dare.likar@siol.net

In tako sem začutil res veliko željo, da bi svoje pisanje pokazal čimveč ljudem, jim ponudil knjigo in radostno pričakoval kakšni bodo njihovi odzivi. Verjetno je temu pripomogla tudi gospa, ki je od včeraj moja najljubša literarna kritičarka. Njena ocena moje bukve je bila nekako takšna: »Takrat, ko sem brala Faco, so domači morali jesti sendviče!!«

Naj še povem, da mi je to svojo oceno vseh ocen povedala med klepetom po zelo lepem in prijetnem literarnem večeru, ki smo ga imeli sinoči v žireh. Tam smo se predstavili člani literarnega društva RIS, scenarij je napisala Milena Miklavčič in večer je vodila njena simpatična »tamlada«! Res prijetno doživetje. Sam sem prebral odlomek iz zgodbe o kravici in njenem gospodarju. In požel aplavz. Vedno, ampak res vedno, se spomnim v takih primerih na čas pred leti, ko ne bi mogel niti slučajno verjeti, da bom kdaj pisal zgodbe, da jih bom bral ljudem in da bom za to še nagrajen z očitnim odobravanjem.

No, še vedno sem prepričan, da se ne sme iz preprostega ustvarjanja delati velikega pompa, vendar vseeno spet objavljam svoj EPP. V škatli imam še kar nekaj knjig, ki bi se jih z največjim veseljem znebil. Z največjim veseljem bi jih kjerkoli predstavil, z največjim veseljem bi kakšno prodal in zelo vesel bom, če si jih bo čimveč ljudi sposojalo v knjižnicah. Poudarjam pa še enkrat. Res imam željo predvsem čimveč ljudem pokazati kaj sem zmetal skupaj. Kakršenkoli biznis v zvezi z literarnim ustvarjanjem itak odpade že v štartu. Tudi pri veliko bolj znanih avtorjih. Pač ni tak čas.

Vsekakor pa … še enkrat … moje zgodbe. Zbrane so v dveh knjigah. Prva, z naslovom »kovač je dec« je nastala pred tremi leti, druga »Faca« pa je bolj frišna. Zgledata pa tako! lp

Če nek »taprav« avtor napiše, oziroma izda knjigo je to eno, če pa jo izda kar tako en tip, potem pa je to nekaj čisto drugega. Če pa je ta tip še delavec v proizvodnji in mu po neki logiki niti ne pripisujemo kakšne posebne pismenosti kaj šele tega, da bi se ukvarjal s pisanjem, potem pa sploh.

In res, knjiga, ki sem jo izdal pred enim letom je marsikaj spremenila. Marsikdo je spremenil odnos do mene. Seveda to pomeni tudi, da kakšen od njih prej niti ni kontaktiral z mano, zdaj pa že izpolnjujem njegove kriterije in me kdaj obgovori. Obstajajo pa, zanimivo , tudi takšni ki sem jih s svojo pisarijo očitno dregnil in se počutijo nekako napadene. Nesmisel totalen! Lahko tudi rečem, da me je nekaj ljudi, ki si nisem mislil, da jih bo to zanimalo, prijetno presenetilo. Prišli so k meni in povprašali za en izvod. Po drugi strani sem bil deležen ravno tako od oseb, ki so me s tem zelo presenetile, nekaj nepričakovanega ignoriranja … Ampak to so detajli, podrobnosti. Po večini dokaj nepomembne stvari. Čeprav me po drugi strani zelo veseli, da ljudje jemljejo to moje pisanje kot dosežek, kot nekaj posebnega. Tako kot to jemljem, zlahka priznam, tudi sam.

Knjiga pa ni bila samo dosežek sam po sebi. Tako kot pač »osvojiš« Triglav ali pregoniš kolesarski maraton. V bistvu to še najmanj, Pri nas kljub vsemu izide zelo veliko knjig in ena več ali manj , vsaj statistično, res ni kakšna velika reč! Bila pa je tudi orodje za to, da sem povedal nekatere stvari, ki sem jih zares želel povedati. Nekatere stvari, ki me zares mučijo. Mimogrede, hvalabogu je takšnih stvari še nekaj in tudi kakšne nove izdaje, če si jo bom le lahko privoščil, se že vnaprej veselim. Mučijo pa me stvari, ki se zagotovo tičejo zelo veliko ljudi. Zato tudi na tem mestu spet opozarjam, da ne gre za opisovanje neke točno določene sredine, nekega točno določenega okolja.
Zgodbe, ki jih spravljam skupaj so skoraj stoprocentno fikcija. Izmišljene. Sicer zelo verjetne, zelo pogoste pa vendar se čisto natančno v takšni obliki in zaporedju niso zgodile.

Zares pomembna in velika stvar, ki mi jo je omogočilo pisanje pa je to, da sem spoznal nekaj zelo zanimivih in prijetnih ljudi. Takšnih, ki sami ustvarjajo in, ki znajo opaziti in ceniti ustvarjanje drugih. To bi znal biti najpomembnejši del te zadeve.

In zakaj spet omenjam to svojo bukvico? Prejšnji dan me je ustavila neka ženska in me vprašala, če imam še kakšno. Imel sem slučajno eno pri sebi in jo je lahko dobila. Bila je zadnja. Ja, cela naklada je šla v druge roke. Sicer jih lahko dobim še in mogoče bom to tudi storil, vendar se mi že tako zdi zelo fajn.

Naj omenim ( še preden me kdo v komentarju dregne) da je bila naklada majhna (pod 300) ! Od tega jih je nekako trideset po knjižnicah. Idrija, Ljubljana, Grosuplje, Jesenice,Postojna, Murska Sobota, Kočevje,Ribnica,Litija,Domžale, Vrhnika,Logatec,Kranj,Radovljica, Škofja Loka, Maribor,Celje,Velenje, Trebnje, Koper,Medvode, Ptuj, Ajdovščina,

Torej, gremo dalje. Vmes kakšen članek objavijo v Idrijskih novicah in v Juniju baje tudi v Planinskem vestniku, me pa vsake toliko iz naslova mojega hobija kaj doleti in dobim prijetno dolžnost veselje napisati kakšen tekst, ki pozneje zaživi kot scenarij ali govor na manjši prireditvi.

Samo toliko. Da vas pozdravim. Znani idrijski publicist , starejši gospod, ki z njim včasih spijeva kavo, me je zadnjič pozdravil : » O Dare …pisatelj!«

Potem sva zbarantala ….. na pisca

Lep pozdrav ….Dare!

»Pisanje o pisanju« je zelo pogosta zvrst literature na blogovju. Pogosto se kakšen bloger očitno celo specializira v to smer. Takšen potem vsak svoj zapis začne z opravičevanjem, ker na primer že dan in pol ni nič napisal in potem v svoj zagovor razjasni večno dilemo zakaj sploh piše . Definitivno nam zagotovi, da to počne zase in da ga prav briga za cel svet in še za pol Slovenije zraven.

No, jaz tega menda ne počnem prepogosto. Celo sem že razmišljal, da sploh nikoli ne bi načenjal česa takšnega. Vendar pa takšno razmišljanje in dogodki zadnje čase kar kličejo po tem, da napravim majhno izjemo.

Torej, moje pisanje?! Vsekakor iz tega nikoli nisem delal kakšne velike reči. Toliko so mi stvari pa že jasne, da vem kako drobcen kamenček v neznanskem in neskončnem mozaiku besedovanja so te moje črke. Kljub vsemu pa sem si ravno te dni dovolil nekaj malega domišljavosti. Pa gremo lepo po vrsti:

No, ne mislim začenjati predaleč v preteklosti, takrat na primer, ko sem spravil skupaj prvi šolski spis. Ne, omenil bom predvsem dogodek pred nekaj meseci. Takrat sem izdal čisto pravo in čisto svojo knjigo. To mi je pomenilo in mi še vedno pomeni praznik in res lep dosežek. Pa me pri tem niti ne zanima koliko sto takšnih stvari izide letno pri nas. Ne, to je nekaj, kar meni pomeni veliko in nekaj česar si nisem nikoli prej niti predstavljal.

Že sam izid je bil izredno prijeten in lep dogodek. Kljub vsem skrbem, ki so se mi motale po lobanji, je vse šlo kot po maslu. Na predstavitvi se je zbrala lepa množica prijateljev, žlahte in drugih ljudi. Doživeli smo lep in nepozaben večer.

Pretiraval bi, če bi trdil, da mi je bukva spremenila življenje. Mislim, ta bi bila pa res bosa. Vendar pa se po tistem skoraj noben dan ni zgodilo, da ne bi v zvezi z mojim prvencem doživel kaj lepega. Iznenada me je na cesti pozdravljalo več ljudi. Marsikateri me je tudi ustavil ali obgovoril v oštariji, češ da mi mora pa povedati kako je zadovoljen s knjigo. Dobival sem včasih tudi izredno zanimive namige, da je tudi marsikdo, ki skoraj nikoli ne bere, na dušek prebral zadevo. Zmagala je gospa, ki me je ustavila pred blokom in med smehom povedala, da je njen dec prebral prvo celo knjigo po štiridesetih letih.

Zelo me je zabavalo tudi preverjanje na COBISS-u, kjer so vsaj v začetku po vseh knjižnicah, še posebno idrijski, knjige veselo krožile med ljudmi.

In spet, same pohvale in odobravanje. No, vsaj jaz sem zaznaval po večini samo to. In močan občutek, da name marsikdo gleda nekako drugače, včasih tudi z nedvomnim spoštovanjem. Včasih so mi deci v bifeju pravili kako so se našli v katerem od mojih junakov ali pa so v njemu spoznali znanega sokrajana.

Ampak! Ja, vedno je nekje tudi kakšen »ampak«! Ja, porkaduš, nekaj je tukaj vseeno manjkalo. Kritika! Druga plat. Dobro, resda sem poleg vsega omenjenega odobravanja naletel tudi na ljudi, ki so mene in moj dosežek zelo izrazito ignorirali, nekateri so me s tem tudi močno presenetili, vendar to ni to, kar imam v mislih. Tudi tisto, ko sem že omenjenim dedcem razlagal, da se mi ne zdi nič narobe, če določenega intelektualca moj »kovač« ne zanima in da bi se mi zdelo v bistvu jako čudno, če bi se poznavalec na takšnem nivoju kar tako iznenada navduševal nad mojimi zgodbicami. Pa jih nisem prepričal. Trepljali so me po ramenu in počutil sem se kot vaški malar, ki je abrahamovcu za šenk naslikal vaški kozolec in so mu na žuru vsi govorili, da »je to slika, ja, ne pa tiste packarije, tistih umetnikov, ki se sploh ne vid’ kaj je na platnu«!
Tudi moje lastne ugotovitve glede tehnično zelo poceni izdelave in neatraktivnega izgleda, kot tudi nekaj pripomb zaradi lektorskih in tiskarskih spodrsljajev ni niti malo zamajalo lepega dogajanja okoli mojega literarnega prvenca.

Ne, še vedno je nekaj manjkalo. In, prosim, ne iščite med vrsticami skritega cinizma. Želim čisto resno povedati, da sem potreboval eno veliko piko na i!

In potem se je zgodilo. Dobil sem kritiko. Sicer ne uradno objavljeno, ampak na obširnem E-mailu. Avtor je želel s tem zagotoviti, da bi najprej povedal svoja opažanja osebno meni, prej kot bi o tem razglabljal z drugimi ljudmi. Moram se pohvaliti, da me vse skupaj ni povsem presenetilo. Gospoda poznam kot izjemno poštenega in neposrednega človeka. Tudi ugotovitev, da je »kritik človek, ki drugim pravi kako bi sam nekaj naredil, če bi znal«, pade tukaj v vodo. Človek je znalec. Tak z izkušnjami in močnimi referencami. Njegova literarna kilometrina je velikokratnik moje in predvsem je v literarnih krogih veliko bolj (pri)znan od mene.

Sama vsebina kritike me je presenetila zgolj v svojem manjšem delu. Mogoče me je še najbolj presenetil tehnično secirajoč pristop. Pripombe bi imel tudi okoli nekaterih izrazov, drugače pa niti ne.
Še najmanj bi seveda upal ugovarjati okoli splošne ugotovitve, da je branje knjige »kovač je dec« zanj v nasprotju s pričakovanjem pač razočaranje. Vzrok je predvsem v ponavljanju, površnih opisih in nihanju oziroma padcu kvalitete zaradi prevelike produkcije. Tukaj moram omeniti, da se nekaterih omenjenih zadev tudi sam dokaj dobro zavedam , le da se s svojim neobrzdano neučakanim in perfekciji nenaklonjenim karakternim lastnostim s tem ne znam posebno dobro bosti.
Zaključek kritičnega zapisa zveni kot pohvala tekoče pripovedi. Naj še enkrat omenim, da ocena ni napisana na horuk in počez. Meni zgleda zelo sistematično in resno.

In? Ja, to je to. Ko sem vse skupaj prebral, sem začutil, da se zaradi tega presenetljivo dobro počutim. Pa niti nisem prepričan, da sem ponavadi zelo dobro prenašal kritiko. Ne vem, zakaj je tokrat drugače in zakaj imam občutek, kot da sem to potreboval sto na uro. Zdi se mi kot da bi bil šele zdaj kompleten.

In odločil sem se nekaj. Nič več opravičil in blebetanja zakaj pišem, komu in s kakšnimi vzgibi. Kratko in jasno. Pišem zato, ker sem pisec. Lahko bi tukaj vklopil debato o črkarijah, o blebetanju in o skromnosti, takšni in drugačni. Lahko bi analiziral dejstvo, da ima vsaka dejavnost veliko nivojev in da je vsak od njih lahko dober. Lahko bi se še naprej izgovarjal na srce in na to, da bo to še naprej edini organ, ki mi bo vodil prste po tastaturi. Lahko počnem vse to, vendar zdaj ne grem niti korak nazaj. Pisec …. Pa pika!

Verjetno mi ni treba posebej poudarjati, da nimam navade puščati svojega bloga tako vnemar več kot nekaj dni. Odkar sem mu vdihnil njegovo virtualno življenje, sem ga le redkokdaj pustil brez nege več kot par dni. Vendar v teh dneh pa, naj zveni še tako domišljavo, preprosto ne najdem pravega motiva, da bi se mu posvetil. Razlog? Ja, saj drugi pišejo o meni! Ha! Če pa to ni res nekaj posebnega!?

Moram povedati tudi, da sem si pri tistih, ki so bili prisotni na predstavitvi moje bukve, tudi izgovoril nekaj pavze. Konkretneje, napovedal sem, da bom spal na lovorikah in gledal fusbal.
No, nogometa ne gledam ravno toliko, kot bi si želel. Hoditi moram na šiht in še kakšna druga nepotrebna formalnost moti moje enostavne, nezahtevne, skromne načrte.

Vsekakor pa moram, kljub temu, da so to prijazno storili že drugi, tudi sam na kratko opisati našo predstavitev. Lokacijo in ostale formalnosti sem predstavil seveda že pred tisto soboto. Tako smo morali samo poskrbeti za to, da smo uredili prostor, na mize postavili nekaj dobrot in čakali ljudi. Skladno z vremensko napovedjo je, bolj kot se je približevala tista ura, bolj je lilo kot iz gigantskega brezdanjega škafa. Poleg tega pa še nekako deset minut do sedmih še ni zgledalo, da bo prišlo kaj posebno veliko ljudi. In takrat, ko sem bil že kar malo na trnih, so v nekaj minutah avtomobili zapolnili parkirplace in ljudje od blizu in daleč napolnili tisti predstavitveni prostor, da je bilo veselje.

S katerimi besedami in kako sem ljudi pozdravil, pa tudi kaj sem odgovarjal svoji »spraševalki« Mileni Miklavčič, tega ne vem prav posebno dobro. Trema in podobne podzavestne stvari so me napadle bistveno bolj, kot je menda zgledalo. No, vse skupaj je kmalu izginilo. Presrečen, ker se mi ni v grlu naredil cmok in sem lahko sproščeno odgovarjal svoji spraševalki, sem na vsa vprašanja odgovoril in zgledalo in slišalo se je vse skupaj dokaj zabavno. Precej smo se nasmejali, ljudje so zaploskali in vsi kamni, ki so se tiščali ob prestrašeno in takšnih nastopov nevajeno srce, so se tik tak odvalili v neznano.

Spoznaval sem samo še najlepše strani ukvarjanja s pisanjem. Pohvale, čestitke, pisanje posvetil in podpisovanje SVOJIH knjig. Stvari, ki jih še pred kratkim nisem niti sanjal. Na vse konce domovine je odšel lep del tistega kupčka.

No, pa ne takoj. Z veliko večino smo še kar nekaj časa posedeli in pokramljali. Z mojimi domačimi, z blogerskimi znanci, s prijatelji z mojega spoštovanega omizja in z veliko delegacijo literarnega društva RIS. Vsaj dve uri se nam ni nikamor mudilo. Najvztrajnejši smo okupirali verando in svojega prostora nismo zapustili še kar nekaj ur. S svojo prisotnostjo smo vizuelno in zvočno popestrili podobo Spodnje Idrije vsaj do druge ure.

No, toliko sem se kljub vsemu moral oglasiti. Veliko smo čestitali, spodbujali in odobravali. Veliko sem se že zahvaljeval. Pravite tudi, da sem dokaj dobro povedal stvari. Vendar pa še vedno ne vem, če sem znal zares povedati, koliko mi pomeni vse to , kar se mi je te dni zgodilo. Črkarije in liki, ki nastopajo v njih, vse to je postalo pomemben del mojega življenja. Z njimi sem uspel povedati veliko stvari, ki so se drenjale v mojih mislih. Bogve pa, če sem sposoben prepričljivo pokazati svoje tako osnovno čustvo, kot je takšna sreča, kot sem jo občutil te dni. Hvala še enkrat vsem skupaj in …. Gremo dalje. Dare

No zdaj pa zares. Sicer ne dvomim, da bo vsak, ki bo to želel, našel pot do Idrije. Tam pa morate, takoj ko pridete preko mosta do glavnega križišča, kjer vas pot pelje levo v “center” Idrije, desno pa v smeri Tolmin, zaviti desno in se peljati proti Spodnji Idriji. To bo po mojem zelo lahko, saj vas bosta tam ustavila vsaj dva semaforja in boste zadevo lahko v miru premislili. Poleg tega pa, mogoče se to dogaja samo meni, v tistem križišču volan kar sam vleče malo v desno. Verjetno je to tako zaradi tega, ker je moja Fara res lep kraj, ki ga je veselje obiskati.
Moram vas pa najprej opozoriti, da takšne slike ne boste zagledali. To je privilegij samo tistih, ki pridejo preko hriba iz Žirovske smeri.

Ostali se iz Idrije korajžno peljite štiri kilometre naprej in takrat se boste pripeljali v Spodnjo Idrijo.

Pa preko mosta

do avtobusne postaje

in čisto zraven je naša destinacija.

Gostilna Pri Budanjcu ni ne vem kako vpadljiv lokal. Pravzaprav bi naključni prišlek le težko ugotovil, da gre za kakšen ne vem kako atraktiven in dinamičen plejs! Seveda na to drugače gledamo tisti, ki smo tukaj doma in nas na gostilno vežejo močnejša čustva, kot pa jih ima človek, ki pride prvič.
Predvsem pa srčno upam, da bomo v soboto tako ali tako zelo spremenili utrip lokala in mu dali neko zelo posebno vsebino.

Naj povem še to, da boste čisto zraven oštarije bolj težko parkirali. Tam je v bistvu samo pet ali šest placov, nekaj bolj vajenih domorodcev pa parkira še malo po pločnikih in na avtobusni. Zato pa svetujem, da se zapeljete nekako petdeset metrov dalje in zavijete na levo na parkirišče. Tam bo v soboto zvečer prostora za malo letališče v času vulkanskih oblakov.

Verjetno sem pozabil še kakšno malenkost. Bom odgovoril v komentarjih. Sicer pa ….. vas čakam. Dare