Čudovito!

9.08.2012

Tistih nekaj posameznikov, ki smo se z njimi našli na neki podobni valovni dolžini in se družimo, komentiramo, spremljamo drug drugega na internetu in hvala bogu tu in tam to druženje oplemenitimo tudi s kakšnim srečanjem v resničnem svetu, verjetno ni ostalo neopaženo, da name apatija in nedogajanje in podobni dejavniki ne delujejo ravno najbolje. V bistvu se včasih kar vprašam kaj je z mano. Kaj se mi je treba truditi s temi svojimi teksti, kaj me sili, da ne zdržim, da ne bi vsake ideje še tople objavil na teh straneh, kaj se mi je treba vsakič znova in vsakič posebej truditi biti izviren in se ogibati ponavljanju in enoličnosti. Zakaj imam fiksno idejo, da je samo besedilo od nekaj tisoč znakov naprej vredno, da je zapisano na blogu in še polno takšnih neumnosti.

Zanimivo, kako da se včasih ne vprašam kakšnih drugih stvari. Ob tem, ko nekateri pametni, celo visoko intelektualni osebki, prave eminence brez težav gonijo ena in ista nakladanja brez bojazni, da bi zanje poželi kaj manj odobravanja in zanimanja.
Kako, da me včasih ne zanima poleg tega ali ne bi mogel v času, ko pišem, delati kaj bolj pametnega pa celo tudi to ali se mi lahko kdaj pa kdaj preprosto ne da. Ali se mi lahko vsi ti modeli zdijo preprosto malo prebutasti, ali pa prepametni, saj ni važno, da bi zgubljal čas v njihovi družbi.

Ali ne bi bilo bolj pametno. Če bi si priznal, da sem jih sit. In da …

se mi ne da več poslušati kako so neki ljudje pred tričetrt stoletja pobili neke druge ljudi in se še zdaj ne glede na jalovost in škodljivost tega početja pol naroda ne more zediniti ali je več tapravih pobilo taprave ali preveč napačnih napačne!?
Ne da se mi več poslušati kako država nekam tone. Kako vsak teden vrata zapre vsaj ena orenh fabrika in nikomur ni treba niti poskušati iskati razlogov za to.
Ne morem več poslušati kako neke velesile, ki so njihovi ljudje itak da so tudi sami do vratu v dreku, rešujejo neke druge države, oziroma bodo kao kmalu tudi nas, namesto da bi priznale, da je to njihovo početje že od začetka projekta samo plan B kako črpati denar iz proračunov teh držav.
Ne morem več poslušati kako cela vrsta nekih agencij, ki njihovi eksperti nimajo pojma kje je Slovenija, dnevno objavlja podatke o tem kako naše bonitete postajajo en drek vredne. Poleg tega to počnejo za ogromen denar, medtem ko bi jim jaz to lahko povedal popolnoma zastonj.
Ne gre mi več skozi prebavila nakladanje o tem kako so eni pokvarjeni in drugi dobri potem, ko so imeli eni in drugi obilo časa, možnosti in moči, da bi se pokazali v kakršnikoli luči. Pa smo od njih izvedeli samo to, da so boljši od tadrugih in da si zato zaslužijo vsaj za eno armado navijačev. Tisto zaradi česar jih pa v bistvu imamo jim pa pač ne gre. Ups, so what!?

In kaj zdaj. Saj s temi omejitvami nisem za nikamor več. Očitno stvari ne razumem. Očitno je to, da nisem sposoben stalno, vedno in povsod bluziti enega in istega, znak moje omejenosti. Očitno je omejenost ravno nasprotno sorazmerna s tem kako imaš oči, ušesa in čustva namenjena tudi za druge stvari kot za gledanje skozi čisto majhno luknjico, poslušanju skozi tanko cev in renčanju na ljudi, ki so prijazni s tabo.

Nič, jaz bom kar priznal. Jaz se na stvari ne spoznam. Evo, saj ni bilo niti težko. Jaz pač ne vem kako bi bilo treba! Kaj bi kdo moral natančno storiti. Kljub vsemu še vedno naivno pričakujem, da so za to izšolani, nastavljeni, spoštovani in dobro plačani neki drugi ljudje. Jaz pa bom v zameno za odsotnost vseh teh prvin pripravljen delati in od tega svojega dela živeti s svojimi nekje bistveno bliže dnu od njih.

Naivno, res. Ampak to je vse skupaj stvar kriterijev, ki si jih v veliki meri ustvarimo sami. Jaz na primer marsičem s tistega spiska ne vidim tako neznansko vrednih stvari.

Pa ne bom nič veliko kompliciral. Letos je lepo poletje. Velikokrat grem v Belo in se parkrat fliknem v Idrijco. Pokosil in pograbil, seveda z izdatno pomočjo ostalih sokmetovalcev, sem šest hektarov velik del naše gorate domovine. Pripravlil sem drva za tri bajte. Velikokrat se pod večer vsedem z deci in spijem en fouš pir.

Včeraj pa smo s tremi avti šli čisto malo čez mejo pogledat kakšno morje imajo Hrvati. Morje je bilo toplo in zastonj. Najmlajši in najstarejši od odprave sva se usedla v senco in si mislila: What a wonderful world!!

  • Share/Bookmark

MIZA

3.08.2012

Miza je v bistvu kar hvaležen motiv. V zvezi z njo nam lahko na pamet pade še marsikaj razen pustega kosa pohištva. Miza je lahko simbol druženja, simbol samostojnosti, simbol družinske sreče in miru. »Pazi prijatelj, po tej mizi pa najbolj moja pest udari!« sem enkrat nekje napisal. Pesem se mi zdi malo preokorna, da bi jo tukaj objavljal in je niti ne bom iskal, vem pa da se je končala z besedami »tam boš močnejši in glasnih besed, ta miza, ta kot, veš, to je pa moje!!« Torej je opisovala ponos in neko jasno zavest o svoji identiteti.

Za mizo se zbere družina. V teh časih to ni več vsak dan. Zelo nasprotno. Prav poredko se zgodi. Je pa zato takrat, ko se skupaj zberejo res vsi člani in še kakšen nov zraven, dogodek. Dogodek daleč od rutine in navadnosti.

Potem je tu še omizje. Jaz sicer trenutno ne najdem velikih besed za svojo utrujeno družbo, ki nima več časa sama zase, potem pa, če slučajno že najde prostor in prgišče minut za gostilniško mizo, med kašljanjem in srkanjem, med cigareto in vrčkom ne uspe pustiti človeku do besede, drug čez drugega nihče ne da prav niti tistemu, ki molči in po odhodu človek ne ve, da bi za omizjem s kom o čem govoril.

Ima pa miza tudi zelo jasen pomen. Posebno obložena ali celo okrašena pomeni, da so stvari urejene. Da je poskrbljeno za bistvene zadeve. Da ljudje niso lačni, premraženi in da lahko potem, ko vstanejo rešujejo dileme in težave svojega vsakdana.

No, malo sem tudi naložil. Ampak povsem pa tudi ne. Potem ko je po mnogih letih pod zobom časa klonila debela masivna miza, sem se zavedel, da bo treba nekaj ukreniti. Ko nekako ni stekla nabava masivnih desk smrekove sušice, sem se zadeve lotil drugače. Domov sem navozil nekaj kvadratnih tramičev in se lotil oblanja. Pooblane tramčke sem z navojnimi letvami zvijačil skupaj, iz krajših kosov pa napravil noge. Mogoče bi kdo glede na slike mislil, da sem se ustvarjalno trudil z barvami lesa in podobnimi rečmi, vendar je resnica ta, da gre v bistvu za odpadne palete in sem uporabil, kar sem kolikor toliko nepoškodovanega dobil. Predvsem je bilo treba stvari zelo temeljito prebrusiti. In ne samo enkrat. Moral sem tudi zamašiti in prešlifati nekaj lukenj od žebljev in špranj med lesenimi deli. Nazadnje sem kupil še kvalitetno barvo. In Eko!!

  • Share/Bookmark

Togoban

18.01.2012

Že kar nekajkrat so me povprašali zakaj ne pišem o otrocih. Ponavadi je bilo to vprašanje malo šaljivo, seveda povezano s tem, da imam veliko družino in bi bil torej lahko na nek način svetovalec ali pa vsaj bi lahko, kot se reče, delil z ljudmi izkušnje. Moj odgovor je bil nekako takšen, da nasvete delijo običajno ravno tisti, ki bi jih sami najbolj potrebovali. Drugi argument, da tega ne počnem je bil tudi, da pri vzgoji naših punc nisem bil najbolj ključna oseba, največji ekspert, ampak kvečjemu vajenec.

K temu da pa tokrat vseeno načenjam takšno temo, me je spodbudil en sam stavek strokovnjakinje, ki je na teveju govorila o govornih napakah pri otrocih. Naj kar takoj povem, da ne mislim ugovarjati gospe logopedinji in njenim strokovnim ugotovitvam. Vendar, ko je rekla, da starši delamo veliko napako, ko na primer ne popravimo triletnega otroka, ki reče kamaron namesto makaron, ampak se ob tem zabavamo, takrat se mi je spomin v sekundi zavrtel za nekaj let nazaj.

Lahko vam zatrdim, da smo dali skozi cel spisek takšnih kamaronov in šele zdaj zgrožen spoznavam, da smo se ob tem tudi neznansko zabavali. Celo tako zelo, da se mi zdijo ti biserčki med najlepšimi stvarmi, kar sem doživel v življenju. Sprašujem se tudi kaj bi se v življenju odvilo drugače, če bi namesto smeha in včasih celo spodbujanja takšnega govorjenja, pristopil bolj strogo in sitnaril ob vsaki nepravilno izgovorjeni besedi.

Vedno ko pomislim na to, kako se cela horda strokovnjakov iz ducata različnih panog ukvarja s tem kaj je dobro pri vzgoji otroka in kaj čisto popolnoma mimo, pomislim tudi na to, kako se še par desetletij nazaj na večino teh stvari ni nihče kaj prida oziral.

Še enkrat naj povem, da ne mislim omalovaževati problemov. Govorna napaka, na primer hudo jecljanje, je lahko velika, težko premagljiva ovira v življenju. Po drugi strani pa ne morem pozabiti na otroškega tovariša, ki sva z njim skupaj izdelovala in preizkušala frače, loke in živce starih sosed. Fant je imel pri osmih , devetih letih čisto poseben, samosvoj slovar. Res, še zdaj se mi zdi nenavadno, kako je ta fant »slabo« govoril. Zdaj za univerzitetno izobraženega inženirja sicer ne vem natančno kako izgovarja besede, vendar slutim, da z njimi nima težav. Še nekoliko bolj blizu mi je primer punce, ki je sicer imela dobro izgovorjavo, vendar je v svojem najnežnejšem otroštvu in v svoji bujni domišljiji veliko teh besed uporabljala za najbolj zanimive traparije. Napol samozvana šolska strokovnjakinja je po vseh svojih analizah odsvetovala kakršnokoli nadaljnje šolanje in spomnim se celo šokov, ko je omenjala šolo s prilagojenim programom. Omenjena nergasta deklica danes uči druge izgovarjati besede in za nameček še v tujem jeziku.

Že v uvodu sem omenil, da nisem strokovnjak, vendar neke stvari pa sem v življenju vendarle dojel ali pa vsaj opazil. Med drugim vem tudi, da je bilo v nekem še ne tako davnem času precej otrok, ki so bili »živi in malo nerodni« pa takih, ki »so malo pozabljali in se težko učili« in takšnih, ki so » se držali malo zase!«

Danes takšnih ni več. No, v bistvu jih je še več, vendar nimajo več takšnih bolno preprostih težav. Oni so hiperaktivni, dislektični ali pa nekaj iz spiska diagnoz avtističnega spektra.

Sočustvujem s starši, ki se njihovim otrokom res zgodi kaj takega. Nekatere od teh težav so, vsaj v težjih oblikah hude in spremenijo in otežijo življenje celih družin. Nekatere pa so, bog mi odpusti ta greh, čisto fajn!

Jaz bi se v glavnem, če bi bil še enkrat mladi očka, spet neznansko zabaval, ko bi mi tamala ob obisku otroškega igrišča pokazala na tisto rumeno reč ob peskovniku in rekla:

»Ati, togoban!«

  • Share/Bookmark

So objave, ki se jih preprosto veselim. Presrečen sem, da sem ob vsej navlaki, ki me zasipa iz virtualnega sveta obdarjen z možnostjo, da sam pokažem nekaj tako lepega. Vse besede so odveč. Še bolj kot so odveč druge dni, ko se brez haska trudimo komu dopovedati, da to ali ono pa le ni tako pomembno. Jaz zase vem, kaj je pomembno, kaj je zame v življenju res največ vredno in kaj daje življenju smisel. Stvari, ki jim občasno dovolimo, da nam malo grenijo vsakdan, takrat postanejo drobne, komaj zaznavne. Takšni biseri jih povozijo kot drobno smet.

Moj vnukec:

Danijel

  • Share/Bookmark