(po platntafovsko , ob dnevu državnosti ) 

Zadnje čase sem s v svojih zgodbicah spotaknil že ob marsikaj in zgodilo se je tudi, da me je moj dober prijatelj opozoril, da malo pa že tudi pretiravam. Čisto vse menda pa tudi ni čisto zanič. Popolnoma sem se strinjal in obljubil, da bom naslednjič obdelal nekaj lepega, nekaj pozitivnega, nekaj kar je našemu bivanju v prid in korist, kar je lepo in vredno. Ko sem razmišljal, kaj bi to bilo, sem se spomnil nanjo; SVOBODA.Svoboda je kot večina stvari neusmiljeno prevržena relativnosti. Tako kot na primer lasje - reativno malo je en las na glavi in relativno veliko je en las v juhi. Prav tako je z Njo: Če je svobode malo, je to vsem na očeh, če pa jo je veliko, to komaj kdo opazi.Lojze Novak je to občutil na svoji koži. Do svobode ni prišel na lahek način. Že kot majhnega mulca ga je neusmiljeno tlačil realsocializem s svojim enoumjem in revež je moral npr. vsak dan pred začetkom pouka z ostalimi sotrpini v zboru zrecitirati: ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ. Lojzetu se je zadeva takrat sicer zdela čisto kul, kot če bi skandirali npr. GIVE PEACE A CHANCE. ali pa POWER TO THE PEOPLE, le povedati si tega ni upal. Moramo pa že ločiti med diktaturo in svetlimi svobodnimi časi. Pozneje so ga hlapci režima sprejeli v pionirje, pa v mladince, moral je praznovati dneve mladosti, dneve republike in kuriti prvomajske kresove. V skladu z gnilo politiko je siromak šel tudi na nekaj delovnih brigad in tam izgubil nedolžnost in začel piti pivo. Pozneje ga je zloglasna JNA ( ki takrat ni bila posebno zloglasna) odvlekla nekam v Srbijo in ga doli držala eno leto. Okupirani Lojze se je zredil za petnajst kil, naredil je vozniško za kamion in iztrelil dva ali tri šuse (na strelišču seveda). Ko se je vrnil domov, se je zaposlil kot šofer in vozil špedicijo. Že takrat je vedel, da je treba takšni državi krasti, če hočemo kdaj videti svobodnejše dni. Pri vsaki furi je poskrbel tudi, da je v svojem žepu začutil kakšno marko. Uredil si je življenje, se oženil, le nje še od nikjer. Ko kar naenkrat poči. S svojim kamionom se je znašel ravno na barikadah in tako neposredno priboril tako težko pričakovano…….SVOBODO: Lojze si je oddahnil. Desetletja trpljenja in boja so se izplačala. Tu je, naša je.

Preprostost in relativna nerazgledanost, oboje pa še v kombinaciji s pičlo formalno izobrazbo , vse to skupaj se mi ni nikoli zdelo isto kot neinteligentnost. Naš prijatelj Marinko je bil v mojih očeh vedno tipičen dokaz za to. Možakar je bil še kako bister in o vsem je vedel ravno toliko, da je dajal vtis, da ga pa res lahko povprašamo karkoli in na vsako témo z njim začnemo pogovor. Mogoče je bil na momente videti malo čudaški ampak jaz sem si to razlagal z njegovimi leti, saj se nekako vsak človek drži svojih modrosti, ko se njegov svet počasi oddaljuje od sveta novih generacij. In po večini se vsak otepa novotarij in vztraja pri vrednotah, ki so v njegovem prepričanju neprimerljivo boljše kot tiste nove , ki po njegovem stihijsko rušijo vse pred sabo.

Nikoli ni študiral velikih filozofij in političnih ved. Resda je velikokrat vzel v roke kakšen dokaj zahteven članek ali si ogledal TV oddajo, kjer so dohtarji razpravljali o modernih trendih in vizijah. Občasno je za kakšen izraz v članku celo poiskal prevod v slovarju tujk in se tako prebil skozi traktate in teorije. Omikane in modre ljudi je spoštoval a vedno z majhnim zadržkom. Zaradi teh zadržkov se je tu in tam kdaj tudi zmrdnil nad teoretiziranjem, zamahnil z roko in rekel: “Očitno gospodje sploh ne poznajo resničnih primerov!”

Ja, Marinko je stvari poznal na drugačen način. On je poznal za vsako stvar , kakor je pogosto sam rekel, “konkreten primer”. Svojo izkušnjo ali vsesplošno znan slučaj v njegovi bližnji okolici si je vtisnil v možgane in potrebni so bili trdni argumenti, da so spremenili njegovo stališče.

Pa se je kar zavedal, da takšno posploševanje zna včasih biti krivično, da en dogodek ne bi smel biti dovolj za sodbo. Tak slučaj so se mu zdeli, zgolj za primer, ljudje ki so bili v letih našega slavnega osamosvajanja izbrisani iz spiskov našega prebivalstva. V zadnjih časih je prišlo na dan precej usod oseb, ki so res po nedolžnem, po krivici in s strašno neprijetnimi posledicami trpeli zaradi nerazumljivih ukrepov naših bossov. Nekoliko neprijetno mu je bilo, ko se je spomnil kako jezen je bil na tiste ljudi. Pa še na tistega njihovega advokata zraven, ki se je tako repenčil, da noče individualne obravnave pa da hoče ogromne odškodnine pa kaj jaz vem kaj še vse je tip nakladal?!

Ja Marinko je v glavi imel Ibrahima, ki je dvaindevetdesetega mlatil s kriglom po šanku,, preklinjal našo slovensko mater, kazal iztegnjen sredinec in vpil kako njega pa že ne bomo kupili za šesto tolarjev!! Pozneje so ga vse težave zaradi njegovega domnevnega ponosa koštale precej več kot par sto tolarjev, za nameček pa si je še spremenil ime v Ivan, prevzel ženin priimek in zdaj kot “Slovenec” posmehljivo razlaga kakšno odškodnino mu bomo baje enkrat morali dati.

No, kljub vsemu , Marinko pač ni bil več prepričan ali je bila njegova jeza čisto na mestu.

Ko se je kdaj malo razpištolil zaradi našega zdravstva ali sodstva, seveda ni bil čisto nepoučen z dogajanji v omenjeni stroki, vendar se ni mogel otresti svojih izkušenj in nepristransko gledati na problematiko.

Predobro mu je ostalo zapisano v sivih celicah kakšne težave je imel zato, ker se je v lastni bajti branil nasilnega vlomilca, da bi še kdaj lahko spoštoval karkoli v zvezi s hišami “pravice”!

Tudi med dohtarji je vedel, da so požrtvovalni in nadpovprečno sposobni a kaj ko je vedno , ko je bilo govora o beli halji imel pred očmi tistega pocarja, ki ga je takrat , ko je imel hudo pljučnico in bi se lahko vse skupaj precej klavrno končalo, nadrl kot mulca, da je zaloputnil vrata in se šel sam zdravit domov. Očitno je padar imel bolj slab dan. Kričal je, da mu krade čas in da ima že tako same starine na svojem spisku in da ima do vrh glave te naše zahojene grape…o porkaduš, kako so se mu zdravniki zakisali tisti dan.

Posebno poglavje v debatah in razmišljanjih so Marinku predstavljale spremembe v njegovem delovnem okolju. Vsi dobro vemo kako je vse drugače v teh časih, kako drugačni so odnosi in pravila, kako se je svet , ki je bil nekoč tako njegov, dobesedno postavil na glavo. Ja, glede teh stvari je bil pa naš prijatelj še najbolj občutljiv.

In konkreten primer? Joj, na tone se mu jih je včasih motalo po glavi, ko je poslušal analize in blebetanja o tržnih zakonitostih , svetovnih trendih , globalizaciji in neizogibnih spremembah.

Ja, v teh slučajih se je pa počutil kdaj celo bolj pameten kot okravateni dohtarji. Seveda, ko so oni študirali svoje teoreme je on doživljal realnost. Medtem, ko nekdo razlaga lastninjenje in tranzicijo kot proces , kot logično posledico nečesa, takrat Marinka začrvičijo nekje po drobovju pravi spomini.

“Na svoje otroke moramo misliti!” je bil zanimiv slogan iz tistih dni. Skupaj s še nekaj izreki in tudi kakšno prikrito grožnjo je bila taka parola v tistih časih dovolj , da so delavci v nekem kolektivnem zanosu in udarniškem duhu pristali na kakšno zanimivo zadevo. Ena takšnih, ki se je kovači pogosto spomnijo , ko govorijo o svoji nategnjeni generaciji je tista, ko so namenili preko trideset sobot in novoletni dobiček za nakup par apartmajev v nekem istrskem kraju. Trideset sobot! Cel kolektiv! Pozneje so sicer nekateri prišli celo do enotedenskega letovanja tam dol, dokler se iznenada ni razvedelo, da so apartmaji zasebna last in še celo to, da ni pametno kaj prida spraševati o tem! Ja, to se je zdel Marinku pa res dober primer!!

Na zelo podoben način so se delavci “prostovoljno “ odločili za nakup in obnovo objekta za poslovne goste tovarne, za predstavitve in protokol. “Ja no, če že ne gre drugače!”, so takrat mirno pristali in nekaj let pozneje v cajtengu bedasto gledali v članek , kjer so bili navedeni nekateri ljudje iz vodstva kot osebni lastniki posestva in objekta.

“Kdaj smo pa to podpisali?!” je z namerno bedastim izrazom spraševal sodelavce kovač Marinko

“Saj so nam govorili ‘za svoje otroke’, samo mi nismo razumeli, da mislijo to dobesedno samo za svoje” je delček svojega cinizma prispeval kolega Lojze.

Ja, na takšni osnovi je Marinko gradil svoje mnenje o gospodih direktorjih in menedžerjih. Pa čeprav so bili nekateri tudi prijetni gospodje. Večina njih je bila resnici na ljubo prijazna naučeno in ponarejeno . Tistih ni maral niti slučajno. Nekateri pa zares niso mogli skriti svoje vzvišene arogance. Takšen je bil tudi njegov otroški prijatelj Rupert, ki ga že veliko let niti slučajno noče več poznati. Takšni tipi se ne znajo znebiti obnašanja pri katerem dajejo “navadnemu” človeku občutek, da je kupček čisto navadnega dreka.

Zaradi takšnih se Marinko ni posebno obremenjeval. Imel jih je za neinteligentne primitivce.

“In če se že do mene tako vedejo” si je mislil, ” je to verjetno tako zaradi kakšnega konkretnega primera!”

“A veš kaj sem si izbral za stavek dneva?” , sem vprašal sodelavca. Očitno ni nič vedel o tem, da bi sploh potekal kakšen izbor in me je gledal vprašujoče zmedeno.“Komaj sem se oglasil, sem že vedel da bi bilo bolje če bi bil tiho”Otresel je na kratko z glavo, tako kot to počnemo, kadar nam nekdo pravi stvari, ki o niti slučajno ne vemo kaj naj bi pomenile. Ker ni kazal znakov , da bi bilo njegovo razumevanje mojih besed na dobri poti, sem kar sam nadaljeval.“Ja to, to je stavek dneva! A je to kaj čudnega , če sem si pač to izbral?!” Še prej kot sem vprašal do konca je možakar že prikimaval. Čudno se mu je zdelo!

Okoli navdiha in njegovega trenutnega stanja je govora v vsaj polovici postov. Žrtve neugodnih razmer pehá v trenutno slabo voljo. Jaz sem razmišljal , da o tem ne bi danes. Jaz navdiha danes nisem niti videl. Niti mimo mene ni šel! Ali da bi vsaj pridišalo po njem okoli kakšnega vogala. Ne, niti to ne.

Pridejo časi, ko mi zgledajo še ure raztresene po dnevu . Če ne bi imel agonično težkega vstajanja v zgodnjih jutrih in bi po tem vedel, da je ura rana, (zlata ura je lahko za vas , zame je…ma ja…..pustimo to! ) bi se mogoče zjutraj pred šihtom, posebno zdaj , ko poletni čas že rano razsvetli dvorišče, nemočno in zaman spraševal kaj se dogaja in kateri čas dneva je tako neprijazen z mano.

Od vseh nesnag na svetu, tisti kosi ki me čakajo zloženi pred stružnico, mrzli, mokri in težki kot so, ne bi smeli biti najhujši. Ampak, jaz si v takšnih jutrih, ko še med pavzami ne spregledam dobro in mi še na pamet ne pade da bi šel pred fabriko na zrak. Tam je hladno in nekaj prši iz ostankov uscanih meglic. Kaj sem že hotel…aja… takrat si jaz ne morem prav zlahka predstavljati bolj nemarnega gnusa!

Neka železna srajca na meni se vsaj na videz energično spopade s tisto ropotijo in tiste ure potem minejo, ne ozirajo se na to, da so v mojem urniku pomešane in razmetane kot otroška soba prej kot pol ure grozim in četrt ure obljubljam.

A nič se ne spelje po željah in načrtih. Ja, v resnici bi bilo pametno pozabiti na kakršnekoli načrte. Zaspan sem in utrujen. Kolega u fabriki je imel pogosto veselje računati koliko kilogramov preloži v šihtu. Številka se je vedno zdela nerazumno velika. Ja, pa tip ni pomislil, da je zadeva pretuhtano porazdeljena preko celega dneva in da je vse zračunano na maksimum odraslega deca. Ste mislili, da bom napisal normalnega?? Ne, ne , to pa ne. Zaželjen in iskan je drugačen profil. Močnih udov, širokih pleč in čimbolj prazne glave.Mater, spet kompliciram. Hotel sem le reči , da sem zdelan že po polovici dneva brez inspiracije in da bi mi tudi urica dremanja prišla nemalo prav.Pa se mi zdi urice škoda. Ne vem kaj si mislim, da bom potegnil iz nje , če bo budna. Namesto spanja tako le medlim nekaj minut na kavču potem pa odskočim in se napotim nečemu pomembnemu naproti. Pomembnemu pravim zato, ker je očitno bolj važno kot dve uri smrčanja, ki mi potem daje občutek, da sem zapravil cel dan. O tem pozneje razmišljam še pol noči, ko zaradi tistih pregrešnih dveh ur ne morem zaspati, niti slučajno.

Pred poldrugim mesecem sem napisal par odstavkov o znancu, pravem pisatelju. Pravem pravim zato, ker tip piše knjige. To, a veste , je tisto ko so listi speti v palec debel kupček in spravljeni v platnice . Po tistih listih pa se drenjajo besede in nam pripovedujejo stvari, ki so bile nekdaj spravljene v pisateljevi glavi. No, toliko v poduk. Le-ta je namenjen seveda samo takšnim polpismenežem kot sem jaz, saj ostali seveda še kako dobro veste kako zgleda bukva. Hotel sem samo poudariti, da je Tomaž, tako je umetniku namreč ime, eno stopnico više v tem početju in ne zgublja časa z bloganjem in komentiranjem po spletu.

Zaradi vsaj na videz neprizanesljivega opisa v tistem postu, sem pričakoval , da je čisto mogoče pričakovati kakšen odziv. Nisem dvomil namreč, da je omenjeni pisec moje besedilo tudi prebral ali pa da ga je vsaj kdo opozoril na moje pisanje. Vendar pa se razen komentarjev bralcev ni zgodilo nič . Do predvčerajšnjim. V četrtek pa sem v nabiralniku dobil njegovo osebno in zelo prijazno povabilo na zelo posebno prireditev.

V tako imenovani “galeriji črni orel” se je sinoči dogajala predstavitev njegove zadnje knjige. Gre, tako kot pri prvih dveh (tretje nisem prebral) za kratko prozo , za zgodbe njegovega življenja. To življenje je, kot sem že takrat na kratko opisal, nekaj precej posebnega, vendar pa moj današnji namen ni zopet modrovati in premlevati že povedanih stvari.Predvsem želim povedati, da je bil pogovor s pisateljem zelo prijetno in duhovito doživetje. Nivo cele debate je bil glede na poznavanje situacije po mojem mnenju dokaj visok. Tomaž je deloval suvereno in njegovo govorjenje je bilo zelo artikulirano, polno presenetljivo drugačnih odgovorov, kot bi jih glede na konvencionalna vprašanja pričakovali. Ne ravno preveč alkoholiziran umetnik je s svojimi globokimi mislimi pokazal zakaj v življenju počne to kar počne. Zakaj piše zgodbe življenja, ki ga radi vzvišeno pametno poimenujemo življenje na robu ali kaj podobno globokoumnega. Ja, človek je nekoliko poseben in glede na to kakšen pogled na life kaže je to njegova največja kvaliteta in želel bi mu, da uspe ostati poseben še naprej . Še enkrat naj se tukaj lepo zahvalim za najprijaznejše povabilo, za podpis v kupljeno knjižno novost in za pripombo, da bi se pa že lahko videla vsaj trikrat bolj pogosto! To je bil odziv na mojo ugotovitev, da se srečava na petnajst let. No, če že prej ne, pa torej nasvidenje čez komaj pet let.

Da sem bolj preprost človek ste nekateri zagotovo že pogruntali. Marsikdo mi tega očitno tudi ne šteje v slabo.Včasih imam celo občutek, da je ravno ta moja lastnost dokaj zaželjena. Včasih se s svojo kmečko- proletarsko pametjo priključim kakšni debati, ki šele kasneje spoznam , da ji nisem kos ali pa to spoznajo drugi. Takrat me kakšen od bolj poglobljenih, bolj razgledanih piscev pokroviteljsko odpravi. Pri kakšnemu od takih komentarjev včasih čakam samo še, da se skozi ekran stegne kakšna roka in me prizanesljivo poboža po pleši. Zraven bi se še zaslišal glas:” Saj bo Dare, saj bo!”Pri tistih pravih višjeligaših se le poredko oglasim, saj sem kljub prepričanju, da imam dobro mnenje največkrat žrtev neusmiljenega ignoriranja.Naj samo še omenim, da nisem imel namena biti stoprocentno aroganten v uvodnih vrsticah. Do avtorjev, ki znajo kompleksno in na visokem nivoju v svojih blogih obravnavati dogodke in stanje v državi in po svetu, življenske težave in človeške napake, takšne ljudi čisto zares spoštujem.

V to uvodno tuhtanje pa sem padel ravno zaradi moje enostavnosti, ki ima pač svoje razloge. O njih sem že kdaj kaj povedal in verjetno bom še kdaj. Sem pa poleg te svoje lastnosti nepopravljivo nagnjen k temu, da že tako površno gledanje na svet še dodatno poenostavljam.

Prejšnji večer sem na šihtu iz tri vatne prdalice , ki jo imam postavljeno na stružnici slišal nekaj klicev poslušalcev, ki so se javljali toplemu Šaleharju in komentirali eno njegovih dnevnih tematik. Govora je bilo, kot že večkrat , o protekcijah in privilegijih, o tem kako je ta svet nepošten do malih ljudi in tako dalje. Javljali so se podobni ljudje kot ponavadi. kakšen je dajal vtis, da kliče iz bifeja, kakšen drug mogoče ne ravno iz bifeja, vendar je bil tam tri ure in je zato zdaj bolj korajžen. Potem je poklicala še ena gospa , ki je že prej kot je dobro začela skrenila od teme in jo je voditelj komaj požlajfal!

Takrat pa je na radio poklical nek poseben poslušalec. Najprej je s svojim utrujenim , žalostnim glasom povedal, da se pelje domov iz službe. V službo pa je odšel ob sedmih zjutraj. Štirinajst ur, dragi moji, štirinajst ur je bil tip na šihtu. Potem je še nejevoljno pojamral nad ljudmi, ki kar vsevprek kritizirajo uspešneže. Saj smo menda ja imeli takrat vsi možnost investirati svoje certifikate in začeti lastno zgodbo o uspehu. Tega, da dela vsak dan od ranega jutra do bridkega mraka, tega pa narod noče videti.

Imelo me je, da bi poklical v eter in tipu napel nekaj kreepkih o enakih možnostih , o informacijah, ki jih takrat nisem imel in o takšnih, ki sem jih imel pa so se kasneje izkazale vse drugo, samo resnične ne!

Vprašal bi ga, če je že uspešnež, zakaj ne plača komu, da bi nekaj sestankov premlel namesto njega. Ali nima slučajno preveč nakuhanih, da bi komu sploh še zaupal ?! Za piko na i bi ga še vprašal , če ni morda zato stalno v službi, ker itak nima kam iti. Ali ni pri svojem komolčarjenju izgubil prijatelje, hobije in če je treba še familijo??

Ja vse to mi je v moji nepremišljenosti letalo po mozgu. Pa sem si premislil. Tip me je prepričal s svojo očitno, neponarejeno žalostjo. Prav zares je deloval otožen.

Spomnil sem se takrat na mojega manegerja. Nič se nisem zanimal kako kaj živi zadnje čase . Mogoče se še spomnete, da sem bil pred meseci pooblaščen , da mu določim plačo. Gospodu sem po svojih najbolj strpnih kriterijih določil dohodek, ki znaša deset mojih coleng. Med vrsticami sem , priznam, hotel namigniti, da bi s tem ko bi meni dali več, več dobil tudi on. Pa očitno takrat ni razumel. Še kofe v oštariji, kjer sva se pogajala, sem moral sam plačati. Kljub temu, da sem se takrat počutil tako radodaren je bil kar pošteno slabe volje.

No, zdaj pa še ta reč s štirinajst urnim delavnikom. Benti!

Odločil sem se , da mojega menedžerja pokličem in poskušam malo omiliti zadevo. Oglasil se je s hripavim, nekako nezainteresiranim glasom.

“Kaj želiš ?!” je potiho, hladno vprašal.

“A je res? A je res to s celodnevnimi šihti?!”

Mislil sem, da bo začel na dolgo in široko tveziti o svojem garaškem življenju pa je presenetljivo , le na kratko dahnil :

“Ja, pa kaj?”

“Veš”, sem nadaljeval “mislil sem, če je tako, da bi ti pa dodali še dve plači!”

“Dobro!” je rekel menedžer, še vedno kratko in brez pričakovanega navdušenja.

Bil sem nekoliko presenečen in hotel sem na vsak način izvleči iz tipa kaj ga muči. Ko je uvidel, da sem še kar vztrajen, je začel:

“Deset, dvanajst, dvajset tvojih bednih plač! Saj nima smisla! Saj to nikamor ne pelje! A si bral časopis?!”

Cajteng, ki ga je omenjal sem imel na omarici pred seboj in na hitro sem obrnil list. Tam je pisalo nekaj o tipu, ki ima v lasti nekaj, kar ima v lasti spet nekaj in to je vredno …..mili..jardo…….šesto milijon…o porkaputana!

Skozi možgane sem na hitro spustil nekaj enostavnih, kakopak drugače, osnovnošolskih računskih operacij, čeprav je situacija v svoji kompleksnosti kar klicala po funkcijskih enačbah, integralih in odvodih. No, kljub vsemi sem s svojim enostavnostmi in ob primerjanju z mojim dohodki ugotovil nekaj šokantnega. Pa sem upošteval koliko bi zaslužil v celem življenju in čisto sem zanemaril potrošnjo. Niti kruha , čevljev in gat po diskontnem sistemu “kupi pet dobiš štiri” si v tem življenju ne bi privoščil. Ja, kljub vsemu sem ugotovil, da je tip svoj certifikat tako dobro obrnil, da je zdaj ura njegovega dela vredna pet tavžent tristokrat več kot ura mojega drakslanja. Mislim , ej! Jaz pa sem svojemu osebnemu menedžerju odtalal usranih dvanajst svojih mesečnih prejemkov. Beda totalna…..Kje je še ostalih 5318?? Ni čudno , da je gospod apatičen in nemotiviran.

Saj sva konec koncev oba v skoraj istem dreku!

“A si še tam?” sem vprašal v telefonsko slušalko.

“Ja, kaj bi še rad?”

“A veš kaj! Sam si določaj plačo, jaz se na to ne spoznam. Jaz sem preprost človek in se ne maram igrati s pomembnimi stvarmi, ki jih ne razumem”

 Ob povišanju cen SAZAS - ovih  “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi - štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty  izvaja: CCR   naslov pesmi: cotton fields  trajanje pesmi : 3′ 28”  Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako: 

KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!

Akrostih je tista zadeva, saj veste, ko stihokleparski majster napiše pesem in potem vse prve črke verzov ali kitic dajo še eno besedo ali stavek. Še najbolje bi bilo, da vas spomnim na sonetni venec. Saj poznate, kajne? Poet tvoj nov Slovencam venec vije ….in potem vsako prvo začetnico v sonetu po vrsti preberemo in preberemo PRIMICOVI JULJI. Akrostihi, ki o njih mislim pripovedovati seveda ne spadajo v skupino takšnih veličastnih umetnin. Gre za izdelek , kot so hudomušne pesmice , ki jih pogosto izdelajo priložnostni pesnikarji za prijatelje ali sodelavce ob poroki, rojstnem dnevu ali obletnici. Akrostihi potem krasijo darila in vekomaj spominjajo obdarovanca , da mu je takrat skupina prijateljev želela SREČO ZA VSE DNI ali ČIM LAŽJE ZAKONA OKOVE.Moj znanec je bil vsake toliko žrtev te navade. Za vsak rojstni dan ali podobno traparijo ga je doletelo, da je moral spisati vsebino čestitke. In zmeraj je svoj izdelek oblikoval v akrostihu. Ponavadi mu je šlo lepo od rok.. Lep praznik Oko polno sreče Jutra rosna Zate …… LOJZETU in zadeva je bila rešena. Se je pa kdaj pa kdaj tudi kaj zataknilo. V krizi idej in navdiha me je prijatelj poklical in takrat sva skupaj poskusila stuhtati stvar, da bi bila podobna izdelku ustvarjalca njegovega slovesa.Tisti dan je pozvonil kmalu po tretji uri. Videlo se mu je, da je po šihtu in dveh ali treh flašah piva nekoliko podremal in isto je on opazil na meni. Ko sem ga vprašal kaj bi rad , je odgovoril čisto na kratko:”Dorče jih ima petdeset!!” Takoj sem razumel. Razumel sem tudi, da je za zadevo čisto zadnji čas. Prijatelja namreč dobro poznam. Domači niso komentirali mojega odhoda. Po nekaj pomenljivih pogledih pa sem slutil, da je vsem jasno, da spet gre za pomembno stvar.Sedla sva na ljubi prostorček in prej kot karkoli drugega naročila nekaj kar bi naj naju spravilo malo k sebi. Ne, kave nisva pila. Odločila sva se za pivo.Ko sva izpraznila steklenki, si obrisala brado in pošteno rignila, sva bila pripravljena . Moj soustvarjalni prijatelj je prevzel iniciativo, raztegnil na mizo kos papirja in se nadenj nagnil s svinčnikom v roki.“Kako mu je pa ime?”, sem ga pobaral.

“Ja Dorče, saj menda ja veš!?”

Seveda sem vedel, vendar se mi je zdelo, da Dorče ne more biti prav čisto tapravo ime. Posebej pri nekaterih pa je treba biti okoli takšnih malenkosti še posebej previden. Sicer pa tudi drugim nisva nikoli čestitala z njihovimi vzdevki.

“Darko !” je brez najmanjšega dvoma izjavil.

“A si prepričan?”

“Kako pa naj bo drugače?”, me je čudno pogledal.

“Ja , saj imaš kar prav.” , sem se strinjal. Kako naj bo drugače.

Po odpravi te, manjše dileme, je kolega spet prijel v roko pisalo in v stolpcu napisal šest debelih, mastnih črk:

D A R E T U

Ko je izdelal to okostje najine umetnije, se je zmagoslavno dvignil iz svojega ustvarjalskega položaja in si oddahnil: ” Pavza!!”

Kaj pomeni najina pavza je razumela tudi oseba na drugi strani šanka in obnovila istrošeno vsebino najinih čaš. Pavzo sva raztegnila v dve, se menila o vsehsort zadevah, politiki, športu. Tudi nekaj mladenk, ki so se prizibale mimo naju sva predelala v najinih bistroumnih mlinih. Po vsem tem sva se počasi spomnila zakaj sva sploh prišla. Otresla sva z najinima, že rahlo dremavo delujočima glavama in se spoprijela s praznim papirjem.

” Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let” je napisal v eni sapi in me zmagoslavno pogledal. Zgledalo je da bo lahko. Potem je prišla črka A. Malo sva pomislila , še malo pomislila, spila eno rundo in spet premišljevala in podpirala težki glavi zdaj z levo zdaj z desno. Potem sva preskočila A. Sva se odločila , da bova z njo opravila na koncu. Modro odločitev sva primerno obeležila s štampeljnom štoka. Z ostalimi črkami sva bila dokaj uspešna. Vseeno pa so nama z vsem piljenjem in predelavami vzele dve ali tri ure. Zunaj se je stemnilo in tudi nama se je na momente nekoliko temnilo. Kljub pozni uri sva bila o tem, da bova končala najino delo trdno prepričana. Povedala sva klapi za šankom, s katero sva se zapletla v polurni razgovor, da imava pomebnejše delo. Dvignila sva se v resen sedeč položaj, si zavihala rokave in nagnila vsak pol krigla hladnega piva. Menda ti nič ne osveži možganov bolj kot malo hladne pijače.

“A!” je rekel kolega.

“Ja, A!” sem mu pritrdil.

In sva tuhtala.

In spet je on, tokrat čisto potiho rekel:”A!”

Jaz sem tokrat samo pokimal.

In spet sva tuhtala.

Takrat je iznenada na široko odprl gobezdalo in razširil pogled. Pričakoval sem veličastno besedno zvezo s pričakovano prvo črko. Prijatelj pa na moje presenečenje ni nič rekel. Odprtino si je pokril z dlanjo, skočil pokonci in odslalomiral proti sekretu. Od tam se ga je potem nekaj minut slišalo. Spuščal je živalske krike.

Ko je prišel nazaj, ga nisem spraševal kaj mu je bilo. Spet sva razmišljala. Enkrat vmes me je malo zmanjkalo . Takrat je navdih preplavil glavo mojega znanca in v hipu me je prebudilo:

“Arabec!!!” je vzkliknil.

Krvavo sem ga pogledal in tudi on je takoj spoznal, da ideja le ni tako dobra. Žar v njegovih očeh prepredenih s tankimi rdečimi žilicami je spet upadel in spet sva se prepustila vse bolj malodušnemu razmišljanju. Po Arabcu je ptišel še Aristokrat, Antibiotik in Ananas vendar Dorčeta nisva nikakor mogla povezati z njimi.

Počasi sva se začela vdajati. Kot je navada pri mnogih vdajajočih se Slovencih sva zraven pila in z gnusom opazovala svet okoli sebe.

Ura je postala pozna in oštir naju je napotil domov. Komaj sva ga pregovorila še za zadnji napitek . Bila sva žejna kot hudič.

Depresivna in na bridko smrt misleča reveža sva odkolovratila proti domu. Vmes sem se ob nekaj spotaknil in telebnil po tleh. Ne vem kako morajo ljudje puščati vseh sort stvari po pločnikih. Potem se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ravno malo prej kot naj bi se najina pot ločila me je preplavilo nekaj kot dobra volja in ljubezen do slovenskega ljudskega izročila in zapel sem v tiho noč:

“Al me, al me boš kaj rada imela?”

“Kaaaj ?!”, je poskočil kolega, “kaj si rekel?”

“No, saj ne bom več”, sem ga poskušal pomiriti.

“Ne to, besedilo, na A se začne, na A”, je hitel jecljati.

Obstal sem in volovsko zrl v njegovo navdušenje, on pa se je vsedel na blatni pločnik in nemudoma ,z nekaj težavami sicer, nakracal med ostale verze še nekaj hieroglifov. Obraz se mu je takrat raztegnil v bedasto blaženo podobo. Voščil mi je nekaj kot lahko noč in se v križišču obrnil v smeri proti svojem domu. Tam kjer pot skrene v nekaj deset metrov dolg blagi vzpon do njegovega bivališča, se je ustavil se zravnal in paradno dvignil iztegnjeni kazalec v zrak. Z nenavadno jasnim in močnim glasom se je zadrl:

“Le kdor premaga sam sebe, temu stena prepusti zmago!!!”

In odšla sva spat.

Naslednje jutro je bilo podoba nečesa kar bi v svojem opisovanju najraje kar preskočil. Nikoli namreč nisem bil pristaš literarnih smeri, ki opisujejo najtemnejše strani našega bivanja. Najprej sva , kot po dogovoru, oba zamudila skoraj uro. Do malice sva bila od vsega dela sposobna edino poslušati šefa, ki je nama nekaj trobil okoli redu in podobnih banalnosti. Malicati so šli ostali brez naju. Midva sva se že ob besedi hrana prijela za želodce in z drugo dlanjo pokrila usta, ki so kljub skrbi za higieno vztrajala pri suhem, lepljivem okusu po postanih pomijah. Po deseti uri sva poskušala prijeti za kakšno delo vendar ni bilo uspeha. Stvari so nama padale iz rok in še povečevale najino depresivnost. Potem je prišel trenutek, ki bi se ga običajno bistveno bolj veselila. Bili smo povabljeni, da proslavimo tisto nesrečno petdesetletnico, jebem-lijeja…

Vsi so bili tam. Na sredi je bil Dorče in na mizo so prinesli darilo. Sedaj je bil na vrsti moj prijatelj. Na darilo je položil čestitko in v roke prijel list papirja s tistim nesrečnim pesniškim izdelkom. Oboje nama je lično stipkala šefova tajnica. Dorčetu je čestital in se pri tem nekako nasmehnil. Nasmeh je izgledal tako, kot da bi z njim hotel utajiti, da je pravkar stopil na žebelj ali sedel v koprive. Tedaj se je gromko odkašljal in začel:

Dragi Dorče kaj res minilo je že tol’ko let

Al res že srečal te bo Abraham?

Ravnokar ,se zdi , smo tukaj se spoznali

Ej , da nazaj se je vrniti nam!

Trčimo s kozarci zdaj na tvoje zdravje Uživaj z nami nasmejan.

Sledil je aplavz in vsi so nazdravili. Z največjim veseljem so si vsi začeli točiti domačega vina in se lotili prigrizkov. Le midva s kolegom sva se držala bolj ob strani. Čakala sva samo tiste najzgodnejše ure, ko bova lahko prijazno, brez zamere zapustila prizorišče in odšla domov. Tedaj je pristopil Dorče:

“Dobro sta to sestavila!”, je dobrodušno rekel in pri tem odobravajoče prikimal. Zatem je malo počakal in dodal par besed, ki so zvenele tako kot da hoče poudariti kako je to zelo nepomembno, ” le ena malenkost je ! Izidor sem. !”

Ko je kolega to slišal je spremenil barvo v temno rdečo nianso, ki je običajno ni na paleti človeških odtenkov. Razširil je oči in zgledalo je, da bo počil. Vendar se je zadržal. Se obrnil in jadrno odkorakal skozi vrata. Stopil sem za njim:

“Ja, kako se pa vedeš? Takšne malenkosti ti pa ja ne bo zameril.” , sem ga poskušal pomiriti.

“Kakšna zamera, kakšna malenkost, bik! Ti sploh ne razumeš!” je zasikal:

IZIDOR SPLOH NIMA A

Ko sem včeraj pohajal po Ankaranu sem imel debeli dve uri časa za razmišljanje. Malo sem razmišljal ob hoji, malo ob štetju maloštevilnih plovil na koprski strani, malo ob kapučinu in čakal in čakal. Sicer sem čakal mamo, da opravi zdravniški pregled v Valdoltri. Zamuda menda ni imela nič opraviti z zdravniškim štrajkom, bila je pač samo navadna zamuda. Pa me tudi ni posebno jezilo. Tuhtal sem , da je v bistvu čakanje nekako način mojega razmišljanja in življenja nasploh.V to tuhtanje sem se poglobil v tolikšni meri, da sem s tem nadaljeval še popoldne, ko sem se že veselo lotil svojega šihta!Ko sem fenomen poskušal analizirati, sem se seveda moral vrniti čimbolj daleč nazaj. Tam nekje pred osmim , devetim letom sem bil s svojimi spomini kar nekako v zadregi. Iz tistih let mi nikakor ne uspe izluščiti kaj prida detajlov. Spomnim se , da sem odklenil sosedovo lovsko psico in jo dobronamerno peljal na sprehod, potem pa so namesto, da bi me pohvalili vsi zganjali strašen cirkus. Takrat mi seveda ni bilo jasno, da bi lahko naključni mimoidoči mešanec naredil celo katastrofo. Niti sanjalo se mi ni , kaj bi lahko takega storil. Spomnim se tudi , da sem padel s trimetrskega hrasta in so me morali z rešilcem peljati v Ljubljano. Potem pa še…evo, skoraj ničesar več. Neverjetno. Morali bi slišati mojo mlajšo sestro. Kdaj mi pravi kaj o detajlih kmalu od plenic naprej. “A se spomniš?A se spomniš?”, reče vmes vsake toliko!“Vraga se spomnim !Pojma nimam!” si takrat mislim sam pri sebi, izvlečem se pa tako, kakor kdaj.Ta moj spominski blackout si razlagam s tem, da sem že takrat padel v svoj življenski stil. V čakanje. Zagotovo sem tako intenzivno čakal , da odrastem, da se nisem imel časa pretirano ukvarjati z razmišljanjem o svojem sicer krasnem otroštvu.