dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'Izpod prahu'

RALLY

14.10.2011 · 8 komentarjev

V Idriji danes vlada nekoliko izredno stanje. Po ulicah, ki so po večini zaprte za promet in moraš poznati skrivne prehode, da se kam prebiješ, grmijo dirkalniki, na vsakem vogalu stojijo varnostniki v oranžnih lajpčkih in povsod je polno ljudi. Jaz tam ne mislim delati posebnega drenja. Najbolje, da kar takoj povem, da nisem kakšen fan in da me avtomoto športi nikoli niso posebno pritegnili. Tako je pač. Kljub vsemu pa sem enkrat davno, v predprejšnjem desetletju za Platntaf napisal iz rallya, ki je v tistih letih vsak dan potekal v bližnji okolici, sledečo »reportažo«.

RALLY

Drugi teden domnevno naj-lepšega meseca v letu ( mogoče tako pravijo, ker takrat dobimo regres) je bil prav poseben čas. Med ljudmi je vladalo neko naelektreno psihično stanje velikega pričakovanja. “Seveda! Konec tedna bo RALLY!” Po gostilnah, tovarnah, pisarnah in po vseh običajnih klepetališčih je bilo to prevladujoča téma vseh debat. Če je človek slučajno žrtev tako strašne anomalije, kot je npr. popolno ne zanimanje za avto-moto šport, je imel v teh dneh siromak hude težave z navezavo stikov s soljudmi. Bil je odrinjen vstran, deležen zaničljivih pogledov in pomilujočih opazk. Edina kolikor toliko sprejemljiva varianta je bila, da se kar najhitreje pouči vsaj o osnovnih stvareh in se na pamet nauči nekaj imen nekaterih glavnih zvezdnikov in podatkov o njihovih dirkalnikih. S temi ukrepi je izpolnil čisto osnovne pogoje za minimalno vključitev v družbeno dogajanje.
Rally se je tokrat dogajal izključno po naših krajih in po naših cestah, predvsem tistih, ki peljejo po vaseh in med osamljenimi polji, se pravi po tistih , ki so jim trase zakoličili že pod eno od davnih okupacij. Seveda se moram strinjati, da je bila to dobrodošla poživitev športnega vsakdana, ki od pogina legendarne idrijske košarke v teh krajih ni ravno živ. Malo sem tuhtal čemu se je cela zadeva skoncentrirala ravno v tej luknji . Dobil sem vtis, da gre predvsem za odškodnine, posebno tiste za pojav makadama v njivah in njiv na cestah. Seveda ne maram oporekati morebitnim ostalim dejavnikom, ki so s pomočjo pravega športnega duha pripomogli k organizaciji tega relativno velikega dogodka. Vsekakor se je Idrija izkazala kot dovolj gostoljubna za ta spektakel. Svojo gostoljubnost je sicer pokazala v nekaterih segmentih na zelo specifičen način. Posebno v petek, na dan tehničnih pregledov je bilo veliko obiskovalcev nepričakovano obdarjenih z listki za mandatne kazni, predvsem zaradi parkiranja pa tudi drugih prometnih hudodelstev. Sicer pa se uspešnost turistične ponudbe tako ali tako ponavadi meri z denarnim učinkom in ni pomena sedaj biti pikolovski. Nekateri so svoj denar pač zapili in zajedli, drugi pa so ga “transferirali” v občinsko ali državno kaso po krajši poti.
Na dirkališče sem se odpravil v soboto. Kar takoj sem opustil možnost, da bi poročali o RALLY-u s športnega oz. tehničnega vidika. Bolj sem se posvetili sociološkim prvinam. Vtis je name napravilo že takoj ob prihodu nenavadno veliko število in močno raznolika sestava občinstva. Seveda ne morem opisovati gledalcev vsevprek. Nekako sem jih razvrstil v tri kategorije. Kot prvo gre omeniti del gledalcev, ki očitno poznajo zadevo prav do obisti. So pravi entuziasti in poznavalci. Budno spremljajo vsako vozilo. O voznikih in njihovi tehniki vejo vsaj toliko kot vozniki sami. Spoznamo jih po strumni, trezni drži in gledanju zviška na laične opazovalce. Tihi so, le tu in tam lakonično odgovorijo raji na kakšno tehnično vprašanje, ki je bilo pač samo po sebi umevno postavljeno njim.
Druga kategorija, najbolj številčna, je sestavljena iz vsehsort ljudi, ki so na obronkih ob cestah iz vsehsort motivov, predvsem pa zato, ker so tam vsi ostali. Tu so cele družine z babicami in vnuki vred. Spoznamo jih po tem, da postanejo zdolgočaseni in naveličani po prvih desetih najmočnejših dirkačih in po tem, da stalno kričijo na otroke, ki se vse bolj korajžno sprehajajo nevarno blizu ceste.
Tretji, ti so tudi zame uganka. Se namreč zelo samosvoje obnašajo. Nekateri vpijejo ali pojejo, drugi spet spijo, tretji so budni ampak gledajo ravno v nasprotno smer od pričakovane, spet četrti ne vedo točno kje so in kateri je aktualen letni čas. Običajno spremljajo dogodke od prve do zadnje minute, za rezultate pa morajo pogledati v nedeljo na teletekst. Bog ve kaj je z njimi.
Tako sem, naj mi bo oproščeno, obdelal večino ljudi. Opazil sem pa še eno, vsem skupno zanimivost. Daleč največ navdušenja so ljudje pokazali takrat, ko je ubogim mojstrom volana šlo vse skupaj najbolj narobe. Če ga je zavrtelo, kot balerino. Če je zapeljal v grmovje. Če mu je odtrgalo kolo ali se mu nemarno pokadilo izpod pokrova. Nenavadno, toliko truda so vložili, da bi imeli čimbolj brezhibno vozilo, da bi čimbolj brez napak prevozili ovinke in da bi čim hitreje in čimbolj celi prihiteli na cilj, sedaj pa to!?!
Tega si ne znam prav razložiti. Imel sem namreč prijatelja, ki se je zelo zavzeto učil igrati kitaro. Nekako je prihranil jurja mark in si nabavil električno fenderco z ostalo opremo in cele dneve prebiral strune, se učil akorde in solaže. Družbo je čisto zanemaril. Po letu in več trdega dela je prišel zanj dan D. Pred fascinantnim avditorijem je imel svoj prvi nastop. Ko je prišel čas za njegov solo, se je začelo. Že si je nadel zamaknjen izraz , ki pritiče pošteni rokerski solaži in pritisnil z nogo na pedal, ko se mu je snel pas. Kitaro je ulovil a zgrešil pravo pedalo, prijem za tri polja in obenem utrgal eno ali dve struni. Hrupa, ki je nastal ne gre opisovati. Ampak, da bi s tem vzbudil pri občinstvu navdušenje in odobravanje? Ne, o tem ni bilo sledu. Ljudje so se predvsem smejali, tisti zlobni so žvižgali, deklice, ki jih je hotel še najbolj očarati, pa so zavijale s pogledi. Res nenavadno, kako različne pristope imajo gledalci.

No, pa če se vrnemo na Rally! Za piko na i sem sklenil še poiskati kakšnega aktivnega udeleženca. Ker je PLATNTAF lokalni list, sem našel lokalnega zvezdnika. Povprašal sem ga to in ono. Naneslo je tudi , da sem ga vprašal koliko ga ta projekt stane.
“Vse!”, mi je fant brez razmisleka odgovoril,
“vse kar zaslužim in kar nafehtam pri kakšnemu sponzorju, pa je”.
“Potem pa pelješ dva ovinka in nekaj poči v motorju in konec?”, sem poskušal provocirati.
“Včasih “, je mirno odgovoril.
“A ni to neumnost?” , je bilo moje vprašanje. Opazil sem, da bi to misel moral obdržati zase, saj so mi pogledi relista in druščine opozarjali, da je ura pozna in da bi se mi lahko začelo muditi domov.

Kakorkoli pač že, RALLY se je končal. Na cestah se je v naslednjih dneh dalo opaziti mladeniče z izrazitimi dirkaškimi sposobnostmi, ki jim le začuda ni uspelo priti noter. Nekoliko je rally odmeval še nekaj dni tudi po vaških gostilnah, saj so se vse debate vrtele okoli tega. Govorci so bili zelo slikoviti in so vse doživljaje karikirali z zvočnimi efekti, ki so opisovali grmenje navitih motorjev in škripanje gum. Ko so tako prdeli z ustnicami in hreščali s hripavimi grli, se mi je oglasila še ena misel; Škoda, da ni bila ta množica na koncertu (npr. kakšnega okteta). Kako lepo bi prepevali in gostoleli še ves naslednji teden.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu · Mislmreskrneki

TRENUTEK

7.04.2011 · 11 komentarjev

Trenutek si vzamem za svoje misli,
trenutek,da najdem se s tvojim pogledom.
Da srečam jih spet…te tvoje oči.

Ko jutranje sonce pronica med bukve,
se svetloba v pramenih zabode v meglice
in ko solze počasi s pajčevine spolzijo,
se dvignejo megle in nov zraste dan.

A tvoj drobni pogled ne rojeva mi dneva,
skozi zenico mojo v globino prodre,
in kot dolga in tanka zlata bodica
v nekaj mehkega tam se zadre.

Z roko zamahnem,nov kozarec naročim
vsemu zasikam v sebi kletev v spremljavo,
eno primerno za pobeg iz trenutka
nazaj v modro pivsko razpravo.

A vem,da nek drug trenutek me čaka
s svojim želom,
da pridem ………
in najdem tam spet nek drug tvoj pogled.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu · črkar

SMRT SPOMINA

4.09.2010 · 16 komentarjev

Enkrat sem razmišljal,tako,
vmes med drugimi rečmi
in se spomnil nekega spomina.
Glej ga,barabina,kam se je skril
se potuhnil,zaspal,pa tako je bil živ.

Pa bil je videti dober spomin,
tak večen in neuničljiv,
takrat,ko sem nehal prositi
in(kar dobro)igrati bedaka,
ko sem se sprijaznil,da me svet je porazil,
da me je zafrknil in da bom verjetno kar crknil.

Potem sem začel skrbeti za druge reči;
take navadne,za navadne ljudi;
V mrazu jeseni sem kupil obleko,
za golaž ob treh sem kupil malo mesa,
po hodniku nalepil sem bele tapete
popazil otroke,zvečer spustil rolete,
v tovarno sem hodil z dneva v dan
in včasih v soboto sem bil pijan.

Potem sem enkrat razmišljal,
tako,vmes med drugimi rečmi,
glej hudiča,tu je ta spomin,
tu notri je zaspal v temi mrknil.
Saj konec koncev,moj spomin,
ne jaz,le ti si crknil.

Če kdaj kakšen bog čas
v mladost spet premakne,
ne bom več spravljal v mlado dušo spominov.
Ko bo odšla,ga bom dal v slovo
z nasvetom naj si ga nekam vtakne.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu