočjo blefiranja. In bleferja spoznamo takoj!!

Včasih se tudi najde model, ki poskusi z drugačno taktiko. Razložiti poskuša svoje videnje glede drugih športnih zvrsti. koliko je na primer v košarki več inteligence, v kolesarstvu več taktike in moči, v plavanju spet nekaj tretjega. Rad imam ves šport in takšnemu navdušencu dam marsikaj z veseljem prav. Vendar!! Vendar mu za zaključek povem, da se z njim dokaj strinjam, no vsaj glede večine stvari. Kar pa se tiče nadzora, taktike, moči , hitrosti, pameti in športa nasploh pa moram razočaranemu tipu vseeno povedati, da je tukaj nogomet, potem dooolgo časa nič, potem še nekaj časa nič…… in potem vse ostale športne panoge. Saj vem, da mu je to težko razumeti ampak kaj morem. Tako pač je.

Sam se s kakšnimi posebnimi športnimi dosežki seveda ne morem pohvaliti. Bili so enkrat časi, ko sem bil prepričan, da bom nekoč brcal žogo pri Hajduku. V igri sta bila seveda tudi Barcelona ali Bayern, vendar sem poskušal biti realen. Z žogobrcom sem nehal v neki kadetski selekciji. To verjetno pomeni, da pri kakšnih štirinajstih letih. Kljub pičlim dosežkom pa še vedno zlahka trdim, da si marsikaj bolje predstavljam od ljudi, ki še niso lavfali po travniku in niso videli dogajanja v ravnini. Ko zraven še prištejemo vsaj dvakrat več hitrosti, tempa in moči, potem ni čudno, da me včasih kakšen komentator razjezi, ko robanti nad nogometašem, ki je baje zgrešil stodvajset procentno šanso.

»Mona, pojdi tja v tisti šestnajsterec pa boš videl stodvajset procentov!!! Bedak!«

No, spet se mi je stipkal dolg tekst. Tematika sicer ni ravno takšna kot ponavadi,ampak to sem pa res želel povedati. Pa verjetno še marsikaj, kar se mi je izmuznilo in bo čakalo na enkrat naslednjič Za konec bom prilepil še zbledelo sličico, ki kaže osnovnošolsko ekipo v nogometu. sami borci na poti v velike evropske klube. No, resnici na ljubo, slednji so morali kljub vsemu pozneje shajati brez nas.

dream team

Avtor čepi levo spodaj. (naj omenim še pisatelja Tomaža Kosmača – Kosmota, golmana, ki čepi desno)

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · miks · nostalgija