Dejstvo je, da se trenutno počutim zelo neustvarjalen. »Trenutno« je v bistvu malo čudno rečeno, ker to traja že kar nekaj časa in ničesar ne vidim takega, kar bi to lahko v kratkem spremenilo. Včasih se mi zdi, da sem povedal že vse in da lahko kvečjemu še kaj ponovim ali povem enako. Nikakor mi ne pade na pamet kakšen nov način, kako bi se pripovedi lotil. Tudi tistih, ki jih imam v glavi, kar je še nedavno pomenilo, da je samo še stvar urice ali dveh mojega časa, pa bo zgodba tukaj. Zdaj pa ni tako. Ko sedem za tipkovnico, postanem utrujen in vsega sit, že prej kot napišem prvo besedo.
Vedno se, kot je znano, izogibam delati iz tega kakšen problem. Vedno so se mi zdeli smešni osebki, ki so svojo odsotnost s tako nepomembne zadeve, kot je ena mikroskopsko majhna skupinica blogerjev, komaj pikica v velikanskem morju svetovnega spleteničenja, obešali na velik zvon in delali s tega dramo. No, malo drugače je bilo pred leti, ko sta dva kolega zaključila svoje članstvo v vaškem balinarskem klubu. To sta obeležila s piknikom, eden od njiju pa je tudi napisal kratek članek za društveno glasilo »Platntaf«. Članek je na kratko opisal dogodek, zaključil pa ga je takole:« Za nama bo zazijala praznina, ki jo bo le težko zapolniti!« To je vse do zdaj za moje pojme ostala daleč najbolj duhovita zadeva v zgodovini tistega glasila. Še zdaj mi gre na smeh. Če bi tisto fant takrat mislil resno, pa ne dvomim, da bi ga še zdaj imel za bedaka.
Jaz sem se v tistem glasilu utrudil in iztrošil, domnevam predvsem zato, ker sem bil tam sam. Cajteng ni v redu, če ga vedno napiše samo en avtor. Verjetno pa sem se tudi drugače izpel. Ne vem. Vem pa, da sem takrat napisal to:

»Pojdem za nekaj časa« mi je rekel Navdih neki dan.
»Kaj ti je? Si utrujen?« sem bil presenečen. Samo odkimal je čisto na kratko.
»Ti je postalo dolgčas?«
Dajal je vtis, da mu gre moja radovednost jako na živce. Čudno se mi je zdelo, saj ta naš Navdih ni bil kakšne posebno fine sorte. Preprost fant je bil, kmečkega razmišljanja in dobrodušnih navad. Ni se vtikal v njemu nerazumljive umetniške in še manj snobovske kroge. Ni maral niti slišati, da ga kličejo Inspiracija. In sedaj je začel postajati čudak?! Jaz pa sem še silil v njega. »Kaj te muči stari!«, sem ga drezal.
»Te boli tvoja anonimnost. So premajhne črke? Je papir premalo bel?«
Malo je zmajeval z glavo, kot bi tuhtal ali mogoče nimam prav.
»Ne nič takega ni !« je odkimal in se prijazno nasmehnil.
»Samo za nekaj časa grem na dopust in jasno, dobre volje sem zaradi tega. Veseli me tudi to, da se moja odsotnost ne bo poznala kaj prida.«
»Daj ne blebetaj!« sem ga prekinil. »Le kam neki boš šel?«
»V hribe«, je izstrelil. »tam bom pasel drobnico. Regrat bom pripravljal in solato bom sejal. Požagal bom nekaj dreves in popravil bom hlev. Nabral bom jagod in gob, ob večerih pa bom legel v travo in mislil na nič. Vidiš to bom počel!« »Pa je to delo, ki pritiče navdihu?«, sem nejeverno vprašal.
»Še misliti si ne moreš!«, je še rekel potiho in odšel.

No, potem je navdih res počel vse tiste stvari in si tudi malo opomogel. Zame je bila to zelo dobra izkušnja, posebno če pomislim, da v prvem trenutku nisem dopuščal niti najmanjše možnosti, da bi še kdaj karkoli zmetal skupaj. Ne zgodbe, članka, pesmi, niti pogrebnega govora ali ohcetne rimarije ne. Pa je potem prišel navdih nazaj, rdečeličen in nasmejan, lepo rejen in s svetlimi očmi. S sabo mi je prinesel večino tistega, kar ste nekateri pozneje mojega prebrali. V knjigah, na spletu ali morda slišali celo na kakšnem literarnem večeru. Prinesel mi je nekaj, kar je zelo lepo, prijetno vplivalo na kar nekaj let mojega življenja. Pa ne glede za kakšen nivo pisanja gre v resnici.
Kot me sinoči, se pravi zjutraj, po končani ohceti ni veliko brigala resnična kvalitetna raven naše muzike. Mladoporočena lepotica, ljubko nežno bitje v beli obleki je bilo tako iskreno navdušeno nad uspelo zabavo, nad tem, da smo uspeli animirati od otrok do starcev in vse spraviti na noge in v smeh, da ni bilo ničesar drugega več potrebno dodati. In po tristo ohcetih, dvesto veselicah, desetinah privatnih dogodkov in še česa, bolj ali manj uspelega, ne morem mimo dejstva, da je muzika pomemben del mojega življenja. Četrt stoletja samo s temi istimi godci.
Zdaj pa ne vem, ali sem zašel s teme ali ne!?
No, v glavnem! Želel sem malo pojamrati, malo pomodrovati. Malo omeniti svojo težavo, ki to v bistvu sploh ni. Morda se bo samo zamenjala luna pa bo svet drugačen. Mogoče se bodo za to morali poponoma vsi planeti postaviti v vrsto. Tega ne vem, vem pa, da imam še vedno željo govoriti o dobrih stvareh, o prijaznosti in pravih, globokih čustvih. Da želim iz te greznice, ki nas je v zadnjem času zalila do vratu, še izbrskati tisto najbolj pozitivno. Da se ne želim sprijazniti s tem, da je čisto vse kar se človeku lahko dogaja prepleteno v nekem začaranem krogu izkoriščanja in preračunljivost. Včasih se v tem cirkusu ne znajdem, ne uspe mi izluščiti resnice in vsaj poskusiti spraviti skupaj sporočila.
Takrat morda potrebujem počitek. Kar pa spet zahteva prave korake. Znati je treba znižati utrip, umiriti dihanje, prezračiti prostore in pustiti poletni sapi, da dvigne zavese. Treba se je znati usesti, si zamašiti ušesa in … (vsaj za nekaj časa) … ugasniti luč!

  • Share/Bookmark

NAŠ

17.12.2013

Moj, poudarjam moj, blog ima kar nekaj težav. Ena je zagotovo ta, da se kljub dolgemu stažu ne želi ponavljati. Ko začutim, da sem o neki stvari že razmišljal, me vse skupaj mine. Pa čeprav je isti problem ponovno ali še bolj aktualen kot takrat. Druga stvar pa je povezana prav z aktualnostjo. Ne vem, če je kdo opazil ampak pogosto se kar nekako izogibam pisati o tako imenovanih, vročih temah. Ta, a veste, so tiste, ko se nekaj zgodi potem pa vse bloge, forume in fejsbuk preplavi milijon zapisov o žgoči problematiki. In kar vsi avtorji po vrsti točno vedo kako rešiti stvar in kaj bi bilo najbolj prav. Debata zgleda podobna tisti v babjem prepiru, ko ihtave sogovornice v afektu izrečejo vsehsort, kar po nekaj dneh obžalujejo in zaradi tega raje ne govorijo več o tisti reči ampak so enako strašno pametne o neki še bolj aktualni. Zanimivo se mi zdi, kako suvereno nekateri nastopijo v zvezi z reševanjem najbolj zapletenih politično ekonomskih problemov ali pa npr. točno poznajo vse detajle dela centrov za družino.
Vendar pa, poudaril sem »moj«. Ti lastninski zaimki ali kar so že, so po svoje zelo zanimiva reč. Posebno mi zadnje čase v uho pade tisti množinski. Naš, naše, naša. »Naše« se je že pred leti, kar dolgo časa zelo pogosto slišalo. Bilo je kot nekakšna zapoved, nepisan zakon. »Moje« je bilo v primerjavi z »naše« nekaj nevrednega, nizkotnega. S poudarjanjem svojega imetja je človek rušil idejo in pljuval na doktrino. Pa to ni motilo Slovenca, da si je, kolikor je bilo to le mogoče, nabral čimveč imetja. In v nekih časih so bile priložnosti za to kar velike. Denimo med let 65 in 75 je deželo vsepovprek posejalo ogromno število individualnih hiš. Njihovo gradnjo je omogočala pridnost, solidarnost, znanje in ugodni krediti, ki so kmalu začeli izgubljati svojo obremenilni učinek zaradi inflacije. In tako je naš človek kljub strašnemu socializmu po večini prišel do svoje bajtice in vrtička. Pa naj kar omenim, da tega ne gledam obvezno kot nekaj slabega. Včasih celo nasprotno. Spoštujem ljudi, ki ljubeče in z velikimi napori negujejo svoje domačije, svoje vrtove in poti. Kakšni so lahko stranski učinki, kako lahko človek s tega, istega izhodišča zapade v ozkosrčnost in zaplankanost ne bi niti govoril. Takšnih zgodb in primerov je zelo veliko.
Potem je pa prišel čas, ko se je lahko začel »Moj« oglašati bolj na glas. Nekateri so planili po njem podobno nepremišljeno kot analitične prepirljivke z začetka zapisa. V privatni sferi so zagledali svetlo priložnost. Naivneže so spodbujali z vseh strani. Cel kup na novo nastalih bančnih firm se je začel boriti za armado na jarih samosvojih ljudi. Na osnovi klavrnih garancij v obliki ščečkanega podpisa na papirju iz mesnice so jim talali kredite in oni so se v cifrah, ki jih niso več obvbladali, izgubili. Po nekaj letih je večina tistih pajzeljcov, bifejev, trafik, cunjarn in čevljarij zaprlo svoja vrata in za njimi je pogosto šla kakšna bajta ali pa je kredit še leta plačevala cela familija.
Nekateri pa so bili bolj spretni. Znali so zaobiti faktor tistega rizika. Tistega namreč, da bi lahko izgubili tisto svojo hišico in pripadajoči vrtiček. Zastavili so meglo in napravili nekaj briljantnih manevrov, ki so si z njimi nakopičili lastnine, da številk navaden človek niti ne dojame. Vendar, ko je manevrskega prostora enkrat pa le zmanjkalo, tudi ti majstri niso vsi prišli zelo dobro skozi. Pravična in modra politika, ki je v nekih časih sodelovala pri teh lastninjenjih, je v teh časih novega tolmačenja pravičnosti in modrosti sklenila malo pobrskati po njihovih uspehih v preteklih letih in jih povprašati po zdravju.
Obstaja pa še tretja skupina. Ti so se šli nekakšno loterijo, kjer vsaka srečka dobi. Ugotovili so, da je najboljša od vseh kombinacija med »naš« in »moj«. Postali so veliki menedžerji, predsedniki in člani upravnih in nadzornih odborov firm, ki so v državni lasti. Torej so »naše«. Tej gospodi, vidite, se pa ni moglo kaj hudega zgoditi. Našli so idealno kombinacijo. Če je zadeva uspevala, so si talali nagrade in odpravnine, če je crkovala pa ravno tako. V slednjem primeru so sicer zaradi t.i. higiene, odšli na drugo državno firmo in tam ponovili zgodbo, prejšnji položaj pa prepustili svojim stanovskim kolegom. In ko sem že omenil crkavanje … crkniti taka firma itak nikoli ni mogla. Preko ustanov, kakopak ustanovljenih ravno v ta namen in v namen da zaposlijo še en bataljon neznansko dobro plačanih strokovnjakov, ki skrbijo za naš blagor, smo davkoplačevalci zacelili še tako hude rane in zamašili vsako luknjo. In zadeva je tekla naprej. In vedno so se našli ljudje, ki so znali s parolami. »Ohranimo naše! Ne dajmo svojega! Nočemo biti hlapci na svoji zemlji!!« Le zakaj hudiča tako tiščijo v to »naše«? Kdo bi vedel.
Pred dnevi se nam je s programom, ki očitno bazira na teh idejah, predstavila nova stranka. Eden od protagonistov, sicer krivec, da jutranji pivci skrivajo svoj vinjak pod šankom, je stari znanec v slovenski politiki. Razen omenjenega zakona sicer na pamet ne vem kaj je zagrešil ali pa koristnega naredil v preteklih letih. Drugi govornik pa je bil zgodovinar, ki je bil še nedavno v mojih očeh dokaj objektiven in profesionalen, potem pa se je odločil na svoj intelekt pljuniti na beden in butast način, ko se je na dan neke nepomembne cerkveno domobranske maše, preoblekel v partizanskega kurirčka in na ad hoc organiziranem mitingu cepetal pred mikrofonom v družbi nekaj deset somišljenikov.
Vendar pa sem želel nekaj napisati o najnovejših zakonih. Predvsem nepremičninskem pa tudi tistih, ki se tičejo socialnih transferjev. Ti so predvsem dojemanje osebne lastnine krepko zamajali. Naše domove, z leti pridobljene stvari, prigarane hiše, domačije, vse kar se nam je zdelo, da je edino nedotakljivo in da se temu ne more nič zgoditi je postavili v veliko primerih pod vprašaj. Iznenada je začelo izgledati, da je najbolje imeti »nič«! Pa tudi delati nič, ampak to je že druga zgodba. Za vse skupaj pa tudi ni več prostora. Lahko pa bi potegnili eno primerjavo, bolje rečeno paralelo. Splača se samo s tujim mahat po koprivah. Ali pa menjavati tiste zaimke. Kakor nam paše. Kot kadar smuča Tina Maze. Ko zmaguje je naša, ej naša Tina. Ko je tretja ali peta. Ja, no, naša Tina. Ko je petnajsta … ko pade … saj imata itak privat firmo s tistim Lahom.
Kako jima sploh da zveza denar? Tisti je pa ja naš. Mu mater!

  • Share/Bookmark

V končni fazi gre pač vedno za lastnino. Od tistih najbolj nesmiselnih, drobnih sporov pa vse do svetovnih spopadov. No mogoče ima v štartu cela stvar navidezno kakšen drugačen, globji, morda celo ideološki motiv, ampak vedno se izkaže kasneje, da so se v celi zadevo samo zamenjali lastniki. Spet za to našo ugotovitev niti ni zelo važno ali gre za nepomemben kos steze ali za veliko področje polno rudnikov ali naftnih vrtin.

Posebno, če na takšne dogodke gledamo s čimvečje, še najbolje časovne distance, se nam prikažejo celo v neki znosno logični obliki. Po primer se lahko vrnemo v neka davna leta, ko se je cel družbeni in politični sistem po nekajletni vojni obrnil popolnoma na glavo. Z našimi očmi, posebno če nismo posebno zagreti zgodovinarji, je pač prišlo do porazdelitve premoženja. Nacionalizacije!! Saj niti ni slišati tako hudo, če na kratko, suhoparno ugotovimo, da so pač tistim, ki so imeli zemlje in vsega drugega v izobilju, imetje malo porazdelili med ljudi, predvsem pa večino tega podržavili. No, dobro, zdaj lahko s to svojo neznansko inteligenco zaključimo, da je takšno podržavljanje sila destruktivno, pa kaj! V detajle se pač ne gre spuščati. V to na primer koliko ljudi je zaradi razumljivega nestrinjanja tista država pač lepo fizično odstranila iz sistema in koliko skrbnih gospodarjev je potem, ko so gledali svoje najlepše njive, kako na njih raste državna robida, svoj obup utopilo v šnopcu ali celo po štriku zapustilo ta, na glavo obrnjeni svet.

Tako sem razmišljal o tem, kako lepo enostavno in zgodovinsko sprejemljivo zgledajo lahko stvari, če jih gledaš površno od daleč in kako tragične in nesmiselne so lahko za ljudi, ki jih doživljajo.

Novi časi s svojimi političnimi in ekonomskimi sistemi nekako ne uporabljajo najbolj nasilnih sredstev za odstranjevanje ljudi. Dolgoletne izkušnje in kaljenje tovrstnih umov je prineslo dognanja, da je laže in vsaj navidez lepše, ljudi potlačiti drugače, brez mazanja rok. Nobene kmerovske stihije ni potrebne. Ljudi se da spraviti ob vse na sofisticirane načine, tako da celo sami oblastniki na koncu pomilujoče in presenečeno gledajo, kaj vendar se nam je zgodilo.

Tako se nam dogajajo zelo raznolike in pisane spremembe, ki so kar po vrsti vpeljane zato, da nam omogočajo lepše življenje, da nas obvarujejo pred nevarnostjo, da pač uredijo stvari, ki so za nas na celi črti krivične. Če so spremembe nesimpatične in zato nepopularne, težko sprejemljive, obstaja zadnja leta za to lepo orodje. Imenuje se »evropska direktiva.«. To pomeni, da bi zadeve kakopak uredili veliko bolj pametno, pa tega, glej ga šmenta, ne morejo zaradi evropske zakonodaje.

Tako se nam enkrat obeta, da nam bodo uzurpirali s samoprispevki zgrajene vaške vodovode, drugič nam bodo diktirali kaj smemo sejati na svojih njivah in spet tretjič, podrli vrtne ute kmetovalcem, ker ne spadajo v evropski red. Na črno zgrajene vile v bližini bodo sicer malo pozabili. Ampak to je že druga zgodba. Nepomembna. Pomembno je, da z Evropo uskladimo šole in bolnice, komunalna podjetja in domove ostarelih. Vse stvari, ki so v nekih primitivnih časih dajale nekakšen vtis, kot da so naše.
In vse te stvari nam izgledajo strašno nesmiselne. Kar seveda tudi so. Same po sebi. Ampak predstavljajte si, da ste tukaj čez, denimo trideset let. Poglejte zdaj na stvar. Ugotovili boste, da je bila cela stvar v bistvu čisto enostavna. Po iztrošenem družbenem redu je bil pač čas za prerazporeditev lastnine in »eko!« . Dobro, ne trdim, da se moramo strinjati z novonastajajočim sistemom pa tudi o šnopcu in vrveh privezanih na vejo bi lahko govorili … ampak …

Včeraj sem pripeljal materi prikolico drv. Sicer je bilo večino bolj drobnih vej, nekaj pa pač ne. In veste, da sem z vsakim rajklnom, debelejšim od deset cm., grobo kršil prav evropsko direktivo. Moral bi imeti pri sebi prevoznico in na njej za vsako ranto posebej zabeleženo debelino, številko parcele kjer je rasla in odločbo gozdarja, da sem tam lahko sekal. Naši zakonosnovalci so to »uredili« zato, ker preveč našega lesa konča na žagah v Avstriji, utemeljili pa s t.i. črno sečnjo. Vedno namreč mora obstajati nek zlovešči element, ki laike prepriča, da je pa res potrebno urediti stvar.

O nesmiselnosti in celo smešnosti teh ukrepov bi predolgo tvezil. Lahko pa omenim, da se mi ne sanja prav zelo, kaj naj bi bil črni posek. Lahko bi tudi pripomnil, da to gospodje profesorji uvajajo v najbolj zeleni državi v Evropi, kjer veje marsikje že rastejo skozi okna. Lahko bi bentil, kako še tistega, ki se ima možnost za kakšen evro spomagati, magari v grmovju, zatrejo v kali. Lahko pa bi tudi cinično pripomnil, da ljudje ne vozijo lesa v Avstrijo zato, ker bi bili barabini, ampak zato ker tam dobijo zanj nekaj evrov več. Da je Avstrija znala zaščititi svoje ljudi in delovna mesta ter da subvencionira vsak kubik lesa razžagan v njihovih obratih, pa itak ne verjamem, da bi taisti majstri sploh želeli slišati.

Seveda ne morem pričakovati, da bi takšna tematika zanimala veliko ljudi. Tako je z vsemi podobnimi pojavi. Kar po vrsti zanimajo zgolj skupino ljudi, ki jih neposredno zadeva. In to je samo še ena voda na njihove mline. Se mi pa zdi taka monada kot je ta opisana zelo simptomatična in zelo podobna dogajanju na raznih drugih področjih. In, kot sem rekel, ko bo to kdo pogledal nekdo čez leta …
Opuljena pobočja, kjer bodo velika podjetja izvajala svoje goloseke, to niti ne bo snov za debate.

Pač so takrat nekaj spremenili okoli lastnine!

  • Share/Bookmark

Plačaaam!

26.04.2013

V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.

Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.

No, pa pustimo to. Izvirni greh!?

Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!

Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.

Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.

No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….

Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.

Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.

In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.

Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!

  • Share/Bookmark

Včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico. Nič se ni poklopilo. Je že nek pametnjakovič ravno takrat v sosednjem selu organiziral nek žur z boljšim bendom. Mislim, le kje je takega dobil?? Ali pa se je vse skupaj dogajalo ob napačni luni ali preveč dni po petnajstem. No, ni važno. Takrat sem se v glavnem bolj slabo počutil. Vedel sem, da bo organizator barantal za tistih par evrov pa tudi špilanje ni tapravo, če pol časa brenkaš malodane sam sebi. Nisi pa zaradi tega na koncu nič manj zjeban, le bolj slabe volje.
No, in v takšnem razpoloženju sem pogosto modroval, da bi bilo pa le bolje, če bi se pred leti učil zidanja ali polaganja ploščic in bi počel to, ne pa da se spakujem po vaških socialističnih odrih pred nekaj vaškimi pijančki, ki itak nimajo iti kam drugam. V poštev je prišla tudi prodaja kitare z ojačevalcem vred. Na roko, za petdeset evrov. Videno kupljeno. Včasih smo omenjali tudi, da gre s to muziko počasi navzdol. Mislim, po logiki. Tako kot lahko rečemo, da so ljudje v nekem obdobju človeške zgodovine ročno delali glinene lonce ali denimo bronaste topove, ravno tako bodo enkrat v bodočnosti učitelji mulcem pravili, da so nekoč pripadniki te iste vrste delali muziko s pomočjo kitar, kaviatur, bobnov in harmonik. Mogoče bo kakšen ostareli primerek ali zanesenjaški prapotomec enega od davno pokojnih muzikantov to znal tudi demonstrirati v muzeju v Bistri.

Blogosfera pa se bojim, da ne bo niti prišla v muzejske rubrike.

Imel pa sem imel literarno zelo pester teden. V nedeljo sem na kmečkem turizmu na Cerkljanskem Vrhu prisostvoval zanimivemu literarnemu večeru, ki so ga skupaj z glasbeniki speljali člani RIS a, v sredo sem bil v knjižnici na predvečer obletnice ustanovitve društva slovenskih pisateljev.
Še najbolj, ampak res najbolj pa sem se veselil srečanja na blogoziji v kinu Šiška v Ljubljani. Že takoj, ko sem se kipnil na sedež in začudeno ugotavljal, da nas je katastrofalno malo, mi je bilo jasno, da to tokrat ne bo to. Poleg mene sta bili tam samo še dve gospe od katerih sem eno poznal (menišček, vodnarka). Pozneje se je izkazalo, da se je v novejšem času akademskih petnajst minut razvilo v akademske pol ure in glede udeležbe sem se lahko malo oddahnil. Nabralo se je vsaj za silo solidno število, pretežno mladih, meni neznanih ustvarjalcev. Izjema je bil Kostin mozek, ki ga poznam že od prej, nisva pa še uspela tega svojega poznanstva obeležiti z več kot enostavčnim pogovorom. Koga vse sem tam pogrešal ne bom našteval iz znanih razlogov. Lahko bi koga pozabil pa tudi malo patetično bi znalo izpasti. Vem tudi to, da se nismo kaj prida dogovarjali. Ampak sem pa kar nekako mislil, da je ravno prav po petnajstem, da v sosednjem selu ni nobene blogokarkoli in da so planeti čisto fajn pošlihtani v svojih orbitah.

No, v glavnem. Prisotnim sem prebral enega svojih redkih spisov, ki so dovolj kratki za takšne nastope. Potem sta se ojunačila še Kosta in Gospa, ki sem jo omenil zgoraj. Vmes sta nastopila Mojcart, duet s kitaristom in pevko. Tip je prebiral akorde, ki jim zaboga, pa četudi že trideset let mlatim po strunah, ne vem imena, punca pa je zapela kot slavček. Res dobro. Mislim, res dobr!!!

No, potem pa …..

Veste, včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico………….

  • Share/Bookmark

KOVAČ JE DEC

6.12.2010

Imeti v življenju preproste in vsaj na videz majhne želje bi po moji logiki moralo biti tako, kako bi rekel, v redu. Pa niti ne vem, če je tu govora o skromnosti. Mogoče gre bolj za prilagodljivost. Tako se na primer včasih sprašujem, zakaj nimam nobene želje, da bi potoval po svetu. Ali res ni v meni niti malo tiste tako normalne radovednosti, ki nekatere žene, da prejadrajo ta naš planet kolikor se le da vzdolž in počez. Ali nisem mogoče nekje podzavestno prilagodil svojih želja temu, da nisem za kaj takega imel posebno veliko možnosti? Bog ve, kako je s tem. Pa to je samo primer. Prvi, ki mi je padel na pamet.

Gre bolj za to, da sem opazil, da imam v resnici nekaj zelo čudaških želja. Čeprav bi mogoče kdo po prebiranju mojih kovaških zgodb pomislil, da v sebi gojim željo po delanju zgodovine, da si želim obrniti ta (ne)red na glavo in vzpostaviti čisto nove odnose in vrednote, temu ni niti približno tako. V resnici bi večino stvari pustil prav takšne kot so zdaj. Le pameti bi dovolil, da bi se malo bolj vpletla v vse kar se nam dogaja. To bi bilo čisto dovolj. Ampak, to je stvar nekih čisto drugih razmišljanj.

Tako pa je ena od omenjenih želja, ki sem jo, prej kot sem jo opustil, dolgo časa nosil v sebi, čisto druge sorte. Želel sem si biti rokodelec. Ta naziv je mišljen bolj kot tip človeka, ne gre ravno določeno spretnost. To so ljudje, ki delajo stvari. Znajo popraviti polomljeno omaro, znajo lepo obnoviti star vratni podboj ali izdelati avtomobilsko prikolico. Zelo pomembna lastnost teh mojstrov, ki po kosilu oblečejo plavo haljo in zadovoljno nekaj počnejo pa ni samo ta, da te stvari, te spretnosti znajo. Niti slučajno ne. Omenjena dela znam delati tudi jaz. Znam zašvasati, pooblati, prežagati in pobarvati. Vendar mi manjka nekaj kar človeka naredi rokodelca.
Tak človek se zadeve loti in jo dela. Če tega nimaš v sebi, ti že ob začetku švigajo po glavi misli, ki ti preprečujejo pot do uspeha. Iščeš bližnjice in prehitevaš sam sebe. Ne moreš se sprijazniti, da nekaj ne bo dokončano že danes in nazadnje premalaš tisti svoj izdelek prej kot se je posušil temeljni sloj.

Precej časa sem upal, naposled pa upanje opustil in se sprijaznil, da mi pač to ni dano. Z rokodelcem ni bilo nič. Potem sem potuhtal, da se da to nadomestiti s čisto navadnim fizičnim delom. Mogoče je to komu čudno, da si nekdo, ki je na šihtu fizikalec, za popoldanski hobi zamisli fizično delo. No meni se je že zgodilo tako. To so bile takšne stvari, ki jim pravim, da so bolj divjaške od rokodelskih. Zoral sem njivo, posekal obronke, podiral velika drevesa in podobne reči. Te zadeve niso bile od onih nič manj pomembne. Mogoče kdaj celo nasprotno. Prelepo je bilo videti sveže brazde ali breg očiščen nadležne zarasti. Vendar pa nikjer ni bilo treba paziti na centimetre ali na to, da bi se dobro posušil prvi sloj. In imel sem tempo. Včasih mi je malo zmanjkovalo moči, ampak tempo sem obdržal.Vedno me je plan prehiteval za nekaj dni. Komaj sem uspel priti do časa iz grmovja, da sem vrgel nekaj na štedilnik in potem odbrzel v fabriko. Kljub vsemu se je vedno našel čas, da me je kakšen navdih posadil pred računalnik kjer je vsakih nekaj dni nastala štrena mojih črk.

Jah, ko se mi je podrl še ta sistem, sem začel spet razmišljati od začetka. Zamislil sem se nad svojo usahlo energijo. Zamislil sem se nad uro, ko sem spet nejeverno gledal vanjo potem ko sem se malo pred enajsto spravil izpod kovtra. In ves gnili čas imam, kar ga je. In komaj bom pred šihtom uspel nekaj vreči na štedilnik ….. Zamislil sem se nad tempom, ki mi je bil kdaj celo malo v nadlego, zdaj pa bi ga tako rabil.

Poleg tega po se sploh nisem mogel spomniti, da bi si kdaj v življenju želel od blizu videti Tadj Mahal ali Veliki kanjon. Tudi se ne spomnim, da bi kdaj želel biti pisatelj ali znan rocker.

Kovač je dec, jebemlitiboga, si pravim. In nič kaj prida mi to ne pomaga!

  • Share/Bookmark