TRIKRATTRI
13.01.2014 ob 12:31V letošnje leto sem, tako kot v vsa prejšnja, vsaj kolikor se jih spomnim, vstopil brez zaobljub in strašno trdnih namenov, kako bom vse živo spremenil. Sem si pa vsaj za tisti prav taprvi dan v letu zadal nek cilj. Da bi šel na Hleviše in da (vsaj) tisti dan ne bi šel, niti na en kofe, v oštarijo. Ko sem zvečer sedel v gostilnici, ki je podobno kot hleviška koča v hribih, moje zavetišče v dolini, sem se tolažil, da sem bil pač polovično uspešen. Izpolnil sem prvi del in popoldne pokuril nekaj od vse praznične košte, za izpolnitev drugega dela pa mi je zmanjkalo trdne moške volje.
O tem kaj me pritegne v nekem gostinskem lokalu je v bistvu dokaj težko pisati. Pa ne, da bi se težko spomnil, kaj je tam prijetnega, dobrega, vedno znova zanimivega. Kje pa! O tem bi lahko pletel cele štrene. Gre za nekaj drugega. Gre za to, da pri nas, kolikor je meni znano, ne obstaja pozitivno razmišljanje o takšne vrste druženju. Že zgolj omenjanje gostilniških večerov, debat in veseljačenja, daje bralcu misliti, da to piše luzer, verjetno zasvojenec in od časa povožen boem, ki ne najde več trdnih tal pod nogami.
Naj kar takoj povem, da me je k ponovnem razmišljanju o tem spodbudil eden naših najeminentnejših športnih komentatorjev. Čeprav zna dec biti jako zoprn in nesramen, se mi je tokrat zelo prikupil s tem, ko je pozval vse kritike planiških prireditev, torej vse tiste, ki se znašajo nad veselimi, pretežno opitimi in razposajenimi Slovenci na tekmah v Planici, naj pridejo pogledat v Kulm. Potem bodo šele videli, kaj pomeni pijančevanje. Naša Planica je po Staretovih besedah prava kulturna ustanova.
Seveda pa je druga zgodba kaj mediji, analitiki, pravičniki in dušebrižniki iz tega potem naredijo. Bog ve, če v Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu.
In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. Pred leti sem se še kar repenčil okoli protikadilskega zakona. Pa še nekadilec povrh vsega. Naj najprej omenim, da sem z rezultati tega zakona maksimalno zadovoljen in da je to ena boljših stvari, ki se je v gostinstvu zgodila. Ni mi pa takrat šlo v račun, da je treba imeti takšen pristop. Da je treba ljudi v to prisiliti. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi se spremenila miselnost. Če bi ljudje nekako sami prišli do istega rezultata. Kar predstavljal sem si svojo zgodbo o prenehanju kajenja. Kakšen optimističen reklamni spot bi bil to, ko bi posneli ubogega gorskega kolesarja, še pred nedavnim hudega kadilca, ki ne more čez nek ubogi dvokilometrski klanec potem pa v nekaj kratkih mesecih premaga tisti in še marsikateri hujši breg. S svetlim pogledom, ponosom in čistimi pljuči. Ampak ne. Pri nas je treba ljudi dati v nič. Njihovo nespametno početje skorajda kriminalizirati in nasploh vzbuditi pri teh ljudeh sram in samozaničevanje.
Podobno je seveda z alkoholom. Saj ni dileme. Marsikateri alkoholiziran človek povzroči tako hude stvari, da ni mogoče reči zanj dobre besede. Tudi žrtev ali svojci žrtve niso tisti, ki bi jim lahko povedali kakšno olajševalno okoliščino. Ne gre pa mi v račun, da se prikazuje enako nizkotno vse ljudi, ki si kdaj privoščijo kakšno veselico. Poštenega človeka, ki je poskrbel za vso varnost in upošteval vsa pravila in nekaj spil za svoj zasluženi denar, se primerja s kriminalci, ki na cestah pobijajo otroke. Zelo redko ali nikoli nisem zasledil, da bi spodbujali organiziranje prevozov na zabave, da bi lokalne male kršitelje morda opozorili ali kaj podobnega. Ne, organi pregona v zasedi počakajo petinsedemdesetletnega moža, ki so zanj vedeli, da je posedel v gostilni, prej kot se je zapeljal po tistem dvesto metrov dolgem kolovozu do doma. Ocarinili so ga za tri penzije, ga za vedno spravili ob vozniško in ga v statistiko postavili ob človeka, ki je trikrat bolj nažgan divjal po avtocesti. V napačno smer.
Lokalček, majhna okrepčevalnica, ki sem jo omenil v začetku se imenuje »Tri krat tri«. Že samo ime pove, da gre za majhen prostor. No, kakšen meter več je kljub vsemu po vsaki stranici. Zelo nasprotno od majhnih dimenzij pa ima gostilnica nečesa drugega. Polna je vsebine. Polna dogajanja. Posebno v teh časih mrtvila in apatije. Tja zahajajo stari, upokojeni knapi, nekaj zares pravih idrijskih originalov. Neizčrpna in žlahtna gora spominov in zgodb. Potem je tu že omenjeno zavetišče rekreativcev, ki v tem koncu sestopijo spet v dolino. Obstaja tudi zanimiva politična heterogenost, zanimiva, zelo redko konfliktna, zato pa večkrat kar malo komična. Mogoče najpomembnejši za dogajanje pa so Graparji. O njih sem pisal v zvezi z njihovim pustnim društvom. Je pa treba povedati, da nikakor ne dovolijo, da bi se lajf omejil na pustni čas. Za dogajanje, vključno z muziko, navadno v izvedbi ad hoc orkestra »kakor kdo more«in vključno s kakšnim do kosti obranim pršutom je vsak izgovor dovolj dober. Ob nedavni dvajseti obletnici lokala smo bili gostje poleg drugega pogoščeni s praženimi vampi. Petnajst ali dvajset kil smo jih spravili v promet. Omeniti pa moram kakopak tudi cel šopek prikupnih natakaric in podjetno gospodinjo, ki očitno ve kako je treba.
No, vidite. To je to. O teh ljudeh ne morem napisati ničesar slabega. Celo zelo nasprotno. Poleg tega pa sem tudi jaz tam. Mogoče se kakšnemu kulturniku, ki me pozna to ne zdi v redu, ampak moram priznati, da je večja možnost, da me najdete tam, kot pa v knjižnici ali galeriji. Ja, prav vesel sem, da sem zraven. Dare