Ena o nasilju

25.11.2013

Ob dnevu posvečenemu nasilju nad ženskami si ne morem kaj, da ne bi nalepil te zgodbe.

Milče kot so mu prijatelji pravili je bil kar pravi naziv zanj. Bil je res kar mila pojava, manjše postave in dobrodušnega obraza. Bil je prijazen do okolja, do sosedov, do prijateljev, do matere dokler je bila še živa in sploh do vseh, ki so ga obdajali. Marsikdaj je seveda kdo znal izkoriščati njegov neborben odnos do življenja in zastonj so mu prijatelji svetovali naj se ne pusti in naj udari kdaj pa kdaj po mizi, saj je vendar dedec in ne baba.
Ne, Milče ni poznal neprijaznih besed in dejanj. Krivico, ki se mu je zgodila je znal požreti. Takrat se je opravičeval sam sebi in iskal izgovore za svojo nepokončno držo. Ko mu je bilo najbolj težko je našel uteho pri svoji veliki ljubezni. To so bile njegove čebelice. Imel je majhen čebelnjak in tam je bil skrben gospodar. Tam je pozabil na stvari, ki so ga morile in zazdele so se mu majhne in nepomembne.
Bil pa je, ne pozabimo omeniti, priden in sposoben možak. Izučil se je in redno je hodil na šiht. Nikoli ni zamudil ali drugače zanemarjal svojega dela. Sodelavci so radi delali z njim in on z njimi . Kaj malo mu je bilo mar, če je kdo kdaj zahteval, da opravi kakšno njegovo delo, če je moral kar prepogosto skuhati kavico ali pometati okoli strojev. Še celo nesramnosti šefa Flavia si ni pretirano gnal k srcu, le tu pa tam ga je imelo da bi…….. takrat je požrl slino in sam pri sebi zamahnil z roko. Se bo že potolažil, si je mislil. Resda, tolažbe bi bil bolj potreben sam.
Tako so minevali dnevi, meseci in leta. Milče si je uredil dom, kupil si je soliden avto in tudi na knjižici je bilo vedno kar nekaj rezerve. Tudi v družbo je rad šel, saj mu prijateljev ni manjkalo. In, seveda, imel je svoje čebelice. Lahko bi rekli, da mu je kar dobro šlo. Vendar pa! Ja Milče je ostal v svoji hiši sam. Precej let po očetu ga je zapustila še mama, ki je skrbela zanj do svojih poznih let. Po tistem je Milče pogosto tuhtal o svoji osamljenosti, ko je stopal po mrzlih praznih sobah. Ja, ni bil več ravno rosno mlad naš junak, bolj štirideset kot trideset jih je že imel. “Ampak ženska? “, se je pogosto vprašal, “kje bom jaz kakšno dobil?”. Po svoje je bilo to res vprašanje. Če smo rekli, da je bil fant plašen in naiven, je to glede žensk veljalo kvečjemu še dvakrat bolj.
“Ta bo prej zbrcal šefa in mu sprašil nemarno rit, kot pa pošlatal babo !”, so ob neki debati pomodrovali njegovi sodelavci.
Ampak, glej vraga, tudi to se je zgodilo. Kako točno je prišlo do tega ni znano. Pravili so, da je Milče iskal ženo preko oglasa, celo to je bilo slišati, da so mu jo preko cajtengov zrihtali brez njegove vednosti. Vsekakor, začel se je dobivati z Zofko. Nekje s Štajerskega konca je prišla. Ni bila posebno privlačna in nekoliko robato je delovala, znala pa je biti prijazna in se prikupiti naivnemu ženinu. Milče je, kot vedno, porinil na stran negativna, neprijazna čustva. Ni se preveč obremenjeval z njeno zunanjostjo in ni dajal posebne cene temu, da Zofka bolj gleda njegovo hišo in avto kot pa njega. Sicer pa Zofa je bila očitno izkušena ženska in kaj kmalu je znala omrežiti Milčeta s svojo pestro ponudbo hinavščine in zlaganih nežnosti. Njuna zveza je v kaj kratkem času privedla Milčeta pred oltar. Vsi njegovi prijatelji in znanci so bili na poroki in menda so zgledali kot bi opazovali športno prireditev in močno dvomili v izid. Od njenih je na poroko prišla samo njena Mati, stara neprijazna babnica, ki je s svojimi namrščenimi očmi še bolj švigala okoli sebe kot njena novoporočena hčer. Imela pa je za mladoporočenca zelo zanimivo in izvirno darilo. Sebe namreč. Tašča se je meni nič tebi nič, odločila ostati pri Miletu in svoji hčeri in ničesar se Milče ni mogel domisliti s čimer bi to upal preprečiti.
Kmalu po sklenitvi njune zveze so se vse slutnje ljudi okoli njega pokazale za upravičene. Zofa je ob podpori stare kmalu oblekla hlače in Milče je bil v svoji hiši vsak dan bolj hlapec in manj gospodar. V začetku je v svojem presenečenju poskusil kaj urediti pa ni šlo. Ko je prvič poskusil s pogovorom, sta obe bruhnili v ponarejen neutolažljiv jok in par dni ju ni več upal obgovoriti. Še enkrat si je pozneje drznil povzdigniti glas. Takrat si obe ženski nista več trudili s pretvarjanjem, ampak sta planili na možička in komaj se jima je umaknil. Ja celo bežati je moral pred ženo. Pravili so celo, da je baba že takoj drugi dan po poroki obrnila ključ v spalnici in da Milčeta ni več spuščala vanjo. Siromak si je tako postlal v drugi sobi. Moral je ubogati odljudni babnici in vse več časa je prebil pri čebelnjaku in tam premišljeval kako neprijazno je življenje do njega.
Pa nikar ne mislite, da je imel pri čebelah mir. Kaj rada ga je Zofa tudi od tam spravil kakor hitro je pogruntala, da mu to veliko pomeni. Ampak ravno glede taga se Milče ni popolnoma vdal in kmalu je opustila namero, da ga odvrne od nepomembnega hobija. Je pa zato v kaj kratkem času imela po svojem okusu urejene vse ostale hišne zadeve. Nase je imela prepisano vse ostalo imetje in pooblastila za Milčetove knjižice.
Ja, naš prijazni neodločnež je postal bednik, da mu ni bilo primere. Imel je ogromno hišo a je bil praktično brezdomec. Počasi tudi prijateljev ni bilo več, saj nesrečnik ni smel in ni več upal odhajati v družbo. Njegovo delo je tudi postajalo vse bolj mučno. Poleg pokvarjenega Flavia se je tudi marsikateri sodelavec rad delal norca iz njega in njegovih težav.
Nekaj pa se je v nesrečniku le začelo spreminjati. Saj je bil še vedno miren in poslušen. Tudi če so se kovači med krohotanjem grobo šalili z njim; “Če ne boš priden, bomo Zofki povedali !”in podobne neslanosti , Milče ni zgubil živcev. Le nekje globoko v njem ga je začelo nekaj razjedati in načenjati njegovo dušo.
In kakor je postajalo njegovo bivanje bolj neznosno in bolj bedno, bolj je postajal miren, zagrenjen in vase potegnjen. Tista stvar v njem pa je vrela in čakala, da bruhne na dan. In zgodilo se je. Nekako slabo se je počutil Milče in kmalu po malici je odšel s svojega šihta in se namenil domov. Tam ga je po vseh dosedanjih čakalo še eno presenečenje. Ko je stopil v hišo, je ugledal nepričakovani prizor. Zofa se je na njegove, kavču valjala z močnim, brkatim dedcem. V svoji strasti ga niti nista takoj opazila. Ko je Zofka uvidela situacijo je zakričala: “Izgini!” Milče je skorajda podzavestno zbežal,a ga je nekaj držalo na mestu. Skozi možgane so mu brez reda in nadzora bezljale misli in spomini na vsa leta, ko mu je življenje jemalo še tiste male radosti. Gledal je Milče široko in stekleno, v resnici pa je gledal nekam vase. “Kdo si , Mile?”, se je spraševal. “Dom so ti vzeli, prijatelje tudi, čast in dobro ime. še kri ti bodo popili. Kakšen človek, za vraga si, Mile moj?” Takrat se je v njem nekaj pretrgalo. Z neverjetno močjo je ustavil visokega dedca, ki se je brez posebnega strahu, ležerno poskusil obleči in odstraniti iz neprijetnega okolja. Milče je spustil nečloveški krik, tipa podrl na tla, ga nekajkrat s pestjo udaril po glavi. Človek se še ni uspel začeti braniti, ko mu je milče planil v črno grivo in mu med strašnim renčanjem odgriznil célo uho z dobršnim delom skalpa vred. Ranjeni prešuštnik je čisto nag kriče zbezljal iz hiše preko celega trga do svojega avtomobila.
Milče je, čeprav krvav in raztrgan, čisto mirno odšel iz hiše. Imel je odločen korak in nenavaden izraz na obrazu. Ja, z Miletom ni bilo nič več v redu. Iz neznanega razloga je odcapljal nazaj proti fabriki. Tudi ko je prispel tja, je kot izgubljen obstal sredi delavnice in niti pripomb in obgovarjanja delavcev ni slišal. Zaslišal je šele Flavia, ki se je približal za njegov hrbet. “Kaj postopaš tod okoli, cepec? Ali nisi nekaj cvilil, da te šraufa po vampu? A te je Zofa poslala nazaj?”, je v svojem slogu zabavljal Milčeta. Ta je takrat na njegovo presenečenje siknil:”Flavio, peder zagamani, jebemti mater pasjo!” in se obrnil. Ko je slišal Milčetovo nenavadno govorjenje in zagledal njegov okrvavljeni obraz, se je sicer prestrašil a je vseeno spregovoril:”No, Mile, besed pa ravno ne izbiraš danes!” “Motiš se,” je hladno odgovoril “ravno danes sem jih dobro izbral”, in zamahnil. To ni bila več tista ubogljiva Milčetova roka. To je bila težka, močna roka, ki je nosila s sabo desetletja žaljivk in krivic. V naslednjem trenutku je počilo, brizgnilo in Flavio se je nezavesten sesedel ob zidu. Zgledal je, kot bi mu sredi obraza zrasel rdeč zmečkan brokoli.
Milče je zapustil tovarno, kot da bi opravil pomembno delo z istim počasnim korakom in pogledom drogiranca. Ko se je približal domu, ga je najprej pričakal nov šok. Na vrtu njegove hiše je gorelo. Bil je čebeljnjak. Takoj je uvidel, da je prepozno, da bi kaj storil in stopil je proti hiši. Zaklenjena vrata ga niso zadržala. Razbil jih je s kosom cevi v nekaj sekundah. Babnici je našel v sobi. Najprej se mu je na pot postavila stara, ki je nekaj poskušala storiti s prošnjo in jokom. Z nekaj potezami je staro spravil skozi zaprto okno in pristala je z zlomljeno hrbtenico nadstropje niže. Zofka se je tresla v kotu in nase vlekla odejo. Bledo in prestrašeno je Mile prijel za dolgo grivo in z njeno glavo razbil veliko ogledalo. Podrl jo je na tla in obsedel na njej. Z roko je poiskal enega izmed velikih kosov stekla, ki so ležali naokoli in ga z nečloveško močjo celega zabil med njena rebra, ga izvlekel in zabil in zabijal še in še ter ga nazadnje pustil v njenem trebuhu in se opotekel do zidu. Zofa je medtem, ko je spuščala svojo pokvarjeno dušo v kosu špegla po katerem so polzeli koščki njenih jeter še lahko videla svoj agonični ksiht. Čisto na robu je še videla Milčeta, ki je sedel pri zidu, se bedasto smehljal in si z drugim kosom stekla mrcvaril žilo na roki.
Policija in reševalci z Milčetom niso imeli težav. Odpeljali so ga iz mesta in nikoli ga niso več videli. Brez težav so mu rešili roko, glave pa mu menda niso mogli. Na Milčeta so ljudje počasi pozabili. V njegovo hišo so prišli tuji ljudje in pogorišča, ki je ostal za čebelnjakom ni bilo več.
Le redkokdaj, leta kasneje se je kdo spomnil nanj. Tako so enkrat možje v gostilni omenili njegovo ime. Bil je december, mesec boja proti nasilju v družini. Po radiu, televiziji in v časopisih so razglabljale dohtarice in učenjakinje o teh nemarnostih in devale v nič može, ki robantijo v svojih domovih in ustrahujejo svoje ženske. Ja, takrat so omenili tudi strašnega Milčeta in niti eden se ni več spomnil, da je bil kdaj prijazna in mila pojava. Ne, on je bil eden izmed njih. On je bil nasilnež brez primere.

  • Share/Bookmark

V deželici, ni bilo nič več tako kot prejšnja leta. Spominjal se je še Janez tistih let. Marljivi so bili njegovi rojaki in veseli.Delali so trdo vse dneve na svojih poljih in majhni so bili njihovi pridelki. Vendar, njihova skromnost in poštenost jih je držala pokonci. In ljubezen. Njihove blede drobne ženičke so jih ljubile in vsem so se rojevali rdečelični kuštravi kričači. Tudi poveseliti so se znali Janezovi rojaki pred leti. Zaplesali in zavriskali so ob harmoniki in vriskanje se je slišalo in fantovska pesem. Radi so popili kozarec domačega vina ob takšnih priložnostih. Ma, kaj kozarec? V resnici so se zaslužene kapljice napili kot krave. Takrat so radi ponosno udarili po mizi in se kdaj pa kdaj tudi malo zmikastili a so se že naslednji dan hiteli opravičevati in gladiti neprijetne spore. Drugače pa se niso prepirali. So pač skrbeli za svoje stvari. Niso se pehali za blagom in veljavo. Zadovoljni so bili s svojimi hišicami in toplino v svojih številnih družinah. V oblast se pa še posebno niso vtikali. “Komanda mora bit” so pogosto rekli in vse je teklo svojo pot. Ja, srečni so bili ljudje v tistih letih.
Dandanes pa slika ni več takšna. Ne, niti približno ne. Marljivost in garanje je zamenjala preračunljivost in potuhnjenost. Glavna in najbolj cenjena aktivnost je uporaba komolcev in jezika. Polja in pluge je prerasla robida. Oženi se le tu in tam kateri in njihove babnice nimajo več tistih prijaznih drobnih pogledov. Predvsem pa nikjer ni več videti otrok. Le tu in tam se kakšen debelinko drži krila svoje matere.

In veselice, kozarec vina med prijatelji? Kakšne veselice neki, kakšna pijača? Škoda se zdi prebivalcem časa in še bolj denarja za takšne neumnosti. Čas in denar je potrebno trošiti za svoj vzpon. In vzpenjali so se Janezovi rojaki po lestvicah v politiki, denarništvu in vsej podobni ropotiji. In vse lestve so vodile le še bolj stran od ljudi. In sreča? Sreče Janez med temi ljudmi ni več videl. Ja, res, standard in demokracija sta prišla med prebivalce dežele.

S takšnimi mislimi se je Janez približal ulici, kjer se je kar trlo ljudi. Pririnil se je nekako do ceste in ugledal strašen prizor. Po poti ob kateri je mrgolelo gledalcev, je peljala žalostna in grozovita kočija. Dva konja sta vlekla voz na katerem je bil v železni kletki privezan možakar srednjih let. Bil je videti zdelan in uničen od pretepanja. Očitno je bil tudi več dni privezan na stebru na trgu, kjer so ga debele branjevke sramotile, ga ljudje obmetavali z gnilo solato in kjer so otročaji scali po njegovih nogah. Janez je kar otrdel od groze. Tudi marsikateri od ostalih prič strašnega dogajanja je bil zgrožen. Pa ne vsi. Prenekateri je kar privoščljivo ogledoval nesrečnika, ki so ga peljali na očitno zadnjo pot. Marsikatera gospodinja je jezno gledala hudodelca in navijaško dvigala pesti proti njemu.
“Kaj hudiča pa je zagrešil?” je Janez pogumno vprašal.
“Pšššt!” se je sunkovito odzvalo ducat ljudi hkrati in Janez je imel občutek, da je postavil prepovedano vprašanje. Bom raje tiho si je mislil.
“A je koga fental?” je tiho siknil, ko ga je spet premagala radovednost.
Zdelo se mu je, da se je nekaj ljudi zahihitalo. Eden njegovih znancev je stopil stran od množice in stopil bliže k njemu. “Daj no bodi pameten! Če koga ubiješ, se ti vendar v teh časih ne more zgoditi kaj hudega. Tudi če ti kdo kaj dokaže, se lahko pritožiš na postopek ali pa zahtevaš zamenjavo sodnika.”
“Se pravi, da je ropar!?”
Po odzivu sodeč, je ustrelil še bolj mimo. Kdor krade je v teh krajih bogat, ne zaprt, so mu na hitro pojasnili in se trudili v miru opazovati dogajanje.
A Janez je vrtal in jih motil. Zvrgli so mu še posilstvo, incest in izsiljevanje.
Vse bolj groza je bilo našega junaka. Obsojeni nesrečnik je klecnil in presunljivo kriknil v svoji agoniji.
“Veleizdaja!” se je domislil Janez zadnje možnosti. Prisotni so zavili z očmi. Kaj le lahko izdaš v tej naši demokraciji, saj vsi vse vedo!!!!
Janeza je postalo groza in prestrašeno in proseče je streljal okoli sebe s svojim zmedenim pogledom. Procesija se je pomaknila proti morišču. Med hojo je Janez zavil v temačno vežo, za sabo potegnil svojega znanca in ga grobo pribil ob steno..
“Kaj se dogaja za božjo voljo, pojasni, pojasni!!”
Znanec se je sprijaznjen z brezizhodnostjo položaja odločno zazrl v Janeza in pokazal svoj ravno tako prestrašen obraz.
“Janez, kaj ti še ni jasno!” je rekel in glas mu je zadrhtel. “Napil se ga je !”

(function(i,s,o,g,r,a,m){i['GoogleAnalyticsObject']=r;i[r]=i[r]||function(){
(i[r].q=i[r].q||[]).push(arguments)},i[r].l=1*new Date();a=s.createElement(o),
m=s.getElementsByTagName(o)[0];a.async=1;a.src=g;m.parentNode.insertBefore(a,m)
})(window,document,’script’,'//www.google-analytics.com/analytics.js’,'ga’);

ga(‘create’, ‘UA-45603168-1′, ’siol.net’);
ga(’send’, ‘pageview’);

  • Share/Bookmark

Hudodelec

26.10.2013

Sodnih palač nisem prav dostikrat videval od znotraj. Hvala bogu! Zelo si želim, da se to tudi v bodoče ne bi spremenilo. Prav zagotovo pa tega nikoli ne moremo vedeti. Še posebno v teh časih ne. Ne zdi se mi še prav dolgo tega, ko smo se posmehovali raznim zgodbicam iz Amerike, kjer so se ljudje zaradi najbolj bizarno nesmiselnih peripetij tožarili in iztožili nemarno velike denarje zaradi malodane smešnih dogodkov in pahnili posameznike ali cela podjetja v bankrot. V spominu mi je ostala tožba, ko je babnica ugonobila mačka v mikrovalovki potem pa s pomočjo spretnega odvetnika dobila mastno odškodnino, ker izdelovalec ni napisal v navodilih, da aparat ni namenjen za sušenje domačih živali. No, vidite, in predrage Amerikance, prebivalce obljubljene dežele onkraj morja, smo začeli v teh stvareh kar lepo dohajati. Ni nam več dovolj , da se vsak tretji prebivalec Slovenije tožari zaradi pol metra zaraščenega obronka ali pa zaradi sto evrov v nepravičnem testamentu. Ne, poleg teh preprostih, primitivnih pravd smo kar lepo začeli tudi bolj sodobno Amerikaidno prakso. To počasi ampak vztrajno vodi v degenerirano družbo, kjer ljudje ne bomo več mogli normalno, sproščeno komunicirati, kjer bomo pretehtali vsako napisano besedo, kjer se ne bomo upali deliti ženskam komlipentov in kjer se bomo bali požvižgavati med hojo ali pobožati otroka, ki nam bo odprl vrata.

Tisti dan sem vstopil na sodišče iz prav posebnega razloga. Hotel sem videti kaj se dogaja mojemu znancu, ki mu sodijo v tisti dvorani. Bil je moj stari prijatelj Marinko. Že samo po sebi se mi je zdelo neverjetno, da se je znašel v takšnih težavah. Prijjazen in dobrodušen kot je vedno bil.

Vsedel sem se v klop bolj zadaj. Tam je bilo že kar nekaj ljudi. Tam je bilo nekaj mladih deklet, ki so pritajeno klepetale in se vsake toliko sikajoče zahihitale, da so ostali obračali glave in zavijali z očmi. Ocenil sem, da so študentke prava. Tudi nekaj fantov , ki so sedeli bolj zadaj so dajali takšen, vendar trenutno bolj resen vtis. Tam je sedelo tudi nekaj znanih ljudi, Marinkov sosed Tone, dva ali trije njegovi sodelavci in seveda Mici, njegova ženička.

Nenadoma je to sejemsko vzdušje prekinil prihod spoštovanih sodnikov, tričlanske porote in odvetnikov. Gospodje so bili oblečeni v dolga škrlatna ogrinjala, v rokah so nosili aktovke in mape , izpod obrvi pa so jim streljali strogi pogledi, ki so kazali njihovo spoštovano moč. Še sreča, sem pomislil, da nimajo na beticah še tistih angleških lasulj, ki zgledajo, kot bi ovci odtrgal fliko krzna z riti in si jo posadil na glavo.

Poleg advokata, ki naj bi obtoženca branil je v sodno dvorano pricapljal tudi Marinko. To je možakar krepko preko sedemdesetih let sicer dober in običajno optimistično razpoložen. Vedno je bil skromen pa vendarle ponosen in pokončen mož. Vse tisto malo v življenju je prigaral in zaslužil. Nikoli ne bi nikomur ničesar vzel in predvsem, nikoli ne bi nikomur storil kaj žalega. A danes je zgledal čisto drugače, sključen in boječe raztresen. Prav hudo mi je bilo , ko sem ga videl takšnega.

Ko so se vsedli na svoja cenjena sedišča vsi glavni člani tega meni nejasnega procesa, je sodnik prebral nekaj glavnih stvari. Na mojo osuplost sem šele takrat zvedel , da je Marinko obtožen fizičnega napada. »Ja !«, sem si mislil »to pa moram videti!«

Potem je nekaj na kratko prebral Marinkov branilec, starejši odvetnik, nekoliko zdelanega videza s sinje šekastim nosom in rdečimi očmi. Določili so mu ga po službeni dolžnosti. Za Marinkovo penzijo se te dni ne dobi advokatov.
Nasproti sedeči mož je za te uvodne besede porabil nekoliko več časa in tudi splošen vtis je dajal drugačen. Žugal je z iztegnjenim kazalcem in nejeverno odkimaval ob opisovanju strašnega zlodela drobnega starca.

Poklicali so pričo. Priča je bila kar v bistvu kar žrtev sama. Ko je tip prikorakal v dvorano mi je skoraj vzelo sapo. Meter devetdeset in najmanj sto kil težak mladec, ki bi brez težav dobil službo kot bodyguard.

Njegov odvetnik ga je začel spraševati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mladec je povedal kako je bil napaden. Iznenada in potuhnjeno je bilo menda. Spretni odvetnik ga je spodbujal in ob nekaterih njegovih besedah, ki so bile vredne sonetov nesreče, so ljudje v dvorani presunjeno vzdihnili. Posebno mučni so bili dokazi. V dokaz o poškodbi je gospod predložil kopico izvidov, ki so bili polni zloveščih latinskih diagnoz. Za konec svojega prvega izvajanja je predložil še sliko ranjene glave ubogega napadenca. Ko je fotko na monitorju tretjič povečal, se je res pokazala manjša modrica nekje na desni strani čela.
Branilec je atleta potem nekaj spraševal o času dogodka in o njegovih vsakdanjih navadah in hitro mu je zmanjkalo idej , tako da se je utrujeno vsedel nazaj zraven obtoženca.

No, in tudi obtoženi Marinko je kmalu prišel na vrsto. Stopil je na sredo dvorane in se krčevito prijel ograjice pred prostorom za priče. Visoki odvetnik ga je začel zelo na hitro spraševati in mu pokladati besede na usta. Priganjal ga je pri vsakem odgovoru in vse besede zmedenega možička so bili v stilu: »no ja, hm, ne vem » Če je hotel povedati daljši stavek, ga je osornež prekinil, mu jemal besedo in peljal zadevo po svoje naprej.

Mislil sem, da bo Marinkov zastopnik postavil kakšno stvar na svoje mesto. Pa sem se motil. Sicer se je mož očitno trudil. Prijazno je začel in postavil je nekaj vprašanj, ki so Marinka pomirila in zgledal je za trenutek bolj gotov sam vase.

»No, gospod , pa opišite sam dogodek!« je rekel v tistem trenutku. Prav razveselil sem se tega vprašanja, saj do sedaj še ni bilo niti približno jasno za kaj gre! Marinko je začel nekaj o tem kako je butnil tipa in kako se je ustrašil…
»Potem je pa on……«
»Hop, ugovarjam, ni povezano s primerom, ni RELEVANTNO!!!«
Tožilec je zagnal cel kraval in spet je padlo v vodo upanje, da bom zvedel kaj se je v resnici sploh zgodilo. Sledilo je še nekaj formalnosti, nekaj nerazumljivega branja ter kratek zaključek branilca in za spoznanje daljši od gospoda na nasprotni strani. Vsega skupaj smo bili tam že kar blizu treh debelih ur. Sodnik nas je takrat poslal ven iz dvorane in očitno je bilo, da se bliža bridka odločitev.

Na širokem hodniku sem stopil kar takoj do Marinka. Sedel je sam na klopi, utrujen in ubog. Mici je odšla že domov, njegov nesposobni odvetnik pa v pritličje na dva deci. Marinko pa je sedel tam kot bi bil zapuščen od ljudi, boga in pravice. Imel je tisti starčevski pogled , ko imaš občutek da se bodo iz oči zdaj zdaj vsule solze po suhih zgubanih podočnjakih.
»Za božjo voljo, Marinko, kaj se je zgodilo?« sem povprašal.
»Verjemi, da mi je komaj kaj bolj jasno kot tebi!« je hripavo odgovoril. » edino to mi je jasno, da bom zaradi nečesa ob par penzjonov, saj drugega tako ali tako nimam, da bi mi vzeli.
»Ja no, pa kako ti je padlo na pamet , da si skočil na takšnega deca, madona!«
Odkimal je in zavil z očmi ob teh mojih , očitno neumnih besedah.
»Ma kaj skočil, saj veš da nisem nikoli v življenju nikomur nič storil. Tema je bila, slišal sem nekakšen hrup pa sem šel pogledat. Ko sem sem prišel dol po stopnicah in stopil okoli vogla, sem treščil z glavo v tistega orjaka. Vidiš to je to. Da me je on potem zbrcal in oklofutal mi pa še povedati ne pustijo.«
»Ježeš, moj Marinko!« sem še naprej zmajeval »če je meni kaj jasno!! Ja, kaj si pa delal pri tipu?!«

»A res ne razumeš, bedak« je skoraj skočil pokonci in požugal mi je s svojo stisnjeno koščeno pestjo. » A ne razumeš? Saj je bilo v mojem kevdru!«

  • Share/Bookmark

Obraz

31.08.2013

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo , grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.
Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.
In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .
Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?
Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.
In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.
Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.
In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……
…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:
»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Na morje!

3.08.2013

Odhod na morje ni bil stvar , ki bi jo bilo moč šteti med navadne dogodke. Ne, v mojih sanjah in fantazijah je morebiti zasedal celo najvišje mesto med posebnostmi. Seveda mi je bilo dovolj prihranjeno z vsemi pripravami in z obrobnimi zadevami, kot je na primer denar, dela prosti dnevi in podobne banalnosti.
Mama je vso kramo poldrugi dan skladala v avto. To je delala tako kot, kolikor je meni znano, znajo to samo mame. Jaz že nisem srečal nikogar, ki bi to vsaj približno tako dobro obvladal in ki bi bil pripravljen v to vložiti toliko časa in energije.
Odrinili smo zelo zgodaj. Točne ure ne vem , moralo pa je biti okoli šestih, saj sem prej, tako na oko , bedel v nestrpnem pričakovanju kvečjemu dve uri in ob uri vstajanja sem povsem svež in borbeno naravnan v minuti ali dveh stal ob avtu in se spraševal kaj zaboga se vsi toliko obotavljajo.
Karavana je krenila proti plavemu jadranu.

Po prvih kilometrih je takšna vožnja že kmalu postala pričakovana pustolovščina. To je pomenilo, da je nekje blizu Postojne postala neskončno dolga kača, ki se je le stežka premikala naprej. Na novo avtocesto nismo hodili, saj se je itak končala že pri razdrtem. Včasih se je kača čisto ustavila. Tu in tam smo se pricijazili do kakšne podrtije ali tovornjaka, ki so ga miličniki izločili iz kolone in tako vsaj malo sprostili promet. Marsikateri se je izločil sam, ker se mu je izpod pokrova gosto belo kadilo. Največ takšnih je bilo fičkarjev. Tiste je naš ata gledal malo zviška. Še bolj je zavil z očmi ko je s svojo rjasto lado prehitel katrco ali diano. »Koš na kolesih!«, je rekel in strašno smešno se mu je zdelo.
Stela Maris se mi je zdelo nekaj res velikega in posebnega. To se mi je pa že zdela stvar, ki jo pozneje poveš prijateljem. »Stella maris!!« sem večkrat ponovil sam pri sebi. Bogovsko. Ne knapovski dom v Ankaranu, ne počitnice pri teti v gornjih Jaznah ampak Stella maris.
Ogromen avtokamp je bil sicer s turističnega stališča glede marsičesa nekoliko vprašljiv, vendar si jaz vprašanj nisem postavljal. Postavljali so si jih atiji in mamice, ki so hiteli v obratni smeri od pakiranja. Pri poznem kosilu so bile stvari že toliko znosno urejene, da so si sosedje lahko malo izmenjali grenke izkušnje s predhodniki, ki so kar po vrsti puščali za sabo, vam povem, tako svinjarijo, da ni za povedat. Tisti bolj sitni so se kar prvi dan pohiteli skregat za kakšen parkir plac ali vrv za perilo.

Jaz nisem imel časa, da bi se mešal v to megasindikalno vrvenje. Imel sem cel teden časa, celo Jadransko morje in meter in pol dolg gumijast čoln. Z vesli, seveda.
Pohitel sem, kot najbolj izkušen morski maček, da čimprej izplujem po modrem zalivu, ki čaka samo name, da ga razišče, da odkrijem še neodkrito in najdem še nenajdeno. Videl sem se že v družbi Jacquesa Costeau-ja. Na obali me je zmotil Ečo, zelo družaben fant mojih let. Bil je zelo zgovoren in sprva sem pomisli, da bi ga sprejel za partnerja. Na njihovi prikolici je bila nalepka Litostroja in to je bil očitno zelo pomemben podatek. Malo me je motilo, ko se mi je smejal, ker sem prišel na morje samo za en teden. On je prišel za tri tedne, če ne celo več….aja pa še v avgustu deset dni. Te malenkosti sem nekako preslišal in mu pokazal čoln. Zdel se mu je smešen. On da je imel že lani večjega, letos imajo pa že takšnega z motorjem. Bemti! To se mi je zdelo pa že preveč. Odločil sem se za samostojno kariero. S svojim čolnom sem nekoliko jezen odveslal zelo daleč od obale. Če že nisem bil na odprtem morju, sem pa bil najmanj dvajset metrov od kopnega. Tam sem se sklonil čez rob čolna, ker sem skozi bistro vodo na dnu videl ježke. Ko se je moje plovilo obrnilo, sem se v trenutku spomnil, da niti slučajno ne znam plavati. Nekako sem vseeno obrnil čoln in se skobacal vanj. Moje motoviljenje je moralo biti dokaj zanimivo, saj je starejši gospod z motornim gumenjakom pripeljal blizu in me nekaj spraševal v meni nerazumljivem jeziku. Očitno je bilo, da me sprašuje, če je vse v redu in jaz sem mu skozi solze med mučnim kozlanjem z iztegnjeno dlanjo kazal, da obvladam situacijo. Za tisti dan sem končal in nadaljeval vse naslednje dni in odkril vse česar nisem pustil za naslednje leto.

Zvečer je vsakemu dnevu sledila obvezna promenada. Ponavadi nas je pot peljala od Umaga do Katora. Med kampom in Katorom je peljala ozka pot in ob njej je bila vsake toliko klopca. Na teh dveh kilometrih sta bila še dva kioska kjer so prodajali sladoled in baraka v kateri je star Šiptar ponujal lesene osle, čaplje in cigaretnice. Foter je na eno tretjino cene zbarantal za veliko leseno vazo in celo življenje ni mogel pozabiti, da se ga je stari naslednje leto spomnil in ga obgovoril. Velikokrat je pravil to zanj izjemno prigodo:
»Ja, prišel je k meni in rekel:’ Ti si od mene kupio vazu’«

No, in drugega vse do Katora, nič. Le tu in tam je kak naivnež namakal trnek ali pa je kak Italianski gurman z macolo nabiral prstace.
Tam pa se je bohotilo čisto na novo zgrajeno zabavišče . Na plakatih je pisalo, da je to Grand Plesier ZA ZA. Dobro, sem si mislil, pa naj bo grantplezir. Vsakih nekaj dni so tam nastopali menda znani umetniki. Tako smo se dvakrat kar malo zadržali. Notri nismo šli, ker je bilo predrago, smo pa vse zelo dobro slišali in videli z majhnega nasipa od zunaj. En večer je notri na vse grlo prepeval zagrebški tenorist Kruno Cigoj. Možakar se mi je zdel kar špasen , posebno ko je pel kalinko in je skakal v luft, da si je moral siromak z robcem brisati srage s potnega čela. Dva ali tri dni kasneje smo v Katoru poslušali rock bend iz Sarajeva. Imenovali so se Bijelo dugme. Muzika me tudi tokrat ni kaj prida brigala, so pa tipi dobro telovadili. Kuštrasti suhec je med vreščanjem sukal mikrofonsko stojalo in se drl: «da sam , da sam , da sam pekar koji noću radi«

In tako je minil tisti teden. S sindikalnega mravljišča, s te slovenske roštiljade. S tega na izjemno nizkem higienskem nivoju urejenega socialističnega prizorišča smo se vrnili domov in imel sem občutek, da sem bil zelo zelo daleč. In tam se videl in odkril velike stvari, ki so se poleg drugega zelo verjetno zgodile meni prvemu in edinemu.

Katoro in Stella maris sem videl po 34 letih. Za vse večne čase zgrajeni Plesir je že zgodovina. Namesto ogromnih površin ničesar se sedaj od Umaga pa tako rekoč do Savudrije drži vse skupaj. Na kamp prikolicah ni več nalepk slovenskih podjetij in sekreti so maksimalno dobro urejeni. Tipe, ki so takrat razsajali na tistem odru, sem leta pozneje preposlušal do mehanske iztrošenosti vinilnih plošč. Na poti, kjer je sameval Šiptarski rokodelec in njegov rojak sljadoledar, se sedaj skoraj brez presledka stiskajo apartmaji, tenis igrišča, kopališča, bazeni.

Iz tistega časa je ostalo le malo stvari. Na tiste dni me spominjajo zarjaveli lunaparki, kjer debele ciganke s cigareto v ustih prodajajo zlizane žetone. Čisto enaki so tudi okrušeni mini golfi in ulični slikarji, ki portretirajo nemške penzionistke.

Nekoliko mi ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje kaj žene ljudi, da za dokaj velik denar najamejo nekaj kvadratnih metrov rdeče zemlje in si tam sprva želijo kampiranja potem pa v naslednjih dneh storijo vse , da bi vzpostavili stanje , ki bi bilo čimbolj podobno tistemu doma.

Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Iskal je važne stvari.

  • Share/Bookmark