dare.likar@siol.net

V letošnje leto sem, tako kot v vsa prejšnja, vsaj kolikor se jih spomnim, vstopil brez zaobljub in strašno trdnih namenov, kako bom vse živo spremenil. Sem si pa vsaj za tisti prav taprvi dan v letu zadal nek cilj. Da bi šel na Hleviše in da (vsaj) tisti dan ne bi šel, niti na en kofe, v oštarijo. Ko sem zvečer sedel v gostilnici, ki je podobno kot hleviška koča v hribih, moje zavetišče v dolini, sem se tolažil, da sem bil pač polovično uspešen. Izpolnil sem prvi del in popoldne pokuril nekaj od vse praznične košte, za izpolnitev drugega dela pa mi je zmanjkalo trdne moške volje.
O tem kaj me pritegne v nekem gostinskem lokalu je v bistvu dokaj težko pisati. Pa ne, da bi se težko spomnil, kaj je tam prijetnega, dobrega, vedno znova zanimivega. Kje pa! O tem bi lahko pletel cele štrene. Gre za nekaj drugega. Gre za to, da pri nas, kolikor je meni znano, ne obstaja pozitivno razmišljanje o takšne vrste druženju. Že zgolj omenjanje gostilniških večerov, debat in veseljačenja, daje bralcu misliti, da to piše luzer, verjetno zasvojenec in od časa povožen boem, ki ne najde več trdnih tal pod nogami.
Naj kar takoj povem, da me je k ponovnem razmišljanju o tem spodbudil eden naših najeminentnejših športnih komentatorjev. Čeprav zna dec biti jako zoprn in nesramen, se mi je tokrat zelo prikupil s tem, ko je pozval vse kritike planiških prireditev, torej vse tiste, ki se znašajo nad veselimi, pretežno opitimi in razposajenimi Slovenci na tekmah v Planici, naj pridejo pogledat v Kulm. Potem bodo šele videli, kaj pomeni pijančevanje. Naša Planica je po Staretovih besedah prava kulturna ustanova.
Seveda pa je druga zgodba kaj mediji, analitiki, pravičniki in dušebrižniki iz tega potem naredijo. Bog ve, če v Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu.
In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. Pred leti sem se še kar repenčil okoli protikadilskega zakona. Pa še nekadilec povrh vsega. Naj najprej omenim, da sem z rezultati tega zakona maksimalno zadovoljen in da je to ena boljših stvari, ki se je v gostinstvu zgodila. Ni mi pa takrat šlo v račun, da je treba imeti takšen pristop. Da je treba ljudi v to prisiliti. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi se spremenila miselnost. Če bi ljudje nekako sami prišli do istega rezultata. Kar predstavljal sem si svojo zgodbo o prenehanju kajenja. Kakšen optimističen reklamni spot bi bil to, ko bi posneli ubogega gorskega kolesarja, še pred nedavnim hudega kadilca, ki ne more čez nek ubogi dvokilometrski klanec potem pa v nekaj kratkih mesecih premaga tisti in še marsikateri hujši breg. S svetlim pogledom, ponosom in čistimi pljuči. Ampak ne. Pri nas je treba ljudi dati v nič. Njihovo nespametno početje skorajda kriminalizirati in nasploh vzbuditi pri teh ljudeh sram in samozaničevanje.
Podobno je seveda z alkoholom. Saj ni dileme. Marsikateri alkoholiziran človek povzroči tako hude stvari, da ni mogoče reči zanj dobre besede. Tudi žrtev ali svojci žrtve niso tisti, ki bi jim lahko povedali kakšno olajševalno okoliščino. Ne gre pa mi v račun, da se prikazuje enako nizkotno vse ljudi, ki si kdaj privoščijo kakšno veselico. Poštenega človeka, ki je poskrbel za vso varnost in upošteval vsa pravila in nekaj spil za svoj zasluženi denar, se primerja s kriminalci, ki na cestah pobijajo otroke. Zelo redko ali nikoli nisem zasledil, da bi spodbujali organiziranje prevozov na zabave, da bi lokalne male kršitelje morda opozorili ali kaj podobnega. Ne, organi pregona v zasedi počakajo petinsedemdesetletnega moža, ki so zanj vedeli, da je posedel v gostilni, prej kot se je zapeljal po tistem dvesto metrov dolgem kolovozu do doma. Ocarinili so ga za tri penzije, ga za vedno spravili ob vozniško in ga v statistiko postavili ob človeka, ki je trikrat bolj nažgan divjal po avtocesti. V napačno smer.
Lokalček, majhna okrepčevalnica, ki sem jo omenil v začetku se imenuje »Tri krat tri«. Že samo ime pove, da gre za majhen prostor. No, kakšen meter več je kljub vsemu po vsaki stranici. Zelo nasprotno od majhnih dimenzij pa ima gostilnica nečesa drugega. Polna je vsebine. Polna dogajanja. Posebno v teh časih mrtvila in apatije. Tja zahajajo stari, upokojeni knapi, nekaj zares pravih idrijskih originalov. Neizčrpna in žlahtna gora spominov in zgodb. Potem je tu že omenjeno zavetišče rekreativcev, ki v tem koncu sestopijo spet v dolino. Obstaja tudi zanimiva politična heterogenost, zanimiva, zelo redko konfliktna, zato pa večkrat kar malo komična. Mogoče najpomembnejši za dogajanje pa so Graparji. O njih sem pisal v zvezi z njihovim pustnim društvom. Je pa treba povedati, da nikakor ne dovolijo, da bi se lajf omejil na pustni čas. Za dogajanje, vključno z muziko, navadno v izvedbi ad hoc orkestra »kakor kdo more«in vključno s kakšnim do kosti obranim pršutom je vsak izgovor dovolj dober. Ob nedavni dvajseti obletnici lokala smo bili gostje poleg drugega pogoščeni s praženimi vampi. Petnajst ali dvajset kil smo jih spravili v promet. Omeniti pa moram kakopak tudi cel šopek prikupnih natakaric in podjetno gospodinjo, ki očitno ve kako je treba.
No, vidite. To je to. O teh ljudeh ne morem napisati ničesar slabega. Celo zelo nasprotno. Poleg tega pa sem tudi jaz tam. Mogoče se kakšnemu kulturniku, ki me pozna to ne zdi v redu, ampak moram priznati, da je večja možnost, da me najdete tam, kot pa v knjižnici ali galeriji. Ja, prav vesel sem, da sem zraven. Dare

Ko se utrujeni, prezebli muzikant, ki se je celo noč trudil nekje zabavati ljudi in si brisal smrkelj, da se mu ta ne bi primrznil za mikrofon, vrača domov, takrat je zelo normalno, da se vpraša par stvari. Ali pa da vsaj malo razmisli o njih.
Biti muzikant je v očeh marsikoga ena strašno lepa stvar. Kolikokrat sem slišal v življenju: »Jeste, pijete, uživate, malo zagodete … potem vam pa še plačajo!« Včasih sem še malo repliciral na takšne ugotovitve in opozarjal, da tistih sto evrov ni plačilo samo za pet ur muzike, ampak tudi za opremo, prevoz, vaje … O znanju nisem niti upal govoriti. Tisto imajo glasbeniki. Jaz sem še vedno pri muzkontarjih.

V trenutku, kot sem ga omenil zgoraj razmišljam predvsem o muz’kontarski kalvariji, oziroma o tem, kaj vse lahko gre narobe in ubogemu godcu greni in krajša »kariero«.
Zelo pomemben dejavnik je organizator. To je lahko gasilec, lovec, preprost občan, ki praznuje Abrahama ali pa, kakopak, gostinec. Samo po sebi to sploh ni važno. Bolj pomembno je, kako on na godce, ki jih je najel, gleda. Včasih je kakšen pretirano ljubezniv in spoštljiv. Občutek imaš, kot da si velik umetnik in da morajo ljudje biti strašno srečni, da si prinesel svoje zvočnike in kitare mednje. Potem je, hvala bogu, največ takšnih, ki pač skušajo svojo prireditev speljati čimbolj normalno skozi in nam povedo, kje je oder in kje so vtičnice, ostalo pa prepustijo nam.
Zelo zanimiva skupina so začetniki. Za lep primer imamo v spominu mladega fanta, ki so mu ravno na večer, ko smo igrali na poroki v dokaj prestižnem lokalu, prvič dali v roke škarje in platno. Mislim, fant se je kar tresel od živčnosti. Na papir si je do minute natančno splaniral vsakega od osmih ali devetih hodov in vse se mu je podrlo že takoj, ko je neki mulc malo predolgo žvečil svoje njoke. Pa to me še ne bi motilo, če nas ne bi med špilanjem vsaj petkrat ali pa še večlrat ustavil in to sredi pesmi, po dveh ali treh odšpilanih. Kako takšen način igranja vpliva na poslušalce, ki seveda ne vedo, da je trokiranje posledica šefovega razporeda, pa si lahko samo mislite. Ko me je s to svojo nervozo dovolj razkuril, sem stopil za njim v kuhinjo in mu rekel, da če me bo še enkrat ustavil, da bo hudič. Pa je fant tako žalostno pojamral zaradi neuspelega poteka, da sem mu samo svetoval, naj pusti ljudi v miru jesti in se zabavati, pa bo vse v redu. In je bilo res.
Še veliko hujši je ravno tako začetnik, ki pa je poleg tega še zelo poln samega sebe. Tisti mulc v svoji brezhibni lakajski opravi je pritekel že takoj, ko smo parkirali kombi in že prej kot smo uspeli reči dober dan, oddrdral nenavadno opozorilo: »To morate vedeti, da ste danes tukaj samo eni od zaposlenih!« Niti nisem uspel do konca odgovoriti, da mi to že dolgo vemo, on pa očitno še ne, ko nam je že talal vsa nadaljna opozorila. Tip je paradiral cel večer in zaradi njega so se mi začele delati pike. Potem pa se je zgodilo. Poročna torta. Polnoč. Reflektorji, kamere, sto parov oči. In prvi kos, ki ga je dvignil iz visoke, ogromne torte, se je nevarno nagnil. Mislim, da sem kar malo zamižal … in je cepnil na tla sredi vse tiste pompoznosti. Če ne bi bilo dovolj drugega hrupa, bi se izza ene od miz zaslišal drobni, nadvse zadovoljni »yess!«
Najhujši pa je v mojih možganih zapisan model, ki ga imenujem s kratkim imenom »bedak, ki se hoče čez noč preleviti iz vaškega picopeka v vrhunskega slowfood gostinca!« To je tip, ki naredi iz navadne kmečke ohceti maškarado in protokol, ki ga sicer ni nihče posebno željan, vendar on blesti in vztraja, da je to najboljše, kar se sploh lahko dogaja. In kje je tu muzikant? Muzikant je ta večer smet, odvečni kos, ki ga je treba stalno priganjati in mu soliti pamet. Tudi če je nevesta, torej po mojem glavna oseba na prireditvi, želela valček, je bilo to narobe, ker ni on tega zaukazal. Tudi, ko smo sedli po uro in četrt dolgi rundi in nam je švic kapal od obrvi, je modela od nekod prineslo in je bentil, da ravno servirajo solato, takrat ko njegovi talajo solato pa mora bend špilati. Povedal sem mu, da ne poznam, nobene zelenjavne muzike, lahko se pa do naslednjič naučimo tisto od Ane pupedan »Vrtičkarji, vrtičkarji« Pa ni nucalo. Končalo se je tako, da sva si tudi midva s picopekom obljubila dosmrtno zvestobo, za razliko od mladoporočencev pa sva midva sklenila, da se ne bi videvala več, sploh!

Strahovi muzikanta so seveda še mnogoteri in raznoliki. Lahko zboliš pred špilom, lahko imaš hripav glas, lahko si preprosto totalno nerazpoložen. Vendar s tem smo uspeli dokaj dobro opraviti. Naj omenim, da govorim o cca. 500 špilih. In od teh je bilo res večina, velika večina normalno speljanih.
Zelo neljuba situacijo je, da te povabijo nekam kamor ne spadaš. To se nam je v zelo izraziti obliki zgodilo točno enkrat. Mama ženina je z najlepšim namenom, potem ko nas je nekje poslušala, povabila moj bend na ohcet svojega sina. To bi morali videti. Ko se je poleg staršev v restavracijo vsula brigada mularije z oranžnimi in svetlo plavimi lasmi, kot bi ravnokar pobegnili z rave partya, me je bilo kar groza. Mi smo seveda lahko samo odšpilali svoj repertoar. Vmes smo mladini nekaj časa predvajali CD, ki so ga nam prinesli, vsi skupaj pa so nekako ob enih sklenili okupirati eno od diskotek v bližini. Mi pa domov.

Kljub vsemu pa so neljube dogodivščine, ki jih opisujem in, ki jim bom zagotovo enkrat moral napisati nadaljevanje, samo zelo redke in posebne. Če bi bilo vedno tako, se zagotovo s tem ne bi ukvarjal več. Vendar pa ostaja en malo pogostejši strah. V zadnjih časih, se tako organizatorji, kot tudi mi bojimo, da ne bo ljudi. Včasih je vse tako zelo v redu, vsi pogoji so vzpostavljeni, ljudi pa od nikoder. Zanimivo se mi zdi, ko v teh dneh toliko folka jamra, ker so nam ukinili praznik. Meni pa pogosto pade na pamet, da jih v bistvu niti ne potrebujemo. Madona, saj ne praznujemo niti tistih, ki jih imamo.

To silvestrovanje na prostem pa morebiti sploh nima prave zveze s čimerkoli zapisanim. Problem je bil samo ta, da je preveč zeblo. Celo tako zelo, da kanim v bodoče zelo dobro razmisliti, če bi še počel kaj podobnega. Sicer pa … takšnih špilov sem imel v življenju že kar nekaj. Spomnim se na primer Žirov pred leti, ko je bilo –10 stopinj. Pa se mi ni zdelo, da sem tako težko prenašal. To, da v 22 letih doživiš marsikaj, mi je že jasno. Ampak kaj se je spremenilo s to temperaturo!? To je pa zame uganka! Lep muzikantski pozdrav!!

Če v teh časih pišeš ali celo samo razmišljaš o veselicah, druženju, veseljačenju, plesih in takšnih nepotrebnih zadevah, potem to ne zgleda čisto v redu. Skorajda nenormalno zveni. Prižgite vendar radio, televizijo! Razgrnite časopis! Tam boste jasno zvedeli, da smo lačni, nagi in bolni! Tam vam bodo nedvoumno dali vedeti, da zdaj ni niti slučajno pravi čas za to, da greste zvečer od doma, v družbi popijete dva pira, mogoče celo zapojete staro vsem znano zlajnanko in se pozno vrnete domov zadovoljni, ker ste se lahko med prijatelji par ur delali pametne in jim kakopak pojasnili par stvari, ki so jih oni čisto narobe vedeli.

No, pa sem si kljub temu dovolil razmišljati ravno o tem. Kot muzikant to seveda počnem nekoliko pristransko in mogoče za marsikoga nerealno in s čisto napačnimi zaključki. Seveda, saj se kot godec z veseljem spominjam časa pred petimi, da ne govorim pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Takrat smo škripali domala za vsakim vogalom. Vsaka luknja je bila dovolj velika in vsak razlog zadosten za veselico, za ples z živo glasbo in le redkokdaj se je pojavila kakšna težava z obiskom. Tako na hitro bi človek pomislil, da je bilo takrat pri nas desetkrat več ljudi. To pa že vsi vemo, da nekako ni niti približno res.

Ne bi več ponavljal svojih tez, ki so kar po vrsti nasprotne od ugotovitev večine ostalih. V mislih imam trditve, da je upad družabnosti in zabave željnih ljudi posledica zgolj in samo zmanjšanega standarda in strožjega policijskega nadzora. Seveda je kaj od tega delno tudi res, ampak to je manjši del. Tisti večji je nekje v naših glavah in tega danes definitivno ne bomo pojasnili, spremenili pa še manj. Bog ve kaj se naredi celi populaciji, da v roku polovice generacije iz veseljaškega, družabnega, balkanskega naroda postane vase potegnjena, egoistična, pusta družba, ki se njenim pripadnikom zdi vsake minute škoda za to, da bi jo neproduktivno delil z drugimi ljudmi??

In če grem nazaj k tako zvanim veselicam iz preteklosti. Treba je priznati tudi, da so bile to zelo preproste prireditve. Figurativno kdaj rečemo, da »so malo pometli šupo in prvi godec, ki je prišel mimo je raztegnil meh pa je bilo veselo!«

In to je tudi prva stvar, ki jo želim omeniti. Še prej pa moram nekaj na kratko pojasniti. Tega pisanja sem se lotil, ker sem na nek način dobil na veliki prireditvi majhno lekcijo. Kritiki smo pristopili z vso možno ciničnostjo, ki seveda ni popolnoma resna, kar pa ne pomeni, da mislim zdaj olepševati, dejstvo, da smo kdaj pa kdaj komaj kaj boljši od gruče vaških opravljivk, ki skupaj tiščijo glave sredi tržnice. Zanimivo, še bolj pa nepotrebno in neumno pa je bilo dejstvo, da smo svoje šimfanje delili z gospodično, ki zanjo nisem vedel, ampak res nisem imel niti najmanjšega pojma, da je koordinatorka celega, večdnevnega dogajanja. Užaljenost, ki smo jo povzročili, seveda ni bila majhna in tudi razlogov zanjo ni manjkalo. V celo prireditev je bilo namreč vloženega ogromno dela in stresna situacija je še najmanj potrebovala dodatnega pametovanja modrega omizja.
In še to moram na vsak način povedati prej kot nadaljujem. NE VEM kaj je s situacijo narobe, NE VEM kaj bi bilo potrebno storiti in NE VEM kaj se nam je zgodilo. VEM samo, da se mi vse skupaj ne zdi v redu.

Torej iz tistih vaških veselic so nastale ogromne večdnevne prireditve, ki morajo vsebovati čisto vse prvine, ki komurkoli padejo na pamet. Zabavne, kulturne, športne in politične, če pa je vaški praznik povezan s patronom pa še cerkvene. Vse skupaj je dodatno medijsko podprto in bistvo izjav, ki gredo v medije je ponavadi, da bomo naslednje leto vse skupaj še nadgradili.
Tu pa nastane problem. Sicer me v oko zbode dejstvo, da med sodelujočimi tako med nastopajočimi kot tudi med gostinci včasih pogrešam domače ljudi, vendar pa me še veliko bolj čudi in moti pogled na celo morje miz in klopi, ki so milo rečeno, le delno zasedene. Pred mesecem dni sem na eni takšnih dogodkov, ki je poleg vsega še tradicionalen in baje znan po celi Sloveniji in širše, posedel četrt ure in bi zaradi dobrega benda ostal vsaj dve ali tri ure pa med redko posejanimi naključnimi obiskovalci v malodane domačem kraju nisem ugledal znanca. Pa sem šel.

In tako sem spet pri ljudeh. Pri nas samih. Lahko bi sicer sentimentalno opeval stare čase in žure na tistih senikih ampak sami vemo, da s tem ne bi rešili ničesar. Lahko bi tudi pisal o tem kako mi je pompoznost in snobovstvo ob praznikih odveč ampak …. Kakorkoli obračam, spet sem na isti točki.

Nič več nam namreč ni zanimivo. Pika. Tu smo po mojem še najbliže pravemu razlogu. Tisti stari godec je takrat na šupi špilal desetkrat na leto. Zdaj lahko v mesto nekdo pripelje Stonse pa bodo samo prvič zanimivi za ljudi. Naslednjič bo večina ostala doma in šimfala kakšen dolgčas razsaja po teh krajih. Boleče ampak zelo, zelo jasno je tudi, da se je butasta, neosnovana in primitivna razslojenost med ljudmi pokazala tudi na področjih, ki s tem pa res nimajo nobene zveze. Važno je komu je praznik posvečen, važno je kdo žur organizira in kdo bo na prireditvi imel govor.
Tisti že omenjeni kritiki smo imeli precej za povedati okoli propagande in še nekaterih stvareh, ampak po premisleku so se mi oblikovali pravi razlogi za to, da je včasih na prireditvah komaj kaj več publike kot nastopajočih. Ja, nezanimanje pripadnost še sami ne vemo čemu in še kaj bi se našlo, zato bom vse skupaj dal kar na en poenostavljen skupni imenovalec.

Priznajmo si:« Nam se sploh nič več ne ljub’!«

P.S. v bistvu gre za reklamo. Prej namreč kot dobim službo v tehniškem muzeju, kjer bom poleg šuštarja, lončarja in kovača kazal otrokom zakaj in kako se je včasih uporabljala kitara, namreč še vedno z veseljem pridem kamorkoli kjer kdo rabi štiričlanski bend, mogoče samo duet harmonikar – kitarist, za najbolj nezahtevne in če je mogoče tudi malo odštekane … pa pridem tudi sam!

V soboto 18. Junija vabimo na poseben dogodek. Na dvajsetletnico skupine AKORD. Skupine štirih muzikantov, ki v isti postavi vztrajajo že toliko let. V tem času so nabrali nekaj sto zelo raznovrstnih nastopov. Več boste zvedeli na sami prireditvi. Dogodek se bo odvijal na Vrsniku. Za tiste bolj od daleč naj samo na kratko povem, da je to lepa vasica, ki do nje pridemo tako da iz Idrije zavijemo proti Žirem (ali pa obratno) in nekje na pol poti sledimo kažipot. Zgrešiti ni mogoče.

Dogajalo pa se bo.

Predvsem muzika. Povabili smo nekaj mladih muzikantov, nekaj skupin. Pripravljamo kratko predstavitev NAŠIH DVAJSET LET in častimo pasulj. Vsekakor pa garantiramo prijetno druženje v zelo prijetnem okolju. Če nam bo le nebo vsaj za silo naklonjeno.

Začeli naj bi nekako ob sedmih, predstavitev pa planiramo ob devetih, ko se bo začelo temniti. Zelo natančno izdelanega scenarija pa niti ni za pričakovati!!

Vse ostalo pa na VRSNIKU v soboto 18. 6.

(NE LOMITE MI BAGRENJE!)

Še krepko v sedemdesetih sem Djoleta prvič slišal. Bila so to leta,ko smo živeli v Jugoslaviji in o nekaterih stvareh nismo imeli niti najmanjšega pojma. Ena od teh je bila tudi ta, da se noben jezik na svetu v resnici ne imenuje niti srbo-hrvatski niti hrvatsko srbski. To pa je vedela učiteljica, ki nas je strašni jezik vključno s pripadajočo pisavo poučevala. Bila je gospa prava Srbijanka. Prava pravim zaradi stvari, ki sem jih doumel precej let kasneje. Takrat sem se tudi spomnil, da je recimo, ravno términ » sr-hr« šel tršici bolj težko iz ust. Ma ja, saj se niti ni trudila. Lepo nas je učila Srpski. Z zanosom nam je brala Jovana Jovanoviča in še z večjim zanosom Desanko Maksimovič. Marskikdaj je ponosno povedala kakšno iz srbske zgodovine.
»Kad su na engleskom dvoru još ždreli rukama, u Srbiji več se jelo zlatnim viljuškama!!«
Zaboga se ne spomnim v kakšnem kontekstu in zakaj je to povedala, kot že rečeno nismo imeli pojma (in tudi brigalo nas ni), moral pa je biti to zelo močan in pomenljiv stavek, da se mi je za vedno zapisal v možgane.
No, in če že govorimo o zanosu. Ko nam je gospa prinesla ploščo novega srbskega kantavtorja z imenom Djordje Balašević, takrat je tudi kazala precej tega čustva. Očitno jo je Djole s svojo muziko prevzel in plato smo v naslednjih urah redno poslušali, par pesmi pa je tudi lepo vključila v takratni, očitno fleksibilen učni načrt. Posebno je v ta načrt sedla »računajte na nas«, ki smo jo pozneje peli na proslavah in vsakič s tem dali učiteljem in ravnateljici lepo izhodišče za govore, ki so se vedno začenjali in končevali s parolo, računamo na vas, kakopak!!
Na Balaševića sem kasneje bolj ali manj pozabil. Dal sem ga nekam v podzavest skupaj z njegovimi »u razdeljak, panonski mornar, mola mala sad je u Japanu, oprosti mi Katrin« in drugimi takratnimi komadi.
Pozneje, v letih ko sem si dokončno priznal, da kljub temu da razumem, ali v slovarju najdem vsako besedo, niti slučajno nimam blage veze o čem poje Bob Dylan in ko sem na za Bežigradom videl, da je čisto običajen starec, ki me je po vseh letih odpravil s klavrnim, porazno ozvočenim koncertom , takrat enkrat sem Djoleta spet srečal.
Za to se imam zahvaliti sodelavcu, ki mi je prinesel videokaseto. »Balašević v Sava centru 1993« . Bil je to slab posnetek neverjetnega koncerta. Balašević se je takrat pravzaprav vrnil po velikih težavah, ki jih je imel zaradi svojega nasprotovanja vojni, upiranju mobilizaciji in zaradi nasprotovanja razpadu , kakor pravi, njegove domovine. Ravno v tistih letih smo bili vsled vsega tega tudi Slovenci deležni nekaj »nizkih« zaradi našega plebiscita in odcepitve.
No, in ta njegova vrnitev je bila spektakularna in zmagovita. Popolnoma polni dvorani (4000+) je izvedel izčrpen repertoar lekcij o vsem, kar jim je menda že prej pravil in jih pred tem svaril. Nikoli prej ali pozneje nisem nikjer videl, da bi Srbi sprejeli toliko in takšne kritike na svoj račun in za to kritika še nagradili z ovacijami.

Po tistem, ko sem si nekajkrat ogledal ( in poslušal ) omenjeni beograjski koncert, se je moje spoznavanje njegove muzike osredotočilo na nabavljanje vsega, kar se je vsaj malo tikalo njegove glasbe in dogajanja okoli njega. To je pomenilo, da sem v kratkem času nabavil bolj ali manj vse njegove albume, stipkal vsa besedila, dobil nekaj video kaset s koncertov in se lotil poslušanja in v zelo kratkem času doumel, da je v teh dobrih petnajstih letih in po skoraj ravno toliko albumih nastala zgodba , ki daleč presega tisto moje preprosto mnenje, da Djoleta pač »še kar« poznam. Saj veste: Pjesma o jednom pjetlu, Boža zvani pub in Računajte na nas . Ne, ne , tako pa to ne gre.
V teh pesmih sem našel veliko, veliko več. Našel sem neverjetno občutene pripovedi, brezčasno aktualnost, neprekosljiv humor in neverjetno brezhibne in pomenljive tekste. S svojimi besedami je znal umetnik povedati stvari, ki si jih od nekdaj želimo povedati tudi sami, opevati stvari ki jih ceni, ljubezni , ki jih doživlja in karakterje, ki jih sovraži. In vse to znova in znova na pogosto preprost, vsekakor pa izviren in samosvoj način vedno varno pod mejo patetike in popovske cenenosti.
Seveda sem spotoma besedila po svojih močeh tudi opremljal z akordi in se jih nekaj nekako naučil. Glede tega sicer nisem naredil kakšnega izjemnega dela, je pa ob priložnostih , ko se z mojo družbo( ki premore še kakšnega Balaševićevca – Mohor op.) in s pomočjo kitare kdaj bolj po taborniško zabavamo, Djoletova muzika tako imenovani železni repertoar. Takoj mi je postalo tudi jasno, da vse pa le ni tako enostavno v tistih komadih, kot se sliši na prvo uho, predvsem pa se je treba kar potruditi, da dodobra osvojimo besedila, ki so praviloma dober in tudi dokaj obsežen izdelek.
Tam nekje proti koncu rajnkega stoletja sem Balaševića prvič slišal v živo. Bil je to prednovoletni koncert v veliki dvorani v hali Tivoli. Prav dobro nisem vedel kaj naj od koncerta pričakujem. Spomnil sem se edino kolega iz JNA, Puležana , ki mi je pravil, da edino pri Balaševiću ni bilo nikoli dileme, da bo puljska Piramida polna do zadnjega kotička.
Prvi vtis, ko sem nekako četrt ure pred začetkom prišel v skoraj prazno ledeno dvorano ni bil posebno v prid tej zastareli informaciji. Zlahka sem dobil sedež ( kar je bilo na koncertu v Tivoliju zame verjetno prvič), parter je bil popolnoma prazen in scena je bila vse prej kot fascinantna.
Kar se je zgodilo v naslednjih desetih minutah je ta prvi vtis postavilo popolnoma na glavo. Milo rečeno, mi ni bilo nič jasno. Dvorano so ljudje dobesedno okupirali. Polne so bile tribune in do zadnjega kotička je bil poln tudi parter. Verjetno to pomeni kakšnih sedem tisoč ljudi, ki so bili v razponu dobrih treh generacij vendar so , na še eno moje presenečenje, prevladovali zelo mladi, tudi najstniki……..

Tako kot nenavadna struktura publike me je presenetilo tudi vse drugo. Kot prvo bi omenil nenavadno navdušeno, navijaško vzdušje. To o navijaštvu mi je padlo na pamet predvsem zaradi transparentov, ki so po večini odkrivali od kod prihaja tista skupina ljudi. Pisalo je Osijek, Split, Zagreb in še marsikaj iz lijepe njihove. Kasneje sem pred dvorano videl tudi nekaj deset avtobusov iz tistih krajev. Čudno, nisem pričakoval, da ljudje grejo poslušat Balaševića iz Splita v Ljubljano. Seveda je bil vzrok tudi in predvsem v tem, da v tistih letih na hrvaškem srbski glasbeniki niso bili preveč dobrodošli.
Omenjeni obiskovalci, ki so pomenili polovico občinstva so tudi zgledno poskrbeli za splošno vzdušje, ki sem ga v končni fazi lahko poimenoval samo še evforično. Poln parter mladine je zadevo obvladoval do potankosti, poznal pesmi do zadnje note in črke in potegnil za sabo tudi mirne in puste tipe, kakršen sem se na momente počutil tudi sam.
Trajanje koncerta pa je tudi zgodba zase. Štiri ure neto. To je sicer mogoče celo nekoliko preveč posebno za ljudi z malo manj kondicije, vendar pa po drugi strani lahko pohvalimo redko viden zelo pošten nastop. Od Neki novi klinci pa vse do Odlazi cirkus, ki je donel že četrt čez polnoč že ob prižgani razsvetljavi. In vse to brez pavze. Nekje na polovici je napotil svoj bend na kratek odmor, takrat pa sta Djole in pianist sama izvedla nekaj balad. Svašta.
Da pa le je nekaj manjkalo sem opazil šele čez dobro leto ko sem ga poslušal v Križankah. Tam je namreč, veliko bolje ozvočen vzpostavil neprimerno boljši kontakt s publiko in pokazal drugo plat svojega nastopa v kateri je vsaj ravno tako močan kot v izvajanju svojih pesmi. Seveda gre za govorni del nastopa. O tem niti ne bi veliko razpredal. Gre za vice, prigode, recitacije, razmišljanja in vse drugo in vse je dobro in to mora človek preprosto sam doživeti. Tudi glasbeno se je slika za malenkost spremenila. Deležni smo bili nekoliko več ciganske muzike, madžarskega ritma in tudi svoj stalni bend je Djole razširil za tri ciganske majstre. Dva pevca – kitarista in izjemnega violinista. Zelo veliko (ali celo preveč ?) vrhunske glasbe in spet enako evforično vzdušje dolgo štiri ure.
Tudi naslednji ( zaenkrat zame zadnji ) koncert v Križankah (Križanke so zakon) je bil podobno dober in tudi tisti je bil razprodan. Edino kar sem opazil in kar vsaj zaradi mene ne bi bilo potrebno je bila opustitev vseh pesmi, ki so kakorkoli dišali po politiki, po Yugi in podobnem. Pa težko rečem, da je bila to velika izguba, dobrih komadov je bilo vseeno na pretek.
Lahko bi omenil še neverjetno domačnost in spontanost nastopajočih. Težko kje vidiš na koncertu na takšnem nivoju, da se glasbeniki na odru šalijo in sproti dogovarjajo kaj bodo igrali. Občasno se celo niso popolnoma strinjali . Pika na I je bila pa vsekakor poteza žene prof. Duina (pianista) , ki je potem, ko so začeli igrati tretji podaljšek, zaradi svežih večernih temperatur prinesla svojemu dedcu na oder odejo, ga pokrila čez noge in mirno izginila nazaj v zaodrje. Nasploh Djole svoj bend, ki ga spremlja v enaki postavi že precej let vedno omenja kot skupino prijateljev, ki bi bil brez njih kvečjemu »lokalni solist za jutranji program«.
O Balaševiću bi lahko pisal še naprej, lahko bi nabral na kup podatke , številke, imena in dogodke, vendar so te stvari dosegljive na drugih naslovih. Moja želja je bila, da približno opišem moje doživljanje njegove glasbe.
Svojo objavo sem poimenoval »Ne lomite mi bagrenje«. Gre za pesem, ki je po mojem mnenju nekaj najboljšega, kar je človek kdaj napisal kot besedilo za pesem. Ob tej pesmi se spomnim kako smo v kakšni zakajeni diskoteki kot mulci modrovali ob pesmih Child in time, Starway to heaven ali Bohemiam rapsody. Modrovali smo, da je pesem dobra takrat ko ti požene mravljince po hrbtu in dvigne kocine. Jaz sem bagrenje poslušal mogoče tristokrat in zares ne vem, mogoče sem otročji, patetičen in predvsem ne vem kaj je Majstor naredil s to muziko ampak meni se ob tej pesmi to vedno zgodi.
Mogoče moje pisanje zgleda kot reklama, kot bi želel koga vzpodbuditi, da prisluhne zadevi. Seveda to toplo priporočam, vendar pa vem da je to včasih podobno kot športnega nevernika prepričevati o globinah nogometne igre. Ne, to ti je dano ali pa ne! Rečem lahko samo to, da kdor se s tem ni nikoli srečal, ta je prikrajšan za lepe stvari.

Svojega benda nisem omenil že nenavadno dolgo časa. Toliko časa pa menda tudi ne, da bi moral od začetka praviti vse podrobnosti. Naj samo spomnim. Smo štirje modeli, ki skupaj špilamo že 20 let. Z besedo: dvajset. To počnemo ob sobotah, če nas kdo kam povabi. Sicer imamo pa takrat vaje, ki pa največkrat odpadejo, ker imamo vsehsort druge neumnosti. Če pa ne odpadejo, potem trajajo dobro uro, nakar klaviaturist – harmonikar Milan, ki v njegovi bajti tudi zganjamo tisti hrup, prinese klobase ali pršut in na hitro ugotovimo, da za danes znamo že dovolj.

Takšen odnos sicer nakazuje, da smo strašni mački. Stari mački! Strinjal bi se počasi s pridevnikom »stari«, okoli mačkov pa bi se dalo debatirati. Predvsem lahko govorim o sebi, ki sem sicer kar v redu, le malo več posluha bi rabil in občutek za ritem bi mi moral nekdo vcepiti. Ampak to so malenkosti, ki zdaj o njih nima smisla zgubljati besed. Tudi ostali trije imajo vsak kakšen problem. Eden na primer ne more brez stojala za note, drugi pozablja komade in tretji ne ve kje so pavze in podobne reči.

To in dejstvo, da so vaje in nasploh vloženo delo zelo pičlo odmerjeni, pa ne pomeni niti slučajno, da nismo dobri kot sto mater. Nasprotno. Po dvajsetih letih smo kot staro vino. Vedno boljši in več vredni. Vendar pa smo nekako nagnjeni k temu, da kakšno tu in tam pa tudi zamočimo.

Prejšnjo soboto smo sodelovali na dobrodelnem koncertu v Počah nad Cerknim. Špilali smo za nakup gasilskega vozila. Poleg treh narodnozabavnih bendov, jodlarke Tine Drole in Foxy Teens smo kar zažgali. Odigrali smo dve od Crvene jabuke, Pod krošnjo starega bora in Cotton fields od CCR.

akord ostani 3

Pozneje smo, že izven uradnega programa odigrali še eno dolgo rundo. Takrat smo kar nekajkrat usekali mimo. Razmere na odru so bile po vseh prenastavitvah zaradi plejbekarjev in vseh različnih godcev, katastrofalne. Kljub temu smo speljali zadevo do konca in rekli so mi celo, da se ni slišalo nič tako zelo narobe, kot sem po nastopu jamral. Kaj pa vem, jaz se počutim po kakšni slabi predstavi zelo slabo. Potem po dveh dneh pa nekako pogruntam, da smo pač taki in kaj!? Kot bi rekel …kiks bend! Kar se sicer nekoliko slabo sliši ampak temu ni tako. To je kot v nogometu »kiks player« ! To je ponavadi kakšen vrhunski, ponavljam vrhunski, bek, ki ne spusti nobenega napadalca mimo, ima brezhiben pregled nad igro in vse prvine obvlada v piko. Ampak vsake toliko pa kakšno pobiksa. Jebiga!? In ravno to in nič drugega mu preprečuje, da bi ga za par deset milijonov najel Manchester ali Barcelona!

No, mi ostajamo s svojo muziko bolj doma. Včasih se tudi zapeljemo v Gorico, Koper, Maribor ali kamorkoli in tam odigramo kakšen špil, vendar po večini nas poznajo bolj lokalno. Vendar pa to, kot sem že omenil, počnemo skupaj že dvajset let. Točneje, jubilej bomo poskusili praznovati čez dva meseca. Takrat bom o tem še pisal . Več in bolj točno. Tudi o tem, kakšen in kako redek dosežek je v bistvu to in tudi nekaj o tem kaj smo v vseh letih dali skozi. Predvsem pa bom objavil pripadajoča vabila na žur.

Sem pa danes prvič in izjemoma tudi prilepil nekaj od “naše” muzike na blog. Posnetkov nimamo prav veliko, svoje glasbe seveda še manj. Pustimo to, kako je z zvokom pri snemanju z amaterskimi video kamerami. To imam, pa kaj!? lp

Vaške veselice in celonočna muzikarjenja v kakšnem oštarijskem kotu, v neznosnem drenju prepojenem z vonjem domačih mesnin in politega vina zagotovo niso stvari, ki bi me zanimale najbolj od vsega. Ne vem ali sem bil nad tem kdaj zares zelo navdušen, zagotovo pa je tega že kar veliko let.

Verjetno je zaradi tega jasno, da dogodek, ki ga želim opisati ni nekaj vsakdanjega, navadnega pa čeprav se je v Krnicah dogajalo večino vsega iz prvega odstavka.

Ja Idrijske Krnice. V vasico se povzpneš po cesti iz Spodnje Idrije do prvih hiš pa prideš po nekako sedmih kilometrih in potem, ko premagaš toliko višinske razlike, da se cesta zravna že zelo blizu jurja nad morjem. Potem je zadeva za malenkost bolj planotasta, zastonj pa boste tam iskali kakšno posebno gručo hiš, kakšno vaško središče ali kaj podobnega. V resnici se boste vozili ali hodili od ene kmetije do naslednje vedno kar nekaj časa. Vmes pa bo pot zavijala, se spuščala in dvigala, da zagotovo , če niste domačin ali pa naravno talentiran navigator, že zelo kmalu ne boste več vedeli s katere strani ste prišli.

No, kljub vsemu Idrijske Krnice premorejo tudi nekaj kar bi bil center zaselka. Tam so uspeli narediti majhno cerkvico in tam imajo zadružni dom. In v tisti dvorani je sinoči dogajalo. Tradicionalni dogodek, ki sem se ga v dvanajstih letih udeležil malodane vedno, se imenuje preprosto :« Ljudski godci ». Zamisel za takšen shod muzikantov se je utrnila domačinu, ki je bil seveda pred leti tudi aktiven muzikant in je že v prvem letu presegla vsa pričakovanja. Nenavadno koliko ljudi tako ali drugače, zelo začetniško ali pa tudi skoraj virtuozno obvlada kakšen inštrument. Prihajati so začeli stari vaški harmonikarji, citrarji , ad hoc sestavljeni ansambli. Slišali smo nenavadne inštrumente, kot so violinske citre in havajska kitara, slišali orgličarske kvartete in folkloristke ki so muziko delale s svojimi perilniki in grabljami …mislim ni kar ni!

V glavnem, Krničani so od takrat bistveni povečali dvorano in postavili pred vhod še šotor, vendar zanimanje ki ga vsako leto pokažejo ljudje vse to vedno presega. Vedno smo priča neznanski gužvi in vzdušju, ki ga ne vidimo in ne doživimo ravno pogosto. Glavno dogajanje poteka na odru. Tam se vrstijo nastopajoči, domačini, člani turističnega društva pa poskrbijo za tehniko in prijazno vodenje uradnega, ki traja debele štiri ure. Neuradni del pa se dogaja po vseh drugih prostorih, v bifeju, v prehodih, hodnikih, predprostorih in že omenjenem šotoru. Škriplje, cvili, trobi, piska in prepeva se dobesedno v vsakem vogalu. Povsod je videti cele kupe instrumentov, na desetine harmonik, svetlečih baritonov in precej nekonvencionalnih, priložnostniih glasbil.

Tukaj moram omeniti še eno posebnost prireditve. Hrana! Vse mize so polne pladnjev z domačo hrano mesninami, ocvirkovco in prilogami … zastonj! Ja, res. Tako imajo Krničani, ki se jim pri nas reče tudi Vrhovci, to zrihtano že dolgo časa. Že veliko let nazaj so v tem času organizirali koledovanje po vseh domačijah in vse kar so nabrali so potem skuhali in ponudili ljudem na veselici. Ta je bila pred leti za »Dan žena« , ko pa je »AFŽ« izgubila svojo veseličarsko vsebino, pa se to zgodi za ljudske godce.

Jaz ponavadi, razen izjemoma, v uradnem delu nisem nastopal. Ponavadi smo bili ozvočevalci in smo kot »nosilni bend« po koncu programa zašpilali za ples. Ali pa smo tisti večer okupirali kakšnega od omenjenih kotov. Sinoči pa sem bil član čisto novega ansambla z imenom »Štala«. Ostali trie člani so še moj osebni harmonikar Milan, kontrabasist in izjemen glasbenih Hari in starejši gospod Srečko s svojim klarinetom. V bistvu je klarinetist tisti, ki je imel veliko željo občinstvu zaigrati nekaj najlepših Avsenikovih uspešnic, ostali trije pa smo se z največjim veseljem odzvali in ga pri tem spremljali. Sicer je bil gospod v mladih letih aktiven godec, potem pa ni vzel klarineta v roke triinštirideset let, dokler mu ga niso domači pred par leti za sedemdeseti rojstni dan kupili za darilo. Eko, zdaj pa to!

Za konec bi lahko še enkrat omenil tisto iz prvega odstavka. Takšne veselice niso več nekaj, česar bi se nadvse rad udeleževal vsak konec tedna, vendar pa me v Krnicah prevzame nekaj drugega. Kako znajo ljudje v takšnih krajih, kjer so hiše oddaljene med sabo, da se sosedje ne morejo doklicati, kjer je vseh prebivalcev za dober pevski zbor, kako znajo takšni ljudje še stopiti skupaj in nekaj narediti. Pa naj bo to shod godcev, etnološka Oglarska noč, gradnja cerkve ali kaj čisto tretjega. Zdijo se mi takšna skupnost kot očitajoče ogledalo vsem, ki jih iz doline pridemo pogledat in vidimo svojo medsebojno odtujenost in nedružabnost. Ja, takšni ljudje mi res dajo misliti. Niso edini, eno od izjem bom mogoče omenil po pustovanju, so pa redkost, ki bi bilo lepo če bi se našlo veliko več posnemovalcev.

Danes sem vstal zeeelo pozno. Komaj še dovolj zgodaj za kosilo. Imel sem nekoliko zmanjšan apetit in zribane glasilke. Kljub vsemu pa sem se dovolj dobro počutil, da sem po južini šel pogledat skakalno tekmo. Spektakel, ki si zasluži poseben zapis, se dogaja v vasici nad Spodnjo Idrijo. Do tam se povzpneš po dobrih sedem kilo…………..

Ha, playback !? Obljubil sem, da bom o tem napisal nekaj svojih misli. Že takoj na začetku ne moremo mimo dejstva, da že sama beseda zveni zelo negativno. V bistvu ne pomisli človek na nič dobrega v povezavi z besedo playback. Bolj to povezuje z nekakšno prevaro. Prevaro nepoučenih in naivnih ljudi.

Pa recimo, da predvsem v osnovi ne gre samo za to. Domnevam, da so strokovnjaki potuhtali v ozadju predvajano spremljavo za pevce in ansamble iz čisto tehničnih, praktičnih razlogov. V časih, ko še ni bilo digitalne tehnike, mikroprocesorjev, mešalnih miz s spominom in še vseh sort ropotije, ki jo premoremo danes. Tako so bili festivali z več nastopajočimi izvajalci eno samo premeščanje inštrumentov, vlačenje kablov , dolgočasenje gledalcev in polno mučnih tehničnih napak.

Posneta spremljava je takšne situacije briljantno rešila. V osnovi je payback mišljen kot spremljava, se pravi da so pevci resnično odpeli svoje pesmi na neresnično zaigrano glasbo. Ponavadi se v takšnih primerih niti nihče ne spakuje, da igra muziko. Tam ni nobenega benda ali pa se zaradi vizuelnega učinka trudi zraven pevke kvečjemu kakšen osamljen kitarist. Govorim seveda zgolj o dogajanju v živo. Za posnetke, ki se uporabljajo v oddajah, spotih ali filmih je še veliko bolj razumljivo, da niso posnete popolnoma v živo.

Verjetno izvajalci in organizatorji enkrat v preteklosti niso točno vedeli koliko in kako je poslušalec pripravljen sprejeti takšno izvajanje. Pozneje so z olajšanjem ugotovili, da lahko gredo v neslutene skrajnosti. Ljudje pogoltnejo čisto popolnoma vse. Ne vem če imam prav ampak za primer bizarnosti takšnega početja bom navedel narodnozabavni festival. Mogoče ste že slišali za Alpski večer. Tam so se v preteklih letih na pisanobarven oder valili veliki veseli ansambli, ki so pred velikansko foto kuliso Bleda z otokom in gradom vred, jodlali, prepevali, trobili in godli. To so počeli brez mikrofonov, marsikdo tudi brez inštrumenta. Pogosto so trobente ali ogromne klavirske harmonike igrale rosno mlade mladenke v rožnatih krilcih in vse skupaj je spravljalo na noge publiko, ki je dogajanju na odru pritegnila s stoječimi ovacijami.
Zadnja leta je zadeva močno spremenjena. Eden šefov prireditve je spoznal, da je tega zadosti. Pri današnji tehniki bodo ansambli lepo igrali v živo, je zaukazal. Sicer takšnih »spektaklov« ne spremljam prav pogosto, vendar toliko sem pa že videl, da od takrat nastopajo tam samo še glasbeniki. Resni in znani bendi. Cirkuško navlako pa je ta ovira zaustavila že pred vrati.

Takšnih svetlih primerov bi se našlo še nekaj. V osemdesetih letih so naši pevci, s tem mislim razne Marijane Smodete, Aleksandre Ježe in podobne zvezde slovenskega pop neba, potuhtali res lahko pot. Na razne veselice so kot glavni gostje prinesli, verjeli ali ne, svojo avdio kaseto in jo pred našimi očmi vtaknili v kasetar in ob svojih posnetkih kao odpeli nekaj pesmi v nepriključen mikrofon. Saj ne moreš verjet. To je bila zagotovo zelo donosna in enostavna varianta, ki pa je hvala bogu ne videvamo več. Danes mora človek vsaj, če ne drugega, posneti kvaliteten playback in poskrbeti za njegovo brezhibno predvajanje. Vsaj to.

Ima pa ta brezhibnost tudi stranske učinke. Zelo pogosto so dobri bendi žrtve lovcev na playback ravno zaradi dobre izvedbe. Če se sliši čisto original!? Takoj se najde nekdo, ki je prepičan v prevaro. Pa še kitarist menda ni ravno takrat udaril po strunah, ko se je slišalo. Tip, ki seveda še ni slišal za reverb ali chorus, je zmagovalec. Kot plavbackarje je razkril znani bend, ki baje tega nikoli ne počne.

Za popolne prevaranta takšni obsodijo tudi vse, ki uporabljajo namesto bobnarja ritem mašino ali na klaviaturah igrajo zvoke drugih glasbil. Včasih imajo ansambli posnete tudi samo kratke vložke, uvode ipd. , ki se jih pač ne da normalno zašpilati. Sicer sem še vedno stoposto pristaš živih tolkalcev in normalnih zvokov ampak vseeno velja tukaj priznati, da te pridobitve muzikantom včasih celo zakomplicirajo življenje namesto da bi ga jim olajšalo. Ritem mašina na primer, je neusmiljen stroj. Ne popravlja napak in ne zna pospešiti ritma po svojem občutku . Je pa res, da ne zahteva plačila in večerje! Ja, takšne stvari predvsem omogočijo zmanjševanje števila članov benda in racionalizacijo stroškov. Organizatorju pa to prija, glede na to, da ljudje kot že rečeno …pogoltnejo vse!

Največji biseri pa so v povezavi z današnjo temo že prej omenjeni »lovci na playback«. To so tipi, ki razkrivajo prevare v šovbiznisu. Tudi mene so že našli. Sicer sem v vseh letih muzikarjenja še vsako noto zašpilal ali pa falil sam. Niti sekunde še ni nekaj špilalo namesto mene. Vendar pa nas je takšen veleum pred mnogimi leti napadel na odru. Takrat smo imeli še dokaj primitivno opremo in v racku smo imeli za muziko med pavzo vgrajen kar avtoradio. Pijani glasbeni analitik se je zapičil ravno vanj. »Aha, zdaj vas pa imam, banda prevarantska!«
Zastonj sem mu dopovedoval zakaj imamo tisto reč in, da pa že zadosti fušamo, da je jasno, da igramo v živo. Ni razumel, kaj hočem reči, ko sem mu opravil, da playback nikoli ne fuša.

Še celo harmonikarja, ki je v osmici cel večer igral na suho, je eden takšnih obtožil prevare. Opazil je, da ima majster vgrajen nekakšen displaj in takoj je zaključil, da namesto njega v harmoniki igra nekakšen mp player in gotovo. Nič ni pomagalo, da sem mu dopovedoval, da za silo realistično reproduciranje s takšne naprave potrebuješ ozvočenje in vsaj 12 colske zvočnike …..ne, tipu se je tisto slišalo ven iz meha in pika.

Najhujši argument se mi zdi tisti, da je vse utihnilo, ko je zmanjkalo elektrike. Zastonj zatrjujem, da še tako poštenemu bendu takrat vse utihne. Dobro, nekje se lahko čisto potiho še sliši kakšen klarinet ampak, električne kitare, basi in mikrofoni… to pač utihne pa naj bo v igri kakšen plejbek ali ne.

Za najboljšega odkritelja plejbekerja pa sem izbral razočaranega ljubitelja Lojzeta Slaka. Za dokaz, da so igrali in peli na matrico (kar, mimogrede, zagotovo mislim, da ni res) mu je bil podatek, da so imeli na dveh gasilskih veselicah isti vrstni red pesmi. Za nameček so celo pravili med komadi iste vice. Sprva nisem mogel razumeti kaj mi možakar pripoveduje, potem pa mi je vžgalo. Doumel je, da so Slaki imeli posneto kompletno veselico od začetka do konca. Ja, to bi bil pa res plejbek in pol.

Moje mnenje je, da bendi v veliki večini igrajo v živo. Tako na veselicah kot tudi na koncertih. Posebno ansambli s kompletno zasedbo to počnejo tako. Tisti, ki hočejo ustvariti tudi stik s publiko drugače tudi ne morejo delati in predvsem, bi se na kakšen drug način veliko bolj matrali delati muziko.

Zadeva se spremeni predvsem, ko se na odru glasba umakne v drugi plan. Ko je le del večje predstave. Plesno igralsko cirkuške atrakcije. Takrat zaradi celega performansa nastopi tehnika. In ja, playback. Me pa takšne reči tako malo zanimajo, da mi je za slednjega čisto popolnoma vseeno.

Tako imam že dolgo veliko raje kakšno zakotno brenkanje, improvizacijo v kavarni, trubače npr. v obliki Idrijski Purtravk ali kakšnega zanesenega harmonikarja. Prav malo me še zanima kako igrajo bendi na veselicah. Naj se drugi ubadajo s čim si godci pomagajo in s čim ne. Prav tako ne grem več na rock koncert. Po Stonsih v Zagrebu pred dobrimi desetimi leti me to preprosto ne zanima več. Ena od izjem je npr. Balašević kadar se zmoti in pride v Ljubljano.

Sam bom pa tudi še odšpilal kakšno veselico ali privatno zabavo. Dokler bo kdo pripravljen poslušati muziko, ki jo delam skupaj s svojimi godci …. Vedno, ampak res čisto vedno, brez »tiste reči« !

Malo na dolgo … pa kaj hočemo. Lep pozdrav!

Nekatere človeške dejavnosti zgledajo, kot da so nepogrešljiv del obstoja ljudi in si ni niti mogoče predstavljati kakšno bi bilo življenje brez tega. Recimo branje. Čisto samo po sebi normalno je, da ljudje berejo. Če pa pogledamo zadevo malo od bliže, dobimo zelo zanimive podatke. Spoznali bomo, da glede na stotisoče let, kar se je človek spustil z vej v bistvu prebira besedila zapisana s pomočjo takšnih ali drugačnih znakov šele čisto majhen trenutek. Komaj nekaj tisočletij je odkar so potuhtali prve črke in še drastično krajše obdobe te črke pozna velik del ljudi. In prav tako nikjer ne piše, da se bo z branjem človeška vrsta kratkočasila ali se na ta način izobraževala še veliko let v bodočnosti. Čisto lahko bo to početje postalo zastarelo, informacije pa se nam bodo pod sivo skorjo infiltrirale na kakšen čisto drugačen način, ki je zdaj fantazija, takrat pa bo čisto popolnoma samoumevna reč.

Pa niti nisem želel pisati o branju. V bistvu sem razmišljal o muzikantih. Muzikant, kot si jaz to predstavljam, je tip ki igra na instrument. To pomeni, da izvablja iz instrumenta zvoke tako, da resnično pritiska na tipke, trza strune ali denimo piha v lesen ali plehnat ror. No, in kot takšen bo po mojem mnenju zelo kmalu, mislim, res zelo kmalu na ogled samo še na etno prireditvah, ki bodo poudarjale našo bolj ali manj davno preteklost ali pa v Bistri v tehniškem muzeju. Tam bodo ljudje lahko občudovali na primer lončarja in njegove spretne prste, par metrov naprej bo mojster koval žeblje, družbo mu bo delal rokodelec, ki bo spretno pletel velik koš in nekje čisto na koncu bo na ogled muzikant. Turistični vodič bo ljudem pojasnil kaj je to za ena reč »muzikant«, kaj je takšen dec delal, čemu je njegova dejavnost služila in kaj je nadomestilo njega z njegovimi kištami, rori in žicami vred.
Za večje skupine bo godec tudi zabrenkal nekaj tonov in hripavo zapel v tisto reč pred sabo!

Seveda se bodo ljudje po večini le bežno ustavili pri godcu, saj bo le eden v nizu pozabljenih poklicev. Kdor pa bo želel zvedeti kaj več pa bo v knjižnicah in zgodovinskih arhivih lahko odkril kako je šla njegova pot navzdol.

Vsekakor lahko rečemo, da je bil godec v nekem obdobju dokaj zaželjena vrsta in so ga bili ljudje povsod veseli. Vabili so ga na zabave, veselice in ohceti. Prve težave pri njegovem delu so se pojavile, ko je začel za svoje delo zahtevati plačilo. Pred tem je bilo dovolj, da je s kakšne svatbe prinesel lačni deci domov polne žepe kruha in kakšno klobaso. Vendar pa se je izkazalo, da to ni posebno donosno, instrumenti pa stanejo veliko denarja.
Vendar pa, prave težave so se začele drugje. Pvzročil jih je nihče drug kot tehnični napredek. Prava pa čeprav morda položna pot navzdol, se je začela, ko je človek potuhtal, kako glasbo posneti na plastično ploščo in jo pozneje s pomočjo hrumečih zvočnikov predvajati ljudem. Ne vem če je to tako definirano, ampak po mojem se je propad muzikantstva začel z dnem, ko je prvi par zaplesal na posneto glasbo.

Seveda je bila sprva razlika med živimi glasbeniki in hreščanjem iz lesenih kišt ogromna in še vedno seveda v prid pravim godcem. Ampak tehnika ima vedno to lastnost, dobro ali slabo, da napreduje. Izdelovati so začeli velika, močna ozvočenja, ki so glasbo pojačala in je postala slišna in dostopna za velike množice. Pojavljati pa so se začeli tudi snemalni studiji in vse skupaj je postalo industrija. Sprva je ta imela namen zadovoljiti človeška ušesa, željna glasbe in plesa. Takšnemu lepemu namenu seveda ne gre gledati v zobe. A kaj, ko je vse kar je lepo tudi lahko pokvarljivo. Tako je, saj drugače ni moglo biti, človek v kratkem potuhtal, da se človeška čutila da zelo lepo tudi prinašati okoli.

Stvari je poenostavljal. Veliki orkestri so se umikali manjšim zasedbam in te so se v plesnih dvoranah umikale gramofonskim ploščam. In če smo omenili kot enega od prvih usodnih udarcev tisti prvi ples na posnetek, lahko za končni smrtni udarec omenimo stroj, ki ga poznamo v takšni obliki nekako dvajset let. Kot vsaka tehnična »pridobitev« je seveda trajalo nekaj časa in potrebno je bilo nekaj kobacanja in spotikanja, vendar zdaj je tukaj.
Idealna naprava za zabave in ohceti, abrahamove žure ali novoletna srečanja. Organizatorji in tisti, ki ljudi povabijo, si celo upajo poudarjati, da bo poleg dobre hrane in obilice pijače v ponudbi tudi »živa glasba«. Ja, seveda, če je tam stroj, ki dela živo glasbo.

Ljudi pa tehnika v takšnem obdobju po večini ne zanima. Mogoče sicer kateri reče, kako da je bilo lani bolj živahno ali pa da se mu kljub vsemu zdi nekaj malo drugače. Pa to je le trenutek slabosti in nepomembna dilema izpuhti v zrak.

Ljudje pa nazdravijo, zavriskajo in nekateri se celo zavrtijo. Saj zakaj pa je živa muzika, če ne za to ???

Naslednjič: “plajback”

O moji muziki pa res že dolgo časa nisem ničesar napisal. V bistvu je takšen moj pristop zelo simptomatičen za celoten odnos, ki ga imam do te svoje dejavnosti. Za razliko od nekaterih, predvsem dosti mlajših in bolj ustvarjalnih brenkačev, jaz svoje ukvarjanje z glasbo zreduciram na minimalen čas ob kakšnih sobotnih večerih. Takrat namreč igramo na kakšni ohceti ali veselici. Če ni ničesar takega, potem imamo v soboto vaje, ki pa so po svoji intenzivnosti in trajanju tudi povsem v enakem stilu. Ponavadi to zgleda tako, da prinesem nek nov komad, ki sem ga doma sprintal na papir, posnel na cede in pogruntal akorde. Potem se s tisto rečjo trudimo nekako pol ure in »pocahnamo« kaj bi približno radi. Takrat enkrat ugotovimo, da mora še vsak od nas zadevo preposlušati doma in tako zoprno brenkanje preložimo do nadaljnega. Veliko pesmi mora tako doživeti pogosto usodo, da jih šele skozi nekaj živih nastopov za silo znosno porihtamo. Na vajah potem še odšpilamo nekaj starih stvari in po dobri uri naš klaviaturist-harmonikar, ki je tudi naš gostitelj, stopi v kevder in prinese kakšno stvar, ki nas v hipu začne bolj zanimati od vse pop, rock in goveje muzike skupaj. Včasih je to hladno pivo, pogosto pa tudi kaj konkretno mesnatega.

Seveda se takšen pristop odraža v vsem, kar se kasneje sliši z odra, kjer razsajamo. V kvaliteti predvsem pa v sigurnosti in usklajenosti. Vendar pa ni kaj dosti verjetno, da bi se veliko bolj intenzivno zagnali v ta svoj hobi in to bistveno spremenili. V bistvu je naša muzika postala bolj navada in nekaj, kar pač počnemo in nam ne pomeni ravno nečesa življensko važnega, vemo pa, da bi, če bi s tem končali, to pogrešali, predvsem pa bi zelo težko začeli muzicirati znova z drugimi muzikanti.

O razliki med nami in mlajšimi in ustvarjalnejšimi glasbeniki pa pišem zaradi sinočnjega dogodka, ki smo se ga udeležili. Organizatorji so ga priročno poimenovali »Rock Vrsnik«. Vrsnik je vasica v hribih med Idrijo in Žirmi in tudi naš vadbeni prostor je tam gori. Kaj je ROCK pa ne bi tukaj na dolgo tolmačil. Je pa to zagotovo tisto, kar smo sinoči slišali na Vrsniku. Prišli smo zraven zaradi zelo praktičnih razlogov. Kaj posebno veliko rockerskega sicer nismo zašpilali, organizator pa nas je povabil predvsem zato, ker je želel tako rešiti problem okoli ozvočenja. Trije bendi, ki so razturali večji del večera so nas tako imeli v bistvu za ozvočevalce in so bili vsaj v začetku do nas »profesionalno« zahtevni in pozneje nekateri tudi »zvezdniško« kritični. Komunikacija na žalost ni uspela prebiti teh ovir toliko, da bi fantom pojasnil zadeve. Zelo velika je namreč razlika med profesionalnimi ozvočevalci in tistim, ko te vaški organizator vpraša, če bodo lahko »eni fantje vmes nekaj zašpilali«! Predvsem je pri tisti prvi, profi varianti treba precej prej priti na prizorišče in skupaj z nastopajočimi urediti stvari. Poleg tega je treba vedeti, kakšne so zahteve, si sposoditi dodatne (posebno basovske) bokse in še marsikaj drugega.

No, kljub vsemu je naše ozvočenje presenetljivo dobro preneslo preizkus. Mislim, slišalo se je res dobro. Ma kaj dobro, grmelo je sto na uro. Nekateri od fantov so sicer šimfali (nas kmete), da se na odru ne sliši tako kot bi se moralo, čeprav so monitorji garali do fula. Ja pa so imeli kar prav. Posledica tistega kar sem omenjal malo prej.

Sicer pa moram omeniti nastopajoče. Špilali so trije rock bendi. Suzine semiške, Hillbillys in Roksy Venom. Nekako niti ne bi pisal tukaj posebne glasbene ocene za vsakega posebej. Suzine semiške poznam že od prej in tipi pač znajo igrato rock’n'roll. Vsak posebej, vsi skupaj pa sploh. Imajo zanimive lastne skladbe, ki so sicer večinoma narejene iz preizkušenih grifov, vendar nikakor ne enostavne in dolgočasne. Prvič pa sem jih slišal špilati tudi druge komade. Zelo dobro in zelo zanimivo.

Hilbillys so zanimiv bend iz Gor nad Idirijo. Gre za klapo mladega zanesenjaka, ki s pomočjo solidnih lokalnih muzikantov spravlja v življenje svoje starorockerske želje in ideje. Mislim, to bi morali videt. Se pravi slišati. Fant je bobnar in pevec in vsi skupaj z zelo veliko energije obdelujejo Purple, Doorse in podobne legende. Ne ustrašijo se Floydov ali česarkoli podobnega. Mogoče na momente nekoliko preveč strgane kitare in nekoliko preveč neresnega brenkanja v pavzah med komadi, drugače pa, mislim, res zakon.

RoksyVenom, ki ne vem kako se prav napiše so bili najmlajši bend in so se, kolikor je meni neslo, po večini odločili za oživljanje Guns’n'roses.To so počeli zelo solidno in dokaj suvereno, čeprav je bil baje to šele njihov drugi nastop. Tudi vokalno je tip še kar nekako speljal zadevo, mu pa nekako ne prerokujem dolge kariere, če bo tako delal s svojimi glasilkami. S svojim zvezdništvom pa itak ne bo imel težav. Očitno se že zdaj počuti, kot da je na vrhu rockerskega sveta!

In ravno tukaj bi še enkrat omenil tisto iz uvoda. Očitno fantom muzika pomeni zelo veliko. Vanjo vlagajo veliko svojega časa in energije. Kar zmorejo pokazati je za moje pojme zelo veliko in kvalitetno. Nikakor zame tudi ni merilo, da so ljudje potem, ko smo mi zašpilali svoje popevkarsko, dalmatinsko slovenske tralalaje, šele prišli na plesišče. To naše muzikarjenje je pač čisto drug svet in nobena prava primerjava mi ne pade na pamet.
Lahko se ob nastopih mladih rockerjev kvečjemu spomnim na čas, ko sem sam po prvih nastopih paradiral po vasi kot pav, ki je izumil bel purfel. Ja, takrat sem bil prepričan, da je muzika najvažnejša stvar na svetu. Marička,kako se stvari spremenijo!