Arhiv za kategorijo 'miks'

Na zdravje!

15.04.2019 ob 21:22

Nekoliko nehvaležna zadeva je, če želi človek nekoliko stopiti v bran pijancem. Raje bi rekel, da gre za pivce, zmerne konzumente alkoholnih pijač, pa dušebrižnim razsojevalcem to niti ni pomembno. Tako so trdno na svojih stališčih, da niti ne slišijo kakršnih koli poskusov protiargumentiranja, kaj šele da bi bili pripravljeni o tem debatirati.

Nehvaležno pa je to početje seveda predvsem zato, ker obstajajo za boj proti pijači res močni razlogi. Tako močni in v nebo vpijoči, da ne moreš ugovarjati njihovi vsebini. Ne moreš česarkoli pozitivnega okoli tega reči nekomu, ki je izgubil ljubo osebo v prometni nesreči ali, ki je imel namesto brezskrbnega otroštva kaos poln baruf, prepira in pomanjkanja. Ne moreš. Niti poskusil ne bi.

In moje razmišljanje temu tudi ni namenjeno. Toliko mi še deluje moja utrujena pamet, da vem, da alkohol nima kaj delati na cesti in, da so vse meje presežene takrat, ko pitje kakorkoli vpliva na odnose znotraj družine. Isto velja takrat, ko trpi delo in ostale normalne aktivnosti.

Vendar pa … nekaterih reči preprosto ne morem trpeti. Najprej bi se spotaknil ob propagando. Obstajajo določene skupine ljudi, ki me želijo prepričati, da je alkoholizem v porastu, da se pije več kot nekdaj, da … mislim, meni gredo kar mravljinci po hrbtu. Pa nekatere od teh razumem. Gre za takšne, ki se s tem fenomenom ukvarjajo poklicno in v bistvu speljujejo vodo na svoj mlin. To je pač podobno, kot bi lahko rekli za cuker, holesterol in bogvekaj še. Kadar število strank upada, spustiš kriterije in ladja pluje naprej. No, potem so tu že omenjeni dušebrižniki. To so ljudje, ki se imajo za poklicane, da razsojajo in ljudem solijo pamet glede česarkoli. Vse slabosti ljudi morajo skozi njihove mline, ker oni »bi pa že vedeli kako z njimi«! Tretja, najhujša skupina, pa so tisti, ki sami v življenju niso znali biti vzdržni in pametni in so, največkrat z zdravniško pomočjo, morali to spremeniti. Kadar se kateri od teh potem loti z vso propagando in ihtavo zagnanostjo učiti pameti druge, je res hudo. Za povrh pa takšni potem večinoma tudi sami spet propadejo.

No, mimogrede bi vsem sporočil, da je alkoholizem zagotovo problematična reč, ni pa v porastu. Zagotovo ne. Pred tremi štirimi desetletji bi po teh njihovih kriteriji morali zapreti ceste, ne le ustaviti voznike, pol ljudi ne bi smelo na delo. Sameval bi rudnik, fabrik ne bi niti ustanovili. Bila bi pa ustanova »Na griču« (Idrija) velik, fascinantno velik kompleks stavb.

Sicer ne pričakujem kakšnega velikega odobravanja ob tem mojem pisanju. Ampak moram pa reči, da se mi zdi dobesedno grozno, kakšno logiko uporabljamo pri obravnavi takšnih reči. In kakšno logiko uporabljajo denimo organi, ki sankcionirajo kršitelje.

Če se ponoreli do amena pijani in zadrogirani pacient nekje v Ljubljani sredi noči stopetdeset na uro zagoni v pešca, potem organi že takoj naslednji dan objavijo večji nadzor. Izvajajo ga tako, da krožijo po kraju in preverjajo, pred katero oštarijo več kot uro stoji star moped, ki da jasno vedeti, da bodo zlahka ujeli trofejo na dvestometrskem kolovozu, ki vodi do lastnikove bajte. Špricar preveč, velika kazen in borba z zlom dobljena. In razprava na omrežjih …. neskončna in brezdanja!!

Torej, jasno mi je, da ne bom ničesar spremenil. Se pa malo bolje počutim, če povem. Poznam namreč kar nekaj ljudi, ki kdaj malo popijejo. Vsi po vrsti so delavni ljudje, ki imajo v življenju veliko pokazati. Svojo pijačo, ki ponavadi sledi celotedenskemu delu, plačajo pošteno, s svojim denarjem.

Pa jim ne mislim peti hvalnic. Res ne. Ne morem pa mirno prenašati posploševanja samooklicanih filozofov, zdravljenih pijancev, ki bi zdaj solili pamet drugim in piflarjem, ki desetletja niso imeli časa iti med ljudi, zdaj pa nas učijo, kako je vse hujše kot takrat. Uf!!!

Od Mure pa do Morave Neka me svi zaborave

Ako uopšte ikom išta znači. Sa samog ruba pameti

Stižu mi strašni saveti al ja ču da proživim na svoj način.

Odlaze zadnji vozovi, biraju ljude prozovi i sve u svemu nemam lepe reči.

AL JA BIH BAŠ U IME TO JOŠ JEDNU POPIO I TEŽKO DA ČE NEKO DA ME SPRE

  • Share/Bookmark

Utrujena gospa

4.03.2019 ob 21:14

Ko se je gospa Jeza po dolgih dneh apatije in brezplodnega čemenja le spustila na ulico, resnici na ljubo ni izgledala kaj prida gosposko. Prav nasprotno. Postarano, še bolje rečeno starčevsko je delovala. Stopicala je drobno in s težavo. V sebi ni imela ničesar več od tistega življenja, ki jo je poganjalo pred časom. Takrat je žarela v napeta lica in dvignjeno je nosila glavo. Dobesedno streljala je s svojim ostrim pogledom in zaničevalno, včasih z glasnim zmrdovanjem gledala ravno na takšne podrtije, kot je bila zdaj sama.

Ja, res. Niti vzravnati se gospa ni mogla več. Utrujena je bila in nič ni bilo več borbenosti v nji. Kot bi ne imela več motiva. Zdaj so drugi kazali zaničevanje. Zato se je tudi bala spet priti na plano. Tiščala se je ob ograjo, čisto na robu pločnika, ko so vozili čisto blizu njenih nog in ji iz črnih terenskih orjakov kazali pesti in se skozi zaprte šipe drli nanjo.

»A ne vidiš kaj se dogaja. A ne vidiš kam smo prišli!? A ne vidiš kam so nas pripeljali!?«

Fantje so bili urejeni, lepi. Živo pisana dekleta v njihovi družbi še bolj. Bogve zakaj so bili sploh tam. Sredi dneva. Niso imeli nobenega dela?

Jebemti boga, stara. A si oslepela? A ne vidiš, da nimamo ničesar več. Parkiral so svoje črne avtomobile in se posedeli pred bari, kjer so nekateri milo jadikovali nad krivičnim svetom, drugi glasno rogovilili nad vsem kar se jim dogaja. Najbolj glasni so bili nostalgiki, ki so mahali pred gubastim, upadlim obrazom stare gospe Jeze, s spomini in pripovedkami svojih očetov. Tisti so najbolje vedeli kako je zdaj v resnici hudo.

»Vsega je bilo, mater!« je ihtavo kričal nekoliko nažgan debelinko. Komaj je med flašami in štampeljni našel prazen delček mize, da je lahko udaril po nji. »Kamorkoli smo lahko šli!« je hripavo dodal mulc v majici z napisom Mauritius. Premlad je bil, da bi se lahko spomnil katerihkoli »prejšnjih« časov. Takoj po svojem prispevku k vsesplošnemu nezadovoljstvu se ja spet posvetil svojemu fejsbuku, tviterju in instagramu. V splet je pljunil bistro misel o tem, kako zatirano je svobodno razmišljanje ljudi. Da o izražanju in komunikaciji ne govorimo.

Jeza je skoraj panično stopal vzvratno in se umikala razburjenim ljudem. Ni jih razumela. Otresala je z glavo, kot v kot stisnjena, prestrašena žrtev, ki jo očitno obtožujejo hudih stvari a to počnejo v tujem, nerazumljivem, neznanem jeziku. Vse bolj sunkovito je dihala in želela je zakričati pa ni zbrala moči. Za nič ni imela ne motiva ne ideje. Uspela je le plitko zašepetati: «jaz ne vem zakaj gre…«

In otresel je Marinko takrat z glavo. »O porkaduš, malo me je zmanjkalo! Sredi sestanka! Ojoj, stari!! V zadregi je izpod obrvi pogledal malo desno, malo levo pa ni nič zgledalo, kot da bi kdo to njegovo zadrego sploh opazil. Levo od njega sta se muzali dve mladi Bosanki ampak je ocenil, da to nima veze z njegovim par minutnim odhodom v svet onstran realnosti. Na hitro je preletel vse sodelavce. Očitno so bili sredi žolčne razprave.

Delavski sestanek kot vsak. Marinko se že dolgo ni več oglašal na takšnih dogodkih, ki so bili veliko bolj kot reševanju težav, obveščanju in menda celo izobraževanju, namenjeni sami sebi in kvečjemu še zadostitvi nekim standardom in pravilom.

Še vedno pa so se nekateri gnali, mlajši bolj dramatično, starejši bolj pametno, že na zunaj izkušeno modro, če se je le dalo, s pridihom ciničnega humorja. Na drugi strani pa direktorji in šefi, ki so se trudili to nepotrebno demokracijo spraviti na nivo reševanja problemov okoli kvalitete kofeta v avtomatih in rokavic, ki se bistveno hitreje strgajo, kot so se tiste prejšnje!

»A še kdo? A še kdo?« je priganjal direktor svoje ovčice, ki zaboga ne bodo mogli naslednjih par mesecev trditi, da niso imeli demokratične, da ne rečemo celo samoupravne možnosti sodelovati pri razpravi, opozoriti na probleme. Po drugi strani pa se spodbujevalcu ni moglo kaj hudo neprijetnega pripetiti. Vsega skupaj je bilo še nekaj minut in vedel je, da bodo fabriška sirena in odhajajoči avtobusi prehuda ovira za nadaljevanje morebitnega prepira.

»No a še kdo? A še kaj?!« Je ponovil. Takrat pa se je odločil za zelo čudno potezo. Zelo neobičajno.

»Mogoče pa ti, Marinko? Mogoče pa ti veš kako bi rešili težave, ki smo jih omenili.«

Marinko je požrl slino in se nerodno odkašljal! Seveda mu je zaradi tistih par dremavih minut nit malo ušla med prsti, ampak po drugi strani, saj je bilo bistvo vedno enako. Nekdo je zahteval še več dela in hitrosti, drugi so zahtevali več denarja in tako vedno znova.

»Ja, no, ja, v bistvu lahko povem!« Se je zbral Marinko in celo vstal s stola, ki si ga je namestil, kot običajno v svoj temačnejši kot. Ta kotiček je bil verjetno tudi zaslužen, da je njegov spanec ostal neopažen.

»Veste, tako jaz razmišljam …« Direktor je pretirano, nenaravno hotel pokazati svoje zanimanje in je dvignil obrvi in iztegnil glavo iz poštirkanega ovratnika. Delavci so se po večini na pol obrnili na svojih stolih-

»Na žalost moram priznati, da pol problemov, ki jih omenjajo moji sodelavci sploh ne opažam več, Nimam več težav z odnosi, ne razmišljam o nepravičnem sistemu, o nepravičnem razdeljevanju. No, dobro, to zadnje…. V bistvu je edini moj problem ta, da sem preslabo plačan. To me posebno moti, ko vidim, da na to ni mogoče vplivati z več dela, z boljšim delom. Nič! In tako sem se, pa nisem ponosen na to, popolnoma sprijaznil, da nikoli od vas pač več ne bom dobil!«

Direktor je že mislil, da je kovač končal in je že imel pripravljeno floskulo ali dve v odgovor, ko je Marinko odločno nadaljeval:

»Ampak je pa še nekaj. Gledam vse te veleume, ki merijo moje sekunde, študirajo moje gibe. Cele ekipe analizirajo moje delo in iščejo drobcene možnosti, da bi lahko še več in hitreje. Moje delo prelivajo v grafe in tabele. Slabe strani pobarvajo rdeče, dobre zeleno in na najboljše nalepijo smeška. Dobro. Če mora pač tako biti. Ampak moram vam povedati, da se boste zelo verjetno morali sprijazniti, da tudi vi ne boste iz mene iztisnili veliko več!! Zelo me boste presenetili, če bo drugače!« in se je usedel nazaj!

Kakšnega posebnega odgovora Marinko ni dobil. Šef je nekaj blebetal, ljudje so se glasno smejali, vse skupaj pa se je prelilo v vrvenje ob sireni in drenjanju odhajajočih delavcev, ki so si bolj kot praznih obljub, želeli odhoda domov.

Marinko je odšel zadnji. Počasi, mirno. Nič ni bil jezen!

  • Share/Bookmark

Kljub vsemu … še!

14.01.2019 ob 22:57

V tistih letih sem vedno, ko sem se ustavil, ko sem našel urico miru, ki sploh ni bil mir, v bistvu vedno, ko sem prišel do aparata, orodja, pripomočka, počel te stvari. Kar vrelo je na dan. Zdelo se mi je, da mi je to celo v užitek. Vsekakor pa je obstajala želja. Želja to storiti, s tem prekriti včasih jezo, drugič spet kakšno bolj pozitivno čustvo. Včasih se je bilo tako lepo tako skriti pred neodločnostjo, pomanjkanjem poguma, pred svojo melanholično, včasih kolerično ali pa kakšno tretjo neuporabno nianso svoje narave.
Sodelavec mi je enkrat, očitno je bilo, da je stvar močnejša od njega, nekoliko osorno navrgel, da pa res ne ve v čem je fora tega mojega početja. Bil je kar zanimiv fant. Pošten in pameten. Tehničen tip od pete do glave. Vedel je za vse variante motorjev vseh možnih znamk avtomobilov, za vse konje ki se skrivajo pod pokrovi, navore, pospeške in dodatno opremo. Zdelo se mi je hecno, da ob vsem razkošnem znanju s tega področja, imenuje nek avto Micibuši … pa nič ne de. To je majhna napaka in nisem mu mogel zadovoljivo pojasniti kaj me žene, kam in zakaj. Ostal je na svoji tehnično brezhibno urejeni strani resničnosti in imel je več somišljenikov kot jaz.
Takšne stvari lahko delaš zelo dolgo, zelo pogosto. Lahko postanejo pomemben del tvojega življenja. Kot če si muzikant. Tak, kako bi rekel, milo rečeno, zelo povprečen godec. Dobro se sam pri sebi zavedaš, da ne bi bilo brez tebe glasbeno nebo niti za eno majhno piko drugačno. Ko bi se potrgale še zadnje strune, ko bi odreveneli prsti in oslabel glas, bi za to vedeli kvečjemu maloštevilni lokalni znanci in morda bi se tega razveselila kakšna občutljiva bližnja soseda. Ampak, ko nek dan narediš vmesno inventuro, ko prešteješ vse noči, sešteješ kilometre in »proklete nedelje«, postane kar zanimivo. Toliko? Nekaj sto nevest, še enkrat toliko zabav z vsemi mogočimi razlogi. Spomniš se prenatrpanih gostilniških plesišč, politih prtov in temno prešvicanih podpazduh neumornih plesalcev. In se ti zdi … kakorkoli že … to sem bil pač jaz.
In ravno tako je s to mojo stvarjo, s tem mojim početjem. Če ne najdem tistega miru, ki to sploh ni, če ne pridem do aparata, do orodja in če ne najdem tiste jeze ali strahu, ki bi se pred njima rad tako skril, lahko naredim inventuro. In ko brskam po teh spominih, ko seštevam poti, večere in noči, se račun spet izide enako. Ne glede na to, da še vedno ni jasno kaj točno je smisel, sem vseeno to jaz. In želja, ki me spremlja.
Te dni se veliko govori o mladem fantu. Zablestel je v svojem eksotičnem športu in se dotaknil zvezd. Zdaj pa ga je muza zapustila in zvezde so se mu razblinile. Bogvaruj, da bi se želel primerjati z njim. Ampak si pa predstavljam kako veliko željo ima. In tu ni nič drugačen od povprečnega godca, ki le lokalni veseljaki vedo zanj.
Mogoče se bo morebitni bralec, tudi če ne bo »Micibuši« varianta, vprašal, kaj sem sploh želel povedati. Ne razmišljajte o tem. Niso časi za to. Zdaj se tega ne počne več s stavki. Vsaj ne napisanimi in zagotovo ne več kot z enim ali dvema. Ljudje zdaj funkcionirajo s kliki in lajki, brez besed in dotikov. In, zanimivo, kako se velikokrat trudijo s temi digitalnimi znaki povedati, kako lepo je bilo v nekem drugem, davnem svetu in kako si vsak pameten človek želi tja nazaj.
Ne, nič dramatičnega nisem želel skriti med te stavke. Ničesar strašno globokega in ničesar, kar bi dalo misliti. Mogoče sem se samo poskusil po dolgem času zapeljati po drsalnici iz otroštva. Si še upam, zmorem …. Sem še toliko Jaz?

  • Share/Bookmark

Ej, prijatelj moj!!

31.12.2018 ob 18:00

V tistih dneh, okoli praznikov, takrat se v iz svojega brloga prikaže marsikdo, ki ga med letom redko vidimo, takrat se ljudje drugače menijo. Rokujejo se in si želijo srečo. Pozdravljajo se in naročajo, naj prenesemo pozdrave še domačim. Pa da se bomo v bodoče srečali večkrat in takšne stvari. Pozneje od vsega sicer ne ostane veliko pa nič ne de. Tako je to bilo pred časom in tako je tudi sedaj. In vse bolj se to ponavlja, zato nič od tega ne jemljem za slabo in z veseljem vzamem kar dobim.

Ko sem zagledal starega prijatelja za šankom, mi je dobesedno zaigralo srce. V trenutku mi je bilo jasno, kako dolgo, dolgo ga nisem videl. Še več. Spreletelo me je, da sem deca pogrešal. Dobesedno pogrešal. Človek, ki mi je svoje čase povedal tako veliko stvari. Preprosto, ne da bi se delal pametnega, ne da bi želel komu kadarkoli modrovati, mu brati levite in ga opozarjati na stanje sveta, pa vseeno tako, da je dajal občutek, da se od njega nekaj naučiš, nekaj odneseš s sabo in pozneje o tem razmišljaš.

Potem pa ga ni bilo na spregled. Kot bi čisto utihnil. V teh naših malih vaseh te ob tem pogosto spreleti, da se je zgodilo kaj hudega. Bolezen ali kaj takšnega. Pa ni bilo videti nič takšnega. Možakar je bil očitno čisto v redu. Dobre volje in zdravega izgleda. Vesel me je bil, očitno enako močno kot jaz njega. No, če drugega ne, ko me je tako široko nasmejan lopnil po plečih, je bilo jasno čutiti, da ni ravno šibak.

Ej, moj Marinko!

»Ja pogrešam pogovore s tabo!« sem ga na pol okaral v prijateljsko razumevajočem tonu. »Vse tiste tvoje zgodbe in druženje s tabo nasploh!«

Za druženje, ki sva ga pogrešala, nekako nisva našla pravih razlogov. Nikakor ni bilo jasno, kdo je tega pomanjkanja socialnih odnosov kriv. Kdo je tisti, ki ga ni bilo na spregled, ki je pozabil na druščino in neskončne debate, analize in reševanje krivic in težav sveta z okolico.

»Veš, včasih se mi zdi, da sem vse povedal!« Tu je malo utihnil in tudi jaz sem malo obstal. Slišati je bilo nekako trpko, vsaj med vrsticami, ampak … Marinko ni bil videti, da bi ga kaj morilo. Bolj je zgledalo, kot da se je s tem stavkom oddahnil. »In da me ni nihče poslušal!« je nadaljeval še bolj dramatično potem pa odmahnil z roko in nama naročil pijačo. Kmalu pa je spet sam začel.

»Mislil sem pred časom, da vsakega zanima to kar imam povedati. Tiste fabrške prigode, a veš, pa o šefih pa o kakšnem čudaku, o kakšnem pohlepnem direktorju in takšnih stvareh. Ampak ljudje nismo narejeni tako. Problemi drugih za večino ne obstajajo. Sploh. Potem sem mislil, da bi moralo to brigati vsaj tiste, ki so zraven. Ki to doživljajo in se lahko najdejo noter. Pa nič. Premalo črno-belo je bilo vse skupaj. Preveč prizanesljivo do drugih in preveč kritično do sebe. In sem dal tiste svoje štorije za nekaj časa na stran. Spotoma sem dojel, da ljudje čisto vse dojemajo na takšen način. Črno-belo.

Nikakor nikomur ni hotelo biti jasno, da sem zadovoljen na tem planetu. Da mi je jasno, da živim v enem najlepših in najprijaznejših koncev sveta in da mi je dano mnogo tega, o čemer večina ljudi samo sanja.

O nepravilnostih, o slabih ljudeh, o pokvarjenosti je seveda treba razmišljati. Nikakor pa tega ne moremo posploševati. Ne morem pripovedovati zgodb človeku, ki je prepričan, da ne smeš biti zadovoljen in srečen. Takšnemu, ki dojema vsako zadovoljstvo, kot sprijaznjeno vdanost v kruto usodo. Bogvaruj, da na koncu priznaš še to, da si dobršen del svojih težav kriv čisto sam. To je pa pogreb za pripovedovalca zgodb.«

»A potemtakem ne bo več nobene štorije od tebe, dragi prijatelj?!

»Tega pa nisem rekel!« je energično odgovoril »tega pa ne!«

»Pustimo času čas!«

»Konec koncev …novo leto bo jutri!« je še dodal.

  • Share/Bookmark

Moda

14.10.2018 ob 17:52

Stvar za katero sem pa res najmanj mislil, da bom kdaj o njej pisal je zagotovo ravno ta. Moda. No, saj tudi tokrat ne mislim kvasiti neumnosti o smernicah, trendih in, bognedaj, modnih nasvetih za bralce. Ampak moda me je, kot eden najbolj izrazitih načinov manipuliranja z množicami, eden najbolj sofisticiranih načinov obvladovanja tržišča, iznenada pripravila do razmišljanja. Trenutek slabosti morda. Kdo ve!?

Mogoče je razlog moje siceršnje nenaklonjenosti tej sceni ta, da sem sam totalno nenadarjen za karkoli kar je povezanega s tem. Preprosteje povedano, ne znam se lepo obleči in niti dobro ne vem kaj to pomeni. S tem sicer nimam kakšnih problemov. Mogoče sem imel kakšnega majhnega v nekih drugih, zelo rosnih časih, so pa te težave zelo hitro izginile v trenutku, ko mi je zanje postalo popolnoma vseeno. Drugače povedano, takrat, ko sem trend zamenjal za praktičnost. Gre pa tukaj za še eno pomembno dejstvo. Kadar bi res usekal mimo, imam okoli sebe nekaj prijaznih punc, ki bi me ustavile in poučile. S tem mislim drastične napake, kot je na primer takšna, ko zamudiš čas, ko se nikakor ne sme več nositi belih nogavic s sandali.

Ko že omenjam besedo scena, naj kar takoj priznam tudi, da mi snobovska, načičkana, obvezno gejevska scena modnih pist ne gre skozi filtre. Lahko bi celo rekel, da mi vse skupaj, tudi če odmislim koščene, anemične manekenke, ki morajo s skrbno dovršenimi korakci igrati premična poljska strašila, povzroča pike in črvičenje v prebavilih.

Sicer pa je ta moj primitivno kmetavzarski odnos do te človeške discipline zelo komforten. Veliko enostavnejši se mi zdi, kot če bi bil s tem v preteklosti stalno obremenjen. Kako je lahko zahtevno slediti modi, sem videl pred precej leti pri zanimivem mlajšem sodelavcu. Kakšne vse dizajne je premogel od tribarvnih frizur do cunj takšnih in drugačnih, ki jih jaz kar po vrsti ne bi nikoli obesil na deca. Zelo pomembno se mu je zdelo, glede na to, da fabrika ni bila ravno kraj, kjer bi svoje trendovstvo udejanjal, da o smernicah in modnih zakonih predvsem vse zelo dobro ve. In enako je zelo očitno kazal kako se mu naša nevednost in preproščina zdita zavržno nizkotna. Zavil je z očmi in se nam pokroviteljsko smejal v ksiht. Sicer pa mi tip ni bil strašno zoprn. Prej malo smešen. Posebno takrat, ko je kazal slike na kateri je imel oblečeno novo obleko za neko praznovanje. Mislim, tip je bil na sliki v krilu!?! Kiklo je imel na riti. O boh pomagaj. O boh pomagaj smo ponovili še enkrat, ko je povedal koliko je za tiste flike plačal. Ampak mi se na modo nismo spoznali. Niti malo.

Sem pa svoje mnenje o njem nekoliko, ampak res samo malo, spremenil, ko sem ga srečal precej let pozneje, ko že dolgo ni bil več sodelavec. Pojma nimam, kaj se mu je dogajalo v tistih letih in tudi za modne trende kakopak, ne vem kako so se spreminjali. Sem ga pa zelo presenečeno pogledal. Naj omenim, da smo mu v preteklosti radi rekli šminker ali kaj podobnega. Zdaj pa sem gledal pred sabo dedca, da ne moreš verjet. Cela desnica potetovirana do zapestja, hlače strgane, da so se komaj držale skupaj in za piko na i, ampak res za piko na i … brada. Ma ne kakšna mušketirska bradica. Prava vikinška, dolga, v štiri ogle oblikovana rdečkasta bradurina.

Takrat sem spoznal, da je tip poleg tega, da pač zelo drugače razmišlja o trendih in modnih pravilh, kot jaz in meni podobni, ampak mora za to, da vsemu sledi tudi ogromno narediti. Meni bi bilo zelo, zelo težko doseči že to, da bi bil na tekočem, on pa mora vse skupaj še udejaniti, s tem živeti in nikoli popustiti in dovoliti, da bi ga povozil čas. In ne glede na to, da mi je šlo pošteno na smeh, so me spreletele tudi neke pozitivne misli glede njegovega početja in načina življenja.

Sicer pa modnih pojavov ne komentiram kaj prida. Sploh sem že v prvem stavku povedal, da me čudi, da sem se sploh lotil to omenjati. Pa tudi tako v vsakdanji debati tega ne počnem. Vici o strganih kavbojkah in oprijetih elastičnih pajkicah se hitro iztrošijo. Pa tudi oko se hitro navadi. Pri pajkicah je bilo to v bistvu kar lahko. Sprva je izgledalo kot, da je kakšna brhka, športnostasa mladenka v jutranji raztresenosti pozabila še nekaj obleči, potem pa je to postalo vsakdan in čisto v redu za pogledat. Če odmislimo to, da so luštnim mladoletnicam sledile mnogokatere dame, ki bi jim moral trgovec z vsaj malo vesti ob nakupu pripomniti nekako »gospa, to pa ni za vas«! Pa jim seveda ni in so se zbasale tja noter in širni okolici ponosno pokazale kje jih je kaj!

Torej, ob te stvari se nimam navade spotikati. Pa saj tudi nima smisla. Eno pride, drugo gre. Zdaj široko, zdaj oprijeto da se vidi vsaka žilica, zdaj dolgo, da se vleče po tleh, drugič spet kratko, kot bi žnidarju zmanjkalo blaga. Vse pride in gre. In vedno znova morajo ljudje izprazniti omare in jih napolniti s posodobljeno šaro. Trgovci imajo dobiček, šivilje in otroci v Bangladešu in Vietnamu dobijo svoja dva evra na dan in svet se vrti dalje.

Edino en pojav me pa malo bega. Tetoviranje. Pa ne mislim metuljček na ramenu ali čebelica pod popkom. Še zdaleč ne. Ampak kaj stori tetorviran dec, ali bognedaj punca, ki se je potetovirala kot maorski bojevnik od pete do uh takrat, ko to ni več moda?? Ali pa takrat, ko se vsled naravnih zakonov slika zguba!? No, to me malo bega, drugo pa niti ne. :) "“>

  • Share/Bookmark

Ti boga!

9.09.2018 ob 18:08

Namenil sem se razmišljati o neki stari ideologiji. Religiji. To verjetno marsikomu izgleda nekoliko čudno, meni pa se zdi, kot da se ponuja samo od sebe. Prej kot karkoli drugega naj povem nekaj o sebi. Nobena ideologija, nobena vera, nobena politična smer me ni potegnila vase. Za nobeno ne navijam in ne dajem svojega prepričanja in nič kaj dosti ne dopuščam možnosti, da bi se to kdaj v bodoče spremenilo. No, edino, če bi nastopili časi, ko bo treba, za ceno preživetja, kimati eni ideji in ji dati brezpogojno prav. Baje so takšni časi enkrat že bili. Takrat nisem zmogel toliko bistroumnosti, da bi dojel v kakšnih okovih živim in bom v bodoče bolj previden kdaj bo tak čas spet nastopil.

In tako sem tuhtal o tem kako pomembne so v tem času religije. Posebno nekatere. Domnevam, da ni potrebe, da kakšno posebej poimenujem, Naj ostane vse na teoretični ravni. Začel bi z dejstvom, ki je zame slejkoprej veliko presenečenje, da so religije s svojimi božanstvi, verniki in megalomanskimi organizacijami vred v zadnjem času več kot očitno neznansko pomembna reč. Presenečen sem okoli tega zato, ker sem naivno pričakoval, da se bo človek teh stvari ob vsem znanju, ob vseh novih informacijah in dognanjih v kratkem času otresel. Predvsem mislim, da bi se otresel kalupa, otročje fabule in rituala. Da naj bi svojo vero, če jo tako potrebuje, živel drugače, bolj duhovno, izvirno, mogoče celo kreativno. Pa nič. Kot bi se čas ustavil, marsikje pa celo vrtel nekoliko nazaj. Nasploh, predvsem hudi nasprotniki verskih organizacij, pogosto pa tudi drugi, radi poudarjamo, da nimamo nič proti veri, le proti klerikalno kapitalističnemu ozadju vsega skupaj. Pa te ugotovitve v bistvu niso tako zelo iskrene. Tega ne znamo ponotranjiti in vernika skoraj obvezno enačimo s sistemom, ki mu pripada. Ali pa ga imamo vsaj za butastega, ker je zraven!

Omenjena pomembnost pa se tudi manifestira na zelo poseben način. Nekako je uspelo tistim, ki se igrajo z nitmi, ki smo nanje pripeti, vbiti v zavest množice, da se okoli teh starodavnih naukov vrti čisto vse dogajanje na svetu. Da se pod temi simboli premika politika, gospodarstvo in da zaradi bogov in naukov potekajo dolgotrajne in krvave vojne. Prav pri teh, najhujših pojavih, se vedno znova enkrat pozneje izkaže, da je bil v ozadju biznis, naftovod, milijardni gradbeni posli, predvsem in najprej pa seveda proizvodnja orožja. Ampak vedno znova uspejo ljudi animirat z vero, s tisočletji starimi zapisi, milijonkrat obrnjenimi in prilagojenimi potrebam.

Osebno se srečujem z ljudmi, ki prihajajo iz drugih, sosednjih držav in prav neverjetno se mi kdaj zdi, kako njihova komunikacija poteka na relaciji dveh, občasno treh religij. Skoraj nepomembna je nacionalnost, včasih celo ime sogovornika. Tip pripada temu bogecu pa pika.

Če je konkretna, trenutna pomembnost religij, njihove prisotnosti in širjenja nekoliko nedorečena, saj se vedno za dogodki skrivajo bolj posvetni interesi, pa moramo nekako priznati, da kot take, pač obstajajo. Pri nas, okoli nas, v našem življenju. Obstajajo tudi v naši zgodovini. Nekateri pravijo celo, da je naša civilizacija, naša moderna Evropa zgrajena na tej tradiciji. Sam temu ne morem kaj prida ugovarjati, sicer pa je to eden glavnih povodov za napadalnost hudih kritikov, ki jih je polno na vsakem koraku. Največji in tudi najpravičnejši argument zgražanja nad religijo, so seveda odkritja o gnusnih perverznostih njihovih predstavnikov v bolj ali manj oddaljeni zgodovini pa celo v novejših časih. Nič nikoli ne sme izgledati, kot da imam za te izmečke kakršnokoli dobro besedo. Je nimam in je nihče ne sme imeti. Vendar pa pojav kaže na nekaj drugega. Na izprijenost in nizkotnost človeške vrste nasploh. Religija pa je, kakopak, zaradi svoje organiziranosti, nedotakljive avtoritete in obvladovanja sirotišnic, bolnišnic, internatov in podobnih ustanov v preteklosti postala pravo gojišče te zalege.

Vendar pa potem napadalci posežejo v vse druge lastnosti sistema. V zgodovino, v srednjeveško konzervativnost, v neznansko pridobitništvo na račun preprostosti in naivnosti slehernika. Kaj reči na vse to? V bistvu težko ugovarjamo! Se pa kar sama po sebi ponuja ena resnica. Če v zgodovini oblast ne bi bila ta … bi bila pa neka druga. In kakorkoli obračamo, očitno ni bilo druge možnosti, kot da so bile vse variante krute in z današnjimi očmi zavržne in v sramoto zgodovini. Ni ravno nek odgovor, ampak meni zveni logično … ne opravičilo, pojasnilo pa že.

In še eno posebnost opažam pri tem napadanju organizacije. Namreč to, da neke druge, ki se kar sama ponuja kot kontrapunkt, verniki ne napadajo. Zaradi te prijaznejše drže, tudi sama religija zgleda bolj neomadeževana. Sicer ima svoje zoprne zapovedi ampak nikjer ne zasledim, da bi nizkotno in gnusno kršila lasten kodeks. Razlog zakaj je tako po mojem tiči v času. Medtem, ko v naših krajih takšen odnos ni več tabu, v nekih drugih kraji to ostaja in še več, kritika bajeslovnih bitij je marsikje celo hudo zakonsko sankcionirana. Rezultat takega stanja je za njihove dostojanstvenike odličen. Njihova vera ostaja ljubljena, vredna da se jo brani s krvjo in kakršnimi koli sredstvi. (Čez desetletja, ko bodo tudi sami lahko odkrivali ,kakšne nemarnosti so biksali njihovi svečeniki … to za nas ne bo več niti malo važno. )

Tu bi lahko rekli, da smo »mi« veliko korakov naprej. Ampak, ali je res tako? Seveda iz humanističnega vidika izgleda kar v redu. Kaj pa če bi religijam priznali večjo pomembnost za stanje sveta. Kljub omenjenim interesom, ki vedno vladajo v ozadju? Recimo, da bi jim priznali celo pomembnost za nekakšno ravnovesje.

Na spletnih, socialnih omrežjih mrgoli ljudi, ki bi stanje, kot vlada v naših krajih mirno obrnili na glavo. Ukinili, nagnali, včasih celo pobili ….. Jaz pa sem malo v dvomih. Mogoče v kakšnih drugih časih. Ki ne bodo več naši. Ti zdajšnji so še preveč od nekih davnih mislecev, ki niti njihovih fosilov ni nikjer več.

Ne vem zakaj sem moral o tem modrovati. Ampak včasih mi kar pride kaj takega v možgane. Mogoče mi je dal misliti nek tip na šihtu. Poznal sem njegove pred časom. Bili so drugačni. Šalili so se radi. Tudi na svoj račun. In ni jim bilo mar, če je kdo med besedami izpustil kakšno psovko. Dobro, matere ni lepo kleti, ampak še zdaleč ni bila takrat, tako kot je sedaj, najhujša kletvica »jebemti boga!«

  • Share/Bookmark

Na jug

24.08.2018 ob 18:24

Z nobenim drugim letnim časom se mi ne dogajajo podobne stvari. Zima je lahko še tako predolga, še tako turobna pa se vseeno nazadnje poslavlja s svojo hladnostjo, s svojimi temačnostmi in fajhtnimi, težkimi meglami, ki imaš zanje občutek, da so se ti zažrli v glide, z vsemi neprijetnostmi, odhaja kot betežna stara baba. Počasi, nevidno izgublja včasih jesen svoje atribute, ko jo počasi obda led in ivje in nikoli ne veš kdaj je pomlad nehala biti to kar je bila.

Ampak poletje. To je pa druga pesem. Poletje se vede drugače. Še ravnokar v vsem vrvežu in vročici te iznenada odvrže, kot plavalec kapljico, ko izplava iz valov in sunkovito otrese vodo s svojih las. Sedim tako na tisti skali, ki bo edina od slike, ki se mi riše, ostala enaka in ista za drugo priložnost. Sedim tako in misli plavajo nekje v morju nostalgije. Slednji sem se vedno upiral. Nesmiselna, človeku podarjena posebnost. Vedno sem poskušal tajiti čas in vedno sem se zmrdoval nad nakladanjem, kako je leto hitro minilo in kako so švignili mimo dnevi. Brezskrbni in sladki.

Tako po pobalinsko sedim na tisti škrbini, oblečen tako po Djoletovsko, v kostim majhnega mulca in se pripravljam, da se bom pljusknil še enkrat v vabljivo zeleno vodo. Nekateri pravijo, da je mrzla, da so prestari, da jih matra revma in sto drugih reči. Tudi nekateri, ki smo enkrat pred leti toliko poletnih dni preživeli ob taisti strugi. Ob tem se zavem, da je nekaj drugače. Nikjer blizu ni več tistih ljudi. Ni briškole na produ, ni pečenega krompirja iz žerjavice in ni tekmovanja, kdo bo bolj grdo skočil »na ploh«!

Nenavadno kako velik del mojih precej okrnjenih spominov me vedno znova nese ravno k tej zeleni vodi. Ne da bi želel patetično pesnikovati, ne da bi iskal material za vrstice med ilustracijami, kar ponese me tja. Pod tiste vrbe, na prodove, na vsak kamen, ki je vsaj toliko štrlel nad gladino, da smo lahko pljusknili z njega v tolmun.

Hladen piš čisto nalahno potegne okoli glave. Tisti vetrič, ki je iznenada tako drugačen. Kot bi prišel s svojim sporočilom iz povsem drugega kraja. Nedvoumno, brez milosti pove kar želi. Pogledam zelenkasto gladino. Vem, da se bom na glavo pognal noter. S čisto jasnimi mislimi in pod vodo odprtimi očmi bom še enkrat užil to svežino. Potem bom vdano pokimal vetru, ki mi je povedal za slovo in se spet poskusil upreti nostalgiji in mislim, koliko mi obleka malega smrkavca še pristoji.

Čas in reka, oba sta zato, da tečeta. Bogve kdo se je nekoč davno spomnil, da je ta tok minevanje. Še manj mi je jasno zakaj so to vsadili v naše možgane. Hladno spet zapiha okoli glave. Gladina zatrepeta v stoterih naborkih in čas pošlje sonce nekam za hribe. Oblečem se in se odpravim po dolini. Reka in čas zlita drug z drugim komaj slišno gledata za menoj.

(Prolaze selice, lepršaju svilena jedra po nebeskoj pučini

Taj odlazak gusaka uvek me starijim učini

Put do raja. Zar je uzvodno do kraja …. Đ. .B)

Bela

Bela1

  • Share/Bookmark

Delav’c premalo, delav’c preveč!

22.05.2018 ob 22:22

Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov glavni motiv za najino druženje, kar sem presenečeno spoznal precej pozno, predvsem hlepel po iskreni informaciji in preprosti besedi.

Drugačna pa je bila pesem, če sva se, kar se je tudi, čeprav res poredko, kdaj zgodilo, srečala na mojem teritoriju. Takrat sem se počutil veliko bolj korajžen, veliko bolj jaz.

Tako mi je bilo kar takoj jasno, da se bom vmešal v monolog, ki sem ga zaslišal na drugi strani šanka. Ja, seveda sem s tem »svojim teritorijem« imel v mislih oštarijo. Kaj naj bi bilo drugega. In tam se je ta dan izjemoma znašel tudi on. Menedžer, pravi delodajalec slovenski. S svojim kofetom, čeprav je njegova nenavadna zgovornost dajala slutiti, da je pred tem loputnil tudi kaj bolj konkretnega. Kdo bi vedel. Vsekakor je imel svojih pet minut, kar je pomenilo vehementno in precej glasno predavanje o trenutnih razmerah v gospodarstvu. Doma, na tujem in po vsem svetu.

Ta čas je res nekaj posebnega. No, posebna so bila tudi obdobja pred tem. Posebno zadnja nekajletna kriza. Takrat je možakar ukrepal tako kot je bilo treba. Oklestil je na minimum vse kar se je dalo. Število delavcev in predvsem njihove plače. Minimalec je postal standard, nekaj samoumevnega, nekaj kar si v bistvu lahko še srečen, da dobiš za svoje mesečno delo. In res je nekako uspel obdržati svoje podjetje in zaradi tega tudi svoj dober glas. »Lahko bi šlo vse v maloro!« so znali reči ljudje, posebno takšni, ki se jih to ni kaj prida tikalo. In tako je ostalo.

Tako je ostalo tudi potem, ko je posel ponovno vzcvetel. Vsi kazalci so se obrnili pokonci. Edino tisti zlovešči ukrepi, tiste opuljene plače, ukinjene bonitete, vse tisto je trmasto vztrajalo v prejšnjem času in se le stežka tu in tam malo popravilo navzgor. Kapitalistični teoretiki so uspeli vbiti ovčji čredi v glavo celo to, da je tako normalno. Da razcvetu zvišanje plač in standarda sicer sledi vendar z zamikom., Dveh, treh let. Tu in tam se je sicer kakšen osamelec vprašal, kako da takrat ni bilo zamika, kako da so znali tako čez noč ukrepati …

Zdaj pa je, tako je bilo tudi razbrati iz menedžerjevega glasnega govorjenja, usekala še ena plat tržnega kapitalizma. Začelo je zmanjkovati delavcev. Tadobrih, katerikoli naj bi to že bili, pa sploh.

»Saj to ni samo naš problem! To se dogaja povsod po Evropi!« se je gnal dec. »Hrvati niti kelnerjev nimajo. V Avstriji z lučjo pri belem dnevu iščejo mojstre orodjarje ali štromarje!«

»Že mora biti res!« sem izkoristil trenutek, ko je govorec vdihnil » ampak to, da manjka delavne sile je samo del tvojega problema.

Pogledal me je presenečeno, že kar sprva nekako jezno, hkrati pa je bilo jasno, da ve, da bom še nekaj povedal. In to po navadi ni takšne vrste, da bi mu bilo zelo všeč.

»Kaj boš spet potuhtal!?« mi je blagodejno ponudil besedo in celo poskusil zveneti nekako šaljivo, kot bi želel ublažiti žolčno, do tega trenutka enosmerno razpravo.

»Tvoj problem ni, da manjka delavcev, mojstrov, takih vajenih proizvodnje, tvoj največji problem je, da hodijo s tvoje firme stran!!«

To mu je pa res nekoliko vzelo sapo. Tega pa ni pričakoval. Zgledalo je, da se tega res ni zavedal. Tudi potem, ko sem ga opomnil, da je takrat, ko nas je bilo preveč, še kako znal ukrepati, zdaj se pa izgovarja na statistiko. Pa to, da tisti, ki gredo skozi vrata, ne odhajajo v Afriko ali na luno, ampak poiščejo delo morda samo par kilometrov stran.

Tako sem porušil gospodov nastop. Grdo me je gledal, ko je posrebal še malo tiste črne godlje iz skodelice in kmalu odšel. Zdelo se mi je, da se zdaj pa tudi v bifeju nekaj časa ne bova menila.

Sem se pa na nek način kar dobro počutil!

  • Share/Bookmark

Podpora, plača, d’nar!

1.05.2018 ob 15:13

Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisliti, da bi dal klošarju trideset evrov več!!?!

Ne morem si kaj, da se ne bi ob takšnih situacijah spomnil na prizor iz ameriškega parlamenta, ko so republikanci za ilustracijo svojega negodovanja ob Obamovi zdravstveni reformi, na govorniški oder pripeljali 17, 18 letno skrajno avšasto blond punco, ki je potem na tem taistem odru cepetala in cvilila kako noče socializma, kako noče, da se podpira nedelo in nespoštovanje lastnine. Lahko, da je bila za Amerikanarje celo prepričljiva, čeprav je bilo iz vsake besede jasno čutiti, da nima pojma o čem sploh govori. Ne vem, meni je predvsem zbujala željo, da bi jo vprašal, ali si želi živeti v družbi, kjer ljudje umirajo na pločnikih in preživljajo svoje dneve v parkih pokriti s cajteng papirjem, ampak domnevam, da tudi tega ne bi dojela najbolj.

Vsekakor se po mojem mnenju v teh časih ne bi bilo treba tako zelo zgražati, če človek, ki nima dohodkov od države dobi tri stotake zato, da nekako prebrodi svoje dni. Seveda. Ja, spoštovani, seveda ima to veliko različnih variant. In tukaj trčimo ob kriterije. Zelo, zelo se strinjam, da bi tukaj moral biti red. Sicer, za razliko od mnogih, mislim, da večina ne pade v skupino izkoriščevalcev, po drugi strani pa tudi vem, da smo vedno gledali ljudi, ki so od države dobivali pomoč, imeli neprofitne stanarine in v vrtcih plačevali minimalne računice. Pa čeprav so po svoje otroke prihajali s črnimi terenci in se nam smejali v fris. Tukaj svoje sposobnosti kaže zakonodaja s svojimi 90-imi kljukci, ki jih plačujemo, da bi te zakone sprejemali, vred.

Moram pa, čeprav bi lahko premleval še dolgo in v nedogled, predvsem povedati nekaj iz svojega osebnega stališča. Ne morem namreč sprejeti kar tako ugotovitve, da je vseeno ali imaš delo ali ga nimaš. Pa ne glede na številke. Odkar sem prvič šel na šiht, tega pa že ni tako malo let, sem sam pri sebi prepričan, da je redna zaposlitev in delo nasploh zelo pomembna reč. Pa ne trdim, da sem bil vedno zgleden delavec. Ne, imel sem razna obdobja. Kdaj je bilo treba biti garač, kdaj kakšno obdobje vmes niti ne. Kdaj se je pokazalo tudi materialno kakšen svetlejši čas, večinoma pa sem bil plačan bolj okoli minimuma.

Seveda gre veliko tega na račun lastne neambicioznosti, nepreračunljivosti in neborbenosti, včasih tudi nepodjetnosti. Nikakor, nikoli in nikdar pa me to ni pripeljalo do razmišljanja, da je klošar na klopci pred banko, kjer ves podrt žuli svojo nafehtano ceneno litrco in kadi drava cigarete v boljšem položaju od mene. Zdelo se mi je, da za svoje domnevno »udobje« plačuje hud, hud davek. Vedno sem veliko laže naredil en šiht, kot pa nekje na miru sedel, ne osem ampak že eno, dve uri. Seveda pa prejemniki podpore še zdaleč niso samo klošarji. Gre za zelo veliko skupino ljudi, ki jih je življenje na razne načine prineslo okoli. In seveda na nekaj kapitalnih lenuhov in nekaj spretnih preračunljivcev s črnimi terenci.

Zadnje čase, v drastičnem nasprotju s svojimi pričakovanji, v svojem okolju opažam hudo pomanjkanje delavcev. Predvsem takšnih s tehničnimi znanji in takšnimi, ki so pripravljeni sploh pomisliti na nekaj, kar se imenuje proizvodnja.

Tudi tega ne vem, ali jih od tistih zidov in ropota odganja samo misel na fizično delo, ali ni morda omembe vreden del razloga v tej negativni propagandi. V tej neznanski neskladnosti med dohodki. Pa minimalci pa prekarci pa SP ejevci … ! Ena sama neznanska, božja krivica. Pa ne mislite, da se postavljam na katerokoli stran. Ni govora. Mislim pa, da bi veliko raje predlagal mlademu človeku naj ne ponavlja naših napak. Naj ne bo neambiciozen in neaktiven. Naj zahteva tisto kar mu pripada. Naj sam kdaj postavi pogoje. In še bi se našlo kaj, kar je bilo za nas večinoma nedoumljivo in bogokletno.

Ampak za božjo voljo, ne iščite razlogov za svoje težave v usranih treh stotakih socialne podpore. LP

  • Share/Bookmark

Za to gre!

5.02.2018 ob 20:00

Za Marinka je šiht postal ena sama rutina. Vedno znova se mu je zdel nič drugega kot samo veliko, veliko predolg. NI jamral več, da mu je delo pretežko, da mu kdorkoli preveč soli pamet, da je njegova mašina primernejša za v muzej, kot za proizvodnjo. Ne, nič takega. Zdelo se mu je le, da stokrat pogleda na uro in da kazalci vedno znova pokažejo enak čas. Po navadi, ko je to komu omenil, je slišal tisto znano: » Se mi zdi, da bo prej tri, kot dve!« Ja, še ena od rutinskih, vedno znova enakih pripomb.

Pa to seveda ni niti zdaleč najhujše, da je Marinku imel občutek, da je delo in vse ostalo v kovačiji dolgočasno, nezanimivo. Najhujše ni bilo niti to, da se mu je velikokrat zdelo, da se nima več s kom pomeniti, da so se, ne da bi opazil točno kdaj, ljudje okoli njega zamenjali in da se je skupaj z njimi spremenila cela slika. Slika ki se mu je zdela marsikdaj neprijazna, nelepa, ampak vsekakor bolj njegova.

Niti to ni bilo tako strašno, da ni našel v delu kakšnih posebnih izzivov. Nobena stvar ga ni tako zelo zanimala, da bi se je lotil z nekim žarom, zanosom, poznanega izpred let. Takrat je kdaj pa kdaj celo ponoči premleval in tuhtal kako bo rešil kakšen problem. No, saj tudi zdaj ni bil brezbrižen, celo nasprotno, zelo skrbno je pazil, da vse naredi tako kot je treba, vendar pa hkrati s čim manj truda, celo čimbolj neopazno. Nobene težave ni imel s tem, če je kakšna pohvala šla mimo njega, pa čeprav je tisto delo po večini opravil prav on sam. Brigalo ga je.

Tisto, kar je bilo res nekoliko problematično je bilo to, da deca ni nič več od vsega vsaj malo jezilo. Celo sam sebe je videl, kot otopelega, indiferentnega opazovalca vrveža, ki je bil še najbolj vesel, če se je odvijal mimo njega in tako, da ni bil njegov niti najmanjši del. Še kako mirno je sprejel tudi najbolj butasto navodilo, pa čeprav je vedel, da od takšnega opravila ne bo haska. Ha, kje so časi, ko se je bil pripravljen prerekati s kakšnim mladim napihnjencem, ki je s svojo teorijo sekal popolnoma mimo. Tudi, ko je moral glancati svojo počrnelo mašino in jo spreminjati v Potemkinovo kuliso, ker so v kovačiji pričakovali nekakšne pomembneže, da si ogledajo mašinerijo in pripadajoče marljive ljudi, ni več godrnjal in se jezil. Tudi potem se je samo nasmehnil, ko so visoki obiski, kot v posmeh maksimalno pohiteli skozi zgradbo in so bili podobni tistemu afriškemu predsedniku, ki so mu okrasili celo mesto, potem pa ga v črnem avtu samo na hitro zapeljali po glavni ulici medtem, ko on sam ni niti malo obrnil glave levo ali desno.

Malo je razmišljal tu in tam, kaj se je zgodilo. Ali so se stvari uredile? Ali ni več krivic? Je zdaj to kar vidi, pošteno do vseh. Pa ni prišel do zaključkov. Stanje se mu je zdelo nekako nerazumljivo. Kot bi po nekem čudnem sosledju vse postalo del nekega sistema, nekega stanja, ko sicer lahko čutimo, da nekaj ni v redu, da je nekaj nepravilno, nepošteno do nas, ampak s tem problemom ostanemo tam sredi koraka, z napol odprtimi usti sami in brez besed. Vse naše težave z občutki in čustvi vred postanejo del nekih tržnih, logičnih pravil in kakor se to sliši kar tako nekaj, je to tudi edino kar nam lahko odgovorijo tisti, ki so tam zato, da se z našimi težavami, pa čeprav samo navidezno, ukvarjajo.

In ljudje? Pomaknili so se korak nazaj in ostali sami s sabo in sami zase. Nobene najmanjše potrebe ni več, da bi se kdo počutil del skupnosti. Tudi tisti, ki se za nekaj bori, to počne zaradi sebe in s pomočjo dvomljive institucije lovi za rep svoje zamujene ambicije. Včasih plane pokonci in zahteva boljše odnose, potem pa čez pol ure v hodniku potuhtaš, da ne zna reči dober dan. Ali pa rogovili zaradi premajhnih plač, nazadnje pa utihne, ker njemu kapne nekaj usranih evrakov v žep.

»Kaj je Marinko, kaj je s tabo, jebenti!!« je nekako nevsakdanje razigrano ogovoril starega šef Flavio. Tudi on je v vseh teh letih nekoliko obrusil robove, postal bolj znosen. Ali pa vsaj manj hiperaktivno tečen. Vendar pa, kakšne posebne bistrosti si kljub dolgemu stažu ni uspel nabrati. »Če bi živel tavžent let« je hudomušno pomislil Marinko.

»Kaj je s tabo, nič več ni tvojih pametnih pripomb, nobene jeze in nikoli več tiste pike na i, saj veš, z macolo po plehu pa to!?«

»Veš Flavio, saj ne vem kako bi ti povedal. Dejstvo je, da nekaterih stvari ne razumem. Tako dolgo jih že ne razumem, da sem se utrudil razmišljati o njih. Kaj bi robantil okoli traparij, ki jih ne dojamem!? Po drugi strani pa obstajajo resnice, ki je z njimi ravno obratno.«

Flavio je dvignil obrvi in za ignoranta, kot je bil, nenavadno pozorno prisluhnil.

»Poglej na primer šefe. Saj sam veš, da sem jih kar nekaj imel v življenju. Starega Franceljna, pa Pavleta pa še nekaj jih je bilo, prej kot so nas osrečili s tvojim prihodom.«

Ni bilo jasno ali je Flavio namerno preslišal Marinkov cinizem ali pa ga, kot je bolj verjetno, pač spet ni razumel.

»Ja, tako različni ljudje so me v življenju komandirali, da ni čudno, da zdaj ne morem ne vem kako zelo jamrati, kako je hudo, kako so odnosi na psu in take reči. Ja, vseh sort je bilo. Sem pa nekaj pomembnega potuhtal. Nekaj kar je bila glede vseh teh ljudi s tabo vred moja precejšnja zmota. Vedno sem mislil in ostali kolegi tudi, da so ti šefi takšni, eni zajebani, drugi žleht, kakšen je celo krut. Ta je reševal stvari tako, da je bil vzvišen, nedostopen, drugi tako, da je bil surov, tretji spet je bil malo šaljiv in tistih svojih šal včasih ni ločil od žalitev. Ja, smo mislili, da so takšnih in drugačnih karakterjev. Zdaj pa vem, da nič od tega ni res.«

Flavio je z dvignjenimi obrvmi in malo odprtimi usti kar nekako priganjal Marinka, naj že pove kar ima za povedati. Začutil je, da mu stari kovač nekaj jemlje, da ga s svojimi besedami degradira in smeši!

»Ja, nič od tega ni in ni bilo res.« je očitno zaključil svoje modrovanje mojster Marinko in se že napol obrnil proti sajasti mašini, da nadaljuje svoja dolgočasna opravil in hkrati, izjemoma, prav on arogantno obrne sitnežu hrbet.

»Gre za čisto nekaj drugega. Gre samo za to, da ZNAŠ ali pa NE ZNAŠ!!«

  • Share/Bookmark