dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'črkar'

Kamnito srce II. del

8.09.2016 · 9 komentarjev

V naslednjih dneh so se pri gospe eksekutorici zvrstili vsi invalidi, vsi delavci s pogodbo za določen čas, vsi ki so imeli do upokojitve manj kot pet let in še marsikdo, ki niti ni točno vedel zakaj gre. Gospa s psičkom je nekatere odpravila tako kot Minčeta, taktično, potuhnjeno, nekatere hladno in brezkompromisno, tretje na kak tretji način. Nikakor pa ni niti za sekundo dajala vtisa, da bi bila negotova in še manj, da bi jo karkoli čustveno prizadelo. »Srce ti je kamen!« so začeli po naslovu stare popevke poimenovati neprijetno žensko. Popevali in požvižgavali so melodijo med stroji in na dvorišču. Ampak vedno je nastala smrtna tišina, vedno so utihnili vsi do zadnjega, ko se je s svojim belim psičkom tudi v resnici pojavila med njimi.

»Kaj ste podpisali, kaj ste izjavili?!« je običajno paničen, rdečeličen in razmršen pridivjal v proizvodnjo Dušan. Stari sindikalist je deloval karseda dramatično. S svojim rogoviljenjem, tistim vedno enakim krvavim pogledom in težkimi podočniki bi seveda tudi pritegnil večjo pozornost delavcev, če ga ne bi že vsi tako dobro poznali. Tako pa so le nekaj momljali sami pri sebi. Kje da je bil prej, kdo jih je o čem opozoril, kdo kakorkoli zaščitil. Minče je obrnil hrbet vsem skupaj in po dvorišču z metlo zadnjič v življenju brezvoljno porival kupček čikov in smeti. Delal je svoj zadnji šiht. Z minimalno odpravnino treh ali štirih plač in zagotovilom za polletno podporo bo za današnjim dnem zapustil kovačijo.

Na sestanek, ki ga je sindikalist jezno zahteval so prišli direktor, nekaj šefov, kadrovski in seveda gospa kamnitega srca. Posedli so se okoli dolge mize in Dušan je brez uvoda, brez obotavljanja, ves zmečkan in po sindikalno jezno začel s svojim nastopom.

»Ali vam ni jasno? Gre za ljudi, ki imajo odločbe invalidskih komisij!« na mizo je stresel nekaj neurejenih papirjev, očitno spiskov omenjenih delavce.
»Tu so delavci, ki imajo velike družine, samohranilci …!« in spet novi seznami.
»Za te postopke obstajajo zakoni, pravila!! Sploh pa ne bi smeli mimo sindikata! In Minče? Ja kakšen človek sploh ste?«
Obrnil se je proti gospe. Hotel jo je pogledati naravnost v oči in tako narediti res pravi vtis. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Sam je zledenel in po nekaj sekundah povesil pogled. Ženska preprosto ni niti trznila. Ničesar ni bilo na njenem hladnem obrazu, kar bi pričalo o tem, da ji je mar za karkoli iz Dušanovega spiska.

»Tukaj sem zato, da naredim kar je za firmo najbolje! Zame obstajajo samo plusi in minusi. Lahko pri meni jočete, prosite, lahko poskušate biti agresivni ali prijazni. Računica je zame enaka in jasno mi je kaj moram narediti! Za svoje socialistično jamranje pa se obrnite na kakšno za to namenjeno ustanovo««

»Ampak invalidi? Pa Minče!? Pritožili se bomo na vse te odločbe!« Dušanov glas je bil že veliko manj podoben jeznemu in odločnemu. Bolj je vse skupaj zvenelo kot jamrajoča prošnja.

»Lahko počnete kar želite!« je jasno odgovorila gospa. Vem kaj moram poslati komisijam, vem kakšne utemeljitve moram napisati zaradi vsake odločbe. Tega ne delam prvič in ne dvomim v izid sleherne od njih. Pa tudi to vem kako je treba opraviti z blefiranjem nervoznih sindikalnih poverjenikov . Imela sem že takšne primere. Še ne davno na primer …!«
Ko je gospa povedala ime firme, ki je bila njena prejšnja žrtev, je dušan razširil oči in na pol odprl usta. Sesedel se je na stol in ni zinil več niti besede. Samo on in seveda huda gospa sta vedela kaj se je v tisti firmi še ne tako davno zgodilo.

Madam je takrat z izrazom popolnega zmagovalca samo še pobasala svojega cucka in jadrno odšla skozi vrata. Direktorju ni bilo potrebno zaključevati sestanka in delavci so se kot politi odvlekli na svoja delovna mesta. Edino dušan je vzel pol šihta dopusta in šel v bližnji bife dodobra obnoviti svojo zalogo maliganov.

*

Poslanstvo hude gospe je bilo v nekaj kratkih tednih opravljeno. Postala je najbolj osovražena oseba v kraju in čisto nobenega dvoma ni bilo, da je tudi oseba, ki ji je to daleč najbolj vseeno. Zagotovo je bila v prejšnjih časih zadrta profesorica matematike ali kakšne podobne reči, so modrovali kovači med pavzami. Pozneje so izvedeli da celo to ni res. Da je bila sicer res učiteljica, ampak da je užila zgodovino in zemljepis in nikoli ni imela opravka ne z ekonomijo, ne s proizvodnjo. Presenetljivo, res, da se je našla po upokojitvi v takšnem poslu. Ampak našla se je. S svojim pokerskim obrazom, s svojo kamnito hladnostjo, z vsemi temi lastnostmi, ki so bili seveda veliko pomembnejši za njeno raboto, kot poznavanje predpisov in zakonov.

Zadnje čase je prihajala le še poredko. Le za pol urice. Vzela je še mapo ali zgolj kakšen dokument, pogovorov pa ni več opravila veliko. Največkrat je celo svojega kužka puščala kar na zadnjem sedežu in se podvizala s svojimi opravki.
In tako je po manj kot dveh mesecih druščina, sicer dodobra opuljena, razredčena, prestrašena in znervirana enako kot takrat ob njenem prvem obisku v kovačiji, sedela med pavzo na dvorišču. Kot bi vedel, da bo prišla, je Mirč požvižgaval tisto staro melodijo o kamnu in srcu. Gospa je enako vzvišeno in odločno kod vedno, prečkala dvorišče in nihče je ni pogledal. Niti tistega »dan!« ni bila deležna in prav malo mar ji je bilo za to. Psička je pustila v avtu, torej očitno ni imela večjih opravkov.

Mirče se je vrnil k svoji ograji, ki jo je obdeloval s temeljno barvo, kovači pa so se tudi pripravljali, da se vrnejo za stroje. In takrat se je zgodilo. Če ne bi bil v zadevo vpleten Mirč, bi bili vsi zatrdno prepričani, da je bilo vse skupaj popolnoma spontano in nenamerno. Bogve kako in kaj je šinilo fantu v glavo, ko je brisal roke s tistim belim predivom, s tisto belo svaljkasto šopngo. Vsekakor jo je precejšno kepo dodobra pošpricano z rdečo barvo nekako kot trofejo, kot moštranco nesel preko dvorišča ravno v trenutku, ko je babnica izstopila iz tovarne.

Ja, ampak to bi pa morali videti! Do tedaj hladna, neomajna oseba, ki je ni zamajalo prav popolnoma nič, je gospa ob pogledu na Mirčeta in zadevo, ki jo je nosil v rokah, presunljivo zakričala, obraz se ji je skremžil v nekakšno jokavo zgroženo grimaso in z vso svojo do tedaj dostojanstveno pojavo je kot zbezljana krava kljub visokim petam in dolgem krilu stekla proti Mirču. Ta je, kakopak, naredil najbolj nedolžen in presenečeno zvedav ksiht. Kljub temu, da mu je na videz grozilo strašno neprijetno srečanje s pobesnelo babnico. In takrat, malo prej kot je razrvana gospa kričaje prisopihala do njega, je okoli vogala že zagledala svojega citroena. In v njem skakajočega psička, ki jo je presrečen čakal, s tačkami praskal po vratih in lizal šipo.

Ob presenečenih pogledih, zdaj v Mirčetovo naročje, zdaj proti svojemu pudeljčku v avtu, se je kamnito srce v trenutku sesulo. Iz strašne samozavestne, brezdušne osebe se je pred očmi vseh pojavila sključena, bedna, starčevska pojava. Osramočena, uboga in potolčena je izgledala, In takšna se je, kot smrtno ranjena, odvlekla do svojega vozila in se odpeljala.

Stare popevke delavci niso več mrmrali. Strahu in kljub vsemu nekakšnega spoštovanja do eksekutorke pa tudi niso imeli več ravno toliko. Dogodek so imeli za nekakšno zadoščenje in godilo jim je, da je bila babnica osramočena. A koristilo to v resnici ni nikomur. Racionalizacija je bila opravljena. Uspešno. Honorar, ki ga je ženska dobila je bil zagotovo konkreten, rezultati, ki jih je dosegla pa zelo dobri. Nesrečni, degradirani, ponižani so se preselili v drugo življenje, v podjetju pa so bili samo še del statistike. In slednja je obrnila kazalce navzgor. Nanje so na prednovoletnih delovnih večerjah med aplavzi kazali vodilni si stiskali roke in cingljali s kozarci s penino. Božičnice za zaslužne bile zapisane s petmestnimi številkami,

In nič ni dogodek na dvorišču koristil Minčetu, ki je v svojem še bolj kot prej podrtem svetu na pol klošaril po mestu in vse bolj in vse hitreje propadal.

Gospa je prišla po dogodku v fabriko le še dvakrat ali trikrat. Preko dvorišča je hodila drugače kot prej. Bolj v tla je gledala. In ni bila videt več tako vzravnana!
Marinko jo je takšno tisti dan zadnjič videl. Zdela se mu je žalostna, utrujena oseba. Pa saj ni nikomur nikoli privoščil slabega pa tudi vedel je, da bodo vedno našli drugega eksekutorja. Vsaj dokler se ne bo kdo ovedel … pha, je zamahnil z roko prej kot je misel speljal do konca! Pogledal je še enkrat v smer kamor je odhajala gospa. Ja, ni bila ista kot nedavno.
»Vsaj to!« je rekel sam pri sebi.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

KAMNITO SRCE I.del

4.09.2016 · 2 komentarjev

Jasno je postalo, da se v kovačiji pripravljajo hude stvari. Spet! Marinko se je že večkrat spraševal zanimivo, celo nekoliko zabavno vprašanje. Ali imajo ti tipi sploh kadarkoli v prihodnosti priti pred ljudi in prinesti kakršnokoli dobro novico, obvestilo o neki spremembi, ki bi bila pozitivna, ki bi se je ljudje razveselili? Že dolgo časa mu je to rojilo po glavi pa ni bilo nič. Vse bolj so tako vodilni, kot mali šefi, vključno s Flaviom, njegovim neposrednim nadrejenim, stvari vedno na nek način zaostrovali. Spominjali so ga na butaste oficirje iz jugo armije, ki so vedno robantili, da je sicer že malo bolje ampak je treba stanje še izboljšati. Vedno isto in enako!

Ampak tokrat je bilo čutiti, da gre za še bolj dramatično dogajanje. Šlo je za tako imenovano racionalizacijo. No, dobro, slednja je potekala že zelo dolgo časa, tokrat pa je bilo mišljeno bolj konkretno ukrepanje. Hitro so se kovači, ženske za trakovi, čistilke, vratarji in kuharji zavedeli kaj to v resnici pomeni. Mehko, premišljeno, načrtovano in še marsikateri pridevnik je samo olepševal za marsikoga nerazumljivo kruto dejstvo, da se ga želijo znebiti. Tudi tega Marinko ni mogel razumeti, kako racionalizacija vedno pomeni zgolj in samo to. Zmanjševanje, odpuščanje, propadanje. Pa če bi že poskusil dojeti, da je kaj od tega potrebno, nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da po takšni, v njegovih očeh uničevalni akciji, nekdo oznani, da je bila vse skupaj uspešno, da so dosegli načrtovani rezultat in si povrh vsega še izplača obilno nagrado.
»Naj zastopi to kdor more in hoče!« je kdaj momljal sam pri sebi.
Posebno stanje je zahtevalo tudi posebne postopke. Hitro je završalo med delavci, da naj bi prišel človek od zunaj. Tisti, ki bo opravil umazan posel, so govorili ali pa ga celo imenovali rabelj, eksekutor. Kar oster besednjak, je treba priznati, po drugi strani pa blizu resnice. Naša kovačija je majhna fabrika v majhnem kraju. Vsi se poznajo. Poznajo se otroci delavcev in direktorjev, nekateri so sošolci, ljudje so po šihtu sosedi in se srečujejo vsak dan v svojih soseskah, se pozdravljajo in pomodrujejo o kakšni aktualni, nevtralni, običajno zanje zelo nepomembni novici. Vsi so poznali zgodbo prejšnjega kadrovskega, ki je psihično zbolel zaradi svojega dela. Že tako zelo nervozen možakar je moral takrat, pred leti prekiniti pogodbo z nekaj mladimi delavci, vmes je bil celo njegov mrzli nečak … in potem ga je poleg tega, da ga je celo mestece gledalo kot vojnega zločinca, še žlahta ribala, dokler se mu ni stemnilo pred očmi in je pristal v ustanovi.
Ko je eksekutor prišel v fabriko, bilo je ravno čas malice, sredi dopoldneva in so dedci sedeli na klopeh pred tovarno in se greli na jutranjem soncu, nekateri so žvečili sendviče, drugi kadili, tretji modrovali pa tudi kinkal je tu in tam kakšen, je bil to zagotovo dogodek in pol. Delavci so ob prihodu preprosto onemeli. Zastali so jim v ustih na pol prežvečeni grižljaji in čiki so jim obviseli na ustnicah. Klepetulje so izjemoma utihnile, sredi besed in vsi so nemo gledali edinstven in predvsem nepričakovan prizor.
Bogve kaj točno so ljudje pričakovali. Nabildanega, mrkogledega, črnolasega ali obritoglavega tipa, ki bi spominjal na efbiajevca iz ameriških filmov. Človeka, ki bi nagnal strah v kosti že prej, kot bi spregovoril kakršnokoli besedo, da ne govorimo o učinkih njegovih svaril, groženj in kritik! Na parkirišču se je namesto črnega terenca z zatemnjenimi šipami nerodno parkirala stara citroenova kripa. Na pol čez črto, močno postrani in meter pred zidom. Kljub zadostni varnostni razdalji pa se je avtek sunkovito ustavil, se še malo zazibal in se končno tresoče umiril.
Še vedno začudeni in nemi so delavci opazovali dogajanje in če so bili še maloprej presenečeni, potem je bila pojava, ki se je spravila iz vozila res več kot le pika na i. Starka! Ja, res, starejša, verjetno kar nekaj čez sedemdeset let stara gospa se je vzravnala ob svojem neuglednem vozilcu in ošabno pogledovala okoli sebe. S svojim starinskim plaščem, nabrano bluzo, krznenim ovratnikom in visoko natupirano frizuro je izgledala, kot bi jo vzel iz nekega drugega časa in jo postavil v današnji dan. Nenaravno rdeče pobarvano lasišče z izdatnim sivim narastkom ostre poteze poudarjene šminke so delale njeno pojavo skoraj bizarno. Kot jagoda na torti je celo pojavo krasilo še nekaj, česar kovači in ostali delavci niso bili prav zelo vajeni. Gospa je na svoj obisk prinesla s sabo spremljevaljca. Malo, kuštrasto, snežno belo ščene je pestovala v naročju in žival je dajala vtis, da je ravno tako vzvišena in da enako ignorira vse prisotne, kot gospodarica.

Ja, če nenavadna eksekutorka ne bi bila povezana z domnevno tako hudimi ukrepi, bi se marsikomu zdela smešna. Tako pa je kot iz risanke vzeta, postarana »Cruella de Vil« vsa izprsena po generalsko zakorakala preko dvorišča. Mrtvaški mir je spremljal njen korak. Prvi in edini, ki se je skorajžil in se oglasil, je bil, kakopak, Mirče.
»Dan!« je po svoji navadi pretirano otročje pozdravil.
»Dober dan!« je gospa komaj slišno šepnila. Pogleda ni niti slučajno obrnila proti ljudem. Niti za milimeter.
»Pha!« se je nekaj minut pozneje, ko je gospa že izginila za vhodnimi vrati, zaslišalo prvo zmrdovanje!
»A taka babnica nas bo porihtala?!«
Kmalu je zadržane pripombe zamenjal nezadržen krohot, ki so ga sprožile grobe opazke na pojavo gospe zunanje sodelavke, ki bo poskrbela za racionalizacijo, prestukturiranje in še za nekaj reči s težkim imenom.
Ja, takšnega strokovnjaka se pa res ni treba bati, so kovači nedvoumno zaključili ob koncu pavze. Niti sanjalo se jim še ni, kako zelo so se motili.

*

Minče je stopil skozi vrata in obstal pred gospo tako, kot je vedno stal pred vsakim nadrejenim ali pred katerokoli drugo osebo, ki se mu je zdela nekakšna avtoriteta. In to so se mu zdeli skoraj vsi. Vsi, ki so imeli nazive, ki so domnevno imeli veliko znanja, zagotovo pa je imel za zelo pomembnega, skorajda strašnega, vsakega, ki ga je lahko pozval v svojo pisarno. Tako je stal pred njo, na pol sključen in pri tem mečkal svojo plavo kapo in s konico čevlja risal majhne, namišljene kroge po podu pred sabo.
»Sedite, gospod Milan!« mu je gospa prijazno, z medenim glasom pokazala na stol. Minče je zmedeno, nerodno sledil njenemu povabilu. Ni bil vajen, da ga kdo tako nagovarja. Kakšen gospod neki? Še po pravem imenu ga že leta ni nihče poklical. Bil je samo Minče.
»Kako zdravje, gospod Milan? Težko je v teh časih, kajne in pri vaših letih?« ženska je zvenela sladkasto, pretirano prijazno. Minče je samo zmedeno prikimaval in odkimaval hkrati.
»Zagotovo se da pomagati, gospod Milan!« Kar ni nehala s tem zanj neobičajnim poimenovanjem. Kar ni ji zmanjkalo prijaznih besed. Ko je začela o tem, da se mu že dolgo godi krivica, da so se ga znebili, da so ga odrinili od pravega dela in mu neupravičeno dodelili metlo in da je nedopustno deležen posmeha namesto primernega odnosa, takrat se je Minče zmehčal in sprostil. Rekli bi, da ga je ženska imela.

Nikoli ni Minčetu še nihče govoril takšnih stvari. Še sam ni pomislil, da je z njim tako. Pa saj verjetno tudi ni bilo veliko resnice v tem, da bi se mu kaj krivičnega dogajalo. Stvari so se pač odvile na takšen način. Njegovega osebnega propadanja, občasnih težav z alkoholom, njegovega šibkega zdravja zaradi načina življenja, ničesar od tega niso bili krivi drugi. V nekem drugem času so pač našli za takšne »revčke« zasilne rešitve. Takrat je Minče pristal v delavnici kot pomočnik, kot drugi hišnik, pometač. Čistil je dvorišče, pospravljal okoli strojev in tu pa tam pomagal kakšnemu kovaču preložiti težji kos. Zdaj petdesetleten z izgledom zgrbljenega starčka je bil že dolgo del kovačije in slednje si sploh ni dalo predstavljati brez njega.
Vendar pa, zdaj ko je poslušal leporečje gospe in vsake toliko pogledal malo kuštrasto snežno belo ščene z iztegnjenim rožnatim jezikom ob njenih nogah, so se mu je v možganih začele neartikulirano, nejasno risati jezne,žalostne misli. Zagotovo so vsi proti njemu, zagotovo. Ali ne govorijo vsi zviška, ali se ne posmehujejo vedno, ko pripomni kaj v debatah ob pavzah?

»Za naju imam rešitve!« je takrat prešla gospa v drugo fazo napada. Vse sem preštudirala in lahko vam predstavim možnosti. Seveda bo vse vaša odločitev. Vstala je visoka gospa in prišla na njegovo stran mize. Sklonila se je ob njem čez mizo in ga skoraj objela. Preden je razprostrla nekaj papirjev in mu ob neprekinjenem govorjenju kazala na vrstice na papirju, na številke in zneske, predvsem pa na rubriko kjer se po navadi na papirjih nahaja podpis. Niti za en stavek od njenega govorjenja in še manj za karkoli na papirjih se Minčetu ni niti slučajno sanjalo za kaj gre. Se je pa počutil vse bolje, vse bolj se je vzravnal in vse bolj je v njem rasla neka do tedaj neznana samozavest. Podpisal je vse tri formularje. Skoraj vse hkrati. Odločno in ihtavo.

Gospa se je takrat usedla nazaj na svoj stol, pospravila razprostrte dokumente in vzela v roke telefon. Poklicala je kadrovskega in mu naročila naj pošlje naslednjega. Takrat je vstala, stopila k oknu in skozi zavese gledala na tovarniško dvorišče. Minče, še vedno butasto nasmejan in evforičen, je še nekaj pripomnil, poskušal še nekaj povprašati a babnica ni niti trznila več. Kot bi v prostoru zdaj stala neka čisto druga oseba, niti malo podobna prijazni gospe, ki je bila tam še nekaj minut nazaj. Zanjo Minče preprosto ni več obstajal, gospod Milan pa še manj. Ko je tisti »naslednji« potrkal na vrata, je lahko samo še ves zmeden zapustil pisarno.

… konec naslednjič

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Bil je lep …

22.03.2016 · 2 komentarjev

Malodušen, brez energije, brez tistega davnega radostnega počutja, ki ga je spremljalo v nekih drugih časih vedno, ko se je spustil med svoje črke, brez vsega tistega žara, se je, kot vsako jutro, usedel pred svojo tipkovnico. Besede, pisanje, povedati ljudem. To je bilo njegovo početje. Kot nekaj kar te spremlja stalno in vedno veš, da je to tisto, kar imaš zares rad.

Muzikanta žene glasba, ki jo nosi s sabo vsak dan in vedno naprej. Že po tednu dni mu postane dolgčas, če ne vzame v roke inštrumenta, če ne poboža njegovih strun in če ne pokaže svojega znanja ljudem. Slikar v sebi nosi svoj navdih kot breme in šele, ko izlije svoje barve in oblike na platno, se čuti potešen.

Z nasmehom se spomni svojih začetkov. Želel je, da bi spremenil svet. Za tisti stari pisalni stroj se je spravil razrvan, borben, ihtav, kot bi se spopadal s celim vesoljem na drugi strani belega papirja. Premlel je dogajanje, premlel resnico, dodal svoj idealizem in vse začinil s svojim mladim pogledom na življenje.

Pa tega ni počel prav velikokrat. Že prvi članek mu je urednik jadrno prinesel nazaj. A si nor? Kaj ti je? Tega pa tukaj ne boš mogel početi, kje drugje pa tudi ne prav dolgo!! In je moral ublažiti, obrezati, poglihati vse tiste ostre robove. Potem pa je šlo. Obvladal je spretnost, da je znal med vrstice kljub vsemu vtakniti kakšno vsaj malo špičasto bodico. Pa je največkrat le sam vedel, da je tam. Za dušo, si je mislil in si strašno želel svobode.

Sklonil se je, tako brezvoljen do najnižjega predala in vzel iz njega zaprašeno mapo. Eno izmed zajetnih bledo rumenih map. Že ob prvem izrezku, se mu je obraz razlezel v nasmeh. »Bil je lep sončen dan!« se je članek začel. Ha, kolikokrat je začel s temi besedami. Nekateri so takrat imeli pripombe, da je to uvod za osnovnošolski spis, ne pa resno časopisno objavo. Celo »sončnik« so mu začeli praviti. Seveda je le sam vedel za kaj gre. S prijateljem sta se velikokrat nasmejala, ko je le ta v šali trdil, da se vsako spodobno pisanje začne s tem stavkom. Seveda sta se zabavala še veliko bolj, ko je pisec to tudi zares uporabil v svojem zapisu.

»Bil je lep sončen dan!« so mu v tistem trenutku začeli plesati prsti po tastaturi. Sledili so stavki, ki so pisali o lepi deželici, o dobrodušnih ljudeh. O pridnih delavcih, rdečeličnih otrocih. Izpod prstov so mu letele povedi o poštenosti, o solidarnosti, narisali so svetlo podobo, optimizem in srečo. Pisal je zgodbo o tem, da se stvari obračajo na bolje. Navajal primere, ko so tisti, pravi ljudje, zatrli plevel v svojih vrstah in postavili stvari na svoje mesto. Kjer je zavladal občutek vrednosti posameznika, kjer ne preži na človeka na vsakem koraku nevarnost, da bi ga cel sistem požrl in bi se znašel kot ostržek v trebuhu velikanskega stvora.

Lahko bi za hec stvar poslal šefu, Ja, lahko bi. Ampak ni dvomil. Ravno tako hitro, no morda skoraj tako hitro, glede na leta, ki so se mu od takrat nabrala, bi zarobantil in ukrepal. »A si nor?« bi se spet zaslišale iste besede. Pa ni poslal. Sončni članek je zbrisal prej, kot je popolnoma pogledal na svet. Klik, klik. Delete pa pika.

»Ampak nekaj mi pa ni jasno!« je malo pozneje na kavi rekel svojemu prijatelju. Ja, še vedno istemu, prijatelju, ki je bil eden od razlogov za sončni začetek njegovih zgodb.
»Ali pa bi mogoče raje rekel, da nisem pričakoval, da bo tako«
»Bili so takšni časi, da sem si želel poleteti, pa se mi je zdelo, da me tišči k tlom. Potem so baje odprli vse kletke, jaz pa se ne počutim niti malo kot ptič!«

»Zdi se mi, kot da so bili tisto časi, ko nisem smel pisati slabih stvari, zdaj pa, to me res preseneča, kot da ne smem povedati ničesar dobrega!«

»A ni v tem poslu glavna resnica?« je na njegovo presenečenje takrat vprašal kolega.

»Ma daj, ne biksaj jih no!« je nejeverno odvrnil pisec.

»Resnica je samo to, da je danes pa prav zares, tisti tapravi Lep sončen dan!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Obraz

18.10.2015 · Brez komentarjev

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. Mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko, včasih skoraj bolečo, grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. Včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati. Tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi, kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.

Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje. Drugi so hiteli preko cest in po trotoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz, besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.

In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju, kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se udobno razlesti nazaj.

Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?

Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.

In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.

Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati. Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.

In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj … in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:

»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Pa ravno med jagre!

23.08.2015 · 3 komentarjev

»Pa ravno med jagre!« mi je prešinilo možgane. Ja , če se človek vsede zraven lovcev, pa niti slučajno ni eden izmed njih, potem je to za njegovo samopodobo slejkoprej dokaj slabo izhodišče. Zagotovo lahko trdim, da se niti z enim stavkom ne bo mogel dostojno vključiti v debato. Z vsako minuto druženja s temi ljudmi se bo počutil manj razumno bitje. No, lahko bo pripomnil, da mu je zjutraj srnjak prečkal cesto, ko se je peljal na šiht ali da je videl lisco, ki je čepela ob cesti. Ja, ampak to bo ubogo. Ma kaj ubogo, bedno in brezupno. Zeleni pobratimi bodo zavijali z očmi in neukega pokroviteljsko poučili o stvareh. Takega srnjaka , ma ne takega, najmanj šestkrat večjega oni vidijo vsak dan. Največkrat že ob prvem svitu. Aja, pa še popoldne dva ali tri.

Tako sem se navadil, da se v takšno družbo ne vključujem , če to ni ravno neizbežno. Pa se je zgodilo ravno prejšnji dan. Bil je eden tistih dni, ko me prešine, da je pa res čas, da obiščem malo moje pri modrem omizju. Odpravil sem se proti svojemu prijaznemu hramu in se vsedel na mesto, ki mi glede na naravni red in ustaljene navade tudi pripada. Pa, viš hudiča, tam ni bilo mojih kompanjonov. Le dva jagra sta sedela v kotu in vehementno obnavljala svoje današnje in tudi bolj stare dogodivščine. Seveda se ne bi bilo več pametno obrniti in oditi drugam pa tudi upanja, da bodo moji le prišli nisem kar takoj opustil. Tako sem se vsedel v neposredno bližino tistih dveh lovcev. Pozdravili smo se in pobarala sta me malo o vsakdanjih stvareh. Lepo manirno in prijazno sta to storila. Vedela sta, da ni ravno vljudno, da vpričo popolnega laika meljeta svoje strokovne reči. Potem smo nekaj še navrgli o aktualnih novicah in podobnem balastu in z vsakim stavkom je bilo bolj čutiti, da možakarja ne moreta več zdržati v teh bednih sferah pogovora. Postopoma ampak brez dileme in kakršnekoli druge možnosti sta preklopila nazaj v svoj zeleni svet. Prvi, ki je bil znan po tem, da vsako leto iztroši ene gojzerje je pripovedoval kaj vse je videl to jutro po okoliškem grmovju. Mislim, to je bilo neverjetno! Dogajanje v gošči je bilo očitno pestro in napeto od prve do zadnje sekunde. Drugi je bil bolj teoretično podkovan jager, ki je zanj vaški cinik, ko smo že ravno pri obuvalih, rekel da ima nasprotno od prejšnjega pohodnika, svoje gojzerje še po dvajsetih letih skoraj kot nove. Ta je na vse gozdne in travniške dogodke imel svojo strokovno repliko. Lahko bi zvedel seveda veliko o bolezni srnjadi, navadah divjih prašičev in gonjenju jelenov pa me ni toliko zanimalo. Na tiho sem zapustil oštarijo in se namenil drugam. Mislim, da gospoda nista opazila.

»Pfej !« sem godrnjal sam pri sebi” teh par zverin, ki kolovratijo po gozdu! Koliko bi vidva šele morala modrovati, če bi vaju spustili za par dni v Kenijo ali kakšno amazonsko džunglo?! Porkaduš, saj ne bi več prišla k sebi! Tu pri nas pa je prav res nek dosežek odpihniti srno na dvajset korakov..benti!«

S temi mislimi sem vstopil v svoje drugo pribežališče. No, prav pogosto nisem obiskoval tistega pajzelca. Betulica velja za nekakšno bolj šofersko postojanko. Tam ob šanku posebno konec tedna visijo tipi, ki po Evropi prevažajo tridesettonske vlačilce. Mislim deci obvladajo zadeve, ki si o njih navaden zapečkarski krajan, kot sem jaz, pri zdravi pameti niti razmišljati ne upa. Mislim, fascinantno! Fantje govorijo po pet , deset tujih jezikov, tekoče. Ne bojijo se prometnih zastojev , ki iz njih nikomur nikakor ne uspe izvleči tvinga ali celo skuterja. Ha, oni takrat z vrha glave na nos pomaknejo svoje rajbanke , pogledajo najprej levi in potem še desni špegu in s čikom v kotičku ustnic hladnokrvno v stilu Clinta Eastwooda ob vsesplošnem občudovanju s spretnim manevrom odpelje svojo dvajsetmetrsko zverino. Saj ne moreš verjet! Suvereno obvladujejo signale in kažipote! V nasprotju z navadnimi bedniki najdejo s svojim občutkom vsako najmanjšo drvarnico, če je treba in s policaji po vseh krajih Evrope so brez problema na ti. Saj takoj vidijo s kakšnimi kerlci imajo opravka.

»Pa cel teden za volanom!« je jamrajoče odkimaval eden od treh takšnih asov. Kot ostali trije je bil že precej utrujen tisti večer. K temu je zagotovo pripomogla vsebina vseh tistih steklenic in štampeljnov, ki so bili v dolgi vrsti razporejeni po šanku. »Cel teden , pa za tak d’nar! ! Pa nobene tople hrane , pa stran od familije! Mislim, ljudje sploh ne razumejo! Pfej!«
Tip je ob bentenju izdatno poplesaval , ogromna denarnica na masivni rumeni verižici ga je tolkla po stegnu in stalno se mi je zdelo, da ga bo snelo iz njegovih kosmatih cokel.
Sledili so dogodki s ceste in velikih mest. To so bile zgodbe o ljudeh in krajih. Poznali so karakter narodov in pokrajin. Bogvaruj, da bi takrat bleknil , kar mi je padlo na pamet, namreč da menda le ne spoznajo toliko vsega na tistih svojih furah, saj morajo le čimprej prišlepati robo do tiste svoje rampe, se tam v treh besedah tistega svojega tujega jezika čimprej zmenijo z vratarjem, ki je najbrž iz Bosne in potem čimprej pripeljejo kamion nazaj. Ne, ne, kaj takega res ne bi bilo modro blekniti.
Malo me je tudi zanimalo, zakaj jamrajo o slabi hrani in ločenem življenju, medtem ko na enega redkih prostih dni pijančujejo v vaški oštariji, premlevajo svoje dogodivščine in robkajo mortadelo, ki jo je eden skočil kupiti v štacuno in potem raztegnil tisti zavitek na šanku.
Ampak te pripombe tudi ne bi zadele v bistvo. Bistva sploh nisem kaj prida razumel. Možje so govorili v svojem višjem jeziku in že sama misel, da bi tudi jaz znal kaj dodati bi bila takoj obsojena na propad!

Ja, spet sem začutil , da sem preprost , neuk , brezupen in sam! S to temno mislijo sem zapustil prostor: Le še del zadnjega stavka: » Mater buh, sem usul gas, pa zamotal na…..!« me je pospremil na sveži zrak!

V tretjem bifeju sem naletel na popolno mrtvilo. No, vsaj sprva je zgledalo tako. deklica za šankom mi tako ali tako ne bi bila kakšna posebna sogovornica. Poleg tega pa je še imela v ušesu slušalke in stalno je nekaj tipkala na telefon. Machiatto , ki mi ga je skuhala je komaj kaj zmotil njeno početje. Pomešal sem tisto žlobudro , da bi jo na hitro izpil in odšel drugam…ali še bolje kar lepo domov. Takrat pa sem opazil, da v separeju v vogalu sedi znanec . Kar takoj sem se odločil, da se mu pridružim. No, saj tip ni bil ne vem kakšen bližnji prijatelj, vendar pa v takšni krizi socialnih odnosov kot je vladala tisti dan ni zgledal tako slaba izbira. Šele ko sem se zvrnil na klopco nasproti njega, sem opazil da ni sam. Seveda mi je bilo malo nerodno, čeprav nista možakarja z ničemer pokazala, da bi jima bil moj prihod odveč. To se je pokazalo šele pozneje.
Mislim, saj ni da bi govoril. Deca sta razpravljala o čebelah. Kot prišlek in seveda kot popoln laik se v zadevo nisem mogel in smel mešati. Da pa bi sama kakorkoli prilagodila besednjak medeno neizobraženega prišleka, ne to jima pa ni padlo na pamet.
Sicer pa čebelam vsaka čast. Imajo res naporne šihte in potem jim gazda še pobere tričetrt prigaranega. Pravzaprav se z njimi na nek način zelo lahko poistovetim. Vendar pa , to so drobna nevpadljiva bitja. Človek bi si mislil, da je zgodba o njih enostavna in kratka, ampak … malo morgen. Daleč od tega. Čebelarjenje je znanost, da si tega laik niti misliti ne more. In če sem se počutil bedak med jagri in morda še večji med šoferji potem za to stanje res težko najdem besede. Ubog in pomilovanja vreden sem se poslovil še preden smo prišli do matice , trotov in tistih reči….

Po glavi mi je ob hitenju v moj matični hram bezljalo samo nekaj:«Kako hudiča so lahko ljudje takšni? Nakladajo v neki latovščini in se delajo pametne. Ali ne opazijo ob sebi človeka, ki pa menda ja tudi ve marsikaj. Ali je človeško , da ga tako zatrejo s svojo specialnostjo??? Banda pokvarjena!

Ko sem vstopil v svojo oštarijo, mi je odleglo in vsa jeza je v trenutku izpuhtela iz moje razgrete glave. Tam so bili kot šopek okoli mize razporejeni moji. Butnil sem se mednje in zlahka so opazili, da sem jih vesel.
Takoj smo navrgli nekaj pomebnih tem, ki so bile bolj po mojem okusu. Že ravno se je razprava nameravala razvneti, ko sem nenadoma pri sosednji mizi opazil blogerskega znanca. Tip piše pesmi in kakšno zanimivo zgodbo tudi kdaj stipka. Kar takoj sem ga povprašal o zadnjih objavah. Potem sva govorila o komentarjih. Moja druščina se v najin pogovor seveda ni mogla vmešavati. Midva pa sva nakladala in premlevala stvari. Pa urednike, pa administratorje sva obdelala in neko babo, ki se stalno krega v debatah. Moji fantje so eden po eden začeli odhajati. Komaj sem uspel koga povprašati kaj je narobe , že sva bila z mojim blogerjam sama. Še tri ure sva premlevala vse okoli najinega hobija in se nazadnje le odpravila domov.

Med vožnjo proti domu pa me je malo zaskrbelo zaradi mojega omizja:
»Le kaj jim je bilo!? Ma, ja saj verjetno ni nič. Verjetno so imeli samo slab dan !

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Inovacija

24.07.2015 · 5 komentarjev

»Inovativnost. Ideje! Napredek!!«

Napisi, opremljeni s sveže natiskanimi podobami mladih, lepih študentk v belih haljah, ki se sklanjajo nad zapletenim načrtom, namrščenih delavcev, ki globoko tuhtajo kako bi drugače in bolje ali pa žareče iskrečo abstraktno sliko, ki že sama po sebi izraža burno in kipeče dogajanje, so delavce pozdravljali in opominjali z vsake oglasne deske. Tudi na strojih so bili nalepljeni in bili so pomemben del fabriškega glasila. Direktorji in šefi so tudi imeli nalogo stalno opozarjati na njihovo vsebino.

Marinko je šel mimo vseh tistih parol, ki so se mu zdele podobne nekim drugim, ki so v davnih, čisto drugačnih časih poudarjale pomembnost, enakost in sploh veličino delavca, zraven pa so še omenile kakšno malenkost okoli varnosti pri delu ali česa podobnega. Ni mogel skriti, da mu gre takšno pretiravanje na živce in zelo izrazito je zavil z očmi prej kot se je lotil svojega rutinskega, nič kaj modernega in še manj inovativnega dela.

»Nič se ne sekiraj« mu je rekel Lojze

»to je samo začasen pojav. Podobno se mi zdi kot cuker!«

Marinko ga je malo začudeno pogledal!

»Kakšen cuker. Kje si našel primerjavo?«

»Ja, če poslušaš tv in radio, prehranske strokovnjake in dohtarje, si zagotovo opazil, da govorijo že dve leti samo o sladkorju. V bistvu je cuker postal najhujši strup, ki ga bašemo vase in si z njim krajšamo življenje!«

Marinko pa še vedno ni razumel!

»Samo to želim reči« je Lojze nadaljeval »da je pač zdaj na vrsti to. Prej je bila najbolj škodljiva maščoba. Še prej so nekaj let trobili samo o holesterolu. Še jasno se spomnim, ko je bilo nastavljanje soncu najbolj koristna reč, ki jo lahko storiš zase ali pa celodnevno žlampanje vode! No, in tako je zdaj s to inovativnostjo. To je zdaj na vrsti in to bomo gonili in s tem pretiravali dokler ne bo prišla na vrsti neka druga stvar, še pomembnejša od te!«

Pa Marinko je dobro vedel, da je inovativnost pomembna reč. Človek, ki dela dolgo časa isto delo, sčasoma potuhta kakšen način, kakšno majhno spremembo, ki mu to delo olajša ali pa omogoči boljši rezultat. Vedel pa je tudi, da sam ni posebno nadarjen za takšne stvari. Že razmišljanje samo mu ni delalo v tej smeri. Če je nekdo, pa čeprav že davno, nekaj izumil, skonstruiral, je stari kovač imel to za gotovo, za izdelano, za dokončno in ni se mu zdelo, da bi on lahko temu nekaj dodal.

»Saj nismo vsi Edisoni!« je rekel Flaviu, ko mu je ta spet nekaj sikal o koristnih tehničnih predlogih. Šef ga je, kakopak, preslišal kot po navadi. S tem pa je tudi za silo zakril očitno dejstvo, da se mu tudi sanja ne, kdo naj bi bil tujec, ki ga kovač omenja.

Najprej je kampanja glede inovativnosti podjetja dobila svojo pričakovano akutno obliko. Seveda so dedci vedeli, da je priganjanje k takšni aktivnosti potekalo zato, ker to prinaša točke potrebne za nek certifikat, standard ali pa preprosto dviguje rating. Ni važno in, predvsem tudi ni nič narobe. Seveda pa je izumiteljstvo tudi vsaj simbolično, v določenih primerih pa tudi konkretno nagrajeno! Tako se ni nihče posebno čudil, ko sta se v najintenzivnejši fazi inovativnosti med stroje podala Flavio in njegov modri tehnolog, ki je po navadi dajal vtis, da mu je že sama prisotnost med črnimi geplni odveč in skoraj izpod časti. Risala sta in merila, se menila, računala. Seveda nista veliko spraševala dedcev za stroji, kako bi jim kakšna sprememba odgovarjala. Nič ni pomagalo, ko so jamrali, da so se vajeni obračati drugače. Niti Lojze ni prišel skozi, ko jima je poskušal dopovedati, da je pač levičar in da se ne more obračati, prijemati obdelovancev in jih skladati v kišto tako, kot sta si zamislila. Nič, onadva sta nekaj zrisala, vzdrževalci so po njuni risbi in navodilih namontirali nekaj ograjic, tekočih trakov in podobnih pritiklin. V naslednjih dneh sta na veliko izračunavala in modrovala. Na vsak način in vedno so številke pokazale pozitiven učinek na proizvodnjo, postopki naj bi bili lažji za delavce in prihranki omembe vredni.

Nekateri so jamrali, da so jim novosti slejkoprej v napoto in predvsem, da ni učinkov, kot se jim jih pripisuje. Pa niso bili slišani. Flavio jih je na kratko odpravil s kakšnim butastim pojasnilom ali pa samo s srepim pogledom, kot bi ga verjetno imel strogi gospodar, ki bi se mu hlapec drznil reči, da ima premastne klobase ali kislo vino.

Seveda je bilo jasno, da sta v tem inovativnem valu poskusila nekaj prispevati v svoj proračun. Seveda kovači niso vedeli natančno in so malo pretiravali, nekaj resnice pa je na vsem zagotovo bilo.

Po tem burnem, hiperaktivnem stadiju je prišel na vrsto drugi z drugačnim pristopom. Flavio je očitno dobil nalogo, da potem, ko bo izumil vse, kar je sploh mogoče, da se mu utrne v možganih,ki jih premore, začne spodbujati tudi podrejene, da začnejo razmišljati. Tudi pri tem je pretiraval čez vse meje. Zelo očitno je bilo, da so mu poleg tega, da je bil že običajno takšen, obljubili, da bo za uspešno agitacijo tudi nekako nagrajen. In če so delavci prej tuhtali kakšen denar lahko dobijo izumitelji, je bilo zdaj v njihovem primeru to točno določeno in jasno. Pet evrov za predlog, ki ne bo upoštevan, nekajkrat več za takšnega,ki se bodo tehnologi z njim ukvarjali in pri večjih projektih določen procent od učinka, ki bi ga izboljšava imela na proizvodnjo.

»A to pomeni, da lahko predlagam karkoli pa dobim pet evrov? Da bi nosili roza čevlje ali, da bi nam harmonikar igral med pavzo?« se je oglasil nasmejani Mirč. Na videz skoraj malo prismuknjen po drugi strani pa zelo vešč,inteligenten, predvsem pa vedno duhovit in prešerno nasmejan fant.

Sitni šef ga je samo grdo pogledal in prav tako dedce, ki so se ob fantovi šaljivi pa niti malo neumestni pripombi hihitali za svojimi mašinami. Neresnosti, da ne bo prenašal je rekel. Posebno ne ob tako pomembni stvari, kot je inovativnost. To je potem v naslednjih dnevih in tednih tolikokrat ponovil in s tem tako pretiraval, da so ga bili vsi siti do vrh glave. Pa ga ni popustilo. Vsako minuto je izkoristil in dregnil kakšnega od kovačev, če je že oddal kakšen predlog, če je že predlagal izboljšavo ali morda dve! In spet so letele pripombe o Edisonu in podobnih tipih. Pa jih ni poslušal. Kakšen Edison, kdorkoli je že to bil!? Tudi Lojzeta je samo čudno pogledal, ko mu je ta pravil o tem, kako je imela njegova preša sprva celo avtomatsko roko in električna vrata, pozneje so vzdrževalci odstranili pritikline, ker so imeli z njimi težave, rezervnih delov pa ni bilo za dobiti več.

»Original izume smo populili stran zdaj bom pa jaz druge stuhtal, ali kaj!?« je upravičeno spraševal stari mojster. Flaviu pa ni prišlo do živega.

Je pa ponosno in s pretiranim odobravanjem pospremil Mirča, ki je pred njegovim nosom ravno v momentu njegovega najbolj gorečega govorjenja, paradno nesel rumeni kartonček, formular za inovacijo v za to namenjen nabiralnik poleg oglasne deske.

Kaj točno je pisalo na tistem listku, kakšen je bil tehnični predlog, tega niso njegovi sodelavci nikoli natančno izvedeli. No, nekaj je pa že moralo biti, saj ga je Flavio kar nekajkrat spraševal okoli zadeve in celo tehnolog je enkrat prišel v delavnico. Mogoče bo pa kaj več od tistih petih evrov, so pomislili delavci.

Se je pa Mirč nekaj dni po tistem še dodatno čudno obnašal. Vseskozi je imel polno dela in opravkov. Po kontejnerjih je nabiral nekakšne dele, konce rjastih cevi in sajaste odkovke. Vsake toliko je izginil za Marinkovo mašino in tam nekaj ropotal. Za staro prešo je bil s črno, plehnato pregrado in zamazano cerado ločen prostor, nekakšna ropotarnica. Tam je bilo nekaj metel, Marinkov čok, kakšen star profil in nekaj malega orodja. Mirč je tam notri s tisto svojo ropotijo nekaj sestavljal. Od začetka, ko je ropotalo in se je občasno posvetil varilni oblok , je kovače še zanimalo kaj počne, potem pa so v svoji vnemi pozabili nanj.

Ni pa nanj pozabil šef in modri tehnolog. Konec tedna je prišel čas, da se pogovorijo bolj konkretno o strašni Mirčevi inovaciji. Tako sta v petek, proti koncu šihta oba prišla v delavnico. Mirču je bilo sprva očitno nerodno, potem pa je le povabil oba deca v tisti umazani prostor. Inženir se je izogibal vogalom in ceradi, da ne bi zamazal svoje snežno bele halje, Flavio pa je strogo in ponosno korakal za njim. Seveda si je štel za uspeh, da se je njegovih podrejenih pa le nekaj prijelo od njegovih besed. Da so le dojeli, kako pomembne stvari so to.

Vendar!

Ko je Mirč odgrnil cerado do konca, ko je luč posvetila v njegovo zasilno delavnico, takrat je v delavnici vse onemelo. Na sredi je stalo neko skrpucalo, brez redu in smisla sestavljeno in čisto minimalno zvarjeno iz zvitih, rjastih, zveriženih in predvsem niti dveh enakih kosov železa. »Kot majhna ranjena kamela« je pomislil Marinko.

»Kaj, kaj, kaj!!!« je zajecljal tehnolog, medtem ko je Flavio vse skupaj opazoval z obrazom podobnim nagniti limoni. Mirč je takrat stopil do svojega skrpucala, nekaj izjavil okoli tega, da mora še malo razmisliti in da mu ni vse čisto uspelo. Nazadnje je prijel za eno od privarjenih cevi in potegnil. V sekundi se je cela konstrukcija žvenketajoče sesedla in od pričakovanega izuma je bilo spet samo kupček odpadnega železja. Tehnolog je takrat že odšel, Flavio pa je prej še nekaj rogovilil okoli neresnosti in zajebavanja. Predvsem pa je nagnal vse skupaj delat.

»Me nič ne briga, če je petnajst do dveh!« se je drl šef. Delavci se zaradi njegove sitnosti niso kaj prida sekirali. Nasprotno, polno smeha je bilo v delavnici tisti dan.

Od takrat je že kar nekaj časa. Bogve, kaj zdaj najbolj škodi škodi zdravju. Sladkor ali špeh? Z izumiteljstvom so vsekakor malo pojenjali v stari kovačiji. Seveda se vsake toliko kakšen mojster spomni kakšne tehnične izboljšave, ki jo po tiho in brez ceremonij izvedejo in z njo malo olajšajo ali pospešijo delo. Inovatorju potem pri plači nakažejo nekaj malega evrov in čas teče naprej.

Flaviove inovacije so tudi po večini, kos za kosom, korak po koraku dedci odstranili. Seveda samo tiste, ki so jih ovirale.

Mirč je seveda moral potrpeti kakšno drobno posledico, ker si je šefa malo privoščil.

»Ampak se je pa splačalo« je običajno navihano nasmejan rekel, kadar se je kdo spomnil na njegovo izumiteljstvo.

»Za predlog sem dobil za dva pira!« je pojasnil » za izvedbo pa najmanj za dve gajbi!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kam le čas beži

29.06.2015 · 9 komentarjev

Nikoli ne slišim posebno rad tistega o času. Veste, tistih ugotovitev v stilu »kam le čas beži«, »mimogrede je bilo poletja konec!« »Zdaj zdaj bo treba spet zakuriti v peč« ali »zdi se mi kot da bi bilo včeraj, ko sem imel deset let manj«! Po navadi ugovarjam modrovalcu v stilu, ni važno kaj točno kažeta ura in koledar, ampak kaj si v tem času naredil in kaj doživel. Pa seveda ne pomaga kaj dosti. Nekje sam pri sebi pač tudi vem, da imamo tempo, da nam ga vsiljujejo, da ga ustvarjamo sami in da vse skupaj res daje vtis, da pospešeno bezljajo dnevi mimo nas.

Sam sem rad aktiven. Če mi to, kakopak, uspe. Rad sem zadovoljen z dnevom, ki sem ga preživel in največje zadovoljstvo mi da pogled na nekaj kar je uspešno narejeno, opravljeno. Pred časom sem velikokrat za primer dajal pokošene bregove ali posekane, očiščene strme obronke. Tudi zdaj bi lahko kaj takega omenil in nalepil kakšno sliko, ampak to so seveda samo konkretni primeri, ki so najbolj primerni za ta namen. Resnično in simbolično!

Pred kratkim sem v nekem pogovoru, ne bom rekel intervjuju, spraševalcu na vprašanje, kje se najbolj sprostim in odklopim, brez razmisleka odgovoril: »V gozdu!« No, potem sem moral skoraj malo popravljati stvar, da ne bi izgledalo, da pol življenja pregaram med hlodi in porobki. Pojasnil sem, da včasih grem v gozd delat za eno uro, včasih za štiri, včasih pa se tam tudi samo sprehodim. Kot prvo se mu je čudno zdelo, da kot fabrški, se pravi fizični delavec, za hobi izberem še bolj fizično zahtevno delo, kot drugo pa mogoče celo, da sploh kdo to počne za hobi!

V tistem koncu kjer zdaj žagam hlode, premetavam drva po bregu, jih ročno cepim in nazadnje zložim v skladovnice, tam je prav poseben kraj. Blizu Fare, po drugi strani pa zastrto z vseh strani, pokrito z zeleno zaveso starih smrek in skrito v skalnati grapi. Vendar pa tu in tam pride mimo sprehajalec. Poleg pozdrava kakšen vpraša ali je vroče, drugi ali bo huda zima. Pač prijazni ljudje, ki morajo nekaj reči, tako iz manire.

Neredko pa me kdo povpraša po mojem načinu dela. Ja, a ne bi vprašal nekoga, da bi ti z vitlom potegnil. Pa oni bi prišel s cepilcem. Pa če ti pride par decov pomagat, boš vse skupaj naredil v parih dneh. Ne maram biti neprijazen. Nasveti so seveda dobronamerni. Tako se izgovarjam, da se ne mudi, da sem že dovolj naredil, čeprav bi jim najraje povedal, da nimajo pojma. Dovolil sem si namreč početi nekaj, za kar si sploh nisem zadal roka.

Morda ste opazili, da nam rok, do katerega se mora nekaj zgoditi, vedno in v vsaki zadevi servirajo in to po večkrat na dan. Do kdaj bo padla odločitev o Grčiji, do kdaj bo jasen izvor premoženja sumljivega politika, kdaj bodo obsodili pokvarjenega tajkuna, do kdaj bodo rešili ta ali oni za ljudstvo usoden problem. Roke sicer potem povozijo, preložijo, postavijo nove in verjamem, da veliko ali celo večina ljudi ne opazi, da se stvari v bistvu sploh ne dogajajo. Opazijo tempo, ihto, vehemenco brez primere. Opazijo histerične novinarje, ki v soju reflektorjev zadihano sprašujejo nekaj, še bolj zadihanega in razburjenega predsednika vlade. Opazijo celo reko ultra pomembnih škricev, ki zgarani in blizu obupa zasedajo stole v gigantskih evropskih dvoranah odločanja. Hočeš nočeš opazijo živčno razrvane gospodarstvenike, sindikaliste in teoretike, ki jadikujejo, da je zadnji čas. Zadnji čas, za božjo voljo. In sploh ne opazijo, da stojijo na pokopališču. Da so dohtarji, ki so prišli na pogreb pacienta in se menijo, da se z zdravljenjem tega taistega bolnika strašno mudi.

V tistem kotičku, delčku narave, kjer vsake toliko na tako primitiven način gozdarim pa pogosto srečam še nekoga. Starejši, sicer zelo vitalen in čvrst možakar vedno pove kakšno tehtno, zanimivo prigodo. Sicer hodi tja gor malo delat. Včasih posuje cesto, včasih pogrebe po njivici, včasih pa malo pospravlja po gozdu. Po žledu, polomiji, kot tukaj pravimo, je tega še veliko več. Včasih malo pojamrava, kakšna škoda je nastala, ko gledava mogočne bukve, ki po njih počasi poganjajo bele gobe in jih razjeda čas. Včasih dec še doda, kako tamladih to ne briga kaj dosti. Potem pa greva vsak po svoje in on nadaljuje z delom. Ampak morali bi videti kako to počne. Drva, tudi relativno debela, ki ležijo po tleh ali jih odseka s sekiro, privleče do poti. Tam ima pripravo, ki ji pravimo koza ali kavaleta. Stojalo, kamor položi les in se ga loti. Z ročno žago. Z lokarico. Pred veliko leti je imel slabo izkušnjo z motorko, pravi. »Pa tudi mudi se mi ne nikamor« še doda. In vsakič ko pride, brez težav, brez hitenja in furije nažaga dve gajbi polen, potem počasi preveri, če je za postoriti še kaj drugega in se odpelje v dolino.

Krize srednjih let, kakršnekoli krize sploh, ki bi bila povezana z leti, ne občutim tako. Pa na krize nisem niti slučajno imun. Zlahka se me kakšna loti. Ko sem imel prejšnjo »okroglo«, štirideset let veliko obletnico rojstva, se mi je zdelo predvsem, da sem presenečen. Spomnil sem se prejšnjih časov in ugotovil sem samo to, da sem si štiridesetletnike predstavljal drugače. Kot da sem ohranil večino tiste otroške neumnosti in vseh pripadajočih stvari. Kako bo zdaj, čez dva tedna, ko bom obcahnal nov mejnik, ne vem, ampak občutke imam podobne. Namesto krize pa se mi je »storilo« to razmišljanje.

Nedavno sem nekje, verjetno tukaj na blogih, prebral misel, da je človek edina žival, ki sploh doživlja čas. Torej tudi edina, ki ima s časom lahko probleme. Tudi sam jih seveda imam, vendar sem pa prišel tako daleč, da sem to ugotovil. Kot tudi to, da nam ga tako podivjano gonijo drugi. Nič, večkrat bo treba odklopiti in iti v grmovje. In razmišljam tudi, če mi crkne motorka … ali je sploh treba kupovati novo!?

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Moj junij 1991

20.06.2015 · 6 komentarjev

“Zelo malo stvari v življenju sem napisal, kako naj rečem, po naročilu. Ta je ena izmed njih. Točno za ta čas, za nekakšen zbornik in za objavo v lokalnih novicah me je takratni rezervni oficir, kapetan, prosil naj napišem spis o dogajanju v juniju ‘91. In sem napisal. Ne glede na to, da tega pa res nisem imel nikoli v planu.”

Tisti topli poletni dnevi junija enaindevetdeset so bili preprosto lepi. Posebni in nepozabni. Evforično smo se podali v nekaj popolnoma neznanega. Niti za trenutek se ne spominjam, da bi nas kaj prida zaskrbelo, kaj se lahko izcimi iz tiste naše osamosvojitve, kaj bi lahko bila posledica formalne razglasitve samostojnosti Slovenije. Sama osamosvojitev se nam je takrat zdela nekaj najbolj logičnega, neoporečnega in samoumevnega, da tudi nismo pričakovali, da bi lahko kdorkoli drug razmišljal bistveno drugače.

Vendar pa, po tisti vseslovenski veselici, ko so na trgih in po dvoranah utihnile harmonike in vriskanje razposajenih praznovalcev, se je pokazalo, da je prišel čas za streznitev. Nekaj dni po glavnem prazniku je tudi po moji Fari završalo.

»Pozive talajo!« se je zaslišalo po ulici, po trgovinah in za gostilniškimi šanki. Kurirji krajevne so kar na terenu izročali nekakšno pošto, ki nas je pozivala naj se zglasimo na zbornem mestu. Vseeno pa smo, malo tudi, da ne bi izpadli bojazljivi, zadevo še vedno jemali na pol v šali, brez dramatiziranja in hudih misli. Vse se nam je zdelo vse podobno kot že večkrat v preteklosti, ko smo se zbrali na kakšnih vajah, tako imenovanih manevrih. Še celo kakšna solza v očeh naših mam, žena ali deklet nas je bolj presenečala kot kaj drugega. Ženske pač, smo si mislili.

Ja, vojaških vaj v zadnjih letih utrujene skupne države zares skoraj nihče ni jemal več posebno resno. In tudi tokrat smo ukrepali zelo podobno. To pomeni, da smo najprej poskrbeli za to, da smo na zborno mesto odšli dovolj opremljeni. Se pravi, da smo se založili s tobakom in vsaj eno steklenico pijače. Zelene cunje teritorialne obrambe so imele pregovorno moč, da povzročajo hudo žejo. Tudi na samem zbornem mestu, na kmetiji pri Svetiku za tovarno Rotomatika, smo bili še precej razposajeni, dobrovoljni. Nobene zaskrbljenosti ni bilo opaziti.

Takrat pa smo doživeli spremembo. Dovolj je bil na videz čisto droben detajl. Ko smo dobili orožje, se zaradi tega še nismo veliko obremenjevali. Tistih »rorov« smo bili še kar vajeni. Ampak ko so nam začeli deliti municijo … Ej, to je bila pa druga pesem. Vsi, predvsem mlajši, ki smo šele nekaj let prej zaključili vojaščino, smo imeli v zavesti kako se je rokovalo z ostrim strelivom. Ob t.i. grudobranih, z roko na hrbtu smo sprejemali tistih nekaj nabojev. Včasih so bili slednji celo zaplombirani v platnenih vrečkah. Zdaj pa to. Cele škatlice nabojev so nam fantje delili, milo rečeno, kot žemlje. Ups! Tišina, ki je naenkrat nastala iz tistega še malo prej razposajenega vzdušja, je zgledala, kot bi nam nekdo na glavo zlil gigantski škaf mrzle vode.

»Kaj se dogaja!?« nam je kar naenkrat prešinilo možgane, ki so se težko tako v trenutku nastavili čisto na novo. Kam bomo šli, kaj bomo branili, kaj nam grozi? Vprašanja so se v trenutku postavila čisto na novo.

In tista vprašanja so nam v naslednjih dneh kar veliko bezljala po možganih. Zelo malo je ostalo od tiste radoživosti. O prej omenjeni pregovorni žeji ni bilo niti sledu. Ne, to niso bili isti teritorialci, kot sem jih poznal z večkratnih vojaških vaj, ko smo se, resnici na ljubo, poleg vojaških veščin, velikokrat vežbali v zapravljanju časa in pitju piva. Morebitni šaljivci niti niso več zveneli pristno. Bolj prisiljeno so delovali. Kot bi želel zakriti neko bolj resnično čustvo. Nihče ni želel priznati, da se mu je v misli prikradla majhna senčica strahu. Vendar pa, možje so utihnili. Prvi trije, štirje dnevi so trajali v takšnem vzdušju. Nikoli prej in tudi ne nikoli pozneje nisem preživel toliko ur s prijatelji in znanci, ne da bi spregovorili sploh kakšno besedo.

Poleg navodil oficirjev in informacij, ki so nam jih dajali, nismo imeli stika z domačimi. To je bil še čas malo pred mobilnimi telefoni. Imeli pa smo radio. Ta je bil v tistih dneh tudi nekaj zelo posebnega. Tam smo izvedeli kaj približno se dogaja po Sloveniji. Čeprav je seveda slovenska tiskovna agencija poleg obveščanja obvladala tudi napetim časom pripadajočo propagando, ki ji je bila zaukazana in ki je bila verjetno tudi edina logična v tisti situaciji, smo dobili zelo jasno sporočilo. V nekaterih krajih, nedaleč stran, v naši domovini pač nikjer ni zelo daleč, je v tistih trenutkih tekla kri. Za mojo Slovenijo so se odvijale bitke in umirali so ljudje.

Tudi naši nadrejeni so v tistih trenutkih imeli navodila, besednjak, v skladu s situacijo. Nekateri so celo delovali nekoliko prepolni adrenalina in so bili prepričani, da moramo brezkompromisno napasti. Zgodilo se je že drugo »talanje« . Tokrat ni šlo za patrone ampak »prve povoje«. Še bolj zločesto je bilo navodilo nekako v stilu »mrtve pustiti, ranjenim pomagati«! »O porka madona, me je spreletelo, kaj hudiča se dogaja?«

Ko sem vstal ob četrti uri, da zamenjam stražarja, mi je le ta ves razburjen pokazal proti zahodu. Tam je še vedno rdeče žarelo po silni eksploziji skladišča streliva in eksploziva. Šel je v zrak cilj našega napada in zaenkrat smo povoje lahko vrnili saniteti. Ničesar pa nismo vedeli o vojakih JNA. Dan smo preživeli na nekakšnih položajih in vsak migljaj v grmovju pred mano mi je izgledal, kot da bi zdaj, zdaj pred mene skočil srbski soldat.

Pa se to ni zgodilo. Je pa v dolini tisto dopoldne zatulila sirena. Prvič in za enkrat, hvala bogu, zadnjič v mojem življenju je alarm oznanjal zračni napad. Nismo vedeli kaj morajo in kaj morejo početi naši doma. Žena in tri majhne deklice so me čakale nekje tam spodaj. Jaz pa tukaj, potuhnjen v visoki travi prežim na vsako vejico, ki jo veter zaziblje, meni pa požene mravljince po hrbtu.

Na radiu, ki smo ga poslušali zvečer, je blestel Jelko Kacin. V svoji življenjski, nenadkriljivi vlogi, je jasno in natančno poročal iz kriznega parlamenta v Cankarjevem domu. Njegov hladni monotoni glas je še povečeval dramatičnost dogodkov. Smrtne žrtve, civilne in vojaške. Medvedjek. Šentilj, Rožna dolina. Vmes pa, javljanja iz Cankarja so bila zelo pogosta … nenavadno, kje so našli vso tisto muziko. Iznenada smo imeli Slovenci neizčrpen arhiv slovenskih pesmi. Popevk, narodno zabavnih viž, celo arij in zborovskih pesmi. Sama patriotska, domoljubna glasba, ki je prispevala na svoj premišljen način k vzdušju.

Po tistih nekaj, tihih, turobnih dneh so se stvari umirile. Na Brionih, v nekdanji maršalovi rezidenci, so se neki gospodje dogovorili, da se prekine vse vojaške akcije na ozemlju Slovenije. Dogovor, ki sem zanj že takrat, še bolj pa velikokrat pozneje poslušal, kakšne zakulisne motive je imel. Kakšne strašne kupčije naj bi gospodje tam sklenili. Teorije, ki me takrat niso ganile, zdaj me pa tudi ne zaposlujejo kaj prida.

Me je pa ganilo, da sem lahko šel k svojim. K ženi in malim otrokom, ki so me čakali doma. Tam sem v naslednjih letih zgroženo spremljal dogajanje v ostalih delih razpadle države, najhujše zlo, kar ga lahko počnejo ljudje drugim ljudem. Vojna v Sloveniji je bila baje prvi spopad na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. To kar je sledilo, so stvari, dogodki, ki zanje ne najdem besed. Mrak človeštva, najnižja stopnja bivanja, primitivizma in nizkotnosti. Jaz sem ostal v samostojni Sloveniji. Brez praske. In nikoli, ampak res nikoli se nisem pridruževal debatam, ki so zaničevali odcepitev od Jugoslavije. Kljub temu, da so določeni ljudje, privilegiranci in dobičkarji s to mojo deželico v teh letih delali zelo slabo, sem še vedno prepričan, da je bila to edina prava pot.

In kljub teorijam, sem hvaležen silam, ki so uspele pripeljati stvar do konca na relativno miren način. Veliko mladih ljudi, nedaleč stran, ni imelo te sreče.

Meni je tako ostal spomin. Na tisti dve škatlici nabojev, ki sem jih nazadnje celi vrnil nazaj. Na tisti zavoj za prvo pomoč. Na tistih nekaj dni, ko nismo bili niti žejni, niti zgovorni. In še na kakšno stvar. Še najbolj pa nosim s sabo eno zavedanje: »Da smo bili zelo blizu nečemu veliko hujšemu in ostali zdravi!« In željo nosim s sabo. Ne samo zase. Za moje, za naše male … naj ostane tako. Za vedno!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Vsakemu svoje

16.05.2015 · 6 komentarjev

Dan, ko se je Janezu strgalo je bil pa res malo poseben. Pa četudi so ljudje pogosto rekli:

»Enkrat nam bo prišlo do vrha. Enkrat bo narod znorel, boste videli!?« To, da se je zgodilo ravno njemu, je bilo zelo nenavadno. Zelo presenetljivo. Ali pa mogoče ne. Saj pogosto slišimo, da najbolj divja voda dere globoko pod površjem in podobno. Janez je bil na zunaj namreč vedno zelo miren in vse je sprejemal brez upiranja in nepotrebne drame. Takega se spomnimo že zelo dolgo nazaj, kar nekaj desetletij in tak je bil vse do tistega, minulega petka.

Pred desetletji je prišel v fabriko na tipičen način. Tako kot so takrat tja hodili mladi fantje. Kovinarji, orodjarji, špenglerji in šloserji. Direkt iz šol, po navadi štipendirani ravno od te taiste firme in zgledalo je, da je čisto jasno kako bo tekla njihova poklicna pot. Tudi ni bilo najmanjše dileme, da bodo v tovarni dobili delo, primerno njihovi sveže pridobljeni izobrazbi. Ravno tako so pobje, pa tudi kakšna deklica, orodjarka, je bila v tistih letih že vmes, dojemali svoje novo okolje kot nekaj trajnega, nekaj za zelo dolgo vnaprej začrtanega. Niti slučajno niso, tako kot to vidimo danes, že od prvega dne tuhtali, kako jo bodo čim prej, po tem začasnem postanku, popihali nekam na bolje.

Za Janeza je marsikdo rekel, da bi moral še naprej v šole. Res se je fant zlahka učil in dojemal stvari iz knjig. Vendar pa ni niti pomislil, da bi koga poslušal. Odločil se je, da bo po tisti poklicni šoli začel služiti denar in pika. Predvsem pa je imel v glavi tisto naivno, v tistih časih pogosto razpaseno miselnost, da se mu itak ne more nič slabega zgoditi. Da ne more iti nič narobe. Šolan šloser je dobil delo kakršno mu je pripadalo in pika. Včasih je bilo celo očitno, da je mojstrov v neki ekipi že tako dovolj ali preveč pa so novega vseeno vtaknili zraven. To mu je pripadalo in nikomur se ni zdelo, da bi bilo s tem kaj narobe. V tem stilu so tudi potekala prva leta Janezovega dela. Delal je dobro in predvsem vse kar je bilo potrebno. Nič ni kompliciral, če je moral interventno opraviti delo viličarista ali celo kdaj na koncu šihta pomagati pomesti okoli mašin. Glavno mu je bilo, da delo poteka normalno. In vse je tudi teklo tako zelo, zelo normalno.

Zato se je tudi zdelo nekaj neznansko nezaslišanega, ko so se prvič pojavili tisti spiski. Na njih so bila napisana imena tistih, ki bodo premeščeni, degradirani v proizvodnje delavce. Nekaj malega je bilo odpuščanj in nekateri so morali oditi na nekakšno, do takrat neznano, čakanje. Ljudje so to sprejeli panično in neobvladano. Cela skupina žensk se je zbrala pred tisto zastekljeno pisarno. Delavke so vile roke in se držale za glavo. Skoraj vse so bile objokane in prestrašene. Niso vedele, da zadeve niso tako strašne in da ni daleč čas, ko se bo marsikdo veselo smejal, ko se bo našel na spisku za trimesečno čakanje.

Tudi Janez ni mogel verjeti, da bo naslednji dan delavec v proizvodnji. Na isti liniji, ki jo je v teh letih vzel za svojo, jo pedenal in osvojil. In naslednje jutro je moral priti na šiht in se usesti za mašino, ki jo je prej vzdrževal in urejal, da je lahko delavec nemoteno delal tiste enostavne gibe. Pa se ni pritoževal. To ni bil njegov način. Nekateri so se in marsikomu je dolgoročno to tudi koristilo, Janez pa je bil človek, ki je v vsaki situaciji prijel za delo, se počutil žrtev in naivno razmišljal, da se bo itak vse uredilo. Kot, da je fabrika njegova ženska, ki imata z njo sicer malo krizo, mora pa itak slejkoprej pogruntati, da ga ima rada in ga spet vzeti v naročje.

Pa ga ni vzela. Zaradi pritožb in negodovanja njemu podobnih, so delo na stroju, pa čeprav je imel le dva knofa, okarakterizirali, kot strokovno proizvodno operacijo, ki zahteva poklicno izobrazbo. Tako je bil volk sit, koza cela in Janez na tleh. Grizel si je ustnice, ob večerih malo preveč pil in sam sebi lagal, da se bo uprl. Pa se ni. Nekaj časa je tako zamorjen grdo gledal in skoraj nič ni govoril. Potem pa je po svoji navadi začel delati tako, kot je treba in zraven še vse kar bi pogosto morali opraviti drugi. Spet je sedal na viličarje, pomagal tudi kolegu na sosednji mašini. Nekako bi rekel, da so ga spet imeli. Od pete do glave. Niti opazil ni, kako je v svoji osnovi žaljiva sprememba, ko so gospodje ukinili vzdrževanje na liniji z utemelitvijo, da delavci itak znajo sami popravljati svoje stroje. Konec koncev so še nedavno to počeli. In res je Janez po nekajdnevnem negodovanju res začel poleg vsega še nastavljati in popravljati svoj stroj. V bistvu je spet delal svoje delo. Le obravnavan, voden in predvsem plačan je bil kot delavec v proizvodnji. Tako z distance se ni zgodilo nič dramatičnega saj je vse teklo dokaj mirno naprej.

Potem so začeli v fabriko prihajati tujci. Mladi Bolgari, Albanci, Bosanci in še kdo. Včasih so dedci sami sebi laskali:« Nimajo več takih, kot smo mi in morajo uvažati ljudi od drugod!« Pa se je hitro našel kdo, ki je v tisti stavek dodal »takšnih bedakov« in porušil pozitivno misel. Janez je takrat postal, poleg vsega tudi učitelj. Bolgare in Makedonce je učil dela na strojih. Mlajši kolegi niso obvladali Srbskega jezika, ki je bil nekakšno zasilno sredstvo za sporazumevanje. Uvajal jih je v delo, za njimi popravljal napake in niti ni imel časa, da bi se razburjal, da ima s svojim relativno zahtevnim delom, dolgoletnimi izkušnjami in vsemi dodatnimi opravki v bistvu enako urno postavko kot osemnajstletni bolgarski fant, ki je v tistih dneh prvič v življenju videl plehnato tovarno od znotraj.

Ne on ni vprašal nikogar po zdravju. Od nikogar ni zahteval odgovorov. On je požrl grenko reč, ki se mu je nabrala v grlu in po šihtu šel na nekaj pirov. Po vsakem je bolj občutil, kako strašno je življenje nepravično do njega in vse manj to, kako je sam en drek naredil za to, da bi bilo karkoli drugače. Sploh ni dojel simbolike, ko je malo pozneje sedel doma pred tevejem in zaspano pijano z enim očesom gledal teve dnevnik. Na ekranu so se sindikalisti nekih dohtarjev in birokratov prerekali in grozili, ker so jim menda obesili dodatno delo. Šlo je za bizarno, malenkostno zadevo, ki bi vzela nekaj sekund dnevno ampak oni so se znali upreti in zagnati alarm kakšen učinek bo to imelo na njihovo delo in kako zelo mnogo manj časa bodo imeli za paciente in stranke. Stavka, boj, grožnje in srd!

Tisti petek je bil predpraznični dan in v tovarni ni bilo veliko ljudi. Janez pa je moral obvezno priti. Na liniji je bilo nekaj novincev, seveda uvoženih daleč z juga in delo brez njega ne bi moglo teči normalno.

In kaj ga je vrglo s tira, nesrečnega Janeza!?? Skoraj nič, bi marsikdo rekel. Malenkost. Pa čeprav sedaj leži na psihiatriji in bo baje potreboval kar nekaj časa, da se ugliha nazaj. Ja, res malenkost. Stopil je v delavnico. V tisto, kije bila enkrat nekako tudi njegov štibeljc. Glavnega mojstra ni bilo na šihtu, bil pa je njegov mlajši kolega. In ta je sprožil tisto reč. Tisti bes nekje globoko v Janezovi mirni, pohlevni duši, ki je sekundo pozneje s stolom razbil mizo, nekaj šip in nazadnje, prej kot so ga kolegi prijeli, za kabel vlačil po transportni poti računalniški monitor. Ob tem je grčal in tulil, da so bele šlevaste pene brbotale na kotičkih ust.

In s čim ga je tako razkajfal? Janez ga je vprašal za rokavice. Rabil je nov par zaščitnih rokavic,nič drugega. Pa bi lahko uni tip rekel, da nima časa ali kaj drugega, ne pa da mu je odgovoril s tistimi usodnimi besedami.

»To pa že ni moje delo!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

MUDI !!

8.05.2015 · 6 komentarjev

»Mislim, a ti sploh razumeš da se mudi. Zelo mudi!??«

Flavio je bil ta dan spet malo bolj naelektren. Očitno je tudi sam prestal enega od tistih masiranj, ki mu v tem novodobnem sistemu pripadajo. Sicer se takšni načini dela z ljudmi samo imenujejo »novi«, v resnici pa so samo olepšani načini komandiranja, v osnovi ravno takšni, kot jih je uporabljal že marsikateri, pogosto nič kaj simpatičen model iz davnih časov. Gre predvsem za premišljeno komunikacijo, ki upošteva slabosti ljudi in specifike časa.

Če to prenesemo v resnično življenje, potem to pomeni, da šefi izkoriščajo stanje, ko se ljudje bolj bojijo za svoje delo in namesto normalnejših vzvodov za stimuliranje in motiviranje ljudi, uporabljajo primitivno zastraševanje in si s pikolovskim sitnarjenjem utrjujejo vzvišeni položaj.

Na malo višjem nivoju potem lahko poenostavljeno ugotovimo, da je kriza in brezposelnost v veliko primerih nekaj najboljšega kar se delodajalcem lahko zgodi.

»Kam se mudi, spoštovani šef?« je ravno tako sitno odvrnil Marinko. Vedel je, da ni zamudil več kot pol minute, nekateri so se s pavze še vedno vračali, in da se je sitnež pač odločil, da ga bo malo posekiral. »Kam hudiča se mudi?! A ne vidite polnih kišt teh naših strašnih izdelkov. Železja kolikor hočeš.« Marinko se ni niti trudil skriti svoje arogance.

»Ne delaj se norca, Marinko!« je Flavio preteče dvignil prst, presenečen nad neresnostjo podrejenega. »Kaj sploh veš o konkurenčnosti, o boju na trgu in takšnih stvareh?«

Marinka je seveda imelo, da bi tipu zabrusil, da sicer ne ve o teh stvareh prav veliko, on pa sigurno tudi ne. Pa se je zadržal in v mirnejšem tonu nadaljeval:

»Lej, jaz teh stvari ne razumnem prav dobro. Nikakor mi ne grejo v glavo. Včasih, pa niti ne tako davno, sem pol ure koval eno usrano špico, zdaj pa pritisnem na knof in mi kosi letijo v gajbo, da jih prešteti ne moreš sproti. Pa še ni dovolj hitro. Poleg vsega pa se teh izdelkov potem v skladiščih naredi cel kup in šele potem se naši direktorji in komercialisti z mercedesi in kufri podijo okoli in poskušajo vse skupaj prodati. Česar ne uspejo spraviti v denar, peljejo nazaj v topilnico in potem material spet pride k meni. In takrat se mi pa spet mudi kot hudič. In ti pričakuješ, da bom jaz to razumel?«

»Kje ti živiš?« je vzvišeno zavzdihnil Flavio, pri tem pretirano zavil z očmi in zamahnil z roko, in odšel po svoje. Kdo bi se bodel s starim zahojenim kovačem?

Le ta se je pa še kako strinjal s tem zadnjim vprašanjem. Le kje živimo? Kaj je z nami? Kaj je s tem našim delom? Preša mu je seveda v svoji predvideni hitrici že veselo ropotala, ko se je v svojih mislih preselil nekam daleč nazaj. Spomnil se je svojega očeta, njegovega črnega obraza, ki je namrščeno pa vseeno dobrodušno gledal izpod še bolj črnih obrvi. Njegovega kladiva, ki ga je vsak dan vihtel v domači delavnici in njegovih modrosti, ki so mu bile kljub zastarelosti in navidezni neuporabnosti, veliko, veliko bliže kot vse kar so mu trobili zadnja leta. Dan za dnem! Marsikatero pravilo, ki ga je stari takrat brezkompromisno upošteval, se je nanašalo na to kako in koliko se sme pri delu hiteti, kdaj se komu in kam mudi. Takrat stvari niso stihijsko hrumele in pred sabo porivale kupov, ki so se izgubljali na nekih tekočih trakovih. Vsako, še tako nepomembno klamfo je desetkrat obrnil, potežkal, pregledal in nazadnje skorajda ljubeče dal iz rok. Vedel je, da je zadevo skoval tako kot je treba, tako kot zna in tako kot to od njega pričakujejo. Brez nepremišljenega hitenja in priganjanja.

»Pfuj!« je Marinko pljunil v polno gajbo, ki je prekinila njegove spomine. Bogve, kam v svet bo odpotoval moj črni pljunek je pomislil ins s tem malo razvedril.

»Oohol!« je pred kovaško delavnico zadihano kričal Francelj. Bil je vaščan. Mojster je seveda takoj vedel kdo je in nič kaj pretirano ni bil presenečen nad njegovim očitno razburjenim stanjem. Poznal ga je in vedel je, da se mu mudi že od ranega jutra naprej in vsak dan je že črna tema, ko se revež še ne more umiriti.

»Sosed,kaj bo dobrega« je počasi in umirjeno vprašal kovač! V oknu se je zaradi vpitja prikazala glava kovačeve žene in malega Marinka. Mojster jima je nekaj pomignil in žena je pokimala in izginila z okna. Bilo je že pozno popoldne, ognjišče se je že ohladilo in obetal se je lep, topel zgodnje poletni večer.

»To, to! Mudi, Zlomilo! Delavci. Vsi so na njivi. Čakajo!« se je še vedno zadihan,predvsem pa vse hkrati trudil povedati Franc. »Res nujno! Danes! Prosim! Nujno!«

»Ja, za božjo voljo umiri se in sedi. Pojasni mi vendar za kaj gre !« je skoraj vzrojil mojster. Očitno nerad se je Francelj usedel za mizo, zbito iz debelih hrastovih plohov, zglajeno od dolgih let in polno sledi vsega kar se je v preteklosti valjalo po nji. Kakšen kos je bil kdaj očitno prevroč odvržen na debele plohe in tam je bila zarisana oblika klamfe ali obroča. Tu in tam je bila s tintnim svinčnikom zapisana kakšna številka ali celo skica preprostejšega izdelka. Stari je rad rekel, da je na tej mizi vsa administracija kar je potrebuje!

In tako sta se deca, eden ves na trnih, drugi po dolgih urah dela očitno utrujeno umirjen, menila pod košato, osvežilno zeleno, lipovo krošnjo. Kmet je kovaču kazal nekakšen na pol razlomljen železen kos in mu nekaj pojasnjeval. Poslušalec pa ni bil preveč zainteresiran za njegovo paniko. Seveda je vedel kaj je tisto železje in tudi kaj mu je treba storiti. Vendar za delo je imel svoj red in svoj način.

V tistem je skozi vrata prišla gospodinja in na plehnatem pladnju prinesla dve šalici črne kave, četrtinko šnopca in dva štampeljna. Pozdravila je dedca in se vrnila v hišo k otrokom. »Ampak, ampak ..« je še vedno živčno mencal sosed, utrujeni in mirni kovač pa mu ni pustil, da bi nadaljeval. Natočil je vsakemu po eno žganje in na njegovo panično momljanje odgovarjal z ugotovitvami, kako je bila letos lepa pomlad ali pa, da se obeta konec tedna dež.

»Pa posluš, za božjo voljo ….!« je na njegove vremenske ugotovitve pojamral nesrečni kmet. » ja, ja, če je prvi teden sončno in toplo, se sredi mes’ca stemni nebo« ni pustil mojster spremeniti pogovora in obrniti vsega skupaj na tisti strašni problem z zlomljenim kosom. Pa tudi to je samo kovač vedel, da si je pregovor čisto sam ravnokar izmislil.

In tako se je moral tudi nejevoljnež počasi umiriti. Malo je pripomogel tudi domači sadjevček, ki ga je vsakemu še dvakrat nalil. Nazadnje je le še nekako otožno predeval tisto rjasto zlomljeno reč iz roke v roko in proseče gledal starega.

»A potem bi se dalo?!«

Stari se je odkašljal vstal in se ne glede na dramatičnost trenutka, na kratko poslovil. To slovo je bilo takšno, kot so se takrat ljudje poslavljali. Vstal je in odšel. Brez kakšnih odvečnih besed. Malo se je odkašljal, pljunil v koprive in šele, ko je že šel okoli vogala, je mirno rekel: »Če se mudi, če res rabiš … potem bo že tudi jutri v redu!«

In je izginil skozi vrata.

Tako je tuhtal Marinko o nekih preteklih časih. Pa saj ni resno mislil, da bi se kaj od takšnega razmišljanja in načina dela lahko še kdaj vrnilo ali ponovilo. Seveda ne. Vedel pa je, da je tisti kos, ki ga je takrat foter izdelal kmetu,tudi naslednji dan rešil zagato, predvsem pa je preživel in zdržal cel svoj vek. Dokler je Francelj uporabljal voz za prevoz sena, je tisto zdržalo in služilo. In verjetno še zdaj, ko se je voz umaknil traktorju in nakladalki, nekje na šupi v prahu in rji dela drenj kmetu, ki ni vajen zavreči starih stvari. Pri hiši se je vedelo kdo je kaj naredil in mojstra je gospodar prijazno pozdravil, ko ga je srečal sredi vasi.

Marinkova ropotija pa brez imena in identitete, včasih niti ne ve v kaj bo vgrajena, hiti po zelenem transportnem traku. Hehe, tisti pljunek se verjetno že vozi po svetu. Lahko, da bo pristal v kakšnem skladišču. Lahko, da bo prišel nazaj z reklamacijo. Mogoče bo tisti kos, na katerem visi, vgrajen v cenen stroj in bo itak pristal čez par let na smetišču. Bogve? Zdaj hiti! Ogromni vlačilec ga vozi nekje po evropskih avtocestah. Reka vlačilcev, armada, hrumečih pošasti. Vsi se vrtijo v neskončnem krogu in nihče ne vidi konca. Ne vedo niti kakšen je,niti kje točno se nahaja. V glavo imajo vsajeno samo eno in edino misel. Da se tja na vsak način zelo zelo MUDI!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar