»Pisanje o pisanju« je zelo pogosta zvrst literature na blogovju. Pogosto se kakšen bloger očitno celo specializira v to smer. Takšen potem vsak svoj zapis začne z opravičevanjem, ker na primer že dan in pol ni nič napisal in potem v svoj zagovor razjasni večno dilemo zakaj sploh piše . Definitivno nam zagotovi, da to počne zase in da ga prav briga za cel svet in še za pol Slovenije zraven.
No, jaz tega menda ne počnem prepogosto. Celo sem že razmišljal, da sploh nikoli ne bi načenjal česa takšnega. Vendar pa takšno razmišljanje in dogodki zadnje čase kar kličejo po tem, da napravim majhno izjemo.
Torej, moje pisanje?! Vsekakor iz tega nikoli nisem delal kakšne velike reči. Toliko so mi stvari pa že jasne, da vem kako drobcen kamenček v neznanskem in neskončnem mozaiku besedovanja so te moje črke. Kljub vsemu pa sem si ravno te dni dovolil nekaj malega domišljavosti. Pa gremo lepo po vrsti:
No, ne mislim začenjati predaleč v preteklosti, takrat na primer, ko sem spravil skupaj prvi šolski spis. Ne, omenil bom predvsem dogodek pred nekaj meseci. Takrat sem izdal čisto pravo in čisto svojo knjigo. To mi je pomenilo in mi še vedno pomeni praznik in res lep dosežek. Pa me pri tem niti ne zanima koliko sto takšnih stvari izide letno pri nas. Ne, to je nekaj, kar meni pomeni veliko in nekaj česar si nisem nikoli prej niti predstavljal.
Že sam izid je bil izredno prijeten in lep dogodek. Kljub vsem skrbem, ki so se mi motale po lobanji, je vse šlo kot po maslu. Na predstavitvi se je zbrala lepa množica prijateljev, žlahte in drugih ljudi. Doživeli smo lep in nepozaben večer.
Pretiraval bi, če bi trdil, da mi je bukva spremenila življenje. Mislim, ta bi bila pa res bosa. Vendar pa se po tistem skoraj noben dan ni zgodilo, da ne bi v zvezi z mojim prvencem doživel kaj lepega. Iznenada me je na cesti pozdravljalo več ljudi. Marsikateri me je tudi ustavil ali obgovoril v oštariji, češ da mi mora pa povedati kako je zadovoljen s knjigo. Dobival sem včasih tudi izredno zanimive namige, da je tudi marsikdo, ki skoraj nikoli ne bere, na dušek prebral zadevo. Zmagala je gospa, ki me je ustavila pred blokom in med smehom povedala, da je njen dec prebral prvo celo knjigo po štiridesetih letih.
Zelo me je zabavalo tudi preverjanje na COBISS-u, kjer so vsaj v začetku po vseh knjižnicah, še posebno idrijski, knjige veselo krožile med ljudmi.
In spet, same pohvale in odobravanje. No, vsaj jaz sem zaznaval po večini samo to. In močan občutek, da name marsikdo gleda nekako drugače, včasih tudi z nedvomnim spoštovanjem. Včasih so mi deci v bifeju pravili kako so se našli v katerem od mojih junakov ali pa so v njemu spoznali znanega sokrajana.
Ampak! Ja, vedno je nekje tudi kakšen »ampak«! Ja, porkaduš, nekaj je tukaj vseeno manjkalo. Kritika! Druga plat. Dobro, resda sem poleg vsega omenjenega odobravanja naletel tudi na ljudi, ki so mene in moj dosežek zelo izrazito ignorirali, nekateri so me s tem tudi močno presenetili, vendar to ni to, kar imam v mislih. Tudi tisto, ko sem že omenjenim dedcem razlagal, da se mi ne zdi nič narobe, če določenega intelektualca moj »kovač« ne zanima in da bi se mi zdelo v bistvu jako čudno, če bi se poznavalec na takšnem nivoju kar tako iznenada navduševal nad mojimi zgodbicami. Pa jih nisem prepričal. Trepljali so me po ramenu in počutil sem se kot vaški malar, ki je abrahamovcu za šenk naslikal vaški kozolec in so mu na žuru vsi govorili, da »je to slika, ja, ne pa tiste packarije, tistih umetnikov, ki se sploh ne vid’ kaj je na platnu«!
Tudi moje lastne ugotovitve glede tehnično zelo poceni izdelave in neatraktivnega izgleda, kot tudi nekaj pripomb zaradi lektorskih in tiskarskih spodrsljajev ni niti malo zamajalo lepega dogajanja okoli mojega literarnega prvenca.
Ne, še vedno je nekaj manjkalo. In, prosim, ne iščite med vrsticami skritega cinizma. Želim čisto resno povedati, da sem potreboval eno veliko piko na i!
In potem se je zgodilo. Dobil sem kritiko. Sicer ne uradno objavljeno, ampak na obširnem E-mailu. Avtor je želel s tem zagotoviti, da bi najprej povedal svoja opažanja osebno meni, prej kot bi o tem razglabljal z drugimi ljudmi. Moram se pohvaliti, da me vse skupaj ni povsem presenetilo. Gospoda poznam kot izjemno poštenega in neposrednega človeka. Tudi ugotovitev, da je »kritik človek, ki drugim pravi kako bi sam nekaj naredil, če bi znal«, pade tukaj v vodo. Človek je znalec. Tak z izkušnjami in močnimi referencami. Njegova literarna kilometrina je velikokratnik moje in predvsem je v literarnih krogih veliko bolj (pri)znan od mene.
Sama vsebina kritike me je presenetila zgolj v svojem manjšem delu. Mogoče me je še najbolj presenetil tehnično secirajoč pristop. Pripombe bi imel tudi okoli nekaterih izrazov, drugače pa niti ne.
Še najmanj bi seveda upal ugovarjati okoli splošne ugotovitve, da je branje knjige »kovač je dec« zanj v nasprotju s pričakovanjem pač razočaranje. Vzrok je predvsem v ponavljanju, površnih opisih in nihanju oziroma padcu kvalitete zaradi prevelike produkcije. Tukaj moram omeniti, da se nekaterih omenjenih zadev tudi sam dokaj dobro zavedam , le da se s svojim neobrzdano neučakanim in perfekciji nenaklonjenim karakternim lastnostim s tem ne znam posebno dobro bosti.
Zaključek kritičnega zapisa zveni kot pohvala tekoče pripovedi. Naj še enkrat omenim, da ocena ni napisana na horuk in počez. Meni zgleda zelo sistematično in resno.
In? Ja, to je to. Ko sem vse skupaj prebral, sem začutil, da se zaradi tega presenetljivo dobro počutim. Pa niti nisem prepričan, da sem ponavadi zelo dobro prenašal kritiko. Ne vem, zakaj je tokrat drugače in zakaj imam občutek, kot da sem to potreboval sto na uro. Zdi se mi kot da bi bil šele zdaj kompleten.
In odločil sem se nekaj. Nič več opravičil in blebetanja zakaj pišem, komu in s kakšnimi vzgibi. Kratko in jasno. Pišem zato, ker sem pisec. Lahko bi tukaj vklopil debato o črkarijah, o blebetanju in o skromnosti, takšni in drugačni. Lahko bi analiziral dejstvo, da ima vsaka dejavnost veliko nivojev in da je vsak od njih lahko dober. Lahko bi se še naprej izgovarjal na srce in na to, da bo to še naprej edini organ, ki mi bo vodil prste po tastaturi. Lahko počnem vse to, vendar zdaj ne grem niti korak nazaj. Pisec …. Pa pika!
