Znano in povsem jasno je, da ljudje svojih misli ne podajajo drug drugemu samo z besedami, ki bi bile za to potrebne. Zraven dodajo še marsikaj, kar obarva, okrasi njihovo govorjenje, marsikaj kar točneje pokaže razpoloženje ali pa zgolj maši luknje med besedami in tako daje govoru bolj tekoč ritem.

Zelo priročne za to nalogo so psovke. Te so sicer, domnevam, prvotno služile samo psovanju, preklinjanju. No, vsaj mislili bi si tako, glede na njihov naziv. Pozneje pa so prevzele tudi druge naloge omenjene že zgoraj. Marsikomu pa so prišle kar lepo v navado in med drugimi besedami pravzaprav nimajo nobene vloge ampak so tam samo zato, ker se je govorec pač navadil , da jih tja vtika vedno in povsod. Na blogih celo opazimo ljudi, ki vulgarno besedišče uporabljajo za oblikovanje imidža in razpoznavnost svojih objav.

Pa ni samo uporaba kletvic dokaj nenadzorovana , še bolj očitno je, da nihče ne razmišlja kaj prida o pomenu teh “krvavo težkih “ besed. Naj le na hitro omenim nekaj takšnih , ki se vsakodnevno slišijo po naših krajih. S svojo raznolikostjo so svojevrsten pokazatelj mešanja jezikov in kultur v zgodovini. Tako s(m)o ljudje zelo dobro obdržali razne nemške “krucefikse, aufbikse, šaize in krucenale”. Prav tako so zelo domače ostali italijanski “porko dioti, putane in mizerije”!

Bežno lahko omenimo tudi kakšno iz domačega preklinjevalskega glosarja, vendar moramo dodati, da so le-te po večini vse premilega zvena za kakšno resno uporabo. Takšni biseri so “krščen matiček, jebela cesta in križana gora”!

No in tako, hoče noče, človek neizogibno pride do tistega glavnega. Zadeva se imenuje “jebem’ti!” . Ja, to pa je nekaj drugega. Psovka uvožena iz južnih , temperamentnih področij je preprosto zakon in mama vseh kletvic. V vseh svojih barvah, niansah in kombinacijah se pojavlja v nešteto variantah, od preprostih sikajočih nekajzložnic pa do dolgih zločestih štren, ki preprosto mejijo na umetnine !

Vendar pa se najprej ustavimo pri načinih uporabe. Za izhodišče bomo vzeli eno najosnovnejših oblik: “jebemti mater”. Brez težav se strinjam , da je takšno govorjenje slejkoprej grdo in nemoralno, vendar pa je glede na način, kdaj in kako te besede človek izreče, razpon škodoželjnosti lahko presenetljivo širok.

Zelo lahko si na primer predstavljam dva dobra prijatelja, ki pijeta in nazdravljata za šankom in se pri tem razposajeno pridušata: “Na zdravje , jarane, jebem li ti majku!” Zelo nasprotno zvenijo skoraj iste besede, ko se nekomu neprevidno zagoniš z avtom v zadnjo havbo medtem ko čaka na zeleno. Ko iz vozila privihra besen , zaripel dec, ki slinasto sika “ jebem ti mater, ti jebem!” , ne takrat to ni več prijateljsko.

Pri tej osnovni obliki moramo omeniti tudi situacijo, ko se v prostaštvo vmeša še politika. Če slišite kje besede: “jebemti mater slovenačku!”, takrat vedite, da to pa že ne more biti v hecu in tudi uporabo te kombinacije v zvezi z drugimi nacijami ne svetujem prav pogosto. Sicer pa Slovence južnjaki, ki so bistveno bolj vešči takšnih izrazov, včasih čudno gledajo , ker na takšne očitne žaljivke ne reagiramo posebno burno!

Prej kot nadaljujemo z drugimi skupinami “jebemti izrazov”, je treba povedati, da je mama sicer nedvomno najbolj na udaru, vendar pa imajo tam zagotovljeno svoje mesto tudi sestre, hčere, snahe , brez zadržkov pa pogosto tudi moški člani žlahte. Za večji efekt se včasih omeni v paketu celo družino, žlahto, rod in pokolenje. V pravem afektu je dobro dodati še vse kar leze in gre po hiši, dvorišču, pašniku in štali. Pri vseh teh variantah boljši psovalci dodajo še kakšen detajl , ki se tiče variante koitusa. (jebemti mater u pi…, popni mi se na ku…, povuci me za , puši to, sisaj ono….itd!) Glede na to, da izrazi nedvomno namigujejo na spolno občevanje z vsemi temi bitji ali celo predmeti, postaja očitno, da preklinjevalci nimajo nobenih zadržkov ali pa, še verjetneje, da tega besednjaka ne gre jemati dobesedno. Seveda pa je tudi pri tej skupini zelo veliko stopenj. Celo takšne so vmes, ki brez zavor z njimi kakšna srbska babica žuga svojim vnukom. Takšne blage variante se spomnim iz JNA. Tam si oficirji večinoma niso smeli dovoliti posebno žaljivih psovk. Vedno je obstajal rizik, da brez potrebe sprožijo kakšne neobrzdane čustvene reakcije. Tako nam je kapetan , še zdaj ga vidim tipa zahojen’ga, milo žugal s prstom in bentil:” jebem li vam tetku, vam jebem!” Ja no za silo je bilo, čeprav ga je zagotovo imelo, da bi zarobantil bistveno drugače.

Naslednje, kar je zelo prisotno je napad na religiozna čustva. “ Jebem’ti boga!” je seveda osnovna oblika! Ali je “jeb’o te bog” oziroma “bog te jeb’o”, glede na slovnično osebo kaj manj žaljivo za vernika ali za Boga, ne vem. Vešči preklinjevalci znajo poleg boga uporabljati tudi druge biblične protagoniste . Tako se radi v teh vlogah pojavlja tudi mati božja, jezus in angeli. Seveda se vse skupaj lahko prenese tudi v druga verstva vendar sam tega ne bi prakticiral, to so občutljive sfere, ki se često branijo z ognjem in mečem.

Zelo pogosto psovke zaidejo na področje kulinarike. “jebemti supu” ali “jebemti lebac” sta dva takšna primera.

Tu počasi pridemo na zelo čudno področje, saj zadeva res nima več pravega smisla. Kot na primer “jebem’ti sunce u dupe” ali kakšen drug planet na kakšen drug način. Poseben stil imajo v nekaterih krajih Bosne. Tam zasukajo osebe in zadeva zgleda tako:

Mujo rešuje križanko in vpraša Hasota: “ Kako se zvao naučnik Volta?”

“Pa zar neznaš?” pravi Haso “ Đontra, jebo te on!”

Tu velja omeniti še eno iz arhiva mojega prijatelja Mohorja, menda direkt iz Sarajeva:

Dva poslovneža na sejmu , v oblekah in s kovčki.

Pa pravi prvi: “Koji ti je dan danas, jeb’o ga ti??”

“Pa četvrtak, jeb’o te on!” odgovori drugi gospod.

Pravi specialisti se z nobeno od teh oblik ne zadovolijo in zato v svojo retoriko vključijo kombinacije teh skupin in jih oblikujejo v konstrukcije, da napadeni dobesedno počepne pod navalom teh hudih besed. Tako , zgolj za ponazoritev, lahko kombiniramo religijo in kulinariko:

“Jebemti supu isusovo od kostiju majke božije!!”

ali

“Jebemti voz kukurza i na svakome zrnu po jednoga boga!”

Variant je še na milijone in za konec bi bilo najbolje prihraniti kakšno zares carsko psovko. Tudi takšno poznam, pravo kraljico, ampak priznati moram, da nimam srca za to. Že sedaj sem šel čez rob. Konec koncev na moj blog zaidejo tudi otroci in to še moji , če je treba.

Zato si takšno kletvico lahko sestavite sami. Za namig: vanjo vključite npr. konja, nedolžno sestro, materin grob, mrtvega hitlerja in podobne zadeve in uspeh ne more izostati!

Ampak, zaboga , ne pozabite na JEBEMTI

Mogoče bi bilo pametno dati moji nocojšnji objavi malo drugačen naslov. Saj ne , da ne bi bilo govora o travi, vendar zna biti, da bo kakšen zablodeli klik menil, da gre za kaj drugega z istim imenom. Ne, gre za čisto navadno travo, takšno ki v maju z nesluteno ihto rine iz ogretih in s pomladnim dežjem zalitih bregov, da bi z zadostno mero potrpežljivosti s prostim očesom zagotovo videli kako raste.
Nekateri menda tudi slišijo travo rast ampak to je valjda neka metafora za neka posebna občutja.

No, jaz danes nimam namena biti posebno liričen. Saj ne , da me ukvarjanje z našim rančem ne bi pogosto inspiriralo za kaj bolj razmišljujočega, ampak včasih sem kakšen večer zares nekoliko preveč utrujen, da bi svoje morebitne navdihe zlival v blog. Ko se kdaj tega lotim v takšnem stanju, se mi vse skupaj nikamor ne spelje, delam tipkarske napake in slejkoprej vse skupaj preložim na jutri.

Danes pa sem se odločil, da bom omenil zelo konkretno zadevo. To bo, kot že rečeno trava, bolj natančno košnja trave. Travinje je namreč zelo zanimiva zadeva. neverjetno dolgo in pogosto prenaša neusmiljeno torturo, rezanje, sežiganje in še kaj bi se našlo. Vendar pa senožeti okoli nas vedno znova ozelenijo in polepšajo naš razgled.

Vzrokov za košnjo je lahko tudi več. Glavni je seveda pridelava krme, da imajo pač kravice , ovčke in podobna bitja kaj jesti

Drugi pogost motiv je ta, da polepšamo svojo okolico. Nepokošena trava se posuši v neugledno slamo, ki do naslednje sezone gnije in smeti novonastalo travico.

Potem so tu še razne državne subvencije, pa še to lahko omenimo, da morajo tereni biti pokošeni zaradi praktičnosti. Na primer zato, da lahko jeseni pobiramo sadje pod drevesi. Ali pa, da lahko na travi igramo nogomet.

Za to opravilo imamo na voljo kar nekaj priprav. Prvo velja omeniti najstarejšo še ohranjeno in še vedno uporabljano zadevo. Ta ima veliko dobrih lastnosti. Gre za orodje, ki se z njim ob pravilni uporabi ne utrudimo ravno na »smrt«. Poleg tega pa je v kosi polno nostalgije. Kosec je bil pred desetletji cenjen in spoštovan delavec, sama košnja pa dogodek, ki se ga zdaj marsikje trudijo vsaj približno obuditi na raznih etnoloških dnevih in tekmovanjih. Pravo podobo, ko je deset ali več koscev že takoj ob jutranjem svitu začelo z delom, zvoka klepačev,ki so ostrili rezila, brusačev, ki so kot dobro natrenirana plesna skupina vsi hkrati z rutinskimi gibi obdelovali svoje kose, malih mulčkov, ki so se kregali kdo bo dedcem nosil vodo, ja pravo podobo lahko izvemo kvečjemu iz pripovedi starih očancev!

Novodobni nadomestek je nahrbtna oziroma bočna motorna kosa. Travo reže s pomočjo jeklenega rezila ali plastične vrvice. Za isto delo bi navadno koso laksarica zelo težko nadomestila. Ne znam si predstavljati, da bi to ropotalo gonil pol dneva. Poleg tega oddaja precej toplote in tudi nekaj neprijetnih vibracij. Pri delu moramo biti zaščiteni in primerno oblečeni. Prednost pred koso je vsekakor ta, da je ne poškoduje vsak kamen ali robida in , da je ni treba klepati in stalno brusiti. To pa so tudi spretnosti , ki jih po večini ne obvladamo več.

Za pravo košnjo v teh časih potrebujemo prave kosilnice. Mercedes med temi stroji se imenuje BCS (beri bečees). V zadnjih letih so ti stroji tehnično zelo napredovali, vendar pa po naših bregovih, posebno pri takšnih kmetičih , kot sem sam, še vedno videvamo veliko trideset, štirideset let starih strojev. To seveda tudi dokazuje, da gre za res kvalitetne materiale in izdelavo. Prednost pred primitivnimi pripravami je seveda ta, da nadomesti vseh tistih deset koscev, ki sem jih omenil in jih , kakopak, na kmetijah ni več na razpolago. Konec šestdesteih je bil nakup takšnega stroja pravi podvig in prve so kupovali kot vaške, kolektivno. Tiste kosilnice so se v poletnih mesecih ustavile dobesedno samo ponoči. Menda so celo med kosilom kosca zamenjali, da stroj ni stal. Pa vendar tudi tiste prve BCS še nekatere delajo. Res dobra tehnika! To je pa tudi edina prednost bečeeske , saj je košnja za tistega edinega, ki je še ostal postala muka in mora. Posebno seveda če gre za gorske terene. Ta stroj mirne duše imenujem »mučilna priprava« , naprava za lomljenje rok in trganje kit. Poleg teh učinkov stroj kosca ves čas uporabe tudi »prijazno« greje s svojimi petdesetimi ali več stopinjami. No , ko zadevo gonim štiri ure, lahko rečem , da nisem več …kako naj rečem…za nikamor več!

Tudi grabljic ni več ravno na ostajanje, zato je treba imeti vsaj za večje površine tudi motorne grablje. Ta stroj z drugačnim priključkom tudi lahko spremenim v kosilnico.

Za konec je tu še vrtna kosilnica. To je prijaznejši strojček za manjše površine. Z redno uporabo uredimo zelo lepo trato na svojih vrtovih.

Kot že rečeno, mi takšne stvari, kot so fizična, kmečka dela pogosto dajo kakšen navdihec, ampak danes sem se pa prav dobro počutil biti malo tehnično suhoparen. Objavilo se mi bo zjutraj, jaz pa od vseh teh košenj potrebujem nič drugega kot počitek Gudnajt!

Verjeli ali ne, letos sem bil že dvakrat na morju. Da ne bi bilo pomote, nisem šel na dopust, le dol sem bil. Čisto pri obali. Menda bi moral samo še narediti tistih par korakov, pomočiti prst v slano vodo in bi bil kar naenkrat Dare prisoten po celem svetu. Čeprav sem začel tako, kot da bi se bilo odpeljati do velike vode v teh časih kakšen poseben dosežek, moram priznati, da je to po novih cestah tako rekoč mala malica. Moraš imeti dobro uro in dober avto. V mojem primeru je to , nič smejat, škoda felicia. V drugem sem celo moral uporabiti rezervni bolid oz. renault pet. No,kakorkoli že, v Ankaran sem šel zgolj po opravkih, pa še to ne po svojih. V bolnico Valdoltra sem odpeljal mamo, ki je tam imela neke preiskave.Seveda je splošno znano, da imamo poleg ortopedske bolnice, Luke Koper in še nekaterih splošno poznanih zadev tam doli na obali tudi nekaj znanih in zelo aktivnih blogerjev.

Tudi svoj prvi “izlet” na Primorsko sem v svoji gobezdavosti seveda omenil na blogu in takoj sem bil deležen kritike. Če sem bil pa v Ankaranu pa če sem imel še uro cajta, ki nisem zaboga vedel kaj z njo, potem bi menda pa že lahko prišel na kofe!!!

Omenjene besede so bile seveda izstreljene s strani Vlatke, ki je bila tisti dan menda doma in bi res ne bila taka reč , če bi se za pet minut oglasil.

Tudi naslednjič. po mesecu dni nisem bil posebno trdno odločen, da bom koga obiskoval, vendar sem se kljub vsemu potem , ko sem mamo pustil v čakalnici, meni nič , tebi nič, vozilo usmeril proti Dekanom. Naj še omenim, da poleg velike večine drugih slovenskih krajev, tudi v Dekanih še nisem bil. Sredi vasi , to je v samem strogem centru  :)  , sem se ustavil in poklical na številko, ki je po nekaj piskih priklicala nikogar drugega kot blogerko Vlatko.

Sprva malo presenečena, potem pa očitno vesela nenadejanega obiska, mi je opisala pot do njenega doma in čez pet minut sem že sedel v njeni kuhinji in dišalo je že po močni kavi. V medjuvremenu sem sicer malo razmišljal kaj počnem zadnje čase. Še nedavno si nisem niti predstavljal, da se bom udeleževal shodov nepoznanih mladih blogerjev ali obiskoval virtualne znanke. Pa še nekaj je. Konec koncev moramo vedeti, da imam v blogoroli Vlatko podnaslovljeno z vzdevkom šlogarica. Glede paraznanosti, alternativne medicine, astrologije in vsega podobnega pa me še ni v življenju nič premaknilo iz trdne pozicije zdravega skeptika.

Ko sem se vsedel za mizo v kuhinji stare menda tipične istrske bajte, so se mi vse dileme okoli tega ali so takšna spoznavanja pametna zadeva ali ne zelo hitro razblinila. Vlatka s svojim jasnovidstvom in ostalimi paraaktivnostmi (se opravičujem če s kakšnim poimenovanjem usekam malo mimo) ne deluje prav nič agresivno. Pogovor je bil čisto sproščen, malo o blogih , malo o njivici, malo o naših navadah. Dobil sem kompliment glede mojega pisanja. Yesss! Kava je bila dobra in psička v košari ni lajala name. Menda takšne pasje prijaznosti ni deležen prav vsak. Naj še povem, da me je znana blogerica presenetila s svojo mladostno pojavo. Sicer vem, da to zna zgledati malo neiskreno ampak res, predstavljal sem si jo kar nekaj starejšo. Tudi njeno govorjenje izžareva enako pozitivno energijo kot njeni sicer kratki a zelo , zelo mnogobrojni zapisi na blogu.

No, toliko. Kot že rečeno ustavil sem se samo za deset minut in najmanj kar lahko rečem je to , da mi ni bilo žal.

Ko sem se vrnil pred Valdoltro, me je mami že čakala preslikana in obravnavana točno ob uri in zelo hitro. Ne vem ali je bil tudi v zdravstvu ta dan nekoliko bolj prijazen ali se res tudi tam nekaj premika na bolje.

Po uri in pol, saj veste, da gre petka kot sneta sekira, sem bil že doma.

Zdaj bom na naslednji obisk Jadrana počakal dva meseca in v programu takrat ne bo bolnišnic. Lep pozdrav!

Jaz bom oral in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna sedela na trati

in zrla spokojno v bodočnost.

Že pred časom sem pogruntal , da je zelo koristno včasih narediti kaj zelo prvinskega, enostavnega. Posebno če se človeku zazdi, da se mu v glavi drenja precej zmede in da potrebuje nekaj, da stvari postavi v vrste in stolpce.

Včasih si je v takih trenutkih sicer dobro tudi odpočiti in preležati kakšen dan, vendar pravo terapevtsko moč pa ima zame nekaj ur pravega fizičnega dela, ko naredim nekaj kar lahko zvečer zelo zmatran z bolečimi, težkimi udi vendar s popolnoma izpraznjenim procesorjem opazujem , kot narejeno, dokončano in…se ob tem dobro počutim.

V tem kontekstu marsikomu pade najprej na pamet, da bi posadil drevo ali spekel domači kruh, vendar to že namiguje na bolj filozofski pristop. Ne, jaz sem imel v mislih nekaj čisto konkretnega, koristnega in takega, da si po možnosti po končanem delu oddahneš in si lahko ,denimo, rečeš:« No, pa je! Za letos!«

Že večkrat sem omenjal moje gozdarjenje, ki se ga seveda ne lotim samo enkrat v letu. To delo je za takšno avtoterapijo vsekakor zelo primerno. Predstavljajte si ogromno bukev, ki ob veličastnem padcu strese ljubo zemljico in ti požene adrenalinske mravljince po hrbtu ko telebne na tla. In potem , ko v bel les zapičiš meč motorne žage…in potem pritisneš gas do konca ….v obraz te greje od avspuha in po nogah ti pada groba žagovina…ti pa žagaš debelo steblo in si lahko medtem misliš , ampak resnično kar si hočeš. Še glasno lahko zraven govoriš in , zgolj primer, koga pošlješ v tri materine ali kaj podobno prijaznega.

Drug, podoben trening te vrste je košnja poleti. To je dejavnost, ki je v naših razmerah, ki pomeni skoraj šest hektarov ekstremno hribovitih košenin, višek napora, ki pa je poleg vsega zaradi odvisnosti od vremena ponavadi še omejen na komaj nekaj dni tam konec junija. Ej, takrat se pa res maksimalno zgonim.

No, danes sem delal nekaj čisto tretjega. Na sipov kultivator sem montiral plug in zoral njivo. Ja, točno, zadevo sem vžgal, plug zapičil v bridko zemljo potegnil brazdo, pa še eno, pa še eno. ( naj omenim, da sem imel tudi pomoč…. svakinja in nečaka) . Ko smo prišli do vrha, se mi je zdela njivica prava prispodoba tega kar sem omenjal v prejšnjih vrsticah…………..

……………tako lepo se je videlo, kaj smo naredili.

(Spet nisem nič pofotkal, spet si nisem privoščil vsaj malo te potuhe. Bom enkrat valjda objavil en post s samimi slikami ! :)  No, za ilustracijo sem v uvodu natipkal verz. Ta seveda ni moje delo in prav zanimivo bi bilo vedeti, če se komu sanja kdo je avtor!!)

Če hočejo ljudje zapreti pot do svoje domačije , imajo lahko za to zelo različne razloge.

Lahko so preprosto ozkosrčni zahojeni bedaki, ki jim je padlo na pamet nekaj, kar lahko samo oni razumejo kot nekaj pametnega in samoumevnega.

Lahko so to ljudje, ki se zaradi svoje izkušnje ali prirojenih strahov počutijo na kakršenkoli način ogrožene.

Lahko pa so antiglobalisti.

Prve je bolj težko komentirati. Enemu takšnih sem se brez haska enkrat trudil dopovedati, da ni nič slabega v tem, če mimo njegove bajte vsake kvatre prikolesari kakšen bajker ali prisopiha prešvicani pohodnik, ki s svojimi palicami res ne more narediti omembe vrednih sledi v po njegovem strašno ogroženo pešpot.Namigoval sem tudi , da bi moral takšne stvari celo podpirati in spodbujati, saj imamo vsi otroke in bogdaj, da bi kolesarili in se rekreirali, ne pa se zastrupljali s kakšno porkerijo…ne, nič ni koristilo. “Tam po Lublan naj se pojajo!” je bil njegov končni komentar!Do takšnega bednega razmišljanja tudi nimam nobene milosti. To so ljudje, ki jim privoščim , da bi potem, ko bi stran od sebe odpodili vse ljubitelje narave , športa, lova , gobarjenja in podobnih reči , ostali v svoji bajti čisto sami in bi na stara leta obupano stokali kako nihče ne pride na obisk ali vsaj mimo njihovega doma!

Poznal pa sem tudi možaka iz tiste druge skupine, ki je bil njega dni zelo prijazen čisto do vsakega, ki je prišel mimo bajte. Saj v bistvu tudi zdaj ni do ljudi veliko drugačen, le nekako previden je postal in nerad vidi, da se neznanci potikajo v njegovi bližini. To je posledica neprijetne izkušnje, ki je na vasi in bolj v samoti in povrh vsega še pri bolj starih ljudeh še bolj močno izražena. On zapornice ni fizično postavil, le v glavi se mu je izoblikovala.

Antiglobaliste pa sem poimenoval stare nonote v vaški oštariji. Vaška oštarija je zelo specifičen ambient. Predvsem je tam običajno manj gostov, kot (npr.) v Joe Penasu natakarjev. So pa to možakarji, ki so v lokalu del dogajanja, del opreme in bi brez njih oštarija zgledala kot opuščena avstroogrska karavla. Tudi oni ne gradijo zapornic. Ne, oni samo zamahnejo z roko. Zamahnejo z roko , ko kdo omeni džamijo in zamahnejo z roko, ko je govora o tem, da bi v vas napeljali internet. Podobno zamahnejo z roko tudi, če jim kdo omeni globalizacijo. Verjetno takrat pomislijo na antiglobalistične aktiviste, ki se spopadajo s policaji v mestih, kjer potekajo sestanki voditeljev bogatih držav.“Doma naj poskrbijo, da bo red pa jim ne bo treba razsajati po svetu!” je eden preprostih in na videz neinteligentnih komentarjev.

Najbolje bi bilo , da že kar v prvih vrsticah povem, da niti slučajno nimam namena kritizirati človeka , ki želim o njem napisati nekaj misli. Pa čeprav bo moje mnenje zgledalo ravno tako. Morali bi pa vedeti, da je moje gledanje na njegov način življenja še vedno močno pozitivno v primerjavi s tem kako on sam gleda nase in na svoj “life way”!

No, vsaj opisuje ga kot takšnega, predvsem v prvi knjigi, ki je skupek kratkih zgodbic, ki avtobiografsko opisujejo njegov vsakdanjik, ki ima vedno in povsod en sam namen in motiv. Avtor ga imenuje bula. Bula je vresnici steklenica in sicer steklenica belega vina. Od začetka do konca se vse suče okoli tega in karkoli se že dogaja in zgodi, kadar akterji pridejo do “bule”, se zadeve postavijo na svoje mesto in ves prejšnji nered in vsa bednost se spremeni v znosno in prijetno bivanje…do naslednjega dne in do boja za novo…bulo!Prva in mogoče edina kritika njegove prve knjige, ki sem jo prebral se je glasila nekako :”S to knjigo je slovenska literatura dosegla svoje dno!!”Jaz sem bil potem ko sem knjigo prebral sicer mogoče tudi mnenja, da ne kipi od literarnih presežkov , vendar pa sem bil z nekaj stvarmi prijetno presenečen. Med temi bi predvsem izpostavil nedvomno in nedvoumno poštenost. Človek se v tem pisanju tako degradira, postavi v tako ničvredno luč, zavrača sploh vsako misel, da bi imel sploh kakšršnekoli kvalitete. To počne suhoparno in tako neprizadeto in predvsem brez sleherne opazne želje po tem, da bi se komu smilil , da mora človek verjeti v iskrenost teh črnih misli. Tudi o tem, da bi se avtor kakorkoli smilil sam sebi ni govora v teh zgodbah.Sicer pa je moje mnenje o pisatelju možno povedat v zgolj nekaj vrsticah. Resda sva skupaj “žulila” osnovnošolske klopi celo osemletko, skupaj špilala fusbal in verjetno počela v tistih letih še nekaj vragolij, ki jih je odnesla pozaba, vendar te otroške dogodivščine ne morejo veliko vplivati na moje razmišljenje o njegovem ustvarjanu v tem času.

Te dni mineva pet let odkar so Amerikanci napadli Irak. Tam so nasprotno od tistega kar so napovedovali , naredili cirkus, da se bog usmili. Namesto blitz kriega, ki bi stvari v štirinajstih dneh postavil na svoje mesto, se je zadeva zavlekla na pet let in ji milo rečeno ni videti konca. Tudi motivi in vzroki za agresijo so dobili v tem času druge podobe. Vse bolj se izkazuje, kar so pametnejši osebki seveda vedeli že prej, da vse skupaj poteka zaradi ekonomskih motivov in da je rajnki Sadam le kolateralna žrtev lastnega neprimernega obnašanja. Ameriški armiji tudi vloge good gaja v celi zadevi ne pripisuje skoraj nihče več. Tudi tisti Iračani , ki so v začetku vojne videli neko upanje, da bi lahko po Sadamu normalneje zaživeli , delali svoje stvari in skrbeli za svoje družine, so potuhtali, da so jim Jenkiji samo razsuli domovino in poleg svoje agresije povzročili še državljansko vojno.

Z nasiljem je hudič. Ko kdo svojo nadvlado in svojo fizično moč izkorišča za to , da povzroča drugim bolečino jih muči in ustrahuje, takrat mi vedno pade na pamet isto. Ja, to je definitivno najnižja možna točka odnosov med ljudmi!Kadar na teveju pred objavo posnetka napovedovalec pove, da je vsebina kruta in da ogleda ne priporočajo vsakomur, takrat bi bilo vsaj zame dokaj modro, da bi preklopil na kakšen drug program. Bolje bi bilo, če bi preklopil na TV petelin (pa tudi če bi tam nastopal Verner) ali pa če bi pet minut potrpel ob American supermodel (alikajže) !Če pa posnetek vseeno pogledam, potem o videnem zagotovo razmišljam še dolgo časa. Slike se mi zelo trdno usidrajo v možgane. Lahko si dopovedujem, da je videno pravzaprav nekaj vsakdanjega na mnogih koncih sveta. Razlika je pravzaprav le v tem, da je tokrat nekomu uspelo dogajanje posneti in ga , mogoče kljub riziku, poslati po svetu.

Zunaj dežuje in vmes se že pojavljajo debele snežinke. Resda se je zimi začelo nekaj kolcati šele tik preden bo reva izdahnila ampak kaj hočemo. Sicer imam pozimi najraje mraz, vendar tisti pravi suhi mraz, ko škripa pod nogami in ivje pobeli vrhove smreh. To je takozvana zdrava zima. Zrak je takrat svež in mrzel, mraz pokonča mrčes in golazen in tudi na psiho deluje pozitivno.To kar se danes kaže mojim očem , to ni tista zima, ki bi si jo želel. Mraz, sneg, plundra, res neprijetno. Hladna, smrdljiva megla se vleče po grapah in človek prav zares ne ve kaj bi z vsem tem.Mi je pa padlo na pamet, da bi bilo lepo objaviti nekaj vročega, nekaj kar bi me vsaj za trenutek popeljalo v čisto drug ambient in morda pripomoglo k boljšemu počutju.Slike niti ne bi preveč komentiral. Naj samo povem , da je stara dve leti, kar pa ne pomeni, da se je karkoli bistveno spremenilo. Kvečjemu je kakšna šolarka postala dijakinja in dijakinja študent. Kvečjemu se je kakšna okrogloličnica bolj potegnila v dolgo plavolaso bitje in kakšna frizura je spremenila svoj stil.O tisti buli, ki kraljuje med svojimi sedmimi lepoticami pa tudi ne bi izgubljal besed.

Tukaj je bila še pred kratkim prilepljena slika. Zelo nerad sem jo odstrigel, saj sem s tem dejanjem bistveno poslabšal estetski videz mojega bloga, da ne rečem celotne blogosfere. Vendar, kaj hočemo?! Bil sem preglasovan. Verjetno vam je jasno zakaj. V glavnem, tako je če si manjšina

Naj še to omenim, da nisem pridobil nobenih soglasij za to akcijo, zato nisem prepričan , da bo podoba dolgo na ogled  !

Če bi si drznil pisati o tem kako se neketera opravila delijo na moška in ženska, bi zagotovo dobil nekaj nejevoljnih komentarjev. Svoja stališča bi moral zagovarjati z vsemi svojimi močmi. Prav zaradi tega se v takšne stvari tudi ne spuščam. Razen….razen , če nisem v svoje trditve popolnoma prepričan. In če je pri nas za večerjo PIZZA, (prijatelji se mi kdaj smejijo, ko pravim da grem speči dva kvadratna metra pizze ) takrat lahko brez zadržkov trdim, da je to moško delo.
Glede na povečano število prebivalcev v našem domovanju je projekt seveda sorazmerno večji, kot če bi si zadevo pripravil samo zase.
Pred leti smo si kdaj pa kdaj privoščili, da smo prinesli večerjo iz pizzerije , ki je bila poleg vsega še locirana v našem bloku in je bilo opravljeno mimogrede. Ko se je pa ta »kdaj pa kdaj« začel približevati cca. kakšnim deset tisoč SIT – om, je bilo treba potuhtati drugo varianto!

Torej….Dobro kilo moke, sol, olje in kvas (ki prej malo vzhaja) zamesim v bulo, ki jo potem deset minut premetujem po kuhinjskem pultu. Bistveno je, da se takšno testo dobro pregnete. Ko je to narejeno, vržem bulo v skledo, jo razrežem na tri ali štiri dele, ki jih malo pomažem z oljem ( da pri vzhajanju ne razpokajo). Čisto natančnega recepta sicer nimam, zato mi testo tudi ne rata vedno čisto enako. Aja, je pa vedno dobro. V tej fazi je dec potreben zasluženega počitka, saj je to opravilo omembe vredna telovadba. Je pa tudi dobro, da testo pustimo par ur počivati.

Ko pozneje nadaljujemo , moramo testo razvleči in po želji obložiti. Jaz največkrat prakticiram kar klasiko . Paradajz, šunka, sir, šampinjoni, kakšna oliva in (zame) eno jajce.

Ko je vse pripravljeno (še bolje pa že deset minut prej), prižgemo pečico in jo segrejemo do fula. V mojem primeru potem naložimo vanjo tri pekače, zalavfamo ventilator in prepustimo pizze toplotni obdelavi cca petnajst minut. Eko!

Ja, tako je s to rečjo. Za konec pa še sličica, ki nazorno pove, kaj ponavadi ostane od pravega, zagnanega, moškega dela: