Atonija

12.08.2015

Najbolj važna stvar v politiki je, da zelo veliko govoriš, hkrati pa razviješ spretnost, da karkoli poveš, lahko že naslednji trenutek ali pa čez nekaj let zanikaš, oziroma trdiš, da si želel s tem povedati nekaj čisto drugega.

Če pišeš enostavne, življenjske zgodbice, pa se že v štartu in potem seveda vse do zadnje pike trudiš biti kolikor toliko realen, dogajanje pa vplesti v nek smiseln okvir. Vse skupaj mora ali pa naj bi imelo na koncu nek razplet, nek izid, ki bi nosil s seboj sporočilo, nauk.

Zato me je tudi še kar presenetilo, ko sem bil na nekem literarnem večeru predstavljen kot bloger,ki piše večinoma o politiki. Mater, sem se kar ustrašil te definicije. Stalno sem bil namreč prepričan dve stvari. Kot prvo, da sem literat, kot druga pa, da se na politiko niti slučajno ne spoznam. Toliko, da bi lahko pisal o njej pa sploh ne!

Zato sem tudi malo pobrskal po zgodovini svojega pisanja in moral priznati, da sem se res pogosto loteval problemov, ki so bili v osnovi, na videz, politični. Le, da sem jih obdeloval s čisto drugačnimi orodji. Če bi se navezal na prvi stavek na začetku, bi zlahka ugotovil, da sem to počel predvsem popolnoma narobe.

Predvsem lahko v vsakem takšnem, t.j. mojem, sestavku najdemo zelo veliko mero čisto navadne naivnosti, nekakšne misli, da se mora enkrat nekako vse poglihati, vse urediti, vse priti nazaj na svoje mesto. Dobro, gledano to zelo, zelo na široko je slednje lahko tudi res. Denimo, da se greznica lahko še dolgo polni, potem pa bo ena spodobna kataklizma vse uredila in drek se bo razpršil in razletel po vsemirju.

Ampak tako ne moremo modrovati o problemih. Ali pa vsaj ne moremo tega imenovati analiziranje in še manj si laskati, da s tem kaj rešujemo. Ni nam pa treba imeti zaradi tega slabih občutkov ali celo vesti. Tudi nihče drug namreč težav ne rešuje. In celo profesionalni, visoko kvalitetni analitiki nikoli več ničesar ne napovedujejo. Vedno nam pri raznih omizjih, odmevih, dnevnikih natrosijo nekaj možnosti, nekaj variant in nikoli nobenega dejstva. Rešitev ni na spregled.

Če imamo ljudi bolne, nesrečne, lačne, izgubljene, če imamo brezposelne, zbankrotirane,begunce, ranjene in uničene … Nihče teh zadev ne rešuje. Nihče, razen nekaj nemočnih čudakov, tega niti ne želi. Z vsemi temi problemi, ki takoj, ko številke postanejo tri ali več-mestne, izgubijo imena in usode, ti najbolj poklicani samo še barantajo in trgujejo. Vsako od teh številk premetavajo po rokah, kot da je ravnokar pečena, še prevroča žemljica. Malo jo potežkajo, malo jo vržejo z leve v desno, z desne v levo in ji potem, malo prej kot jo odvržejo v določeno košaro, določijo dnevno ceno.

Mogoče je še nekako lahko razumeti, da so neke inflacije, nekakšni primankljaji, določeni dolgovi kljub svojemu negativnemu predznaku do neke mere potrebna, koristna postavka. Kot takšni gonijo svet naprej. Dokler ne presežejo vseh zdravih mej seveda. Potem mogoče ni težko razumeti, posebno ne nekomu, ki ima stalen, če že ne dobro pa vsaj redno plačan šiht, da je brezposelnost do neke stopnje koristna za gospodarstvo. Tukaj naj kar takoj omenim, da gospodarstveniki ne upoštevajo teorije in podpirajo tudi zelo veliko brezposelnost. Trideset ali več odstotno. To jim zagotavlja poceni delovno silo, oziroma stanje, ko lahko ljudem trobijo, da je minimalna plača in topla malica božji dar in niti slučajno najmanjši , najbolj usran minimum, ki ga sme normalen človek ponuditi nekomu, ki zanj pošteno dela.

Zelo zanimiva je tudi akcija, sprožena s strani naše dobrohotne levice, ki naj bi odpisovala najrevnejšim dolgove. O bog se usmili. Za denar, ki ga upniki itak nikoli ne bi mogli dobiti, ker ga pač ni, so v proračunu gospodje zagotovili milijon evrov. Se pravi, dolgov, ki itak ne bi bili poravnani nikoli, ne bodo brisali ampak jih bodo oni (država – mi) povrnili upnikom. Hkrati so iz stoevrskega bufa naredili takšno znanost, da so morali po celi državi v centrih zaposlovati nove ljudi, ustanavljati komisije in agencije in bogve kaj še. Da ne govorimo o kolobocijah, ki jih mora imeti vsak dolžnik, o formularjih in formalnostih in to kljub temu, da imajo omenjeni centri čisto vse podatke že v svojih računalnikih. In še kakšnega dodatnega zraven. In ne poskušajte z iniciativo, ki bi zagovarjala enostavnejši postopek, recimo da bi preprosto zmečkali tistih nekaj položnic. Ne bo prišlo skozi!!

Potem pa pridemo tudi do stvari, ki jih je (še) teže ali nemogoče razumeti. Težko je dojeti, da ima na primer naše zdravje svojo dnevno ceno. Ali pa, da skrajšam, kar življenja ljudi. Iz nekih držav v Afriki in Arabiji k nam in v sosednje trumoma bežijo nesrečniki, ki se jim je tam doli podrl svet. In glej hudiča, vsi tisti, ki niso podlegli na poti skozi viharje in valove, v trenutku v naši svetli, demokratični civilizaciji postanejo trgovski artikel. Napredne sile bi jih sprejele z odprtimi rokami, jim dale državljanstvo, službo in stanovanje. Kako pa drugače, vas prosim? Sicer nekje v nenapisanem drobnem tisku jasno piše, da to velja samo, če bodo črni prišleki čim dlje stran od mene in moje gostoljubnosti. Bolj konzervativni bi seveda zaprli meje in zgradili zid. Nihče pa v bistvu ne bi ničesar reševal. Niti priznal svojega dela krivde. Le trgoval bi. In to če se le da, samo s svojim blebetanjem.

Poleg vseh teh pomembnih, življenjsko važnih, včasih usodnih problemov pa imajo blebetači na razpolago še eno vrsto težav. To so takšne, ki za nekaj časa, pogosto nezanemarljivo dolgo, povozijo vse resnične težave in služijo kot kulisa, kot zaklon pred njimi. Zadeva deluje tako, da tisti čas, ko ljudi futrajo s tem, lahko v ozadju počnejo nemarnosti in bedarije po mili volji.

Takšna je na primer naša strašna arbitraža. Razsojanje o meji, ki se nikoli ne bo spremenila, kreganje za vodo, ki nikoli ne bo spremenila lastnika in brcanje v meglo, ki se zaradi tega zagotovo ne bo nič prej razkadila. Kreganje, ki to niti ni, saj vpije v rog vsak v svoji dolini, je v bistvu tekmovanje, kdo bo izpadel večji frajer oziroma manjši bedak. To se seveda spet da lepo pretvoriti v evre ali pa vsaj v volilne glasove, ki pa itak pozneje prinašajo predvsem denar. Pri tem početju moram sosede pohvaliti. S svojo retoriko in aroganco delujejo bistveno bolj mojstrsko, kot konkurenca na tej strani spornih potočkov.

Seveda bi lahko še našteval. Seveda bi lahko tudi bolj poglobljeno obdelal kakšno stvar. Ampak, kot sem omenil zgoraj, ne gre. Se ne spoznam. In nimam niti veselja nad znanostjo, ki proučuje kako prodajati ljudi, usode, naravo in življenje nasploh, ne glede na žrtve, ki ob tem početju padajo levo in desno in se marsikateri ne pobere in ne vstane nazaj.

Prijatelj me je nedavno, ko sem imel spet štirinajstdnevi premor med pisanjem, povprašal, če sem se morda izpel. Bogve, če ne res, sem pomislil! Ampak potem sem ugotovil, da niti ne. Sem človek treh akordov. No, mogoče zraven spustim še en blagodejni mol. Ampak poznam malo not. Nekatere harmonije pri meni preprosto ne pridejo skozi.

  • Share/Bookmark

Kaj je s teboj?

13.07.2015

Ni te tukaj? Kaj je s tabo? Si usahnil? Si se izpel, marija madona, bohvarnesreče? Ali nimaš idej ali si z močmi čisto na tleh?

Le kaj se dogaja’? Gledam ta bel digitalni list papirja in se izogibam besednim zvezam, ki sem jih na teh straneh prebral že gravženkrat. Kriza navdiha, kriza obstoja, kriza dihanja tega skupnega zraka nas, kao pišočih ljudi.

Nimam odgovora. Edini, ki mi pade s taprve, na hitro, na pamet je ta, da me za ta usmrajeni zrak prav en drek briga. Ampak to bi lahko zgledalo, da sem negativno nastrojen, kar pa ni res.

Prav nekakšno veselje občutim, kadar je zunaj lep dan. Topel in svetel, takšen, ki vabi v naravo, k delu ali zabavi. Ki vabi k gibanju, premikanju naših okorelih trupel. In takrat me dobesedno osrečuje, ko opazim, da je manj udeležbe na spletnih modrovališčih, kregalnicah in okoliških mestih. Vem, da so tisti ostali naredili dober izbor!

Nekdo mi je že milijonkrat povedal, da bom umrl, če bom žrl dele živali. Zaradi etike in zdravja, logike in naravnega redu, me bo ravno to ugonobilo. Tako je zapisano. Avtor je naredil piko in vitek, bled in zdrav kot dren šel na cenen vinjak in krigel pira.

In zvem, da je gej, tip, ki si ne želi pod rjuho brhke mladenke ampak kosmatega deca, ravno tako človek. Že tolikokrat so mi to povedali. Pa sem se trudil pojasniti, da jaz to že vem. Da ne razumem popolnoma njegovih želja, ampak jebiga, človek je pa definitivno. Ima osebno izkaznico, davčno številko in, zatiran kot je, zna jamrati in se smiliti sam sebi. Človek pa pika.

Potem nastopijo zgodovinski liki. Dobri in slabi. Črni in beli. Nimajo obrazov, niti imen. Njihovih usod sploh ni. So samo del slabega ali del dobrega sveta. Potolčeni ali slavljeni. Zakopani pod rušo in opljuvani za žegen. Smejoči in žareči na plakatih za junaški filmski spektakel. Moraš sovražiti in, če si božji, jih moraš imeti rad.

In zvrstijo se dnevne novice. Novice, ki so bogve kje dobile ime. Novo in najnovejše, vse pa staro kot mati zemlja. Stavim, da so se o njih že pred velikim pokom prerekali. Treba je biti jezen. Stiskati pesti do belih členkov in jezik do bolečine grizti z zobmi. Treba je očitati in obtoževati. Treba je modrovati in neukih ne pustiti blizu. Treba je biti preprosto hud. Spodviti rep, molče in pohlevno prenašati vse, kar bomo jutri stresali na digitalni list papirja, strah pred pokvarjenimi barabini, uklonjenost in hinavščino, to prihranimo za popoldne.

Verzi, ki to res so! Kraji, ki jih ljudje res opazijo in to žari iz njihovih opisov. Zgodbe, spisi, ki v njih začutiš osebe in čustva, resnično razmišljanje o svetu okoli nas, vse to kapa v to kloako neopazno, brez možnosti. Malo pobrbota, žvepleno in zamolklo. In že ni ničesar več.

In tako vstanem v ta dan. Srce mi zaigra ob pogledu skozi okno. Nič jeze, nič belih členkov, nič očitanja, nobenega materiala za vsaj majhno, skromno tragedijo. Kaj naj storim? Kaj je z menoj?

Nekoč sem napisal spis z naslovom,ki mi ga je predlagal prijatelj. No, niti ne predlagal. V bistvu je trdil, da se vsak dober spis začne tako. »Bil je lep sončen dan!«

  • Share/Bookmark

Toliko njih!

28.09.2014

Politika, naša, svetovna, pokvarjena, ena in ista. Gospodarstvo, liberalizem, stremuštvo, neznanske razlike. Kopanje v masti in stradanje. Vojne, nasilje, posiljevanje in rezanje glav. Neskončen, nerazumljivo večen proces. Zgodovina, dejstva zdaj taka, drugič spet obrnjena okoli. Nikoli nič ni bilo in nikoli nič ne bo res. Nikoli in nikdar se človeštvo kot celota popolnoma nič ne nauči. Gluh , slep in invaliden idiot. Posameznik zna zamenjati človeku organe, poslati raketo na Mars in izdelati snov,ki še tisoč let ne bo razpadla v oceanu.
Ljudje, takšni drugačni, vsi enaki. Razmišljujoči ali potegnjeni v tok večine. Izjemni po moči, hitrosti, lepoti ali številu prstov na nogah. Verniki, goreči, borci za vero, verniki do smrti. Verniki zaradi tradicije in vedno pri maši, da stari ne bi gruntov prepisal drugemu sinu. Ljudje zagnani za stvar. Liderji, idealisti, sledilci in ovčice. Ljudje kar tako, v skupinah ali vsak sam zase. Nemočni in ubogi. V svojih beticah ali zares.
Neenakopravni, neenaki, zatirani, privilegirani. Brezpravne ženske, maltretirana deca, grobijani, pijani, zadrogirani, obupani nad življenjem. Geji, lezbače, transseksualci. Narcisi, pozerji, paranoiki z diagnozami iz shizo sfer. Avtistični spekter, hiperaktivci, perverzneži neznanih , neslutenih vrst. Čudaki, posebneži, marginalci iz sence in teme. Tisti, ki zanje ne vemo zares … so to oni ali smo tisto mi!?
Ideologi, razlagalci, analitiki. Pokroviteljski in vzvišeni mojstri teorije. Tvorci novih sistemov in novih svetov. Ciniki, arogantni, sarkastični kritiki. Tipi, ki obvladajo, razumejo sistem in pravila. Filozofi, ki ne dovolijo, da bi jih izbezali iz njihovih boemskih kavarn in zahtevali odgovor in jim podrli odmaknjeni svet. Pesniki, tisti, ki osupnejo s haikujem in pisci nikomur razumljivih modernističnih dram. Slikarji, ki z dušo in akademskim znanjem onesnažijo trimetrsko platno s prgiščem črt. Pet plavih in ena rumena!
Ljubečih in nežnih, naravnih, nepokvarjenih. Tistih, ki delajo svet znosen in lep. Nežni, prijazni, lepi in moji. Tisti, ki se rad k njim vračam in nerad od njih grem. Tisti, ki se zanje bojim in vedno nemirno čakam, da spet pridejo nazaj. Prijazni pogledi, objemi in razumevanje. Vsi, ki ne pašejo v celotno podobo in se zaradi njih sprašujem, kako da stvari sploh lahko peljejo v vedno večji mrak.
Toliko ljudi, toliko stvari, tako veliko vesolje in tako lep jesenski dan.
In potem ti tip reče, da pojma nima o čem bi pisal!

  • Share/Bookmark

Volitve!

6.07.2014

Ja, res, najprej se bom ustavil pri volitvah. Pa ne glede na to, da povsod, v vsaki druščini vse večkrat slišim tisto »samo ne o politiki«!. Pa saj o politiki niti ne morem pretirano razpravljati. Politika je vse preveč sestavljena iz sprenevedanja, manipulacije, prostitucije in trgovine, da bi se jaz na to strašno znanost sploh kaj prida spoznal. Celo tako bi lahko ponižno rekel, da sem za to reč popoln laik.
In kot takega me kljukci tudi nagovarjajo. Mene in še veliko večino drugih okoli mene. Vedno isti, vedno z istimi besedami in vedno enakimi fintami. No, sicer se trudijo stranke in njihovi taglavni frisi, da si nadenejo nove nasmehe in odločne poteze, ki jih potem naprintajo na plakate in jih napopajo na vsa razpoložljiva mesta. Predvsem njihove parole, vodilna gesla za aktualno kampanjo, so zgodba zase. Niti jih ne bom našteval, bom pa omenil eno, ki sem jo zasledil v preteklih dneh in, ki se mi zdi zelo simptomatično za vse bolezni, ki jih v tem uvodu v bistvu omenjam. »Čas je za odločne ljudi!!«
Vau! Kako smo lahko pozabili! Pa tudi če odmislimo, da zdaj kandidirajo (bolj ali manj) isti ljudje. Kako smo lahko to spregledali. Naši oblastniki zaradi te naše napake potem kakopak niso bili odločni. Kar tako nekaj so mencali in se skrivali za napakami drugih. Porkaduš! Prejšnja moja najljubša parola je bila »zmaga je šele začetek!« Tista mi je dala malo upanja, da so se politiki zavedeli neke sicer mogoče majhne, ampak vseeno pomembne stvari. Nikoli mi namreč ni šlo prav dobro v račun dogajanje na dan volitev, takoj po razglasitvi rezultatov. Zmagovalci so takrat odpirali šampanjec, nazdravljali, si čestitali in se režali do ušes kot pečeni mački. Mater, če sem to razumel. Kot ljubitelju športa, si nisem mogel predstavljati, kakšna naj bi bila njihova logika. Kako bi zgledalo, če bi na štart mitinga v Zurichu prišel šprinter in že na štartu zagnal celega hudiča. Paradiral bi po pisti, dvigoval svoje črne glide in se objemal in kušval z ostalimi, ki bi se znašli v bližini. Ne vem, mislim, da bi deca napotili nazaj ali pa mu vsaj poskusili prijazno svetovati, naj pa le, kljub evforičnemu počutju najprej odlaufa tisto svojo progo, potem bomo pa že videli kako in kaj!
Eno in glavno vodilo takšnih gesel je ponavadi obljubljanje sprememb. Čas je za spremembe, ljudje jih zahtevajo, si jih želijo, jih potrebujejo. S tem vodilom politiki vedno znova nastopijo, običajno tako, kot da so to odkrili čisto na novo in da je njihova, sicer že od pamtiveka milijonkrat povedana misel, popolnoma frišno odkritje, začetek novega, boljšega sveta. Pa tudi tu spet bode v oči, poleg iztrošenosti tega blebetanja seveda, tudi to, da o tem govorijo vedno iste face. Takrat se jaz običajno spomnim svojega tasta. Imej je zelo zanimivo navado. Ko sva kdaj kaj delala skupaj, denimo se bodla s kakšnim hlodom ali spravljala seno, se je potem, ko je možu postalo vroče, vsedel v grivo in z malo ciničnim nasmehom, tudi v mojo zabavo rekel: » Dare, to bo treba naslednjič pa drugače!«
No, naslednje leto ni bilo veliko drugače, za kaj takega bi bilo treba imeti kakšno boljše orodje, kakšen stroj. In spet je bilo vroče in težko, pa kljub vsemu vse narejeno. Mogoče je v teh besedah nauk malo skrit, po drugi strani pa niti ne. Možakar je to povedal točno tako, da lahko potegnemo vse vzporednice. Fajn bi bilo kako drugače, možno bi bilo kako drugače, vedel je da ne bo nič drugače … pa še slišalo se je fajn.
Na volitve ne bom šel. Tako sem se odločil (pa ne prvič) in pika. Modreci, ki te stvari obvladajo, so mi že pojasnili neko dognanje, da baje, kdor ne gre glasovati, da svoj glas najslabšemu kandidatu. O tem sem kar nekaj časa razmišljal, prekladal tisti glas iz ene v drugo roko, tehtal, premleval pa nisem mogel pritrditi tej ugotovitvi.
Ko sem si namreč priznal, da ne vem, kateri je tisti, ki mu uspe biti še veliko slabši od ostalih, sem prišel do strašnega rezultata. Jebenti, lahko dam glas pa ravno njemu. Potem bi po tej logiki na nek način dobil od mene dva!!
In nazadnje bo ravno tisti triumfiral v nedeljo zvečer. Na štartni črti!!!

  • Share/Bookmark

Verjetno ste opazili, pa ne le enkrat, da Butalce ali pa Višnjane pogosto kdo uporabi v svojih zapisih. Avtorji jih imajo za nekakšno referenco, za simbol slovenske ljudske neumnosti. Kot bi rekli, takšni so bili, ampak to je že davno, od takrat naprej je pa itak lahko samo bolje. Le kdo bi lahko sedaj nekoga obsodil zato, ker bi poželjivo gledal sosedovo zeljnato glavo, potem pa ga za kazen mlatil po njegovi senci!? Le kdo bi lahko sejal sol, gnojil cerkev da bi zrasla in le koga bi lahko dandanes vsak Cefizelj nategnil!?
Dandanes imamo ljudje toliko informacij, tako zelo smo s svojo inteligenco napredovali, da se kaj takega po našem mnenju ne more dogajati. Zato tudi ni treba in ni mogoče iskati primerjav za bedarije v aktualnih dogodkih, ampak kakšno nespametno zadevo pač povežemo z Butalci. Mislim, tisti so jih pa res biksali.
Te dni velikokrat preberem ali od koga slišim vzporednice tega našega vsakdana, politike ali česarkoli s športom. Predvsem seveda z nogometom. Šport je za to zelo hvaležna tema. Vse se da primerjati. Ravno tako gre za nekakšen izbor, ravno tako gre za razočaranja, za dosežke drugačne od obljubljenih, za slabo taktiko, nesmiselne poteze in vse kar je še takega.
Jaz sicer ponavadi ugovarjam, ker pač imam šport še kar rad in v njem, še posebno v dobrem nogometu, uživam. Ne morem se sprijazniti, da ljudje, ki jim pač to ni dano, »zažigajo« s slabimi vici o tem kako bi dali vsakemu svojo žogo in podobno. Po drugi strani pa moram priznati, da so primerjave zelo smiselne. Le nekaj je zelo očitno. Slabi dosežki, morebitne napake,zgrešene poteze športnikov so (tudi) njihove osebni neuspehi. Zelo očitno doživljajo ob tem težke trenutke. Predvsem pa od njihovih dosežkov ni odvisen moj obstoj, moje življenje. Tega za igralce drugih, manj športnih iger, pač ne morem trditi.
Vendar pa, kakorkoli že. Ob vseh teh primerjavah. Pa naj gre za uboge, neuspešne nogometaše, Višnjane s svojim kozlom ali butaste butalce, sem se te dni jako zamislil.
Zamislil sem se nad nekaterimi članki, tudi blogerskimi, ki dosegajo zelo visok intelektualni nivo. Včasih veliko višji, kot mu jaz s svojo preprostostjo lahko pariram. Analize, ki te pustijo odprtih ust. Če se spozabiš in blekneš vmes kakšen svoj neodrasel komentar, zgleda, kot bi spustil slončka med kristal.
In zelo podobna je te dni tudi retorika politikov. Povečini istih, kot smo jih gledali že vsa leta do zdaj, kakšen vmes pa je tudi nov. Slednji ima zaradi te svoje posebnosti, namreč da je nov, veliko prednost pred starimi frisi. Koliko bo to odločilno, predvsem pa koliko bo to dobro, bomo pa itak videli enkrat kasnje, ko na to ne bomo imeli nobenega vpliva več. Ta njihova retorika nam pravi spet iste floskule. Kako rabimo spremembe, kako je treba vpeljati sistem transparentnosti, odgovornosti, ohraniti socialo, zdravstvo, šolstvo in pokrpati ceste. In kar je še najbolj tragično, že po nekaj dnevih te t.i. kampanje so uspeli s svojim blebetanjem v toliko, da se ljudje že menijo, kateri je boljši, kateri nekoliko slabši, vse bolj pa se izgublja v zraku resnica, da so se že nekajkrat vsi zvrstili pred tistimi mikrofoni in da so imeli že ravno tolikokrat priložnost doseči stvari, ki o njih vedno znova (samo) blebetajo.
Butalci in Višnjani so literarni liki. Dovolj posebni, torej mojstrsko oblikovani, da so ostali zapisani v zavesti ljudi tudi po stoletju in več. Bode pa v oči, da sta avtorja zapisala v te zgodbe največje neumnost, najbolj butaste domislice, kar jih domnevno lahko spravi skupaj človeški um.
Zdaj pa si predstavljajte, da bi Jurčič in Milčinski živela konec 20 ega stoletja. Kaj vse bi počeli Butalci. Višnjane bi pustil malo ob strani, ker se okoli kakšnih sodb te dni ni posebno zdravo meniti. Ali pa če vse skupaj združim kar v »pojem« Slovenci.
Torej, Slovenci bi se nekega dne odcepili od federacije, ki bi zanjo že po par letih večinsko vpili, da je bila z naskokom najboljša država. Ever! Vendar pa, za bodočnost nove se ni bilo bati, saj smo od tastare dedovali tudi del politične elite. Same stare mačke. Slednji pa so imeli smolo, saj se je od nekod pojavil zlobni namrščeni mulc z imenom Cefizelj in jim je pred nosom spizdil cel vlak rorov, zraven pa še demokracijo in notranji mir. Tako jim je zmežljal znanje, da cela leta niso vedeli čigavo je kaj. Ko so se zavedeli, da ni skoraj od nikogar nič več, so ustanovili banko. Ne, dve! Eno slabo in eno dobro. V slabo so deli bufe, ki jih potem niso več imeli, v dobro pa so zaukazali prebivalstvu naj da svoj denar, če ne bo propadel cel svet pa še Slovenija zraven. Spotoma so akademski slikarji kupovali tanke, največje firme pa smo prodali kupcem brez denarja. MI pa še vedno poslušamo iste tipe, ki nas vsa ta leta tako driblajo.
Butalci, Višnjanje … če sem se kdaj spozabil in VAS imel za neumne … jaz osebno se vam iskreno opravičujem .

  • Share/Bookmark

Taki smo!

9.05.2014

Še nedavno je veljalo, da lahko kadarkoli sedem za računalnik in stipkam tekst dolg vsaj toliko kot dva ali morda pet povprečnih blogerskih zapisov. Zdaj pa temu ni več tako. Kot da bi se takrat tako strašno več dogajalo. Pa se verjetno ni, to bi se pa že strinjali. Je pa postalo jasno, vsaj sam razmišljam tako, da se vedno izkaže, da imamo sami v sebi vedno ene in iste ovire. Tako zelo se vzorec ponavlja, da je celo o povsem različnih dogodkih težko pisati različne, izvirne zapise.
In kaj naj potemtakem tuhtamo, če se vedno enako konča. Vedno so stvari naperjene proti nam, vedno so slabe za nas.
To, a veste, je podobno kot se nam dogaja v čisto osebnih situacijah. V življenju smo pogosto užaljeni, pogosto poraženi, velikokrat se umaknemo, do konca in za vedno zamerimo. Takrat se začnemo ukvarjati z drugimi stvarmi in si mogoče najdemo druge prijatelje in znance. Saj ni moj namen, da bi dvomil v to, da je užaljenost, zamera ali karkoli, neutemeljeno. Nikakor. Vseh sort variante so okoli tega. Vendar, če se nam to dogaja prepogosto in nazadnje ostanemo sami, ko so nam že vsi naredili krivico in smo z vso pravico že vse zapustili potem je po navadi skrajni, če ni že celo zamujeni čas, da razmislimo ali ni kaj, vrag če ne res, narobe z nami.
Tako se vedno znova pokaže, da se vsi problemi v naši družbi in državi vedno končajo enako. Niti najmanjše možnosti ni na vidiku, da bi kakšno reč reševali nekoliko drugače. Redosled je vnaprej znan. Krivica, smrk, manipulacija z vseh strani in posledično delitev in nazadnje zamera in spotoma še ugotovitev, da se nič ne da storiti.
Veliko sem se spraševal, kaj je cilj takšne reakcije ljudstva. Prevečkrat se je že izkazalo, da koristi od tega ni. Velikokrat sicer poslušam o tem, da je poprava krivic, priznanje napak, pa četudi tistih iz davne preteklosti, nekakšna civilizacijska norma. V redu, pa naj bo tako. Me pa vedno znova zanima, kaj bi se zgodilo, če bi popolnoma ustregli užaljencem, ki se jim je, ali pa celo njihovim prednikom, zgodilo nekaj neprijetnega. Kaj hudiča bi te ljudje z vsem svojim domnevnim zadoščenjem počeli. Zaboga se ne morem nič pametnega spomniti.
Enkrat lani sem poslušal na radiu dobitnika nagrade za najboljšo esejistično bukvo. Nisem niti vedel, da le ta obstaja in tudi zdaj ne vem kdo je bil omenjeni pisec in kaj v življenju počne. Nagrajeno delo se je imenovalo nekako »državljanski eseji«! Gospoda ne bom točno citiral, ker se mi ne ljubi iskati knjige ali teksta na internetu. Najbolj pa mi je od vsega ostala v spominu analiza človeka v teh krajih. V krajih majhnih, ograjenih vrtičkov, majhnih parcel, težko priborjenih, v žuljih skrčenih jas in njiv. Človek, ki kraljuje na teh drobnih zaplatah, na teh zanikrnih lehah ima po njegovem vedno isti problem. Človeka, ki mu pride blizu, se boji. Proti njemu nastopi kot proti sovražniku, proti nevarnosti, ki ta njegov mali raj ogroža.
Kakšno ogromno prednost ima proti njemu človek, ki živi na velikih poljih brez ograj, ni niti potrebno poudarjati. Takšen gospodar prišleka ne napade in ne odžene. Njegov prihod razume kot možnost za sodelovanje, ne za boj.
Ko tako modrujem o značilnosti (našega) človeka, si seveda ne domišljam, da bi lahko kaj glede tega ukrenil, kaj spremenil. Še pri sebi verjetno ne. To slednje sicer tu in tam komu vsaj delno uspe, ampak to je manj kot pljunek v ocean. Skupna, splošna značilnost naroda ostaja. To je ukoreninjena, vraščena lastnost, ki zanjo ni zdravila in pomoči. Pa niti ni v mojih očeh vse to slabo, zgražanja in obsojanja vredno. To samo tako je! Pika! Treba se je le sprijazniti, da s tem karakterjem pač nimamo možnosti parirati nekomu, ki ima stvari v glavi pošlihtane bolj konstruktivno, bolj v pozitivno smer.
Velikokrat poudarjam, da je tudi jeza potrebna, da morajo ljudje kdaj pa kdaj biti malo hudi. Vendar na žalost to nima pomena, če smo jezni, hudi vsak zase. Če smo se pozabili na neki točki malo ustaviti in pomisliti, da smo tisti užaljenci, ki smo že vsem zamerili in ostali sami. Zdaj pa, ne le da ne moremo s svojo slabo voljo ničesar doseči, še več, sploh nihče ne ve za nas!
En lep, prijazen pozdrav!

  • Share/Bookmark

Po dolgem času sem spet malo pogledal svojo blogersko statistiko. Prej sem vedno to naredil na primer za novo leto ali pa sem to omenil, ko sem z zapisi pocahnal novo stotko. Zdaj pa je minilo kar nekaj teh strašnih mejnikov pa sem na vse skupaj pozabil. No, tudi tokrat se mi zdijo številke kar v redu. Zapisov je bilo veliko in modrovali smo že o skoraj vsem … porkaduš, da ni v tem problem!?
Zlahka namreč opazim pri teh svojih objavah, da so presledki med njimi postali malo daljši. Pa ne samo to. Tudi, ko se vsedem, da bi skracal nekaj novega, me včasih kar preseneti kako mi vse tisto kar mi blodi po glavi nikakor noče skočiti na plano v neki zaključeni, dodelani obliki. Takšni, ki bi nekaj opisala, nekaj vprašala, potegnila zaključke in vsaj zaslutila rešitev.
Pa ne mislim jamrati zaradi kakšne krize. Saj veste, navdih pa to. Tukaj jaz tudi sicer malo kršim običajna pravila. Normalen pisec ima namreč krize navdiha, jaz pa z navdihom še kar shajam, večkrat pa občutim nekakšno krizo energije. Vse skupaj zgleda bolj po domače povedano, kot da imam idejo, pa se mi ne ljubi ukvarjati z njo. No, meni osebno zgleda kljub vsemu malo bolj zapleteno. S te svoje energije znam narediti celo znanost. Na žalost pa ne najdem nikogar, ki bi se s tem znanstveno ukvarjal.
Sem pa pred kratkim prebral kolumno Mihe Mazzinija, kjer je med drugim pisalo, da je čakanje na navdih popolnoma neprimerna zadeva za pisca. Naveden je bil cel spisek slavnih pisateljev, ki so bili kar po vrsti hiperaktivci, ki so zmogli pisati nenavadno veliko ur vsak dan, poleg tega pa spati čisto kratek čas. Med te pa res že zaradi tega ne bi mogel spadati. Mazzini je v preteklosti precej pisal tudi stvari, ki zvenijo kot nekakšni priročniki za pisanje. Posebej govorijo o snovanju, premlevanju, vnaprejšnji izdelavi konstrukcije in podobnih tehničnih prijemih. To me je pa tudi malo potrlo. Ko sem pred leti bral o tem kako je to počel Dostojevski, sem bil maksimalno razočaran. Ruska duša, človek, ki je tako čustveno in globoko opisoval človeške usode, da so ljudje baje na njegovih bralnih večerih glasno jokali. Prepričan sem bil, da so takšnemu človeku besede, poglavja, romani leteli direkt iz duše in se zlili v mojstrovino. Potem pa to. Tip je za roman izdelal načrt. Ga razdelil na poglavja, sklope in podobno. Za vsakega načrtoval kaj se bo tam počelo in tuhtalo in ga nazadnje nafilal z dogajanjem. Včasih celo tako, da je prej »izdelal« denimo dvajseto poglavje kot sedmo. V skrajni sili, ko so ga preganjali roki in pogodbe pa je pisal eno knjigo, istočasno pa drugo narekoval svoji stenografki. Gospodično je kasneje sicer tudi … ampak to ne paše v ta zapis.
Skratka, to me je pa res razočaralo. Pa ne toliko zaradi tega, ker bi pisatelji počeli kaj narobe ali slabo. Ne, seveda ne. Predvsem sem prepričan, da jaz ne morem delati ničesar na ta način. Celo za ta zapis v štartu nisem niti vedel o čem naj bi govoril. Mogoče ima zato veliko možnosti, da ne bo povedal ničesar.
Mogoče bi pa sam moral napisati nov priročnik. Sicer bi malo teže napravil spisek avtorjev, ki so delali in kakopak uspeli na ta način, ampak vseeno. Predvsem bi predlagal devet ur spanja na dan. Po kosilu, če je ravno nedelja ali praznik, predlagam še eno urico. Potem pa bi se nadebudni, slave lačni umetnik le počasi skobacal za svoj računalnik. Tisti čas, ko bi se mu nalagali windowsi na ekran, bi na kratko še malo zadremal. Potem pa bi le nekako pristopil ustvarjanju. Mimogrede bi, medtem, ko bi z miško poskušal štartati word, še kliknil na pasjanso in premetaval karte pol ure. Če bi se v tem času žar, ki ga je še pred pol ure občutil sprevrgel v zaspano indiferentnost do svetovne književnosti, naj se s tem ne obremenjuje. To bo itak po moji teoriji eden najbolj normalnih pojavov pri literarnem ustvarjanju. Takrat bo nedvoumen nasvet ta, da je najbolje pisanje preložiti za en dan ali pa tudi za daljši čas. Vendar, to je zelo pomembno, potrebno bo sprejeti zelo trdno odločitev, da bo takrat šlo pa zares!!! S tremi klicaji.
No, to je to. Tako si bom pa zagotovo zagotovil mesto v literaturi. Roman, petdeset kratkih zgodb, nekaj esejev, prgišče poezije in še kaj se bo sicer valjalo zgolj nekje po moji glavi ampak nikogar ne bo, ki bi to izbezal ven. Bom pa snovatelj nove teorije. Tisti, ki je zapisal kako je treba. Citirali me bodo na literarnih delavnicah in povzemali v priročnikih. Ko bodo začeli zehati, pa bodo knjigo zaprli. Po nekaj straneh!

Primorci.si

Wikibooks

  • Share/Bookmark

Mislim ….zadevo je treba definirat. Stanje takšno kot je, ne more shajati brez tega, da ga dam v nek bogve če pameten kalup. Svet z vsem svojim škripanjem in pokanjem po šivih bom pustil tam zunaj. Naj se sam bode z vsem skupaj pri svojih minus desetih stopinjah z globalnim segrevanjem in z vso svojo iz vajeti pobeglo brzino. Noro.
Ne, svetu danes ne morem pomagati. Nič! Bom raje malo šaril po svoji lobanji. Nisem kakšen nevrokirurg ali kaj takega. No, pa tudi če bi bil, menda ne bi mogel sam sebi popravljati povezav po možganih. Če bi lahko, bi pa verjetno kdaj malo pošaril po tisti zmedi. A ti sploh kaj misliš, jebenti?! Ja pa ja de! Sploh se ne zalotim pogosto, da bi sploh počel nekaj, kar bi brez dileme poimenoval razmišljanje. Tehtanje in barantanje, celo nekakšen majhen boj mogoče. Drenjajo se med sabo in prerivajo besede, ki bi rade postale misli. Odločna bi rada stopila naprej, pogumna še bolj želi biti prva. Oprezna se ideja razkorači pred njima in zadrži ta naval. Pogledajo se vsi skupaj in zastanejo za trenutek. Presodi neka gnila mala reč, da je treba paziti na všečnost in na to kaj drugi pričakujejo od njih. V ozadju pa mrmrajo modre izkušnje in mirijo prehitre razvrvane kolegice. Ne pozabite, da smo se vsega morale naučiti in da je šele čas in veliko sprejemanja tisto, kar nam je dalo modrost!! Vedno povem kar mislim, mi je nedavno spet zatrjeval nekdo, ki mu ni bilo znano, da sem sit ljudi, ki sami sebi in meni lažejo, da so takšni.
Prjatu, sem si mislil, še tega kar zdaj blebetaš, ne misliš zares. A misliš, da jaz povem kar mislim? Ne, za vso zmedo, ki nabija tam kjer naj bi se rojevale resnične besede, za tisto še niso iznašli pravih pisav in glasov.
Živim v času, ko prosperirajo tisti, ki jim hitreje delajo možgani. Ne bolje in bolj modro! Ne, hitreje. Tisti, ki lahko obdelujejo več podatkov hkrati in še takrat jim nenaden tretji signal ne zamaja in ne zmoti sistema. Hladnokrvno dajo tretjega za nekaj sekund na čakanje in mislijo naprej. Brez boja , brez zmede in vsako uro in dan! In tisti , ki je bil še malo prej tretji je zdaj že v obdelavi. Moje misli pa se drenjajo in prehitevajo, spijo in se umikajo. Že prvi problem je na čakanju, drugi ima vse izglede, da zamočim v enostavni komunikaciji z njim, tretjemu samo neartikulirano dam vedeti, da so moje misli odsotne in nezmožne za pametne reči.
Med nami so ljudje, ki odkrivajo nove svetove in takšni ki rešujejo stare. Okoli mene hitijo ljudje, ki obvladajo strese in premike. Sprejemajo odločitve. Ponekod se siromaki borijo za življenje, drugje spet se skrivajo pred kroglami. Herojski dobrotnik reši cel kup življenj, nek drug zablodeli um pa v svoji goreči veri pobije za malo vas nedolžnih ljudi.
In vsi stremijo k idealu. Vsi stremijo k življenju brez težav. Brez boja, Brez skrbi za karkoli.
Mene pa od vsega hudega na planetu …v bistvu čisto malo zebe v tace. Dva metra stran imam copate.
Ampak nimam časa ….ker ravno mislim!

  • Share/Bookmark

Tina ni naša!

28.02.2014

Že vseskozi, kar smetim po teh virtualnih straneh, se trudim, da ne planem s svojim mnenjem kar takoj na prvo. Takrat, ko je vse še tako sakramensko aktualno, da čisto vsi govorijo samo o tem. V tisti fazi je namreč tudi mnenje zelo enotno ali kvečjemu drastično bipolarno razdeljeno, tako kot pač to pri nas malodane mora biti. Potem, ko se pa vse skupaj vsaj malo izpoje, takrat šele je čas za umirjeno mnenje, celo kakšen dvom in seveda , če je le mogoče, tudi pripadajoči argument.
Sicer pa sem tokrat nameraval nekaj reči o naših športnikih. S tem sem v skladu s tem kar omenjam v prvem odstavku, odlašal toliko, da se olimpijske igre končajo in evforija okoli naših asov tudi.
Pa ne mislite, da nameravam zbijati ceno dosežkom naših junakov. Ne, to pa ne. Samo nekaj stvari okoli športa in športnikov, še posebno slovenskih, si bom dovolil omeniti. Kot prvo moram povedati, da sem športni navdušenec. Od kar pomnim. Največ mi pomeni dober nogomet, sledijo ostali ekipni športi, atletika, pa tudi vse kar se dogaja na snegu. Seveda ima posebno ceno ves šport, kjer so »moji » v samem vrhu. Moram pa si pri tem svojem navdušenju priznati nekaj stvari. Moram se vsaj delno strinjati s skeptiki in nasprotniki, ki trdijo, da pravega športa sploh ni več. Seveda tukaj gre za žalostne ugotovitve okoli raznih dopingov, goljufij, dogovorjenih izidov in na drugi strani že brez tega vsesplošno, do skrajnosti pripeljano, komercializacijo v športu. Vse to se sklada z mojo davno ugotovitvijo, da se pravi neoporečen šport konča v vaški balinarski ligi. Vse kar seže više je že vsaj malo kontaminirano z vsemi omenjenimi slabostmi.
Vendar pa se, glede na to, da v športu uživam, ne morem kar vsemu odpovedati zaradi nekakšnih načel. Pač to preprosto odmislim in občudujem najboljše v nekem tekmovanju, kjer presegajo vse razumne meje človeških zmožnosti. Devetdeset minut popolnega boja v fusbalski ligi prvakov, maratonca ki dve uri rabi za dobrih štirideset kilometrov ali smukača, ki pri stopetdeset na uro obvladuje vse grbine in pasti na tistih dveh lajštah. Ni važno.
In tako, ni bil hudič, da nisem užival, občudoval, celo do roba solz ganjen sem bil, ob nedavnih uspehih Tine, Petra in ostalih fenomenalnih slovenskih športnikov. Ja, res je bilo tako. In še enkrat, hvala in vsaka vam čast.
Vendar, kaj potem poslušam in berem? O tem, da je to znak, kako se da uspeti. O tem kako ne smeš nikoli obupati. Borut je šel celo na lice mesta in tam v svoji patetični maniri zdeklamiral romantični govor hokejistom in smučarjem, o tem kako smo v bistvu veliki, če stisnemo zobe in se borimo do zadnjega diha. Izdelovalci čajev, avtomobilov in damskih vložkov so navalili na ase, da bi jim v reklamah v bodoče predstavljali njihove izdelke. Njihove rojstne kraje so vsaj začasno preimenovali po njih. Predvsem in največkrat pa sem slišal to, da so ti športniki naši! Naša Tina, naša Vesna, naši risi!
E, vidite, tukaj pa moram malo replicirati. Pa nima to nobene veze z običajnimi nergači, ki posebno ob neuspehih, zganjajo cinizem okoli tega, koliko je med športniki sploh Slovencev. S tem jaz res nimam težav. Odkar so prišli Rusi na svetovno prvenstvo v košarki s temnopoltim playem in odkar v nemški nogometni reprezentanci v bistvu skoraj ni več Nemcev, pa sploh ne. No, pri zimskih športih pa je, kljub npr. Sabahudinu, s tem še veliko manj »težav« !
Predvsem sem želel reči nekaj drugega. Peter, Žan, Tina, Vesna in druščina!! Te osebe, še enkrat jim vsaka čast in hvala, preprosto niso NAŠI! Eko, pa mi je šlo z jezika. Pa ne gre le za to, da so sami garali za svoje uspehe, da so te medalje osebno njihove in , kar je včasih zelo boleče, da bodo v času, ko jim ne bo šlo tako dobro pa zares čisto, čisto sami. Gre za nekaj drugega. To preprosto niso Slovenci. To ni naš material. Niso pravi geni. Ja, res so se nekako znašli na tem teritoriju in imajo slovenske dokumente, ampak … Slovenec stvari, kar bridki smeh me lomi, rešuje drugače. On se ne bori in ne vztraja. Ne popravlja starih napak. Ne stisne zob. Slovenec, ko pride do prelomnice, ne pospeši, ne zatuli bojnega krika in se ne spopade s strmino. Slovenec se skrije v kot, dene glavo med kolena in bridko zajoče. Jamra nad usodo, jamra nad pogoji in nad tem, da je proga postala tako strma. Nekdo je ukradel tisti lep položen del, mu mater. Smrk.
Ne, gospoda, ne glede ne vse. Ta dekleta in ti fantje, vse čestitke jim še enkrat, preprosto niso naši! Pika!

  • Share/Bookmark

NAŠ

17.12.2013

Moj, poudarjam moj, blog ima kar nekaj težav. Ena je zagotovo ta, da se kljub dolgemu stažu ne želi ponavljati. Ko začutim, da sem o neki stvari že razmišljal, me vse skupaj mine. Pa čeprav je isti problem ponovno ali še bolj aktualen kot takrat. Druga stvar pa je povezana prav z aktualnostjo. Ne vem, če je kdo opazil ampak pogosto se kar nekako izogibam pisati o tako imenovanih, vročih temah. Ta, a veste, so tiste, ko se nekaj zgodi potem pa vse bloge, forume in fejsbuk preplavi milijon zapisov o žgoči problematiki. In kar vsi avtorji po vrsti točno vedo kako rešiti stvar in kaj bi bilo najbolj prav. Debata zgleda podobna tisti v babjem prepiru, ko ihtave sogovornice v afektu izrečejo vsehsort, kar po nekaj dneh obžalujejo in zaradi tega raje ne govorijo več o tisti reči ampak so enako strašno pametne o neki še bolj aktualni. Zanimivo se mi zdi, kako suvereno nekateri nastopijo v zvezi z reševanjem najbolj zapletenih politično ekonomskih problemov ali pa npr. točno poznajo vse detajle dela centrov za družino.
Vendar pa, poudaril sem »moj«. Ti lastninski zaimki ali kar so že, so po svoje zelo zanimiva reč. Posebno mi zadnje čase v uho pade tisti množinski. Naš, naše, naša. »Naše« se je že pred leti, kar dolgo časa zelo pogosto slišalo. Bilo je kot nekakšna zapoved, nepisan zakon. »Moje« je bilo v primerjavi z »naše« nekaj nevrednega, nizkotnega. S poudarjanjem svojega imetja je človek rušil idejo in pljuval na doktrino. Pa to ni motilo Slovenca, da si je, kolikor je bilo to le mogoče, nabral čimveč imetja. In v nekih časih so bile priložnosti za to kar velike. Denimo med let 65 in 75 je deželo vsepovprek posejalo ogromno število individualnih hiš. Njihovo gradnjo je omogočala pridnost, solidarnost, znanje in ugodni krediti, ki so kmalu začeli izgubljati svojo obremenilni učinek zaradi inflacije. In tako je naš človek kljub strašnemu socializmu po večini prišel do svoje bajtice in vrtička. Pa naj kar omenim, da tega ne gledam obvezno kot nekaj slabega. Včasih celo nasprotno. Spoštujem ljudi, ki ljubeče in z velikimi napori negujejo svoje domačije, svoje vrtove in poti. Kakšni so lahko stranski učinki, kako lahko človek s tega, istega izhodišča zapade v ozkosrčnost in zaplankanost ne bi niti govoril. Takšnih zgodb in primerov je zelo veliko.
Potem je pa prišel čas, ko se je lahko začel »Moj« oglašati bolj na glas. Nekateri so planili po njem podobno nepremišljeno kot analitične prepirljivke z začetka zapisa. V privatni sferi so zagledali svetlo priložnost. Naivneže so spodbujali z vseh strani. Cel kup na novo nastalih bančnih firm se je začel boriti za armado na jarih samosvojih ljudi. Na osnovi klavrnih garancij v obliki ščečkanega podpisa na papirju iz mesnice so jim talali kredite in oni so se v cifrah, ki jih niso več obvbladali, izgubili. Po nekaj letih je večina tistih pajzeljcov, bifejev, trafik, cunjarn in čevljarij zaprlo svoja vrata in za njimi je pogosto šla kakšna bajta ali pa je kredit še leta plačevala cela familija.
Nekateri pa so bili bolj spretni. Znali so zaobiti faktor tistega rizika. Tistega namreč, da bi lahko izgubili tisto svojo hišico in pripadajoči vrtiček. Zastavili so meglo in napravili nekaj briljantnih manevrov, ki so si z njimi nakopičili lastnine, da številk navaden človek niti ne dojame. Vendar, ko je manevrskega prostora enkrat pa le zmanjkalo, tudi ti majstri niso vsi prišli zelo dobro skozi. Pravična in modra politika, ki je v nekih časih sodelovala pri teh lastninjenjih, je v teh časih novega tolmačenja pravičnosti in modrosti sklenila malo pobrskati po njihovih uspehih v preteklih letih in jih povprašati po zdravju.
Obstaja pa še tretja skupina. Ti so se šli nekakšno loterijo, kjer vsaka srečka dobi. Ugotovili so, da je najboljša od vseh kombinacija med »naš« in »moj«. Postali so veliki menedžerji, predsedniki in člani upravnih in nadzornih odborov firm, ki so v državni lasti. Torej so »naše«. Tej gospodi, vidite, se pa ni moglo kaj hudega zgoditi. Našli so idealno kombinacijo. Če je zadeva uspevala, so si talali nagrade in odpravnine, če je crkovala pa ravno tako. V slednjem primeru so sicer zaradi t.i. higiene, odšli na drugo državno firmo in tam ponovili zgodbo, prejšnji položaj pa prepustili svojim stanovskim kolegom. In ko sem že omenil crkavanje … crkniti taka firma itak nikoli ni mogla. Preko ustanov, kakopak ustanovljenih ravno v ta namen in v namen da zaposlijo še en bataljon neznansko dobro plačanih strokovnjakov, ki skrbijo za naš blagor, smo davkoplačevalci zacelili še tako hude rane in zamašili vsako luknjo. In zadeva je tekla naprej. In vedno so se našli ljudje, ki so znali s parolami. »Ohranimo naše! Ne dajmo svojega! Nočemo biti hlapci na svoji zemlji!!« Le zakaj hudiča tako tiščijo v to »naše«? Kdo bi vedel.
Pred dnevi se nam je s programom, ki očitno bazira na teh idejah, predstavila nova stranka. Eden od protagonistov, sicer krivec, da jutranji pivci skrivajo svoj vinjak pod šankom, je stari znanec v slovenski politiki. Razen omenjenega zakona sicer na pamet ne vem kaj je zagrešil ali pa koristnega naredil v preteklih letih. Drugi govornik pa je bil zgodovinar, ki je bil še nedavno v mojih očeh dokaj objektiven in profesionalen, potem pa se je odločil na svoj intelekt pljuniti na beden in butast način, ko se je na dan neke nepomembne cerkveno domobranske maše, preoblekel v partizanskega kurirčka in na ad hoc organiziranem mitingu cepetal pred mikrofonom v družbi nekaj deset somišljenikov.
Vendar pa sem želel nekaj napisati o najnovejših zakonih. Predvsem nepremičninskem pa tudi tistih, ki se tičejo socialnih transferjev. Ti so predvsem dojemanje osebne lastnine krepko zamajali. Naše domove, z leti pridobljene stvari, prigarane hiše, domačije, vse kar se nam je zdelo, da je edino nedotakljivo in da se temu ne more nič zgoditi je postavili v veliko primerih pod vprašaj. Iznenada je začelo izgledati, da je najbolje imeti »nič«! Pa tudi delati nič, ampak to je že druga zgodba. Za vse skupaj pa tudi ni več prostora. Lahko pa bi potegnili eno primerjavo, bolje rečeno paralelo. Splača se samo s tujim mahat po koprivah. Ali pa menjavati tiste zaimke. Kakor nam paše. Kot kadar smuča Tina Maze. Ko zmaguje je naša, ej naša Tina. Ko je tretja ali peta. Ja, no, naša Tina. Ko je petnajsta … ko pade … saj imata itak privat firmo s tistim Lahom.
Kako jima sploh da zveza denar? Tisti je pa ja naš. Mu mater!

  • Share/Bookmark