Arhiv za kategorijo 'moje'

Slike z Jadrana

19.08.2008 ob 19:00

Vsak , ki pozna mojo stran, se bo strinjal, da je le – ta bolj črkarske narave. Hočem reči, da nanjo ne lepim kaj prida slik, da o filmčkih sploh ne govorim. Za slednje si namreč nisem niti vzel časa, da bi stuhtal kako se jih insertira v blog. No, kljub vsemu pa sem si danes privoščil bolj slikovno objavo. Po koncu dopusta, po koncu dopusta po dopustu ,po koncu še zadnjega tolažilnega vikenda in sploh… potrebujem nekaj takega…lahkega in prijetnega! Seveda pa gre bolj ali manj za vsebino slik ne za njihovo kvaliteto. Kakšen fotografski majstr menda pač tudi nisem. No, torej …nekaj slik , vmes in spodaj zelo malo teksta, pa še ta mislim, da je od nekod sposojen :) !

1. Apartmaja oz. bajte se nisem spomnil pofotkati, kar se ambienta vidi je torej bolj slučajno:

2. Pod točko dva je nekaj slikic z našega zadrževanja na plaži. Tja smo odrinili že kmalu po ranem zajtrku in kofetu. (obmorska “navsezgodnost” pomeni , da je bilo to cca. ob 11 h ) :

3. V vodi in ob njej smo uživali,večinoma brez vnaprej izdelane koreografije:

4.Kakšen koreografsko izdelan utrinek pa je uspel v večernih urah. Takrat smo si privoščili kakšen obhod, dve ali tri jumbo pizze, sladoled, urico kartanja s pomočjo naglavnih lučk……pa še kaj se je našlo . (za točko 5.)

Aja, kar se sposojenega teksta tiče :

Pod točko 1 : Ja nekaj malega je že koštalo :)
točke 2 – 5 :neprecenljivo :) :)

  • Share/Bookmark

Crvena jabuka in Valeta

16.06.2008 ob 19:00

Če hodiš devet let v isto bajto z bolj ali manj istimi kolegi in te tam poučujejo vsa ta leta bolj ali manj isti učitelji,  ja,  potem je takrat ko to šolanje zaključiš to v tvojem življenju mejnik. Pa ne glede na to, da govorimo “zgolj” o osnovni šoli. Resda spomini na detajle in na prenekatera “večna” prijateljstva še prekmalu zbledijo  in še bolj prekmalu v naših očeh takšni mejniki izgubijo tisto takratno velepomembnost ampak….

Ko je pred dobrim tednom sosed objavil post o koncertu v križankah, sem takoj dobil manjši preblisk, da Crvenu jabuku bi pa že lahko šel tudi jaz poslušat. Ni namreč ravno veliko bendov in umetnikov , ki bi zdrmale mojo zapečkarsko rit , da bi se odpravil na koncert. No, Jabuke so malo posebne. Sicer zame niso ravno no. 1 ,malo preveč popevkarsko zvenijo za mojo ostarelo rockersko dušo, vendar pa je to preprosto lepa muzika. Tudi njihov staž šteje že kar lepo število let. Ne ljubi se mi brskati po podatkih ampak stavil bi, da je Dirlija stara blizu 25 let.

Ko so v telovadnico vkorakale princeske in med njimi moja predzadnja valetarka, so mi bosanski poprockerji zašpilali v glavi balado o…….

…….šetaju Miskinovom djevojke ko vile……

Pojma nimam kaj je bilo tisti večer s koncertom. Ali je sploh bil?! Ali je bilo kaj ljudi!? Ali je kateri zmrznil ali se vsaj podhladil?! Pojma nimam! No, saj verjetno je jasno, da se koncerta nisem mogel udeležiti. Hčerkin praznik se je pač dogajal na isti dan. O prioritetah ne bi govoril.

Sama valeta je precej drugačna kot je bila tista, ki jo je imela moja generacija. Takrat smo bili nekako brez organizacije prepuščeni sami sebi in zadeva ni bila posebno imenitna. No , danes pa na ta dan zelo skrbno organizirajo pravi mali maturantski ples z vsemi pripadajočimi proglasitvami, govori in kulturno – zabavnim programom.

Crvene jabuke v bistvu nikoli nisem kaj prida poslušal, pač pa smo to muziko v preteklosti (in jo tudi danes) pogosto preigravali. Zato ker so to ,kot že rečeno, lepi povsod dobro sprejeti komadi pa še dokaj enostavni in zato primerni za mojo ligo!

Tako je valeta potekala naprej in po večerji se je začel uradni del , ki je pomenil predvsem podelitev spričeval in priznanj. Ko je Tina prinesla k mizi svoj pridelek, pet ali šest diplom in priznanje za odličen uspeh vseh devet let, sem od jabuke v trenutku dobil samo eno asociacijo….

……to mi radi, to mi radi….

Pozneje je nekaj učencev še nastopilo z glasbeno ali kakšno podobno točko. Tina je zaplesala svojo Hip – hop točko, ki jo sicer na tekmovanjih pleše v duetu. Gledal sem divji performans, ocene pred sabo in skozi možgane mi je zašpilala tista o….

………………Ti si mlada, lijepa i pametna……

Ko se je prijetna prireditev končala, je celo dogajanje postalo precej čustveno skupaj s obdarovanjem učiteljic in poslavljanjem drug od drugega. No, saj pravim…toliko skupnih let pač ni kar tako nekaj. Vzpostavijo se vezi, v mladih srčkih pa sploh…

…………..ima nešto od srca do srca, neka tanka nit…koja čini naše snove a ne da se dirati!

Valeta se je takrat počasi končevala in začeli smo se odpravljati. Otroci nam po pričakovanjih niso zapeli

………ostani, ostani još ove noči…

ampak so zbarantali, da so sami lahko ostali še dve ali tri ure. Stari pa domov. In spet sem se počutil kot na dosedanjih valetah, maturancih in podobnih zadevah, ko se mi je vedno zdelo, da gre vsaj delno tudi za moj uspeh, za pomembno stopničko….ja……Crvena Jabuka bo pa že počakala!

  • Share/Bookmark

Moje čakanje!

18.04.2008 ob 09:59

Ko sem včeraj pohajal po Ankaranu sem imel debeli dve uri časa za razmišljanje. Malo sem razmišljal ob hoji, malo ob štetju maloštevilnih plovil na koprski strani, malo ob kapučinu in čakal in čakal. Sicer sem čakal mamo, da opravi zdravniški pregled v Valdoltri. Zamuda menda ni imela nič opraviti z zdravniškim štrajkom, bila je pač samo navadna zamuda. Pa me tudi ni posebno jezilo. Tuhtal sem, da je v bistvu čakanje nekako način mojega razmišljanja in življenja na sploh. V to tuhtanje sem se poglobil v tolikšni meri, da sem s tem nadaljeval še popoldne, ko sem se že veselo lotil svojega šihta! Ko sem fenomen poskušal analizirati, sem se seveda moral vrniti čim bolj daleč nazaj. Tam nekje pred osmim, devetim letom sem bil s svojimi spomini kar nekako v zadregi. Iz tistih let mi nikakor ne uspe izluščiti kaj prida detajlov. Spomnim se, da sem odklenil sosedovo lovsko psico in jo dobronamerno peljal na sprehod, potem pa so namesto, da bi me pohvalili vsi zganjali strašen cirkus. Takrat mi seveda ni bilo jasno, da bi lahko naključni mimoidoči mešanec naredil celo katastrofo. Niti sanjalo se mi ni, kaj bi lahko takega storil. Spomnim se tudi, da sem padel s trimetrskega hrasta in so me morali z rešilcem peljati v Ljubljano. Potem pa še … evo, skoraj ničesar več. Neverjetno. Morali bi slišati mojo mlajšo sestro. Kdaj mi pravi kaj o detajlih kmalu od plenic naprej. “A se spomniš?A se spomniš?”, reče vmes vsake toliko! “Vraga se spomnim !Pojma nimam!” si takrat mislim sam pri sebi, izvlečem se pa tako, kakor kdaj. Ta moj spominski blackout si razlagam s tem, da sem že takrat padel v svoj življenjski stil. V čakanje. Zagotovo sem tako intenzivno čakal,da odrastem, da se nisem imel časa pretirano ukvarjati z razmišljanjem o svojem sicer krasnem otroštvu.
Tako sem uspešno dočakal, da sem zakorakal v osnovno šolo. Ta mi ni nikoli delala težav. Bil sem vsa leta odličnjak, le pri telovadbi me je malo jezilo, ker so nas vsakič postrojili po velikosti in sem bil v najboljših časih predpredzadnji. Mater! Nisem pa delal iz vsega kakšne večje stvari. To je bil samo vmesni korak. Čakal sem na večje in pomembnejše.
Ko sem treniral fusbal ali karate, sem bil na momente, kolikor mi nese moj luknjsti spomin, še kar ambiciozen. Na kaj točno sem čakal se niti točno ne spomnim, mislim pa da v igri ni bilo kakšne Barcelone ali Manchestra. Toliko realen sem pa že bil: Verjetno sem razmišljal o Hajduku ali Olimpiji.
Moja prva kitara me je postavila na momente med zelo neučakane. Točno kateri vrh sem hotel s prijatelji osvojiti mi spet ni popolnoma jasno, vendar zagotovo vem, da je bil visok in mogočen. Pa sem se glede tega kaj hitro potolažil in ostal v dolini.
Takrat sem šel tudi v dijaški dom in v tem današnjem kontekstu mi je tisto obdobje še najbolj zagonetno. Težko boste našli med mojimi znanci kakšnega, ki bi trdil, da njegova dijaška ali mogoče študentska leta niso bila njegova najlepša v življenju ampak jaz temu čisto brez težav ugovarjam. Benti, vse mi je šlo na živce. Večina profesorjev in večina sošolcev, internat in Nova Gorica s pripadajočo burjo in dežjem vred. Ja, takrat sem pa res težko čakal,ne le vsakega petka ampak predvsem tega, da vse skupaj mine.
Vmes sem brez najmanjšega upiranja dočakal to, da sem se navadil tobaka in vzljubil pivo. Nekaj pirov je včasih pripomoglo, da se tudi kakšni deklici nisem pretirano upiral. Zanimivo, kolikokrat smo se s prijatelji vprašali ali ne bi bilo v teh krajih še več osamljenih stricev, če bi vsi imeli pamet in se izogibali alkohola. Bog ve!
No, ko sem spoznal najlepšo med njimi, sem z njo po letu dni že čakal na svojo prvo hčerkico. Prej kot sem dočakal malo štručko, sam moral odkorakati v Slavonijo v JNA. Jugoslavenska Narodna Armija. Jebemliti boga, a vam je jasno, da brez težav najdete človeka,ki trdi da se je tam doli imel fajn. Med bebavimi vodniki in napihnjenimi kapetani, ki so mi kriče dopovedovali, da sem prisegel, da je to moja dolžnost in da sem itak prostovoljno prišel služit Titu in domovini! No, mislim da nima smisla praviti kaj sem čakal vseh dvanajst mesecev!
Ko sem to dočakal, sem hkrati začel svojo fabriško kariero, ki sem ji pripisoval preveč važnosti in tisto, ki pa je bila zares važna. Seveda mislim svojo družino. Z mojo ženo sva poskrbela, da je to postala družina kot se gre. Včasih sem šel po Fari z enim otrokom v naročju, enim v vozičku, na tretjega pa sem se drl naj se drži, za božjo voljo, pločnika, porkaduš!
Za ta del mojega čakajočega življenja moram vsekakor dati veliko večje priznanje moji lepši polovici, čeprav sem se po mojem mnenju trudil po najboljših močeh. Vendar pa sem tudi zelo intenzivno čakal . Čakal sem na vsako najmanjšo priložnost, da jo pobrišem vsaj za kakšno uro med dece in spijem kakšen pir. Konec tedna sem pogosto odkolovratil na ohcet ali veselico in takrat so name čakali…..in čakali…Nazadnje je bilo potrebno, ko sem prišel, počakati še do naslednjega dne, da sem bil sposoben normalno zagovarjati svoje godčevske poti in zamude.
Sem pa v tistem času vsekakor intenzivno čakal tudi na to, da to obdobje nekako mine. Majhni otroci so sicer čudo in sreča brez primere. Imajo čisto drobne prstke in izumljajo najbolj smešne in očarljive besedice.Vendar pa sem bil, da o moji ženi ne govorim, kolikor pomnim, nekoliko utrujen!
”No, in zdaj?” sem iznenada pomislil! “Samo poglej, Dare moj, kako lepo vlečeš svoj voz!”
Bogve, če nisem medtem, ko sem kot Rodinov kip študiozno sedel med pavzo na robu palete, kakšne svoje misli tud zares na glas izrekel! Zvečer bom prišel domov in danes je ravno dan, ko me bodo čisto vse moje punce pričakale doma. pozdravile me bodo in mimogrede navrgle kakšno duhovito neumnost. To bom takoj vrnil in zagotovo bomo dobre volje. Ena mi bo pomahala z dobro oceno, druga z diplomo s tekmovanja v Hiphopu . Tudi študentka bo danes prišla . Kolokvij je opravila brez težav. In dokler bomo mogli bomo zasedali vse možne vogale kavčev, foteljev in ostalih pritiklin v vidnem polju televizorja in govorili traparije. Jaz se bom zleknil v svoj vogel in se stisnil k…..
“Kaj pa ti čakaš, jebenti!”
Iz mojega zasanjanega obraza je skočil nekdo drug, presenečen in kot ravno zbujen iz lepih sanj. Pred sabo sem zagledal rdečeličen, pegast ksiht mojega zoprnega šefa. Sireno sem očitno že pred petimi minutami popolnoma preslišal. Takrat bi moral nehati posedati in zalavfati stroj. Ko me je zmotil, so prvi impulzi, ki so stekli po mojem živčnem sistemu narekovali naj zarobantim tudi sam. Naj ga pošljem nekam, tipa nemarnega, ki mi je podrl moj prijetni sen?!
Vendar takrat se mi je pa v glavi nekaj premaknilo. Pomislil sem, kako je ob vsem kar sem še malo prej razmišljal, ta kreatura pred mano nepomembna . Kot majhna, neznatna smet na prelepi sliki, ki se mi je zarisala v možganih.
“No, kaj hudiča čakaš??” je jezno ponovil.
Moj obraz je bil takrat že najbolj prijazen od vseh kar jih imam. S prizanesljivim dobrodušnim nasmeškom sem mu odgovoril:
“Nič več, dragi majstr…” tokrat je bil smešno presenečen on!
“Nič več! Zgleda, da je to to!”

  • Share/Bookmark

Nekaj vročega !

4.03.2008 ob 11:33

Zunaj dežuje in vmes se že pojavljajo debele snežinke. Resda se je zimi začelo nekaj kolcati šele tik preden bo reva izdahnila ampak kaj hočemo. Sicer imam pozimi najraje mraz, vendar tisti pravi suhi mraz, ko škripa pod nogami in ivje pobeli vrhove smreh. To je takozvana zdrava zima. Zrak je takrat svež in mrzel, mraz pokonča mrčes in golazen in tudi na psiho deluje pozitivno.To kar se danes kaže mojim očem , to ni tista zima, ki bi si jo želel. Mraz, sneg, plundra, res neprijetno. Hladna, smrdljiva megla se vleče po grapah in človek prav zares ne ve kaj bi z vsem tem.Mi je pa padlo na pamet, da bi bilo lepo objaviti nekaj vročega, nekaj kar bi me vsaj za trenutek popeljalo v čisto drug ambient in morda pripomoglo k boljšemu počutju.Slike niti ne bi preveč komentiral. Naj samo povem , da je stara dve leti, kar pa ne pomeni, da se je karkoli bistveno spremenilo. Kvečjemu je kakšna šolarka postala dijakinja in dijakinja študent. Kvečjemu se je kakšna okrogloličnica bolj potegnila v dolgo plavolaso bitje in kakšna frizura je spremenila svoj stil.O tisti buli, ki kraljuje med svojimi sedmimi lepoticami pa tudi ne bi izgubljal besed.

Tukaj je bila še pred kratkim prilepljena slika. Zelo nerad sem jo odstrigel, saj sem s tem dejanjem bistveno poslabšal estetski videz mojega bloga, da ne rečem celotne blogosfere. Vendar, kaj hočemo?! Bil sem preglasovan. Verjetno vam je jasno zakaj. V glavnem, tako je če si manjšina :(

Naj še to omenim, da nisem pridobil nobenih soglasij za to akcijo, zato nisem prepričan , da bo podoba dolgo na ogled  :) !

  • Share/Bookmark

OLD MAN’ s ADVICE

1.10.2007 ob 18:32

Včeraj je začela svoje študentsko življenje že moja druga princeska. Odpeljala se je s svojim fantom in rekel sem ji »živjo« in vse je bilo pač čisto normalno. Nič ni kazalo, da gre v resnici za velik, kaj velik, ogromen korak. Da gre otrok od doma, kjer je v preteklosti »manjkal« le zanemarljivo malo dni . Da si gre ustvarjati svojo prihodnost. Da dela enega največjih korakov k samostojnosti in predvsem, res predvsem, da na nek način zapušča mamo, sestrice in nenazadnje svojega starega.
Če se mi v takšnih situacijah pred očmi riše mati, ki si s krilom briše solzne oči in ostali otroci, ki na železniški postaji neumorno mahajo svoji sestrici, ki odhaja nekam daleč, mi je glede starega padlo na pamet, da mora otroku ob odhodu z resnim, jeklenim izrazom na obrazu nekaj povedati, dati nasvet. Povedati mora nekaj modrega in trajnega, nekaj kar si bo dete zapomnilo in se včasih veliko kasneje kdaj pohvalilo ljudem »Ja, to mi je pa moj foter povedal!«
Seveda včeraj popoldne ni bilo takšnega dramatičnega vzdušja in kljub dogajanju smo bili normalno dobre volje, me je pa ravno tista zadnja postavka že cel dan begala in mi dajala misliti. Sam študent nisem bil nikoli in se ne morem delati kaj prida pameten okoli tega, vendar pa…brez izgovorov:

Torej: Petra, čimbolj marljivo se spoprimi s študijem in čimbolje prenašaj napore in pritiske, ki jih bo ta čas prinesel, hkrati pa ne pozabi na svoja veselja in srečo in poskrbi, da bo tudi študentsko življenje dalo tebi kar ti pripada.

  • Share/Bookmark

MATURANTKA No. 2

1.04.2007 ob 11:34

Maturantski ples. Ja, to moram omeniti. Pa ne bom poskušal veliko fantazirati o tem. Domov smo prikolovratili okoli dveh. Modra dvorana je pač čisto tukaj zraven. Maturantje so takrat po celovečernem spektaklu šele sezuli in slekli gala opravo in odšli v lajf. Špilali so ČUKI, tako kot lani. Profi, čeprav bi glede na tri jurje evrov honorarja lahko malo abdejtali repertoar. Food je bil OK in obvezni ples s hčerko sem v redu prestal. Pojma nimam. Sicer pa sem užival v ambientu, med stotnijo ljubkih bitij . Ko sem prišel domov, sem kar na hitro hotel prilimati nekaj slik v ta moj strašni blog. Ko mi to ni uspelo s prve, sem obupal in preložil na drugič. Tako mi morate verjeti na besedo. Naša druga maturantka je bila princeska, tako kot je bila prva lansko leto. Naslednja pride na vrsto “šele” čez dve leti! Gaudeamus igitur!

No, pozneje sem si vzel čas in za silo stuhtal tisto s fotkami:

No.: 1

        in

No.: 2

  • Share/Bookmark

KUPIL SEM NOVE ČEVLJE

27.03.2007 ob 18:39

    Na tem kraju, ki se mi ga je resnici na ljubo ljubilo odkriti šele pred kratkim, berem poleg obveznega procenta navlake in poleg precejšne količine višjeinteligentnih komentarjev tudi nekaj zelo osebnih pripovedi. Seveda tudi v blogih, enako kot je bilo včasih pri IRC-u, sedaj pri nekakšnem Mesengerju in verjetno še sto stvareh, ki jih ne poznam, tudi tu ne veš kdo ali kaj je na drugi strani in kaj je resnica in iskrenost. Vseeno pa mi marskikatera mučna življenska izkušnja, ki jo naši soblogerji delijo z nami da več kot le misliti. Zaradi bridkih izkušenj se vprašam marsikaj. Tudi to postane dilema ali imam sploh kaj povedati, kar bi spadalo med takšne zgodbe. Stanje mi zbija navdih in moja samopodoba se nevarno zamaje.   

   Vendar ne danes. Danes sem kupil čevlje. Nisem jih kupil le kot artikel, kot nujen pripomoček za bivanje. V teh čevljih bom napravil korak naprej in se za ta taisti korak približal enemu svojih pomembnejših ciljev. Ko bom na tem cilju, pa čeprav bom do takrat uničil še kakšen par obuval pa tudi vem kaj bom naredil. Točno vem katera miza me bo čakala tisti dan in vsedel se bom na tisti stol čisto sam. Zanemaril bom takrat člane omizja in si čisto samo zase naročil pijačo, pogledal kozarec in si rekel: “Mater, Dare, stari, to ti je pa uspelo!!”     In v soboto bom do tja napravil še en korak, navaden, majhen in najpomembnejši in velik kot modra dvorana.

    Grem na maturantski ples moje druge hčerkice.

  • Share/Bookmark