dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'moje'

GORA

3.05.2013 · 26 komentarjev

Stal je tako nekje nad mano. Strog. Močan in velik. Njegova drobna postava ni pomenila popolnoma ničesar. Ni mu bilo treba grmeti, ni mu bilo treba stisniti pesti in z njo udariti po mizi. Kot gora je stal tam zgoraj in mi sključenemu v majhno prestrašeno senco včerajšnjega junaka, govoril svoje stavke. Kot bi to ne bil njegov glas. Kot bi nekje iz ozadja neke hladne, neusmiljene besede pravile tiste stvari. Tiste resnice, bi lahko rekel. Lahko bi tudi nadomestil vse tisto s preprostim dejstvom: »Saj sam veš, da tako ne gre! Saj sam veš, da ni bilo prav!«
Ampak tam je bil, ker je bila to njegova vloga, njegova funkcija in dolžnost! Treba je bilo izvleči iz mene besede obžalovanja. Obljube o spremembah so morale biti izrečene! Treba je bilo dati vedeti, treba je bilo postaviti stvari na neko znosno mesto. Hlipanje v ozadju je bilo samo mučna kulisa. Prave besede so grmele nad mano in mi pritiskale vso svojo težo na težko glavo, z mrzlim potom orošeno čelo, na mravljinčasto zavest, da me je spodneslo. Na tako moteno, težko zavedanje, da sem padel na izpitu iz zaupanja temu človeku in nji, ki hlipa tam za mizo. Komaj vidna. Komaj prisotna..
On pa je hladno in neusmiljeno nekaj govoril. Ni bila važna vsebina. Vsebina bi bila jasna brez besed. Ampak bil je čisto drug. Drugačen, velik in močan. Predvsem pa … ja, bil je nekdo drug. Ni mi bilo znano tisto novo čustvo, ki si ga je nadel. Le bežno sem ga v svojem na pol zavednem stanju videl globoko v njegovih očeh. Čisto drugačno od strogih, težkih, bolečih besed, ki so prihajale nadme izza tistega pogleda. Tistega pogleda nisem poznal do takrat. Ne do takrat in tudi ne nikoli več pozneje.

Starš sem že leta. Oče! Gospodar pri hiši. Tisti ta močan! Otroci so bili v mojih očeh vedno bogastvo. Najlepše kar se mi je v življenju zgodilo. Ne vem koliko sem vzel na ramena bremen, ki jih takšno življenje prinaša. Verjetno ne prav zares velik del. Srce družine je prispevalo veliko več kot glava. Nežno in toplo bitje je bilo mnogo bolj odločilno kot močne mišice in iz stereotipov vzet status moža. Vendar pa, bil sem tam in sodeloval sem po svojih močeh.
Poslušal sem majhne in nežne deklice v njihovih koških. Ali še diha? Ali še miga s svojimi majhnimi prstki? Prstki so mi bili pri majhnih otrocih vedno poseben čudež. Vse ostalo je bilo tako otroško, tako drugačno. Potem pa ti prstki. Mala miniatura z vsemi gubicami, sklepi, rožnatimi blazinicami in malim tankcenim nohtkom. In migali so ti prstki skupaj s sivimi pogledi, ki so zrli v megleno postavo nad sabo. In jemal sem otroke v naročje, se vedno znova bal njihove krhkosti, jih hranil in umival, jim oblačil male pisane reči. Vozil jih v vrtce in v šole. Jim mahal v pozdrav ko so začeli nekam odhajati sami.
Zdaj hodim po kolovozu. Vedno mi je ravno ta pot delovala tako pravšnja za takšne namene. Za pogovor samega s sabo. Tako hodim po nji in gledam na svojo vas, ki je samo še moj bivši dom. Zdi se mi, da imam kot na dlani vse misli. Tiste, ki mi polnijo glavo prav zdaj in tiste, ki so z mano vse dni, Vse moje dni.
Ko se tako srečam s svojo težavo, ko za to začutim posebno veliko potrebo, takrat ko me pripelje na to pot, takrat
je jasno, da težava zasluži to svoje ime. Da me muči in to misli početi še naprej. Rešitve mi ti moji počasni koraki ne bodo zlepa dali.
Izkušnje!? Kot bi pozabil na lekcijo iz zahtev in postavljanja mej, iz pravil in prepovedi. Kot da je vse za mano ena sama idila in sreča, da nič takega ni bilo treba. Ali sem le mislil, upal in hotel verjeti, da je najboljše tako. Kako dobro mi gre! Brez kričanja, brez grožnje, brez narejenih mrkih pogledov.
A kaj naj storim zdaj!? Kako naj to naredim? Koraki, ki jih delam, so počasni, kot utrujeni koraki starega moža. Vsake toliko brcnem v kamen ali odlomim vejo, ki se upognjena postavlja na pot. Zajamem še bolj globoko svež zrak in pogledam dolino pod sabo. Ja, vse moje misli so tam, ves moj svet. Ta, današnji, ki me stiska nekje globoko v prsih in tisti oddaljen, kjer so vse težave tako majhne, nepomembne, predvsem pa zgolj in samo le še bled, pod usedlino let pozabljen spomin.

Tako sem sedel pred njim tisto jutro. Že dejstvo, da se mi niti ne sanja, kaj točno se je zgodilo, je pričalo da nekaj ni v redu. Ne, vedel sem, da popolnoma nič ni v redu. Kje sem bil, kje sem končal sinočnji večer? Začutil sem smrad, ki je vel od mene. Zavedel sem se, da smrdim po bruhanju in postanih čikih. Zavedel sem se, da sem strašno umazan in da sem spal ravno tak. Oblečen, zamazan in nepriseben. Kaj se je zgodilo? Kdo me je pripeljal? Kaj so vse te besede? Ne vem ne kje, ne kdo. Ni ravno neko posebno opravičilo, ampak je pa resnica. Ubog sem bil in prestrašen. In kriv. In strašno velik, kot gora velik je stal tam pred mano. Samo tisto občasno polglasno hlipanje je prekinjalo njegove besede. Te pa so padala name. Ne glasne, ne grobe, ne hudobne. Le težke kot skale, ki se valijo s te sive stene. Pokimal sem. Dal sem prav. Obljubil sem in se sramoval. Oblile so me solze. Potok solz. Pogovor je bil kratek. Vsem je bilo jasno, kaj je treba storiti. Vsem je bilo jasno, da si pogovora ne želimo več. Tisti dan in še bolj zagotovo smo upali, da vsaj takšnega, tudi ne nikoli več v prihodnosti.
Dobil sem dovoljenje, da se uredim. Da umijem s sebe vse tisto s prejšnje noči. Da se postavim na noge in zlezem ven z moreče sence. Dobil sem svojo minuto, da povem svojo besedo ali dve. In pogledam še enkrat v oči. Poražen sem bil, fizično podrt in vsega na svetu čisto sam kriv. V očeh sem videl le upravičeno strogost, pogled, ki je po dolžnosti zahteval in tepel bolj kot najbolj ihtava pest. Ampak tam sem videl še nekaj. Videl sem tam tisto čustvo. Res sem ga videl. Samo takrat. Edino in samo tisti dan.

S svoje poti sem se spustil v dolino. Nisem našel zaključkov. Nisem premagal ovir in ne rešil dilem. Kot za šolsko prireditev sem sam pri sebi ponavljal zdaj en, zdaj spet drugi tekst primeren za predstavo. Na nastopu naj bi bil glavni igralec. Le majhni statisti bi morali izpasti vsi okoli mene. Čisto nova vloga me je čakala. Scenarij je bil zame novost, nekaj česar ni bilo v mojem repertoarju. Nič podobno ni bilo oblačenju majhnih otrok. Nič podobno ni bilo igranju z drobcenimi prstki. Pred mano je bila vloga, ki mi je pripadala. Vloga gore. Sive mogočne gore. Hladne in neusmiljene, odločne in neizprosne stene, ki premore le modrost in moč. Ki zna postavljati meje in v prelomnih trenutkih poseči v težave svojih. O prav rad bi takrat oblekel v pisane reči majhnega otroka, ga odpeljal na sprehod. Se igral z njim na dvorišču in ga smejočega metal v zrak. In sosede bi kazale na naju. Kakšen lep par. Kako lep otrok in kako prijazen očka, ki se igra z njim in ga spravlja v smeh.
Ne, ne bo šlo. Danes se bo treba z otrokom, ki to komaj še je, usesti, se mu pokazati in mu povedati. Brez stiskanja pesti, groženj in hrupa. Le jasna beseda. Hladna in monotono stroga …

Prišel sem že do doline in stopal sem skozi vas. Pot mi ni dala odgovorov. Šel sem brez prave volje in energije za svojim počasnim korakom. Poskusil sem z mislijo, da bo pač že kako. Pa ni šlo. ‘Bo že kako’ rečeš, ko te skrbi kako boš scepil drva ali popravil pesjak. S tem danes pa to ne bo šlo! In spet sem ponavljal vse variante. V mislih, s pripadajočimi grimasami in občasno skoraj na glas!

Tam kjer vodijo stopnice k cerkvi, sem za trenutek obstal. Tam gori na pokopališču leži v družbi generacij sokrajanov. Takrat je bil gora in še vedno tak ostaja v mojem spominu. Čeprav ga je spodjedla tista reč in zdaj počiva že leta tam gori …
… o joj! Takrat me je zmrazilo po celem telesu. Skoraj zasukal sem se v smeri pokopališča in za nekaj trenutkov obstal kot odrevenel. Hipno spoznanje je preplavilo moje telo. V trenutku sem vedel. Spomnil sem se tistega v njegovem očesu. Tistega čustva, edinega in enkratnega. Samo tisti dan je bilo tam. Tisti zame tako beden dan. On pa je bil tako velik in močan. In zdaj vem, ja, in tako strah ga je bilo!

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Maturantka no.5

4.04.2012 · 26 komentarjev

Medtem, ko nas z vseh strani, poleg tega pa še mi drug drugega, zasipajo z ogromnimi porcijami slabe energije, medtem ko vsem slabim informacijam in obetom, dan za dnem sledijo samo še slabši in še bolj obupni kljub temu, sem bil sam v soboto del čisto drugačnega dogajanja. Bil sem v pravem malem raju. Nasmejana mladost, na lepem kraju skoncentrirana vibrirajoča sreča, celi kupi starševskega ponosa, dobra volja in prešernost nas je obdajala v idrijski modri dvorani.

Okoli nas so plesale horde mladih vilinčic, ki so jih v može oblečeni fantje vrteli v valcerjih in se jim priklanjali v navežbani maturantski četvorki. Mlada grla so zapela tisto Gaudeamus igitur in to z zanosom in na vso moč. Bolj kot vse črne napovedi in modreci, ki žugajo s strašnimi scenariji, so nam dali vedeti, da pred svojo prihodnostjo ne nameravajo poklekniti. Da jo nameravajo obarvati v mavrico in zatreti bedake, ki blebetajo o stvareh, ki niso mogoče in časih, ki jih hočejo zase.

Pogostili so nas z dobrotami in zaplesali z nami. Pomembni možje so povedali svoje misli in muzikantje so odšpilali svoj repertoar. Lepo in prijetno.Ravno prav preprosto in ravno prav slovesno. Polno pozitivnosti in upanja. Večer, ki si ga je vredno zapomniti in ki dvomi, da ga kdo sploh lahko pozabi.

Ne morem tudi mimo ansambla. The sexsual band, zasedba idrijkega glasbenika Fish juniorja je fantastična skupina. Loti se nenavadno zahtevnih in zanimivih stvari in jih odšpila in odpoje v piko. Nastop je pošteno oddelan in že dejstvo, da je na odru naenkrat 12 muzikantov pove svoje. Ne vem koliko jim uspe za svoj nastop iztržiti, vendar vem da premalo in da igrajo fantje lahko samo za veselje.

Naša maturantka je peta z naše bajte, ki je maturantka idrijske gimnazije. O kakšnih rekordih ne bi govoril, ker ne poznam statistike ustanove. Gre pa zagotovo za omembe vreden prispevek, kajne!? Glede na to, da najmlajša obiskuje frizersko šolo v Ljubljani pa tudi lahko zaključim, da idrijski maturantski plesi v bodoče ne bodo več tisto kar so bili!

Skratka, lepo in nepozabno!

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Idrijca

10.03.2012 · 10 komentarjev

Kljub temu, da sem tukaj objavil že na stotine zapisov, se vsake toliko zgodi, da je kakšen nekaj čisto posebnega. Pa seveda ne govorim o kvaliteti, o kakšni atraktivnosti. Bolj o tem kako je do zamisli oziroma ideje prišlo. In tokrat bom nekaj zapisal malodane po naročilu. No, bolje bi bilo reči po nasvetu ali celo na prošnjo. Na nedavni krasni kuturni prireditvi, ko smo v življenje pospremili novo knjigo polno Prešitih besed, sem govoril z blogersko znanko. Ugotovila sva, da imava poleg pisanja in naklonjenosti do ostalih kulturnih zadev še eno zelo sorodno lastnost. »Tabosa« blogerka mi je namreč povedala, da jo v vsakem kraju, ki ga obišče, daleč najbolj zanima voda. Se pravi reka, jezero ali pač morje, ki tisti kraj krasi in ga vsaj zanjo ( in kakopak zame tudi) dela zanimivega.

Vendar pa včasih ni tako enostavno v neznanem kraju odkrivati zaraščenih bregov, skritih tolmunov in komaj poznanih dostopov do njih. Zato sem se odločil, da z največjim veseljem napišem nekaj o Idrijci. Pa ne z zemljepisnega ali kakšnega drugega strokovnega vidika. Bolj s takega kot je meni precej blizu. Na kratko, kje se na Idrijci da čofotati. Malo otročji izraz, ampak glede tega sem otročji tudi sam. Verjetno se zaradi tega med prvimi enkrat v juniju fliknem v vse prej kot toplo vodo naše reke. Seveda pa tudi ni zdaj posebno primeren čas bloge o kopališčih in tudi barve, ki sem jih ujel so nekatere bolj jesensko zimske, Z izjemo slike iz Bele, ki sem jo ukradel bog ve komu. Sori! Je pa tudi jasno, da je prijetno iti k vodi tudi, ko ni ravno najvišja sezona za turizem.

Torej, Bela. Če je v Idriji govora o kopališču, vam bo vsak najprej povedal za Idrijsko Belo. Če pridete iz smeri LJ, v Belo zavijete dva kilometra pred Idrijo in se vozite do Lajšta sedem kilometrov po ozki cesti, ki bo baje po novem vseeno malo širša. Tam je kopališče, ki je v glavni sezoni včasih zelo polno. Gori je prostora za nekaj sto avtomobilov, ki moramo zanje za vikend nekaj malega plačati. Baje zaradi vpliva na okolje v krajinskem parku zgornja Idrijca. Tam so krasni prostorčki za kopanje, za otroke in odrasle, dolg bazen za jezom, nekaj podobnega igišču, prostore za piknike in seveda bife.

bela

Tam gori tudi zlahka najdete kraje, kjer ste bolj sami. Če vam ni do drenja, takšne tolmune, ki jim Idrci pravijo »žoumfi« najdete že prej, kot pridete do Bele. Kmalu po odcepu, malo naprej od divjega jezera, pridete do visokega jeza pri Kobili. Tam je bila pred precej leti še kar popularna točka za kopanje, zdaj pa v krasno zeleni vodi za jezom nikoli ne vidim nikogar. Verjetno za to, ker je tam bolj malo sonca. Malo više kmalu opazimo nekaj takšnih žoumfov, ki se imenujejo kar preprosto prvi, drugi, tretji …. Vsi so še kar lepo dostopni, upam, da bo tudi po prenovi ceste tako, in niso tako zelo miniaturni kot zgleda.

kabila

žoumf

V sami Idriji in Spodnji Idriji se na Idrijci nihče ne kopa. Tam vidimo veliko ribičev, kopalcev pa ne. Bilo pa je pred desetletji tudi to zelo drugače. V Idriji v Mejci oziroma pri debeli skali in Pr Far na sotočju s Kanomljico, še prej v Kanomljici pod Melinami je bil poleti pravi vrvež. Pozneje se je kvaliteta vode zaradi gradnje blokovskih naselij sredi mesta bistveno zmanjšala. Zadnja leta se je to zelo popravilo, saj vse odplake predelajo čistilne naprave in reka je brez dvoma povsod dovolj čista za namakanje. Skozi sam kraj pa je seveda tudi drugače spremenjena in urejena in si zato raje poiščemo primernejše kraje niže ob reki. Če grem k vodi v Spodnji Idriji, potem ponavadi grem na Okovnik. To je kraj tri kilometre »nizvodno«. S parkirišča na desni se kar lepo sprehodimo malo nazaj in preko visečega mosta (cigu must) pridemo na drugo stran. Še pred »odkritjem« tega prostora, oziroma v mojem otroštvu smo se več kopali na Lužniku, kar je še pol kilometra dalje, kjer smo z avtobusne postaje, ki se komajda vidi levo na sliki, po nekaj kamnih prišli do vode, oziroma do skale, dva metra nad njo.

okovnk

lužnk

Podobnih prostorov je ob celi Idrijci vse do sotočja s Sočo malo morje. Zelo lep kraj je tudi na sotočju z Bačo malo prej, pod železniškim mostom na Bači pri Modreju. Koliko je takšnih točk, lahko vidimo poleti, posebno na višku poletja, ko so tam malodane na vsaki rečni vijugi kopalci in piknikarji. . Veliko, mogoče najlepših kotičkov pa je tudi skritih očem in jih moramo odkriti sami. Mogoče se kje zgodi tudi, da je kakšen napihnjeni »veleposestnik« siten, če mimo njegove bajte dostopamo do vode, vendar mislim, da tega ni veliko. Same reke in obrežja pa si seveda ne more lastiti nihče.

Če živiš v kraju, ki skozenj teče tako lepa in relativno zelo čista voda kot je Idrijca, se ti zdi to samo po sebi umevnoi. Saj je pač od nekdaj tukaj. Malo ljudi se zaveda kakšno bogastvo je to. Jaz imam to , kot sem že omenil zelo rad. Zato sem pred leti tudi pretaknil vsako vrbo in preveril globino vsakega »žoumfa«! Zdaj takih stvari seveda ne počnem več. Sem pa vesel, če imam čas, da se vsaj poleti čimbolj pogosto spravim k vodi. Zadovoljen sem lahko tudi, ko ugotavljam , kako so bregovi in tudi sama voda bolj čisti, kot je bilo to kdaj pred časom. Zadovoljen pa bom tudi, če je ta zapis vsaj približno tisto, kar je Bosonoga (nickname!) imela v mislih.

Glede na to, da je čudaško v zimskem času pisati o Idrijci in kopališčih pa tudi obljubim, da bom enkrat v juliju napisal nadaljevanje

EU

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Pozdrav … ja, na lep navaden dan!

1.01.2011 · 10 komentarjev

Verjetno vsak človek v življenju zamenja nekaj stvari, ki ga v nekem obdobju zelo zanimajo, mu veliko pomenijo in so mu v veselje. Vsaj zase lahko trdim, da se mi je glede nekaj stvari to že zgodilo. Pa čeprav sem zapečkarsko orientiran in se težko odločam za spremembe, če le te niso jako potrebne, se mi zdi nepomembno marsikaj, kar kdaj pred leti ni bilo niti za pomisliti, da bi zamudil.

Nekajkrat sem sicer že omenjal nenavadno apatičnost, ki jo opažam pri ljudeh in, ki se tako očitno kaže v kakšnem decembru, ki mu nekateri vsemu navkljub pravijo »veseli«. Celo tako sta mi mrtvija in dejstvo, da nisem cel mesec v vseh prfarsko idrijskih pivskih ustanovah slišal niti ene note žive muzike dvignila tlak, da sem enega zadnjih dni v mesecu sklenil ukrepati.

Prišel sem do svoje matične kulturne hiše in zgroženo ugotovil, da je tam samo nekaj kosov običajnega inventarja, nobenega za omizjem in cel kup moreče tišine. V roke sem vzel telefon in napisal jezno sporočilo. » Jebemti, če ni ta svet crknu« Kot naslednje sem poklical enako zdolgočasenega somuzikanta, ki je gojil do letošnjega decembra ista čustva. Obvestil sem še celo društvo, da je »Pri Budanjcu« kljub neskladnemu datumu silvestrovanje in potem sva zalavfala peturno nenapovedano, spontano veselico. Najprej so naju nekoliko presenečeno gledali, potem pa zaplesali.

Vendar pa, to je bil le prijeten, nostalgičen preblisk. Povedati sem želel nekaj drugega. Stvari, ki so mi zdaj ljube so drugačne vrste. Bog ve, če izbiram prave. No, zagotovo nisem ljubitelj kakršnekoli evforije. Že dolgo časa ne. Moti me kup smeti, ki ga morajo komunalci počistiti naslednje jutro in moti me, da me objemajo ljudje, ki mi običajno pozabijo odzdraviti.
Res je, da je nekoliko na hitro prišla sprememba. Kriza je v dveh letih iz šestih sedmih decemrskih špilov za cel bend, spravila mojo dejavnost na skoraj popolno nulo. To že res. Manj znano pa je, da mi to v nekem trenutku lahko zelo paše in da se počutim za omenjeno apatijo čisto lepo sokriv! Dobro, nihče se ne bi branil nekaj sto decembrskih evrov ampak…..

Zvečer smo malo povečerjali, malo smo se na hitro obiskali, popili malo črnega kofeta in poskusili potico. Popestovali smo vnučko, dokler ni mali vilinček utonil v spanec. Mladina je nekam odjadrala. Na hitro smo še pospravili tiste kupe posodja in ostankov in okupirali kavč. No, ne mi! Samo dva sva ostala. Pred televizijo, ki me že leta ne briga več, kakšen program goni. Zaradi mene se lahko narodnozabavnjaki gredo na zdravje in Tom Cruiss igra nek triler. So what? Pa menda ne misli kdo, da to lahko vpliva na mojo dobro voljo?

Ampak to!? Sama dva! Po dvajsetih letih, ko sem skoraj redno na nekih vaških odrih odšteval sekunde ob pol noči in je vedno s strani neki pametnjakovič, mu mater, sikal da nimam čisto točne ure! Potem ko bi mogoče še pred leti mislil, da je takšno preživljanje tega večera nekaj najbolj groznega kar se mi lahko pripeti. Zunaj pa mraz, veselica pet kilometrov oddaljena od nas, toplo stanovanje, rdeča kosmata odeja ……. Za dva!

In zbudil sem se nekje med Dunajem in GarmishPartenkirchnom. Upam, da velja vsaj nekaj od tistega vraževerja, da se celo leto počutiš tako, kot na novoletno jutro. In kako je dobra letošnja kava. Tudi punce so se počasi vrnile. In nekaj fantov. Menda sem naredil fantastično dobro sarmo, megalonec.

Povem vam …… to s koledarjem je samo dogovorjen sistem
štetja časa. Nepomembna zadeva!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moje

Daretova čestitka

26.12.2010 · 16 komentarjev

Še vsakič do zdaj sem za novo leto napisal voščilo. Letos me je datum kar malo presenetil. Sto ljudi mi je že poslalo čestitko jaz pa še nič. Še huje! Sploh si še nisem sestavil spiska stvari, ki bi jih zaželel svojim prijateljem, znancem, resničnim in virtualnim ljudem, blogerjem, literatom in sodelavcem v kovačiji, žlahti in naključnim mimoidočim.

Vendar pa. Tradicijo je treba obdržati. Pa tudi veliko je stvari, ki jih človek želi sebi in drugim. Torej:

Dragi prijatelji, člani mojega omizja, tisti, ki plemenitite moj prosti čas in bogatite moje možgane z novimi navdihi.
Poleg osebnih sreč in zdravja vam ćelim čimveč časa, takšnega, ko brez slabe vesti vržete od sebe vse skrbi in stopite med svoje prijatelje in tam pozabite na vso nesnago, ki nas vsakodnevno zasipa z vseh strani.

Dragi sodelavci, ki skupaj tvorimo naš delavski razred! Želim nam čimbolj umirjeno dogajanje v gospodarstvu.. Da bi se končale krize in po drugi strani da se ne bi popolnoma končale. Če pa že, da pa bi razen hujšega tempa in več dni pregurbanih v fabriki, tudi kako drugače občutili napredek.

Dragi literati, želim vam, da bi bili še naprej vsaj tako ustvarjalni kot do zdaj. Želim si čim, da bi se še naprej z veseljem srečevali in svojo ustvarjalno energijo bolj kot v rivalstvo usmerjali v sodelovanje in v produktivno kulturno udejstvovanje.

Dragi blogerji, ki ste ob takšnih priložnostih najtrši oreh, želim vam cel spisek stvari:
-da bi se vam končala druga svetovna
-da bi končno že nehali pobijati ljudi in jih metati v jame
-da bi šlogarce končno uganile kdaj bo konec sveta
-da bi tip, ki ga nihče ne razume končno našel sorodno dušo in mu ne bi bilo treba stalno komentirati samega sebe
-da bi ljudje končno nehali jesti meso, prav tako pa tudi zelenjavo in kar je še takšnega
-da bi poeti v miru pisali poezijo in da bi jo brali samo tisti, ki si tega želijo
-da bi vas čimveč v naslednjem letu izdalo knjige in da bi bil Dare med povabljenimi na predstavitev …in
- da bi čimprej nadoknadili zamujeno, da se nismo v tem turobnem decembru dobili vsaj na enem kofetu.

Lep pozdrav in lepe želje tudi vsem komentatorjem ….

In ostanejo še moji … za to pa ne rabim črk

Srečno vsem skupaj

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moje · omizje

Čarobno!

15.12.2010 · 50 komentarjev

Mogoče kdaj zgleda, da je vse o čemer govorim, da je vse okoli mene sivina, temačno fabriško zakotje. Da moje življenje oblikujejo butasti človeški odnosi in da mimo njih ne prodre noben sončni žarek. Morda se zdi, da se dnevi začenjajo in končujejo z mislimi o krizah in turbokapitalizmu.
Bogve kakšne zgrešene vtise še lahko dobi človek, ki se poglobi med moje črke. Ne, ne, to so majhne nepomembne slike v pisani knjigi, ki jo prebiramo v svojih dneh.
Veliko med njimi je lepših in stokrat bolj čarobnih.

Včasih z mojo drago skupaj pogledava te slike. Na njih so najine princeske del pravljic o sreči in radosti. Bleščijo in s perfekcijo svojih vilinskih gibov pripovedujejo zgodbo, ki se stopljena s pravljično muziko preliva v naša čutila.

Včasih se v izpiljeno celoto prelijeta moč izvežbanih mišic in občutene ritmične koerografije.

In kdaj presenečena preprosto spoznava, da znajo najine deklice leteti.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

SORI,

19.11.2010 · 13 komentarjev

saj vem, da je blog jako pomembna reč. Blog pojasni marsikatero dilemo. Tukaj premeljete vsako nemarno pokvarjeno zadevo, ki jo počnejo naši pomembneži. Joj, če bi tipi prebrali kako jih predelate na teh straneh. Bi se pa kar morali malo zamisliti. Pa krivice in zablode, nespametne poteze gospodov s televizije. Vse gre skozi vaše mline.
Včasih omenite tudi kakšno lepo reč. Pišete o ljubezni in o sreči, ki jo občutite ko ste zaljubljeni. He, he!
Nekateri znate naslikati lepe stvari, drugi jih znate uloviti v svoje fotkiče.
Eni ste tudi smešni in se prerekate v nedogled o nekih stvareh, ki še jaz vem da jim nikoli ne boste prišli do konca. Tako kot ste trmasti in pametni pa sploh ne.
Pa to tudi vem, da ste kar fajn druščina in da prijateljev ni dobro puščati samih.
Ja, kot je bilo že v začetku rečeno. Dobro vem, da je blog pomembna reč.
Ampak sori, danes ata Dare nima cajta. Se “mora” ukvarjat’ malo z mano …..

Julija

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

NA KRKU

31.07.2010 · 29 komentarjev

Ja, saj vem. Krk ni ravno neka trofeja, da bi se z njo šopiril in hvalisal, češ kje vse sem bil. Skoraj ravno nasprotno. Otok je v bistvu ena najbljižjih poštenih destinacij za letovanje na morju. Nasploh so bile naše počitnice vedno nekako omejene z oddaljenostjo. No, pa še s čim drugim. Ko smo, to je bilo še povsem nedavno, kompletni odšli na dopust, se pravi, ko nas je tja dol odjadralo osem, smo vedno morali nekaj improvizirati. Ponavadi je to izgledalo tako, da je prvi dan z nami odšel še dodaten voznik in zadnji dan je bilo, v obratni smeri seveda, ravno tako. Zadnje skupne počitnice smo imeli že sami več vozil in voznikov. No, tu bi lahko omenil še moj odnos do šofiranja pa tega vsaj zaenkrat ne bom poudarjal. Vsekakor, vedno smo pristali nekje blizu. Lahko je bil to Červar ali Savudrija, lahko celo hišica najboljšega soseda v Čatežkih toplicah ali v Bohinju. Kakorkoli se je že zgodilo, vsako leto posebej je ostalo v najlepšem spominu. Vsi ti kraji so kljub bližini in morebiti domnevni neatraktivnosti lepi in prav nič nam ni tam doli manjkalo. No, priznam. Nekaj pa je bilo vedno v zraku. Morje! Ja, ena taka preprosta želja. Da bi se v morju videlo dno, da bi v nekaj metrov globoki vodi lahko štel kamenčke na dnu. Tega pač v Ankaranu ne moreš početi. Tam lahko med sončenjem šteješ ladje na drugi strani, kamenčkov na dnu pa pač ne .
Tako smo se v nekoliko manjši zasedbi odpeljali proti otoku. O Krku sem vedel toliko, da tja prideš čez most. Pravilno sem domneval, da se ne imenuje več po rajnkem maršalu. Zdaj piše preprosto Krčki most. Bil sem pa na drugi strani tistega mostu enkrat davno, ko je imel še staro ime in se niti slučajno ne spomnem ničesar več. Edino to sem omenil, da se spominjam dolge plaže z okroglimi kamenčki. Potem ko smo »zvrgli« mesto Krk in pozneje še Punat in potem, ko smo malo zašli v smeri Stare Baške, smo nazadnje pristali v Baški.

A si to imel v spominu?

….je bilo samoumevno vprašanje. Ja, zgleda da res točno to. Le da je bila tisti dan pred dobrimi tremi desetletji tista plaža veliko bolj prazna, zdaj pa se je na dveh kilometrih cvrlo in namakalo nenavadno veliko ljudi.

Sicer pa ni kaj reči. Res lep in urejen kraj. Za moj okus sicer nekoliko preveč gneče, vendar smo tudi to rešili. Potem, ko smo se namestili v apartmaju nekoliko dlje od morja, kot bi si to pač naivno želeli, smo že nekako prišli tudi do svojega koščka morja. Naslednji dan smo tudi ponovili svojo včerajšnjo pot, ko smo zašli proti Stari Baški. Tam smo namreč videli nekaj krasnih prizorov, ki so takšne vrste, da ko to zagledaš, si preprosto želiš biti tam.

Tam je bilo tudi več prostora in v okolici dovolj skal, da sem se lahko po »moško« fliknil v vodo. Glede vode sem namreč, poleg tega, da sem jako otročji, tudi prepričan, da moraš vanjo vstopiti po luftu. Sicer v tem nisem bogve kako dober in tudi tista skala ni ravno tako visoka, kot mogoče zgleda na sliki. Verjetno je bilo malo čez tri metre.

Vsekakor in kar je najpomembneje pa je dejstvo, da se je kljub pet šest metrov globoki vodi, kristalno jasno in podrobno videlo dno.

Torej, Krk je super….posebno zdaj, ko smo mu prišli do dna.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · moje

Najlepša objava

8.04.2010 · 34 komentarjev

Odločil sem se objaviti “najlepšo objavo”. Za razliko od večine mojih je kratka in brez odvečnih besed. Samo še sličico prilepim. Lepotička na fotki je moja vnukinja Julija (0 let )

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Maturantski ples

29.03.2009 · 20 komentarjev

Ko sem se tretjič ali četrtič zbudil, sem se le prikotalil iz sobe na dnevno svetlobo. Zgrožen sem spoznal, da je ura že zdavnaj odslovila jutro. Ko sem se že nekako sprijaznil s položajem kazalcev , me je prijazen glas s teveja obvestil, da jih moram poleg vsega premakniti še za en krog naprej. O , porkaduš!

Sinoči sem večer prebil na maturantskemu plesu v modri dvorani. To se mi je zgodilo že tretjič. Mislim , tretja naša maturantka se je slavnostno sprehodila po tistem plesišču , zaplesala četvorko in zapela Gaudeamus igitur.

Naj žive profesorji
vsa akademija
ud naj slednji nje živi
naj živijo udje vsi
trajno naj cvetijo

In tretjič sem sem ponosno gledal deklico , ki je praznovala to , da še zdaleč ni več mala deklica ampak punca in pol, ki je prestopila veliko stopnico navzgor.

Sama prireditev je v bistvu zakon, kaj naj rečem drugega. Posebno odkar so pred približno desetimi leti »odgovorni« ugotovili, da ni niti najmanjše potrebe obremenjevati staršev in napihovati zadeve s tem, da se cela stvar organizira v portoroških hotelih ali kaj podobnega.

Tako pa modra dvorana, primerno okrašena in predvsem osvetljena, cathering in dober bend. Po nekajletnem monopolu čukov, so prišli špilat Lukas bend. In to za trikrat manj denarja in s trikrat več muzike. Dobro zašpilane in odpete muzike.

Celega protokola ne bom opisoval. Verjetno tudi zlahka opazite, da nasploh ne nameravam na dolgo pisati reportaže o dogodku. Za to ne čutim nikakršne potrebe pa tudi ne vem , če bi se drugim , posebno maturantki, zdelo to v redu.

Moram pa to na vsak način omeniti. Če drugega ne , moram nadaljevati zgodbo. Poglavje za poglavjem. Pa še nekaj je . Prav pred kratkim sem se malo zapletel v debato ravno okoli maturantskih zadev. Pisal je tip, ki mu je vse to odveč in se ne namerava udeležiti niti plesa niti izleta. Pfej, piflar jedan. No kakorkoli že , to je stvar osebne izbire. Pa vendar me je zbodlo, ko sem prebiral mnenja , da so te stvari tako ali tako precenjene.

Mislim, sinoči sem videl mlade ljudi , ki so zgledali ponosni, zgledali so nenazadnje uspešni in meni so zgledali, posebno ena med njimi, srečni.

Precenjeno!? Ja, pa kaj še !

  • Share/Bookmark

Tagi: moje