Obraz

31.08.2013

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo , grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.
Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.
In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .
Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?
Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.
In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.
Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.
In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……
…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:
»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Konec sveta !

15.01.2012

O koncu sveta sem pisal za Platntaf pred več kot desetimi leti. Zadnje čase ta neljubi pojav postaja spet aktualen, saj so apokalipso napovedali Maji za konec letošnjega leta.
Še bolj me je presunila informacija nekega malo posebnega možakarja, ki je pravil, ” Da bo konec sveta! Pa da bo menda kar hudo. se bo tud v naših krajih čutil’ !”

Tekst sem prilimal enak, kot je bil objavljen takrat in nekaj podatkov na koncu je jako neaktualnih. Pa bo že kako!

KONEC SVETA

Bliža se leto 2000. Razen na računalnike ima to zelo velik učinek tudi na ljudi. Posebno nekatere. Zastonj jim pravim, da leto 2000 ni nekakšen naraven termin. Gre zgolj za dogovorjeno štetje let. Če bi se kdo spomnil šteti leta po Marku Twainu, Benitu Mussoliniju ali Elvisu Presleyu bi nam bilo s to evforijo popolnoma prizanešeno. Naravno je, da sonce vzide zjutraj in da je pozimi mraz. Naravno je tudi, da je pozimi dan kratek in da je enkrat mesečno mlaj, (to je takrat, ko se ne vidi lune, vidi pa se nekatere ljudi, ki jim mlaj povzroča, kako naj rečem, vedenjske spremembe), leto 2000 pa je daleč od tega. Kot že rečeno naletim običajno na gluha ušesa . Nekaj časa sem takšne osebke imenoval naivneži, sedaj pa sem vse bolj previden. Vse več se namreč govori o izredno fatalnih stvareh, ki nas čakajo v tem letu . Marsičemu se lahko nasmehnemo, ko pa je govora o tako dokončni zadevi kot je konec sveta, šale niso več na mestu. Tudi satira nima več tistega pravega učinka, še posebno ne, če je nevarno, da bo še pred zaključkom redakcije vse skupaj šlo v nepreklicno maloro.
Da bo enkrat prišlo tudi do konca mi je sicer že dolgo časa jasno. Pa nisem kaj prida dal na to, ko nam je gospod fajmošter majhnim mulčkom trobil, da bomo enkrat polagali račune na sodni dan, bolj se mi zdi, da so pokazatelji okoli nas vse bolj otipljivi. Npr. mamica narava; Na vseh koncih sveta se upira in maha z repom. V poplavah , potresih , požarih in orkanih nam kaže, da je še vedno za malenkost močnejša od nas, da še vedno najde orožje proti naši nečimrnosti in pohlepu. Kjer narava ne dela traparij, poskrbijo za to prebivalci sami. Neusmiljeno se zmikastijo in skoljejo vsak dan vsaj na dveh koncih sveta. V krajih, kjer imamo zaenkrat srečo, da je mir in tudi narava ne besni pretirano pa tudi najdemo kakšen način za priprave na skorajšni konec. Za danes bom zanemaril razne sekte, apokaliptične destrojerje ali rešitelje in tudi sataniste. ( čeprav ne trdim, bognedaj, da so nepomembni ali celo zanemarljivi.) Bolj se bom posvetil nekemu drugemu segmentu, ki sicer pri meni vzbuja več kot le dvom in posmeh, je pa med ljudmi zelo pomemben in priznan. Gre za vedeževalce, astro- in numero-, in bogve kakšne loge še, za izbrane šlogarje in coprnike našega časa. Omenjena gospoda je določila čas za konec sveta letošnji avgust in to s točno določenim datumom vred. Za njihove trditve tako mrgoli argumentov, da človek sploh podvomi v varianto, da bi lahko letošnjo jesen še zalival Martina in njegovo raco. O koncu sveta to poletje je menda imel dosti povedati že sam mojster Nostradamus in njegovi zagovorniki trdijo, da on zlepa ni brcnil v meglo. Kar po vrsti je bojda napovedoval vse pomembne nemarnosti na naši ljubi zemljici in tudi tipe, ki jih bodo zagrešili. Jasno je pogruntal Napoleonove, Hitlerjeve in Stalinove mahinacije. Vedel je kdaj se bo kje skozlal kakšen vulkan in kdaj in kako bo kje kakšna reka prerasla predvidene okvire. Torej moramo tudi mi možakarja jemati vsaj malo resno.
Na šloganje se sam ne spoznam kaj dosti in teh stvari tudi, kot že rečeno, ne cenim posebno. Pravzaprav ravno nasprotno. Dokaj bolno se mi zdi, da ljudem prodajajo prihodnost iz kart in kofetovega zoca, da ugotavljajo kakšne barve cunje naj obešajo nase in kakšna imena naj si dajejo, kje naj ležijo in kako tudi. Posebno so mi zanimivi tipi, ki vse to stuhtajo z nihalom, scepljenim krepelom ali pa kar neposredno s svojimi čutili. Za piko na i pa žrtvi še prodajo npr. dest kil težak apnenčast kamen, ki menda seva pozitivno energijo. Ponavadi tak amulet potem ne seva kaj dosti, ker se je očitno vse pozitivno odžarčilo direktno v šlogarjev žep.
No, čeprav nisem pristaš teh stvari, moram priznati, da je tokrat argumentov na njihovi strani precej. Posebno prepričljiva je nekakšna enotnost teh “strokovnjakov” . Vsi so prepričani , da ni več pomoči. Edino kar mi je dalo upanje, je to, da si niso edini glede načina kako bo vse skupaj šlo po zlu, zato sem tudi jaz zagrabil za to bilko. Opisal vam bom kako si jaz predstavljam zadnji dan. Sicer s svojo varianto the end-a ne bom kaj prida pomagal naši zemljici, bom pa imel motiv , da bom z zanimanjem počakal še teden ali dva. (Če bo potem po moje, bom zadnje sekunde lahko govoril: A sem vam pravil, a ?)
Ker je zadeva predvidena pred petnajstim, bomo po večini vzeli na bankah precejšne potrošniške kredite, izkoristili limite, si sposodili pri frendih in tudi ukradli kakšen milijonček, če bo potrebno. Zelo koristno bo namreč v zadnjih dneh imeti nekaj gotovine. Ljudje si bodo, domnevam, privoščili razna razkošja; potovanja, veseljačenje, mamila in lahkoživa dekleta.Tako bo vse do zadnjega dne. Takrat se bo večina prepustila malodušju v domačem kraju.
Začelo se bo po mojih predvidevanjih v mračnih večernih urah, ko nas bo večina sedela pred oštarijami in srkala pijačo. Stvar bo stekla postopoma. Po opozorilnih tresljajih in nekaj rdečih črtah čez obzorje svetujem, da si vsi naročite najljubšo pijačo in sicer, če je mogoče dvojno merico. Če vas bo več, mirne duše kupite pijačo tudi prijateljem, ne glede na to, da ste morebiti bolj zdrgnjene sorte. Računa ni potrebno zahtevati. Svetujem, da imate pijačo v roki, ker je zelo mogoče, da bodo mize in ostala gostinska oprema v tem stadiju že stale nekoliko postrani. Stvar se bo seveda stopnjevala, kar pomeni, da bo začelo še bolj tresti, grmeti, deževati in goreti. Dež bo nekoliko blažil učinek požara, tako da bomo lahko še nekaj časa mirno sedeli in žlampali pivo. To izgleda sicer še kar milostno, je pa seveda daleč od tega. Šlo bo nedvomno bolj za t.i. psihično mučenje z zavlačevanjem . Podirale se bodo hiše in tovarne. Te zadnje bodo na srečo imele po večini kolektivne dopuste. Ko se bodo začeli nižati Jelenk in ostali okoliški vrhovi, bo stvar že v zaključnem stadiju. Predvidevam, da bo čisto nazadnje zmanjkalo elektrike. To bo tako zaradi tega, da bomo lahko lepo videli kako vse skupaj požira neustavljiva stihija. Posebej bo ta predstava namenjena tistim , ki jim bo v črno temo izginjal največji in najbohotnejši kup.
Nazadnje se bo seveda zamajala tudi vaša mizica in treba bo reči adijo. V tej fazi se bo po mojih predvidevanjih sesulo tudi GSM omrežje. Potem bo sledilo nekaj bumov in treskov in nazadnje čisto majhen pok…….in potem tišina in blažen mir.
Torej nimam o čem več razpredati. Pravzaprav temu ni čisto tako. Če ste namreč dobili v roke novi PLATNTAF, potem so vse prerokbe z Nostradamusovimi vred usekale mimo. In veste, da sem nekoliko pa le slutil, da se bo mogoče tako zasukalo. Da je možen takšen razplet se mi je zazdelo, ko sem malo bolj natančno pomislil na nekatere svari in ljudi. Spomnil sem se gospoda Bill Clintona, papeža in predsednika Grče. Še prej kot vam razložim glede njih pa vam bom opisal eksperiment, ki mi je vlil optimizem.
Poklical sem šlogarico. Eno bolj znanih in bolj cenjenih (beri: dragih). Z damo sem se dogovoril, da mi bo napravila horoskop za vsaj leto dni naprej. Že to se mi je zdelo malo sumljivo. Če namreč po sredini avgusta ne bo več ne mene, ne nje, ne zemlje , ki jo tlačiva, kako naj mi napoveduje bodočnost. Večino ostalih dvomov pa sem izgubil, ko se je gospa strinjala, da ji bom usluge plačal po petnajstem in to še na tri čeke.
Povprašal sem jo, kako si predstavlja vse skupaj glede na skorajšno katastrofo, ki jo menda tudi sama napoveduje, kaj ji bodo moji čeki in kje misli voditi posle v času po usodnem avgustovskem dnevu. Njenega nespretnega izmotavanja nisem do konca poslušal.
Z zgoraj omenjenimi tipi je pa tako: Clinton je v Ljubljani z nepopisnim žarom govoril o bodočnosti Slovenije. Rad bi sicer vedel, če je Billy naslednji dan še vedel v kateri deželi je bil na obisku, to pa še ne pomeni , da lahko njegovo izvajanje ignoriramo, kje pa! Potem je tu papež. Bolehni gospod Woytila planira obisk Slovenije in beatifikacijo škofa Slomška in to vse skupaj precej po strašnem datumu. Menda bo on pa že vedel (ali pa vsaj njegov šef ) !
Kar se tiče pomembnejših vodilnih mož nam potem ostane še predsednik Grče s pripadajočim sekretarjem. Gospoda sta skupaj s t.i. odborom splanirala v septembru Grčarijado. Ta dva sta zadevo pa ja dobro pretuhtala!!
Dare

  • Share/Bookmark

SELEKCIJA !!

19.01.2011

Trenutno stanje našega sveta in njegovih stanovalcev pripisujejo ljudje marsikateri bolj ali manj vzvišeni sili. Nekateri so prepričani v moč usode, drugi prisegajo na zvezde, tretji na tega ali onega boga. Drug drugemu se zdijo močno neumni, saj so v svoje tolmačenje brezpogojno gotovi. Jaz naprimer, pa sem mnenja, da je bil potek zgodovine neusmiljeno in najbolj podvržen neki zelo vsakdanji in naravni sili. Imenujmo jo »selekcija«!
Ta nepremagljivi in večni je imel več oblik. Od začetka se je najbolj uveljavila selekcija na osnovi telesnih značilnosti. Večji kot je bil človek in bolj kot je imel mišičaste ude, bolj visoko se je povzpel na družbeni lestvici. Če se mu je kdo postavil po robu, ga je z vsemi svojimi mesnatimi argumenti postavil na realna tla in se še naprej veselil svoje prevlade. Ta sistem je zdržal zelo , zelo dolgo . Pozneje so se kriteriji selekcije za malenkost spreminjali . Tu in tam je kakšno kratko obdobje največ veljala pamet, vendar kot vsa druga merila tudi to ni ustrezalo vsem. Predvsem je to šlo v nos bedakom. Zelo izrazito je bilo tudi razdeljevanje glede na imetje. Temu smo nekako najbolj podvrženi tudi te dni in nič ne kaže, da bi se to imelo v kratkem spremeniti.
Kakorkoli je že bilo, vedno so se našli tipi, ki so bili z merili nezadovoljni. Zato so v preteklosti, mimogrede, nekateri izmed naših prednikov pogruntali, da smo vsi enaki. Stuhtali so popolnoma neoporečne ideologije in vsi so bili tako strašno enaki, da to ni bilo podobno ničemur več. Takrat so prijeli zadeve v roke tisti bolj enaki od drugih in odstrelili kakšen miljonček duš, ki niso ustrezale ideji.
Vsekakor je selekcija še naprej urejala stvari. Po enem ali drugem sistemu je izbirala boljše in tlačila slabše in tako gonila svet naprej. Da ne bi razpravljali o stvari tako na splošno, bi bilo dobro, da se spet opremo na primer, ki nam bo vsaj na videz bližji. Tokrat še posebno opozarjam, da je zgodba zelo in samo izmišljena.
Nekega davnega dne sta se dvema materama na isti dan rodila dva dečka. Prvemu so dali ime Marinko, drugemu Rupert. Vsaj prva nežna leta življenja sta bila fantka vsaj na videz enako rangirana na družbeni lestvici. Pravzaprav ju ta ni kaj prida brigala. Že v letih šolanja pa so se začele njune poti nekoliko razlikovati. Marinko je bil zelo bistre glave, delaven in pošten, Rupert pa ni znal kaj prida misliti, vedno pa je vedel komu je treba biti všeč in komu se ne sme zameriti. Imel je tudi precej boljše izhodišče od Marinka, ki je bil iz revne bajtarije. Njegov stari je bil vaški trgovec in Rupert je bil edinček. Seveda so mu učitelji kaj radi pogledali skozi prste. Ne glede na vse sta se skupaj prebila skozi ljudske šole. Prvi z bistroumnostjo, drugi z lahkoto tudi brez nje. Naprej pa Marinko ni mogel. Ni bilo v planu. Doma ga je čakalo delo. Oženil se je in kaj kmalu je imel tudi sam kup kričave pokrpane mularije. Rupert je nekako nekaj doštudiral in se po bogve kakšnih ovinkih vtaknil v politiko. Zelo se je zredil in zelo si je ob svojem vzponu obrabljal komolce. Na rodni kraj in prijatelja Marinka je pozabil. Ta se je ubijal s svojim delom in nekako preživljal svojo številno družino. Rupert za družino in podobne traparije ni imel časa in le zaradi družbenega statusa je pri štiridesetih nekje dobil pol mlajšo tajnico, jo oženil in ji enkrat po končanem nareku napravil sinčka. Bil je, zanimivo, skoraj enako star kot Marinkov najmlajši fant.
Rupert za sina in ženo seveda ni imel kaj prida časa. Ubadal se je s svojo kariero. Če je karkoli zmotilo njegov vsakdan, ki je bil poleg nekaj uradnih zadev poln banketov, zabav, pijančevanja in družbe sumljivih dam, je zadeve s pomočjo svojih vzvodov kaj hitro rešil. Če ga je kaj zabolelo, je v bolnici šel mimo vrste in vrata so se mu odpirala na stežaj. Če so pijanega ustavili policaji, jih je nadrl in deležen je bil iskrenega opravičila. Užival je svojo moč , hvalil aktualni sistem selekcije in se redil.
Marinko je v nasprotju z njim hiral in se ubijal z delom, da je nekako povezoval mesece. Ko je nekoč zbolel, je čakal v čakalnici cel dan, še bolj zbolel in na koncu dobil za svoje težave nekakšen nasvet o počitku. Tudi policaji so ga enkrat ustavili. Seveda ni bil pijan, imel pa je razmajan avto in vzeli so mu prometno. Ker je godrnjal, so ga žandarji še naklestili. Zaradi pritožbe je pozneje plačal dve mesečni plači še zaradi domnevnega oviranja dela uradnih organov in čas je tekel naprej in mu izpijal življensko moč.
Rupert pa seveda ni izgledal izpit, nasprotno, lica so se mu lepo, mastno svetila in trebuh mu je v treh ali štirih gubah veselo poskakoval pri hoji. Vseeno pa ga je nekaj v načinu selekcije vseeno zmotilo. Njegov sin in najmlajši Marinkov nadebudnež sta se namreč znašla v isti srednji šoli. Bil je pač še vedno čas ljudskih šol, s pomočjo katerih je tudi naš debeli junak pridobil svoje cenjeno znanje. Rupert se je z vso zagnanostjo zapičil v ta pereči problem in s pomočjo svojega položaja kmalu izglasoval prgišče aneksov in amandma ali dva. Zavrtel je še nekaj številk in glej! V nekdaj ljudskih šolah so se zvišale šolnine in zahteve po dragi opremi so postale vsakdanje. Marino je svojega fanta vse teže šolal, vendar je nekako trgal od ust in peljal zadevo naprej. Ko so za piko na i v šoli uvedli v učni načrt ekskurzijo v tujino z obvezno zabavo v mondenem hotelu in smučarske počitnice v tujem smučarskem centru, je Marinka zlomilo. Stopil je do prefekta in potožil, da ne zmore več. Le-ta mu je prijazno odvrnil, da mora pač prilagoditi šolanje sina svojim možnostim. Ni mu ostalo drugega kot, da je sina izpisal in ga peljal h kovaču za vajenca. Postal je eden najinteligentnejših kovačev daleč okoli.
Rupert si je po tem uspehu oddahnil, njegov sin pa je po prej omenjeni srednji šoli šel študirat v tujino in je menda še vedno nekje tam. Sicer se je govorilo marsikaj a Rupert je vedno zatrjeval, da je fant uspešen.
Tu sta se njuni življenski poti tudi skoraj za vedno ločili. Marinko je še naprej živel svoje težko življenje. Pri bolezni si je pomagal z materino dušico in baldrijanom. Otroci so bili kovači in šivilje in vsi skupaj so težko zaslužili pol Rupertove mesečne plače. Pravili so ,ne ta je pa prehuda, da je živina kakršna je bil, plačeval samo za najem avtomobila pet kovaških plač na mesec.
Tudi Rupert je živel naprej na svoj stari način. Za svoje življenje je uporabljal le komolec in svoje gobezdalo. Če se je pred njim pojavil problem, ga je brezobzirno pohodil, ne meneč se za nekaj siromakov , ki so padali ob tem početju. »Selekcija pač!«, si je ravnodušno govoril.
Minilo je še nekaj let. Marinkova hrbtenica se je povsem skrivila in jasno je postalo, da ne bo več dolgo.
Tukaj je spet posegla vmes usoda. Prav takrat ko so skoraj čisto ugasnile njegove moči, je bogve katera pot prinesla v mesto tudi Ruperta. Sicer za Marinkove težave ni vedel in tudi brigale ga niso. Še vedno je užival v svoji veličini…Toda glej vraga: Ravno na isti dan kot so se zaprle gubaste Marinkove veke, je mast zalila Rupertovo srce in stisnilo ga je v prsih, telebnil je na sredini trga, zatresla so se tla in iznenada se je znašel vštric z nekdanjim prijateljem Marinkom na začetku dolgega osvetljenega predora. Zviška ga je pogledal in že hotel blekniti žaljivko ali dve, ko je na drugem koncu zagledal visoko bledo damo v črni obleki. Z vzvišenimi in odločnimi gibi se jima je bližala. Marinko je s svojo pametjo takoj razumel situacijo, Rupert pa je v svojem stilu s komolcem odrinil sključenega suhljatega Marinka in skočil predenj.
“A si ti mogoče selekcija?« , je z leskom v očeh zavpil?
»Ne, dragi Rupert, tokrat pa ne bo šlo. Jaz imam pa samo en kriterij!« , je gospa dejala s hladnim, monotonim glasom……in ugasnila luč.

  • Share/Bookmark