Če bi si drznil pisati o tem kako se neketera opravila delijo na moška in ženska, bi zagotovo dobil nekaj nejevoljnih komentarjev. Svoja stališča bi moral zagovarjati z vsemi svojimi močmi. Prav zaradi tega se v takšne stvari tudi ne spuščam. Razen….razen , če nisem v svoje trditve popolnoma prepričan. In če je pri nas za večerjo PIZZA, (prijatelji se mi kdaj smejijo, ko pravim da grem speči dva kvadratna metra pizze ) takrat lahko brez zadržkov trdim, da je to moško delo.
Glede na povečano število prebivalcev v našem domovanju je projekt seveda sorazmerno večji, kot če bi si zadevo pripravil samo zase.
Pred leti smo si kdaj pa kdaj privoščili, da smo prinesli večerjo iz pizzerije , ki je bila poleg vsega še locirana v našem bloku in je bilo opravljeno mimogrede. Ko se je pa ta »kdaj pa kdaj« začel približevati cca. kakšnim deset tisoč SIT – om, je bilo treba potuhtati drugo varianto!

Torej….Dobro kilo moke, sol, olje in kvas (ki prej malo vzhaja) zamesim v bulo, ki jo potem deset minut premetujem po kuhinjskem pultu. Bistveno je, da se takšno testo dobro pregnete. Ko je to narejeno, vržem bulo v skledo, jo razrežem na tri ali štiri dele, ki jih malo pomažem z oljem ( da pri vzhajanju ne razpokajo). Čisto natančnega recepta sicer nimam, zato mi testo tudi ne rata vedno čisto enako. Aja, je pa vedno dobro. V tej fazi je dec potreben zasluženega počitka, saj je to opravilo omembe vredna telovadba. Je pa tudi dobro, da testo pustimo par ur počivati.

Ko pozneje nadaljujemo , moramo testo razvleči in po želji obložiti. Jaz največkrat prakticiram kar klasiko . Paradajz, šunka, sir, šampinjoni, kakšna oliva in (zame) eno jajce.

Ko je vse pripravljeno (še bolje pa že deset minut prej), prižgemo pečico in jo segrejemo do fula. V mojem primeru potem naložimo vanjo tri pekače, zalavfamo ventilator in prepustimo pizze toplotni obdelavi cca petnajst minut. Eko!

Ja, tako je s to rečjo. Za konec pa še sličica, ki nazorno pove, kaj ponavadi ostane od pravega, zagnanega, moškega dela:

Spet občutim evforično radost. Vedel sem in pričakoval, da se bo to zgodilo pa vseeno. Prav res me to spravlja v maksimalno dobro voljo. Ja, daretovblog je dočakal svoj prvi rojstni dan.

Enkrat sem bral članek o pasjih letih. Avtor je zapisal, da se pes v enem letu postara za osemnajst človeških let. To velja seveda samo za prvo leto. Potem se kuža stara nekje pet, šest naših let v enem pasjem. Tistih prvih osemnajst je avtor utemeljil s tem, da pes v tem letu spolno dozori in se nauči večino tistega kar potem zna celo življenje.

To varianto sem brez zadržkov povzel tudi v zvezi z mojim blogcem. Tako bom prvi rojstni dan jemal tudi kot njegovo polnoletnost. V tem letu so se odvile po mojem vse faze. Najprej se je blogec pricmeril na blogosvet in niti sanjalo se mu ni, da je le eden od ogromnega števila podobnih in da je njegova vloga strašno anonimna. Prav vse si je narobe predstavljal. Seveda je tudi delovati začel bolj bedasto. Pa nič hudega , saj je bil anonimen! Pri prvih korakih so ga našli prvi prijatelji in naučil se je tudi sam iskati njih. Sprva so bili to bližnji kolegi njegovega starega in naključni mimoidoči. Nekateri so ostali, drugi imajo bolj pametne opravke. Pozneje so se izluščili tisti, ki je z njimi lahko na svoj način izmenjaval mnenja in se debate z njimi vedno veselil.

Počasi se je nekoliko okrepil in pridobil na samozavesti. Postajal je bolj sproščen in marsikaj si je upal, kar mu prej ni padlo na pamet. V svojem pubertetnem obdobju si je celo dovolil nekoliko pojamrati ali pa vehementno prekritizirati kaj okoli sebe. Doumel je, da je lahko blog tudi siten, da je lahko tudi žalosten ali žleht. To je njegova stvar. Če se potem bolje počuti….ja, to je njegova stvar.

No, in zdaj si odrasel. Upam, da to ne pomeni, da si na pragu obdobja, ko bo začela pri tebi prevladovati resnost in ne bo več prostora za hece in šegavost. Glede tega ti svetujem, da se zgleduješ po gospodarju. Kje je že njegovih osemnajst pa je še vedno tako otročji.

Ja, dragi blog….vse najboljše!

Danes si bom privoščil kratko neobremenjeno objavo. Kdor od vas rad spremlja šport ve kaj pomeni tekma, kjer nekdo tekmuje neobremenjeno, brez pritiskov, brez zahtev drugih ali tistih , ki jih ima kdaj sam do sebe. Ali je pač v tisti sezoni že dosegel vse kar je bilo mogoče ali pa je morda izgubil že preveč točk, da bi lahko še upal na medaljo. V obeh slučajih športnik z današnjim rezultatom ni več obremenjen.

No, meni se je zgodila tista prva, prijetnejša varianta. Včeraj sem dosegel osupljiv rezultat, ki mi je zgledal kot vrh moje male neambiciozne črkarske kariere. Na svetlem Blogosu se je ime mojega bloga pojavilo na spisku najbolj komentiranih poleg tega pa so se na analyticsu začele pojavljati številke, ki sem se jih občasno kar ustrašil.

No, in tako sem se, nadvse zadovoljen s svojim deležem slave, odločil o tem napisati dva ali tri stavke. Gre predvsem zato, da se vam zahvalim za vaše obiske in komentarje pa tudi zato, da se za par dni poslovim, ker je to moje visenje pred računalnikom v zadnjih dneh preseglo meje, ki si jih predstavljam kot pametne.

Lep pozdrav, fejmovs end hepi! Dare!

Včeraj se mi je , verjetno prvič, zgodilo, da cel dan nisem premogel niti želje, niti energije, da bi se vsaj nekaj minut posvetil blogu. Že zjutraj me je namreč doletelo razočaranje glede mojega zdravstvenega stanja. Neznosna bolečina v grlu in vročina od prejšnjega dne sta se namesto za pričakovano izboljšavo preko noči odločile za nasprotno skrajnost. Sicer pa tega stanja ne znam posebno dobro opisati. Saj verjetno sami veste. Bolečine po vseh glidih, vročina, vrtoglavica in vsesplošna »švohost«. Po domače povedano, v tem svojem stanju nisem bil dober….manizašta!
Preko dneva sem se trikrat spravil na noge, spil nekaj požirkov čaja in vedno po nekaj minutah odveslal nazaj pod kovter. Jesti niti nisem poskusil.

Vendar te svoje gripe ponavadi prenesem brez kakšne grozne dramatičnosti. Zadeva mine v dveh dneh, ne jemlem bolniške in vse teče dalje. Tokrat pa je bilo z mojo klavrno kondicijo vse skupaj še malo bolj zakomplicirano. Zvečer, kmalu po peti uri, me je čakalo…nič drugega kot špil. To je tisto, a veste, ko se s svojimi tremi somuzkontarji v Sp. Idriji naložimo v kombi, se peljemo do Vrsnika, naložimo kište, kitare, bobne , harmonike in ostalo šaro in se odpeljemo na dogovorjeno destinacijo, kjer se pozneje obiskovalci našega nastopa radostijo ob zvokih, ki jih radoživo produciramo. Mislm, to je pa kar nekaj od definicije!

No, in po nekako tristopetdesetih špilih kolikor sem jih predihal v svoji zgodovini se mi je včeraj zgodilo, da se pa res nisem videl tam. Vedno ko sem se zbudil, sam razmišljal, kako naj to izpeljem, kakšne so še variante in v svojih brenčečih možganih ugotovil , da ni nobene. Ob petih sem se dvignil na noge, se spravil pod tuš, požrl dva lekadola in se odpravil na zbirno mesto.

Jaz vam celega poteka niti ne bi opisoval. Lahko povem, da se mi je kitara dobesedno gravžala. Imel sem občutek, da bi raje prijel za onega oranžnega polža brez hišice, kot pa za tisto »dratje«. Na srečo me je nekoliko popustilo v grlu, da sem lahko odcvilil nekaj od svojega bekvokala in postajalo je očitno, da bom zadevo prestal. Dobro je bilo tudi, da so mi kolegi nedvomno verjeli, da je z mano nekaj zelo narobe,saj so prvič videli, da se Dare ob obloženi mizi celo noč skoraj ni dotaknil hrane.

Zabava je bila privatnega značaja, praznovaje štiridesetletnice, zato me je močno skrbelo , da bo trajalo do jutra. Ko smo končali kmalu po tretji mi je neskončno odleglo in za sicer še vedno klavrno počutje mi je postalo popolnoma vseeno. Preživel…yes..alive. Naložimo kište in odvratne kitare in ajd domov. ………

…….zbudil sem se ob poldne in bil sem dosti boljši kot prejšnji dan . Pri kosilu sem celo nekaj zaužil in potem sem nič drugega kot sedel za računalnik. Takoj sem ugotovil, da se na daretovblogu ni veliko dogajalo. Ja, blog ni krneki, kar bi živelo samo od sebe. Treba ga je hraniti in se mu posvečati. Ne smeš ga pustiti samega zaradi vsake usrane gripe.

Nikakor, za muziko in za blog ni izgovorov!

Proti koncu leta si je ponavadi treba enkrat vzeti čas in narediti inventuro. Inventura pomeni ponavadi to, da popišemo trenutno stanje, uskladimo vse dobljene rezultate in tiste , ki jih prikazujejo naše evidence in tako pripravimo vse skupaj za nemoteno nadaljevanje., ki bi ga lahko imenovali kar ‘nov začetek’ .
Moja ženkica mora v ta namen v najboljšem sosedu žrtvovati en vikend . To pomeni, da eno soboto in nedeljo od ranega jutra pa do poznih nočnih ur v štacuni s kolegicami do zadnjega preštejejo vsak makaron, vsak krompir, vsako flašo pira in sleherno rolico toaletnega.
Ugotovljene številke se seveda pričakovano nekoliko razlikujejo od tistih, ki jih prikazujejo evidence. Saj ravno zato so te inventure tudi potrebne. Vse te razlike je seveda treba na nek način opravičiti ali , bolje rečeno razložiti. Nekaj procentov izgub je vkalkulirani že vnaprej kot normalen unesek, kot poškodbe pri transportu, ponesreči razbite flaše in vse podobno, nekaj je tistega kar manj poštene stranke brez plačila odnesejo iz štacune, tisto kar ostane pa je menda »krneki«.
Tako potem s kvalitetno inventuro vse spravimo na nulo in se lotimo stvari z novim zagonom in energijo lepo od začetka.

Če se v življenju odločiš pisati BLOG, ti takšnih postopkov sicer nihče ne predpiše, vendar je vsake toliko treba malo preveriti kakšno je stanje duha, kakšna je kondicija tvojih vsebin, kolikšen je procent ponavljanja in koliko v tem početju najdeš tistega pričakovanega veselja.

To da se približuje konec leta je v bistvu le slučajno. Jaz sem si za svojo malo inventuro zamislil številko devetindevetdeset, ki je zaporedna številka današnje objave.

No, in kaj se mi je vse zgodilo v teh mesecih. Kaj lahko rečem o vseh teh vrsticah, ki sem zanje od mlade natakarice v gostilni, kjer smo sinoči z mojimi godci odšpilali zakasnelo martinovanje, dobil pomenjliv komentar; »ja se ti pa ljubi!!«

Ja, vsekakor se mi ljubi. Še več, lotil sem se zadeve, ki se mi ljubi celo malo preveč. Še eno leto nazaj ne bi verjel, da obstaja kaj tako zanimivega na tem strašnem spletu, da bi se zaradi nje malodane kregal s svojimi otroki za termine , ko lahko uporabljam računalnik. Še manj bi verjel, da obstaja kaj tako presunljivo zanimivega in pomembnega, da bi zaradi tistega včasih vstajal pet minut prej in še pred šihtom preverjal kaj se je novega zgodilo na blogosferi. Ja , in da to počne človek, ki je definitivno med tistimi , ki se zjutraj najbolj svinjsko matrajo z vstajanjem

Same številke so v vsej svoji suhoparnosti takšne:

Kot že omenjeno je objav samoštoihnije 100. No, v naslednih dneh bo objava št. 100. STOOOOOOOO. A razumete??? Gre za to , da bom objavil stoto objavo! ! ! Seveda so številke lahko relativne, saj kot smo omenjali marsikateri »bloger« objavlja zelo pogosto in v svoje objave daje daje zelo malo vsebine, ki jo za povrh še od nekje skopyspejsta . Seveda imamo na drugi strani tudi hiperproduktivne avtorje, ki so vredni vsega spoštovanja.

Moja inventura je pokazala, da so moji posti glede količine oziroma obsega napisanega kar dobro uvrščeni. Bežen pregled je pokazal , da je za povprečne zapise v mojem arhivu ena Wordova stran z velikostjo pisave 12, font arial , nekoliko premajhna.
Zaradi moje nespretnosti in manjšega interesa jo nekoliko slabše odnesem kar se tiče slikovne opremljenosti. S fotografijami je opremljeno le nekaj (8 ) objav. Filmčkov in zvoka pa sploh ni!! Mejbi drugič.

Komentarjev se je nabralo preko petsto. Med temi je seveda vsake toliko kakšen moj. To je pri sto objavah bolj malo , po drugi strani pa je to seveda odvisno tudi od tematike in od tega koliko sploh zapis navaja bralce k razmišljanju in k odzivom. Z drugimi besedam; Če na kakšen zapis ni nobenega takšnega odziva, si lahko mirne duše mislim, da pač moje razmišljanje ne pušča neodgovorjenih vprašanj in ni pač kaj dodati. (Posebno moram tukaj omeniti člane mojega dragega omizja, ki so me v posebno začetku najpogosteje obiskovali.)

Potem je seveda tu še evidenca obiska. S slednjo sem pravzaprav še kar zadovoljen. Sicer so številke v primerjavi s »tapravmi« še vedno nekoliko smešne, vendar počasi a vztrajno rastejo. Posebno zanimiv je seveda števček , ki beleži trenutno prisotne na moji strani. Evforično navdušenje sem občutil ob enkratnem dogodku, ko ste je bilo enkrat poleg mene tukaj še celi štirje. Za primerjavo sem skočil pogledat k enemu popularnejših in sem tam, kljub temu da fant ni imel ravno frišne objave ali v teku žolčne debate, našel podatek, da tisti blog tisti trenutek bere sedemnajst ljudi.

Posebna in meni najbolj pri srcu je postavka, ki zajema tiste , ki me obiskujejo bolj pogosto, nekateri me imajo , to me navdaja s še posebnim ponosom, zapisanega na svojem spisku (blogrolla) in jaz imam seveda njih tam zapisane. To so ljudje, ki so si mojo pozornost pridobili s svojim prijaznim pristopom, zanimivostjo in nekateri s čisto pravo kvaliteto.

Tam boste našli globine dobrososedskih , pesniških, zlobnih in literarnih vsebin.

Tam nas pozdravlja prijazni dohtar, skrivnostna novinarka, srčna dobrodelnica,naivnica in seveda oba pesjana.

Lepo pozdravljeni !

To so, okvirno, rezultati moje inventure.
In kaj naprej?

Predvsem imam v planu napisati naslednjih sto. Ne naslednjih dvesto, ne naslednjih pet let ampak samo naslednjih sto.

Povedati vam nameravam kaj o glasilu Platntaf, predstaviti junaka , dobričino Marinkota in zoprnega Ruperta, nekaj smešnih zgodb in kakšno resnejšo tudi, kaj o spoštovanem omizju, kakšen trenuten izbruh navdiha, kaj o mojem ohcetnem bendu in upam še kaj drugih zanimivih reči.

Če pa do takrat ne bom povedal, kakor nekako domnevam, čisto vsega in če do takrat ne bom potrošil vsega navdušenja in vse za to namenjene energije….ja potem pa vam to sporočim v postu z naslovom »199 INVENTURA«

Na blogih je tako, kot verjetno v drugih podobnih medijih, v navadi, da svoja stališča ljudje izražajo na način, ki se bolj trudi biti zanimiv kot pa realen. Očitno si dostojen pisec v svoji analizi ne more privoščiti, da bi napisal da je neke stvari petdeset. Lepo vas prosim. Ne, stvari je nič ali pa sto! Kje živite?! S stvarmi je treba pretiravati, jih napraviti bolj dramatične in ignorirati dejstva, ki mogoče ne govorijo tem skrajnim stališčem v prid.
Bral sem objavo, ki je sicer govorila o popolnoma drugi temi, kot jo nameravam omeniti, vendar pa je pozneje, med komentarji zašla stran od prvotnih zamisli. Ta odklon je zakrivil tip, domnevam da zelo mlad in močno zdolgočasen, ki je razpravo brez potrebe, brez okusa in nerazumljivo sesul s svojimi rasističnimi provokacijami. Njegove pripombe so bile tipa »čefurji raus« in niso imele nobene omembe vredne vsebine. Če bi bil sam udeležen v debati, bi poskušal tipa ignorirati in njegove bedne vrstice preskočiti.
Vendar pa ; Tip je s svojimi nizkimi pripombami uspel na celi črti in prvotna razprava se je preselila popolnoma v drugi plan. Še celo več, avtor članka je svojo jezo moral demonstrirati celo tako, da je o zadevi objavil čisto nov post.
No, in tam je prišlo do zaključkov, ki mi nikakor ne gredo iz glave. Predvsem je menda čisto jasno in nepreklicno, da smo Slovenci rasisti. Eko, čisto enostavno. Pol nas je rasistov kar tako, druga polovica pa sicer ne kaže javno svoje strašne nestrpnosti ali pa je celo sama ne čuti, vendar le-ta tli nekje v pokvarjeni, potuhnjeni podzavesti.
In tako ne pustimo dihati tujcem, posebno ne tistim , ki govorijo podobne pa zaboga zlepa ne čisto enakih jezikov.Ko zagledamo črnca, začnemo oponašati opice, mu ponujamo banane in se držimo za nos. Če srečamo azijca, prebledimo, se nagnemo čez plot in neutolažljivo kozlamo. Še sreča, da se Judom nacionalnost ne vidi že od daleč. Mislim, da bi vse prepogosto katerega vlekli domov in ga zbasali v peč od centralne.
S takšnimi skrajnimi in , verjemite, zelo kontraproduktivnimi mnenji se ne morem strinjati iz vsaj dveh razlogov. Oba razloga me spremljata stalno in sta mi zelo blizu. Prvi razlog je moje domače okolje.
Živim v majhnem blokcu z enajstimi stanovanji. To je približno trideset ljudi, ki pa so pripadniki vsaj štirih narodnosti. Nekaj ( ) je seveda Slovencev, obvezna kvota Bosancev ( ne skrbite, bodo razumeli hec) , eno stanovanje je polno Šiptarjev , prvi vhod poleg mojega pa vodi v stanovanje kjer stanujeta dve (črni) ženski z otroki iz Dominikanske republike. Mogoče sedaj ta struktura prebivalstva kliče k podrobnejšemu opisu stanja ampak ne bo nič. Ni kaj opisovati, mi čisto normalno živimo.
Drugo moje okolje je seveda fabrika. Od kod vsepovsod so ljudje s katerimi delam ne bi niti našteval. Lahko zagotovim, da je ex yuga zelo dobro pokrita in tudi waršavski pakt ima lepo zastopstvo. Ti ljudje so prišli k nam , ker imajo pač doma še za eno številko večjo bedo kot je tukaj pri nas. Vedo tudi sami, da niso prišli opravljati pisarniških del in da niso v planu za napredovanja . Tako torej opravljajo t.i. najslabša dela. Da je moje delo med najslabšimi jaz nisem vedel dokler niso prišli. Opravljam namreč ravno takšna dela kot oni. Plačani so na uro čisto enako kot jaz in nihče jim nič noče. Ravno tako nisem vedel za mojega kolega Janeza, da je rasistično nastrojen. Od nekdaj se je z vsemi kregal in vedno je veljal za sitnega. Ko so prišli Makedonci, se je že drugi dan z enim zakačil. Od takrat ni več siten ampak je rasist. Nenavadno.
Za zaključek bi še na kratko objavil moje izsledke glede števila rasistov ( mednje ne štejem adolescentnih prepotentnežev, ki v svojem dolgcajtu poleg praskanja genitalnega predela edino še iščejo pozornost), ki sem ga izračunal s pomočjo na oko pridobljenih podatkov.
Mislim, da je pri nas rasistov cca. dva procenta. To je malo več kot je ljudi z absolutnim posluhom ali tistih z epilepsijo. Je pa to veliko manj kot je skopuhov, ljudi z obrabljenimi vretenci, lastnikov Clia, prikritih homičev in delavcev z minimalnim OD-ejem. Lp Dare.

Z navdihom je križ. Posebno je pomanjkanje tega pojava težavno, če je zapora popolna, še več, nekako tone še globje in kaže , da ga nikoli več ne kaže pričakovati nazaj. Popolni mrk pomeni, da o tem ne moreš napisati objave in potožiti kaj se ti je zgodilo. Srečneži lahko v takšnem stanju celo objavijo nekaj, kar na koncu izpade celo ravno tako dobro kot vse prejšnje pisanje , ko je inspiracija kar preplavljala naše čute.
Poseben dejavnik je tudi tisti občutek, da si pomanjkanja idej in neaktivnosti me smeš privoščiti. To je, vsaj v mojem primeru, posledica nekakšne minimalne zasvojenosti z bloganjem kot svojo novo ( pa ne več tako novo) aktivnostjo.
Druga stvar, ki mi oža spekter je dejstvo, da me je vsebina in izgled tega blogerskega okolja postavila na realna tla. Z drugimi besedami sem , zelo počasi seveda, doumel kakšno približno je to okolje. Sicer sem glede nekaterih pojavov malo presenečen, glede drugih celo razočaran, po večini pa nimam pripomb.
Nedvomno obstaja tudi spisek pravih ustvarjalcev, ki so točno tisto, kar sem tudi sam pričakoval, da bom poskušal delati na teh straneh. Včasih se počutim ob res dobrih avtorjih majhen in celo neprimeren za njihovo družbo. Za navdih je to morilski občutek.
Nič kaj v prid mi ni tudi fiksna ideja, da je edino kar je res vredno objavljati tisto, kar je na nek način avtorsko. Ne kvalitetno, ne nujno povsem izvirno, ne ( bognedaj ) na vsak način umetniško ampak nekaj kar je pač čisto svoje. Pravi dnevniški zapisi….vstal ob šestih, spil kofe, scepil klaftro drv…so samo mašilo, da zadeva živi naprej. Ta prisilna živost , ki je eden pogojev , da vsaj minimalno obstajaš je celo ena najbolj zoprnih zadev, ki jo še dodatno poslabšujemo z inštalacijo raznih števcev in analyticsov, ki nas dnevno opozarjajo, da smo že po nekaj dneh mirovanja vse bolj bedno opaženi in da krivulja nenavadno strmo pada proti ničli.
Nekoliko lahko svojo eksistenco rešujemo s komentarji. Udeležujemo se debat in se poskušamo vriniti med ustaljene skupine, ki obdelujejo tekoče in vsesplošne problematike. Tako kot so objave na zelo različnih nivojih, so tudi debate zelo različne. Od otročjega krega pa tja do visoko strokovnih polemik, kjer s svojo naivnostjo mimogrede izpadem hecen, nerazgledan preprostež.
In tako, vidite, sem kljub ne prav velikemu navalu idej vseeno spravil skupaj nekaj razmišljanja. Tu bi sedaj moral slediti vsaj majhen zaključek. Mimogrede, ustaljena, v mojo podzavest zapisana forma, sestavljena iz uvoda, jedra in zaključka je verjetno samo še ena ovira pri mojem pisanju.
No , vsekakor se tukaj zelo dobro počutim. Če govorim o blogu, bi rekel temu hobi ali lastno veselje in mirne duše lahko zaključim, da me že dolgo časa nič takega ni niti približno tako okupiralo. Včasih se mi celo zgodi, da pred jutranjim šihtom preverim, če je kaj novega. To je sicer bolj redko ampak , verjemite, to je res višek. Vsekakor upam, da me bo ta prijeten občutek še dolgo spremljal in se ne bo spremenil, saj imam s tem lahko veselje samo v tej obliki.
Tu bi lahko omenil nekatere, ki so za razliko od tega o čemer govorim, na teh straneh našli poligon za svoja »poslanstva«, za širjenje svojih visokih idej in za ozaveščanja soljudi. Nekateri takšni ne izpustijo nobene debate in včasih kateri, zaradi nesmiselnih razlogov tudi zapusti to okolje. Odhod tudi glasno razglaša, kar poleg prejšnjega delovanja še dodatno daje vtis velike pomembnosti velikega blogerja.
No, jaz se pomembnega ne počutim in ta občutek se zagotovo ne bo spreminjal. Me pa tudi nihče drug posebno ne moti. Poleg tistih, ki jih občudujem in spremljam in poleg tistih, ki se jim zaradi njihovega (pre)visokega nivoja razpravljanja le redko previdno pridružim je tu še malo morje takšnih, ki jih ne poznam, ki jih spregledam in občasno kakšnega ignoriram. In oni mi to z veseljem povrnejo . Lep pozdrav DARE.

Tako kot zanimiva struktura publike me je presenetilo tudi vse drugo. Kot prvo bi omenil nenavadno navdušeno, navijaško vzdušje. To o navijaštvu mi je padlo na pamet predvsem zaradi transparentov, ki so po večini odkrivali od kod prihaja tista skupina ljudi. Pisalo je Osijek, Split, Zagreb in še marsikaj iz lijepe njihove. Kasneje sem pred dvorano videl tudi nekaj deset avtobusov iz tistih krajev. Čudno, nisem pričakoval, da ljudje grejo poslušat Balaševića iz Splita v Ljubljano. Seveda je bil vzrok tudi in predvsem v tem, da v tistih letih na hrvaškem srbski glasbeniki niso bili preveč dobrodošli.
Omenjeni obiskovalci, ki so pomenili polovico občinstva so tudi zgledno poskrbeli za splošno vzdušje, ki sem ga v končni fazi lahko poimenoval samo še evforično. Poln parter mladine je zadevo obvladoval do potankosti, poznal pesmi do zadnje note in črke in potegnil za sabo tudi mirne in puste tipe, kakršen sem se na momente počutil sam.
Trajanje koncerta pa je tudi zgodba zase. Štiri ure neto. To je sicer mogoče celo nekoliko preveč posebno za ljudi z malo manj kondicije, vendar pa po drugi strani lahko pohvalimo redko viden zelo pošten nastop. Od Neki novi klinci pa vse do Odlazi cirkus, ki je donel že četrt čez polnoč že ob prižgani razsvetljavi. In vse to brez pavze. Nekje na polovici je napotil svoj bend na kratek odmor, takrat pa sta Djole in pianist sama izvedla nekaj balad. Svašta.
Da pa le je nekaj manjkalo sem opazil šele čez dobro leto ko sem ga poslušal v Križankah. Tam je namreč, veliko bolje ozvočen vzpostavil neprimerno boljši kontakt s publiko in pokazal drugo plat svojega nastopa v kateri je vsaj ravno tako močan kot v izvajanju svojih pesmi. Seveda gre za govorni del nastopa. O tem niti ne bi veliko razpredal. Gre za vice, prigode, recitacije, razmišljanja in vse drugo in vse je dobro in to mora človek preprosto sam doživeti. Tudi glasbeno se je slika za malenkost spremenila. Deležni smo bili nekoliko več ciganske muzike, madžarskega ritma in tudi svoj stalni bend je Djole razširil za tri ciganske majstre. Dva pevca – kitarista in izjemnega violinista. Zelo veliko (ali celo preveč ?) vrhunske glasbe in spet enako evforično vzdušje dolgo štiri ure.
Tudi naslednji ( zaenkrat zame zadnji ) koncert v Križankah (Križanke so zakon) je bil podobno dober in tudi tisti je bil razprodan. Edino kar sem opazil in kar vsaj zaradi mene ne bi bilo potrebno je bila opustitev vseh pesmi, ki so kakorkoli dišali po politiki, po Yugi in podobnem. Pa težko rečem, da je bila to velika izguba, dobrih komadov je bilo vseeno na pretek.
Lahko bi omenil še neverjetno domačnost in spontanost nastopajočih. Težko kje vidiš na koncertu na takšnem nivoju, da se glasbeniki na odru šalijo in sproti dogovarjajo kaj bodo igrali. Občasno se celo niso popolnoma strinjali . Pika na I je bila pa vsekakor poteza žene prof. Duina (pianista) , ki je potem, ko so začeli igrati tretji podaljšek, zaradi svežih večernih temperatur prinesla svojemu dedcu na oder odejo, ga pokrila čez noge in mirno izginila nazaj v zaodrje. Nasploh Djole svoj bend, ki ga spremlja v enaki postavi že precej let vedno omenja kot skupino prijateljev, ki bi bil brez njih kvečjemu »lokalni solist za jutranji program«.
O Balaševiću bi lahko pisal še naprej, lahko bi nabral na kup podatke , številke, imena in dogodke, vendar so te stvari dosegljive na drugih naslovih. Moja želja je bila, da približno opišem moje doživljanje njegove glasbe.
Svojo objavo sem poimenoval »Ne lomite mi bagrenje«. Gre za pesem, ki je po mojem mnenju nekaj najboljšega, kar je človek kdaj napisal kot besedilo za pesem. Ob tej pesmi se spomnim kako smo v kakšni zakajeni diskoteki kot mulci modrovali ob pesmih Child in time, Starway to heaven ali Bohemiam rapsody. Modrovali smo, da je pesem dobra takrat ko ti požene mravljince po hrbtu in dvigne kocine. Jaz sem bagrenje poslušal mogoče tristokrat in zares ne vem, mogoče sem otročji, patetičen in predvsem ne vem kaj je Majstor naredil s to muziko ampak meni se ob tej pesmi to vedno zgodi.
Mogoče moje pisanje zgleda kot reklama, kot bi želel koga vzpodbuditi, da prisluhne zadevi. Seveda to toplo priporočam, vendar pa vem da je to včasih podobno kot športnega nevernika prepričevati o globinah nogometne igre. Ne, to ti je dano ali pa ne! Rečem lahko samo to, da kdor se s tem ni nikoli srečal, ta je prikrajšan za lepe stvari. Dare

Nikada zlotvora dosta, suša mi uništi bostan
i led se prospe pred žetvu,a led je led, a red je red.
I prekardašilo, im’o sam bagremovu šumu,
tamo dole prema drumu,pa sam čekao,red je red.

Polako komšije ne može samo da se udje
da se ruši tudje,lepo sam rekao:
Ne lomite mi bagrenje.Bez njih će me vetrovi oduvati
pustite ih moraju mi čuvati jednu tajnu zlatnu kao dukati.
Ne lomite mi bagrenje.Pod njima sam je ljubio
bosonogu i odbeglu od sna.

Po tistem, ko sem si nekajkrat ogledal ( in poslušal ) omenjeni beograjski koncert, se je moje spoznavanje njegove muzike osredotočilo na nabavljanje vsega, kar se je vsaj malo tikalo njegove glasbe in dogajanja okoli njega. To je pomenilo, da sem v kratkem času nabavil bolj ali manj vse njegove albume, stipkal vsa besedila, dobil nekaj video kaset s koncertov in se lotil poslušanja in v zelo kratkem času doumel, da je v teh dobrih petnajstih letih in po skoraj ravno toliko albumih nastala zgodba , ki daleč presega tisto moje preprosto mnenje, da Djoleta pač »še kar« poznam. Saj veste: Pjesma o jednom pjetlu, Boža zvani pub in Računajte na nas . Ne, ne , tako pa to ne gre.
V teh pesmih sem našel veliko, veliko več. Našel sem neverjetno občutene pripovedi, brezčasno aktualnost, neprekosljiv humor in neverjetno brezhibne in pomenljive tekste. S svojimi besedami je znal umetnik povedati stvari, ki si jih od nekdaj želimo povedati tudi sami, opevati stvari ki jih ceni, ljubezni , ki jih doživlja in karakterje, ki jih sovraži. In vse to znova in znova na pogosto preprost, vsekakor pa izviren in samosvoj način vedno varno pod mejo patetike in popovske cenenosti.
Seveda sem spotoma besedila po svojih močeh tudi opremljal z akordi in se jih nekaj nekako naučil. Glede tega sicer nisem naredil kakšnega izjemnega dela, je pa ob priložnostih , ko se z mojo družbo( ki premore še kakšnega Balaševićevca - Mohor op.) in s pomočjo kitare kdaj bolj po taborniško zabavamo, Djoletova muzika tako imenovani železni repertoar. Takoj mi je postalo tudi jasno, da vse pa le ni tako enostavno v tistih komadih, kot se sliši na prvo uho, predvsem pa se je treba kar potruditi, da dodobra osvojimo besedila, ki so praviloma dober in tudi dokaj obsežen izdelek.
Tam nekje proti koncu rajnkega stoletja sem Balaševića prvič slišal v živo. Bil je to prednovoletni koncert v veliki dvorani v hali Tivoli. Prav dobro nisem vedel kaj naj od koncerta pričakujem. Spomnil sem se edino kolega iz JNA, Puležana , ki mi je pravil, da edino pri Balaševiću ni bilo nikoli dileme, da bo puljska Piramida polna do zadnjega kotička.
Prvi vtis, ko sem nekako četrt ure pred začetkom prišel v skoraj prazno ledeno dvorano ni bil posebno v prid tej zastareli informaciji. Zlahka sem dobil sedež ( kar je bilo na koncertu v Tivoliju zame verjetno prvič), parter je bil popolnoma prazen in scena je bila vse prej kot fascinantna.
Kar se je zgodilo v naslednjih desetih minutah je ta prvi vtis postavilo popolnoma na glavo. Milo rečeno, mi ni bilo nič jasno. Dvorano so ljudje dobesedno okupirali. Polne so bile tribune in do zadnjega kotička je bil poln tudi parter. Verjetno to pomeni kakšnih sedem tisoč ljudi, ki so bili v razponu dobrih treh generacij vendar so , na še eno moje presenečenje, prevladovali zelo mladi, tudi najstniki……..se še malo nadaljuje……

Ne pitaj me dal’ je zima dok po rosi s ciganima
brilijante za kravatu biram

Ne pitaj me zašto ptice ne sleću na svake žice
ne pitaj me nikad za što sviram

Bolje da šešir nemam, pod njime djavo drema
sneva i izvoljeva, djavo mi je kriv

Budi se u zlo doba, za njega red ne važi
on mora sve da proba, to djavo pesmu traži
Ne sviram što uživam, nije to pesma stara
sviram da njega uspavam

Še krepko v sedemdesetih sem Djoleta prvič slišal. Bila so to leta,ko smo živeli v Jugoslaviji in o nekaterih stvareh nismo imeli niti najmanjšega pojma. Ena od teh je bila tudi ta, da se noben jezik na svetu v resnici ne imenuje niti srbo-hrvatski niti hrvatsko srbski. To pa je vedela učiteljica, ki nas je strašni jezik vključno s pripadajočo pisavo poučevala. Bila je gospa prava Srbijanka. Prava pravim zaradi stvari, ki sem jih doumel precej let kasneje. Takrat sem se tudi spomnil, da je recimo, ravno términ » sr-hr« šel tršici bolj težko iz ust. Ma ja, saj se niti ni trudila. Lepo nas je učila Srpski. Z zanosom nam je brala Jovana Jovanoviča in še z večjim zanosom Desanko Maksimovič. Marskikdaj je ponosno povedala kakšno iz srbske zgodovine.
»Kad su na engleskom dvoru još ždreli rukama, u Srbiji več se jelo zlatnim viljuškama!!«
Zaboga se ne spomnim v kakšnem kontekstu in zakaj je to povedala, kot že rečeno nismo imeli pojma (in tudi brigalo nas ni), moral pa je biti to zelo močan in pomenljiv stavek, da se mi je za vedno zapisal v možgane.
No, in če že govorimo o zanosu. Ko nam je gospa prinesla ploščo novega srbskega kantavtorja z imenom Djordje Balašević, takrat je tudi kazala precej tega čustva. Očitno jo je Djole s svojo muziko prevzel in plato smo v naslednjih urah redno poslušali, par pesmi pa je tudi lepo vključila v takratni, očitno fleksibilen učni načrt. Posebno je v ta načrt sedla »računajte na nas«, ki smo jo pozneje peli na proslavah in vsakič s tem dali učiteljem in ravnateljici lepo izhodišče za govore, ki so se vedno začenjali in končevali s parolo, računamo na vas, kakopak!!
Na Balaševića sem kasneje bolj ali manj pozabil. Dal sem ga nekam v podzavest skupaj z njegovimi »u razdeljak, panonski mornar, moja mala sad je u Japanu, oprosti mi Katrin« in drugimi takratnimi komadi.
Pozneje, v letih ko sem si dokončno priznal, da kljub temu da razumem, ali v slovarju najdem vsako besedo, niti slučajno nimam blage veze o čem poje Bob Dylan in ko sem na za Bežigradom videl, da je čisto običajen starec, ki me je po vseh letih odpravil s klavrnim, porazno ozvočenim koncertom , takrat enkrat sem Djoleta spet srečal.
Za to se imam zahvaliti sodelavcu, ki mi je prinesel videokaseto. »Balašević v Sava centru 1993« . Bil je to slab posnetek neverjetnega koncerta. Balašević se je takrat pravzaprav vrnil po velikih težavah, ki jih je imel zaradi svojega nasprotovanja vojni, upiranju mobilizaciji in zaradi nasprotovanja razpadu , kakor pravi, njegove domovine. Ravno v tistih letih smo bili vsled vsega tega tudi Slovenci od njega deležni nekaj »nizkih« zaradi našega plebiscita in odcepitve.
No, in ta njegova vrnitev je bila spektakularna in zmagovita. Popolnoma polni dvorani (4000+) je izvedel izčrpen repertoar lekcij o vsem, kar jim je menda že prej pravil in jih pred tem svaril. Nikoli prej ali pozneje nisem nikjer videl, da bi Srbi sprejeli toliko in takšne kritike na svoj račun in za to kritika še nagradili z ovacijami. (se nadaljuje……)

KRIVI SMO MI

Nisu krivci primitivci što su pokupili mast
Korov nikne gde god stigne, ma svaka njima čast
Krivi smo mi
Otkud svi ti paraziti što su nam zagustili
Nemoj, stari moj, krivi smo mi što smo ih pustili

Ma što su znali djenerali i brkati majori
Jedino da viču ‘pali’ ali nisu najgori
Krivi smo mi
Ni svi ti silni infantilni što su puške sanjali
Ne, ne, derane, krivi smo mi što smo se sklanjali

Putuj Evropo Nemoj više čekati na nas
Ne pitaj mnogo Dospet češ i ti na rdjav glas
Putuj planeto, super smo se družili
Nama je lepo taman kako smo zaslužili

Nisu krivci depresivci, lude i psihopate
što su rušili pa sada nama nude lopate
Krivi smo mi
Nisu krivi sedativi što ih nisu skrhali
Sori, matori, krivi smo mi koji smo ćutali

Putuj Evropo Pošalji nam malo peciva
Nama je dobro Sreća jedna neizrećiva
Putuj planeto, ovde se Vrag priziva
Nama je lepo, slika jedna neopisiva