Tako sem uspešno dočakal, da sem zakorakal v osnovno šolo. Ta mi ni nikoli delala težav. Bil sem vsa leta odličnjak, le pri telovadbi me je malo jezilo, ker so nas vsakič postrojili po velikosti in sem bil v najboljših časih predpredzadnji. Mater! Nisem pa delal iz vsega kakšne večje stvari. To je bil samo vmesni korak. Čakal sem na večje in pomembnejše.

Ko sem treniral fusbal ali karate, sem bil na momente, kolikor mi nese moj luknjsti spomin , še kar ambiciozen. Na kaj točno sem čakal se niti točno ne spomnim, mislim pa da v igri ni bilo kakšne Barcelone ali Manchestra. Toliko realen sem pa že bil: Verjetno sem razmišljal o Hajduku ali Olimpiji.

Moja prva kitara me je postavila na momente med zelo neučakane. Točno kateri vrh sem hotel s prijatelji osvojiti mi spet ni popolnoma jasno, vendar zagotovo vem, da je bil visok in mogočen. Pa sem se glede tega kaj hitro potolažil in ostal v dolini.

Takrat sem šel tudi v dijaški dom in v tem današnjem kontekstu mi je tisto obdobje še najbolj zagonetno. Težko boste našli med mojimi znanci kakšnega, ki bi trdil, da njegova dijaška ali mogoče študentska leta niso bila njegova najlepša v življenju ampak jaz temu čisto brez težav ugovarjam. Benti, vse mi je šlo na živce. Večina profesorjev in večina sošolcev, internat in Nova Gorica s pripadajočo burjo in dežjem vred. Ja, takrat sem pa res težko čakal , ne le vsakega petka ampak predvsem tega, da vse skupaj mine.

Vmes sem brez najmanjšega upiranja dočakal to, da sem se navadil tobaka in vzljubil pivo. Nekaj pirov je včasih pripomoglo, da se tudi kakšni deklici nisem pretirano upiral. Zanimivo, kolikokrat smo se s prijatelji vprašali ali ne bi bilo v teh krajih še več osamljenih stricev, če bi vsi imeli pamet in se izogibali alkohola. Bog ve!

No, ko sem spoznal najlepšo med njimi, sem z njo po letu dni že čakal na svojo prvo hčerkico. Prej kot sem dočakal malo štručko, sam moral odkorakati v Slavonijo v JNA. Jugoslavenska Narodna Armija. Jebemliti boga, a vam je jasno, da brez težav najdete človeka , ki trdi da se je tam doli imel fajn. Med bebavimi vodniki in napihnjenimi kapetani, ki so mi kriče dopovedovali, da sem prisegel, da je to moja dolžnost in da sem itak prostovoljno prišel služit Titu in domovini! No , mislim da nima smisla praviti kaj sem čakal vseh dvanajst mesecev!

Ko sem to dočakal, sem hkrati začel svojo fabriško kariero, ki sem ji pripisoval preveč važnosti in tisto, ki pa je bila zares važna. Seveda mislim svojo družino. Z mojo ženkico sva poskrbela, da je to postala družina kot se gre. Včasih sem šel po Fari z enim otrokom v naročju, enim v vozičku, na tretjega pa sem se drl naj se drži, za božjo voljo, pločnika , porkaduš!

Za ta del mojega čakajočega življenja moram vsekakor dati veliko večje priznanje moji lepši polovici, čeprav sem se po mojem mnenju trudil po najboljših močeh. Vendar pa sem tudi zelo intenzivno čakal . Čakal sem na vsako najmanjšo priložnost, da jo pobrišem vsaj za kakšno uro med dece in spijem kakšen pir. Konec tedna sem pogosto odkolovratil na ohcet ali veselico in takrat so name čakali…..in čakali…Nazadnje je bilo potrebno , ko sem prišel, počakati še do naslednjega dne, da sem bil sposoben normalno zagovarjati svoje godčevske poti in zamude.

Sem pa v tistem času vsekakor intenzivno čakal tudi na to, da to obdobje nekako mine. Majhni otroci so sicer čudo in sreča brez primere. Imajo čisto drobne prstke in izumljajo najbolj smešne in očarljive besedice.Vendar pa sem bil , da o moji ženkici ne govorim, kolikor pomnim, nekoliko utrujen!

”No, in zdaj?” sem iznenada pomislil! “Samo poglej , Dare moj , kako lepo vlečeš svoj voz!”

Bogve, če nisem medtem, ko sem kot Rodinov kip študiozno sedel med pavzo na robu palete, kakšne svoje misli tud zares na glas izrekel! Zvečer bom prišel domov in danes je ravno dan, ko me bodo čisto vse moje punce pričakale doma. pozdravile me bodo in mimogrede navrgle kakšno duhovito neumnost. To bom takoj vrnil in zagotovo bomo dobre volje. Ena mi bo pomahala z dobro oceno, druga z diplomo s tekmovanja v  Hiphopu . Tudi študentka bo danes prišla . Kolokvij je opravila brez težav. In dokler bomo mogli bomo zasedali vse možne vogale kavčev , foteljev in ostalih pritiklin v vidnem polju televizorja in govorili traparije. Jaz se bom zleknil v svoj vogel in se stisnil k…..

“Kaj pa ti čakaš, jebenti!”

Iz mojega zasanjanega obraza je skočil nekdo drug , presenečen in kot ravno zbujen iz lepih sanj. Pred sabo sem zagledal rdečeličen, pegast ksiht mojega zoprnega šefa. Sireno sem očitno že pred petimi minutami popolnoma preslišal. Takrat bi moral nehati posedati in zalavfati stroj. Ko me je zmotil , so prvi impulzi , ki so stekli po mojem živčnem sistemu narekovali naj zarobantim tudi sam. Naj ga pošljem nekam , tipa nemarnega, ki mi je podrl moj prijetni sen?!

Vendar takrat se mi je pa v glavi nekaj premaknilo. Pomislil sem, kako je ob vsem kar sem še malo prej razmišljal, ta kreatura pred mano nepomembna . Kot majhna , neznatna smet na prelepi sliki, ki se mi je zarisala v možganih.

“No, kaj hudiča čakaš??” je jezno ponovil.

Moj obraz je bil takrat že najbolj prijazen od vseh kar jih imam. S prizanesljivim dobrodušnim nasmeškom sem mu odgovoril:

“Nič več, dragi majstr…” tokrat je bil smešno presenečen on!

“Nič več!  Zgleda, da je to to!”

Črna in sajasta je bila v tistih letih kovačija a okoli nje je bilo vse zeleno in drevored topolov in trepetlik je krasil dovozno pot.

Kakor so se nabirala leta njegovega kovaškega staža, tako se je tudi okoli njega marsikaj spreminjalo. Tudi fička si je kupil enkrat v tistem času in marsikateri njegov kolega se je ponosno vozil z lado ali stoenko. Direktor pa ni več niti pomislil na lado. Pa tudi ni bilo več govora o direktorju. Ne, direktor je bil zdaj menedžer in imel je svojo ekipo. Svoje svetle pisarne so imeli v nadstropju bele hiše, ki je bila sezidana ločeno od črne kovačije. Ne , ne, pred tisto bajto so bili zdaj parkirani dragoceni avtomobili, ki si o njih delavci niso dovolili sanjariti. Črni in srebrni lepotci so se vsak dan očiščeni in spolirani bohotili na posebnem parkirplacu pred belo bajto in niti pomisliti ni smel kovač, da bi kakšenkrat parkiral svojo rjasto škatlo tam zraven. Včasih je moral Marinko v gužvi zapeljati svojega fičaka na robnik ali v travo. Ko je zapiral vrata je s pogledom ošinil na pol prazen vipovski parking.

”Ja, konec koncev, kaj hočemo…..za vse glih itak n’kol ne bo!”

In niso se le najvišji preselili v gornje štuke. Ne, tudi z ostalimi so delavci izgubili stik. Začelo se je s karticami in čipi. Novotarije , ki so od začetka vzbujale nekaj posmeha in nekaj začudenja so v kratkem postale pomemben in za te možakarje težko sprejemljiv del življenja. Digitalna koda je nadomestila Jožico v vratarnici in sitnega Feliksa, ki je prejšnja leta popisoval komade konec šihta. Nikoli si ne bi nihče mislil, da ga bodo kdaj lahko pogrešali, če ga ne bo več ob dveh videti, kako živčno sitnari med mašinami! Tudi šefa proizvodnje so nadomestile kamere in počasi ni bilo tam nikogar več razen delavcev. Oni so sicer zdaj delali na novih strojih, vse je piskalo in se svetilo. Senzorji so skrbeli za pravilno delovanje in fotocelice so preprečevale, da bi kdo vtaknil kakšen ud v orodje in se poškodoval! Marinku se je zdelo, da ga spreminjajo v nekakšnega robota. Delo mu je začelo presedati in svojo modrost si je le še potiho kdaj zašepetal v tolažbo. Mlajši so postajali nervozni in lahko bi zamerili , če bi slišali njegovo blebetanje o tem “kako ne more biti za vse glih!”

V tistih dneh so pocrkale ribe v rečici, ki je tekla tod mimo. Lojzetu so pomrle tri družine čebel in topoli so začeli vse prezgodaj izgubljati liste.

Kako ni ‘za vse glih ‘ je Marinko še kako začutil v naslednjem desetletju, ko je gledal med par minutnimi pavzami v rdeče vetrovno nebo. Najvišji so se že zdavnaj odmaknili iz doline. Na vrhovih hribčkov so domovali v svojih zastraženih trdnjavah. Marinko je kljub svojim petinsedemdesetim letom še vedno hodil v obrat. Ukinili so mu že pred leti možnost upokojitve, zdravje pa mu je za tisto kar je delal za čuda še služilo. Nekaj tistega čuda je bilo verjetno tudi v kemiji, ki jo je zaužil med šihtom. O, kje je bila že tista Ančkina kuhinja s pasuljem in vampi? Pa tako radi so kdaj pojamrali, da je kaj zasmodila ali presolila? Ja, to je bila še ena lepa stvar, ki je izginila v lepih letih, ki so nepreklicno minili. A ljudi je bilo v tovarni več kot kdaj prej. Vendar se skoraj niso poznali med sabo. Še svojega dela niso poznali. Po programu, ki jih je zjutraj čakal na terminalu so začeli svoj proces in na koncu odšli izmučeni domov, ne da bi vedeli kaj je bil njihov izdelek in kam je vse skupaj šlo. Delavci pa so padali v apatijo in vse revnejše je postajalo njihovo življenje. Tiste dni je Marinko zadnjič izjavil svojo “n’kol ne bo za vse glih” in malo je manjkalo, da ni nekaj fantov skočilo v njega. Namesto tega so se podali po hribu, da pokažejo “onim” , da tako pa ne gre več naprej. Ni jih bilo nazaj in v fabriko tudi ne.

Enega so menda videli še kasneje a je le vodeno buljil , ko so hoteli izvedeti kaj se je zgodilo.

Vroče je bilo že vse mesece v letu, viharji so se menjavali s povodnjo in zrak je smrdel po žveplu! Človek je že zdavnaj zamudil z reševanjem svoje vrste. Delavske množice so v svoji apatiji in pod prisilo še vedno delale svoja bedna dela. Horde revežev, zadrogiranih , uničenih ljudi je čakalo na svoj neizogibni konec po zapuščenih ulicah.

Najvišji so v svojih gradovih gojili svoje dragocene iluzije. Za obzidji so si ustvarili umetni raj iz umetnega zelenja in prav takšnih rož. Ogromni stroji so skrbeli za blagodejno klimo pod gigantskimi steklenimi kupolami. Zastraženi in ograjeni so se opajali s svojimi blodnjami. Edina družba in edini ljudje, ki so jim smeli blizu so bile mlade izbrane lepotice in horda oboroženih stražarjev, ki je branila njihov paradiž. Delavci jih niso nikoli videli. Le tu in tam se je kateri pokazal na monitorju v fabriki in povedal nekaj floskul o boljši prihodnosti in svojem trudu za napredek:

Zunaj kupol je degeneriran svet jemal svoj bridki konec!

Marinko je prižgal cigareto. tega ni storil že precej let in zelo čudno je zgledal , starec kot je bil, ko se je nekako histerično mučil s kajenjem. Kadilo se je okoli njegove sive glave in kadilo se je iz jaškov in iz špranj na pobočju rjavega hriba. Trepetlike in topoli so zeleneli le še v njegovem ostarelem spominu. Le nekaj strohnelih drevesnih kadavrov je ležalo na bregu nekdanje rečice, ki se je že zdavnaj spremenila v kanal poln rdečkastega blata.

Kot na smrt obsojen se je počutil, ko je vlekel svoj čik.

In takrat se je streslo. Počilo je in na bregu za njim je zagorelo. Prek neba se je zarisal šop rdečih črt in iznenada se je zrak neznosno segrel. Padel je po tleh. Le nekaj deset metrov dalje je zazijala seženj široka razpoka. Čutil je , da se tla pod njim dvigajo in prijel se je za ograjo. Pogledal je proti hribu in malo prej kot je telebnil na hrbet je videl velikansko svetlo kupolo kako se ruši s svojih širokih stebrov in goreča drsi proti dolini.

Takrat je oglušujoče zagrmelo in vrglo Marinka po tleh. Ko se je dim razkadil, je bil skoraj do pasu vkopan v vročo žlindri podobno materijo. Peklo ga je in od črnih cunj se je kadil smrdeč dim. Le dober meter od sebe je zagledal še enega človeka. Vse naokoli se je širilo neopisljivo pogorišče in razsulo. Marinku je zgledalo kot , da sta z nesrečnikom zadnja preživela na tem svetu.

Kljub šoku in bolečinam je bolj pozorno pogledal nesrečnika. Razširil je pogled. Bil je sam najvišji. Črn kot kovač, opečen in razmršen. Z armanijevih cunj so mu visele zaplate in odkrivale skurjeno kožo .

“Ti?Saj ne morem verjeti!” je hripavo skoraj zašepetal.

“Kaj’!” je bevsknil najvišji. Kljub bednemu položaju je v njegovem glasu zvenelo vprašanje, kaj se ga ničvrednež sploh upa ogovarjati.

“Poglej se!” je z zadnjimi močmi grčal Marinko” Ne morem verjeti…celo življenje…vsa ta leta…sem se motil!”

Najvišji je v šoku in grozi zmogel le še nekakšen vprašujoče zaničevalen pogled.

Potem je le še zamolklo zacvrčalo!

Tako spodsekanega pri nogah ga je krvnik stlačil v prostor med druge sotrpine. V prostoru je smrdelo po lepljivih izcedkih, ki so pomešani s svežo zemljo, travo in neskončnim številom smeti in navlake polzeli med njihovimi ranjenimi telesi. Zvijal je svoje ranjene ude in nemočno čakal na muke , ki so mu jih namenili.

Pa šele začel je prav živeti. Šele dobro je začel svojo mladost. Prav malo dni je minilo odkar se je izvil iz hladnega prijema in sproščeno zadihal na prostosti. Veselil se je svojega prostora in poln energije je iztegnil svoje lepe ude. S svojimi drobnimi očmi se je že oziral proti nebu in vsak dan je že upal vse širše odpirati svoj pogled.

Eksekutor ga je privlekel na kraj njegovega skorajšnjega konca. V svojih najtemačnejših morah si ni mogel predstavljati, da ga lahko čaka kaj takega.

Z vsemi ostalimi nesrečnimi sotrpini so ga neusmiljeno zvrnili na kup. Močne roke so ga odvlekle stran od ostalih. Tedaj se je začelo neopisljivo , nečloveško mučenje. S svetlim rezilom so mu zadali še nove rane. Izgubljal je svojo mladostno trdnost in vidno venel. Krvnik ga je takrat vrgel na svetlo vlažno površino in zallil z ogromnim curkom ledene vode. Zdelo se je , da je to tisti konec. Želel bi si , da bi bil konec. Oh, kaj vse ga je še čakalo.

Vsake toliko ga je iz deroče spenjene vode prineslo na površje, kjer je lovil zrak in poskušal videti, kaj se dogaja. Videl je ostale osebe, očitno eksekutorjeve sorte, ki so željno in uživaje gledali njegovo agonijo. “Še ga daj !” so se oglašali. In res je torturo ponavljal znova in znova. Od njegove mladosti je bil tu le še uvel, ranjen, polomljen ostanek, ki je čakal odrešilnega konca. “Naj me že pokončajo!” mu je utripalo v polzavesti.

Navijači so še vedno spodbujali rablja. “Zmečkaj ga! Polij ga z vročo maščobo! Še jajca naj se cvrejo” se je slišalo nekje tam zadaj, neprizadeto in brezsrčno!

In takrat je bilo konec. Njegovo mlado življenje polno energije in zdravja se je končevalo. Tam je bil zmečkan, masten in opečen. Kot kup nesreče …in spremenjen v pravo holesterolno bombo.

Vendar pa strašno dober. Ja, regrat je pa zakon!

V staro kovačijo je Flavio prišel, kako bi rekli, s hribov. Sicer v teh časih ni več smiselno poudarjati geografskih značilnosti rodnih krajev, saj pravih hribovskih vasi “bogu za hrbtom” ni več kaj dosti. Vendar pa je Flavio očitno prišel iz ene takšnih. Fant preprosto ni znal hoditi po ravnem in govoriti normalne govorice. Ni znal piti gaziranih pijač in v štirinajstih dneh si ni mogel zapomniti poti na sekret.

Že tisti dan, ko je skupaj s še dvema vajencema prišel na svoj prvi šiht, je v starejših mojstrih vzbudil posmeh, nekateri bolj grobo otesani so kar brez milosti bruhnili v krohot. Flavio se je na takšen nemogoč sprejem plaho oziral in mencal in se po račje prestopal levo desno na svojih iksastih debelih nogah. Medtem sta ostala dva prižgala cigareto in se brezbrižno ogledovala po delavnici. Prav malo jima je bilo mar kako se vedejo kovači, tako ali tako nista nameravala dolgo ostati med njimi. Čakalo ju je nadaljevanje šolanja, ki ju bo pripeljalo v kakšno lepše okolje. Flavio teh misli ni mogel deliti z njima. Kvečjemu je lahko tuhtal, kako in kdaj bo končal osnovno šolo in predvsem, kako se bo navadil dela in obnašanja med temi ljudmi.

Pa ga je tista najhujša plahost kaj kmalu minila. Vpeljal se je v družbo ljudi v delavnici. Resda so njegovo ponižnost in neiznajdljivost izkoristili in kmalu je moral zjutraj kuhati možem kavico in tistim nekoliko nesramnim tudi hoditi po cigarete in jim čistiti delovna mesta. Pri tem je dajal vtis zadovoljnosti in nikoli ni pokazal kančka slabe volje, ko so ga kovači poniževali in zasmehovali. Posebno se je trudil Flavio prikupiti obema delovodjema. Na prvi izmeni to ni bilo težko. Vincencu ni bilo težko pihniti na dušo. Možakar ga je namreč rad spil kakšen glaž, kar liter recimo in novi vajenec je to urno izkoristil in majstra zalagal z vinom, šnopcom in vinjakom, da je vsak dan že pred malico smrdelo iz dedca kot iz vojaškega čevlja. Na drugi izmeni je bil šef Ivan in ni ravno toliko pil. Vsake toliko pa se vseeno ni branil kakšnega kozarca. Zelo rad pa je kdaj pa kdaj, posebno na nočni, postlal za regali in oddremal kakšno urico. Včasih je z nočne že po pol šihta mrknil domov in je kdo drug zapisal šihte v evidenco. Flavio mu je pri njegovem načinu dela s veseljem obilno pomagal. Kdaj pa kdaj mu je celo prijazno rekel naj si malo odpočije. “Bom že jaz malo pogledal”, mu je sladkobno prigovarjal.

Delavnica se je precej širila tiste dni, prihajali so novi stroji in naročila in ravno v času omenjenega uvajanja našega malega hribovca je z vrha prišla komanda, da je treba uvesti redno tretjo izmeno. To je bilo kar hitro urejeno. Zaposlili so nekaj mož in z uprave je tajnica Marija prinesla spisek in ga urno pripela na desko pri vratih. Možje so si novost z zanimanjem skočili pogledat in takrat so od prvega do zadnjega onemeli. Ma, ne onemeli, odprtih ust so buljili v podatke na papirju. Naj razume kdor hoče, kovači, ne stari ne mladi, tega res niso mogli dojeti. Pod naslovom delovodja je bil namreč napisan nihče drug kot po njihovem največji nesposobnež, ki je dihal zrak kovačije. Ja, Flavio je bil njihov novi šef.

Ko so se zjutraj zbrali v kovačiji, možje niso prav vedeli kaj naj si mislijo. Kar nekako tiho so bili in čakali, da se lotijo šihta. Flavio je stal ob svoji novopridobljeni pisalni mizi in dajal vtis čisto drugačnega človeka kot prejšnje čase. Glavo je dvignil, postal je višji in se izprsil. Celo stal je manj iksasto kot prej. Predvsem pa se očitno niti malo ni ustrašil svoje nove funkcije, kot da bi jo že dolgo pričakoval. Prvi se je okorajžil eden starejših kovačev in prekinil morečo tišino:”Sedaj nam pa verjetno ne boš več kuhal kofeta, Flavio?” Nekaj se jih je kislo nasmehnilo. “Točno tako,” je jasno odgovoril vprašani, “pa s tem ne bo zadrege, veste. Kave tukaj sploh ne bomo več kuhali. Za to imate čas doma. Tu ste zato da delate!” “Boš videl, mulc!” je skočil pokonci isti kovač a ga je novi šef nekako ignorantsko preslišal in utišal s svojim govorjenjem. Le s kotičkom očesa ga je ošinil, kot da ga je mimogrede spravil v spomin in nadaljeval: “Predvsem pa se šiht začne ob šestih, ne četrt ali pol ure pozneje. Kdor tega ne razume, bo razumel pa petnajstega.!” Možje so ostali brez besed in počasi so se odpravili na svoja delovna mesta. Pa jim je napihnjenec tudi to namero preprečil. Šef, da določi kaj bo kdo delal, je rekel in poslal kovače delat čisto druga opravila kot so jih bili vajeni. Zmeda, ki jo je sprožil s svojim nastopom pa je bila točno tisto, kar je želel.

Po tistem jutra niso več dišala po kavi in ura je do sekunde točno zagospodarila v delavnici. Možje so se ločili od svojih delovnih mest, ki so se jih nekateri navadili v desetletjih trdega dela. Pozabili so lahko na pavze in celo malicati včasih niso mogli v miru. Predvsem pa so se nehali pogovarjati in si pomagati. Flavio se je po Stalinsko obdal z dvema, tremi podrepniki, kakršnih ni težko najti v povprečju našega mirnega, ponižnega ljudstva. Ljudje so se tako počasi začeli bati drug drugega, nekateri so zgubljali živce, spet nekateri robantili in grozili. Te zadnje je Flavio hitro spravil v red. Mimogrede je v imenu plemenite dolžnosti in splošnega dobrobita takšnim jeznežem podtaknil neizpravno orodje ali pripravo in jih pozneje obtožil, da so krivi za nastalo škodo. Pogosto je napihnil čisto vsakdanje napake pri delu in se tako znebil neprijetnih, pa čeprav marljivih in sposobnih delavcev.

Posebno se je zavzel za svojo konkurenco, ki jo je videl v Vincencu in Ivanu. Začel se je vmešavati v njuno delo in iznenada prihajati na njune šihte. Brez težav je na enem takšnih obiskov uspel ob zahtevanem spremstvu varnostnika dobiti Vincenca dovolj okajenega, da je moral domov in pozneje pred disciplinsko. Podobno je opravil z Ivom. Komisiji je predložil pet ali deset datumov, ko je Ivan šiht prespal ali pa ga predčasno zapustil. Za vse je, nenavadno, imel potrebne priče, ki so bile očitno po slučaju prisotne ob dogodkih. In glej ga zlomka! Bile so te priče ravno izmed tistih podrepnih članov kolektiva. Nenavadno! Oba možakarja sta zaradi dolgega staža in starosti sicer ostala v delavnici a sta nadaljevala kariero z metlo in vozičkom.

Tako je še bolj zrasel naš Flavio. S šefom proizvodnje sta postala malodane enakovredna sodelavca. Ing. Feliks mu je lahko popolnoma zaupal in Flavio mu je to vračal tako, da je opravil precej njegovega dela. Velikokrat je inženirju prinesel načrte ali delovne naloge samo v podpis. Enkrat je tako vtaknil v kup dokumentov navodilo za taljenje v veliki peči. Nekako se je slučajno zmotil in namesto nekaj minut, napisal čas nekaj ur. Inženir je zadevo podpisal, Flavio je poskrbel za striktno upoštevanje in rezultat….pet ali šest milijonov škode. Feliks ni niti počakal na zasedanje komisije. Udaril je po mizi, pljunil Flaviu v ksiht in jadrno zapustil prostore..za vedno.

Flavio se zaradi pljunka ni dosti sekiral. Ja, nizkotnost, to je pa res obvladal.

No, in takrat je Flavio postal pravi big boss. Njegova pot navzgor je zgledala od daleč tako neoporečna in zaslužena, da je užival od nadrejenih vso podporo. Tudi količina izdelkov se je nekoliko povečala in tudi to je bil zanj pomemben plus. Slabše kvalitete in velikih škod na strojih in orodjih zaradi pretiranega tempa, slabih delovnih odnosov in odhajanja dobrih, izkušenih delavcev ni nihče hotel opaziti.

Ja možje so odhajali iz kovačije. Flaviu se ni dalo upreti. Še najhujše kar se mu je kdo upal storiti so bili napisi na sekretu, kjer so pisci grafitov pisali grdobije o Flaviu in njegovi družini in poreklu ali spolni usmerjenosti. Eden takšnih grafitov je psoval nesrečno njegovo mater, ker ga ni utopila v prašičjih pomijah prej kot je začel smraditi ta svet.

Marinko je po svoji stari navadi dokaj dobro prenašal situacijo. Izogibal se je konfliktov in velikokrat je obdržal v sebi, ko ga je imelo, da bi nadrl pokvarjenca in ga prijel za kravateljc. Le sam sebi je moral priznati, da ta kreatura vpliva na njegovo življenje veliko bolj kot bi bilo pametno in da je njegova drža le na videz tako pokončna, v resnici pa na bolj spodnji meji ponosa. A Marinko je bil pač takšen človek. Bal se je za svoje delo in skrbel je za veliko družino, ki mu je pomenila vse. In še nekaj! Znal se je veseliti majhnih stvari. Ene takšnih se je potroštal neko ponedeljkovo jutro. Na začetek šihta je čakalo nekaj novih fantov. To je bil, kot že rečeno, vsakdanji pojav, saj so se delavci zaradi pokvarjenega ozračja menjavali kot potniki na trolejbusu. “Marinko,samo poglej tistega bednika!” je posmehljivo z vzvišenim tonom rekel Flavio, ki je ravno takrat prišel mimo. Pokazal je na malega debelušnega novinca, ki je preplašeno stal malo stran od drugih. Videlo se je, da je prišel s hribov. Marinko je na videz brezbrižno vzel na znanje njegovo pripombo in pogledal je omenjenega siromaka, nekje v sebi pa je občutil nekakšno otročjo radost in imelo ga je da bi bruhnil v smeh. Pa je bil kar tiho. Je že vedel zakaj. L.D.

Kot sem menda že omenil, sem imel enkrat v življenju (mogoče bom kdaj ugotovil v katerem času je bilo to ) fazo, ko sem mislil, da lahko pišem verze. Ja, kar pesmice bi pisal. Po stari navadi večine  takšnih “poetov”  me je zdaj, leta kasneje, malodane groza ko kaj preberem. Pa ne ravno pri vseh. Ta, na primer me je spravila v smeh. Pa nikar me ne sprašujte kaj sem imel v mislih. To bi tudi sam rad vedel!

PUSTITE NAJ DIHA

Novih dvajset pesmi bom napisal,

novih dvajset sprehodov in

novo prgišče opravičil za nedelo neopravičljivo.

V kozarec bom natočil spet meglo iz svojih žil

in družno bova spila ostanek

na sedmini moje domišljije.

In knjigo bom položil pod shrambo spominov,

lajšala bo noč počitka,

slabo vest bo obtežila,da bo tam ostala,

a z mano šlo bo pojasnilo:

Kaj je s tem fantom?

Je vodstveni delavec?

Politik?

Sprevrženec?

Bioenergetik ali ekolog?

Samo poet je-

Pustite ga naj diha.Zaljubljeno ima srce.

Red pa mora bit. Zlahka sprejemam logiko, da je za rezultate treba biti discipliniran in da se je treba držati plana in ure. Resda sem s svojim razumevanjem vred, pa disciplino in še matično številko če želite, z vsem skupaj sem zadnje dni ob dveh čisto popolnoma zdelan.

Pa to niso stvari, ki jih pri svojem delu najteže prebavim!

Na pravi družinski sprehod smo šli potem , ko sem bil o kosilu najmanj pol ure v nezavesti. Nezavedno so mi v tiste pol ure vse tiste neljube face in glasovi izpuhteli iz glave. Utrujenost mi sicer ni čisto izginila pa nič zato. Če me bolijo kosti in mišica ali dve, se mi to ne zdi več baš neka novica.

Odpeljali smo se na Vojsko in odcapljali v gozd. Ja, gozd imam pa rad. Tam se mi zdi vse brezhibno postavljeno. Red, ki tam vlada je prijazen in blagodejen mojim očem. Opazujem drevesa, gladke bukve in javorje z oguljenim lubjem. Tu in tam razmišljam kaj bi bilo treba posekati in koliko drv bi nacepil iz tistih grčastih debel.

Ja, večkrat bi morali iti v naravo.

Tam so v resnici tisti zgornji ovinki presnete krivulje. Zastonj sem nanje čakal med pločevinastimi stenami fabrike in v zatohlem ozračju med prešami in stružnicami.

In tudi za računalnikom dec ni ravno, kot bi ribo vrgel v vodo. Bela svetloba mu odseva od golega čela. Rdeče oči in nervozno tipkanje, zmedenost in hitenje. Vse to producira zapis, ki spet nima ne repa ne glave.

” Ja, nor, ja, nori umetnik!!”

“A zdaj pa še to!?” sem ostrmel !

“ V teh časih je menda umetnost tisto, kar ni razumljivo!” sem dobil pojasnilo.

“Veš!” sem odvrnil malo pred zadnjim klicajem, “ ostaniva kar pri norcu…….evo…utrujen in nor in..lahko noč!”

………ko te nekdo vpraša po detajlu…pa……Ja pa ravno danes, pa ravno to! Ne,  na to se pa res ne spoznam…O čem bi pa danes, kje sem pa sploh bolj doma?

In spet sem zavil v neke nespametne sfere. Dobra stran moje zmedenosti je ta, da razmišljam samo s svojimi možgani. Nikomur od svoje zmede ne dolgujem niti ene same bedne črke!

In kje, lepo vas prosim, kje je tu kaj poetičnega?

Zdaj sem se ustavil in za trenutek preletel teh nekaj vrstic. Stran ni več bela, nasmeh pa mi je zopet privabila na obraz. Nenavadno hitro tipkam. Nesmisel, ki se rad prikrade med takšne vrstice je posledica ravno te moje spretnosti. Mislim namreč zelo počasi. Če z mislimi hitim, se mi besede podirajo, postajajo hrupne in se mešajo s svojim odmevom. Danes pa sem si zaželel miru. Danes sem se postavil v bran signalom, ki me prebadajo z leve proti desni in od spodaj navzgor . Jutri je nov dan . Danes lahko zablefiram kolikor me je volja.

In še za marsikaj mi ta trenutek ni mar.

In nasploh je imel Marinko na tista leta bolj kot ne, lepe spomine.Predvsem spomine na velik kolektiv, na poštenost in na prijateljstvo. Težko delo je bilo veliko lažje , ker je bil vedno blizu tovariš. Ja , tovar’ši so bili takrat. Jej, jej, kako se je razvrednotila ta beseda v poznejših letih! In nobene stvari ni bilo tako težko dvigniti ali premakniti. Vedno si lahko zažvižgal na prste in je nekdo priskočil in pomagal. Ja, to so bili ljudje, ki so se poznali. Niso le delali skupaj. Skupaj so proslavljali in skupaj žalovali, imeli rojstne dneve, krste in abrahame! Vsak , ki je odšel od njih, se je vedno poslovil od vseh, čeprav teh mož ni bilo malo!

Ko so pred leti odstranili ognjišča, kar naenkrat ni bilo več toliko ljudi. V kratkem so nekaj sodelavcev spravili malo bolj na hitro v penzijo, nekaj mlajših, ki niso bili izučeni ali dovolj šolani so dobili knjižice in kovačija je dobila čisto drugo podobo.

“Racionalizacija, stabilizacija, reorganizacija” je donelo iz vsakega drugega stavka, ko so imeli zbor delavcev. Takrat je bilo govornikov vedno dovolj. Poleg direktorjev so vedno nekaj blebetali še sindikalist, kakšen referent in kakšen bogvekaj od partije. “Posodobiti moramo opremo, povečati proizvodnjo” so možakarji modro poudarjali ”in tudi vam bo laže!” so dobrohotno dodali nazadnje!

Nova oprema pa Marinku zagotovo ni olajšala dela. Marsikdaj bi raje po starem skoval kakšno klamfo, se potem vsedel , si obrisal potne kapljice s čela, na dušek izpil pol litra vode in rekel  ”No, pa je!” . Ja, velikokrat se je spomnil na ta včasih vsakodnevni protokol.

Ne, zdaj pa tega ni bilo več. Kladiva sicer ni bilo potrebno goniti, hidravlika je to počela namesto njega. on pa je moral kot ura natančno in brez predaha vstavljati kose v stroj. Dolgo časa je trajalo, da se je navadil tega robotskega sistema, kot ga je imenoval. Še več časa je rabil, da se je sprijaznil s tem , da so njegovo rokodelsko znanje in izkušnje čez noč izgubile vso vrednost in ni bilo več tistega spoštljivega odnosa, ki ga je bil prej po pravici deležen.

In Marinko je spet hodil ob treh domov uničen, tako telesno kot psihično. Tista iskrica, ki jo je zmeraj nosil v kotičkih utrujenih oči se je nekam izgubila.

In še so se stvari spreminjale. Prihajale so nove mašine, prihajali so računalniki, prihajalo je vse več mladih inženirjev, pogosto so bili to vzvišeni neprijazni fantje, ki so se vedli drugače kot je bil Marinko vajen in ki jih je vse manj razumel.. Celo kakšnega posebnega znanja jim pogosto ni pripisoval. Še več, zdeli so se mu loleki, da jih svet še ni videl. No, glede tega ni bil vedno popolnoma pravičen. Fantje so pač delali svoje delo. Le naš stari prijatelj velikokrat ni mogel razumeti kaj jih v stari kovačiji sploh potrebujejo in kdo jim je dovolil, da arogantno gledajo na njegovo pošteno garanje. In tudi tovar’ši so odšli. Ja, ti ta novi so bili že iz pasme gospodov.

In pred nekaj dnevi je v delavnico prišlo nekaj novih mašin. Computer number control je pisalo nad touch screenom. Lojze je že pred časom zaprosil naj ga dajo med skladiščnike ali kamorkoli, saj se je ob vseh novotarijah dokončno vdal. Bal se je učenja novih stvari in bi tudi zbolel zaradi sekiranja in nemoči ob vseh teh spremembah.

Marinko ni imel teh težav. Imel je pa , seveda, vse druge. Glede učenja pa je vedno rad govoril:” Če se je vsak bik navadil, ni bil hudič da se ne bi tudi jaz!” In potem se je naučil tudi nove tehnologije in lahko je delal naprej. Le videl ni v delu več ničesar drugega kot samo odštevanje dni do petnajstega in mesecev do odhoda v penzjon. V delavnici ni več imel družbe. Za nekaj računalniško krmiljenimi postrojenji je bilo v celi fabriki komaj nekaj mož. In oni so morali nadzorovati izdelke, materiale, delovanje. Nakladali so izdelke v embalažo in pisali evidence. Marinko je imel čuden občutek, da ob vsem tem napredku gara bolj kot je garal v najbolj primitivno opremljeni stari kovačiji.

In spet se je zgodil sestanek.

Mladi manager je vizijo podjetja projiciral na platno. Menjavali so se grafi in slike partnerskih firm. Atraktivne grafične prikaze je spremljala prijetna zvočna kulisa in njegov izdelan govorni nastop je bil kot jagoda na kupčku smetane.

Takrat, ko je končal svoje blagodejno izvajanje je prvič v vseh desetletjih, prvič po vseh sto in bogve koliko sestankih in zborih Marinko utrujeno dvignil svojo zgubano kovaško roko in z dvema, po šolsko iztegnjenima prstoma, nakazal da bi nekaj povedal.

Veliki šef je presenečeno pogledal in obrnil glavo proti njemu, da mu je v ovratnik drage italijanske srajce ujet podbradek sunkovito poskočil. Čeprav mu je bilo v danem trenutku očitno odveč karkoli razpravljati z delavci, je narejeno prijazno rekel:” No, gospod Marinko kaj boste povedali!”

“Pravzaprav mi nekaj stvari zares ni več jasno” je hripavo začel. “Ves ta vaš napredek, vse te posodobitve in zmanjševanje stroškov! Stvari, ki smo jih včasih morali kovati skoraj vsi kovači, trideset nas je bilo kakšenkrat, vse to zdaj izdelam sam. Namesto celih kamionov koksa, ki smo jih pokurili, je zdaj dovolj nekaj kilovatnih ur pa vse laufa! A mi lahko zdaj, gospod menežer, poveste zakaj sem jaz zdaj bolj po sakramensko zmatran in zakaj imam manjšo plačo kot kdajkoli prej??”

Menežer je najprej, kot bi ga vse skupaj dodobra presenetilo, malo počakal. Potem pa je počasi začel, najprej je povedal nekaj pokroviteljsko prijaznih in razumevajočih stavkov, ki pa so postajali vse bolj ostri in strogi.

“Ne veste kakšna je borba na trgu!” Gospod je imel že pošteno zvišan ton! “Ne veste kakšen je pritisk na zmanjševanje cen. Pojma nimate kakšne so grožnje azijskih proizvajalcev! Poleg tega smo drastično posodobili proizvodnjo in opremili upravo. Kdo bo vse to plačal , gospod Marinko, kdo bo vse to plačal???”

“Ne vem “ je malodušno in čisto potiho odgovoril Marinko. Pogledal je skozi okno , kjer so bili parkirani dragoceni BMW-eji in mercedesi, last managerja in njegovih kolegov. Uvidel je, da se je brez veze sploh oglašal.

“Ne vem, kdo bo plačal, gospod!” je še rekel “ jaz ne bi!”