Pod trto bivam zdaj
v deželi rajsko mili,
srce pa gor mi sili
nazaj v planinski raj.
Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!

Človek se menda vsega navadi. No, ne čisto vsega. Težko se navadi stradanja ali pa tega, da ga vsak dan za zajtrk premlatijo. Ampak če ostanemo pri bolj človeško navadnih stvareh, se moramo strinjati, da je človek dokaj prilagodljivo bitje. Zelo verjetno je bore malo ostalih oblik življenja sposobnih preživeti, če jih lepega dne iztržemo iz njihovega okolja in jih odpeljemo na čisto drug in čisto drugačen konec sveta. Lahko bi dajal za primer kaktuse na Grenlandiji ali severne medvede , ki brskajo za istrskimi tartufi ampak to ne bi peljalo nikamor. To bi bilo samo golo naštevanje vseh mogočih pretiravanj.

Kljub tej opazni prilagodljivosti pa sem kar nekako mnenja, da se ljudje že v osnovi delijo na tiste bolj »urbane« in takšne (tukaj energično kažem, nase!!!!) bolj ruralnega tipa. Seveda bi po daljšem opisovanju te svoje domnevne pripadnosti začelo zgledati , kot da ljudem, ki jim je pri srcu vaško življenje povzdigujem više od drugih in jim dajem večjo ceno. Vendar to nikakor ni moj namen. Ljudje smo pač različni in prav danes sem bral post gospoda, ki je očitno že dolgo časa (ali pa od vedno ?!) Ljubljančan pa ni niti slučajno videti,da bi to pomenilo, da si ne zna najti dela v stanovanju in pri znancih. Podobno o »mestnih« razmišlja namreč marsikateri »garač« s podeželja.

No, jaz se s takšnimi stereotipi ne ukvarjam, sem pa že od nekdaj mnenja, ko vidim kakšno blokovsko naselje v Ljubljani, posebno katero od tistih še bolj realsocialističnega tipa, da tam ne bi mogel prav dolgo vegetirati. Ne, bi me preprosto »neslo«!! Hiral bi , po mojem, tako kot tisti Bušman, ki so mu bogovi padli na glavo in je potem med svojim popotovanjem za svoje preživetje uplenil kozo. Belemu človeku se to ni zdelo v redu in ga je vtaknil v arest. V zaprtem prostoru Zumbo ni mogel ne jesti ne piti, še dihanje mu je delalo težave. Če ga ne bi izpustili , bi v nekaj tednih izdahnil.

Ja, jaz zase pravim, da sem človek »bolj za v grmovje«. Tam je okolje, ki se brezhibno sklada z mojim načinom dela. Tam mi ni treba potrpežljivo, natančno in počasi…tam je treba marsikaj tudi bolj na »ho ruk!«. Tam se človek zmatra in včasih spusti orodje iz rok in se zlekne med korenine stare bukve. Takrat gleda majhne zaplate jasne modrine, ki se jih vidi med migetajočimi vejami starke. Nekje nad glavo nekaj čivka, malo stran pa žolna zganja svoj prirojeni hrup! Včasih med daljšo pavzo čisto blizu steče kakšna srna ali zajec….ja, in nikogar ni, ki bi rekel, da je pavze konec.

Zdaj živim v kraju, kjer se moram pogumno nagniti čez okensko polico, da ugledam zaplato zelenja. Saj ni da bi jamral, še vedno je to “dežela rajsko mila”! Če pa že dežela ni takšna, pa imam tam rajsko milo družbo. Občasno imam tudi priložnost oditi “nazaj v planinski raj” in razsajati po gozdu in si polniti baterije z njegovo energijo!

Vendar pa, kljub vsemu……vsaj post o tem pa moram napisat!!!

Najbolje bi bilo , da že kar v prvih vrsticah povem, da niti slučajno nimam namena kritizirati človeka , ki želim o njem napisati nekaj misli. Pa čeprav bo moje mnenje zgledalo ravno tako. Morali bi pa vedeti, da je moje gledanje na njegov način življenja še vedno močno pozitivno v primerjavi s tem kako on sam gleda nase in na svoj “life way”!

No, vsaj opisuje ga kot takšnega, predvsem v prvi knjigi, ki je skupek kratkih zgodbic, ki avtobiografsko opisujejo njegov vsakdanjik, ki ima vedno in povsod en sam namen in motiv. Avtor ga imenuje bula. Bula je vresnici steklenica in sicer steklenica belega vina. Od začetka do konca se vse suče okoli tega in karkoli se že dogaja in zgodi, kadar akterji pridejo do “bule”, se zadeve postavijo na svoje mesto in ves prejšnji nered in vsa bednost se spremeni v znosno in prijetno bivanje…do naslednjega dne in do boja za novo…bulo!Prva in mogoče edina kritika njegove prve knjige, ki sem jo prebral se je glasila nekako :”S to knjigo je slovenska literatura dosegla svoje dno!!”Jaz sem bil potem ko sem knjigo prebral sicer mogoče tudi mnenja, da ne kipi od literarnih presežkov , vendar pa sem bil z nekaj stvarmi prijetno presenečen. Med temi bi predvsem izpostavil nedvomno in nedvoumno poštenost. Človek se v tem pisanju tako degradira, postavi v tako ničvredno luč, zavrača sploh vsako misel, da bi imel sploh kakšršnekoli kvalitete. To počne suhoparno in tako neprizadeto in predvsem brez sleherne opazne želje po tem, da bi se komu smilil , da mora človek verjeti v iskrenost teh črnih misli. Tudi o tem, da bi se avtor kakorkoli smilil sam sebi ni govora v teh zgodbah.Sicer pa je moje mnenje o pisatelju možno povedat v zgolj nekaj vrsticah. Resda sva skupaj “žulila” osnovnošolske klopi celo osemletko, skupaj špilala fusbal in verjetno počela v tistih letih še nekaj vragolij, ki jih je odnesla pozaba, vendar te otroške dogodivščine ne morejo veliko vplivati na moje razmišljenje o njegovem ustvarjanu v tem času.

“Ja, kitare ti pa res ni treba kupovati!” so bile besede, ki je z njimi dobronamerno skeptično pospremila moj prvi podvig v svetu muzike moja mama, ko sem imel tam nekje sedemnajst let in sem se iznenada odločil za ta “velik” korak. Naj opozorim, da bom glede večine ugotovitev, spominov in trenutnega gledanja na te moje aktivnosti nekoliko ciničen in bi bilo mogoče dobro delati precej navednic  in smeškotov. Pogosto sem namreč prepričan, da ne bi bilo neumno , če bi takrat poslušal starše.

“Posluha nimaš pa tudi če že, bi moral mlajši začeti pa nihče najmanj pet rodov nazaj ni imel posluha in ne pomnimo, da bi kdo v žlahti sploh kdaj poskušal špilati na kakšen instrument!”

“Joj, beda od argumentov!” sem si mislil in šel v idrijski merkator in kupil kitaro melodije Mengeš in enako sta naredila tudi Milan in Iztok . Potem smo gledali v tiste razglašene kitare, ki jih nismo bili sposobni uglasiti in , ki tudi z uglašenimi nismo vedeli kaj početi. Smo jih pa imeli in dober namen tudi. Aja, pa še motiv.Ta mi sicer ni čisto jasen, šlo je pa definitivno za to, da postanemo zvezde. No, pa če že ne kakšne posebne zvezde, pa vsaj toliko, da bodo punce norele za nami. Vsaj toliko!

V tistih časih so me potem zelo boleli prsti. Koliko matranja in živcev prej kot se je sploh nekaj slišalo. Ko pa se je začelo nekaj slišati, se je začel rojevati tudi moj specifičen pristop k glasbi. Kitaro sem stalno nosil s seboj. Dejstvo, da je bilo moje znanje res minimalno, neuglašeno in največkrat neprimerno za ljudska ušesa me ni prav dosti motilo. Verjetno je motilo bolj druge in so se morali sami ubadati s to motnjo.

Z bendom smo potem zadeve le kolikor toliko uglasili in dosegli svoj višek slave. Takrat se spominjam, da si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da bi kdaj nehali s tem početjem. Tako smo nehali v dveh letih. Moja muzika se je naslednja leta preselila v skupino “občasnih piknikarsko, oštarijskih, pijanskih brenkanj” , ki jih tudi nisem bil ravno toliko vešč kolikorkrat sem s tem svojim početjem strašil po okolici!Ko sem se “zresnil” (to sem pa obvezno moral dati v navednice ha,ha!), sem kakšno leto ali dve brenkalo skoraj popolnoma postavil v kot. Kako sem potem začel špilati s fanti, ki z njimi to počnem zdaj že slabi dve desetletji, to je pa tudi še kar hecna zadeva.

Trije tipi so špilali že prej in preprosto sem se en dan odločil, da moram nekaj početi zraven šihta. Mislim nekaj donosnega . V tem trenutku me spet lomi smeh. Šel sem v oštarijo, kjer sem domneval, da se bodo fantje ustavili in jih vprašal če me vzamejo. Najprej sem bil hladno zavrnjen, ker menda da ga že imajo, po nekaj pirih pa smo že prišli blizu. Nazadnje je izpadlo tako, da sem izrinil kitarista in smo začeli kot trio. S tistim mojim predhodnikom je v prvi sapi zgledalo še kar nesramno pa smo se nazadnje kar prijateljsko domenili. K temu je spet pripomogla pijača. Nazadnje je bil še zadovoljen da sem prišel, je imel menda preveč dela, pa žena mu je težila, pa bajto bo delal pa še samo goveje zna špilat…. Nam trem se je moral v kratkem pridružiti še četrti. Morali smo dobiti bobnarja. Matranje z nekimi ritem mašinami in podobno navlako nam je šlo na živce in to je bilo neizogibno. No, potem smo v štirih začeli. Bili smo in smo še zmeraj skupina štirih zelo povprečnih muzikantov. Ampak smo pa nabrali v teh letih fascinantno kilometrino. Tristopetdeset špilov v tako najrazličnejših luknjah , da je včasih že kar hecno. Tako nas tudi stalno spremlja stavek, ki ga je izrekel Franci (drums), ko smo enkrat igrali na neki šupi, ki jo je gospodar moral še tik pred žurom (martinovanje) pospraviti: “ Mater, kuod vse mi špilema!” Ta kilometrina nas tudi rešuje, saj je kar se tiče ostalega dela za trdno ostal v meni (in ostalih tudi) vsidran tisti pristop, ki sem ga omenil v začetku. Zelo težko namreč vadimo, težko vlagamo v muziko kaj prida dela in zelo hitro se nam zdi “še kar”!No, vendar pa lahko mirne duše trdim, da smo še kar primerna muzika za veselice (ohceti tako ali tako ni več!). Veliko igramo zadnja leta tudi privatnih zabav za obletnice in rojstne dneve. Imamo relativno širok repertoar, ki je sicer pretežno sestavljen iz starejših komadov, hrvaške muzike, kakšne novejše slovenske “popevke” nekaj starih rock’n'rollov in seveda govedine.

Napredek ima vedno več obrazov. Nekaterim ljudem pomeni vedno nove izzive, v novotarijah najdejo veselje in vsako novo stvar pograbijo takoj ko se pojavi. Nikoli ne dovolijo, da bi jih tehnične pridobitve prehitele, da bi jih , kakor radi rečemo, čas povozil in bi drugi imeli pred njimi najnovejši tip telefona, računalnika ali kakšne druge tehnike.Nasproti njim so ljudje, ki se jim zdijo vse te “pridobitve” predvsem zelo nepotrebne. Čisto dobro se počutijo s svojimi starimi navadami in najmanj si želijo kakršnihkoli tehničnih novosti, saj jim še stare, ki jih imajo ne pomenijo prav veliko. To so ponavadi pripadniki malo starejše generacije. Včasih ti ljudje posedajo pri omizjih in se nostalgično pogovarjajo o starih časih. Pogosto omenijo kako je bilo življenje bolj v redu , ko ga nismo še spravili v takšne neobvladljivo hitre obrate. Seveda imajo po svoje prav. Življenje smo z vsemi mogočimi načini komunikacije preprosto spustili z vajeti. V dir smo ga pognali s tem da smo stalno z nekom povezani, z svojimi hitrimi prevoznimi sredstvi in še drugimi sto stvarmi, ki jih menda preprosto moramo imeti, pa nam v končni fazi le zakomplicirajo vsakdan.Ko pride tehnično osveščeni tip iz prvega odstavka skozi vrata, nostalgični tipi pri omizju zavijejo z očmi in pomilujoče in zviška premeljejo njegov bedni način življenja. Sicer pa moram priznati, da se mi njegov sistem res ne zdi bogve kako dober. Možakar že ob prihodu z nekom komunicira. Slušalko ima kar fiksno montirano za ušesom. Medtem ko naroča kavo, ki se mu pozneje ohladi ker je nima časa posrkati, se ukvarja s tipkanjem nekih sms-ov. Kasneje nekaj žoka po najnovejšem dlančniku, zraven pa ima cajteng odprt na strani kjer so neke tabele in borzni podatki. Moji fantje še vedeli niso do zdaj za tiste strani, časopis prenehajo brati že na strani, kjer je sudoku, križanka, nagica in dva vica! Po tej strani pa se prijazno posvetijo svojim prijateljem.

Ko zagledam to fotografijo se kljub temu, da po naravi menda nisem nostalgik, zbudijo čustva in spomini. Fotografija je bila posneta (dan gor ali dol) 12. maja 1983. Zadeva se je dogajala na starem placu v Idriji, šlo pa je za prvi “resen” nastop glasbene skupine Šarada. Bog se usmili, tako se je imenovala. Dogodek je bil pravzaprav prihod štafete mladosti v Idrijo, sam nastop omenjenih “rockerjev” pa je bil le majčken delček v pestrem celodnevnem dogajanju.
Tako pa nismo razmišljali štirje, ki smo bili tistih dvajset minut na odru. Na sliki Smo (z leve proti desni) Milan, Iztok in moja malenkost Dare. (to je tist blond mulc z belo kitaro! ) Nekje zadaj za bobni je še Edi, ki pa morate zanj verjeti na besedo , da je tam.
Ne mi štirje smo tisti dan in še eno ali dve naslednji leti razmišljali drugače. Videli smo se na še mnogih odrih in niti na kraj pameti nam ni padlo, da bi nas tisti blaženi adrenalinski naboj, ki nas je opajal tisti majski dan kdaj lahko zapustil.
V ta namen smo nameravali delati tudi svojo muziko. Za razliko od tistikrat dokaj znanih idrijskih punkerskih bendov (Kuzle in Šund) sem bil jaz mnenja, da moramo delati bolj rockersko muziko. Iztok je bil za malenkost bolj nagnjen k komerciali. Poleg Creamov in Uriah heep - ov smo takrat trenirali tudi pesem Stranica dnevnika od Parnih valjakov. Logično smo v svojih “modrih” mladih glavah zaključili, da bi bilo najbolje, če bi postali novi Valjak. Poleg drugega (naj mimogrede omenim, da nas ni niti najmanj motilo, da nismo znali bogve kako dobro igrati na svoje instrumente.) smo torej morali čimprej skomponirati hit in ga izstreliti med zvezde. Besedilo je bilo seveda moje delo. Pozneje smo naredili tudi muziko in …………….

…………….Ostale tri sem po tistih dveh letih vse bolj poredko videval in v teh časih je dogodek, ko kdaj popijem kofe s katerim od njih res nekaj tako …….bolj izjemnega. Vse skupaj me zelo spominja na Balaševičevo pesem, v kateri poje: “Včasih mi pomaha skozi okno avtomobila, a v ulici Jovana Cvijića se igrajo drugi mulci”
Pozabil sem tudi na vse tiste adrenaline in tudi melodija našega “megahita ” je zbledela v mojem spominu.
Ostala pa je porumenela slika, spomin na tisti dan in besedilo pesmi :

TUŽNO JE

Tužno je sam iči nočit
na željezničku stanicu
Tamo ima puno stranih lica
kasnih radnika, starih kurvi
i pospanih pijanica…..
Milicioneri dolaze svaki sat i
traže legitimaciju.

Tužno se je vozit sam
sa poslednjom trolom.
Kroz prozor gledaš
i vidiš samo tamne zgrade,
ko da je crklo sve.
I sve ti se čini crno….pa to i je!
Sreča nije daleko do tvoje stanice!

Tužno je kad spavam sam
u svom velikom krevetu.
četri blijedih zidova
i plafon siv u kog ja gledam dok ne zaspim.
Al to traje, da tamo zaspim sam
pa još i tada imam težak, težak san.

Što je više prošlo vremena i što bih više trebao zaboravit te,
tako svaki dan mi je jasnije,
da bez tebe, bez tebe, bez tebe tužno je sve!

Na Platntaf sem se spomnil večkrat v teh dneh, predvsem zato ker je bilo precej govora o novem cajtengu Blogorola. Sicer jaz te velike pridobitve na slovenskem nebu medijskih zvezd nisem še dobil v roke, sem pa seveda o tem prebral nekaj postov in videl nekaj fotk na blogih. In takoj mi je padlo v oči, da je Blogorola vsaj za zdaj še kar majhna nevpadljiva publikacija, ki so jo sodeč po fotografijah ponekod metali stran kot nadležne reklamne prospekte, ki jih kdaj vtaknejo med liste resnih časopisov. Ko sem prebral informacijo,da je blogorola povrh vsega še zastonj se mi je zazdelo, da je to pravzaprav revival našega glasila.

Kmalu po »zgodovinski« ustanovitvi društva Grča pred dobrimi desetimi leti se je že kmalu pojavila želja , da bi izdajali nekakšno publikacijo, ki bi člane obveščala o naših akcijah in dogodkih. Mimogrede, v osebni izkaznici društva je pisalo tole:
» NAMEN:
Društvo je bilo ustanovljeno z namenom, organizirati in povezati čimveč ljudi s področja Idrijsko - Cerkljanske regije, ki imajo interes organizirano delovati in sodelovati na področju športa, kulture in rekreacije, ter ostalih dejavnosti, ki spadajo v sklop družbenih aktivnosti.«

Prva številka te »publikacije« je izgledala kot en sam stipkan in sprintan A4 format, ki ga je še kot takega kolega Boris z vsemi fintami, ki jih je ponujal word, z vsemi nagibanji in zvijanji fontov in leplenju slik , komaj zapolnil.

Ko sem to prvo številko ugledal na polici v oštariji., ( by the way, tudi pozneje je bilo to glavno distribucijsko mesto) se mi je takoj zazdelo, da se okoli tega pa le da nekaj napraviti. Še isti dan sem glede cajtenga pobaral prezidenta Benđota in pripadajočega sekretarja Mohorja, če bi mi zaupali, da uredim nalednjo številko, saj če se pa že nekaj kao gremo pa le dajmo to napraviti kot je treba. Tako smo naredili (ime smo odobrili na sestanku) prvi PLATNTAF.

Zadeva je sicer tudi pozneje zgledala, vsaj po dimenzijah, dokaj skromno, vendar pa je imela vsaj v principu nekaj prvin pravega cajtenga. Platntaf je imel več strani in več rubrik. Tu in tam je bila kakšna sfotokopirana slika in imeli smo celo dopisnike. Tako je bilo meni treba spisati komaj kakšnih 90 % vsebine .

Vsaka številka je imela UVOD, ki je bil članek o kao aktualnem dogajanju. Aktualnost se je potem vedno nekam izgubila, ker smo štirinajst dni potrebovali, da smo stvari uredili , sfotokopirali in stalali po parih prfarskih oštarijah. Naslednja rubrika se je imenovala NEKAJ KRATKIH in je opisovala čisto konkretne, če se je le dalo bolj hecne, pripetljaje naših članov in ostalih krajevnih modelov. V sredini se je bohotila osrednja zgodba, včasih imenovana SATIRA MESECA ali HUMORESKA. V prvi številki je bil to primerno času PATRIOT V PLANICI.

http://daretovblog.blog.siol.net/2007/03/24/patriot-v-planici-platntaf-marec-1999/

Na koncu so potem sledila še bolj suhoparna sporočila in kakšen prispevek člana balinarjev ali Rally kluba.

Odziv na to skromno pisarijo me je takrat več kot le presenetil , čisto resnično namreč prej nikoli nisem pomislil, da bi kdaj nekaj pisal in da bi ljudje to brali. Za piko na I pa da bi to še odobravali in pohvalili.

Pozneje smo se s tem glasilom sto na uro zabavali več kot tri leta. Kot že rečeno sem večino vsebine prispeval sam in ravno s tega naslova sem se po nekaj letih tudi uprl temu delu, saj se mi ni zdelo pametno, da samo eno mnenje predstavlja vse dogajanje in razmišljanje v društvu in tudi v kraju.

Kljub temu , da sem imel zelo malo pomoči pa sem za insert izbral kratek članek , ki ga je prispeval L.Tone in v njem opisal zelo pomemben dogodek. Kadarkoli se spomnem na Platntaf, se spomnem tudi na ta ocvirek, ki se mi vedno znova zdi maksimalno smešen.

Članek »izčrpno« opisuje celoletno dogajanje v balinarskem društvu, pridobitev novega balinišča, nekaj zahval sponzorjem, na koncu pa opisuje zaključek »kariere« dveh članov. Eden od njiju je tudi avtor članka……..

…….koncu pa bi se Meni in Mirkotu zahvalili za odličen piknik
ob koncu najinih bogatih karijer. Po nama bo zazijala v
balinarskem svetu velika vrzel , ki jo bo le težko zapolniti!!……

BK FARA
Tone

O Platntafu pa pišem na blogu še iz enega razloga. Nekje blizu dvajset zgodbic, ki so izšli tam notri bom v prihodnosti prilepil tudi v moj blog. Pri nekaterih bom zaradi vsebine, ki je mogoče preveč vezana na nek drug čas moral napisati kratek uvod ali vsaj opombo, da gre za star zapis.

(Platntaf je stara idrijska beseda za knjigo, knjižico, učbenik, včasih dokument….)

Odhod na morje ni bila stvar , ki bi jo bilo moč šteti med navadne dogodke. Ne, v mojih sanjah in fantazijah je morebiti zasedal celo najvišje mesto med posebnostmi. Seveda mi je bilo za takšen način razmišljanja dovolj prihranjeno z vsemi pripravami in z obrobnimi zadevami, kot je na primer denar, dela prosti dnevi in podobne banalnosti.
Mama je vso kramo poldrugi dan skladala v avto. To je delala tako kot, kolikor je meni znano, znajo to samo mame. Jaz že nisem srečal nikogar drugega, ki bi to vsaj približno tako dobro obvladal in ki bi bil pripravljen v to vložiti toliko časa in energije.
Odrinili smo zelo zgodaj. Točne ure ne vem , moralo pa je biti okoli šestih, saj sem prej, tako na oko , bedel v nestrpnem pričakovanju kvečjemu dve uri in ob uri vstajanja sem povsem svež in borbeno naravnan v minuti ali dveh stal ob avtu in se spraševal kaj zaboga se vsi toliko obotavljajo.
Karavana je krenila proti plavemu jadranu.

Po prvih kilometrih je takšna vožnja že kmalu postala pričakovana pustolovščina. To je pomenilo, da je nekje blizu Postojne postala neskončno dolga kača, ki se je le stežka premikala naprej. Na novo avtocesto nismo hodili, saj se je itak končala že pri Razdrtem. Včasih se je kača čisto ustavila. Tu in tam smo se pricijazili do kakšne podrtije ali tovornjaka, ki so ga miličniki izločili iz kolone in tako vsaj malo sprostili promet. Marsikateri se je izločil sam, ker se mu je izpod pokrova gosto belo kadilo. Največ takšnih je bilo fičkarjev. Tiste je naš ata gledal malo zviška. Še bolj je zavil z očmi ko je s svojo rjasto lado prehitel katrco ali diano. »Koš na kolesih!«, je rekel in strašno smešno se mu je zdelo.
Stella maris se mi je zdelo nekaj res velikega in posebnega. Nekaj takega, da komaj čakaš da o tem pozneje poveš prijateljem. »Stella maris!!« sem večkrat ponovil sam pri sebi. Bogovsko. Ne knapovski dom v Ankaranu, ne počitnice pri teti v gornjih Jaznah ampak Stella maris.
Ogromen avtokamp je bil sicer s turističnega stališča glede marsičesa nekoliko vprašljiv, vendar si jaz vprašanj nisem postavljal. Postavljali so si jih atiji in mamice, ki so hiteli v obratni smeri od pakiranja. Pri poznem kosilu so bile stvari že toliko znosno urejene, da so si sosedje lahko malo izmenjali grenke izkušnje s predhodniki, ki so kar po vrsti puščali za sabo, vam povem, tako svinjarijo, da ni za povedat. Tisti bolj sitni so se kar prvi dan pohiteli skregat za kakšen parkir plac ali vrv za perilo.

Jaz nisem imel časa, da bi se mešal v to megasindikalno vrvenje. Imel sem cel teden časa, celo Jadransko morje in meter in pol dolg gumijast čoln. Z vesli, seveda.
Pohitel sem, kot najbolj izkušen morski maček, da čimprej izplujem po modrem zalivu, ki čaka samo name, da ga raziščem, da odkrijem še neodkrito in najdem še nenajdeno. Videl sem se že v družbi Jacquesa Costeau-ja. Na obali me je zmotil Ečo, zelo družaben fant mojih let. Bil je zelo zgovoren in sprva sem pomislil, da bi ga sprejel za partnerja. Na njihovi prikolici je bila nalepka Litostroja in to je bil očitno zelo pomemben podatek. Malo me je motilo, ko se mi je smejal, ker sem prišel na morje samo za en teden. On je prišel za tri tedne, če ne celo več….aja pa še v avgustu deset dni. Te malenkosti sem nekako preslišal in mu pokazal čoln. Zdel se mu je smešen. On da je imel že lani večjega, letos imajo pa že takšnega z motorjem. Bemti! To se mi je zdelo pa že preveč. Odločil sem se za samostojno kariero. S svojim čolnom sem nekoliko jezen odveslal zelo daleč od obale. Če že nisem bil na odprtem morju, sem pa bil najmanj dvajset metrov od kopnega. Tam sem se sklonil čez rob čolna, ker sem skozi bistro vodo na dnu videl ježke. Ko se je moje plovilo obrnilo, sem se v trenutku spomnil, da niti slučajno ne znam plavati. Nekako sem vseeno obrnil čoln in se skobacal vanj. Moje motoviljenje je moralo biti dokaj zanimivo, saj je starejši gospod z motornim gumenjakom pripeljal blizu in me nekaj spraševal v meni nerazumljivem jeziku. Očitno je bilo, da me sprašuje, če je vse v redu in jaz sem mu skozi solze med mučnim kozlanjem z iztegnjeno dlanjo kazal, da obvladam situacijo. Za tisti dan sem končal in nadaljeval vse naslednje dni in odkril vse česar nisem pustil za naslednje leto.

Zvečer je vsakemu dnevu sledila obvezna promenada. Ponavadi nas je pot peljala od Umaga do Katora. Med kampom in Katorom je peljala ozka pot in ob njej je bila vsake toliko klopca. Na teh dveh kilometrih sta bila še dva kioska kjer so prodajali sladoled in baraka v kateri je star Šiptar ponujal lesene osle, čaplje in cigaretnice. Foter je na eno tretjino cene zbarantal za veliko leseno vazo in celo življenje ni mogel pozabiti, da se ga je stari naslednje leto spomnil in ga obgovoril. Velikokrat je pravil to zanj izjemno prigodo:
»Ja, prišel je k meni in rekel:’ Ti si od mene kupio vazu’«

No, in drugega vse do Katora, nič. Le tu in tam je kak naivnež namakal trnek ali pa je kak Italianski gurman z macolo nabiral prstace.
Tam pa se je bohotilo čisto na novo zgrajeno zabavišče . Na plakatih je pisalo, da je to Grand Plesier ZA ZA. Dobro, sem si mislil, pa naj bo grantplezir. Vsakih nekaj dni so tam nastopali menda znani umetniki. Tako smo se dvakrat kar malo zadržali. Notri nismo šli, ker je bilo predrago, smo pa vse zelo dobro slišali in videli z majhnega nasipa od zunaj. En večer je notri na vse grlo prepeval zagrebški tenorist Kruno Cigoj. Možakar se mi je zdel kar špasen , posebno ko je pel Kalinko in je skakal v luft, da si je moral siromak z robcem brisati srage s potnega čela. Dva ali tri dni kasneje smo v Katoru poslušali rock bend iz Sarajeva. Imenovali so se Bijelo dugme. Muzika me tudi tokrat ni kaj prida brigala, so pa tipi dobro telovadili. Kuštrasti suhec je med vreščanjem sukal mikrofonsko stojalo in se drl: «da sam , da sam , da sam pekar koji noću radi«

In tako je minil tisti teden. S sindikalnega mravljišča, s te slovenske roštiljade, s tega na izjemno nizkem higienskem nivoju urejenega socialističnega prizorišča smo se vrnili domov in imel sem občutek, da sem bil zelo zelo daleč. In tam se videl in odkril velike stvari, ki so se poleg drugega zelo verjetno zgodile meni prvemu in edinemu.

Katoro in Stella maris sem videl po 34 letih. Za vse večne čase zgrajeni Plesir je že zgodovina. Namesto ogromnih površin ničesar se sedaj od Umaga pa tako rekoč do Savudrije drži vse skupaj. Na kamp prikolicah ni več nalepk slovenskih podjetij in sekreti so maksimalno dobro urejeni. Tipe, ki so takrat razsajali na tistem odru, sem leta pozneje preposlušal do mehanske iztrošenosti vinilnih plošč. Na poti, kjer je sameval Šiptarski rokodelec in njegov rojak sljadoledar, se sedaj skoraj brez presledka stiskajo apartmaji, tenis igrišča, kopališča, bazeni.

Iz tistega časa je ostalo le malo stvari. Na tiste dni me spominjajo zarjaveli lunaparki, kjer debele ciganke s cigareto v ustih prodajajo zlizane žetone. Čisto enaki so tudi okrušeni mini golfi in ulični slikarji, ki portretirajo nemške penzionistke.

Nekoliko mi ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje kaj žene ljudi, da za dokaj velik denar najamejo nekaj kvadratnih metrov rdeče zemlje in si tam sprva želijo kampiranja potem pa v naslednjih dneh storijo vse , da bi vzpostavili stanje , ki bi bilo čimbolj podobno tistemu doma.

Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Raziskoval je pomembne stvari.