dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'Moje misli'

Psi in mačke

4.03.2015 · 2 komentarjev

Zadnje čase sem pa že kar nekajkrat dobil servirano, da »pa nekam bolj poredko kaj napišem«! Sicer me malo jezi, ker nihče ni pred časom nikoli omenil, da sem s svojimi objavami zelo, zelo aktiven, ampak po drugi strani pa zlahka priznam, da sem zadevo malo umiril. Pa ne vem natančno zakaj. Razen tega, seveda, da se mi pogosto ne ljubi ravno »sto na uro«. Drugače pa, na primer, ne morem trditi, da se ravno nič ali malo stvari dogaja okoli mene. Bolj me moti, ko s svojim načinom razmišljanja in pripovedi preprosto ne pridem skozi. Pa ne me razumeti, da jamram zaradi premajhne pozornosti bralcev. Ne gre za to. Gre za nek vsesplošni problem, veliko večji od moje blogerske statistike. Gre za to, da namreč ljudi vse bolj pritegne pretiravanje, skrajno razmišljanje, brezkompromisnost in pripadnost skupini enako mislečih. Pa čeprav to lahko še kako pomeni, da gre v bistvu bolj za »nemisleče« ljudi kot kaj drugega! In če ti ne deluje razmišljanje je to po mojem mnenju še za malenkost slabše, kot če svojega razmišljanja vsakih nekaj dni ne objaviš na spletu.

Je pa seveda tudi res, da so določene stvari, tematike v toliko letih že nekajkrat »prišle okoli«! In vedno sprožijo debato, pritegnejo pozornost. Le jaz nimam več pravega veselja s tem zaletavanjem v zid. Vedno sem se trudil namreč postavljati pod zapise umirjena vprašanja, ki niso želela ravno odkrivati tople vode in belega purflja. Nezanimivo, nevredno odziva.

Tako sem neki dan spet prebral zapis o naši zgodovini, ki je baje razdelila naš narod, ga skregala do amena in ga tudi ne bo nikoli spravila nazaj na svoje. Dvakrat trikrat sem poskusil nekaj dodati pa nisem mogel. Kaj naj povem na vse to. Svetoval bi rad nekaj čisto izven konteksta. Avtorju, komentatorjem, svojemu prijatelju in znancu. Poglej okoli sebe in sam sebi odgovori na vprašanje. »Koga zares tako zelo sovražiš? Do koga si v resnici tako zelo nestrpen!? Koga bi pa prav resnično želel uničiti?« Čisto preprosto vprašanja. In večina bo presenečena nad odgovorom. Sploh ni tako zelo hudo. V bistvu jih ni tako zelo veliko. Prav nič ne bodite presenečeni, če v bistvu nihče ne pride zelo očitno v poštev.

No, mogoče vam gre tu in tam kdo pa res na živce. Zahojeni šef, sitni sosed ali pa kdo tretji, ki je pač malo bolj tečne sorte. Ampak sovraštvo? Mislim, govorim o čustvu, ki nas obrne popolnoma nasproti človeku. Da bi mu želeli najslabše, da bi ga radi zbrisali z obličja zemlje in iz svojega zavedanja. Ugotovimo lahko, da takšnih ljudi ni v resnici tako veliko okoli nas. No, mogoče pride trenutek, ko mislimo drugače, ampak, ko se afekt razkadi, zgledajo težave bistveno manjše od tega.

Torej morate vprašanje zastaviti malo drugače. Mogoče bi se morali vprašati, kdo nam je vsilil mnenje, da smo razdeljeni na polovico mačk in polovico renčečih psov. Hkrati s tem vprašanjem bi morda že ugotavljali, komu takšno dvorišče polno praskajočih mačk in renčečih cuckov, najbolj ugaja in koristi.

Če se malo zamislimo, si moramo priznati, da sami nimamo najboljše osnove za skrajna mnenja. Če se vprašamo na kakšni osnovi smo ga izoblikovali, kaj nas je postavilo na to ali ono stran, pridemo do zanimivih odgovorov. Če se spet obrnemo na zgodovino, se pravi na neko davno vojno, kar je kljub vsemu v teh naših krajih še najlaže, ima po mojih izkušnjah velika večina svoje trdno mnenje utemeljeno z neko strašno konkretno izkušnjo. Seveda ne ravno svojo, pa zato izkušnjo nekega svojega prednika, ki je doživel hude stvari in mu gre vse verjeti, saj je bil celo življenje pravičen in moder človek. Eko! Če potem poskusimo malo pretehtati te argumente, moramo, če smo vsaj malo samokritični, priznati, da je v bistvu trdnih razlogov za sovraštvo bolj malo. Ali ne moremo posploševati dogodkov na celo generacijo ljudi, ali ne moremo nekega dogodka v majhni zakotni vasi posplošiti na celo deželo.

»Vojna je največji zločin!« je v eni svojih knjig napisal Dr. Felc. Idrijska pisateljska in vsakršna legenda. Ob tej kratki pa neznansko globoki misli, sem se večkrat zamislil. Toliko pomena ima, da lahko na nek način pove vse. Lahko se vprašamo, kdo je v tem zločinu storilec. General, ki je ukazal, soldat, ki je ubogal, tisti, ki je pogledal stran, ali vsak, ki je še v mirnem času storil kakršenkoli, pa še tako majhen korak bliže velikemu sporu?

Jaz sem razmišljal, da bi Felcovi ugotovitvi dodal še nekaj. Dejal bi, da je dogajanje, kot je vojna, zloraba. Največja zloraba človeka. Predvsem njegovega uma. Še najbolj seveda najslabšega, kar je v tem umu najti. Posilstvo, ki je zame že itak nerazumljiva vrsta zločina, pusti za sabo zlomljeni duh. In zlorabljen človek ne pride zlepa več na svoje. In na dvorišču, kjer prhajo ihtave mačke in renčijo razdraženi psi, se je to zgodilo očitno za zelo dolgo let in se dogaja še kar naprej. Celo tako globoko so živali padle noter, da verjamejo nekemu gospodarju, da je tako edino prav in druge možnosti ni pa čeprav že dolgo ne vedo več, zakaj so se v pred časom steple.!

Sploh nisem mislil pisati o vojni. Želel sem v bistvu navesti nekaj primerov, kako nekdo misli namesto nas. S pomočjo medijev, religije, ideologije, nas prepriča, da so stvari že jasne. Da je o njih že nekdo drug tuhtal in jih dognal, jih postavil na črnobel ekran in nam jih serviral. Brez sivih tonov, brez majhnih usod, brez okoliščin in slučajev. Za ali proti. Kremplji in čekani!

Zame je življenje, ne glede na to, ali ga postavim daleč v zgodovino, ali pogledam samo okoli sebe, zanimivo in resnično, samo če ga pogledam skozi oči navadnega človeka. Kako ta navadni, mali človek, če hočete, pride v teh okoliščinah skozi. Kako ureja svoje stvari, skratka, kako preživi. Sistemi, ideologije, celo religije se spreminjajo, izginjajo, se kvarijo, gnijejo in izpuhtijo. Vedno pa mora človek zakuriti v peč in si pripraviti kosilo, se obleči in poskrbeti za svoj zarod.

Sicer pa, da skrajšam to pisanje, ki me je izgubilo že kmalu po uvodu … Glede tega, kako trošimo svojo energijo in pamet za brezplodne stvari in dovolimo, da čas beži mimo neizkoriščen, definitivno nismo neka posebna izjema. Ampak smo pa zagotovo med najboljšimi. Pravi material!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Urejenost

20.02.2015 · 7 komentarjev

Prav zanimiva se mi je zdela izjava sodelavca neki dan. Verjetno je dec to nekje prebral, pobral na spletu ali kjerkoli, vsekakor se modrosti ni sam izmislil. Kot da bi mi povedal nekaj najbolj vsakdanjega, je prijavil sledeče: »Baje, da je značilno, da se pred velikimi svetovnimi spopadi poveča zanimanje za kuharske recepte!«

Čeprav sem od zanimivega fanta vajen nevsakdanjih pripomb, me je s ta prve imelo, da bi ga nadrl, naj neha kvasiti nesmisle. Seveda se mi je ugotovitev slišala nesmiselna skoraj tako, kot bi mi povedal kaj mu je rekla šlogarica ali kaj je prebral v horoskopu. Potem pa sem malo požlajfal in pomislil, da zadeva pa le ni tako mimo. Seveda če pomislimo konkretno na pojav kuharskih oddaj, ko nam na vsakem teve programu pripravljajo hrano na vse mogoče načine, potem to težko pride skozi. Če pa to malo prenesemo še na razna druga področja in ugotovimo kako nas dobesedno zasipa balast z vseh strani, potem zadeva zgleda malo drugačna.

In ko tako gledamo na probleme tega našega sveta z vidika prenasičenosti z vso šaro, se nam ne le zazdi to s kuharijo nekako sprejemljivo. Še več! Pojavi se še cel kup stvari, ki bi zlahka zašle v podobno, sprva nesmiselno, statistiko.

Lahko vam zagotavljam, da bi s podrobno raziskavo ugotovili, da se pred vsako kataklizmo poveča število lastnikov malih živali, ljudi, ki prakticirajo vegetarijanstvo in podobne posebne prehranske navade, število novih religij in na splošno, število novih variant sprejemljivega obnašanja ljudi .

Takih zadev bi lahko našteli še cel kup. Lahko bi jih nanizali toliko, kolikor bi si v danem trenutku želeli novih zamer in ljudi, ki bi se zgražali nad našo ozkosrčnostjo. Tako da to tudi ni tako zelo potrebno. Vsaka od teh stvari sama po sebi ne more biti strašno pomembna za (ne)obstoj civilizacije. Lahko samo kaže na odklone, na to, kako se prvinski vrednostni sistemi izgubljajo pod ogromno količino brezrepo brezglavih pogruntavščin, ki so poleg vsega po večini še kratkega roka trajanja.

Če hočemo dojeti to dogajanje bolj konkretno, je najbolje, da se »spustimo« na nivo politike in zakonodaje. Zagotavljam vam, čeprav nimam na zalogi nobenega navedka, da lahko kje preberete, da se sistem začne sesuvati sam vase ravno enkrat takrat, ko je že skoraj vse urejeno. Predpis za predpis, nadzor nad nadzornikom, kontrolorja izvajalca, blablabla!

Na zunaj se to, vsaj sam to dojemam tako, kaže v tem, da postane drugotnega pomena kaj in kako narediš, ampak se na tisto tvoje delo obesi cel pušeljc nekih veličin, ki so bistveno pomembnejše in kakopak bolje nagrajene od tebe. Ti strokovnjaki predpisujejo način vklopa stroja, način tvojega sedenja in to, kam imaš med procesom obrnjeno betico, način štetja proizvodov, in beleženja svojih rezultatov. Narišejo ti lepo pot do sekreta in jedilnice. Predvsem pa so zelo začudeni, če na tri metre široki transportni poti hodiš izven začrtanega koridorja. Še bolj jih preseneti, če te v končni fazi to začne delati nervoznega. Če pretiravaš, imaš veliko možnost, da tvoje obnašanje dobi v presojo še peti ali bog ve kateri strokovnjak po vrsti. Lahko celo kakšen iz netehničnih strok. Zato verjetno šef neki dan ni razumel moje reakcije na še eno od mnogih prepovedi. Neki prostorček, ki je bil desetletja moja navada in rutina, mi ni bil več dovoljen. Verjetno je tip čakal, da bom izkozlal ven tiste za situacijo zelo primerne srbske vulgarizme, jaz pa sem samo mirno rekel: “Enkrat bo vse urejeno!”

In v tej smeri vse gre. Včasih ljudje celo dobijo nekaj upanja, da bo to dobro. Poglejmo na primer naše slovenske junake nove dobe. Heroje tranzicije. Še nedavno smo robantili, da se nikomur nič ne zgodi. Jebenti, zdaj tega ne moremo več trditi. Kar nekaj jih v turobnih zaporniških celicah, sicer z boljšim standardom kot ga ima moja dnevna soba in spalnica skupaj, tuhta kaj jim je bilo tega treba. Dobro, nekaj jih zaradi rahlega zdravja še odlaša z odhodom na robijo, ampak vseeno. Stvari se urejajo.

Na žalost pa to ne pomeni, da smo jih ustavili. Dobro, nekateri so se s svojimi lumparijami iztrošili. Njihovemu načinu je potekel rok trajanja. Ampak to na mojo veliko žalost pomeni čisto nekaj drugega. To, da so se samo umaknili nekim drugim, se bojim da še bolj pokvarjenim in zvitim urejevalcem stvari!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Nekega dne pozno poleti …

24.08.2014 · 17 komentarjev

Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.
Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.
Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.
»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.
»Ti je postalo dolgčas?«
Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega. »Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.
»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«
Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.
»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.
»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo poznala kaj prida.«
»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«
»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!« »Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.
»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.
Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.
Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?
No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.
Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · mojblogmojejamranje · nostalgija

Ne moti, berem!

9.03.2014 · 8 komentarjev

Že večkrat smo omenjali poseben pojav na teh straneh. Na blogariji se je namreč vzporedno z razvojem te virtualne dejavnosti razvila tudi posebna zvrst »literature«. Jaz jo imenujem pisanje o pisanju. V bistvu zapolnjuje nenavadno velik del zapisov. Izvor tega je dokaj preprost. V bistvu gre za to, da kadar kdo ne ve o čem bi pisal, pač piše o tem. Spotoma še izvemo, da je imel v zadnjih dneh virozo, prometno nesrečo in obisk daljne žlahte, tako da pa res ni mogel ničesar ustvariti. Vendar pa si lahko zdaj oddahnemo, saj je zdaj končno spet prišel do tipkovnice. Če nima nobene ideje pa niti ni tako pomembno.
Vendar pa danes nisem mislil pisati o pisanju. Pa čeprav je to, kar mislim omeniti precej blizu. Kljub nedvomni bližnji sorodnosti pa lahko ugotovim, da še nikoli nisem modroval o tem pa tudi drugih zapisov na to temo nimam prav veliko v spominu. Na pamet mi je padlo namreč nekaj vprašanj, ki se nanašajo na branje.
Po navadi seveda takšen uvod pomeni samo eno. Predvsem pomeni cel kup zgražanja nad današnjo bralno (ne)kulturo. No, tudi sam se včasih malo spotaknem ob dejstvo, da je le-ta na očitno zelo nizkem nivoju. Večina tistih, ki z njimi kdaj spregovorimo, kakorkoli pač že beseda nanese na to, o branju, se skorajda opravičujejo. Da ne berejo več, da ne morejo, da jih utrudi, da ne vidijo, da se ne zberejo. Saj mi tega res ne bi bilo treba pripovedovati. Čisto vsako od teh težav poznam in razumem.
Po drugi strani pa ni res, da knjig ne bi bral nihče več. Če pogledate na COBISS, boste na primer našli podatek, da imajo v mestni knjižnici Ljubljana na zalogi nekako 77 izvodov knige 50 odtenkov sive. Po dveh letih trenutno stanje še vedno kaže naravnost briljantno zanimanje bralstva. Sedemdeset knjig izposojenih, dve rezervirani. Wau!
No, da pa ne zapademo v kakšen nepotreben cinizem, naj povem kako je glede tega z mano. Zagotovo nisem prav zgleden bralec. Zelo bi bil zadovoljen, če bi v življenju prebral bistveno več kot sem. Sicer zadnje čase oziroma zadnja leta redno obiskujem knjižnico in predelam nekako eno knjigo na teden. Celo špegle sem si zrihtal. Se je pa v preteklosti dogajalo, da sem imel pri tem včasih neznansko dolge presledke. Takrat sem se z vsemi težavami pridružil mojim malo prej omenjenim znancem.
Včasih sem v kakšnem pogovoru, na literarnem večeru ali čem podobnem, dobil vprašanje glede svojih bralnih navad in to v zvezi z mojim pisanjem. Zvenelo je nekako tako, kot da je edino veliko branja možen vir za navdihe in tudi za oblikovanje pripovednega jezika. Bil sem malo v zadregi, ker nisem imel, posebno pred leti, kaj veliko pametnega povedati okoli tega. Edini dober »argument« za svoje domnevno tekoče pisanje, je bil ta, da sem v svoji zelo rani mladosti prebral zbrana dela slovenskih pisateljev. Naj pojasnim. Doma nam je nekaj polic v omari v dnevni sobi krasila velika zbirka »Naša beseda«. Voranc, Finžgar, Kranjec, Kosmač, Kersnik, Tavčar …itd., itd. In vse to sem predelal. Nekatere stvari celo večkrat. Kmetske slike, Med gorami, Samorastniki. To danes, pa že tudi takrat ni bilo dosti drugače, pri mladini sproža zelo negativne odzive. Zamorjeno, mračno, duhamorno, do konca tragično. Pa saj resnica ni dosti stran, tako da tudi sam ne vem zakaj me je vse skupaj tako pritegnilo. Bogve, ali je bila kriva res samo lahka dostopnost.
In nekaj podobnega se mi pojavlja tudi v teh časih. Od knjig, ki jih prinesem domov je velika večina delo slovenskih avtorjev. Pa ne mislim modrovati o skrbi za slovenski jezik. Saj je konec koncev še tako »pomembna » reč kot je slovenska pesem za evrovizijo, zapeta v tujem jeziku. Ne, sploh ne gre za to. Gre predvsem za to, da me to zanima. Na srečo pa imamo poleg tega tudi kar nekaj zelo, zelo dobrih avtorjev. Mazzini, Möderndorfer, Frančič … in še cel kup drugih. Majstri, ki jih preprosto občudujem. Uživam v stilu, jeziku, mojstrstvu pripovedi, včasih tudi aktualnosti ali pa svežem načinu obravnavanja preteklosti. Vse to in še marsikaj. Včasih se čudim sposobnosti avtorja, da sploh obvlada zgodbe, čeprav v nji na videz brez reda in pravil menjuje čas dogajanja, osebe in še druge stvari in tako od bralca zahtevajo zbranost in pozornost, če se želijo prebiti skozi. V zadnjem času sem prebral dve knjigi slovenskega avtorja, nekako deset let mlajšega od mene in se nisem mogel načuditi posebnemu, za moje pojme neprimerljivemu zelo razpoznavnemu jeziku. Knjigo, ki sem jo prebral pred dnevi, sem poiskal na cobissu. Za primerjavo s pogrošno literaturo, ki sem jo omenjal malo prej. V ljubljanski knjižnici imajo 25 knjig, izposojena je pa ena. Druga stvar, ki mi je že večkrat padla v oči pa je naklada. Sam sem, kot vaški pisec izdal dve knjigi. Prva je izšla v skupno nekako 400 izvodih, druga še nekaj manj. Pa poglejte v knjige naših najbolj znanih piscev. Njihove naklade so komajda kaj višje. Komajda. Razen vsake toliko kakšnega slo-bestselerja, kot so bili »čefurji raus« ali kaj podobnega. (Bravo Vojnović!! ) No, hotel sem še omeniti, da imam poleg občudovanja pisanja, s tem tudi eno dodatno težavo in sicer to, da se včasih preveč poglabljam v stil in tehniko in mi potem vsebina zna tako pobegniti mimo, da moram kdaj četrt knjige nazaj, da se spet najdem. Ampak to le kot zanimivost.
Vseeno pa bi, pa tudi če izpade malo patetično, omenil nekaj okoli maternega jezika. Stanje v knjižničnih statistikah je za slovenske avtorje zelo neugodno. Saj lahko razumemo, da ljudi zanimajo svetovne uspešnice, nekatere pač tudi manj vredna literatura. Vendar velik del pa gre kljub vsemu pripisati nekakšnemu predsodku. Moramo se zavedati, da je jezik najpomembnejša prvina naše identitete, skrb zanj pa najbolj plemenit in lep način, da svojo zavednost pokažemo.
Za konec bi še enkrat omenil misel, ki sem jo nekje prebral in se mi je vsadila v možgane.
Kdor ne bere, ni nič na boljšem od tistega, ki ne zna brati!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Tina ni naša!

28.02.2014 · 13 komentarjev

Že vseskozi, kar smetim po teh virtualnih straneh, se trudim, da ne planem s svojim mnenjem kar takoj na prvo. Takrat, ko je vse še tako sakramensko aktualno, da čisto vsi govorijo samo o tem. V tisti fazi je namreč tudi mnenje zelo enotno ali kvečjemu drastično bipolarno razdeljeno, tako kot pač to pri nas malodane mora biti. Potem, ko se pa vse skupaj vsaj malo izpoje, takrat šele je čas za umirjeno mnenje, celo kakšen dvom in seveda , če je le mogoče, tudi pripadajoči argument.
Sicer pa sem tokrat nameraval nekaj reči o naših športnikih. S tem sem v skladu s tem kar omenjam v prvem odstavku, odlašal toliko, da se olimpijske igre končajo in evforija okoli naših asov tudi.
Pa ne mislite, da nameravam zbijati ceno dosežkom naših junakov. Ne, to pa ne. Samo nekaj stvari okoli športa in športnikov, še posebno slovenskih, si bom dovolil omeniti. Kot prvo moram povedati, da sem športni navdušenec. Od kar pomnim. Največ mi pomeni dober nogomet, sledijo ostali ekipni športi, atletika, pa tudi vse kar se dogaja na snegu. Seveda ima posebno ceno ves šport, kjer so »moji » v samem vrhu. Moram pa si pri tem svojem navdušenju priznati nekaj stvari. Moram se vsaj delno strinjati s skeptiki in nasprotniki, ki trdijo, da pravega športa sploh ni več. Seveda tukaj gre za žalostne ugotovitve okoli raznih dopingov, goljufij, dogovorjenih izidov in na drugi strani že brez tega vsesplošno, do skrajnosti pripeljano, komercializacijo v športu. Vse to se sklada z mojo davno ugotovitvijo, da se pravi neoporečen šport konča v vaški balinarski ligi. Vse kar seže više je že vsaj malo kontaminirano z vsemi omenjenimi slabostmi.
Vendar pa se, glede na to, da v športu uživam, ne morem kar vsemu odpovedati zaradi nekakšnih načel. Pač to preprosto odmislim in občudujem najboljše v nekem tekmovanju, kjer presegajo vse razumne meje človeških zmožnosti. Devetdeset minut popolnega boja v fusbalski ligi prvakov, maratonca ki dve uri rabi za dobrih štirideset kilometrov ali smukača, ki pri stopetdeset na uro obvladuje vse grbine in pasti na tistih dveh lajštah. Ni važno.
In tako, ni bil hudič, da nisem užival, občudoval, celo do roba solz ganjen sem bil, ob nedavnih uspehih Tine, Petra in ostalih fenomenalnih slovenskih športnikov. Ja, res je bilo tako. In še enkrat, hvala in vsaka vam čast.
Vendar, kaj potem poslušam in berem? O tem, da je to znak, kako se da uspeti. O tem kako ne smeš nikoli obupati. Borut je šel celo na lice mesta in tam v svoji patetični maniri zdeklamiral romantični govor hokejistom in smučarjem, o tem kako smo v bistvu veliki, če stisnemo zobe in se borimo do zadnjega diha. Izdelovalci čajev, avtomobilov in damskih vložkov so navalili na ase, da bi jim v reklamah v bodoče predstavljali njihove izdelke. Njihove rojstne kraje so vsaj začasno preimenovali po njih. Predvsem in največkrat pa sem slišal to, da so ti športniki naši! Naša Tina, naša Vesna, naši risi!
E, vidite, tukaj pa moram malo replicirati. Pa nima to nobene veze z običajnimi nergači, ki posebno ob neuspehih, zganjajo cinizem okoli tega, koliko je med športniki sploh Slovencev. S tem jaz res nimam težav. Odkar so prišli Rusi na svetovno prvenstvo v košarki s temnopoltim playem in odkar v nemški nogometni reprezentanci v bistvu skoraj ni več Nemcev, pa sploh ne. No, pri zimskih športih pa je, kljub npr. Sabahudinu, s tem še veliko manj »težav« !
Predvsem sem želel reči nekaj drugega. Peter, Žan, Tina, Vesna in druščina!! Te osebe, še enkrat jim vsaka čast in hvala, preprosto niso NAŠI! Eko, pa mi je šlo z jezika. Pa ne gre le za to, da so sami garali za svoje uspehe, da so te medalje osebno njihove in , kar je včasih zelo boleče, da bodo v času, ko jim ne bo šlo tako dobro pa zares čisto, čisto sami. Gre za nekaj drugega. To preprosto niso Slovenci. To ni naš material. Niso pravi geni. Ja, res so se nekako znašli na tem teritoriju in imajo slovenske dokumente, ampak … Slovenec stvari, kar bridki smeh me lomi, rešuje drugače. On se ne bori in ne vztraja. Ne popravlja starih napak. Ne stisne zob. Slovenec, ko pride do prelomnice, ne pospeši, ne zatuli bojnega krika in se ne spopade s strmino. Slovenec se skrije v kot, dene glavo med kolena in bridko zajoče. Jamra nad usodo, jamra nad pogoji in nad tem, da je proga postala tako strma. Nekdo je ukradel tisti lep položen del, mu mater. Smrk.
Ne, gospoda, ne glede ne vse. Ta dekleta in ti fantje, vse čestitke jim še enkrat, preprosto niso naši! Pika!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · Moje misli

Tokrat pa o sreči

23.01.2014 · 19 komentarjev

(pa naj se še tako čudno sliši)
Problem je v bistvu samo v tem, da smo dovolili nesreči, da si je pridobila prednost. Lejte, preprosto … če nas kdo vpraša, kaj je to sreča, imamo po večini kar težave. Mogoče dobitek. Cel kup denarja, ki nam bi padel z neba. Mogoče dedovanje. Posestvo, denar, avtomobili in biznis. Mogoče kdo poskuša biti pesniški, malo bolj globok in bolj človeški. Srečo definira z otroškim člebljanjem, dekliškimi nasmehi ali nežnostmi in ljubeznijo. Vendar, z gotovostjo lahko trdimo, da je vse skupaj močno neotipljivo, zelo nedorečeno in sploh, kot bi rekli tamladi »kar nekaj«!
Ravno nasprotno pa je z nesrečo. Vprašajte Slovenca v teh časih, kaj je nesreča! Niti sekunde ne bo razmišljal. Zadrege preprosto ne bo. Skoraj vsak vprašani bo jasno in glasno reagiral. Kako tudi ne. Beda, nesreča, gorje?!? Ja, mislim, a nimaš nobenega težjega vprašanja? Saj to je pa ja tukaj, Tukaj in zdaj. Poglej okoli sebe pa ti ne bo treba postavljati tako glupih vprašanj.
Pa niti nimam namena bluziti o tem, kako je to s srečo relativno. Ne, nikakor. Čeprav se kar na dlani ponuja dejstvo, da je naše stanje že tako strašno blizu samemu dnu, najnižji sploh možni točki, kot je to isto stanje mogoče za nekoga drugega čisto drugačno, morda celo drastično boljše kot se nam trenutno zdi. Vzemimo na primer begunca iz Afrike, ki mu uspe priveslati na Lampeduso in potem še nekako uspe priti v civilizacijo in po nekih čudnih ovinkih v Slovenijo. Lahko smo prepričani, da se mu bo zdelo v primerjavi z njegovim stradežem, to kar imamo. nekakšno nepojmljivo razkošje. Nekaj, kar ni niti sanjal, da obstaja!
Jaz se tega dejstva sicer malo tudi zavedam, vendar na takšne primerjave ponavadi ne pristajam iz preprostega razloga, ker ne dajem posameznikom pravice, da ga zaradi dejstva, da je v večjem delu sveta še precej slabše kot tukaj, lahko po mili volji biksajo in se delajo norca iz mene. Ne, to pa ne!!
Kaj torej storiti? Mislim, da je del rešitve, cele seveda ne poznam, v tem da srečo, ki jo iščemo, malo bolje definiramo. Namesto, da si jo predstavljamo, kot blaženo stanje, ki si ga bomo verjetno kupili s tistimi dvajsetimi od nekje padlimi milijoni, kot stanje, kjer nam delavcem ne bo treba delati, mislecem ne misliti, tistim, ki skrbijo za zakone in red pa ne bo treba več skrbeti, ker bo tam itak urejeno vse. Vsa vrata bodo odprta vabila naj stopimo skoznje in povsod nas bodo čakali iskreno razprtih rok. Žalost, malodušje, bolečine in strah bomo deli med spomine in to bo to!
No, da bi sreča kdaj v bodočnosti za kogarkoli dobila takšne oblike, je v bistvu dokaj malo verjetno. Dosti bolj gotovo je, da kaj takega niti ne bi imelo smisla. Tudi če se kaj od tega po nekem naključju izpolni, recimo tisto z denarjem, vse ostalo nikakor ne spada samo po sebi zraven. Človek preprosto mora imeti skrbi, mora nad glavo imeti pritisk in vsaj s treh strani ga mora nekaj opozarjati na datum, čas, rok in cilj! Nekaj mora trkati na njegovo odgovornost. In če vse skupaj ne deluje, kot bi moralo, človeka mora nekoliko gristi. Slaba vest, krivda, jeza zaradi neuspeha.
Moje definicija za srečo je torej malo drugačna. Osrečuje me, če se zbudim z načrti. Če čutim, da sem se razveselil dneva in, da bom ta dan nekaj počel . Da začutim energijo, ki takšnim načrtom in veselju pripada. Da jemljem srečo kot trenutke. Nekaj vmes. Kot ocvirek in okrasek takšnega dneva. In želje so namenjene takšnim ocvirkom, ne pa nekemu blaženemu stanju, ki bi mi obrnilo življenje na glavo in me poleglo v mehke pernice kjer bi imel vse in kjer bi bil ob vse.
O sreči v bistvu ni tako lahko napisati spisa. Je pa nekaj popolnoma jasno. Ne smemo dati nesreči prednosti pred njo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

TRIKRATTRI

13.01.2014 · 36 komentarjev

V letošnje leto sem, tako kot v vsa prejšnja, vsaj kolikor se jih spomnim, vstopil brez zaobljub in strašno trdnih namenov, kako bom vse živo spremenil. Sem si pa vsaj za tisti prav taprvi dan v letu zadal nek cilj. Da bi šel na Hleviše in da (vsaj) tisti dan ne bi šel, niti na en kofe, v oštarijo. Ko sem zvečer sedel v gostilnici, ki je podobno kot hleviška koča v hribih, moje zavetišče v dolini, sem se tolažil, da sem bil pač polovično uspešen. Izpolnil sem prvi del in popoldne pokuril nekaj od vse praznične košte, za izpolnitev drugega dela pa mi je zmanjkalo trdne moške volje.
O tem kaj me pritegne v nekem gostinskem lokalu je v bistvu dokaj težko pisati. Pa ne, da bi se težko spomnil, kaj je tam prijetnega, dobrega, vedno znova zanimivega. Kje pa! O tem bi lahko pletel cele štrene. Gre za nekaj drugega. Gre za to, da pri nas, kolikor je meni znano, ne obstaja pozitivno razmišljanje o takšne vrste druženju. Že zgolj omenjanje gostilniških večerov, debat in veseljačenja, daje bralcu misliti, da to piše luzer, verjetno zasvojenec in od časa povožen boem, ki ne najde več trdnih tal pod nogami.
Naj kar takoj povem, da me je k ponovnem razmišljanju o tem spodbudil eden naših najeminentnejših športnih komentatorjev. Čeprav zna dec biti jako zoprn in nesramen, se mi je tokrat zelo prikupil s tem, ko je pozval vse kritike planiških prireditev, torej vse tiste, ki se znašajo nad veselimi, pretežno opitimi in razposajenimi Slovenci na tekmah v Planici, naj pridejo pogledat v Kulm. Potem bodo šele videli, kaj pomeni pijančevanje. Naša Planica je po Staretovih besedah prava kulturna ustanova.
Seveda pa je druga zgodba kaj mediji, analitiki, pravičniki in dušebrižniki iz tega potem naredijo. Bog ve, če v Kulmu novinarji bolj kot športne novice iščejo mladince, ki jih je alkohol malo prinesel okoli. Enako sem v zgodbi »Patriot v Planici« pred leti pisal o Kitzbühlu.
In res. Nenavadno, kako se takšnih problemov, v kolikor to so problemi, lotimo pri nas. Pred leti sem se še kar repenčil okoli protikadilskega zakona. Pa še nekadilec povrh vsega. Naj najprej omenim, da sem z rezultati tega zakona maksimalno zadovoljen in da je to ena boljših stvari, ki se je v gostinstvu zgodila. Ni mi pa takrat šlo v račun, da je treba imeti takšen pristop. Da je treba ljudi v to prisiliti. Veliko ljubše bi mi bilo, če bi se spremenila miselnost. Če bi ljudje nekako sami prišli do istega rezultata. Kar predstavljal sem si svojo zgodbo o prenehanju kajenja. Kakšen optimističen reklamni spot bi bil to, ko bi posneli ubogega gorskega kolesarja, še pred nedavnim hudega kadilca, ki ne more čez nek ubogi dvokilometrski klanec potem pa v nekaj kratkih mesecih premaga tisti in še marsikateri hujši breg. S svetlim pogledom, ponosom in čistimi pljuči. Ampak ne. Pri nas je treba ljudi dati v nič. Njihovo nespametno početje skorajda kriminalizirati in nasploh vzbuditi pri teh ljudeh sram in samozaničevanje.
Podobno je seveda z alkoholom. Saj ni dileme. Marsikateri alkoholiziran človek povzroči tako hude stvari, da ni mogoče reči zanj dobre besede. Tudi žrtev ali svojci žrtve niso tisti, ki bi jim lahko povedali kakšno olajševalno okoliščino. Ne gre pa mi v račun, da se prikazuje enako nizkotno vse ljudi, ki si kdaj privoščijo kakšno veselico. Poštenega človeka, ki je poskrbel za vso varnost in upošteval vsa pravila in nekaj spil za svoj zasluženi denar, se primerja s kriminalci, ki na cestah pobijajo otroke. Zelo redko ali nikoli nisem zasledil, da bi spodbujali organiziranje prevozov na zabave, da bi lokalne male kršitelje morda opozorili ali kaj podobnega. Ne, organi pregona v zasedi počakajo petinsedemdesetletnega moža, ki so zanj vedeli, da je posedel v gostilni, prej kot se je zapeljal po tistem dvesto metrov dolgem kolovozu do doma. Ocarinili so ga za tri penzije, ga za vedno spravili ob vozniško in ga v statistiko postavili ob človeka, ki je trikrat bolj nažgan divjal po avtocesti. V napačno smer.
Lokalček, majhna okrepčevalnica, ki sem jo omenil v začetku se imenuje »Tri krat tri«. Že samo ime pove, da gre za majhen prostor. No, kakšen meter več je kljub vsemu po vsaki stranici. Zelo nasprotno od majhnih dimenzij pa ima gostilnica nečesa drugega. Polna je vsebine. Polna dogajanja. Posebno v teh časih mrtvila in apatije. Tja zahajajo stari, upokojeni knapi, nekaj zares pravih idrijskih originalov. Neizčrpna in žlahtna gora spominov in zgodb. Potem je tu že omenjeno zavetišče rekreativcev, ki v tem koncu sestopijo spet v dolino. Obstaja tudi zanimiva politična heterogenost, zanimiva, zelo redko konfliktna, zato pa večkrat kar malo komična. Mogoče najpomembnejši za dogajanje pa so Graparji. O njih sem pisal v zvezi z njihovim pustnim društvom. Je pa treba povedati, da nikakor ne dovolijo, da bi se lajf omejil na pustni čas. Za dogajanje, vključno z muziko, navadno v izvedbi ad hoc orkestra »kakor kdo more«in vključno s kakšnim do kosti obranim pršutom je vsak izgovor dovolj dober. Ob nedavni dvajseti obletnici lokala smo bili gostje poleg drugega pogoščeni s praženimi vampi. Petnajst ali dvajset kil smo jih spravili v promet. Omeniti pa moram kakopak tudi cel šopek prikupnih natakaric in podjetno gospodinjo, ki očitno ve kako je treba.
No, vidite. To je to. O teh ljudeh ne morem napisati ničesar slabega. Celo zelo nasprotno. Poleg tega pa sem tudi jaz tam. Mogoče se kakšnemu kulturniku, ki me pozna to ne zdi v redu, ampak moram priznati, da je večja možnost, da me najdete tam, kot pa v knjižnici ali galeriji. Ja, prav vesel sem, da sem zraven. Dare

3 x 3

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli · muzika · nostalgija

Vsem vse naj ….

25.12.2013 · 10 komentarjev

Seveda želim vse najboljše ljudem okoli sebe. Predvsem svojim, pa tudi sodelavcem, prijateljem, znancem, kolegom po peresu in tistim, ki se poznamo le preko računalniških medijev. Zlahka se vživim v misel, da iskreno želim vse najboljše pravzaprav večini ljudi. Še celo tistim, ki pri meni ne pridejo skozi, lahko na nek način nekaj zaželim. Če drugega ne, pa morda to, da bi se spremenili in nehali gnojiti vsem okoli sebe.
Svojim najbližjim sicer človek izrazi želje na drugačen način. Z njimi samo pove, kako vsak dan, pa naj bo kakršenkoli praznik ali ne, vsak trenutek upa, da je z njimi vse v redu. Da so zdravi, zadovoljni, da ne rinejo v težave in nevarnost, da nimajo težav s svojimi lastnimi željami, svojim delom, ljubeznimi in vsakdanom nasploh.
Prijateljem, pa naj bodo to tisti, ki z njimi sedeš za isto mizo v gostilni in predelaš aktualne stvari, šport, politiko in vseh sort lokalne novice ali pa tisti, ki z njimi komuniciraš na druge, bolj moderne pa zato na žalost manj človeške, manj tople načine, tistim zaželiš vse lepe stvari zato, da jim poveš, da bi se rad z njimi družil še naprej. Čim večkrat in čim bolje.
Svojim kolegom, ki z njimi počneš podobne stvari, pa naj bo to obiskovanje gora, ribolov ali pisanje literature pošlješ voščila zato, da sebe in njih spomniš, da smo s tem svojim početjem povezani, da so stvari, ki jih delamo dobre in pomembne in jim zaželiš novih motivov, novih navdihov in nove energije za naprej.
Ko sem v uvodu omenil, da čisto vsi pa le ne pridejo v izbor, bi lahko kdo pomislil na menedžerje, na bogataše,morda tajkune ali politike, ki jih kdaj opisujem. Pa ni tako. Kot prvo, me večina stvari, ki jih domnevno spravlja na slab glas, denimo bogastvo, prestiž, snobovstvo, privilegiji, po večini ne motijo prav zelo. Ali skoraj nič. Največkrat se mi njihove zgodbe v bistvu zdije bolj žalostne. Bogve komu in zakaj oni voščijo za božič in novo leto?
Takim bi bolj zaželel, da mi prisluhnejo. Tako nepokroviteljsko, neošabno. Tako, kot bi jim nekaj povedal enakovreden sogovornik. Saj ne mislim, da vem vse o njih in njihovih problemih in da bi s svojim nakladanjem lahko kaj rešil. Kje pa?! Prej nasprotno. Vem pa nekaj o tem, kako stvari izgledajo z mojega zornega kota. Ta pa je, lahko sicer majhen, vsekakor pa eden od vseh, ki tvorijo celoten pogled.
Potem ostane na spisku pa samo še Dare. Sebi pa želim isto kot vedno. Poguma in energije. Ni pravi čas, da bi o tem razpredal na dolgo in široko. Naj ostane pri tem.
Vse najboljše želim v božično-novoletnem času, v novem letu in nasploh vsem skupaj. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Hrana za ego??

16.11.2013 · 23 komentarjev

Nekje smo enkrat že debatirali o tem, kako po nekih mnenjih preveč ljudi izdaja knjige, kako preveč ljudi piše nekakšno poezijo in kako pretirano radi počnejo še nekatere stvari, ki naj bi bile vsaj v principu umetnost . Načelno sem sicer takšno nepotrebno mnenje zavračal. Kako naj bo nečesa takšnega preveč!? Preveč je lahko bolezni ali nesreč, sovraštva in podobnih reči. Ne pa poezije! Tudi če omenimo cinično misel Charlesa Bukovskega, ki gre nekako tako. »da je večina poezije (in verjetno tudi proze) plod pomanjkanja samokritičnosti!«
Čeprav ta uvod in predvsem ta, slednja misel namiguje na to, da poplava tega ustvarjanja pomeni tudi poplavo pisarij slabe kakovosti, temu ne navsezadnje pripomore tudi ta neznosna lahkost objavljanja in celo zelo dostopno tiskanje knjig, tokrat moj namen ni razmišljati o nivoju ustvarjanja. V nedavni debati med kolegi literati smo omenili nek poseben fenomen, ki se nam dogaja in ki mu ne najdemo pametnega razloga in smisla.
Pa naj najprej omenim eno, že večkrat poudarjeno našo lastnost. V mislih imam nekakšno apatijo, naveličanost, nezanimanje za dogajanje okoli nas. Jaz po navadi to ilustriram s kakšno drugo primerjavo, ne s kulturnim dogajanjem, čeprav je pri slednjem to zelo očitno. Običajno te, meni zelo neljube spremembe vključim v kakšno od svojih nostalgičnih zgodb. Zelo simptomatične v tem kontekstu so mi tedanje veselice, plesi v vaški dvorani. Tam so se dogajali vsakih štirinajst dni in zares se ne morem spomniti, da bi bil kdaj kakšen problem z obiskom ljudi. Saj ne mislim, da bi morali še vedno (ali pa spet) ljudje trumoma drveti na gasilske veselice, se napajati z grajskim črnim in se basati ob golici s štacunskimi kranjskimi klobasami, ki je zanje na velikem plakatu nad šankom pisalo, da so domače. Tudi to, da takrat nismo niti pomislili, da je zelo narobe, če desetkrat v enem letu v dvorani igra isti bend, ki smo zanj že skoraj po vrsti vedeli kakšne komade ima v repertoarju, je lahko v teh časih kvečjemu zanimiv spomin.

Ni zelo narobe, da s(m)o ljudje postali nekoliko bolj zahtevni. Problem je bolj, da ta domnevna izbirčnost največkrat zveni samo kot slab izgovor. Če skozi našo selekcijo ne pade popolnoma nič in potem nikamor več ne gremo, potem si moramo počasi priznati, da je kljub našim izostrenim okusom za lepoto, z nami nekaj narobe.

No, pa se vrnimo nazaj k literarnemu ustvarjanju. To je sicer malo kočljivo, saj sem del tega tudi sam. Sicer nisem vedno in povsod neznansko aktiven, ampak želim biti del tega, delno tudi zato, ker se zavedam približno kam spadam in kaj je moj domet. Znalo bi torej zgledati, da je to moje pisanje namenjeno jamranju zaradi tega, ker moje pisarjenje pritegne (pre)malo pozornosti.

Pa temu ni tako. Je pa zelo neprijetno videti, ko na literarnem večeru več ljudi prebira svoje stvari, kot pa se jih je potrudilo priti poslušat in ko celo tako zanimivi avtorji kot Lainšček, Mazzini ali Mőderndorfer na literarni večer privabijo le peščico ljudi. Ampak tu zaenkrat ne vidim kakšne rešitve. To, da so za večino neprimerljivo bolj atraktivne nekatere druge »zvrsti«, pa če mi še tako robantimo, da so manjvredne, to pa tudi ni nič novega.

Vendar pa, bolj gre tokrat za nekaj drugega. Sprašujem se o tej nenavadni neskladnosti med , vsaj na videz, ogromnim številom avtorjev, neznanski produkciji memoarske, etnološke, laično filozofske »literature« , o poplavi boleče, trpeče, do kosti globoke poezije, na drugi strani pa totalno nezanimanje ravno teh mnogoštevilnih avtorjev za to, kaj imajo s svojimi besedami za povedati drugi. Tisti, ki so glede na svoj hobi, glede na svoje navdihe, naši kolegi.
Upam, da je razumljivo, da moja kritika daleč najbolj leti na pišoče, šele potem na tiste, ki naj bi to brali. Sicer mi pa sami lahko poskušate pojasniti, kako lahko na literarni večer, na primer na predstavitev knjige pride samo petnajst ljudi, če pa je prireditev organiziralo društvo, ki ima 30 članov? Seveda moramo med tistih petnajst prišteti kakšnega nečlana in dve knjižničarki, potem da brez težav ugotovimo, da so spoštovani literati nekoga povabili na obisk, potem pa gostitelja enostavno ni bilo doma. Hecna reč, a?

Veliko ljudi opazujem, ki so zelo samozavestni in ponosni okoli vsega, kar je plod njihovih navdihov. In prav je tako. Ne razumem pa, da je to lahko, namesto da bi vzpodbujalo kolegialnost, prijetno druženje, debato na nekem višjem , plemenitejšem nivoju, da je namesto vsega tega, vse to lahko ogledalo tako očitne nečimrnosti in zagledanosti samega vase.

Verjetno je še kar očitno, da gre za reakcijo na enega ali več zelo konkretnih dogodkov. No, to je delno res, vendar pa niti malo ne dvomim, da lahko to mojo jezo prenesemo na veliko drugih področij. Povsod se zapiramo v svoje svetove. In sploh se nam ne zdi narobe, da so tako zelo majhni. Smo pa sposobni včasih katerega od teh svetov razpreti in pokazati drugim. Potem pa smo neznansko presenečeni, da to nikogar za pol pasje fige nič ne briga.

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Slovenec sem …

19.10.2013 · 45 komentarjev

Slovenec sem …

… je moja mati d’jala. Ta pesem. Ti kratki verzi. Mislim, Gustav Ipavec je pred dobrim stoletjem postavil tiste note drugo zraven druge tako, da to lahko zapoješ samo ponosno, vzneseno. Tako, da sploh ni dvoma o tem, da želiš o sebi povedati nekaj dobrega, nekaj več kot le pozitivnega.
Če pa ta stavek ločimo od pesmi, ga povemo ločeno, samega zase, takrat je to čisto možno povedati s povsem drugim predznakom, tonom in namenom. Mnogo bolj pogosto slišimo ta drugačen ton. Ton, ki ne pomeni nič dobrega in ki ne izraža dobrega mnenja o samemu sebi in svojih rojakih.
Po navadi vse skupaj bolj zveni, kot žalostna ugotovitev, ki me včasih spomni na tisti lokalni, sto let star vic o Kmincu, ki je prišel k spovedi. Potem ko je fajmoštru naštel svoje obupne naglavne grehe, je začel mencati in na gospodovo spodbujanje je nazadnje le nadaljeval:
»Še nekaj je!« je rekel.
»Le povej, sin moj!« je župnik dejal spravljivo.
»Veste, kminc sem!« je povedal dec o svoji težavni zadevi.
»No, no« je na to rekel far »saj to pa ni greh!«
Ko pa se je grešnik že oddahnil, je nadaljeval svojo misel:« lepo pa tudi ni!«

In to nam gre res dobro iz ust. Govorjenje o tem, kako nizkotni, slabi ljudje smo. Potuhnjena, hlapčevska , zavistna, privoščljiva golazen. Takšno samozaničevanje je, zanimivo, velikokrat uporabljeno celo v nekakšen produktiven, inteligenten namen, V smislu analize, kot razlaga za stanje oziroma, kot pojasnilo vzrokov za vse naše težave in torej tudi izhodišče za rešitev le teh.
Velikokrat se, morda zaradi popestritve debate, kritični govorec obregne tudi ob ljudi z drugih koncev sveta Tako recimo pove nekaj o redoljubnosti Nemcev, angleškem odnosu do tradicije, italijanski kuhinji ali pa karkoli kar počnejo v svetu nekoliko drugače kot pri nas. Za piko na i, za kraljevski argument pa pri takšnih modrovanjih ne moremo mimo Amerikancev. Tisti so res prikladni za takšne reči. Kolikokrat sem že slišal, da imajo tam ljudje že od otroštva naprej kredite za vse kar na videz posedujejo. Da niso navezani na ljudi in kraje. Da jim ni težko za malo boljšo službo že jutri spakirati kufre in se preseliti pet tavžent kilometrov stran. Pa še bi se našlo.
In kar se mi zdi najbolj zanimivo, vse te ugotovitve, pa naj so za moja ušesa še tako kočljive, so mi predstavljene kot prednost, kot nekaj kar imajo po svetu ljudje bolje zrihtano kot pri nas. To, da si jaz želim kupiti nekaj za gotov denar, da želim sedeti na svojem koščku sveta, da sem navezan na svojo vas in drage okoli sebe, vse to je samo znak ozkosrčne, butaste primitivnosti. Niti malo nekih sprejemljivih, mogoče kvečjemu malo posebnih, lastnostih naših ljudi. In vse pogosteje se momljajoč govor v kakšnem bifeju zaključi z ugotovitvijo, »me je sram, da sem Sloven’c!« To slednjo ugotovitev si lahko privošči že zares vsak. Edino sled patriotizma je mogoče videti ob uspehih naših športnikov, ki so sicer pogosto člani srbske ali bosanske skupnosti ali pa imajo več potnih listov. Nekateri se odločijo po tridesetem letu, da ne bodo več igrali za slovensko izbrano ekipo. Takrat se momljavci v oštariji nad njim zgražajo,ker si privošči takšno nelojalnost.
Naj zdaj pojasnim zakaj se delam pametnega okoli teh reči. Gre za to, da so pred nami spremembe in to ravno takšne, ki bodo posegle v to našo bit. Država in njeni biriči so se odločili, da naš narod ne bo več tako nizkoten in nespameten. Poskrbela bo, da se našim ljudem ne bo več splačalo biti navezan na hišice in polja. Da je bilo garanje in samoodpovedovanje v preteklosti traparija. Ne bo se več vredno truditi pri delu. Pridnost, ki zdaj pritiče našim, bo postala odvečna kategorija. Razdeljenost, breme naše družbe, ki so jo taisti veljaki tako lepo gojili in spodbujali, se bo zreducirala na minimalno ločevanje med peščico lepo rejenih in armado siromakov.
Sicer imajo te moje ugotovitve majhno napako, ker namigujejo na to, da je dogajanje plod neke strategije, da je premišljeno in načrtovano, kar jako dvomim. Bolj se nagibam k temu, da država to počne tako, od danes do jutri. Da si politiki rešujejo rit, ne razmišljujoč kaj prida vnaprej.
Pa ni važno. Vsekakor je pred nami svetla bodočnost in lahko se veselimo sprememb. Nepremičninskih davkov, socialnih reform in vseh ostalih pridobitev, ki jih pripisujemo krizi. S pomočjo vsega tega bomo postali boljši ljudje. Ne bomo več zabačeni rovtarji, ki ljubimo svoje obronke.
In enkrat, kar zadrhtim ko to pomislim, bosta morda nekje sredi Bronxa sedela dva, kot globin črna Amerikanca in eden od njiju bo rekel drugemu: »Pa a ti veš kako imajo to rešeno Slovenci!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Moje misli