Ta iz arhiva izvlečen spis mi je pri srcu predvsem zato, ker je med prvimi mojimi pisarijami, ki se mi je zdelo, da so jih opazili in pozitivno ocenili nekateri zelo zanimivi ljudje. Sicer pa sem slučajno naletel nanj. Zdel se mi je hecen in primeren za ta trenutek,ko v medijih mrgoli stokanja okoli tega, kako nikomur več ne moremo zaupati

Zadnje čase imam velikokrat občutek , da me zasipajo s podatki , ki bi menda morali v meni sprožati miselne procese . Kar nekako zahtevajo od mojih zdesetkanih nevronov, da te podatke predestilirajo in povlečejo logične misli iz njih. Takrat se vedno znova podzavestno vprašam kako bi lahko jaz imel prav čisto svoje mnenje. Ma kaj lahko? Kako bi sploh smel misliti čisto nekaj svojega! Pa saj ja nisem Janez!!

Ko je mali Darko še hodil v bolj male šole in nekaterih razlik še ni razumel prav posebno dobro, se je v njegovih malih možgančkih za vse večne čase razvil center za počasno paljenje in iskanje smeri mimo. To sta sicer v splošni nevrologiji nepopolno definirana sektorja a zelo pogosta pri povprečno intelegenti populaciji , ki izhaja iz klerikalno proletarske malomeščanske družbe. V glavnem tak osebek redko pravilno usmeri svoje potenciale, če pa že, to stori prepozno.

Janezek pa je svojo pot že kaj kmalu pravilno usmeril ne meneč se za svoja leta in še ne do konca razvite miselne organe. Njegov mali korak je delal gaz za prihodnje bolj pomembne, bolj korajžne in bolj velike.

Dare je šolo obvladal. Dobival je značke Iva Lole Ribarja, čeprav ni vedel kdo so bili ti trije, vpisal se je na gimnazijo in od tam kljub uspehu pobegnil po dveh letih, ker je potuhtal , da je pravi dedec kovač. Šolo, ki jo je pozneje končal, je kronal s tem , da je pri praktičnem delu ošpičil kos rjastega betonskega železa, ki ga očitno ni bilo škoda. Za popoln triumf je iz taistega železja naredil pravo zidarsko klamfo. Žarel je od ponosa.

Janez je v šole zakoračil z drugačnimi koraki. Ko je vstopil skozi široka vrata je stavba začutila, da bo dolgo njen. Končal je gimnazijo, končeval fakultete, partijske tečaje in na vrhu strme gore učenosti ga je čakal doktorat. Prav tako kot mali kovaček, ga je koval na nakovalu modrosti in nazadnje z obdelanim, izpiljenim korakal proti Olimpu. Na vrhu stopnic ga je čakal sivolasi profesor in mu v roke podal v tulec zvezano diplomo, na glavo pa posadil kartonsko pokrivalo. Janez je trdno stiskal tanke ustnice in srepo gledal v bodočnost, kot bi poziral za duplikat torinskega prta.

Dare je šel delat svojo državo na nepreklicen poziv. Oprtal je puško, napolnil žepe s patroni, poljubil mlado ženo in zbegan odšel v hosto. Tam se je boril. Dva dni se je boril s strahom in štirinajst dni z dolgčasom. Pri tegobah tistih štirinajstih dni si je pomagal s pivom in iskanjem gob. Taroka ni obvladal.

Janez je državo delal z velikimi in modrimi potezami. Tam je bil kot vodja, kot veliki mož. Oblikoval je svobodne dni , ki jih sedaj živimo. Še vedno je stiskal svoje tanke žnablje in se že vidno šibak razdajal svojim ljudem.

Dare je v svobodi delal zelo običajne stvari. Ljubil je svojo družino, za golaž ob treh je kupil malo mesa, enkrat na tri leta je pobelil stanovanje in pozimi očistil sneg okoli bajte. Pogosto si je privoščil pretirane količine pijače.Takrat je pogosto neartikulirano psoval cigane in se posmehoval gejem. Tudi mesa je pojedel preveč, posebno svinjine. Za nameček je tudi sam kdaj predelal prašiča v klobase, odrl nekaj zajcev in poleti zaklal kozliča.

Janez je v svobodi vzljubil življenje. Odpovedal se je mesu in preziral je v krzno oblečene dame. Sam si je pekel kruh in se sprehajal s svojim prijaznim kužkom. Romskim materam je zaželel prijazne božične večere in strpnost se je bleščala iz njegovih drobnih oči.

V svobodi , ki nam jo je Janez prinesel, smo v opoju demokratične moči šli na volitve. izbrali smo velike ljudi, ki imajo častne in plemenite ume. V te pa jaz ne zmorem dvomiti.

V Janeza pa tudi nisem mogel. No way!

V Marinkovi kovačiji ni bilo nič več tako kot pred leti. Stara kovaška ognjišča in nakovala so se morala umakniti sodobnim strojem in orodjem. Delavnica je rasla in postajala svetlejša. Tako kot so vlačili med staro železo stoletne “šmitne”, prav tako so tudi stari mojstri prepuščali mesto mladim in nadebudnim fantom, ki so polni novega znanja in novih zagonov prihajali v stavbo. Marinko je bil ob svojem nakovalu kot spominek iz tistih časov in pogosto je moral poprijeti za kakšna pomožna dela, tudi za metlo. Po ročno kovanih izdelkih pač ni več pravega povpraševanja. Ko je včasih pometal bajto, ki mu je bila trideset let drugi dom, sedaj pa mu je postajala vse bolj tuja, takrat je pogosto razmišljal o preteklih letih v firmi. Tudi Zofi je šla že v “penzjon” se je spomnil. Davna so se mu zazdela leta, ko je s svojim rdečim svinčnikom obvladovala knjigovodstvo cele firme, pri tem pa stalno brbljala in brez težav uspela v delovnem času urediti vse nakupe in razne frizersko kozmetične babje zadeve. Sedaj tri ali štiri mladenke celih osem ur tipkajo po računalnikih in imajo toliko dela, da jim pred ekrani upadejo obrazi kot starim klekljaricam in le rdeče očke še švigajo sem in tja po gori podatkov. Pa Francelj,se spomni Marinko, ta se zdi šele zgodovina. Bil je pravi šef za tiste čase. Imel je gromko basovski glas in ko ga je vsake toliko malo pojačal, je nastala popolna tišina in vedelo se je , kdo je šef in kaj je treba storiti. Sedaj pa direktor pa pomočnik, pa namestnik pa ……je razmišljal z malodušnim posmehom in tuhtal obenem kje je logika, smisel vseh teh sprememb.

Pa ni o tem nikogar nič spraševal. vedel je v svoji preprosti a bistri glavi, da so odgovori znani. “Čas pač gre naprej”, bi dejali. In ravno tiste dni je čas dajal vtis, da pospešeno “lavfa” v omenjeni smeri. Cela ekipa kravatarskih šefov je stalno hodila po proizvodnjih prostorih. Cela truma zunanjih serviserjev je prostore preurejala in belila. Tudi delavci so čistili in ribali. Zgledalo je, da se pripravlja nekaj strahovito pomembnega in vsakodnevna opravila postavlja v nepomemben položaj.

Sprva so možje predvsem začudeno gledali razburjene vodilne in panične delovodje potem pa so le poizvedeli kam pes taco moli. Molil jo je v svetlo bodočnost. In ta, jim je razložil direktorjev pomočnik nam je dosegljiva le, če dobimo certifikat. “Kakšen certifikat?” je Alojz komaj zjecljal težko, moderno besedo. Bil je pač starejši možak, edini kovač poleg Marinka, ki je še ostal od stare generacije. “Certifikat, da ustrezamo standardu AB” je glasno s pompoznimi poudarki na slehernem zlogu razložil za projekt očitno zelo zagret gospod. “Aja!” je pokimal Alojz in z njim tudi drugi. Vedeli seveda niso kaj prida več kot pred tem.

So pa kaj hitro zvedeli, da morajo čistiti in čistiti, da se morajo tudi sami urediti, da morajo biti na delovnem mestu urejeni in zbrani. Seveda so vsi nekoliko godrnjali vendar pa so ubogali in marljivo poprijeli za delo. Šefi so jih priganjali in jim kazali vsako smet in packo posebej. Iznad delovnih miz so morali pospraviti vso nepotrebno kramo in odstraniti vsa zastarela pomagala. V kontejnerje so morali odvleči omarice, kjer je še pred kratkim imela lepo zatočišče kakšna vinska steklenica in z zidov so morali potrgati slike mladenk iz erotičnih koledarjev. Precej nervozni so postajali a so v dveh dneh le nekako uspeli spraviti bajto v zadovoljivo stanje. Vsaj mislili so tako. Ko je prišel direktor pogledat situacijo, so mogoče res pričakovali pripombo ali dve vendar pa so bili pošteno presenečeni. Poglavar je na hitro preletel prostore s pogledom, se zagledal v skupino delovodij, čisto na kratko odkimal in odkorakal v svoje prostore. Možje so se začudeno spogledali in po kratkem dialogu s šefi pač ponovno prijeli za metle, krtače in krpe. Nekateri izmed njih so se spomnili na vojaška leta, ko jim je kakšen srbski oficir na podoben način zvrgel ure truda na vojaškem sekretu.

Minil je še en dan. Čistilci, električarji in malarji so zadevo v danih pogojih pripeljali zelo blizu idealnega stanja. Spet so o domnevno končanem poslu obvestili vodilne in čakali na njihovo vizito. Sedaj so bili bolj pripravljeni na presenečenja. Direktor s svojim pomočnikom je kmalu prišel v proizvodnje prostore. Tokrat je bolj na dolgo in natančno preiskoval s svojim strogim pogledom kje bi bilo še mogoče kaj postoriti. Očitno je bilo, da ne najde večjih nepravilnosti. V znak odobravanja je celo na kratko kimal. Aha! Nekaj pa je! Poklical je Marinkovega šefa in mu nekaj naročil. Fant je bil prav zares v zadregi ko je pristopicljal do Marinka. “Direktor je naročil, da bi bilo bolje, če bi stal z desne strani nakovala!” , je nekako zjecljal. “Vsaj takrat ko pridejo, saj razumeš?”. Marinku je kri planila v lica in ga pogrela tja do ušes. Imelo ga je da bi s svojo macolo v roki stopil do kravatarskega domišljavca in mu povedal koliko let že kuje in koliko let že stoji na levi strani. Pa je jezo požrl in raje ubogal nesmiselno zahtevo. Kljub vsemu je bil takih neumnosti dodobra vajen.

Naslednje jutro so delavci kot figurice v jaslicah čakali na pomemben obisk. Dela se niso smeli dotakniti, da kakšna smet ne ponesnaži očiščenega prostora. Tudi premikati se niso smeli kaj prida. Gospodje jih pač ne smejo zalotiti v kakšnem nepredvidenem položaju. Takrat je završalo. Pred vrati sta se ustavili dve limuzini . Direktorjevemu mercedesu je sledil še en zelo podoben in iz njega je potem ko so vsi domači vodilneži hkrati planili in hiteli odpirati vrata izstopil on: Gospod inšpektor. Ko se je ta veličina skobacala iz limuzine je vsem zastal dih in vsem so se razširili pogledi. Res je bil možak veličina, vsaj okoli riti in pasu. Najmanj stotrideset kil je viselo v omenjenih predelih. Vsa ta masa se je z moža spuščala kot stara zavesa in zmečkana rjava obleka je nespretno zakrivala preznojene gube. Ovratnik bele srajce je imel zapet nekje globoko med podbradki, ki so silili izza njega tako da je zgledalo, da tisti zadnji gumb preprečuje da bi se glava pogreznila nekam sama vase. Tako pa je glava ostajala na površju in iz nje je gledal par utrujenih oči. Rdeči pogled je razkrival zaspanost, naveličanost, aroganco in sploh vse razen zanimanja za fabriko, ki so jo možje nališpali v pričakovanju gospoda inšpektorja in njegove ekipe. Ja prav tako je bilo. Namesto stroge gosposke komisije je prišel k njim čisto sam debel, neurejen gospod in prav nič kaj posebno ga ni brigala kovačija. Še več. Medtem ko so z direktorjem in ostalo ekipo šli skozi proizvodnjo je gledal le predse in tu pa tam kaj rekel direktorju.

Ko so prišli do pisarn in si privoščili kave, je direktor ponudil inšpektorju vso pomoč pri ogledih prostorov in preverjanju poslovanja. “Pravzaprav bi malo kasneje, kako bi rekel? Malo pozneje bi pregledal dokumentacijo”,je z nekoliko čudnimi poudarki napovedal debelinko. “Seveda, takoj bo vse na razpolago” je bliskovito reagiral pomočnik. “Pravzaprav ” je znova začel ” sem mislil, da bi to pregledal po kosilu”

Nastal je nekajsekundni predah in direktorji so se hitro ovedeli. V minuti so se že nakladali spet v svoje lepe avtomobile in oddrveli obilnemu hranjenju naproti.

Že po obrazu se je ob vrnitvi prej lačnemu gospodu videlo, da je zadovoljil in napolnil svojo prostorno notranjost. Bil je tudi pripravljen na natančen pregled. V pisarno so mu nanosili fasciklov in map, da se je siromaka komaj videlo izza njih. Vzel je prvo mapo, jo položil predse in počasi pogledal proti direktorju in pomočniku. “Prosil bi za urico zasebnosti”, je rekel. Oba nagovorjena moža sta pisarno jadrno zapustila. Vsa na trnih sta čakal v delovodski kancliji in minila je ena urica pa druga tudi. Tretja ura je bila že dodobra načeta, ko je glavni le poslal pomočnika naj inšpektorja diskretno pobara okoli poteka kontrole. Pomočnik je potiho in previdno vstopil v pisarno in naletel na nepričakovan prizor. Strašni inšpektor je imel na očitno nedotaknjeni mapi naslonjeno svojo veliko glavo in spal, smrčal in sanjal inšpektorske sanje. Majhna pravokotna očala so mu postrani visela na rdečem nosu in ob ustnicah se mu je svetil tanek potok sline, ki je na mapi že narisal dva ali tri kolobarje. Pomočnik je hitel razmišljati kaj naj stori v danem trenutku in salomonsko potuhtal, da bo najbolje pisarno kar zapustiti. Tako je tudi storil in pri odhodu poskrbel za nekoliko več hrupa, ki je zaspanca tudi prebudil. Zbujenega sta z direktorjem čez četrt ure spet obiskala. Tokrat je bil že nekoliko bolj pri sebi in trudil se je biti zbran in napraviti resen vtis. Prosil je, naj se vsi vodilni zberejo čez nekaj minut v pisarni, da na sestanku objavi izsledke svoje raziskave.

Možakar se je na sestanku pomembno dvignil iz svojega sedala, se odkašljal in stopil na sredino med gospode , ki so s strahom čakali njegovih besed. Precej na dolgo je raztegnil nekakšen klišejski nagovor, pleteničil nekaj o urejenosti proizvodnje, marljivosti, redoljubnosti in profesionalnih pristopih.

“Tako “, je končno prišel čas pomembnega zaključka ” vam lahko z veseljem čestitam ob pridobitvi standarda A”

“Gospod” , je zajecljal pomočnik ” verjetno ste se zmotili. Šlo naj bi za AB varianto!”

“Ne, o tem pa ne vem nič!” je odkimal debeli gospod.

“Kako to mislite” je pomočnik komaj obvladano planil. Pred očmi so se mu odvili vsi pretekli dnevi in vse delo, ki ga je vložil v projekt. V strahu pred neuspehom je zalit z rdečico že skoraj planil v inšpektorja, ko ga je z mirno kretnjo ustavil direktor:

“Ne smemo se prenagliti, saj smo vendar razumni ljudje” je mirno rekel. Bil je pametnejši od svojega namestnika in vedel je kako rešiti zagato. Gospodje so se kmalu spet nakladali v limuzine. Obilna večerja je z malenkostno zadrego okoli Be variante opravila brez težav.

O svojem pogledu na ustvarjanje poezije sem že pisal. Vsekakor s pesmicami nisem bil nikoli skregan, kot sem se očitno nekoč nerodno izrazil. No, vsaj tako sem prebral na blogu pesnice, kolegice iz literarnega društva. No, nič hudega, le zdi se mi , da moram omeniti nekaj malenkosti.
Vsekakor s pesnikovanjem nisem bil skregan. Celo nasprotno. Prve stvari, ki sem se jih lotil so bile pesmi. In to cele štrene, celi kupi rimarij. Kar nekaj časa sem bil prepričan, da sem na pravi poti. Potem pa sem vzel v roke nekaj »tapravih« poetov in počasi pogruntal, da to ni to! Predvsem sem na hitro doumel, da za poezijo v mojih verzih manjka ena zelo velika dimenzija. Dimenzija, ki je sicer ne znam definirati, vendar je zagotovo nepogrešljiva in nujna za takšno vrsto izražanja. Poleg tega pa sem si verjetno želel povedati nekaj stvari, ki precej bolj spadajo v moje zgodbe kot pa v zgoščeno sporočilo lirične poezije. No, kljub vsemu sem tudi na blogu objavil nekaj teh stvari:
gobezdač, pet atestov,
pustite naj diha , živih dan, boem pa ne in še nekatere.

Kljub temu pa, da se pač ne počutim poet, se vsake toliko zalotim, da o kakšni stvari razmišljam v verzih. Kot sem že omenil, nič globjega, nič presežnega, komaj verjetno nekaj kar bo rešilo svet, skratka ……. samo za par stihov besed.

REŠITELJ

Na temno in megleno, hladno zimsko noč
je nad kotanjo zadeva čudna zalebdela
Slepeče svetla je zašumela na vso moč
Ko so se lotili poslanci božji svoj’ga dela.

Od bogov vesoljnih dobili so naloge nove
Naj se zapeljejo po neizmerni mlečni cesti
Poiščejo pokvarjene odurne tam svetove
Uničijo zalego, ki ne živi razumno in po vesti!.

In vzeli so na zemlji naši vsa bitja v analizo
V temni noči vse, kar leze, gre, vse kar je živo,
temeljito, odgovorno so izvedli ekspertizo
da ne bi nedolžnega življenja uničili grozljivo.

Najprej mogočno smreko so proučevali,
igrivo trepetali njeni drobni so vrhovi, veje
kot v bolečini v grčah glasovi so ječali
ni bitje zlobno to, zdaj joče se, zdaj smeje.

Potem zverino so pod mikroskope déli,
narava divja, napadalno se krvavo hrani.
a niso slabo, kruto nravi živalske razumeli
le za obstoj bori se in potomstvo svoje brani.

Potem prišla je vrsta na njega, na človeka
rezultate hude dal je človek polbogovom
potuhnjena, pohlepa polna čustvena pokveka
obrnili so poslani k ognjenim se topovom.

Pa vendar so za vsak slučaj še enega izbrali,
trepetali njegovi vzkliki so otožno ali veseleje
kot v bolečini kdaj glasovi stihov so ječali
ni bitje zlobno to, zdaj joče se , zdaj smeje.

In prizanesel je najvišji življenju in naravi,
iznad kotanje je stvar čudna zapustila svet
Pa saj mogoče se ta pokvarjen rod popravi
za zdaj na srečo vseh, poet je rešil ta planet

Črno ognjišče vrhovnega kovaškega mojstra je bilo zares nekaj posebnega. Črna šmitna in veliko nakovalo je bilo postavljeno na sredini velike razkošne dvorane. Ograjeno je bila z verigami in tla okoli delovnega prostora so bila tlakovana s črnimi granitnimi kockami. Ko je veliki mojster stopil na svoje delovišče s spoliranega parketa je najprej s svojimi polakiranimi čevlji stopil v gumijaste galoše in se šele potem , ko se je vsedel na črno sajasto klop preobul v svoje zdelane delavske čižme. Odel se je s težkim usnjenim predpasnikom, si na glavo nataknil zmečkano čepico in se lotil svojega cenjenega dela. Osem, včasih pa tudi deset ali več ur je potem gonil svoje težko kladivo in iskre so frčale vse naokrog in se zrcalile v njegovih rdečih očeh. Ja, res , pomemben mož je bil veliki mojster v tistih časih.

Ko je končal svoj težki šiht, je obratno od postopka zjutraj najprej slekel svojo uniformo in skozi kabino, kjer se je stuširal in uredil, spet sestopil na brezhibno čista tla svoje palače. Že sam glavni kovaški urad je bil nekaj posebnega. Nejkaj sto kvadratov je merila razkošna sobana. Težke škrlatne zavese so visele ob visokih , umetelno izrezljanih oknih. Strop je bil okrašen s freskami in masivnimi pozlačenimi reliefi. Ob stenah so bili postavljeni kosi neprecenljivo vrednega pohištva iz nekega srednjeveškega obdobja.

Ko je mojster izstopil iz kabine, so k njemu prihiteli tehnologi in inženirji. Spoštljivo in profesionalno uslužno so mu odeli kopalni plašč in ga med priklanjanjem pospremili do njegove sobane. Tam mu je osebna profesorica predstavila poročilo o rezultatih tistega dne, priznani filozof, sicer priseljenec iz neke balkanske države pa mu je ponujal v podpis plan za naprej. Kovaški mojster je ves ta tempo vsaj na videz prenašal pokončno in brez znakov utrujenosti in malodušja. Pa temu le ni bilo tako. Vedel je, da se zgrinjajo več kot le temni oblaki nad njegovo glavo. Vedel je, da so težki časi in da bo treba še več naporov, da ohranijo vse zadeve na vajetih. In vajeti je mojster res držal veliko v svojih zgaranih rokah.

Spustil se je torej naš kovaški ekspert po širokigh stopnicah nadstropje niže. Tam je v zelo podobni , le za malenkost manj okrašeni dvorani stalo dvanajst ognjišč. To so bili takoj za mojstrom najpomebnejši možje v deželi. Tudi oni so za ta dan že odločili svoja kladiva na rdeče, svilene blazinice v steklene vitrine. Očistili so že saje s svojih obrazov in se uredili za večerni sestanek z velikim šefom. Ko je vstopil v veliko dvorano, so ga kovači kot eden pozdravili z nemim rahlim priklonom. On je njih pozdravil z dvigom roke in brez uvoda pogledal prvega od pomembnežev.

»Težave, mojster, težave se kažejo!« je stari kovač z zelo obupanim tonom in brezupom v svojem pogledu podal svoje neveselo mnenje. Bil je eden najpomembnejših med pomembnimi. Podkvarski resor je bil že od nekdaj med temi častnimi ljudmi med najbolj spoštovanimi.
» Sodrga pritiska na nas!« je v istem , pesimističnem slogu nadaljeval gospod z oddelka verig.
»Vsi nekaj hočejo! Dohtarski sindikati kažejo s prtom na revščino množic v belih haljah. Sodniki menda ne morejo več skozi mesece in profesorjev je že pol brezposelnih ali pa imajo manj od minimalnih mezd!«
In javljali so se tako vsi mali mojstri, sekirar, cempinošpičnik, klamfar in žebljar. In nobeden od njih ni imel dobrih novic. Nobeden ni videl prihodnosti . Nekdo je rekel, da bi bilo treba dohtarjem, vsaj zaradi socialnega miru, vendar malo dvigniti prejemke!
»Da ne omenimo menedžerjev in politikov!« je obupano dodal eden izmed njih svoje mnenje že tako obupni sliki » množica teh ljudi je na robu stradanja in brezupa!«

Javljali so se kovači in nekateri so imeli ideje kako bi poskusili kaj rešiti. Nekateri so se strinjali, da bi bilo treba navadnim ljudem kljub vsemu kaj dati. Da bi bilo nujno nekoliko dvigniti nivo in njihovo životarjenje narediti nekoliko znosnejše, vendar pa je kateri izmed ostalih takoj zvrgel takšne namere.
»Ne smemo preko tržnih zakonov in vseh drugih ekonomskih pravil !« je preteče žugal s prstom. »Sprožili bomo plaz , ki ga ne bo ustavil noben ukrep več!«

»Gospodje kovači!« je takrat prekinil že kar predolgo razpravo glavni mojster!
»Pametno moramo ravnati. Saj vsi dobro vemo kaj v naši družbi prinaša dodano vrednost in katero znanje in kakšno delo gradi trdne temelje !?«
Skoraj kot eden so takrat mojstri pogledali na steno, kjer so bili razstavljeni nekateri izdelki z njihovih ognjišč. Umetelno izdelane podkve in mojstrsko skovani kosi kmečkega orodja ali kovinskega okrasja je viselo tam in jih navdajalo s ponosom in notranjo srečo.

»Doumeti mora intelektualna raja, da le praktično znanje in marljivo delo nekaj velja. Mogoče si kdo v nočnih blodnjah ali v stanju opitosti predstavlja, da bi bilo lahko kdaj blebetanje in trgovanje z meglo cenjeno početje, da bi kdaj izmišljevanje zakonov ali iskanje pravnih stranpoti , da bi to seglo po svoji vrednosti do gležnjev pravemu umetelnemu, vestnemu ročnemu delu. Mogoče kdaj , ampak mislim da ne! Vidite to mora raja doumeti. In to jim grem zdaj povedat!«

Stopil je takrat veliki mojster iz velike dvorane na mali balkon, ki je gledal na velikanski trg. Tam se je trlo ljudi, intelektualcev, cele horde profesorjev so kazali svoje bele pesti proti velikemu mojstru. Tisoče zdravnikov v belih haljah so držali svoje transparente z napisi, ki so zajedljivo spraševali zakaj so oni manjvredni, drugorazredni ljudje. Najglasnejše so bile na sredi trga ogromne skupine menedžersko politične srenje.

Ko je stopil mojster prednje, se je trušč še povečal. Oglušujoče žvižganje se je razleglo po velikanskemu trgu in nezadovoljna množica je kot eden žugala s stisnjenimi pestmi proti velikemu možu. Vajen hrupa in vročine je veliki počakal, da se strast umiri. Ko se je polegel najhujši bes, je dvignil roko in množica je prisluhnila kaj ima osovraženi rokodelec za povedati.

V kratkih stavkih je stari kovač povedal nekaj ustaljenih resnic o redu na tem svetu, o svojem težkem delu in garanju svojih podmojstrov. Dodal je še floskule o načrtih , ki bodo zmanjšale prepade med njimi in vsemi, skupinami ljudi, ki se bodejo s stisko na družbenem dnu. Bistre in odločne so bile besede velikega mojstra in z vsakim stavkom je bolj pojenjeval ogenj, ki je še maloprej z velikimi plameni gorel med razgreto množico. Obljubil je še množici nekaj malenkosti in počasi se je raja začela razhajati. Prav po mojstrsko je veliki, vsaj začasno, rešil težave.

Ni se oziral na dejstvo, da med njim in množico ni le prepada. Ne, tam je vsa leta kar je bil na položaju rastel tudi velikanski zid. In ne le, da sodrga ni videla čez, tudi on ni videl niti čez in še manj skozenj. Izgubljal je stik z navadnostjo. Vse tarnanje in proteste je sprejel samo kot dejstvo, ki se mora z njim nekako spopasti in obdržati svojo pozicijo. Kaj težave intelektualcev, dohtarjev, juristov in ostalih pomenijo v resničnem življenju pa se mu ni niti sanjalo. Niti slučajno na primer , ni več vedel koliko stane čisto navaden hlebec kruha.

Obrnil se je takrat , vstopil v dvorano in za sabo zaprl težka vrata. Pozdravil je še na kratko podmojstre in se odpravil do svojih prostorov. Bil je utrujen in na koncu z močmi za ta dan. Potreboval je počitka, da si očisti glavo skrbi in da si odpočije ude za nov težak delovni dan.

»Dragi ; so težave!?« ga je prijazno vprašala njegova gospa, glavna čistilka v palači, prej kot je legel k njej v posteljo pod velikim baldahinom.

»Ma, ja , !« je nejevoljno odgovoril veliki mojster« banda intelektualna, gobce gonijo in se sprenevedajo , spletkarijo in prinašajo okoli poštene ljudi. Ni in ni jim jasno, da to lahko dela vsak. Kar lahko počne vsak, pa pač ne more imeti prave cene. In, porkaduš, kako ne more narod doumeti, da je takšen red na tem svetu. Da svetu pač vladajo takšni kriteriji.

Saj bo na koncu še kdo potuhtal, da sem si jih jaz izmislil!

Marsikateri moj znanec me je že povprašal zakaj hudiča kvasim te svoje neumnosti in jih potem dajem na ogled ljudem. Seveda za to ne bi iskali kakšnega posebno velikega razloga. “Zakaj pa ne?” , bi bil ponavadi moj odgovor.

Pri današnjem sestavku pa temu ni tako. To danes je izpolnitev nekakšnega mojega dolga in sicer že precej starega, ki seže tja daleč v leta mojega kratkotrajnega šolanja. Enkrat v tistih letih sem dobil (pa ne samo jaz) nehvaležno nalogo, da v spisu napišem:” Kaj je kultura”. Oddal sem čisto popolnoma prazen list. Presenečena je bila profesorica in presenečen sem bil sam, ampak tako je bilo. Na papir nisem mogel spraviti niti enega kolikor toliko spodobnega stavka o tej témi. Bil sem seveda za svoj prazen izdelek tudi primerno stimuliran. Ženska mi je dala enko, ker ničle ni imela na razpolago. Pozneje sem sicer zadevo brez posebnih težav spravil v pozitivne vode, takrat pa preprosto ni šlo. Še sedaj ne vem kaj je bilo vzrok. No, od takrat nosim v svoji glavi to vprašanje in se počutim kar nekako dolžan, da nanj odgovorim, po svojih najboljših močeh seveda.

Pa sem , ne boste verjeli, spet v zadregi. Glede na to, da naj bi se moje pisanje ujemalo z našim praznikom osmega februarja, sem moral obiti nekatere zvrsti kultur in subkultur. Kar na hitro sem zavrgel misel, npr. na koruzo. Sicer je to nedvomno kulturna rastlina, vendar tako ne bi nikamor prišel. V smislu poštenosti do ostalih kulturnih zeli bi moral potemtakem tveziti tudi o krompirju, rdeči pesi, konoplji in tisočih drugih vrst.

Potem sem se poglobil v starodavne, eksotične in vseh sort manj znane kulture po svetu. Vse sem ovrgel. Ponekod so imeli stvari sicer kar v redu urejene, vendar se je povsod našla kakšna malenkost, ki je zbila ceno njihovi tako zvani kulturi in jo postavila v opozicijo mojim humanističnim pogledom glede te tematike. V Grčiji so svojo vzorno demokracijo in visok nivo umetnosti okrnili s svojimi sužnji in nekoliko neprimernim odnosom do njih. V južni Ameriki so Inki in Maji tudi imeli kar solidno ureditev pa se mi ni kaj prida dopadlo, da so zaradi vsake suše, deževja ali kakšne druge muhe njihovih bogov obredno klali nedolžne mladenke, ker naj bi se zaradi tega menda morale zmanjšati njihove vremenske in podobne tegobe. Afriške kulture mi tudi niso delovale posebno sofisticirano. Predvsem me je motil njihov jedilnik.

Fizkultura tudi ni prišla v poštev. Mogoče kdaj drugič. Kam bomo spravili v ta naš blog toliko pisanja, če obdelamo vse športne zvrsti, vse športnike, olimpiade, sokole, rekreacijo, aerobiko, fitnes in mogoče še kakšen batšejpr ali fatevader s teve prodaje?

Bežno sem še vrgel oko v enciklopedijo in na internet, če slučajno med častilci sonca, vode, satanov in bogov obstaja kakšen “kult ure” pa nisem našel nič pomembnega.

Tako sem po zelo kratkem postopku zelo omejil. Omejil sem se tematsko, časovno in celó krajevno. Odločil sem se namreč, da bom razmišljal zgolj o kulturi v ožjem smislu, o tisti v današnjih časih in v naših krajih. Kako naj se sedaj lotim te težke naloge?

Razmišljal sem in razmišljal. Odobraval sem, da ne jemo surovega mesa in hodimo po predpisanih poteh, da ne pljuvamo v cerkvah in da ne opravljamo potrebe v javnosti, sem pa močno dvomil, da bi bilo teh par misli dovolj za pošten blogerski članek. V svoji stiski sem se odločil za akcijo. Odpravil sem se na prizorišče prave kulture. Na mesto kjer se je najžlahtneje razdajala kulture žejnemu slovenskemu človeku. Šel sem na strahovito visoko umetniško predstavo. Šlo je za nekakšno bolj moderno glasbeno- recitatorsko stvaritev. So pač ravno tisto takrat premogle kulturne ustanove v moji bližnji okolici. Saj menda niste pričakovali, da bom potoval po celi deželi zaradi par stavkov. V glavnem; na takem kraju sem si mislil bom pa ja dobil vtis kaj in kako je s to ubogo kulturo.

Začelo se je po pričakovanju. Gospodje glasbeniki in recitatorji so se razporedili po odru, se nekoliko uglasili nakar je tisti, ki je stal spredaj pred vsemi sunkovito dvignil obe roki, strupeno pogledal ansambel in dal znak za začetek. Takrat je nekaj zaškripalo, da me je spreletelo po celemu telesu. “Ubogi godec”, sem pomislil” toliko ljudi ga posluša, on pa tako zamoči!” pogledal sem prizanesljivo proti nesrečnemu goslaču, da bi mu s svojim tolerantnim sprejemanjem njegove smole dal poguma za boljše nadaljevanje. Pa ni dajal gospod prav nobenega vtisa, da potrebuje tolažbo! Kje pa! Vzneseno in zamaknjeno je nadaljeval s svojim uho trgajočim početjem in tudi spredaj stoječi šef je nemoteno krilil z obema rokama. Bil sem več kot zbegan. Ko so po nekaj minutah muzikanti nekoliko utihnili, sem si malo oddahnil in napel ušesa kajti zgledalo je, da bo recitator podal svoj nastop. Pričakoval sem seveda kakšen lep liričen verz, Minattija ali pa Kosovela. Recitator pa je stopil na prste in se zadrl kot bi ga iz bridke kože dajali:” SMRT!” “O madona”, sem se ustrašil in se skoraj sesedel na svojem zakotnem stojišču “zgleda , da je nekoga navilo prav sredi predstave!” Takrat so spet godci napeli svoje loke čez očitno slabo uglašene violine. Neokusno se mi je zdelo, da godejo, če niso še niti odnesli umrlega nesrečnika. Moja zbeganost je bila na vrhuncu. Ko so recitatorji prišli spet na vrsto so se namreč najprej histerično zasmejali in takoj nato povedali nekaj stavkov, ki jim zaboga nisem vedel niti približnega pomena. Mrtvec je bil pa očitno še vedno v dvorani. Potem so se izmenjevali glasbeniki s svojim kregajočim škripanjem in recitatorji z nesmiselnimi govorancami, da sem pozabil na preminulega in se svojemu zanikrnemu počutju navkljub spomnil po kaj sem sploh prišel. Zavrgel sem misel, da bi se vmešal v očiten prepir recitatorjev. Ni se mi namreč zdelo fer, da se trije močni dedci derejo in znašajo nad suhljatimi ženicami, ki so stale s svojimi rdečimi platnicami vrsto pred njimi. Skoncentriral sem se torej na orkester in na gledalce, saj tam nekje bi moral biti odgovor na moje bistveno vprašanje. V tistem trenutku se je zadeva približala koncu. Grmelo je in treskalo kar nekaj časa, potem počasi pojenjavalo, se še parkrat malo razhudilo, spet poniknilo in na koncu je bil strahoten bum. In konec. Takrat je nastala popolna, blagodejna tišina. trajala je nekaj dolgih sekund. Z zanimanjem sem spremljal kaj se bo zgodilo. In takrat je tišino prekinil gospod v prvi vrsti. Bil je tako nekako, kako naj rečem, bolj odličen gost. Planil je možakar pokonci in vse svoje nedvomno navdušenje pokazal z energičnim aplavzom. Takrat me je za trenutek prešinilo:” Pa menda ni za vraga, samo on kulturen? ” V tistem so na moje olajšanje enako ravnali vsi v prvih dveh ali treh vrstah, kjer je bilo očitno skoncentriranega ogromno posluha in čuta za kulturo. Kot dobro uvežbana častna četa so po vzoru prej omenjenega odličnega gospoda skočili pokonci in ploskali in ploskali in zraven kimali in se gledali med sabo in zopet odobravajoče ploskali. To so počeli toliko časa, da so godci, ki so prej dobrohotno utihnili, spet zaigrali nekaj not, ki se za moja neuka, preprosta ušesa spet niso posebno ujemale druga z drugo. Ko je bilo konec, se je vse skupaj še enkrat ponovilo, potem pa smo se odpravili na zrak, na domove , za šanke in k svojim mislim. Jaz sem se spravil k slednjim. Pa veste, spoštovani, da spet nisem vedel pravih odgovorov. Vendar sem se potrudil narediti povzetek. Vsaj ne bo ves krvavi trud zastonj. Sploh pa si to tudi dolgujem.

Torej; Po mojem je kultura zelo nerazumljiva stvar, ki se na trenutke zelo grdo sliši. Vse pa se očitno popolnoma spremeni, če si čisto spredaj.

Za bistro misel,za par pametnih besed je čas
in vse je pod kontrolo in le moj še manjka glas.

A ko se odpro mu vrata,že spet mi je jasno,
prvi bo tam in spet za pamet bo kasno.

On pa se zaveda svoje moči,
kot veter plane,da se znori.

S sivo ga kepo,počasno in leno,nemočno loviva,
ko on že podira,uničuje,razbija.

Zdaj rdečih lic popravljam stvari,
a on je spet varno tam za zobmi.

Dejstvo je, da mi tipkanje te dni ne steče tako kot sem tega vajen. Že parkrat sem se zvrnil na ta svoj naslonjač pred kompjuterjem in se lotil nizanja črk. Zdelo se mi je, da imam nekaj stvari za začeti in vsaj eno ali dve za končati…. Pa ni šlo. Ampak ne mislite, da imam zdaj namen spet premlevati že tavžentkrat povedane stvari okoli kriz z navdihom in o zimsko- pomladni utrujenosti, ki jo imam pa itak celo leto.

Ne, v resnici je vzrok čisto nekje drugje. Gre za to, da mi po glavurini, kakor v srbiji kdaj rečejo izrazito veliki glavi, lavfajo neke čisto druge stvari. Prav vsako prosto minuto moji utrujeni možgani porabijo ravno za tuhtanje o tisti zadevi. Pa nisem imel namena trditi, da imam prekomerno veliko lobanjo in s tem pripadajoče velike možgane. Ne, to ne, le ko cel dan in pol noči zraven premlevaš eno in isto, se ti začne zdeti, da ti tisto odmeva po vogalih in zakotnih prostorih nekje znotraj.

Pred nekaj dnevi sem bil na dveurnem sestanku idrijskega literarnega društva. Gre za zanimivo društvo kjer sem bolj nov član. Večino članstva sestavljajo seniorji in to celo v takšnem delu, da sem po njihovem kriteriju pristal med mladimi člani društva. Glede na to, kako redko se to sploh še zgodi, sem s temi kriteriji kar zadovoljen. Presenetilo me je srečanje poleg tega, da sploh še obstajajo takšna društva, ki imajo tako dolge sestanke tudi s tem, kakšen plan in koliko projektov so si gospe in nekaj gospodov naložili. Očitno obstaja v moji okolici velika želja zvišati ceno besedni umetnosti, kulturi in odnosu do ustvarjanja.

Pa vse to le ne bi tako zaposlovalo mojih misli. Če ….. če ne bi nekaj od vseh teh načrtov doletelo tudi nas, spet me lomi smeh, tamladih. No, in tako je tri (zares ) mlade člane, dve dekleti in fanta, ter pogojnega mladeniča Dareta doletela čast ali karpačžetoje, da se v petek 22.1. predstavimo s svojimi literarnimi stvaritvami v idrijski kavarni. No, o tej ideji sem bil obveščen že nekaj dni pred sestankom zato sem tja prišel predvsem z vprašanji v stilu, kako si je Ga. predsednica kaj takega zamislila. Prijazno in brez kančka dvoma mi je bilo pojasnjeno, da nihče ne dvomi v to, da bomo zadevo v redu speljali. Da naj bi nastop tudi sam(i) vodil(i) je samo še jagoda na toritci.

Nekaj sem gospo poskušal prekinjati s pripombami o neizkušenosti pri takšnih prireditvah in predvsem o grozni tremi. Kakšna trema? Ja porkaduš, še na sestanek sem prišel s tremo, kaj bo šele na nastopu ??!

No in sedaj mi vsak dan in (pre)pogosto po glavi lavfajo scenariji, prizorišče pod kavarniškimi lučmi, z zahtevnim občinstvom do zadnjega milimetra napolnjen prostor in ubogi črkar, ki kaj takšnega še nikoli ni počel.
In kakor je pač logično, prevladujejo temnejši odtenki . Po zraku frčijo glave gnile solate in iz množice sikajo pripombe o tem, kako mi bolj paše motorna žaga ali kramp kot pa svinčnik.

Ja pa kaj? Bom šel pa na blog malo pojamrat. Tam bo že našel kdo besedo spodbude … ali pa dve

Ko je telebnil z vsemi svojimi kilami na trdo zemljo, se mu je zdelo, da so šle k hudiču vse kosti in tudi drugače mu je delovalo vse skupaj strašno čudno. Tako čudno, da bi zagotovo skočil panično nazaj pokonci in razjasnil to nevsakdanje stanje. Če bi mogel! Tako pa, zaboga se ni mogel premakniti. In v glavi mu je od silnega treska vse žvrgolelo, slika bohotnega zelenja nad njim pa je poplesavala in le megleno je slutil detajle.
»Ja, krošnja!« mu je za trenutek blagodejno prešinilo možgane. Še sinoči se je lovil z Njo po tistih gornjih vejah. »Ona je taprava!« je skorajda na glas pomislil. Pri tem mu je na obrazu blago zaigral nasmešek in priprl je veke kot v polsnu, ko nas nekaj lepega zaziblje v noč. Z najbolj žametno kosmato samico se je zadnje čase pogosto lovil po najvišjih rogovilah. Še nedavno ji ni smel blizu. Ma kaj blizu, še pomisliti ni smel na tisto najbolj živordečo rit v celem gozdu. Stari kosmati vreščač mu še pred kratkim ni pustil blizu. Ja, pa ga je bil počasi že malo sit, starine smrdljive in prijel ga je enkrat čez pleča. Potem sta se spopadla. No, v bistvu sta le kričala drug na drugega, tisto mikastenje je bilo bolj zaradi protokola. Ha! Mladinci so morali verjeti, da gre to s tem naravnimi izborom pač na tak način. Stari je pač že ob prvem prijemu začutil, da so njegove mišice izgubile tisto mlado moč in da je zdaj mojih pet minut. »Ej, rdečerita Ona, ta je taprava!«

Takrat je otresel z glavo in zbistril svojo pretreseno glavo. »Zakaj sem treščil na zemljo ?« , mu je samoumevno vprašanje spet spreletelo misli. »Še nikoli se mi ni zgodilo!? Sem se vedno ulovil. Z repom sem zagrabil vejo, se zasukal. Ej, sem se zazibal. Da ni kaj z repom!? se je zdrznil nadvse prestrašeno .

Takrat se je končno toliko skorajžil in premaknil svoje ude, da je začutil, da ima še cele tace. Pogledal je kako je z repom. Groza, ki ga je spreletela se ne da opisati z besedami, ki jih pozna njegova vrsta. Obstal je s široko razprtimi očmi in odprtim gobcem. Zahlipal je nekje v sebi, tako kot kdo zajoka, ko v najhujšem šoku skoraj ne pride do sape.
Tam kjer je se je od vedno bohotilo njegovo repato bogastvo, je bila sedaj samo bedna, gladka, najbolj nemogoče gola in totalno brezrepa bela rit.
»Ja, kaj tako strašnega se dogaja samo v črnih morah.!« je iskal vsaj nekaj upanja. Uščipnil se je v svoj trebuh in tam ga je čakala nova strašna slika. Namesto svojega gostega črnega kožuha je na svojih prsih otipal ogabno gladko rožnato reč, ki nikakor ni mogla biti kaj prida. ne za zimo, ne za krošnjo, ne za nič.
Uščipnil se je še močneje in ostra bolečina mu je dala brez milosti vedeti, da ne spi. Zakričal je od bolečine, vendar se je namesto lepega samčevskega uho trgajočega vreščanja, zaslišal beden nepomenljiv zvok.
»Kot pohojena krota!« mu je kruta misel o svojem nepričakovanem strašnem stanju prešinila možgane.

»Moram od tukaj, moram stran!« je panika začela prevladovati njegov samčevski razum. Postavil se je na vse štiri in želel pobegniti in še vedno je čakal kdaj se bo prebudil. Hotel je stran ! Z rokami ni dosegel tal . Tako se je nekako premikal samo po zadnjih dveh. Slabo je videl, čutila so mu otopela. Začutil je nove reči. Vrtoglavico je spoznal prvič tisti trenutek in nov občutek mu je spreletel celotno golo telo. Prvič v življenju ga je zazeblo. In strah je začutil, predvsem veliko strahu.

In premikal se je nekako, kot pijana čaplja stran od velikega drevesa. Tam je zagledal še eno podobno, ravno tako neznansko grdo, bedno bitje. Približal se je nesrečnemu stvoru. Ni vedel kaj bi. Prijel je debelo krepelo in tadrugega lopnil po glavi. Ko je tadrugi , ki je imel tudi glas pohojene krote, presunljivo zakričal in se mu je curek krvi vlil po čelu, sta se za trenutek oba vprašala. Zakaj me je? Zakaj sem ga?

Naš nesrečni grduh je skomignil z rameni. »Pa res!? se je vprašal » zakaj sem ga pa treščil?!
Ni se mogel spomniti pametnega odgovora. Pa ga je lopnil še enkrat. Potem je odracal stran.

»Saj konec koncev!« je nekako momljal sam pri sebi » konec koncev, tak kot sem , kaj pametnega itak ne morem početi na tem svetu!!«

Če si človek ni ravno na »ti« z religijo, še manj pa si je blizu s cerkveno ustanovo, mislim s tisto, ki je najbolj močna v naši okolici, potem je mogoče malo čudno, da si zaželi nekaj povedati ravno o božiču. Pa vendar, razmišljal sem danes ravno o tem. Odmislil sem čisto vse povezave s prepričanji in načeli, pozabil sem na božičke s kokakolo in se preselil s svojimi mislimi v nek čisto drugačen svet.

Tam v tistem času je bil božič čisto navaden dan. Hja, menda je bila komanda takšna, da je moral biti to dan, ki se ni smel razlikovati od drugih. Po radiu niso šestdesetkrat v enem dnevu zvončkljali džingl belsi in ni se vsaka druga pesem imenovala meri krismis. Še najmanj mogoče in pravzaprav docela nevejetno je bilo, da bi na radiu ali televiziji slišali sveto noč. Enkrat sem slišal sosedo, ki je napol šepetaje razlagala svoji opravljivo informativni babji družbi, da je kasno zvečer slišala sveto noč na neki radijski postaji. Mislim, da je bilo govora o radiu Luksemburg.
»Vam povem!« je povedala« prav lepa je bila!«
V njenih besedah je bilo čutiti nekakšen pokroviteljsko spravljiv poudarek. Kot bi gospa hotela , mimogrede soseda ni hodila v cerkev, pokazati strpen, prijazen pogled na te stvari in dopustiti, da se tafarovškim pa le dovoli, vsaj enkrat na leto, da jim po radiu zagodejo eno njihovo.
Na vsak način, bilo je že iz same debate in iz pogledov, ki so švigali levo in desno, kot bi hoteli preveriti, če je zrak čist, slutiti, da je bila tista sveta noč pa res ena resna in delikatna zadeva.

Kraj tudi ni bil okrašen s petintrideset kilometri kitajskih lučk, lampijonov in napisov razpetih čez cesto. Ne, kje pa! Tisti boren okit, ki si ga je krajevna takrat privoščila, ni prišel v poštev za ta dan. Šele dan po božiču so delavci na placu postavili smreko in nanjo obesili par papirnatih okraskov.
Na televiziji ni bilo ničesar kar bi vsaj malo nakazovalo na praznik. Na edinem programu so črnobeli deci blebetali svoj vsakodnevni tralala o revoluciji, delavskem samoupravljanju in podobni dolgočasni šari. Niti sluha o rdečih, bradatih možicih in Rudolfu s svetlečim nosom.
Seveda tudi ni bilo misliti, da bi bil takrat božič dela prost dan. Lepo so naši tastari vstali ob petih in odšli na šiht. Otroci pa v šolske klopi. Nekateri, tisti najbolj korajžni in vzdržljivi, so šli opolnoči v cerkev in so potem zjutraj zehali v šoli kot konji. Mislim, tisti ta nilski.
Včasih je kakšen od njih dobil zaradi tiste polnočnice tudi ukor ali opomin. No, pa je vendarle na tistem ukoru pisalo, da je to zato, ker je tako pozno hodil po Fari. Bili so pa takšni primeri bolj redki. Zagrizen šolnik je pač na tak način ponagajal otroku, ki ga je imel že tako ali tako na piki, zraven pa je še malo potešil svojo ozkogledo prepričanje.

In tako je oblast ukrotila božičnega duha. Iz praznika je naredila sivo sredo, ki je bilo takšnih vsako leto cel kup.
No, vsaj mislili so menda veljaki, da je tako. V resnici pa so tovariši božič le nagnali s puste ulice in ga spravili na toplo, v hiše, med ljudi. Otroci in stare mame so tam čakali nanj. Strogi očetje so zanj naredili prijaznejše obraze in mamice so ga pričakale z orehovo potico.

Pa v bajtah tudi ni bilo posebne okrasitve in bleščave. Smrečica v kotu je bila v bistvu vse . Na njej so viseli raznobarvni balončki in ata je vsake toliko za nekaj minut prižgal lučke. Spomnim se, da jih je svetilo le osem ali devet. Teta jih je kupila v stari Gorici in so bile drage kot žafran.
»V katoliški drogeriji!«! je poudarjala. Tisto je morala biti neka fensi štacuna, saj so imeli polno takšnih finih reči, ki pa so bile kar po vrsti drage kot hudič! Pa katoliško gor ali dol. Bogve če je natančno vedela koliko dni ali tednov je klekljala za tistih par pisanih lučk. Ja, smrečica je bila jako važna. Treba je tudi vedeti, da je bila smrečica v resnici božično drevesce. Pri sosedu so imeli čisto podobno, vendar se je tam reklo »novoletna jelka«! Vendar pa, to je treba omeniti, mi smo imeli pod njo seveda jaslice. Pred hlevčkom, kjer sta bik in osel merkala malega Đizusa je v majhnem glažku gorel žegnani ogenj in vse je dišalo po prazničnem večeru. Aja, in večerja je bila takrat dobra. Pa se ne spomnim prav natančno kaj je mama dala ponavadi na mizo. Verjetno pohane zrezke in skledo pireja. In potico na koncu. Dišečo in voljno.

Za poseben praznični vonj pa je spet poskrbela predvsem teta Angela. To je bilo pa zares njenih pet minut. V plehnato smetišnico je iz peči nagrebla malo žerjavice, nanjo položila suho oljčno vejico in majhen kristal kadila. Tisto reč je kupila, kakopak, v katoliški štacuni. Zadišalo je na prav poseben način. Potem je v spremstvu cele družine, razen atija, ki je sedel v dnevni sobi in namesto mire kadil filter jugoslavija ter nekaj mrmral sam pri sebi, začela svoj ritual s procesijo po hiši. S tisto rečjo, ki se je cvrla na žerjavici smo vstopili v vsako sobo v bajti posebej. Tam je teta Angela na hitro odžebrala nekaj verzov molitve. Poleg ustaljenih molitev pa je imela naštudirane tudi čisto svoje uroke, ki so s svojim zločestim zvenom in zame skrivnostnim pomenom zagotovo obvarovali vsako kamro, hodnik in sekret pred vsem hudim za vsaj eno leto naprej.

Ko so bili opravljeni vsi obredi nas je otroke kdaj pa kdaj še malo silila , da zmolimo kakšen krajši komad a je ponavadi kmalu obupala. Tudi s petjem nismo ravno razturali. No kakšno smo le spravili skupaj, teta Angela pa je takrat ponosno opalila svoj cvileči solo.

Večer se je končal z igranjem. Pod smrekico je bilo vedno kakšno darilo z družabno igro. Pa magari človek ne jezi se! Premetavali smo takrat dve ali tri ure tisto kocko in bilo je zabavno! Zelo! Toplo je bilo in mirno. Toplota, ki je polnila hišo mi je še dolgo pozneje ostala v spominu. Iz majhni peči čisto blizu naših glav, je dišala po bukovem lesu in nas objemala s prijazno mirnostjo.

In danes? Božič je danes pisan in glasen. Nanj so obesili vse česar takrat ni imel. Ves ta okit in pomp so podeseterili in napihnili . Prodali so ljudem stokrat po tistih osem lučk in iz vseh zvočnikov hkrati vojska grl drdra svoje svete noči. Zkozi okna, ki so takrat kazala le pusto in temno zimo, sili v hiše cela gora navlake, ki bo naslednji dan polnila smetnjak.

Ja, čudno je, da grešnik kot sem, razmišlja o ničemer drugem kot ravno o božiču. Ja, pa ravno to mi bezlja po možganih. Ima me, da bi poiskal tisto plehnato smetišnico! Ne, ne, pa tega ne bom storil. Pa saj niti žerjavice nimam odkar me grejejo položnice. Bom pa naredil nekaj drugega. Pridružil se bom svojim puncam doma pred tevejem. Tam bodo sigurno prikazovali družinski film, ki je verjetno zmagal na vseameriškem prvenstvu v patetiki. Pogasili bomo odvečne luči in pustili goreti samo tiste na smreki. In spustili bomo žaluzije. Čisto dol!

Bil je eden tistih ljudi. Nerazumljenih, kot je sam pogosto rekel. Včasih osovraženih in kdaj pa kdaj smešno nespametnih. Ampak Teodor Kuštrin je bil človek, ki ni hotel kloniti pod nesmiselnimi pritiski okolice. Pod plehkostjo povprečnih ljudi in pod njihovimi stereotipi. Teodor je še kako dobro vedel, da mora vsak dan biti novo bitko in, da je vsak centimeter, ki ga osvoji majhna zmaga v velikem mozaiku reševanja sveta.
Ja, ta gospod je res razumel življenje in sodoben svet. Vedel je tudi , da enemu in drugemu bije bridka plat zvona. S solznimi očmi je včasih gledal posnetke z Arktike ali agonijo shujšanih severnih medvedov. Sapo mu je jemalo trpljenje črnčkov nekje tam pod Saharo. Žugal je ljudem okoli sebe, ko je narava kdaj na zelo čudne načine kazala kako nekaj ni niti malo v redu. Ko je sredi decembra robantila s pomladanskimi nalivi ali ko je poleti toča vsak drugi dan uničevala njive in imetje ljudi.
Ja, Teodor Kuštrin je vedel. Vedel je, da se je treba postaviti uničevalnemu pohodu pohlepa in nespameti po robu. Da je treba za to zastaviti tudi najvrednejše stvari.
»Gre za življenje in prihodnost človeka!« so bile kdaj njegove besede »in le solidarnost … le ta nas še lahko reši!«
Niti slučajno pa ni ostajal samo pri besedah. No, pa čeprav je že s tem blebetanjem, kot so se pač njegove besede slišale drugim ljudem, dosegel, da je počasi a zanesljivo izgubil drugega za drugim vse prijatelje in počasi tudi tiste znance, ki so se trudili vsaj prenašati njegovo zagnanost. V njegovi bližini ni bilo moč v miru pojesti sendviča, ne da bi bil ob tem žrtev njegovega predavanja o tem kakšne muke je med svojim bednim življenjem, med transportom in še posebej ob krutem koncu doživel prašiček, ki je bil pozneje predelan v tisto šunko, ki se zdaj nespametni jedec z njo masti. Njegovi sodelavci in drugi ljudje v bližini so stalno poslušali predavanja o tem kaj delajo okolju s svojimi velikimi avti, kakšno preteklost ima njihov usnjeni čevelj in kakšno smrtno nevarno žarčenje pošiljajo v zrak s svojimi mobiteli.
»Cepec zahojeni!« je kdaj siknila katera od takšnih žrtev in se Teodorju raje umaknila. Parirati mu pač ni bilo mogoče!
Pa se Teodor seveda ni ustavljal pri naključnih znancih. Kje pa! No, naj omenimo najprej, da je v svoji družini že zdavnaj opravil svoje razsvetljevanje. Nekaj let je vzgajal svojo ženo in malo hčerko. Nobenega koraka nista napravili po njegovih kriterijih. Sploh nista razumeli kaj pomeni solidarnost do ljudi in dober odnos do planeta. Hoteli sta jesti meso, imeti pozimi triindvajset stopinj v stanovanju in prižgano televizijo. Teodor je robantil in dan za dnem predaval o solidarnosti, o tem da se morata vendar čemu odpovedati. Da lahko preživi cela družina nekje v Afriki za denar, ki ga onidve zlahka prišparata v nekaj urah. Po nekaj letih njegovega truda, sta nekega večera polni nerazumevanja in nedojemljivosti odšli skozi vrata.
»Cepec zahojeni!« mu je baba še siknila v neprijazno slovo!
Ko so se v bližnjem kraju začele pojavljati govorice o gradnji hidrocentrale. Joj, da bi ga videli takrat!? To ga je spodbodlo kot da bi stopil v žerjavico. takoj se je lotil svojega novega boja. Pisal je v časopise in težil novinarjem na radiu. Začel je zbirati podpise po šolah, pred marketi in celo pred cerkvijo so ga videli ob nedeljah. Kmalu so bili tu prvi uspehi. Z nekaj somišljeniki, starim profesorjem biologije in čudaškim amaterskim astronomom so uspeli prepričati neko komisijo o tem kako projekt ogroža zrak, vodo, psihično zdravje in nekega oranžnega polžka, ki živi samo in nikjer drugje kot v tisti grapi. Projekt je zastal. Za dolgo!
Nič ni pomagalo, da so projektanti in inženirji ozmerjali Teodorja Kuštrina z zahojenim cepcem.
Hodil je v fabrike in po farmah. Povsod je razgrajal in vpil stvari o globalnem segrevanju, o naši odgovornosti do soljudi, o tem kako smo odgovorni za to kakšen planet bomo zapustili zanamcem. V krajevno fabriko je pošiljal inšpektorje za okolje in klicaj je policaje vsakič, ko se mu je zazdelo, da je v potok stekla kakšna piksna šmira ali ko je neprevidnež opral orodje v nafti in potem vse skupaj zlil v jašek. Dosegel je pomembne uspehe. Kar nekajkrat so v fabriki morali ustaviti peči in stroje. Vse skupaj so smeli zagnati šele, ko so montirali drage čistilne naprave in filtre. Teodor Kuštrin je žarel od ponosa. Nekaj obratov v tovarni so sicer morali zapreti in nekaj ljudi je bilo ob delo, ampak Teo je to imenoval prepotrebna žrtev. »Samo odpovedovanje, samo solidarnost, samo žrtvovanje lahko reši ta naš planet !« je robantil in se trkal po prsih! Še najmanj se je ob takšnih zmagah sekiral zaradi kakšnega zmatranega kovača, ki je bil ob delo in je ob srečanju pljunil pred njega in zasikal tisto znano o »zahojenem cepcu!«
In podobne so bile zgodbe o vetrnicah, o toplarni, o novi cesti in neki veliki anteni za internet. In podobno je bilo vsakič negodovanje pri ljudeh.

Nekega dne pa je Teodoru na stežaj posijalo sonce! Poklicali so ga prav z vrha. Obgovoril ga je uglajen gospod in nagovoril ga je spoštljivo in omikano.
»Veste gospod Teodor Kuštrin, zelo bi bili veseli, če nas počastite s svojim obiskom!!«
Teodor je bil seveda v tej fazi že pripravljen, da skoči in napade s svojim ustaljenim besednim arzenalom … pa se je zadržal in raje mirno prisluhnil.
»Ja, prosim!« je umirjeno odgovoril .
»Kličemo vas z ministrstva. S tistega za okolje, ja! Opazili smo vaše prizadevanje in spoznali, da je vaša pot prava in celo edino prava. Neprecenljivo veliko bi bilo vredno, če bi nas obiskali in nam pomagali pri programih za okolje, pri reformah in pri oblikovanju sprejemljivih vizij.« Glas je bil sicer hladno uraden a po drugi strani ponižen in skoraj proseč. Teodorja je imelo, da bi sogovornika okrcal, kje je hodil do sedaj. Ali ni videl kam gre svet!? A se tako dela z naravo in ljudmi? Ali do sedaj ni začutil nobene solidarnosti in sočutja?
Pa si je mislil, da bi bilo morda pa le bolje, če bi potrpel in raje poskusil iz zadeve izvleči korist za okolje in soljudi.
»Pridem!« je kratko a odločno rekel. Tako je to poudaril, da je gospod na drugi strani žice še dodatno začutil odločnost Teodorja Kuštrina!
In vsedli so se skupaj gospodje. Začeli so s svojim cincanjem in predložili so svoje podatke a Teodor je po nekaj minutah počil s pestjo po mizi. Na mizo je vrgel svoje tabele in podatke. Pri tem je vpil in mahal z rokami. Ostali dohtarji in izvedenci so lezli pod mizo in sami vase. Nazadnje so Teodorju vsi prikimali in sprejeli njegovo , sicer kruto ampak edino pravo in brezkompromisno resnico. Dogovorili so se kako naprej. Kako bodo rešili zrak, kako bodo vrnili življenje vodi, kako bodo omogočili življenje prebivalstvu in kako bodo ohranili ptice in divjad.
Spoznali so, da bo to dolga pot. Pot polna žrtev in težkih dni, ki se bo z njimi treba sprijazniti. Vendar pa so si na koncu segli v roke. Spoštljivo so pospremili gospoda Kuštrina do njegovega avtomobila in se z utrujenimi a svetlimi pogledi poslovili. In nihče ni več upal niti zašepetati tiste zmerljivke!

Ko je gospod Teodor Kuštrin prišel domov, se mu je že takoj ko je prestopil prag zazdelo, da nekaj ni čisto v redu. Najprej , ko se ni prižgala luč, je mislil , da gre za kakšno okvaro, da je pregorela njegova varčna sijalka ali kaj takega. Ko se potem ni prižgal niti televizor, niti ni daljinec premaknil drugih naprav, ki so ga obdajale v njegovem stanovanju, je začutil, da gre za nekaj hujšega. Stopil je do kopalnice in se želel malo osvežiti. Pa spet novo presenečenje. Ledeno mrzla voda je pritekla s pipe. Kar skočil je pokonci. Sesedel se je v fotelj sredi dnevnega prostora in v šoku tuhtal kaj se dogaja. Pograbil je mobilca. Edino stvar , ki je delovala. Poklical je tisto nesrečno ministrstvo.
»Kaj se dogaja !« se je začel neobvladano dreti, ko se je oglasil znani uradniški glas na drugi strani. »
»Kaj se , zaboga , dogaja ? Ste čisto znoreli, banda neuravnovešena. !«

»Ampak, ampak …gospod Kuštrin, saj smo se vendar skupaj dogovorili. Dve uri na teden. Odklop za dve uri vsak teden, bi pomenil …saj veste ….. saj so bili tisto ja vaši izračuni… mislim!!

»Kaaaj, dve uri! A ste čisto nori!’ Mene ste odklopili? Meni, Teodorju Kuštrinu ne dela daljinec, nesrečniki …Mene ste našli jebat …mene , ki sem se vedno boril……
Skoraj sapo je Teodorju jemalo, ko je robantil nad uradnikom in zahteval, da ga brišejo z vseh spiskov in preklical za vse večne čase kakršnokoli sodelovanje. Pfuj je nazadnje še siknil v telefon prej kot je prekinil….
..cepci zahojeni!