Ti boga!

9.09.2018

Namenil sem se razmišljati o neki stari ideologiji. Religiji. To verjetno marsikomu izgleda nekoliko čudno, meni pa se zdi, kot da se ponuja samo od sebe. Prej kot karkoli drugega naj povem nekaj o sebi. Nobena ideologija, nobena vera, nobena politična smer me ni potegnila vase. Za nobeno ne navijam in ne dajem svojega prepričanja in nič kaj dosti ne dopuščam možnosti, da bi se to kdaj v bodoče spremenilo. No, edino, če bi nastopili časi, ko bo treba, za ceno preživetja, kimati eni ideji in ji dati brezpogojno prav. Baje so takšni časi enkrat že bili. Takrat nisem zmogel toliko bistroumnosti, da bi dojel v kakšnih okovih živim in bom v bodoče bolj previden kdaj bo tak čas spet nastopil.

In tako sem tuhtal o tem kako pomembne so v tem času religije. Posebno nekatere. Domnevam, da ni potrebe, da kakšno posebej poimenujem, Naj ostane vse na teoretični ravni. Začel bi z dejstvom, ki je zame slejkoprej veliko presenečenje, da so religije s svojimi božanstvi, verniki in megalomanskimi organizacijami vred v zadnjem času več kot očitno neznansko pomembna reč. Presenečen sem okoli tega zato, ker sem naivno pričakoval, da se bo človek teh stvari ob vsem znanju, ob vseh novih informacijah in dognanjih v kratkem času otresel. Predvsem mislim, da bi se otresel kalupa, otročje fabule in rituala. Da naj bi svojo vero, če jo tako potrebuje, živel drugače, bolj duhovno, izvirno, mogoče celo kreativno. Pa nič. Kot bi se čas ustavil, marsikje pa celo vrtel nekoliko nazaj. Nasploh, predvsem hudi nasprotniki verskih organizacij, pogosto pa tudi drugi, radi poudarjamo, da nimamo nič proti veri, le proti klerikalno kapitalističnemu ozadju vsega skupaj. Pa te ugotovitve v bistvu niso tako zelo iskrene. Tega ne znamo ponotranjiti in vernika skoraj obvezno enačimo s sistemom, ki mu pripada. Ali pa ga imamo vsaj za butastega, ker je zraven!

Omenjena pomembnost pa se tudi manifestira na zelo poseben način. Nekako je uspelo tistim, ki se igrajo z nitmi, ki smo nanje pripeti, vbiti v zavest množice, da se okoli teh starodavnih naukov vrti čisto vse dogajanje na svetu. Da se pod temi simboli premika politika, gospodarstvo in da zaradi bogov in naukov potekajo dolgotrajne in krvave vojne. Prav pri teh, najhujših pojavih, se vedno znova enkrat pozneje izkaže, da je bil v ozadju biznis, naftovod, milijardni gradbeni posli, predvsem in najprej pa seveda proizvodnja orožja. Ampak vedno znova uspejo ljudi animirat z vero, s tisočletji starimi zapisi, milijonkrat obrnjenimi in prilagojenimi potrebam.

Osebno se srečujem z ljudmi, ki prihajajo iz drugih, sosednjih držav in prav neverjetno se mi kdaj zdi, kako njihova komunikacija poteka na relaciji dveh, občasno treh religij. Skoraj nepomembna je nacionalnost, včasih celo ime sogovornika. Tip pripada temu bogecu pa pika.

Če je konkretna, trenutna pomembnost religij, njihove prisotnosti in širjenja nekoliko nedorečena, saj se vedno za dogodki skrivajo bolj posvetni interesi, pa moramo nekako priznati, da kot take, pač obstajajo. Pri nas, okoli nas, v našem življenju. Obstajajo tudi v naši zgodovini. Nekateri pravijo celo, da je naša civilizacija, naša moderna Evropa zgrajena na tej tradiciji. Sam temu ne morem kaj prida ugovarjati, sicer pa je to eden glavnih povodov za napadalnost hudih kritikov, ki jih je polno na vsakem koraku. Največji in tudi najpravičnejši argument zgražanja nad religijo, so seveda odkritja o gnusnih perverznostih njihovih predstavnikov v bolj ali manj oddaljeni zgodovini pa celo v novejših časih. Nič nikoli ne sme izgledati, kot da imam za te izmečke kakršnokoli dobro besedo. Je nimam in je nihče ne sme imeti. Vendar pa pojav kaže na nekaj drugega. Na izprijenost in nizkotnost človeške vrste nasploh. Religija pa je, kakopak, zaradi svoje organiziranosti, nedotakljive avtoritete in obvladovanja sirotišnic, bolnišnic, internatov in podobnih ustanov v preteklosti postala pravo gojišče te zalege.

Vendar pa potem napadalci posežejo v vse druge lastnosti sistema. V zgodovino, v srednjeveško konzervativnost, v neznansko pridobitništvo na račun preprostosti in naivnosti slehernika. Kaj reči na vse to? V bistvu težko ugovarjamo! Se pa kar sama po sebi ponuja ena resnica. Če v zgodovini oblast ne bi bila ta … bi bila pa neka druga. In kakorkoli obračamo, očitno ni bilo druge možnosti, kot da so bile vse variante krute in z današnjimi očmi zavržne in v sramoto zgodovini. Ni ravno nek odgovor, ampak meni zveni logično … ne opravičilo, pojasnilo pa že.

In še eno posebnost opažam pri tem napadanju organizacije. Namreč to, da neke druge, ki se kar sama ponuja kot kontrapunkt, verniki ne napadajo. Zaradi te prijaznejše drže, tudi sama religija zgleda bolj neomadeževana. Sicer ima svoje zoprne zapovedi ampak nikjer ne zasledim, da bi nizkotno in gnusno kršila lasten kodeks. Razlog zakaj je tako po mojem tiči v času. Medtem, ko v naših krajih takšen odnos ni več tabu, v nekih drugih kraji to ostaja in še več, kritika bajeslovnih bitij je marsikje celo hudo zakonsko sankcionirana. Rezultat takega stanja je za njihove dostojanstvenike odličen. Njihova vera ostaja ljubljena, vredna da se jo brani s krvjo in kakršnimi koli sredstvi. (Čez desetletja, ko bodo tudi sami lahko odkrivali ,kakšne nemarnosti so biksali njihovi svečeniki … to za nas ne bo več niti malo važno. )

Tu bi lahko rekli, da smo »mi« veliko korakov naprej. Ampak, ali je res tako? Seveda iz humanističnega vidika izgleda kar v redu. Kaj pa če bi religijam priznali večjo pomembnost za stanje sveta. Kljub omenjenim interesom, ki vedno vladajo v ozadju? Recimo, da bi jim priznali celo pomembnost za nekakšno ravnovesje.

Na spletnih, socialnih omrežjih mrgoli ljudi, ki bi stanje, kot vlada v naših krajih mirno obrnili na glavo. Ukinili, nagnali, včasih celo pobili ….. Jaz pa sem malo v dvomih. Mogoče v kakšnih drugih časih. Ki ne bodo več naši. Ti zdajšnji so še preveč od nekih davnih mislecev, ki niti njihovih fosilov ni nikjer več.

Ne vem zakaj sem moral o tem modrovati. Ampak včasih mi kar pride kaj takega v možgane. Mogoče mi je dal misliti nek tip na šihtu. Poznal sem njegove pred časom. Bili so drugačni. Šalili so se radi. Tudi na svoj račun. In ni jim bilo mar, če je kdo med besedami izpustil kakšno psovko. Dobro, matere ni lepo kleti, ampak še zdaleč ni bila takrat, tako kot je sedaj, najhujša kletvica »jebemti boga!«

  • Share/Bookmark

Na jug

24.08.2018

Z nobenim drugim letnim časom se mi ne dogajajo podobne stvari. Zima je lahko še tako predolga, še tako turobna pa se vseeno nazadnje poslavlja s svojo hladnostjo, s svojimi temačnostmi in fajhtnimi, težkimi meglami, ki imaš zanje občutek, da so se ti zažrli v glide, z vsemi neprijetnostmi, odhaja kot betežna stara baba. Počasi, nevidno izgublja včasih jesen svoje atribute, ko jo počasi obda led in ivje in nikoli ne veš kdaj je pomlad nehala biti to kar je bila.

Ampak poletje. To je pa druga pesem. Poletje se vede drugače. Še ravnokar v vsem vrvežu in vročici te iznenada odvrže, kot plavalec kapljico, ko izplava iz valov in sunkovito otrese vodo s svojih las. Sedim tako na tisti skali, ki bo edina od slike, ki se mi riše, ostala enaka in ista za drugo priložnost. Sedim tako in misli plavajo nekje v morju nostalgije. Slednji sem se vedno upiral. Nesmiselna, človeku podarjena posebnost. Vedno sem poskušal tajiti čas in vedno sem se zmrdoval nad nakladanjem, kako je leto hitro minilo in kako so švignili mimo dnevi. Brezskrbni in sladki.

Tako po pobalinsko sedim na tisti škrbini, oblečen tako po Djoletovsko, v kostim majhnega mulca in se pripravljam, da se bom pljusknil še enkrat v vabljivo zeleno vodo. Nekateri pravijo, da je mrzla, da so prestari, da jih matra revma in sto drugih reči. Tudi nekateri, ki smo enkrat pred leti toliko poletnih dni preživeli ob taisti strugi. Ob tem se zavem, da je nekaj drugače. Nikjer blizu ni več tistih ljudi. Ni briškole na produ, ni pečenega krompirja iz žerjavice in ni tekmovanja, kdo bo bolj grdo skočil »na ploh«!

Nenavadno kako velik del mojih precej okrnjenih spominov me vedno znova nese ravno k tej zeleni vodi. Ne da bi želel patetično pesnikovati, ne da bi iskal material za vrstice med ilustracijami, kar ponese me tja. Pod tiste vrbe, na prodove, na vsak kamen, ki je vsaj toliko štrlel nad gladino, da smo lahko pljusknili z njega v tolmun.

Hladen piš čisto nalahno potegne okoli glave. Tisti vetrič, ki je iznenada tako drugačen. Kot bi prišel s svojim sporočilom iz povsem drugega kraja. Nedvoumno, brez milosti pove kar želi. Pogledam zelenkasto gladino. Vem, da se bom na glavo pognal noter. S čisto jasnimi mislimi in pod vodo odprtimi očmi bom še enkrat užil to svežino. Potem bom vdano pokimal vetru, ki mi je povedal za slovo in se spet poskusil upreti nostalgiji in mislim, koliko mi obleka malega smrkavca še pristoji.

Čas in reka, oba sta zato, da tečeta. Bogve kdo se je nekoč davno spomnil, da je ta tok minevanje. Še manj mi je jasno zakaj so to vsadili v naše možgane. Hladno spet zapiha okoli glave. Gladina zatrepeta v stoterih naborkih in čas pošlje sonce nekam za hribe. Oblečem se in se odpravim po dolini. Reka in čas zlita drug z drugim komaj slišno gledata za menoj.

(Prolaze selice, lepršaju svilena jedra po nebeskoj pučini

Taj odlazak gusaka uvek me starijim učini

Put do raja. Zar je uzvodno do kraja …. Đ. .B)

Bela

Bela1

  • Share/Bookmark

Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov glavni motiv za najino druženje, kar sem presenečeno spoznal precej pozno, predvsem hlepel po iskreni informaciji in preprosti besedi.

Drugačna pa je bila pesem, če sva se, kar se je tudi, čeprav res poredko, kdaj zgodilo, srečala na mojem teritoriju. Takrat sem se počutil veliko bolj korajžen, veliko bolj jaz.

Tako mi je bilo kar takoj jasno, da se bom vmešal v monolog, ki sem ga zaslišal na drugi strani šanka. Ja, seveda sem s tem »svojim teritorijem« imel v mislih oštarijo. Kaj naj bi bilo drugega. In tam se je ta dan izjemoma znašel tudi on. Menedžer, pravi delodajalec slovenski. S svojim kofetom, čeprav je njegova nenavadna zgovornost dajala slutiti, da je pred tem loputnil tudi kaj bolj konkretnega. Kdo bi vedel. Vsekakor je imel svojih pet minut, kar je pomenilo vehementno in precej glasno predavanje o trenutnih razmerah v gospodarstvu. Doma, na tujem in po vsem svetu.

Ta čas je res nekaj posebnega. No, posebna so bila tudi obdobja pred tem. Posebno zadnja nekajletna kriza. Takrat je možakar ukrepal tako kot je bilo treba. Oklestil je na minimum vse kar se je dalo. Število delavcev in predvsem njihove plače. Minimalec je postal standard, nekaj samoumevnega, nekaj kar si v bistvu lahko še srečen, da dobiš za svoje mesečno delo. In res je nekako uspel obdržati svoje podjetje in zaradi tega tudi svoj dober glas. »Lahko bi šlo vse v maloro!« so znali reči ljudje, posebno takšni, ki se jih to ni kaj prida tikalo. In tako je ostalo.

Tako je ostalo tudi potem, ko je posel ponovno vzcvetel. Vsi kazalci so se obrnili pokonci. Edino tisti zlovešči ukrepi, tiste opuljene plače, ukinjene bonitete, vse tisto je trmasto vztrajalo v prejšnjem času in se le stežka tu in tam malo popravilo navzgor. Kapitalistični teoretiki so uspeli vbiti ovčji čredi v glavo celo to, da je tako normalno. Da razcvetu zvišanje plač in standarda sicer sledi vendar z zamikom., Dveh, treh let. Tu in tam se je sicer kakšen osamelec vprašal, kako da takrat ni bilo zamika, kako da so znali tako čez noč ukrepati …

Zdaj pa je, tako je bilo tudi razbrati iz menedžerjevega glasnega govorjenja, usekala še ena plat tržnega kapitalizma. Začelo je zmanjkovati delavcev. Tadobrih, katerikoli naj bi to že bili, pa sploh.

»Saj to ni samo naš problem! To se dogaja povsod po Evropi!« se je gnal dec. »Hrvati niti kelnerjev nimajo. V Avstriji z lučjo pri belem dnevu iščejo mojstre orodjarje ali štromarje!«

»Že mora biti res!« sem izkoristil trenutek, ko je govorec vdihnil » ampak to, da manjka delavne sile je samo del tvojega problema.

Pogledal me je presenečeno, že kar sprva nekako jezno, hkrati pa je bilo jasno, da ve, da bom še nekaj povedal. In to po navadi ni takšne vrste, da bi mu bilo zelo všeč.

»Kaj boš spet potuhtal!?« mi je blagodejno ponudil besedo in celo poskusil zveneti nekako šaljivo, kot bi želel ublažiti žolčno, do tega trenutka enosmerno razpravo.

»Tvoj problem ni, da manjka delavcev, mojstrov, takih vajenih proizvodnje, tvoj največji problem je, da hodijo s tvoje firme stran!!«

To mu je pa res nekoliko vzelo sapo. Tega pa ni pričakoval. Zgledalo je, da se tega res ni zavedal. Tudi potem, ko sem ga opomnil, da je takrat, ko nas je bilo preveč, še kako znal ukrepati, zdaj se pa izgovarja na statistiko. Pa to, da tisti, ki gredo skozi vrata, ne odhajajo v Afriko ali na luno, ampak poiščejo delo morda samo par kilometrov stran.

Tako sem porušil gospodov nastop. Grdo me je gledal, ko je posrebal še malo tiste črne godlje iz skodelice in kmalu odšel. Zdelo se mi je, da se zdaj pa tudi v bifeju nekaj časa ne bova menila.

Sem se pa na nek način kar dobro počutil!

  • Share/Bookmark

Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisliti, da bi dal klošarju trideset evrov več!!?!

Ne morem si kaj, da se ne bi ob takšnih situacijah spomnil na prizor iz ameriškega parlamenta, ko so republikanci za ilustracijo svojega negodovanja ob Obamovi zdravstveni reformi, na govorniški oder pripeljali 17, 18 letno skrajno avšasto blond punco, ki je potem na tem taistem odru cepetala in cvilila kako noče socializma, kako noče, da se podpira nedelo in nespoštovanje lastnine. Lahko, da je bila za Amerikanarje celo prepričljiva, čeprav je bilo iz vsake besede jasno čutiti, da nima pojma o čem sploh govori. Ne vem, meni je predvsem zbujala željo, da bi jo vprašal, ali si želi živeti v družbi, kjer ljudje umirajo na pločnikih in preživljajo svoje dneve v parkih pokriti s cajteng papirjem, ampak domnevam, da tudi tega ne bi dojela najbolj.

Vsekakor se po mojem mnenju v teh časih ne bi bilo treba tako zelo zgražati, če človek, ki nima dohodkov od države dobi tri stotake zato, da nekako prebrodi svoje dni. Seveda. Ja, spoštovani, seveda ima to veliko različnih variant. In tukaj trčimo ob kriterije. Zelo, zelo se strinjam, da bi tukaj moral biti red. Sicer, za razliko od mnogih, mislim, da večina ne pade v skupino izkoriščevalcev, po drugi strani pa tudi vem, da smo vedno gledali ljudi, ki so od države dobivali pomoč, imeli neprofitne stanarine in v vrtcih plačevali minimalne računice. Pa čeprav so po svoje otroke prihajali s črnimi terenci in se nam smejali v fris. Tukaj svoje sposobnosti kaže zakonodaja s svojimi 90-imi kljukci, ki jih plačujemo, da bi te zakone sprejemali, vred.

Moram pa, čeprav bi lahko premleval še dolgo in v nedogled, predvsem povedati nekaj iz svojega osebnega stališča. Ne morem namreč sprejeti kar tako ugotovitve, da je vseeno ali imaš delo ali ga nimaš. Pa ne glede na številke. Odkar sem prvič šel na šiht, tega pa že ni tako malo let, sem sam pri sebi prepričan, da je redna zaposlitev in delo nasploh zelo pomembna reč. Pa ne trdim, da sem bil vedno zgleden delavec. Ne, imel sem razna obdobja. Kdaj je bilo treba biti garač, kdaj kakšno obdobje vmes niti ne. Kdaj se je pokazalo tudi materialno kakšen svetlejši čas, večinoma pa sem bil plačan bolj okoli minimuma.

Seveda gre veliko tega na račun lastne neambicioznosti, nepreračunljivosti in neborbenosti, včasih tudi nepodjetnosti. Nikakor, nikoli in nikdar pa me to ni pripeljalo do razmišljanja, da je klošar na klopci pred banko, kjer ves podrt žuli svojo nafehtano ceneno litrco in kadi drava cigarete v boljšem položaju od mene. Zdelo se mi je, da za svoje domnevno »udobje« plačuje hud, hud davek. Vedno sem veliko laže naredil en šiht, kot pa nekje na miru sedel, ne osem ampak že eno, dve uri. Seveda pa prejemniki podpore še zdaleč niso samo klošarji. Gre za zelo veliko skupino ljudi, ki jih je življenje na razne načine prineslo okoli. In seveda na nekaj kapitalnih lenuhov in nekaj spretnih preračunljivcev s črnimi terenci.

Zadnje čase, v drastičnem nasprotju s svojimi pričakovanji, v svojem okolju opažam hudo pomanjkanje delavcev. Predvsem takšnih s tehničnimi znanji in takšnimi, ki so pripravljeni sploh pomisliti na nekaj, kar se imenuje proizvodnja.

Tudi tega ne vem, ali jih od tistih zidov in ropota odganja samo misel na fizično delo, ali ni morda omembe vreden del razloga v tej negativni propagandi. V tej neznanski neskladnosti med dohodki. Pa minimalci pa prekarci pa SP ejevci … ! Ena sama neznanska, božja krivica. Pa ne mislite, da se postavljam na katerokoli stran. Ni govora. Mislim pa, da bi veliko raje predlagal mlademu človeku naj ne ponavlja naših napak. Naj ne bo neambiciozen in neaktiven. Naj zahteva tisto kar mu pripada. Naj sam kdaj postavi pogoje. In še bi se našlo kaj, kar je bilo za nas večinoma nedoumljivo in bogokletno.

Ampak za božjo voljo, ne iščite razlogov za svoje težave v usranih treh stotakih socialne podpore. LP

  • Share/Bookmark

Za to gre!

5.02.2018

Za Marinka je šiht postal ena sama rutina. Vedno znova se mu je zdel nič drugega kot samo veliko, veliko predolg. NI jamral več, da mu je delo pretežko, da mu kdorkoli preveč soli pamet, da je njegova mašina primernejša za v muzej, kot za proizvodnjo. Ne, nič takega. Zdelo se mu je le, da stokrat pogleda na uro in da kazalci vedno znova pokažejo enak čas. Po navadi, ko je to komu omenil, je slišal tisto znano: » Se mi zdi, da bo prej tri, kot dve!« Ja, še ena od rutinskih, vedno znova enakih pripomb.

Pa to seveda ni niti zdaleč najhujše, da je Marinku imel občutek, da je delo in vse ostalo v kovačiji dolgočasno, nezanimivo. Najhujše ni bilo niti to, da se mu je velikokrat zdelo, da se nima več s kom pomeniti, da so se, ne da bi opazil točno kdaj, ljudje okoli njega zamenjali in da se je skupaj z njimi spremenila cela slika. Slika ki se mu je zdela marsikdaj neprijazna, nelepa, ampak vsekakor bolj njegova.

Niti to ni bilo tako strašno, da ni našel v delu kakšnih posebnih izzivov. Nobena stvar ga ni tako zelo zanimala, da bi se je lotil z nekim žarom, zanosom, poznanega izpred let. Takrat je kdaj pa kdaj celo ponoči premleval in tuhtal kako bo rešil kakšen problem. No, saj tudi zdaj ni bil brezbrižen, celo nasprotno, zelo skrbno je pazil, da vse naredi tako kot je treba, vendar pa hkrati s čim manj truda, celo čimbolj neopazno. Nobene težave ni imel s tem, če je kakšna pohvala šla mimo njega, pa čeprav je tisto delo po večini opravil prav on sam. Brigalo ga je.

Tisto, kar je bilo res nekoliko problematično je bilo to, da deca ni nič več od vsega vsaj malo jezilo. Celo sam sebe je videl, kot otopelega, indiferentnega opazovalca vrveža, ki je bil še najbolj vesel, če se je odvijal mimo njega in tako, da ni bil njegov niti najmanjši del. Še kako mirno je sprejel tudi najbolj butasto navodilo, pa čeprav je vedel, da od takšnega opravila ne bo haska. Ha, kje so časi, ko se je bil pripravljen prerekati s kakšnim mladim napihnjencem, ki je s svojo teorijo sekal popolnoma mimo. Tudi, ko je moral glancati svojo počrnelo mašino in jo spreminjati v Potemkinovo kuliso, ker so v kovačiji pričakovali nekakšne pomembneže, da si ogledajo mašinerijo in pripadajoče marljive ljudi, ni več godrnjal in se jezil. Tudi potem se je samo nasmehnil, ko so visoki obiski, kot v posmeh maksimalno pohiteli skozi zgradbo in so bili podobni tistemu afriškemu predsedniku, ki so mu okrasili celo mesto, potem pa ga v črnem avtu samo na hitro zapeljali po glavni ulici medtem, ko on sam ni niti malo obrnil glave levo ali desno.

Malo je razmišljal tu in tam, kaj se je zgodilo. Ali so se stvari uredile? Ali ni več krivic? Je zdaj to kar vidi, pošteno do vseh. Pa ni prišel do zaključkov. Stanje se mu je zdelo nekako nerazumljivo. Kot bi po nekem čudnem sosledju vse postalo del nekega sistema, nekega stanja, ko sicer lahko čutimo, da nekaj ni v redu, da je nekaj nepravilno, nepošteno do nas, ampak s tem problemom ostanemo tam sredi koraka, z napol odprtimi usti sami in brez besed. Vse naše težave z občutki in čustvi vred postanejo del nekih tržnih, logičnih pravil in kakor se to sliši kar tako nekaj, je to tudi edino kar nam lahko odgovorijo tisti, ki so tam zato, da se z našimi težavami, pa čeprav samo navidezno, ukvarjajo.

In ljudje? Pomaknili so se korak nazaj in ostali sami s sabo in sami zase. Nobene najmanjše potrebe ni več, da bi se kdo počutil del skupnosti. Tudi tisti, ki se za nekaj bori, to počne zaradi sebe in s pomočjo dvomljive institucije lovi za rep svoje zamujene ambicije. Včasih plane pokonci in zahteva boljše odnose, potem pa čez pol ure v hodniku potuhtaš, da ne zna reči dober dan. Ali pa rogovili zaradi premajhnih plač, nazadnje pa utihne, ker njemu kapne nekaj usranih evrakov v žep.

»Kaj je Marinko, kaj je s tabo, jebenti!!« je nekako nevsakdanje razigrano ogovoril starega šef Flavio. Tudi on je v vseh teh letih nekoliko obrusil robove, postal bolj znosen. Ali pa vsaj manj hiperaktivno tečen. Vendar pa, kakšne posebne bistrosti si kljub dolgemu stažu ni uspel nabrati. »Če bi živel tavžent let« je hudomušno pomislil Marinko.

»Kaj je s tabo, nič več ni tvojih pametnih pripomb, nobene jeze in nikoli več tiste pike na i, saj veš, z macolo po plehu pa to!?«

»Veš Flavio, saj ne vem kako bi ti povedal. Dejstvo je, da nekaterih stvari ne razumem. Tako dolgo jih že ne razumem, da sem se utrudil razmišljati o njih. Kaj bi robantil okoli traparij, ki jih ne dojamem!? Po drugi strani pa obstajajo resnice, ki je z njimi ravno obratno.«

Flavio je dvignil obrvi in za ignoranta, kot je bil, nenavadno pozorno prisluhnil.

»Poglej na primer šefe. Saj sam veš, da sem jih kar nekaj imel v življenju. Starega Franceljna, pa Pavleta pa še nekaj jih je bilo, prej kot so nas osrečili s tvojim prihodom.«

Ni bilo jasno ali je Flavio namerno preslišal Marinkov cinizem ali pa ga, kot je bolj verjetno, pač spet ni razumel.

»Ja, tako različni ljudje so me v življenju komandirali, da ni čudno, da zdaj ne morem ne vem kako zelo jamrati, kako je hudo, kako so odnosi na psu in take reči. Ja, vseh sort je bilo. Sem pa nekaj pomembnega potuhtal. Nekaj kar je bila glede vseh teh ljudi s tabo vred moja precejšnja zmota. Vedno sem mislil in ostali kolegi tudi, da so ti šefi takšni, eni zajebani, drugi žleht, kakšen je celo krut. Ta je reševal stvari tako, da je bil vzvišen, nedostopen, drugi tako, da je bil surov, tretji spet je bil malo šaljiv in tistih svojih šal včasih ni ločil od žalitev. Ja, smo mislili, da so takšnih in drugačnih karakterjev. Zdaj pa vem, da nič od tega ni res.«

Flavio je z dvignjenimi obrvmi in malo odprtimi usti kar nekako priganjal Marinka, naj že pove kar ima za povedati. Začutil je, da mu stari kovač nekaj jemlje, da ga s svojimi besedami degradira in smeši!

»Ja, nič od tega ni in ni bilo res.« je očitno zaključil svoje modrovanje mojster Marinko in se že napol obrnil proti sajasti mašini, da nadaljuje svoja dolgočasna opravil in hkrati, izjemoma, prav on arogantno obrne sitnežu hrbet.

»Gre za čisto nekaj drugega. Gre samo za to, da ZNAŠ ali pa NE ZNAŠ!!«

  • Share/Bookmark

Hudo leto

31.12.2017

Zadnje dni leta je bilo tistikrat kar presenetljivo, kako bi rekli, ta pravih. Snega je bilo po ulici komaj še videti, Zato pa je bilo že malo više dodobra pobeljeno, nizke temperature pa so poskrbele, da so bile poti suhe, da se je mimoidočim, ko so zaviti v svoje šale, kadilo iz ust in so le na hitro, zamolklo pozdravljali in hiteli naprej. Nekateri so odhajali v cerkev in marsikdo s polnimi cekarji proti domu. S hiš je viselo nekaj okrasja in tu in tam so utripale lučke. Nič pretiranega in ravno prav praznično.

Ko je Štefan planil skozi vrata oštarije in so le ta s treskom zaloputnila in se škripajoče vrnila nazaj na svoje mesto, je za trenutek vrvež v prostoru ponehal. Vsi so utihnili za nekaj sekund ter strahoma in ga spoštljivo s svojimi nemimi pozdravi sprejeli. Nekateri so le komaj zaznavno stresali z glavami in prikimavali, drugi so globoko kimali, kot bi v prostor prišel svetovni prvak v bog ve kateri športni disciplini. Pri glavnem omizju, rezerviranem za njegove vrste ljudi, se pravi za pomembne vaščane, za prave gospodarje, pa so nemudoma naredili prostor. Razmaknili so se možje, in potegnili prav na sredino omizja stol za prišleka.

Tudi kelnarica za šankom je pohitela in brez vprašanj prinesla na mizo običajno pijačo. Štefan punce ni niti pogledal, le nekako nemarno je namignil proti šanku. Očitno je bilo, da natakarica to njegovo gesto brez težav razume. Skočila je namreč še enkrat za pult in prinesla še štampelj šnopca. Domači sadjevec je zadišal po prostoru in dal vedeti, da gre predvsem za arcnije in za preventivo pred prehladi in gripami, ne pa za nekaj s čimer bi se človek opijal Pameten dec že ve, da je treba zaužiti nekaj takega, prej kot nadaljuje s kakšno drugo moško pijačo.

Od deca je v toplem prostoru kaj hitro zavel težak vonj po hudem dnevu, ki ga je imel za seboj. Postani znoj in težka sapa, oboje je dajalo vedeti, da je možakar zdelan, utrujen, celo nekako jezen in potrt. Tudi beseda mu ni takoj stekla. Še vedno je bolj ali manj le s kretnjami pokazal na druge člane omizja, kar je seveda pomenilo, da jim je treba obnoviti vsebino kozarcev. Le počasi se je Štefan nekako ogrel, se razkomotil, si zrahljal ovratnik in šele takrat pošteno zadihal.

»Jebemti boga, ali bo že konec tega usranega leta!?« je v nič kaj božičnem jeziku zarobantil. Pa ga ni nihče vprašal, kot bi morda pričakovali, kaj ga jezi, kaj se mu je hudega zgodilo. Še kako dobro so vsi ostali vedeli kako je z njim, kaj ga teži in kako hudo se je, tako kot že tolikokrat v tem letu, dec boril, da bi svoje težave rešil.

»Jebemti mater ali ne bo še konec?« je še enkrat ponovil svoje besede. Zvenele so bolj otožno, tožeče, očitajoče, kot pa resnično jezno. Vendar tokrat je pa le nadaljeval:

»A ni bilo dovolj spomladi? Ali nisem takrat zaradi tistega sakramenskega neurja moral celo streho zamenjati. Ali je bilo treba še tega zdaj? » je bolj ali manj sam zase momljal. Drugim seveda ni bilo treba praviti za kaj gre. Pa tudi zraven so bili. Posebno sosed mu je pomagal ob nesreči pa tudi vsi drugi. Ob tem, seveda, da so imeli vsi tudi svoje stvari za reševati v preteklih dneh.

Lojze ni imel dela s svojim gruntom. Ni ga bilo več. »Pa, pa« je kdaj v rekel, ko je kdo omenil njegovo nesrečo. Hotel je biti duhovit, v resnici je bil pa le omamljen od vsakodnevnega žganja in globoko v sebi potrt in uničen človek. Njegovo kmetovanje je že tako ali tako izgledalo kot nekakšen boj. Kot vsakodnevno pehanje samo za to, da je štukal skupaj konce in začetke vsakega novega meseca, vsake nove sezone .. potem pa še vse tiste nezgode. Še tisti edini usran traktor, zetor skoraj enako star kot on sam, rjast obračalnik in vse ročno orodje je šlo v maloro skupaj s kozolcem polnim sena.

»Nikoli, deset rodov nazaj, ni treskala strela v našo domačijo!!« se je kdaj pridušal, ko mu je pamet prepojena s poceni sadjevcem burila domišljjo in risala slike nekakšnih zarot in višjih sil. No, takrat pa je treščilo in zgorelo je vse skupaj. Ostala mu je samo muzejska kosilnica in pet lačnih krav. Takrat se mu je dokončno sesulo. Že tako samec, nič kaj mlad več in še manj energičen in ambiciozen, je izgubil še zadnjo trohico veselja. Prodal je živino in tisti svoj mali grunt ter kupil v vasi garsonjero. Razlika v ceni je v dveh treh letih brez težav stekla po žejnem grlu.

Ja, edino Lojze bi bil Štefanu lahko cel dan na razpolago. Ja, saj je tudi bil. A kaj bi bil lahko na boljšem z njim. Zjutraj je še nekaj motovilil okoli bajte, ki so jo domači, skupaj z gasilci in sosedi popravljali, pozneje pa je izginil in nihče ga ni pogrešil. Ob Štefanovem divjanju, neverjetno kako je že tokom dneva navlekel na kup material, od lesa, do kritine in kako je ta človek garal, skoraj norel, da je porihtal in usposobil svoj dom in da ni nastala še večja škoda. Že ponoči so fantje za silo napeli ponjave, potem pa kmalu po svitu začeli. Le kdo bi v takem potreboval starega pijančka, ki še po ravnem ni prav zanesljiv kaj šele, da bi ga pošiljal na lojtre ali na vrh strehe.

Ja tokrat jo je Štef najslabše odnesel. Pa ni bilo vedno tako. To leto je bilo hudičevo, kot so možje pogosto trdili. Na pomlad so se veselili lepega vremena, ko je vse vzbrstelo, ko je kazalo na res dober začetek sezone. Potem pa se je v dveh dneh vse skupaj obrnilo na glavo. Ko so ljudje že pozabili na zimske temperature, ko so že malo pojenjali kuriti v pečeh in ko je bilo že marsikoga okoli bajte videti v majici, prvi so že zakurili v svojih roštiljih in spekli prve čevape, takrat se je z godilo. Ena noč in en dan ledenega mrazu. Pozeba, da je niso pomnili tod okoli. Hodili so naslednji dan kot politi okoli svojih njiv in sadovnjakov ni gledali tiste uvele poganjke, sadike ki so povešale svoje mlade liste, kot bi bile ravnokar pobite in pohojene v bitki.

Pravo, tisto na pol otroško, prvinsko žalost je bilo ob takšnih dogodkih videti v očeh teh ljudi. In, zanimivo, bolj ko so po moško, odločno hoteli pokazati, da se bodo, kot z vsemi težavami prej, spopadli tudi s tem, bolj so izgledali nebogljeni. Sol na te rane so še prilivale govorice pametnjakovičev, ki so jim očitali kako bo država spet talala odškodnine in kako se bo spet bolj izplačalo, da ti narava vse uniči, kot pa da ti polje dobro obrodi.

»Ja, pogledat bodo že prišli. Obljubit tudi. In pri poročilih zvečer bo zgledalo, kot da se nimam o česa bati!« so žalostno kimajoče momljali kmetovalci z uničenimi pridelki. Brez besed in samo s svojimi ciničnimi prizvoki so dali vedeti, da nimajo niti najmanjšega upanja, da bi bilo od vsega tudi karkoli oprijemljivega in koristnega!

Štefan je, ves zaripel in utrujen, vsake toliko mu je glava kinknila, ko je nastalo malo premora med pogovorom, med jamranjem, kaj vse se je zgodilo v tem sakramenskem letu, že tretjič ali četrtič naročil deklici rundo. Komaj je kdo drug utegnil vmes naročiti kakšno pijačo. Tokrat pa se je le dvignil Mirko, tih nekoliko zamorjen možakar, ki je vedno sedel na koncu omizja in se nikoli ni glasno vtikal v debat. Še kako dobro je poznal vse težave, ki so morile, enaga tako, drugega drugače, vsakega od članov omizja.

»Ne, ne, zdaj pa meni računaj eno rundo! In še ostalim prinesi!« je pokazal po oštariji, kjer je za dvema mizama skoraj neopazno sedelo še nekaj vaščanov. Mirko je zaradi svoje umirjene pojave mogoče dajal vtis, da ne spada med vse te osmoljence, ki jim je narava v preteklih letih in še posebno v zadnjem času tako zelo obrnila hrbet, ampak temu še zdaleč ni bilo tako. Sicer je svojo kmetijo uspel nekako ohraniti, ampak bila pa je to čisto posebna zgodba. Še par let nazaj je imel »Pod goro«, kot se je pri njih že od nekdaj reklo, pravi mali raj pod soncem. Lepo majhno kmetijo, komaj nekaj govedi in ostalih živali, ki pritičejo našim majhnim domačijam. Predvsem pa je njegovo preživetje, večina njegovega dela in življenja pomenil njegov prekrasni gozd. Stoletne bukve na skoraj trideset hektarih. Trideset in več metrske smreke proti pobočju hriba, javorji in jeseni. Vse skupaj je bilo njegov ponos. Lep, urejen, kvaliteten gozd, ki so zanj domačini rekli, da je eden zadnjih pravih tu okoli še. Kar tema se naredi, ko prideš v Miranovo hosto, so dejali. In res, posebno poleti se je bilo prav posebno lepo sprehoditi po poti pod goro. Hladno, senčno in nekako pomirjujoče je delovalo vse skupaj. Predvsem pa je bil tisti hrib Mirkov ponos in nenazadnje tudi kruh.

Potem pa se je zgodilo. Po tistem žledolomu, po nekajdnevnem norenju, ko so domačini, gasilci in kmetje nekako postavili vsaj osnovne stvari na svoje mesto, Mirka ni bilo lepo srečati. Z njim se ni dalo veliko govoriti. Zlomljen in potrt, prizadet in prestrašen je deloval. Stalno je človek imel občutek, da bo zdaj zdaj dedec s svojim obupanim glasom in rdečimi, utrujenimi očmi, planil v jok. Ljudje niti niso hodili gledati tiste njegove revščine. Že iz vasi se je dalo videti, da od njegovega ponosa, od veličastnega zelenega bogastva pod pobočjem hriba, kvečjemu še tu in tam štrli v zrak nekaj špic in raztreščenih trsk. Le proti vrhu je vsemu skupaj uspelo kljubovati nekaj smrek. Slednje so padle zadnjo pomlad. Ranjene od takratnega ledu in napadene od lubadarja, so šle s kamioni proti Italiji za majhen denar. Mirko se je sicer nekako znašel, malo bolj napolnil hlev, del svojega delovnega staža pa je itak preživel tudi v fabriki in dobil od države nekaj penzije, a od vsega kar se mu je zgodilo ni nikoli prišel čisto k sebi! Pa tudi temu, da se je sploh boril in s svojo družino vztrajal na zemlji, so se ljudje čudili.

Ja, različno so ljudje prenašali te nezgode, ki so se poleg vsega začele pojavljati vse pogosteje. Nekdo je obupal, drugi propadel, tretji se je vedno znova postavljal na noge. Janko, ki mu je, tako kot vsakih nekaj let poleti voda dobesedno odnesla vse z njiv, ki jih je pred reko branil z vedno višjimi pa še vseeno spet in spet premajhnimi nasipi, je dajal vtis, da se je tega navadil in da mu ne pride do živega. Kot star hlapec se je vedel, ki ga ne prizadene več, če ga gospodar vsake toliko kresne okoli ušes. Ampak ne glede na to kako so zgledali ti ljudje na zunaj, seveda ne moremo vedeti, kaj se jim je dogajalo znotraj, kakšni viharji so jim v odgovor ujmam v naravi, divjali v dušah.

Tudi Štefan je bil nekje v sebi veliko bolj ranjen, kot je bil to pripravljen pokazati. Svojo žalost, včasih celo solze je skrival za fasado primitivnega, grobega obnašanja, vzvišenega robantenja in zmrdovanja nad ljudmi, ki nimajo niti slučajno takšnih težav kot on.

»Vse jim prinesejo k riti, vse imajo pred nosom …« je komentiral dogajanje na televiziji. Pri poročilih so novinarji spraševali mimoidoče, predvsem stare gospe, kako so zadovoljne s čiščenjem pločnikov v glavnem mestu. »Klasika! Vedno isto! Bi jih napodil naj hodijo po teh naših bregovih. Pfej!« Je zrogovilil in se takoj spet posvetil svojemu omizju, ki je bilo bolj po njegovi meri.

Takrat pa je v tem ravno prav razrvanem trenutku in v fazi, ko je tudi alkohol že dodobra prispeval svoje k atmosferi vstopil še en gost. Ko so se odprla glavna vrata oštarije, se je izkazalo, da zunaj ni več tako prijazno, kot je bilo še uro poprej. Začelo je snežiti, tako, na gosto in z močnim vetrom. Možiček, ki se je prikazal, je tudi prišel v lokal ravno zaradi neprijaznih razmer zunaj.

Viki, vaški klošer je bil slejkoprej neškodljiva pojava. V resnici ga največkrat niti opaziti ni bilo. Redko se je zgodilo, da je nažical za kakšen kozarec, kvečjemu je včasih malo potuhnjeno pritaknil svoj lonček, ko so dedci v žaru večera naročali cele runde. Sicer pa je bolj malo zahajal v gostilno. Večinoma je alkohol kupoval v trgovini in iz flaše srkal v na pol podrtem skednju kjer je običajno zavit v stare zasvinjane odeje med hlapi poceni pijače tudi prespal.

In ravno takrat se je namenil skriti pred metežem, ki se je razhudil zunaj, mogoče dobiti kakšen kozarček in se malo pogreti prej, kot bi odkolovratil do tiste podrtije. V prostor ni planil tako pompozno in glasno, kot pred dobro uro štefan. Kje pa! Sključeno in potiho je smuknil v prostor in se hotel pretihotapiti mimo mize, kjer so sedeli fizično in že tudi alkoholno nekoliko utrujeni kmetje. Namestil bi se v kotu, blizu peči in dal drugim svoj običajni mir. Ko je šel mimo možakarjev, jih je namesto pozdrava le nekoliko ošinil s svojimi drobnimi očmi, ki so pijano zaspane migetale med zanemarjeno brado in klobukom potlačenim na obraz.

Kaj je Štef videl v pogledu pijančka, in v njegovem dobrodušnem nasmehu, to je vedel verjetno samo on. Vsekakor je v žaru debate, na vrhuncu jadikovanja zaradi vseh hudih reči, čisto po svoje razumel mimiko in pojavo neškodljivega potepuha. Planil je na drobnega deca, ga zgrabil za ovratnik in nakar sta zahvaljujoč maliganom oba skupaj telebnila na sredo oštarije.

»Ti se boš meni smejal! Baraba ničvredna! Ti?« je vrelo iz Štefa!

»A si sploh kdaj v življenju kaj koristnega počel? Ali v življenju kaj delaš!«

Ostali možje so bili že pripravljeni, da planejo med pretepača in ju ločijo, na kar sta se slednja sama pomirila. Štefan je na svoje jezno vprašanje očitno dobil odgovor. Pa ne tako kot bi pričakoval. Možiček se ni ustrašil in ni zagnal nikakršnega kravala. Čisto mirno je pogledal grobijana naravnost v oči in polglasno nekaj rekel. Štefan je v sekundi izpustil klošarjev krageljc, se postavil pokonci in na noge pomagal tudi njemu. Tiste razcapane cunje mu je poravnal in izgledalo je, kot da se mu je brez besed, nemo opravičil. Poklapano se je sesedel nazaj za svojo mizo in naročil rundo. Pri tem je nedvoumno pokazal tudi na tistega v kotu in natakarica mu je postregla s šnopcem.

Vzdušje v prostoru se je umirilo in počasi se je zaslišal normalen vrvež gostilniške debate. Pa vendar je nekaj viselo nad dogodkom.

»Le kaj ti je takega rekel stari !?« Se je nazadnje le opogumil Mirko!

»O porkaduš!« je hripavo in še vedno presenečeno odgovoril Štefan!

»O mater mu … rekel je, da, da … da vreme rihta!«

  • Share/Bookmark

Veseli december

30.11.2017

Ko sem zagledal tisti zadnji, čisto popolnoma zadnji novembrski listek, sem vedel. Samo še enega odtržem, potem pa je tukaj. Potem je tukaj življenje. Zaplesale so mi pred očmi najlepše slike, barvne in glasne. Prepletala se mi je radostna glasba z najbolj mamljivimi vonjavami, vse skupaj pa mi je blagodejno pogladilo s svojo svežino hladno pivo, ki mi je ob vsem steklo po grlu. Zamižal sem in skladno s svojo domišljijsko situacijo z napol odprtimi usti strastno zastokal … v tem trenutku sem bil iz bližnje okolice opozorjen, nekako v smislu, da se vedem zelo čudno in sem nemudoma odprl oči, stresel z glavo in dovolil, da se vsaj na zunaj zresnim in normaliziram. A vedel sem, da je to, to … vedel in videl na tistem koledarčku, ki je visel pred mojim nosom. Postrani in neugledno stanjšan, vendar za najbolj zaželeno številko. Prvi! Prvi in dvanajsti! December. Veseeeeli december!

Za zadevo sem zagrabil takoj naslednji dan. Kot prvo, sem dal v lonec nekaj domačih klobas. Mora zadišati po kolinah. Tak čas je. Za vsak slučaj sem pri vaškem dobavitelju naročil še eno rundo mesnine. Veseli mesec ne traja samo nekaj dni. Prmejduš. Nekaj klobas sem odnesel tudi v bife. Tam smo jih malo pozneje degustirali ob pivu. Po navadi v decembru vsak od omizja vsaj enkrat prinese svoje mesnate pridelke v pokušino.

Seveda sem mislil, da bi ostal bolj na kratko. Pijačo ali dve ob frišnih klobasah. Saj veste. Mesec je kljub vsemu dolg. Ne moremo že prvi dan doživeti vsega. Pa je prišla tretja pijača, pa četrta. Potem je prišla tista znana runda, ko imajo možgani še zadnjič možnost, da prevladajo nad čustvi, ki so si ravno v tistem trenutku zaželeli razvrata in norije. In možgani, z vso svojo resnostjo in togostjo spet, kot že tolikokrat, niso imeli kaj prida možnosti! In pozneje ko je bila ura deset pa enajst pa potem, ko sploh ni bilo več danes …

Saj bom pa menda ja deležen razumevanja, sem bil prepričan, ko je ura ušla tisti večer, pa naslednji pa cel konec tedna. Saj smo pa ja v taveselem času. To pa ni vsak dan, mislim vsak mesec.

In posvetile so se lučke na ulicah, pisani napisi in utripajoče reklame. Slednje so me zasipale z vseh strani. Kot bi se same ponorelo množile, so se drenjale v nabiralnikih, na okenskih policah, drdrale so jih radijske spikerice in po telefonih so z njimi ljudi nadlegovale najete študentke. Hvala bogu!

Hvala bogu. Tak čas je. Naj začutim, na kaj sem čakal tako dolgo. Kaj pa sploh pomeni denar? Kaj ne poznate tiste stare modrosti …. D’nar bo še, nas pa ne bo več. In sem požiral vse ponujene dobrine. Po ulici, ki je oscilirala v pisani svetlobi, dedkih v rdečem in jinglbelsov v vseh mogočih izvedbah, sem blodil kot uročen. Nakupil sem darila, jih odnesel v prtljažnik in se po ulici spustil po drugi strani. Druge stojnice so tam migetale v svojem razkošju. Kmalu sem imel spet polno naročje. Kupil sem lesene jaslice, trideset metrov kitajskih lučk in ogromno lectovo srce. Pri naslednjem štantu sem srknil že peto ali šesto medico in pri sosednjem nadaljeval s kuhanim vinom. Srce je bilo že malo ukrušeno. Jaz pa tudi. Nabavil sem nekaj še pri tipu z bukvami, ženski, ki je prodajala čevlje in pri uličnem slikarju. Ravno sem se stegoval proti nekakšnemu makrameju ali kar si že bodi, kar mi je ponujal prodajalec izdelkov iz vrvi … ko me je od zadaj ustavila roka in mi pojasnila, da je pa res dovolj. Vesel, kot se času pritiče, sem nekako ubogal in zaključiil za ta dan. Veselega decembra je bilo pred mano še cel kup!

Klobase sem pri kmetu naročil še dvakrat, hladilnik napolnil s salamami in suho vratovino. Na mizo sem slavnostno montiral cel pršut. Po hiši je dišalo, na štedilniku se je cvrlo in peklo. Odpirali smo pivo in vinske buteljke brez omejitev in mej! Ura že zdavnaj ni bila več predmet razprave. Do srede meseca sem z veliko težavo in veliko domišljije z izgovori in pojasnili speljal še nekaj šihtov. Tip, ki sem mu želel pojasniti razmere in stanje je pust in za veselje in srečo nenavadno nedojemljiv. Zadnje dni pa s tem ni bilo več težav. Tudi če bi bile, jaz zanje ne bi vedel. Težave in problemi so izginili iz mojega razmišljanja. Sektorje, kjer so bile po navadi štacionirane te turobne misli, so zasedli mehurčki in pivska pena. Malodušje je odplavalo na potokih pijače, tegobe in skrbi sem po dobro namazani poti odplaknil v sekret. Še najmanj sem se sekiral okoli denarja. Okoli načrtov s trinajsto, okoli minusov in prekoračitev.

In prišel je vrhunec. Objemi in poljubi, vriskanje in prepevanje. Požrtija in obdarovanje. Na trgu so postavili zvočnike in na hribu pripravili vse za ognjemet. Zagodle so harmonike in trobente, zapokale prešvercane petarde. Objemali smo se in si voščili, se obdarjali in hvalili ta svet. Tudi tisti, ki se v navadnem času ignoriramo ali celo malo preziramo, smo se prijazno pozdravljali.

Skozi steklene poglede se je pred nami majal ta naš lepi planet. Glasilke so počasi popuščale. Hripavo petje je oznanjalo zadnje atome sreče in veselja. Nagnil sem še enkrat na dušek in … Pok! Nekdo je ugasil luč.

Dan je bil meglen in uscan. Ampak bil je že dan. To sem videl samo na eno oko, ki sem ga tresoč in prestrašen na rahlo priprl. Vse je smrdelo po politi pijači. V želodcu se je odvijala neka tercialna fermentacija. Cikcak sem šel na sekret preveriti rezultat teh kemičnih procesov. Nazaj grede sem na mizi zagledal masten krožnik z ostanki klobas in mesnine in s kupčkom gorčice, sredi nje pa ugašen čik. Moral sem ponoviti obisk sanitarij. S težavo, na pol miže sem pogledal na ulico. Moker sneg je upognil veje in pregorele lučke so nemarno visele preko poti. Na pločniku so med velikimi rdečimi madeži organskega izvora, ležale pločevinke, flaše in pisana nesnaga. Hitro sem zaprl polkne in se vrnil na kavč. Še vedno oblečen, razcapan, razkuštran in nenavadno smrdljiv sem se zleknil na ležišče. Glava me je zabolela, da sem pomislil, da sem udaril ob nekaj trdega. Pa sploh nisem. Iz žepa sem izvlekel denarnico, ki me je poleg vseh bolečin žulila med mojim počitkom. Prazna! Nekaj kartic … Kako že gre tista modrost? Nas ne bo več, denar … Jebemti, jaz sem pa še. In to kakšen?

Moje misli so bile temne, kot rit starega zamorca sredi neosvetljenega tunela. Solze so mi stopile v oči. Ko me je spet štihnilo nekje v sredi glave, sem pomislil na najhujše … Ničesar se nisem mogel spomniti, kar je povzročilo mojo nesrečo, le nekje čisto v ozadju, se mi je bledo zmedeno narisal spomin na neko roko, ki mi ni dovolila, da bi kupil štrik!

  • Share/Bookmark

Ah, medo!

20.11.2017

Zase ne vem prav dobro, kdaj sem se uspel v življenju kaj prida naučiti. Nimam s tem v mislih življenjskih izkušenj in modrosti. Čisto tako sem mislil, podatkov, znanj, vsega kar te dela široko, razgledano osebo. No, nekaj sem se že, kaj prida globoko pa nisem prodrl. Res da včasih razturam v kvizu triviador, celo v tujem jeziku, ampak velikokrat me pa tudi kakšna mona razsuje v nulo. Pa pustimo to zaenkrat.

Zagotovo nekaj tudi vem in znam. Ne vem čisto natančno kaj in kako, ampak nekaj že. Vem na primer, da je nekoč davno živel tip z imenom Sokrat, ki je gladko priznal »da nič ne ve«! Resda je tip, da je nekoliko ublažil svojo drastično ugotovitev, bolj potiho dodal še to, »da drugi pa še tega ne vedo, da nič ne vedo!« ampak vseeno mu je treba priznati, da se je nadvse skromno spustil na zelo trdna tla. Še ena od maloštevilnih filozofskih modrih dognanj, ki mi je ostalo v spominu in je delo enega naših rojakov, mi daje nekaj malega upanja, da moj kompjuter pa le ni čisto popolnoma prazen. Gre za teorijo krogov. Dec je potuhtal, da ima človek na začetku dva kroga. Eden je krog znanja, drugi pa krog neznanja, nevednosti. Potem se človek nauči nekaj stvari. Takrat se krog znanja poveča. Prav tako se poveča tudi drugi, ta butasti krog. Ampak glej zlomka, ta se poveča veliko bolj, kot tisti ta prvi. In tako to traja v nedogled. Ko si z muko nekoliko povečamo znanje in vedenje, se nam drugi krog napihne v neizmerne dimenzije.

Jaz se sicer v kakšnih filozofskih teorijah in resnicah ne drznem iskati. Vseeno pa sem definitivno lastnik ogromnega kroga številka dve! Zadnje čase sem se v njem celo popolnoma ustalil. Mislim, da bi moral počasi prijaviti novo stalno prebivališče. Namesto Sv. Barbare 8, bi mi v osebno napisal Krog št. 2 . Prvič, ko bom kaj skakal po upravni enoti Idrija, bom pobaral uslužbenko, če je mogoče to urediti.

O čem vse ne vem prav popolnoma ničesar in česa vse niti slučajno ne razumem, se mi zdi, da skoraj nima smisla razpredati. Kam bi to sploh lahko peljalo. Ljudje morajo govoriti in pisati o stvareh, ki o njih vse vedo in jih razumejo tako dobro, da lahko poučijo druge. Ali pa jim vsaj dajo misliti. S tem, kako ti nekih problemov nikakor ne uspe dojeti, s tem pa res ne moreš pomagati nikomur. Anedares?

No, pa eno stvar bi pa vseeno izpostavil, čeprav zaradi mojega že omenjenega neznanja z mojim nakladanjem ne boste kaj prida na boljšem. Nič kaj zelo se, na primer ne spoznam na medvede. Dobro, vem, da je to v pravljicah, risankah in slikanicah ljubko bitje z okroglimi ušeski in igrivimi očmi. Tako zelo je mil in prijazen, da ga v pomanjšanih, mehkih, toplih oblikah polagajo v posteljice majhnim otrokom, da slednji z njim v objemu lažje utonejo v globoke sanje.

V resnici medo seveda ni tako prijazen. Domnevam, da si tega niti ne more privoščiti, saj prijaznost v krutem resničnem svetu ne pride dobro skozi. Tam zunaj je medved pravi grobijan. Sicer pa, kakšen pa naj bi bil s svojimi kilami in dvometrsko postavo? V svoji osnovi je nekakšen vsežer. Poje veliko rastlinske hrane, ne brani pa se tudi bolj mesnatih specialitet. Domnevam, da glede gastronomije niti nima zelo hudih kriterijev, saj s slastjo pospravi tudi še tako gnilo mrhovino. Vsled vsega tega domnevam, čeprav je to verjetno zelo nepomembno, da mu stalno močno smrdi iz ust!

Vendar pa vse te njegove, v naših očeh nekoliko manj simpatične lastnosti niso nikakršen problem dokler jih prakticira nekje v svojem lastnem okolju, tam kjer je njegov tradicionalni dom. Ker pa smo mu ljudje s svojimi kapricami, kot so ceste, tiri, daljnovodi in podobno, nekoliko okrnili medvedjo domovino, obvezno nastane neskladje med našimi civiliziranimi na (raz)vadami in njegovimi primitivnimi manirami. Ko to stanje postane bolj razširjeno, takrat minister s svojimi svetovalci izračuna koliko je preveč teh kosmatih nerodnežev, število javi na jagrsko komando in eko! Pok, pok in zadeva je rešena.

Seveda ne! Niti slučajno ni tako enostavno. Takrat namreč, ko mediji objavijo koliko teh neskladij bo treba odstreliti, takrat se začne debata. Ma kaj debata. Boj. Na eni strani ljudje, ki jim medvedi rogovilijo po dvorišču, koljejo ovce, obračajo kontejnerje s smetmi in razdirajo čebelnjake in na drugi strani ljubitelji narave iz najbolj urbanih središč, ki to regulacijo primerjajo z epohalnimi pokoli iz zgodovine, jo poimenujejo nizkotno morijo brez primere in še vse drugo kar jim zločestega pade na pamet. V glavnem, zgleda tako ultra dramatično, da smo po nekaj dneh kar presenečeni, ko vse skupaj potihne in svet teče dalje.

Jaz pa, če že trdim, da nimam pojma, sem še veliko bolj kot zaradi problema z nekaj sto kosmatimi zverinami, presenečen, ko se svet ustavi pri eni sami. Tristo medvedov, kakor se že domače sliši, ni posebno zanimivo za vrlo politiko slovensko. Ne, oni si izberejo enega. Velikega, močnega, lepega. Dajo mu ime. Medo na primer. Tako ga literarno poosebijo, da v nekaj dneh zleze pod kožo slehernemu prebivalcu dežele. In iznenada dobijo ljudje občutek, da se na tem enem medvedu vaga čisto vse. Levo in desno, črno in belo, dobro in zlo. Težko razumejo zakaj je ta eden od mnogih medotov tako pomemben. Zakaj je za ene tako zelo važno, da še naprej lahko lomasti po dvoriščih in zakaj drugi niti slučajno ne bi prišparali metka, ki so ga namenili zanj. Potem, ko se eni in drugi obesijo na ubogo bitje, začnejo tako vehementno razglašati svoje prepričanje, tako pretirano poudarjati in kriče zahtevati rešitev problema, da medo v vsej zmedi kar nekako izgine. Njegova usoda neha biti pomembna in njegova vloga zelo zelo stranska.

Tako tudi medo nastopa v prispevkih na teveju, na naslovnicah cajtengov samo prve dni. Potem s svojo negotovo usodo vred ponikne v neznano brezimno stanje, zamenjajo pa ga nam tako znani frisi, ki opletajo s svojimi napiflanimi floskulami, ki v njih niti slučajno ni zaslediti, da o medvedih nimajo pojma od pojma.

Bogve ali se najde takrat še kdo, ki bi ubogo zverino pobožal po črni glavi, jo prijazno pogledal in spodbudno rekel »Ah, medo!«

LP

  • Share/Bookmark

Bla bla

1.11.2017

Čeprav vprašanja v stilu »ali ti je treba riniti vsak dan v oštarijo? »A bi bilo konec sveta, če te kakšen dan ne bi bilo naokoli?« in podobno, pregovorno pritičejo kakšni sitni babi, si jih lahko postavi človek tudi sam. Pa tudi če ne ravno z namenom, da bi nekaj velikega spremenil v svojem življenju ali kaj podobnega. Lahko tudi čisto tako analitično, v stilu nedeljskega, rekreativnega psihologa.

Ne bom ponavljal kakšnih davno dognanih tez o genih, ki so decu ostali iz prazgodovinskih časov, ko so samci človeškega tropa lovili zobre in podobna bitja s čim večjo hranilno vrednostjo in čimbolj kosmatim kožuhom, po bolj ali manj uspešnih jagrovskih podvigih pa so sedeli okoli ognja, kjer so tudi smodili dele plena in glede na svoj primitivni nivo jezika in artikulacije, o svojih podvigih preprosto razpravljali. Ne, o tem ne bom. Kaj tam počnemo zdaj, je tisto o čemer sem nameraval tuhtati. Pa mi je bilo kmalu nekoliko žal. Veste zakaj. Seveda zaradi rezultata moje analize. Ugotovil sem namreč, da nas k temu neskončnemu, vsakdanjemu druženju vodi predvsem ali pa samo želja po klepetu. Dobro, pri slednjem je treba poskrbeti, da se grlo in glasilke ne izsušijo, ampak to je samo spremljevalna aktivnost, ki bi jo zlahka opravil doma.

Sicer je ravno govor ena od tistih reči, ki delajo človeka nekoliko višje bitje in ki so mu v preteklosti omogočile razvoj, rast in širitev. Pa tudi tako na splošno je pogovor med ljudmi takšna pomembna, nepogrešljiva, velikokrat celo blagodejna dejavnost. Vendar pa obstaja še en aspekt, ki pa nikakor ne gre skupaj s temi prijaznimi značilnostmi govorjenja. Gre namreč za nekaj, kar sem pogosto kritično obdeloval v svojih malih zgodbicah. Govorjenje, blebetanje, nakladanje namreč, ki je samo sebi namen. Pa ne le to. Spretni gobezdači so uspeli pogosto postaviti ravno to svoje ropotanje, pa ne glede kako brezrepo in brezglavo je bilo, na nekaj stopnic više od konkretnega dela, od pravega fizičnega premikanja stvari, od vsega po čemer si moraš umiti roke in zaradi česar moraš zvečer prenašati muskelfiber ali bolečino v križu.

Pa ne mislim tega kar tako počez. Ne, seveda se je treba o stvareh pogovoriti, jih splanirati, nenazadnje mora tudi neko komandirati in konkretno ukazati kako in kaj. Vendar pa me že zelo. Zelo dolgo spremlja nepremagljiv občutek, da se zraven maloštevilnih ljudi, ki prevzamejo odgovornost za svoje besede in se z njimi izpostavijo pred drugimi, šlepa cel kup modelov, ki jim ni niti posebno v interesu, da bi bile njihove besede pomembne, celo to ne, da bi sploh kaj pomenile. Glavno, da zapolnijo prazen prostor in tako opravičijo prisotnost govorca. Slednji tako ali tako lahko po končanem »delu« poda izjavo v stilu črnovrškega ljudskega odbornika, ki je po skoraj celodnevni razpravi o začetku gradnje vaške mlekarne svečano objavil :« Vse je zmenjeno, samo dogovor’t se je še treba!«

Potem, ko se je naš svet spremenil iz tistega, demagoškega v bolj oprijemljivega, v svet akcije, odgovornosti, konkretnih učinkov in naravno-tržnih zakonitosti, smo pričakovali, da bo s to vrsto ljudi šlo počasi navzdol. In tu mi je še posebno vzelo sapo. To se sploh ni zgodilo. Še vedno so tu. Prilagojeni seveda na novo realiteto, na nove življenjske pogoje. Prilagoditve, ki so zanje druga bitja, človeške ribice in gorski svizci potrebovali milijardo, ma kaj milijardo, najmanj milijon let.

»Le kaj imajo toliko za povedati drug drugemu?« se je Francelj spraševal medtem, ko je vstavljal komade v svojo mašino. Kos noter, zelen gumb, kos ven, malo spihovanja, čiščenja in spet in spet. Že uro, še bolj verjetno uro in pol je opazoval svojega šefa, glavnega kontrolorja, mladega tehnologa in direktorico, ki so tiščali glave skupaj. Na koncu prehoda, komaj toliko daleč, da ni slišal njihovih modrosti. Niti takrat ne ko je kdo od njih povzdignil glas in pri tem zakrilil z rokami.

»Kam si se zagledal?!« ga je iz teh misli stresla sodelavka. Barbi, luštna punca, ki sta kdaj z njo delala skupaj in med delom seveda tudi pokomentirala svet in življenje. Tudi tokrat sta rekla besedo ali tri. Ona malo bolj sproščeno in nasmejano, saj je bila njena glavna pavza, Francelj pa malo bolj nervozno. Ni mu namreč ušlo, da ga šef kljub neprekinjenemu razpravljanju v omenjeni skupini, vsake toliko ošine s svojim sitno strogim pogledom.

»Tukaj nisi zato, da bi klepetal!« mu je pričakovano siknil pol ure pozneje, ko so pomembni vodstveniki le zaključili svojo razpravo. Zgledalo je, da bo ostalo samo pri opozorilu in bo delovodja odšel takoj naprej pa Franc tokrat ni mogel biti tiho! »Tudi vi ste kar na dolgo pomodrovali!« se je obregnil ob poldrugo uro njegove modre razprave. Joj, da le ne bi storil tega. Iz sitneža se je vsulo besed o odgovornosti, strokovnost in bog ve čem še. Pri tem je enkrat širil roke, drugič jih stiskal v pesti in nazadnje nastavil dlani kot konjske plašnice na svoj ksiht. Nedvomno je povedal Franceljnu, da mora sam misliti, gledati, načrtovati zelo na široko, da je odgovoren za veliko stvari in da je on kot delavec veliko preveč ozkogled. Predvsem pa, da ne razume kako pomembno je to, da so se vse dogovorili.

In za piko na i je rekel še nekaj, kar je Franca pa res dotolklo. Prej kot je šel je z enako modrim in pomembnim tonom dodal:

»Nar’dil boste pa že!«

V tisti sekundi se je proizvodni delavec Franc odločil. Danes bo šel po šihtu v oštarijo. Ampak tokrat pa zares .. pit!

  • Share/Bookmark

»Mater, okradli so me!« je bilo prvo, kar me je kot prvo prešinilo, ko sem zjutraj pogledal v svoj prazen takvin. Tak dramatičen vtis je zelo pogost, ko po celovečernem žuranju, ko letijo runde, ko tisti drobiž izgubi svojo nepomebno vrednost in nam potem drugi dan ni jasno, kam je šlo vse skupšaj.

Ampak to je samo ena od situacij, ko pomislimo ravno na krajo. V bistvu je ta celo malo hecna in ni v kontekstu ostalih, saj smo za osiromašeno stanje krivi povsem sami. V večini drugih pa smo predvsem in samo uboge žrtve. »Saj vsi samo kradejo!« je stokrat slišana ugotovitev. Pa naj gre za govorjenje o direktorjih ali morda o političnih kandidatih.

Takšno razmišljanje se zdi na prvo uho tako, bolj gostilniško, bolj obrobno, majhno. Vendar pa še zdaleč ni tako. Na vseh, tudi na najvišjih nivojih, se najpomembnejše stvari dogajajo ravno zaradi te taiste stvari. Menjavajo se vlade, vodstva velikih podjetjih, celo države se menjujejo, spreminjajo odcepljajo predvsem zato, ker se skupine ljudi počutijo, da imajo vsega premalo na račun nekih drugih, ki so si pridobili preveč. Zaradi tatov torej, jim mater tatinsko.

No, mogoče včasih, tako je bilo tudi v naših krajih v začetku devetdesetih, osamosvajanja, osvoboditve in podobne epohalne reči, protagonisti vsaj poskusijo oplemenititi in podkrepiti s čustvi, kot je na primer patriotizem, domoljubje in pogosto ali predvsem tudi vera, religioznost. Ampak to so predvsem sredstva za animiranje mas. Ko se je v našem primeru polegel prah silnih srčnih osamosvojitvenih čustev, nam je ostal predvsem tisti, že prej stalno prisoten argument. Saj veste, kaj imam v mislih. To, da so nam vse pobrali. Mi, siromaki smo delali kot »žvau«, redili so se pa drugi. Fuj! V kaj se je pozneje to plenilsko obdobje spremenilo pa tudi vemo. Potem so šele prišli ta pravi majstri.

Če za hip pozabimo na največja žarišča, kjer se dogajajo hude grozote, kjer dnevno umirajo ljudje predvsem zato, ker se je nekim tipom zahotelo, da bi pri koritu zamenjali tiste, ki so tam zdaj, potem lahko omenimo nam bližnje dogajanje. Katalonija. Vsi, celo Katalonci sami, zelo radi poudarjajo, da so nam izredno podobni. Da so ravno tako željni svobode, neodvisnosti …. Predvsem pa bi radi sadove svojega dela obdržali zase. Ne pa da jim jih pred nosom speljejo neki drugi, Neki požrešni tujci.

Tako lahko zlahka ugotovimo, da je ravno kraja tista, ki goni ta svet. Ravno tako kot je bilo v preteklosti, v zgodovini. Največje sile, najbolj razvite države, kjer bizarno načičkani dvorjani v starodavnih palačah igrajo vlogo iz nekih drugih obdobjih in dajejo vtis, da je njihovo bogastvo plod modrosti in dela ali pa kvečjemu dano od boga, ja, ravno one v bistvu še vedno živijo od rente iz časov, ko so oplenili večji del sveta. In ravno tako kakopak, na nekem drugem koncu po smeteh brskajo tisti »taokradeni«, ki še po stoletjih, ali pa zdaj še manj, nikakor ne pridejo k sebi.

Kaj pa mi, navadni ljudje. Kaj je z nami? Če se lotimo debatirati o takšni temi, vam z gotovostjo trdim, da bo vsaj eden, če ne kar vsak, stisnil pest, mogoče udaril po šanku in se brez dopustitve kakršnegakoli najmanjšega dvoma pridušal, da ni v življenju ničesar ukradel. Nikoli in nikdar. Dobro, kdaj je že kaj vzel, recimo v fabriki, ampak tisto ne šteje. Posebno ne v naših krajih, kjer smo imeli takšne vrste fabrik in podobnih ustanov, da je bilo že itak vse naše. Poznal sem primer, ravno v tovarni, ki je bila poleg vsega takšne vrste, da je bilo vedno pri roki kaj koristnega kar bi prišlo prav doma. In marsikaj se je znašlo v žepu. Bil pa je tam zaposlen tudi zelo zagnan vratar, ki je svojo vlogo jemal, za tiste čase nenavadno resno in je bil sposoben celo zahtevati, da kdo taiste žepe izprazni. Celo pretipal je kakšnega. Mislim!!! In tako so dedci ob dveh korakali proti kapiji in šele takrat so videli kateri od »vahtarjev« je tisti dan v vratarnici. In tisti ko so tam ugledali tahudega vratarja, so bile police vzdolž tovarne polne šravfov, svedrov, elektrod in podobne šare. Kot bi tam nekdo organiziral bolšji sejem.

Ja, če zanemarim, da ni isto, če ukradeš celo fabriko ali pa le par vijakov, da ni vseeno ali gre za malenkost ali pa zaradi človekovega početja trpi cel kup ljudi, zlahka ugotovimo, da je tatinskih prstov dovolj čisto vedno in povsod.

In še bi lahko modrovali o tem. V nedogled. Ampak, ne bom vam več kradel časa!

  • Share/Bookmark