“Ja, kitare ti pa res ni treba kupovati!” so bile besede, ki je z njimi dobronamerno skeptično pospremila moj prvi podvig v svetu muzike moja mama, ko sem imel tam nekje sedemnajst let in sem se iznenada odločil za ta “velik” korak. Naj opozorim, da bom glede večine ugotovitev, spominov in trenutnega gledanja na te moje aktivnosti nekoliko ciničen in bi bilo mogoče dobro delati precej navednic  in smeškotov. Pogosto sem namreč prepričan, da ne bi bilo neumno , če bi takrat poslušal starše.

“Posluha nimaš pa tudi če že, bi moral mlajši začeti pa nihče najmanj pet rodov nazaj ni imel posluha in ne pomnimo, da bi kdo v žlahti sploh kdaj poskušal špilati na kakšen instrument!”

“Joj, beda od argumentov!” sem si mislil in šel v idrijski merkator in kupil kitaro melodije Mengeš in enako sta naredila tudi Milan in Iztok . Potem smo gledali v tiste razglašene kitare, ki jih nismo bili sposobni uglasiti in , ki tudi z uglašenimi nismo vedeli kaj početi. Smo jih pa imeli in dober namen tudi. Aja, pa še motiv.Ta mi sicer ni čisto jasen, šlo je pa definitivno za to, da postanemo zvezde. No, pa če že ne kakšne posebne zvezde, pa vsaj toliko, da bodo punce norele za nami. Vsaj toliko!

V tistih časih so me potem zelo boleli prsti. Koliko matranja in živcev prej kot se je sploh nekaj slišalo. Ko pa se je začelo nekaj slišati, se je začel rojevati tudi moj specifičen pristop k glasbi. Kitaro sem stalno nosil s seboj. Dejstvo, da je bilo moje znanje res minimalno, neuglašeno in največkrat neprimerno za ljudska ušesa me ni prav dosti motilo. Verjetno je motilo bolj druge in so se morali sami ubadati s to motnjo.

Z bendom smo potem zadeve le kolikor toliko uglasili in dosegli svoj višek slave. Takrat se spominjam, da si niti slučajno nisem mogel predstavljati, da bi kdaj nehali s tem početjem. Tako smo nehali v dveh letih. Moja muzika se je naslednja leta preselila v skupino “občasnih piknikarsko, oštarijskih, pijanskih brenkanj” , ki jih tudi nisem bil ravno toliko vešč kolikorkrat sem s tem svojim početjem strašil po okolici!Ko sem se “zresnil” (to sem pa obvezno moral dati v navednice ha,ha!), sem kakšno leto ali dve brenkalo skoraj popolnoma postavil v kot. Kako sem potem začel špilati s fanti, ki z njimi to počnem zdaj že slabi dve desetletji, to je pa tudi še kar hecna zadeva.

Trije tipi so špilali že prej in preprosto sem se en dan odločil, da moram nekaj početi zraven šihta. Mislim nekaj donosnega . V tem trenutku me spet lomi smeh. Šel sem v oštarijo, kjer sem domneval, da se bodo fantje ustavili in jih vprašal če me vzamejo. Najprej sem bil hladno zavrnjen, ker menda da ga že imajo, po nekaj pirih pa smo že prišli blizu. Nazadnje je izpadlo tako, da sem izrinil kitarista in smo začeli kot trio. S tistim mojim predhodnikom je v prvi sapi zgledalo še kar nesramno pa smo se nazadnje kar prijateljsko domenili. K temu je spet pripomogla pijača. Nazadnje je bil še zadovoljen da sem prišel, je imel menda preveč dela, pa žena mu je težila, pa bajto bo delal pa še samo goveje zna špilat…. Nam trem se je moral v kratkem pridružiti še četrti. Morali smo dobiti bobnarja. Matranje z nekimi ritem mašinami in podobno navlako nam je šlo na živce in to je bilo neizogibno. No, potem smo v štirih začeli. Bili smo in smo še zmeraj skupina štirih zelo povprečnih muzikantov. Ampak smo pa nabrali v teh letih fascinantno kilometrino. Tristopetdeset špilov v tako najrazličnejših luknjah , da je včasih že kar hecno. Tako nas tudi stalno spremlja stavek, ki ga je izrekel Franci (drums), ko smo enkrat igrali na neki šupi, ki jo je gospodar moral še tik pred žurom (martinovanje) pospraviti: “ Mater, kuod vse mi špilema!” Ta kilometrina nas tudi rešuje, saj je kar se tiče ostalega dela za trdno ostal v meni (in ostalih tudi) vsidran tisti pristop, ki sem ga omenil v začetku. Zelo težko namreč vadimo, težko vlagamo v muziko kaj prida dela in zelo hitro se nam zdi “še kar”!No, vendar pa lahko mirne duše trdim, da smo še kar primerna muzika za veselice (ohceti tako ali tako ni več!). Veliko igramo zadnja leta tudi privatnih zabav za obletnice in rojstne dneve. Imamo relativno širok repertoar, ki je sicer pretežno sestavljen iz starejših komadov, hrvaške muzike, kakšne novejše slovenske “popevke” nekaj starih rock’n'rollov in seveda govedine.

Jagršče so vasica v cerkljanskih hribih. Tipična, nekdaj popolnoma kmečka vas z nekajkrat večjim številom prebivalcev je seveda postal zaselek z maloštevilnimi naseljenimi hišami in zelo majhnim številom tam živečih ljudi. Predvsem mladih je bolj malo. V hlevih se oglaša le še nekaj krav in vsi t.i. aktivni prebivalci hodijo lepo na šiht. Sicer ne gre razumeti tega mojega malodušnega uvoda kot opisa brezvoljnih ljudi, ki živijo tam gor. Kje pa. Jagršče so kraj, ki je brezhibno urejen, pokošen in sploh takšen kot je treba. No in prav tam gori je tisti kos planinskega raja , ki sem ga že nekajkrat na kratko omenil.

Sama vasica bi bila zlahka kulisa za kakšen slovenski film o minulih časih. Hrastovo mizo v samem središču dogajanja čuva dvestoletna lipa, ki poleti dela senco in zlepa ne pusti vsaki bedni plohi, da premoči njene mogočne veje. Nasproti omenjene mize stoji šola. Seveda šola že strašno dolgo ne opravlja več namena, ki bi sledil iz njenega imena. Pravzaprav so zadnji ljudje, ki so v njej gulili šolske klopi že precej v letih. Na desni strani je cerkev. Zraven nje je pripadajoči britof. Če pa iz pozicije, ki sem si jo zamisli pogledamo levo, ugledamo (po mojem skromnem mnenju) najpomembnejši objekt v okolici. Seveda govorim o oštariji. Gre za lokal, ki bi ga skoraj povsod drugje že davno zaprli jamrajoč in stokajoč nad nelikvidnostjo, davki in protikadilskimi zakoni. Vendar , ti ljudje se tudi tukaj ne dajo. Gostilna ostaja, za ljudi, za tradicijo in za življenje kraja.

To nedeljo je imel jagrški patron svoj god. Sveta Uršula je imela svoj praznik. To je eden od dveh dni v letu, ko v Jagršče pride nekaj več ljudi. ( drugi je dan mrtvih!) Včeraj so vaščani svoj praznik združili z blagoslovom dela cerkve, ki so ga obnavljali zadnje mesece. Prišel je škof in vsled tega seveda še precej več ljudi.
Skratka dokaj cerkveno vzdušje, kar običajno ni ravno moje področje, vendar bom v mojem gorskem raju glede tega naredil svetlo izjemo. Ta segment religije se mi zdi najbolj neoporečen in najbolj pozitiven od vsega kar sem iz vsega cerkvenega izluščil v zadnjih letih. Preprosto ne morem prezreti tega prijaznega naboja, ki ga začutiš med temi nasmejanimi in srečnimi obiskovalci, med domačini, ki so ta dan prijazni gostitelji, med tistimi, ki molijo v cerkvi v svoji menda globoki veri, kot tudi tistimi, ki namesto desno, zavijejo na levo in že takoj okupirajo šank.

Sem pa poleg pobožnih opazil tudi karijolo poganskih predhaloveenskih utrinkov

No in za sveto Urško sem v Jagršah nastopil s svojim novim bendom. Svojega starega (skupaj smo že 17 let) seveda nisem zapustil ampak sem se le za to priložnost priključil dvema (občasno jih je bilo pet) mladima fantoma. Kot je razvidno s slike je bil koncept bolj goveje sorte, kar menda tudi ni moja najljubša vloga. Ampak ne tokrat. Tokrat sem se , kljub temu, da sem bil tretiran kot star maček, počutil v vlogi spremljevalca takšnega benda kot pomlajen. Tehnično bomo morali v bodočnosti sicer še mnogo postoriti ampak to vzdušje, ta zanos teh fantičev. Ja, lahko samo rečem: » Kaj bi dal , da bi pri muziki občutil še kdaj takšno veselje kot tisti mali baritonist«

Minulih nekaj dni pa res nisem imel časa. To pa že lahko trdim. Poleg mojih košenj in spravil, ki smo jih hvala bogu zaključili, me je doletelo še to. Ne le, da smo šli igrati na veselico. Ne, kot da to ni dovolj, smo šli drugi dan v nedeljo špilat še na drugo. Ker moram biti za sproščanje svojih globjih navdihov nekoliko bolj na frišno spočit, vam bom opisal nič drugega kot ravno to »veselično » dogajanje.
Najprej naj povem, da se takšnih dvodnevnih podvigov jako bojim. Drugi dan smo ponavadi nerazpoložene podrtije z zribanimi glasilkami. Tokrat smo, mimogrede, zadevo relativno dobro speljali.
Sobotna destinacija je bila v Žireh. Za tistega , ki ne ve prav dobro, naj povem, da je to tam kjer skoraj vsi delajo v Alpini in kjer po šihtu moški oblečejo plave delovne cunje in grejo še zidat. Imajo pa tudi dva gasilska društva in tisto PDG iz Račeve nas je povabilo na gasilsko veselico.
Stvari smo pristopili zelo rutinsko. Kombi, ki nam ga je kot ponavadi za zelo zmerno ceno posodil glasbeni mecen g. Benđo, smo s filigransko natančnostjo naložili.

Tako natovorjeni smo se pripeljali na prizorišče, kjer smo imeli za spremembo dovolj časa in predvsem prostora (bilo je povsem prazno):

da smo lahko opremo postavili in po najboljših močeh uštelali zvok.
To je moje delovno mesto:

Kmalu je prišel tudi prvi gost.

Gospoda smo pozneje (pol treh) opazili, da še vedno vztraja. Izgledal pa je, resnici na ljubo, malo drugače. Po prvem gostu so prihajali še drugi in kmalu je bilo prizorišče polno.

Vsaj toliko pač, kot se pričakuje za veselico z neznanim bendom.

Drugi dan smo že po enajsti uri štartali (kombi je bil naložen od sinoči…yes!!!) in se odpravili v Zakojco. Zopet naj za ilustracijo omenim kateri kraj je to. Vasica v cerkljanskih hribih je znana predvsem po pisatelju Francetu Bevku in njegovi domačiji. Zaradi tega sem na prizorišču tudi opazoval če so kje GRIVARJEVI OTROCI ali vsaj PASTIRCI. Ugledal sem le nekaj PESTRN in zvečer, ko je bil čas odhoda nekaj MALIH UPORNIKOV.

Do Zakojce smo rabili dobro uro. Vmes smo se dvakrat ustavili (kapučino ipd.) . Iz vročinskega kotla v dolini smo se povzpeli v prijetnejše , bolj zeleno okolje

Prej kot smo se lotili, smo morali nekako ozvočiti prizorišče, kjer se je zvrstilo cel kup nastopajočih. Najprej so zapele ženice iz Ruta. Bile so uglašene vsaj dve oktavi više, kot sem si jaz s svojim utrujenim grlom sploh upal pomisliti.
Sledili so Šentviškogorski folkloristi, ljudski humoristi, ki sem jih le delno razumel, nekaj tekmovanj v kmečkih spretnostih

mladi godci

in na vrsti smo bili mi. Ljudi se je nabralo po mojem dokaj veliko in nikakor mi jih ni uspelo poslikati z nobenega kota, ki bi to pokazal, zato sem poskusil posneti parking

Veselico smo pripeljali do konca brez »večjih težav«. Konec je postregel s tradicionalnim post festum izgledom.

Jaz sem v glavnem po zadnjem komadu spet občutil tisto olajšanje, tisti katarzičen občutek, ki mi od vsega tega cirkusa največ pomeni. Menda ne smem spet omenjati , kako nizko ceno dajem tej svoji dejavnosti (sem bil opozorjen, da s tem že pretiravam), sem se pa ob tem opisovanju spomnil na dva bosanska zidarja, ki sta zidarila v eni idrijskih fabrik Ko sta metala malto po zidu, je starejši iznenada sestopil s svoje kavalete in se sesedel na škarpo.
»Pfuj«, je pljunil in nejevoljno vrgel modro, od malte popikano čepico ob tla.
»Šta je Hasane?« , pravi mlajši
»E, Mujo« zajamra Haso « jebemliti takav život. Digneš kamen i eto majstora kao što smo mi!«

Z najinim “ad hoc” duetom sva z Milčetom vstopila v lepe svetle prostore. Prijazno osebje nama je pokazalo kot, kjer se je pozneje dogajala tista dveurna pustna matineja. Kolega je raztegnil harmoniko in opazil sem nekaj poslušalcev, ki so spontano in takoj bruhnili v jok. Nekaterim se je to zgodilo kasneje. Takrat so se eni od tistih prejšnjih že smejali. Ne pri smehu ne pri solzah nisem čisto točno vedel za kaj gre. Oni verjetno tudi ne. Občinstvo je že ob prvih zvokih napolnilo del sobe, ki je bil potem dve uri polno plesišče. Nekateri okorni plesalci so se trudili z gibi, ki so se jih v podzavesti spomnili izpred veliko let. Drugi spet so se gibali prožneje a niso dobro vedeli kaj jih je ta dan doletelo. Energične in vsega mojega razpoložljivega spoštovanja deležne mlade dame so se trudile animirati trudno občinstvo, ki je s špičastimi klobučki, trakci, maskami in velikimi madeži urina na ponošenih trenirkah name delalo ogromno število vtisov. Tisti bolj zdravi so nama ploskali po vsakem komadu. Nisem bil nezadovoljen, da sem bil del dogajanja. Ko sem pred izhodom iz doma starih zahlastal po zraku, ki ni imel vonja po zdravilih in človeških izločkih sem se zavedel, da je bilo to dobro, koristno in……poučno, zelo poučno!!!!