Čudovito!
9.08.2012 ob 19:28Tistih nekaj posameznikov, ki smo se z njimi našli na neki podobni valovni dolžini in se družimo, komentiramo, spremljamo drug drugega na internetu in hvala bogu tu in tam to druženje oplemenitimo tudi s kakšnim srečanjem v resničnem svetu, verjetno ni ostalo neopaženo, da name apatija in nedogajanje in podobni dejavniki ne delujejo ravno najbolje. V bistvu se včasih kar vprašam kaj je z mano. Kaj se mi je treba truditi s temi svojimi teksti, kaj me sili, da ne zdržim, da ne bi vsake ideje še tople objavil na teh straneh, kaj se mi je treba vsakič znova in vsakič posebej truditi biti izviren in se ogibati ponavljanju in enoličnosti. Zakaj imam fiksno idejo, da je samo besedilo od nekaj tisoč znakov naprej vredno, da je zapisano na blogu in še polno takšnih neumnosti.
Zanimivo, kako da se včasih ne vprašam kakšnih drugih stvari. Ob tem, ko nekateri pametni, celo visoko intelektualni osebki, prave eminence brez težav gonijo ena in ista nakladanja brez bojazni, da bi zanje poželi kaj manj odobravanja in zanimanja.
Kako, da me včasih ne zanima poleg tega ali ne bi mogel v času, ko pišem, delati kaj bolj pametnega pa celo tudi to ali se mi lahko kdaj pa kdaj preprosto ne da. Ali se mi lahko vsi ti modeli zdijo preprosto malo prebutasti, ali pa prepametni, saj ni važno, da bi zgubljal čas v njihovi družbi.
Ali ne bi bilo bolj pametno. Če bi si priznal, da sem jih sit. In da …
se mi ne da več poslušati kako so neki ljudje pred tričetrt stoletja pobili neke druge ljudi in se še zdaj ne glede na jalovost in škodljivost tega početja pol naroda ne more zediniti ali je več tapravih pobilo taprave ali preveč napačnih napačne!?
Ne da se mi več poslušati kako država nekam tone. Kako vsak teden vrata zapre vsaj ena orenh fabrika in nikomur ni treba niti poskušati iskati razlogov za to.
Ne morem več poslušati kako neke velesile, ki so njihovi ljudje itak da so tudi sami do vratu v dreku, rešujejo neke druge države, oziroma bodo kao kmalu tudi nas, namesto da bi priznale, da je to njihovo početje že od začetka projekta samo plan B kako črpati denar iz proračunov teh držav.
Ne morem več poslušati kako cela vrsta nekih agencij, ki njihovi eksperti nimajo pojma kje je Slovenija, dnevno objavlja podatke o tem kako naše bonitete postajajo en drek vredne. Poleg tega to počnejo za ogromen denar, medtem ko bi jim jaz to lahko povedal popolnoma zastonj.
Ne gre mi več skozi prebavila nakladanje o tem kako so eni pokvarjeni in drugi dobri potem, ko so imeli eni in drugi obilo časa, možnosti in moči, da bi se pokazali v kakršnikoli luči. Pa smo od njih izvedeli samo to, da so boljši od tadrugih in da si zato zaslužijo vsaj za eno armado navijačev. Tisto zaradi česar jih pa v bistvu imamo jim pa pač ne gre. Ups, so what!?
In kaj zdaj. Saj s temi omejitvami nisem za nikamor več. Očitno stvari ne razumem. Očitno je to, da nisem sposoben stalno, vedno in povsod bluziti enega in istega, znak moje omejenosti. Očitno je omejenost ravno nasprotno sorazmerna s tem kako imaš oči, ušesa in čustva namenjena tudi za druge stvari kot za gledanje skozi čisto majhno luknjico, poslušanju skozi tanko cev in renčanju na ljudi, ki so prijazni s tabo.
Nič, jaz bom kar priznal. Jaz se na stvari ne spoznam. Evo, saj ni bilo niti težko. Jaz pač ne vem kako bi bilo treba! Kaj bi kdo moral natančno storiti. Kljub vsemu še vedno naivno pričakujem, da so za to izšolani, nastavljeni, spoštovani in dobro plačani neki drugi ljudje. Jaz pa bom v zameno za odsotnost vseh teh prvin pripravljen delati in od tega svojega dela živeti s svojimi nekje bistveno bliže dnu od njih.
Naivno, res. Ampak to je vse skupaj stvar kriterijev, ki si jih v veliki meri ustvarimo sami. Jaz na primer marsičem s tistega spiska ne vidim tako neznansko vrednih stvari.
Pa ne bom nič veliko kompliciral. Letos je lepo poletje. Velikokrat grem v Belo in se parkrat fliknem v Idrijco. Pokosil in pograbil, seveda z izdatno pomočjo ostalih sokmetovalcev, sem šest hektarov velik del naše gorate domovine. Pripravlil sem drva za tri bajte. Velikokrat se pod večer vsedem z deci in spijem en fouš pir.
Včeraj pa smo s tremi avti šli čisto malo čez mejo pogledat kakšno morje imajo Hrvati. Morje je bilo toplo in zastonj. Najmlajši in najstarejši od odprave sva se usedla v senco in si mislila: What a wonderful world!!