dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'miks'

Enako drugačen!

6.02.2017 · 6 komentarjev

Ena od stalnic, ki me spremlja že vsa leta tu na blogovju, je ta, da je vseh težav pri nas kriva ta naša razslojenost, različnost, bipolarnost. Celo tako pogosto in vztrajno smo o tem modrovali in blebetali, da sem pa res moral pošteno podvomiti o tej zadevi, kot o najfatalnejši slabi lastnosti, ki nas ovira pri razcvetu, pri poti v blagostanje.

Nedavno sem na nekem literarnem večeru slišal zelo modrega moža, ko je, kljub temu da je bil zelo zgovoren, na vprašanje o tej levo desno zavrtih osebkih, odgovoril, da je stvarnik ustvaril leve in desne možgane zato, da se zmenijo, kako bodo naprej. Stvarnika je dal sicer v narekovaje, je bil pa zelo jasen, da problem ni v različnosti, temveč v zmožnosti komunikacije, v zmožnosti razmišljanja nasploh. Še en intelektualno močan model mi je nedavno v podobni problematiki padel v uho. Rekel je, da mora iti na sestanek sicer s svojim mnenjem, mora pa že vnaprej dopuščati možnost, da se tudi moti!

To slednje mogoče uspeva res samo najboljšim, še bolj verjetno pa je, da kaj takega na našem planetu sploh ne obstaja. Mislim, da tudi zelo pametni ljudje pristajajo na kompromise bolj zato, ker vidijo v tem korist zase ali za skupnost, za gospodarstvo ali karkoli, redko pa popustijo zato, ker bi iz nasprotnikovih argumentov razbrali, da so se v svojem prepričanju motili.

No, pri nas vsa ta teorija kaj hitro pade, saj smo pripravljeni na kompromis samo pod pogojem, da nam sogovornik da vse prav, da popljuva svoje mnenje, odkrito prizna da je bebec, potem pa ga nagradimo s svojo dobroto in mu blagovoljno odpustimo in ga povabimo v objem. Zaslužni in edino kompetentni za spravo.

Malo je tudi težava glede stvarnikovih levo in desno delujočih izdelkov, saj so med nami strašno redki, celo tisti najbolj zagnani, ki bi se jim kaj prida sanjalo, kaj pomeni levo ali desno v teh časih.

No, in kje je zdaj tisti moj pravi dvom. Začne se pri različnosti ljudi. Marsikdo, ki jadikuje nad to razslojenostjo, zveni tako, kot bi želel reči, da bi morali biti bolj enako razmišljujoči. Bolj vsi glih, bi rekel po domače.

No, tu pa sem postal zelo skeptičen. To da bi bili ljudje čim bolj enaki, podobni drug drugemu, se je že velikokrat izkazalo kot zelo pogubno za civilizacijo. Vodi v izrojeno družbo in vsak tak poskus je propadel in pustil za sabo pogorišča. Kot drugo pa je različnost, posebno tista v glavah, gonilo vsega naprednega, dobrega in zanimivega.

Pričakovati, da bi si bili ljudje enaki je nesmiselno tudi zato, ker to pač ni mogoče. Že en sam osebek ni popolnoma usklajen sam s sabo. Glede marsičesa je, če se mu zdi vredno o tem razmišljati, razdvojen in nesiguren. Mogoče kdo tega ne ve, ampak človek je že fizično zelo nesimetričen. Leva in desna polovica, predvsem obraza, sta si bolj različni, kot bi marsikdo pomislil.

In če se iz teh splošnih ugotovitev spet vrnemo na našo, nekoliko posebno realnost, takoj opazimo cel kup dobrih strani naših različnosti. Sploh ni treba iti daleč, da spoznamo ljudi s popolnoma drugačnimi navadami, govorom in kulinariko. Kako naj bi bilo to lahko slabo!?

Najboljši učinek naše bipolarnosti pa nam je zrihtala kar politika. Karkoli se dogaja, pa če o zadevi v resnici ljudstvo še tako blagega pojma nima, se ogromno število ljudi takoj zelo jasno opredeli. Očitno nas je politika izobrazila preko neslutenih meja. Postali smo dohtarji in profesorji, intelektualci velikega kalibra. Le kdo si je v nekih preteklih časih, ko smo bili baje neznansko enaki, mislil, da bomo kdaj tako pametni? Da se bomo spoznali na zgodovino, na ekonomijo, na filozofijo in da bomo kar po vrsti psihiatri in psihologi. V sekundi bomo znali v glavi preračunati upravičenost ogromnih državnih investicij. Mala malica bodo za nas družinski zakoni. Celo visoko strokovne medicinske probleme, na primer zdravljenje neplodnosti ali kaj podobnega, bomo znali odpraviti v trenutku.

Ja, težko me bo kdo prepričal, da je naša različnost nekaj slabega. Mogoče pa je problem ravno v tem, da ćelimo biti nekomu preveč podobni. Da si najdemo napačne like, ki bi bili radi čimbolj oblikovani po njihovi podobi. Bogve? Jaz tega ne vem. Mrbit pa veste vi?! Glede na to, da ste čisto drugačni od mene!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Kulturni adrenalin

27.01.2017 · 2 komentarjev

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi ne pride na misel.

No, mislim da sem jasen. Celo pretirano sem pojasnjeval to okoli adrenalina. To pač ni moj način. To sem pač ugotovil iz izkušenj in tega se, ne glede na tokaj si drugi mislijo zaradi tega o meni, striktno držim. Če se česa bojim, grem stran. Jebiga!

Tako me nič ne vleče v skalnate previse, nobene želje nimam, da bi se vozil 200 na uro in v vodo skočim, če je seveda dovolj globoka, največ z višine treh metrov.

Mogoče je to povezano tudi s tem, da se namesto teh moških, malo divjaških hobijev ukvarjam z bolj mirnimi zadevami. Recimo s kulturo. Pa še to ne ravno pretirano dejavno. Nisem ravno vsak dan nekje zraven. Daleč od tega. Vsak dan sem na šihtu. Le tu pa tam vmes se malo pokažem, kaj napišem, preberem pred ljudmi, prispevam za prireditev svoj tekst, scenarij ali se pogovarjam pred ljudmi z znanim umetnikom. Tako, bi rekel, umirjeno in nenevarno.

Pa, viš hudiča, začel sem se bati tudi tega.

Kdo bi si mislil, da se lahko tudi to zgodi. Pa ja nisem res totalen zajec?

Seveda moram malo pojasniti česa se pri takšnem hobiju sploh lahko bojiš. Seveda ni ravno veliko možnosti, da bi kam cepnil, se poškodoval, si zlomil vrat. Ne, v bistvu je pri takšnih zadevah največja nevarnost, da se nekako, kako naj rečem, nič ne zgodi. Ali nekaj takega. Vzemimo na primer literarni večer. Vsled nekega pomembnega datuma, krajevnega praznika ali česa podobnega, se poleg koncerta pleh muzike, gasilske veselice, v temačnem kotu pod oboki odvije tudi literarni večer. In za razliko od promenade muzikantov, ki jo spremljajo polni pločniki ljudi in jo poslušajo tudi tisti, ki tega niti ne želijo, pa za razliko od večerne veselice kjer se tre ljudi, ki se s pesmijo na ustih vrtijo v hitrih ritmih, mastni okoli ust od balkanskih dobrot in s temnimi fleki refoškovega švica pod pazduhami, se tam pod oboki v bistvu ne dogaja kaj prida.

Osem nastopajočih pesnikov in piscev bere svoje, večinoma turobne, tragične pisne izdelke, poslušajo pa jih med pritajenim zehanjem, nekako štirje ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki se je vsedla zraven, ker mora itak na poti s placa nekje malo počiti, zraven sta še hčerka in žena organizatorja literarne prireditve in še en model, ki ne ve nihče od kod se je vzel. No to je to

In, brez dodatnega pojasnjevanja, jaz sem se tega začel bati. Kot tistega roba v skalovju s prvega odstavka. Še posebno hudo je, če si na takšnem eventu recimo, organizator ali morda glavni nastopajoči. Ali pa morda gostiš pisatelja, nagrajenega, poznanega. Lahko imaš sicer tremo ali pa malo cvikaš, da se ti bo zapletel jezik. Ampak tisto česar se zares bojiš, je to, da ne bo nikogar. In če nekaj minut čez uro začetka spoznaš, da ne bo tokrat nič kaj prida bolje, se ti v grlu naredi cmok, kot bi zrl čez tisti previs.

Sprašuješ se takrat to in ono. Kaj sploh počnem? S čim se ukvarjam? Ali to počnejo normalna bitja v naravi? Pa sprašuješ se, kje so tisti ljudje. No, dobro, ne gre pričakovati gostilniških znancev, sodelavcev s fabrike ali polovice žlahte. Ampak, kje so vsi tisti kulturni ljudje? Tisti, ki se celo včlanjajo v društva, tisti, ki redno, vsakodnevno objavljajo rimarije in pričakujejo stalen odziv, tisti, ki bodo morda kaj kmalu celo sami tako sedeli na odru in se spraševali, kaj je šlo narobe, da v parterju ni nikogar!

Pa so to lepe stvari. Niti najmanjšega dvoma ni. Lep razgled z vrha je nagrada za vse. In krasen , blagodejen, literarni pogovor z dobrim, močnim sogovornikom tudi napolni dušo in te naredi ponosnega. A kaj, ko je zanimanje za to početje podobno klofuti okoli ušes.

In res sem se takrat na višini, ko sem se tresel in so mi mravljinci lezli po hrbtu, spraševal s čim hudiča se ukvarjam in s kom se družim. In to, majkemi, nameravam razmisliti tudi v prihodnje. Res!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Leta besed

2.01.2017 · 6 komentarjev

Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!
No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo ni pripomogel k izboljšanju situacije.
Seveda pa se ne morem in ne smem delati pameten okoli teh stvari. Še kako me je ta navlaka okupirala. Od začetka verjetno celo zasvojila in nikoli povsem izpustila iz rok. Še vedno preveč časa brezplodno preživim pred kišto. Brezplodno seveda pomeni, da nič ne pade ven. Nič! Ni izdelka, ni rezultata, ni smiselnega početja. Sploh! Samo neskončno , rutinsko klofanje in ustvarjanje nekega neresničnega sveta. Svet, ki zanj še ne tako davno ne bi niti slučajno verjeli, da bo lahko nadomestil tako velik del tistega druženja in prijateljevanja, tistih zastarelih, zdaj celo že primitivnih socialnih prvin!
Velik svetovni umi, izumitelji, geniji so uspeli narediti stvari, ki zanje 99,9% ljudi niti slučajno, niti bežno, niti za silo ne vedo kako je mogoče, da delujejo in počnejo takšne stvari. Kako lahko po eni žici prenašajo informacije, zvoke, besede, slike in to v takšni količini, da si zdaj že večina ljudi na svetu lahko brez skrbi privošči basati v ta tako imenovani svetovni splet kar jim pade na pamet. Orodja, ki so nam jih dali to omogočajo na lahek način, brez posebnega znanja in razmišljanja. Seveda pa, kar jim pade na pamet, pomeni, da gre za eno velikansko greznico, ki razen v majčkenem delčku nima prav nobenega smisla, kaj šele vrednosti. Za ljudi same.
Seveda obstajajo tudi za greznice strokovnjaki in oni meda znajo kopičiti in izbrskati podatke, ki po nekih posebnih kriterijih, s pomočjo super računalniških kišt lahko služijo za nadzor nad ljudmi, ki jih ta nadzor prav malo briga. Saj jih, konec koncev, nihče ne drega s pendrekom med rebra, ali jim prepoveduje svobodno izražati mnenje. Ampak to so že teorije, ki jih spet ne manjka in, ki jih ne jemljemo resno, dokler se ravno nas nekdo ne loti, Kako poznano se zdi!
Ampak to, kar pišem je v svojem bistvu še vedno in samo eno veliko nakladanje. V resnici me je razjezilo nekaj popolnoma drugega. Naj vam opišem situacijo. Prejšnji teden sem šel kar dvakrat v gozd. Bilo je lepo vreme, zjutraj sicer malo premrzlo, ampak kasneje pa prav super. Vžgal sem motorko in izpraznil dva rezervoarja, premetal dva tri metre drv in nazadnje šel domov prešvican, kot bi bilo sredi poletja. Nič takega, Bil sem zmatran, glidi so me boleli komaj malo bolj kot ponavadi in bil sem zadovoljen z akcijo. Zadnje dneve pa sem izklopil vse aktivnost. Preležal sem nenavadno veliko ur in nekaj sem jih presedel tudi pred ekranom. Nekaj pred tavelikim, nekaj pa tudi pred računalnikom. In glej hudiča, ne samo da ni bilo rezultatov, krasnih zapisov, duhovitih objav, kaj šele trimetrskega kupa drv … ne samo to, tudi boli me vse še dvakrat bolj. Sklepi križ in pod lopatico me je štihnilo, da mi niti konjska mast ne pomaga več ….. mater!
V vseh teh letih sem stipkal in objavil nekako 500+ blogerskih zapisov. Povprečno so bili dolgi 1100 besed. Nekateri med vami ste jih prebrali in za nekatere veste, kaj se je še dogajalo z njimi. Vsekakor se mi zdi, kot da je to del mojega življenja. Na momente sem mislil tudi, da gre za pomemben del, celo malo evforičnega me je naredilo kdaj. Spoznal sem tudi nekaj zanimivih ljudi. Razmišljujočih in ustvarjalnih. Celo takšnih, ki ima(m)jo veliko možnost, da pomenijo tisti nesrečni 0,1 % v tej greznici.
Prvi blogerski zapis sem prilepil na siolov portal. Če grem zdaj pogledat v arhiv, bom pod zapisom prebral nenavaden podatek. Piše »Januar 2007! Deset let, porkaduš!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Slabe karte

27.11.2016 · 2 komentarjev

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o nekih skupinah, ki želijo nekaj dobiti. Na to, da za svoje delo, znanje, trud, ne dobijo dovolj, lahko opozarjajo s parolami, z grožnjami, z izsiljevanjem, z uporom. Lahko stavkajo in demonstrirajo.

O podobnih stavkah poslušamo tudi iz tujine. Na primer delavci letalskega prevoznika v Nemčiji. Zahtevajo denar. Več denarja. No, vsaj tako enostavno nam v novicah poročajo o tem.

Pri nas je bolj zapleteno. Ko stavka javni sektor, nihče ne trdi tako preprosto:«Hoćemo denar!« Ne, oni, dajmo za primer dohtarje, želijo uskladitve, odpravo anomalij, človeške odnose, celo poštenost. Za argumentacijo pred kamere porinejo svoje predstavnike, ki pa res niso prišli dobro skozi. Imajo najnižje plače, varčevalni zakoni jim preprečujejo napredovanja, delodajalci jih silijo delati mnogo preko normalne kvote ur in zdaj stojijo tu pred nami, skorajda solznih oči in upravičeno stokajo »Saj smo ja tudi mi ljudje!«In tako, kot nam servirajo problem tako posplošen in spravljen na najnižji skupni imenovalec, tako mi na drugi strani tuhtamo, kako je marsikaj nepošteno do nas. Kako o tem razmišlja šele bolnik, ki ima zaradi čakalnih vrst, odpovedane operacije, nečloveškega odnosa vse pogoje, da prej dočaka matildo, kot pa zdravljenje? Mogoče bi se morala vsesti na klopco v parku pred kliniko skupaj s solznim mladim specializantom in žalostno ugotoviti, da (razen seveda v Polanah) nikoli vsi ne dobijo. Dobijo pač samo zmagovalci. Tisti, ki imajo, kljub temu da so dohtarji,, letno plačo s petimi nulami in se vozijo z mercedesi cls, in na drugi strani tisti, ki imajo denar, da se na kakšen ne popolnoma v redu način kupijo kakšno bližnjico do operacijske dvorane.

In tako sem pokrepljen z omenjeno modrostjo o tem, da je pač svet sestavljen iz zmagovalcev in poražencev presenečeno pogledal tudi tistega svojega sodelavca pred leti, ko mi je navdušeno pravil kako se bo lotil špilanja piramidne igre. Catch the cash! Čudno sem ga pogledal. Bil je sicer razumen, umirjen mož. Skoraj bi se bi mi zdelo bolj normalno, če bi bil jaz sam tako naiven ne pa on.

»Me nič ne briga!« je rekel »do zdaj so še vsi dobili!«Mogoče se spomnite tistih bedarij. Na najbolj beden, primitiven način so nekako zalavfali igro, ki je potekala nekako tako, da si v kuvertah pošiljal denar ljudem s spiska in hkrati določil šesterico novih, ki si jim poslal spisek. Tisti so potem določili vsak spet šesterico in tako dalje. Kljub svoji oporečni nadarjenosti za matematiko, sem zelo hitro dojel, da to ne more trajati in delovati več kot nekaj krogov. Kljub temu, da so me v nasprotno prepričevali akterji, ki so v kuvertah dobivali zmečkane tolarske bankovce. A tudi oni so utihnili v kratkem času. Potem je bilo še nekaj malega govora o sleparjih, nekateri so morali celo bežati v tujino, potem pa … nič več!

In tako zdaj gledam ta neoliberalni svet. S svojimi preprostimi zakoni prostega trga, enakih možnosti in podobnih stvari bi vse skupaj moralo delovati. Sploh ne bi smelo biti težav. Ne bi se smelo podirati zdaj tukaj, zdaj tam. Bogati ne bi imeli nobenega razloga zahtevati še več in tisti na dnu bi morali imeti svoje možnosti. Svet bi v pošteni igri, zdaj bi mešal karte ta, zdaj oni, moral delovati

Ampak nekdo, neka nepremišljena, nesrečna duša, nek zablodeli um je dal karte v roke ravno tistim, ki so za neko z angleškim imenom mislili, da lahko deluje.

Možje, ki kartajo v naši vaški oštariji točno vedo, da te ima karta kakšen dan rada, kakšen dan pač ne. In vedno pride čas, ko se zadeva obrne.

Ampak še nikoli niso nikjer vsi dobili. Razen seveda v Polanah.

Ampak to pa boli!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Preber’te!

20.11.2016 · 4 komentarjev

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.

Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.

Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)

Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:

»A vsaj cajtenge berejo?«

Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.

Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.

»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.

Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«

Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.

Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.

Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Lepo pozdravljeni!

4.11.2016 · 5 komentarjev

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa vendar moram v tej točki vsekakor ugovarjati. Tam kjer se mi kotijo navdihi, kjer gomazijo osnutki mojih zgodb, kjer rastejo bitja in dogodki, ki jih pozneje napolnijo, tam je še vedno živo. Sploh ne zaznam neke hude spremembe, no mogoče malo zmanjšan ritem in včasih nekaj malega pomanjkanja elana, moči, ki bi to spravila v pravo življenje.

Vendar se mi pa dogaja nekaj, kar nekako nima povezave s temi mojimi mislimi. Velikokrat na tem mestu omenjam energijo. Temu se zadnje čase izogibam. Najprej se spet pojavi isti efekt, ko vsi vedo odgovor in rešitev in vse skupaj po navadi pristane v stavku, ki zveni na primer tako; »Tak letni čas je!« ali kaj podobno univerzalnega. Kot drugo pa tega problema z energijo niti sam ne znam definirati. Ali to pomeni preprosto, da se človeku ne ljubi klofati po tipkovnici? Mogoče da se mu niti ne ljubi gledati v ekran? Ali je s tem mišljeno, da se mu ne da zagnati procesorja v glavi in malo premisliti o vsem kar se dogaja? Ali se mu o vsem niti ne ljubi imeti mnenja? Evo, ne vem!

Že milijonkrat, vem da večina (kolikor jih sploh še je ?!) na blogih ne ve tega, sem pojasnjeval zakaj sem se enkrat davno prijavil v blogosfero in potem toliko let redno in mogoče celo prepogosto in preveč na dolgo in široko objavljal svoje pisanje. Želel sem objavljati svoje zgodbe, ki jim jaz pravim zgodbice ali črkarije. In mogoče je prav v njih bistvo problema. Za vodilo v vseh mojih spisih sem, sicer ne namenoma in zavedno, vzel nekakšno zdravo pamet. Vsaj jaz to tako imenujem. To pri meni pomeni, da poskušam skozi izmišljeno situacijo opozoriti na nek navaden, vsakdanji problem ali pojav, vendar tega ne želim narediti tako, da bi situacijo naredil povsem črno belo. Tako, da bi delavca na primer predstavil samo kot ubogo, prevarano, nemočno žrtev in tiste na drugi strani samo kot stremuhe in nemarne izkoriščevalce. Seveda je tega med mojimi stavki veliko. Veliko stvari se je obrnilo proti navadnemu človeku, vendar se je velikokrat s svojo pasivnostjo in apatijo obrnil proti sebi tudi sam. In ravno tako je domnevno strašno brezobziren kapitalist v svojem svetu omejen in obremenjen tudi z marsičem drugim kot ravno z našimi težavami. In potem naj bi tukaj naivno iskali kompromise in z zdravo pametjo reševali stvari.

No, jaz bi jih in domnevam, da je ravno v tem nastala tista zapora, ki jo občutim zadnje čase. Vsak dan berem o strašnih svetovnih dogodkih, o morijah in grozotah. Berem o domačih lolekih, ki bi radi izpadli, kot da držijo vajeti v svojih belih rokah. Berem o stiskah razočaranih ljudi in poslušam na drugi strani, kako so vsi kazalci obrnjeni v nebo in da je statistika na naši strani.

In niti ni tako dolgo nazaj, ko bi planil po vsaki takšni novici za računalnik in tipkal in modroval in objavljal in čekiral komentarje, gonil debate in polemike … potem pa enkrat opaziš, da je vedno vse enako. Da se ponavlja. »Panta rei« sem enkrat naslovil svoj zapis o stihiji, ki potem ko vse pred sabo podre in uniči že po nekaj dneh vse usode in tragedije zapiše v okence statistične razpredelnice. Vmes pa pusti še nam, da v virtualnem ali pa celo resničnem svetu pet minut blejamo in lajamo kaj je prav in kaj ne. Kaj je črno in kaj svetlo, da se kar blešči.

No in tako se mi včasih zdi, da sem se lotil čisto napačne stvari. Isto se mi je kdaj dogajalo z mojim muzikarjenjem. Zdelo se mi je, vse pogosteje, da se s svojim brenkanjem lotevam nečesa, kar naj bi počeli razni kovači, lončarji in podobni mojstri starih rokodelskih obrti in sicer na sejmih, etnoloških prireditvah ali pa za prikaz starodavnega znanja v muzejih mimoidočim šolarjem, ki jih to niti približno ne bi zanimalo.

Pred časom sem mislil, da se mi ta občutek pri pisanju ne more pojaviti. In še vedno imam pisanje za nekoliko višji nivo ustvarjanja, kot tisto svoje koledniško ohcetno svirkanje. Pa vendar, če malo pogledam okoli sebe … ljudi, ki se jim zelo čudno zdi, če jih vprašate ali kdaj kaj preberejo. Če pa že pogledajo in to celo moj zapis, me obvezno vprašajo …ampak zares, kdo točno je tisti Lojze iz zgodbe? Povej koga si mislil!! In nazadnje, zakaj sem moral še to omeniti, pridem do nesrečnih literarnih prireditev, ki so mi z nekaj svetlimi izjemami (vsaka jim čast) pa prav zares vzele pogum. Ko se je zgodilo enkrat, petkrat, desetkrat, da smo neke svoje stvari brali zgolj in samo sami sebi, da smo sami sebi za to tudi izdelali lepe scenarije, povabili izbrane spikerice, dobre glasbenike … in nazadnje v najboljšem primeru napolnili prvo od dveh vrst po pet stolov in še tistih nekaj upokojenih gospodinj sem kasneje izvedel, da so od nekoga izmed nastopajočih žlahta.

Bog ve, če sem sploh želel pisati (beri: jamrati) o stiskah amaterskega vaškega pisatelja? Zdi se mi, da ne. Potem pa je tako izpadlo. Sem pa kljub vsemu spet stipkal celo štreno in to, ne da bi prav dobro vedel, kaj na tem svetu je ogljeno črne barve in kaj belo kot na novo zapadli sneg!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Šport imam pa rad!

22.08.2016 · 2 komentarjev

Ja, nikakor ne bi mogel biti novinar. Dobesedno odbija me hlastanje po tako imenovanih aktualnih, svežih, vročih novicah. Slednje potem v vsej evforiji velikokrat seveda tudi zanemarijo svoj prvoten namen, se pravi to, da bi pokazale resnico, realno stanje. Tako tudi ne bi mogel poročati, denimo z olimpijskih iger ali kakšne druge podobne prireditve. Ljudje bi že pozabili kako se je nekdo utapljal v solzah sreče ob svojem uspehu ali kako se je nekomu ob razočaranju podrl svet, ko bi se jaz šele spomnil, da bi nekaj začel razmišljati o tem.

Zato tudi to moje današnje pisanje o športu ni mišljeno kot poročanje o Riu, igrah, rezultatih. pa čeprav se bom tudi tam malo ustavil. Prave, včasih že kar univerzalne lastnosti športa namreč najdemo povsod, ne glede na to ali gre za takšno mega prireditev kot je olimpijada ali kakšno od svetovnih prvenstev. Je pa res, da nam na najvišjem nivoju anomalije padejo še bolj v oči. Vedno znova se spomnim svoje ugotovitve izpred nekaj let, da se pravi šport konča na nivoju vaške balinarske lige. Celo slednja mora namreč, takoj, ko prestopi nivo druženja na senčnem balinišču za vaško oštarijo, začeti s podrejanjem zakonitostim denarja in komolcev, če hoče kakorkoli uspevati v širokem svetu.

Vendar, šport imam, kot sem že nakazal v naslovu, še vedno rad. Nekatere, predvsem ekipne športe bolj, druge pač le občasno. Vedno imam pred očmi tudi to, da so sami športniki po večini garači in zelo ambiciozni mladi ljudje, ki bi si morali že zaradi tega zaslužiti spoštovanje. Celo pri raznih aferah s poživili, kar je eden od največjih minusov, se mi zdijo pogosto sami športniki bolj žrtve kot kršitelji oziroma sleparji.

No in ravno doping je zadeva, ki nam najprej pade na pamet, ko govorimo o anomalijah v športu. Kriteriji glede tega, kaj se sme in kaj ne, se stalno spreminja in zaostruje. Tisti, ki zvarke uporabljajo za boljše rezultate pa vseskozi dohitevajo in prehitevajo tiste, ki ščitijo t.i. vrednote športa in kršitelje odkrivajo. Včasih pride do večjih odkritij. Tako je, denimo, cela atletska ekipa Rusije morala tokrat za kazen ostati doma. Hudo je tudi, ko pod (upravičenimi) obtožbami padejo junaki, vzorniki celih generacij. Takšen je bil na primer Armstrong, ki je leta in leta imel za norca cel svet, milijonske sponzorje in bogve koga še.

Ni pa doping niti približno edini problem pri športu. Zaradi tega, ker se v športnem svetu pretaka neznansko veliko denarja, se na tem polju bohoti tudi korupcija v vseh svojih neslutenih variantah. Že okoli pridobivanja velikih tekmovanj se vedno znova pletejo razne teorije zarot, podkupovanja, celo mafijskih taktik z grožnjami in izsiljevanji. Potem se vse skupaj ponovi tudi pri izvedbi, pri gradnji infrastrukture, pri dobivanju spremljevalnih poslov, skratka čisto pri vsem.

Potem so tukaj zelo očitne in razvpite tudi čisto navadne sleparije. Redno jih zagrešijo, no, vsaj bolj velike, tisti, ki so na položajih v športnih organizacijah. Takšni, ki so blizu vrha. Predsedniki nogometnih organizacij, so poleg strašansko visokih plač mirne duše izplačujejo milijonske nagrade. Zakaj že? Pač že za nekaj. Če nič drugega, poskusijo kakšnega jurja zaslužiti s preprodajo (lastnih) vstopnic, kot je bil to primer v Riu! Boleče so tudi afere s stavami, dogovorjenimi izidi in podobnimi nemarnostmi.

Im potem je tu še profesionalizem na najvišjem nivoju. Seveda tudi v nogometu 95% športnikov trdo dela, večina za nič kaj posebno velik denar, ampak sam vrh igralcev je pa dosegel skrajen, bizaren, nerealen. Nedavno je angleški klub za francoskega igralca Paula Pogbaja odštel 110 milijonov. Sam igralec bo verjetno dobil na leto kakšnih deset milijonov. Malo se pri takšni računici sprašujem, za kaj sploh gre. Sprašujem se kaj bi se zgodilo, če bi tipu dali letno »samo« en milijon. Ali bi se ujezil, pokazal menedžerju sredinca in šel, kot naši odsluženi ministri predavat na faks, v skrajni sli pa celo polagati ploščice ali razvažati kruh? Odgovora ne stuhtam. Nikakor! Seveda mi je jasno, da so zadaj drugi interesi. Da gre za monopol in umetno ustvarjanje prestiža nekaj bajno bogatih največjih klubov in podobne stvari. Seveda pa tu ne gre samo za fusbal. Tenis, boks! Da ne govorim npr. o golfu. Kdo za boga je stuhtal, da je tisto sprehajanje po travniku v črnobelih čeveljcih in miganje z ritjo vredno toliko, da zmagovalec nese zvečer domov dva milijona?!

Vsekakor se ob vsem tem, še posebno vedno znova, ko izbruhne kakšna afera, vprašam kako naprej. Ali ne bi bilo najbolje šport preprosto ukiniti? Porkaduš, saj se ga drži samo sranje. Na vsakem koraku. Vendar pa še vedno uživam v tekmovanju, v borbi. Seveda moram pri tem nekako odmisliti vse odstavke, ki sem jih nanizal zgoraj. Nekako moram iz vsega izluščiti samo lepoto športa, veščine tekmovalcev vse ostalo kar je (še) dobrega.

Je pa še nekaj kar daje športu nekaj točk. Velikokrat šport namreč, posebno v času raznih volitev, primerjajo s politiko. Glavne akterje primerjajo s tekmovalci, stranke z ekipami, volitve s prvenstvi … ampak to pa pri meni ne bo šlo. Če jaz primerjam šport s politiko dobim zelo čuden, grotesken prizor. Na štartno črto z velikim pompom pribezlja tekač. Vendar pa se dec zelo čudno vede. Namesto, da bi se pripravljal na dirko, se že na štartu naliva s šampanjcem in na veliko nekaj praznuje. To, da lahko starta mu izgleda kot neznanska zmaga. Potem, ko pride njegov trenutek se odpravi po progi majavo, počasi, nič kaj podobno tistemu kar naj bi bila tekaška tekma. Za pravimi športniki zaostane nekaj krogov, celo toliko, da ga ulovi tema in mu namesto s štoparico lahko čas izmerijo s koledarjem. Ampak glej šmenta. Sam je s svojim tekom nadvse zadovoljen. Zelo dobro da se je boril in še tisti deli, ki mu nekako niso šli, so bili posledica tega, da so neki bedaki metali polena ravno pod njegove noge. Ja, tak je politik-športnik. Edino nekaj pri celi zadevi zdrži primerjavo. Skupina navijačev. Ta pa ostaja. Spregleda vse sodniške napake, sprejema neupravičeno dosojeno enajstmetrovko za »našega« in ostaja zvesta kljub majavemu teku. To pa ja!

Vsekakor, šport bom gledal še naprej. Kmalu bo spet nekaj več nogometa, košarke in vsega ostalega, potem bo prišla zima z našimi skakalci pa še kaj se bo našlo. Zagotovo ne bodo ukinili vsega skupaj. Čeprav včasih pomislim tudi na to!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Tja dol!

31.07.2016 · 1 komentar

Kako naj pustim tukaj sled? Kako sploh pustiš sled na takšni površini? Je tukaj bel papir, je tukaj bela, snežno bela stran? Je tukaj nekaj podobno obešalniku, tistemu v stari kovačiji, kjer obesiš svojo številko, svojo kartico in ti potem starinski strojček beleži prisotnost. Rdeče črni trak! Če prideš pred šesto, je tam lepa, črno zapisana ura prihoda, v nasprotnem primeru zlovešče rdeča, malodane sramotna zamuda. Ali ni vse skupaj samo navidezen prostor, s časom in našim dojemanjem omejen svet, ki ga jemljem prej kot karkoli drugega predvsem mnogo preresno? Kaj storiti, za božjo voljo?

Pa saj bi se rad javil. Vsaj toliko,da bi kdo vedel, da sem še tukaj blizu. Kot tista, se spomnite, »že dolgo je odkar več skupaj nismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav«!? Pa po drugi strani, jebemti, a ima sploh smisel? Zakaj bi se trudil? Zakaj bi nekaj počel? Kot bi iskal ljubezen in šele potem brskal vsepovsod okoli sebe, po špranjah in razpokah, po skladih in skritih kotičkih, če morda ni še kje kaj strasti. Spregledane, pozabljene, prezrte in zatrte!

Ko sem kdaj povedal kar me je morilo, kdaj vrgel iz sebe jasno misel, nekaj kar me je tiščalo v grlu, peklilo in dušilo … takrat sem občutil olajšanje, veselje, uspeh. Nikoli nisem niti pomislil. In tudi zdaj ne pomislim kaj takega, da bi kdaj povedal vse, da bi kdaj izgubil moč in glas. Ne to pa ne! Niti slučajno! Potem sem počasi spoznal, da moje misli govorijo, šepetajo, komaj slišno včasih žebrajo neke davne, iztrošene besede. Pravo, močno rešitev najde čisto drug glas. Tehnično, hladno, pragmatično argumentirano pove svoje stvari. Kot pravi dec ne sliši in ne reagira. Samo ve!

Vedno sem bil mnenja, da je svet sestavljen iz čisto majhnih zgodb. Niti slučajno ne morem prenašati, ko kdo pojasnjuje potek, dogodke in logiko,kot jasne in nedvoumne reči. Ob tem tolče po mizi. To so dejstva! To so zgodovinska dejstva! To je fakt in aksiom! Nič o človeških lastnostih, o težkih odločitvah, o strahu in slabostih. Strogo črno. Strogo belo. Moja zgodba pa je polna barv!

Sicer pa … saj smo se samo hecali. V resnici nimam pojma kaj bi rad. No, dobro, rad bi pustil sled. Oprijemljive površine pa nikjer. Samo navidezna, snežno bela reč, ki s klikom ali dvema spremeni barvo ali pa celo izgine nekam v ozadje. Nekam kamor izginjajo lahko samo stvari podobne megli ali dimu. Stvari, ki jih ne moreš otipati in prijeti med dlani.

Ko pride jesen, bom stopil s svojim delavskim škrpetom v blatno lužo in pustil odtis na belem papirju. Vžgal bom s čukom po bukovem čoku in potegnil debelo črto pod raćunom tega poletja. Do takrat pa lepo pozdravljam. Muzo in klapo s Parnasa, rimo in konstrukcijo, misel in praznino, nesmisel in piko na i!

Grem tja dol!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ušlo iz rok!?

17.07.2016 · 6 komentarjev

Že dolgo časa nisem začel svojega pisanja z ugotovitvami o krizah navdiha, o premajhni pogostosti objavljanja in podobnimi nepomembnimi stvarmi. Že veliko let nazaj sem prenehal s tem, zagotovo pa takrat, ko sem opazil, da je »pisanje (beri jamranje) o pisanju« postalo malodane posebna literarna zvrst. V bistvu to o krizah ne pride v poštev. Će malo pomislim, sem kadarkoli sposoben sesti pred računalnik in stipkati par strani. Imam pa nekaj omejitev. Ena, verjetno najpomembnejša je ta, da ne smem imeti občutka, da sem to kar pišem, že enkrat povedal. Ne vem koliko sem v tej samocenzuri uspešen, ampak občutek imam, da me že po nekaj stavkih prešine, da sem podobno modrost že enkrat nekje napisal.

Da bi v teh časih ne bilo dovolj tematik, da ne bi imel o čem pisati, to seveda ne pride v poštev. Okoli nas, hvala bogu ne prav neposredno okoli nas, se dogaja toliko stvari, strašnih, velikih, nenavadnih, da bi si človek želel kvečjemu, da bi se vsi skupaj umirili in malo obstali, ne pa da bi bilo dogajanje bolj dinamično.

Obstaja pa nekaj stvari, ki mi občasno jemljejo voljo. Tako zelo, da se slednja komaj kdaj še opomore in me obišče. Gre seveda za naveličanost, včasih tudi za tisto predvidljivost, ki me le še redko prinese okoli. Na vsak, še tako droben preblisk, se mi zdi, da bi lahko kar sam vnaprej napisal vse tiste odzive in komentarje. Še prej, kot bi jih napisali »razpravljalci.« Seveda nimam v mislih tistih stalnih prijateljev, ki me v komentarju pozdravijo, včasih pohvalijo ali napišejo kakšno drobno duhovitost. Modreci, ki so tako suvereni in jasni v svojem mnenju, da so se mi v začetku celo zdeli preveč inteligentni, premočni, da bi jim upal parirati. Ampak to je bilo prej, kot sem opazil, da jih njihovo prepričanje bolj omejuje, kot pa mene moje neznanje.

No, pa pustimo moje jamranje. Svet se pred našimi očmi na momente dobesedno podira. Ne prenese več te obremenitve. Preveč se je razbohotil ta človeški rod, vrh stvarnikovih uspehov. Preveč mest je človek zgradil, preveč tovarn z visokimi dimniki, preveč zemlje razril in v reke napeljal preveč velikih cevi, ki iz njih v curkih teče nesnaga. Zmotilo se je najinteligentnejše bitje pri eni na prvi pogled, najbolj svetli misli, namreč da je globalno bitje, da je prebivalec sveta, da je bitje, ki lahko živi brez mej in omejitev. In izkazalo se je, celo na najbolj drastičen način, da človek ne more biti povsod doma. To potem zgleda, kot da je preskočil nekaj razredov snovne šole. Ko se ni niti naučil temeljnih računskih operacij, humanističnih osnov ali pa čisto preprosto, ni rešil težav niti pri sebi in v svojem bližnjem okolju. Ne, v genih se mu je nekje neizbrisno zapisal gon po širjenju, ropanju in uničevanju. In prej kot se je modra opica zavedela, se je uničenje spremenilo v samouničenje.

Seveda strašni zločini, kot so morije v Nici, Bagdadu in še marsikje niso nekaj, kar bi si upal ali želel zbanalizirati, povezati s kakršnokoli logiko. Vse skupaj je kljub včasih jasnemu namenu in ozadju, plod bolnega, temačnega uma. Pa vendar, ko se zgodi, večina ljudi ne pomisli na posameznega človeka, na žrtve na neznosno gorje, ki ga preživljajo družine, ki so tam izgubile svoje. Kljub neovrgljivemu dejstvu, da gre za popolnoma nedolžne ljudi, so reakcije čisto drugačne. Od nezanimanja, da jasnega mnenja polovice prebivalcev planeta ki meni, da so tudi bogati, razvajeni neverniki dobili svoje. In ravno tako ob strašni moriji v Iraku, kjer je v kratki seriji eksplozij umrlo 250 ljudi, navadnih, delavcev, otrok in njihovih mam …. Na drugem koncu sveta večina zamahne z roko z najpogostejšo, pragmatično izjavo : »Kar med sabo naj se !!«

Človek je že v zgodovini, predvsem davni osvajal ozemlja, se širil, ropal in pobijal. To je počel, vsaj v rani fazi, predvsem zaradi hrane, prostora. Kasneje se je pojavila sla po slavi, po vojaških uspehih in politični veljavi. Vse pogosteje se je vse skupaj povezovalo s posamezniki, ki so v glavi imeli bolne, sprevržene možgane, ki so bili pripravljeni za svoje utopične ideje pogubiti neomejeno število duš. In vse skupaj zlahka povežemo z današnjimi časi. Le stvari so popolnoma ušle iz rok. Tako, kot so nekdaj pripadniki enega plemena napadli sosednje in se zmikastili v kakšni grapi, tako lahko zdaj v enem dnevu človek v svojem besu malodane uniči svet.

Mi je padlo na pamet ob zločinu v Nici … kakšno orodje je imel v rokah morilec. Ne vem, tristo, petsto konjev močan kamion. Vsaka čast tehniki in napredku. Ampak človeški rod je preskočil svoje najbolj pomembne razrede v osnovni šoli. Naredil si je tehniko, izumil osupljive reči. Malodane čudežne. Pozabil pa je bolje proučiti čitanke, bolje prebrati, kar tam piše.

Edino tisoč, dva tisoč let stare bukve še zažigajo. Pa še za tiste človek večinoma le verjame, da je v njih samo resnica. Edina, ki se v njo dvomiti niti ne sme. In niti pomisliti, kakšen paradoks je imeti takšne priročnike za prebivalca , ki izumlja robote in na za noht velik čip zna spraviti vse znanje sveta.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Težak šiht

3.07.2016 · 2 komentarjev

Matija je zanimiv dec. Takšen, ki imamo občutek, da o njem nihče ne ve povedati ničesar slabega. Še eden od Marinkovih sodelavcev, eden tistih redkih, ki so bolj ali manj vsa svoja delovna leta pustili v kovačiji. Včasih je spustil kakšno duhovito pripombo, včasih nasmejal sodelavce med pavzo, predvsem pa je stalno in vedno dajal vtis, da se predvsem ne sekira zaradi neumnosti, ki se dogajajo okoli njega. Takšnih, ki marsikoga spravijo ob živce in mu marsikdaj grenijo delovne dni veliko bolj, kot pa so za karkoli koristne. Pa čeprav inženirji in samozavestni mladi tehnologi spreminjajo, domnevno izboljšujejo, nadgrajujejo postopke in procese predvsem zato, ker naj bi tako izboljšali rezultate in več izmolzli izpod kovačevih rok.

Pa ni bil Matija vedno tako miren. Nasprotno. Enkrat pred leti, v začetku svoje delovne poti je bil popolnoma drugačen. Zelo hitro se je razburil. Če se je kdo delal pameten okoli stvari, ki je zanje točno vedel, da jih pozna, obvlada in da ni nobene potrebe, da mu kdo okoli tega soli pamet, je včasih izgubil pamet in zarobantil, da so se pametnjakoviči malodane razbežali. Potem, ko se je umiril, mu je bilo žal in je bil nekaj dni čisto tiho. Tudi na razgovor so ga poklicali in mu dali vedeti, da tako ne bo šlo. Naj se umiri in posluša nadrejene, ki mu tako ali tako želijo samo dobro. Matija je brez besed samo pokimal, zunaj na hodniku se z gnusom zmrdnil nad nakladanjem direktorja in odšel nazaj v pritličje. Nekaj časa je razgovor koristil in dec se je trudil ostajati miren. Potem pa se je enkrat spet zgodilo. Cela ekipa se je že navsezgodaj lotila analizirati njegovo delovno mesto, napoto so mu delali z nekimi meritvami in, kar mu je najtežje sedlo, nek mulec mu je stalno mahal pred očmi s štoparico. Nekaj časa je Matija stiskal zobe, potem pa, ko ga je tretjič ali četrtič golobradi časomerilec dregnil s komolcem v rebra, ni več zdržal. Zabrisal je svojo macolo ob tla in s stisnjeno pestjo vžgal ob plehnato ohišje svoje mašine. Tako kot so se mladeniči jadrno pobrali iz proizvodnje pa je tokrat tudi nervozni kovač odšel s šihta. Še isti dan je javil šefu, da je šel na bolniško. Kaj točno naj bi mu bilo, ni nihče vedel povedati, vsekakor pa je boloval nekako dva meseca, če ne celo nekaj več. Ampak potem, ko je prišel nazaj. To bi morali videti. Kot bi prišel nazaj nekdo čisto drug. Prav brigalo ga je od takrat, kaj mu nakladajo veleumni strokovnjaki, ki so se kot na železniški postaji menjavali v kovačiji in vedno znova brenčali tudi okoli njega in njegovega stroja. Velikokrat so se fantje zamenjali celo prej, kot so bili znani rezultati njihovih raziskav, včasih pa za te taiste rezultate niti nihče ni izvedel. Če pa že, so se nekaj časa kregali ali jih spremembe bolj ovirajo ali pa, kot so kakopak trdili znalci, prinašajo ogromne koristi.

No, vsekakor se Matija po tistem ni več bodel s temi rečmi. Vsaj na tisti stari način ne. Največkrat je mirno poslušal navodila in tu in tam kvečjemu še zamahnil z roko. Nikoli več pa se mu zaradi tega ni dvignil pritisk, vsaj ne tako, da bi to drugi opazili. Kaj je počel tista dva meseca na bolniški, ostali niso izvedeli. Ali je uspel možakar sam pri sebi razčistiti, zaradi česa je vredno in pametno trošiti svoje živce ali mu je pri tem pomagala kakšna dohtarska znanost? Vsekakor, če je slednja na takšen način porihtala njegove težave, potem to lahko vsekakor štejemo med medicinske uspehe.

Nič ni ugovarjal tisto jutro, ko mu je tehnolog previdno sporočil, da bodo cel proces temeljito posodobili, spremenili in vse skupaj z njim vred preselili nekam drugam. Pokimal je tako, se je zdelo, pretirano resno. Človek bi si mislil, da je tudi sam zelo prepričan v to, da so spremembe potrebne in da bodo rezultati potem kakopak boljši in da bo tudi za njega vse lažje. Pa seveda ni mislil tako. Čisto po starem ga je začrvičilo nekje v drobovju. Vedel je, da bodo spet obrnili na glavo vse kar je najbolje znal, zelo dobro delal in sploh je zelo, zelo dvomil, da bo karkoli iz tega. Pa je samo mirno stopil korak nazaj in počakal. Tudi takrat, ko je prišel tisti inženir. Ojoj! Matija je kljub svoji že omenjeni mirnosti pa ravno pri tem modelu moral postaviti živce v vrsto in se zadržati.

»Ta pa zna brenčati tod okoli!« je enkrat pokomentiral njegovo delo » in na vsak drek se vsede. Kot brencelj!« je še dodal in možakarju za stalno dal fabriško ime. No, in danes je Brencelj prišel predelati njegovo delovno mesto.

V naslednjih dveh dnevih je Matija opazoval kako so njegovo delovišče razkopali in kos za kosom preselili v drug prostor. Spotoma so vse vsaj za silo očistili in nekaj pleha tudi na novo prebarvali. Pri tem je seveda tudi Matija moral pomagati. Ni bilo mišljeno, da bo selivce samo opazoval. Vse tiste masivne podstavke, ki je zanje izgledalo, da so tam že od nekdaj, so stežka, z močnimi viličarji izpulili iz temeljev. Človek bi pomislil, da je vse skupaj vraščeno nekam v svet in da je nekaj narobe s tem, da to nekdo podira. Tudi Matija je nekje globoko čutil, da to ni v redu, ampak to je samo nostalgija in kot takšna popolnoma nekoristna. Predvsem pa je, kot smo že omenili, vse takšne spremembe je že dolgo, in vsak dan čisto mirno sprejemal.

Po dveh dolgih šihtih so Matijev stroj postavili v vrsto z drugimi napravami. Vse skupaj je povezoval cel kup cevi napeljav in tista zlovešča, premikajoča se zelena reč, ki se je gibala nekje vmes, med vso ropotijo. »No, pa sem nazadnje, na stara leta le pristal na tekočem traku!« je prešinilo starega mojstra.

Že nekaj minut pozneje je stal pred svojo, zdaj nerazpoznavno mašino. Počutil se je nekoliko utesnjeno in ni točno vedel kako bi se lotil zadeve. Brenčeči inženir je pristopil k njemu in mu začel na hitro, nervozno pojasnjevati postopek. To je počel strogo, vzvišeno. Matija je imel občutek, da je tip v beli halji vse postopke in celo njegovo macolo ravnokar na novo izumil in da te stvari do zdaj niti obstajale še niso. Pa ga je mirno poslušal in se poskušal držati navodil. Ko sta razčistila z detajli in ko je inženir staremu razložil kako naj se prestopa, kam mora odložiti izdelek in mu pokazal z rumeno barvo narisan obris kladiva, ki naj bi služil temu, da bi dec vedel kam vsakič odložiti orodje. Ob slednji, fluorescentno žolti pridobitvi je vsej svoji mirnosti navkljub debelo pogledal in s težavo požrl cmok v grlu.

Kaj pa počneš?« je inženir nejevoljno vzrojil. Res se je Matija čudno lotil dela. Pri vsakem komadu se je nekako zavrtel naokoli in se pri tem prestopal kot ranjena raca.

»Nič posebnega!« je odvrnil »samo to kar si ukazal. Levičar sem in ne morem drugače.«

A da ni mogel prej povedati? Saj me ni nihče vprašal! A me zajebavaš! Pa jebemti sunce. Pa porkaduš!!

Brencelj je bil do vratu zalit z živo rdečico in ihtav kot ris. Pa kaj. Moral se je umiriti, na novo zarisati in določiti kovačeve gibe in korake in Matija je le začel nekako normalno štancati tiste svoje kljuke. Kljub temu, da je utesnjeno, nenaravno vzravnan moral stati znotraj tistih ograjic in se držati točno narisanih stopinj in smeri, mu je hitro uspelo doseči skoraj normalen tempo. Pri tem se je smehljal, kot bi bilo vse v najlepšem redu. Tako ali tako je vedel, da bodo vse skupaj predstavili samo in predvsem v njegovo dobro. Brez veze bi jim bilo praviti, da mu marsikateri od tako imenovanih nepotrebnih gibov v bistvu pomeni zdravje, da se tako bori proti otrdeli hrbtenici in bolečinam v sklepih. Včasih korak v stran napravi ravno malo prej, kot ga vseka krč v mišico … ampak, ja, kaj bi komu to pravil.

»Kaj je pa to!?« je strogo zabrenčal inženir in pokazal na pet ali šest kosov, ki jih je Matija zložil na rob traku. Očitno je malo prehitel sam proces .

»Malo zaloge! Tako vedno delam!« je mirno rekel

»Da ne slišim več te besede! Da ne pade nikomur več na pamet! Ravno to je tisto proti čemur se borim. Ravno to nam dela stroške in zavira naš razvoj.«

Matija je hitel prikimavati in miriti inženirja, ki je očitno imel težave z dihanjem in psihičnim ravnovesjem. Dec je lovil zrak in v svoji presunjeni jezi komaj še izdavil teh nekaj hripavih besed. Brez veze se je delavcu zdelo pojasnjevati, da ni mislil nič slabega, da je par komadov vedno imel na v rezervi samo zato, če se je kaj zataknilo in je potem tisto porabil. Nič, če se ne sme se pa pač ne sme.

Končno je proces nekako stekel. Brencelj je nastavil svoje štoperice, na dva vogala je postavil majhni kameri, pripravil zajetno mapo in par barvnih pisal ter na mizi odprl svoj raćunalnik. Komaj je štartal s svojimi meritvami, se je vse skupaj ustavilo. Ravno od mašine starega šloserja je prihajal rdeči utripajoči signal.

»Kje je? Kje je Matija?« je inženir zacepetal

»Je šou scat!« je pojasnila starejša delavka, Bosanka, ki je delala na sosednjem stroju!

»Ja veš, prjatu, moja prostata nima več dvajset let! » je pojasnjeval par minut kasneje Matija, medtem, ko se je nameščal nazaj na svoje delovno mesto. Brencelj se je komaj umiril potem pa kmalu spet meril in tuhtal. Ne dolgo potem se je motnja ponovila in spet je besno pritekel okoli linije.

»A je spet….«

»Ne, zdej je šou pa …«

»Ja, ja, že dobro« je dec hitel ustavljati delavko. Verjetno se je zavedel, da so tudi ostala Matijeva prebavila in notranji organi enako stari, kot že maloprej omenjeni telesni del.

Vseeno je, ob vseh težavah in vsemu inženirjevemu brenčanju navkljub, postopek stekel toliko in tako dolgo, da so bile meritve opravljene in rezultati ovrednoteni. Matija je sicer imel občutek, da je utesnjen, da se matra delati in da zlepa ne more narediti toliko kot prej, po starem. Vedel pa je tudi, da bodo te omenjene meritve pokazale naravnost odlične rezultate. Sicer bodo malo poudarili in napihnili vse pluse, minusom pa ne bodo namenjali pozornosti. Manjše število kosov, nepredvidene zastoje in takšne stvari bodo označili za prehodne in na tablo nalepili grafe, ki bodo kazali drastičen napredek. Puščice bodo kazale navzgor, črte bodo kričeče zelene barve in na koncu grafov se bodo na vsa usta smejali rumeni smeškoti. Točno je stari vedel, da bo tako.

»Še nekaj je!« je pred koncem šihta prišel Brencelj do našega Matije. Videlo se je, da mu je odveč nagovarjati delavca, vendar je bilo očitno na enemu od obrazcev, ki jih je strokovno izpolnjeval celo dopoldne tudi nekaj takega, zaradi česar je moral to opraviti.

»Še ti moraš povedati o svojih pripombah in pohvalah!« je vzvišeno zdrdral, kar je pisalo v rubriki.

»Dobro« je odvrnil Matija brez misli, da bodo imele njegove besede kakršenkoli učinek ali smisel

»Moti me, če nekdo vse obrne na glavo in me šele potem vpraša kaj jaz mislim o tem. Moti me, da se potem hvali s projektom pa če mu sto ljudi pravi, da nekaj ni v redu. Moti me, če mi poleg vsega še dopoveduje, da moram biti presrečen zaradi vsega skupaj, najbolj pa me moti, če imam občutek, da se kakšne pijavke lepijo na moje delo«

Čeprav ga inženir zelo očitno ni poslušal že po prvih besedah in je v svoje zapiske nakracal nekaj splošnih pripomb, je ob teh zadnjih besedah nekoliko trznil in dvignil pogled. Potem pa je svojo mapo zaprl in pospravil. Sit je bil vsega skupaj. Ja to je bil zanj res zelo težak dan.

In ravno takšen je bil tudi za Matijo. Pa je dobro vedel, da se bo marsikaj tudi malo uneslo. Za svoje otrdele sklepe bo že kmalu lahko stopal izven risa in tudi pet ali šest kosov bo lahko zložil na rob traku, ko se mu bo zdelo. Samo tiste grozne besede ne bo smel izgovoriti. Ja, saj se vse malo umiri, ko mine tista evforična zagnanost s prvega dne. Kot tisto o vreli juhi, ki se vedno malo ohladi.

Zunaj pa je bil lep dan. Globoko je vdihnil Matija in se napotil proti domu. Brez razmisleka je zavil v vaški bife! Malodane sesedel se je na svoj običajni prostor in oštirka mu je, ne da bi naročil, prinesla velik krigelj piva. Pograbil je pijačo in hlastno nagnil.

»Kaj je Matiček, a je bil težak šiht?« se je zaslišalo izza šanka.

»A nič takega« je odvrnil Matija skozi širok nasmeh še prej kot si je obrisal kosme pene okoli ust.

»Nič takega. Samo poskuse so delali na men´ !«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks