Jaz bom oral in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna sedela na trati

in zrla spokojno v bodočnost.

Že pred časom sem pogruntal , da je zelo koristno včasih narediti kaj zelo prvinskega, enostavnega. Posebno če se človeku zazdi, da se mu v glavi drenja precej zmede in da potrebuje nekaj, da stvari postavi v vrste in stolpce.

Včasih si je v takih trenutkih sicer dobro tudi odpočiti in preležati kakšen dan, vendar pravo terapevtsko moč pa ima zame nekaj ur pravega fizičnega dela, ko naredim nekaj kar lahko zvečer zelo zmatran z bolečimi, težkimi udi vendar s popolnoma izpraznjenim procesorjem opazujem , kot narejeno, dokončano in…se ob tem dobro počutim.

V tem kontekstu marsikomu pade najprej na pamet, da bi posadil drevo ali spekel domači kruh, vendar to že namiguje na bolj filozofski pristop. Ne, jaz sem imel v mislih nekaj čisto konkretnega, koristnega in takega, da si po možnosti po končanem delu oddahneš in si lahko ,denimo, rečeš:« No, pa je! Za letos!«

Že večkrat sem omenjal moje gozdarjenje, ki se ga seveda ne lotim samo enkrat v letu. To delo je za takšno avtoterapijo vsekakor zelo primerno. Predstavljajte si ogromno bukev, ki ob veličastnem padcu strese ljubo zemljico in ti požene adrenalinske mravljince po hrbtu ko telebne na tla. In potem , ko v bel les zapičiš meč motorne žage…in potem pritisneš gas do konca ….v obraz te greje od avspuha in po nogah ti pada groba žagovina…ti pa žagaš debelo steblo in si lahko medtem misliš , ampak resnično kar si hočeš. Še glasno lahko zraven govoriš in , zgolj primer, koga pošlješ v tri materine ali kaj podobno prijaznega.

Drug, podoben trening te vrste je košnja poleti. To je dejavnost, ki je v naših razmerah, ki pomeni skoraj šest hektarov ekstremno hribovitih košenin, višek napora, ki pa je poleg vsega zaradi odvisnosti od vremena ponavadi še omejen na komaj nekaj dni tam konec junija. Ej, takrat se pa res maksimalno zgonim.

No, danes sem delal nekaj čisto tretjega. Na sipov kultivator sem montiral plug in zoral njivo. Ja, točno, zadevo sem vžgal, plug zapičil v bridko zemljo potegnil brazdo, pa še eno, pa še eno. ( naj omenim, da sem imel tudi pomoč…. svakinja in nečaka) . Ko smo prišli do vrha, se mi je zdela njivica prava prispodoba tega kar sem omenjal v prejšnjih vrsticah…………..

……………tako lepo se je videlo, kaj smo naredili.

(Spet nisem nič pofotkal, spet si nisem privoščil vsaj malo te potuhe. Bom enkrat valjda objavil en post s samimi slikami ! :)  No, za ilustracijo sem v uvodu natipkal verz. Ta seveda ni moje delo in prav zanimivo bi bilo vedeti, če se komu sanja kdo je avtor!!)

Težko mi je priznati pa vendar nimam druge izbire; za razliko od večine blogerjev in verjetno za razliko od nasploh večine ljudi, meni ni niti približno jasno kako bi bilo treba protestirati. Zelo evidentno je namreč, da kar lepo število problemov , ki nam pestrijo vsakdan zahteva takšen pristop. Matrajo nas delavske pravice, obmejni spori, zadnje čase spet precej govorimo o izbrisanih, nekje se borijo proti smetišču, drugje proti vetrni elektrarni ali avtocesti čez najlepšo njivo.

To so definitivno stvari, ki zahtevajo boj z dvignjenim glasom in stisnjenimi pestmi. Vendar tu nastane kar nekaj težav. Prva se pojavi že prej kot kdorkoli stori kaj v smeri tega boja. Pravzaprav je ravno ta pasivnost bistvo te prve težave. Vsevprek se sliši in bere, da nihče nič ne ukrene. »Samo poglejte kaj nam delajo, pa se nihče niti malo ne zgane!« Takrat sami sebe (ali pa mogoče vse ostale razen sebe) zmerjamo s hlapci, slovenceljni in podrepniki! Z gnusom se zgražamo nad svojim nizkotnim karakterjem in svojo bolestno preračunljivo bojazljivostjo.

 Potem pa nek sindikalist nekako le zbobna na kup nekaj tisoč nezadovoljnih delavcev. Privabi jih s parolami, obljubami in malico. Nekaj ur se na odprtem prostoru pred kamerami in množico vrstijo govorniki, ki žugajo nepravičnim sužnjelastnikom in oblastni politiki. Množica, ki jim skrbno pretuhtano leporečje blago boža slušne organe se na vsak stavek odziva s huronskimi ovacijami. Vendar pa…

Naslednji dan se izkaže, da so pobudniki in organizatorji le preračunljivi politiki, ki so z manifestacijo le opravičevali svojo eksistenco in spretno vrgli malo peska raji v oči. Izkaže se tudi, da so vsi opazili bednost samega dogajanja skupaj s preživelo populistično vsebino in rdečkarsko ikonografijo. Protest je bil , razen v očeh protagonistov, navadna farsa, bolj v škodo kot kakršnokoli korist.

Ko je kjerkoli govora o slovensko hrvaški meji, lahko tudi brez dvoma pričakujemo podobna mnenja. Nihče nima jajc , nihče ni sposoben. Zunanji minister, notranji minister, vlada, policija in vojska. Nesposobneži, da se jih dobri bog usmili. Z nami lahko dela vsak kakor se mu zahoče. Potem pa se najde nek cerkljanski bivši politik, še bolj bivši kmetijski pospeševalec in rajnki poslovnež in v stilu nogometnih navijaških skupin zažene celo reč od protesta na sporni točki na meji med dvema državama. V njihovi akciji kar mrgoli domoljubja in čustvenih besed. Vodje shoda se pogumno postavijo na okope in pozneje v svojih hripavih izjavah ne dopuščajo dvoma, da v svojem neoporečnem patriotizmu ne bi niti sekunde pomišljali, če bi bilo potrebno preliti bridko slovensko kri za tista dva hektara robidovega in akacijevega grmovja. Poguma in odločnosti, da ne moreš verjeti! Vendar pa (spet!!)……

Drugi dan se stvari spet začnejo kristalizirati. Vse skupaj je bila samo slaba, nekvalitetna burleska. Vse skupaj spada med predvolilne finte, ki bo itak mednje spadalo skoraj vse naslednje pol leta. Ves zanos , ves ta vehementno izražen patriotizem, vsa tako netipično slovenska borbenost…vse je bilo preprosto nič.

Da ne bi bilo pomote, nič od tega tudi meni ni bilo všeč. Bedno mi je bilo, ko je veliki delavski vodja v zmečkani odpeti srajci leporečil o delavskih krivicah in ni mi bilo všeč ko je svoj politični comeback gradil Marjanček na Dragonji. Ob gledanju takšnega dogajanja mi je celo tako nelagodno, da televizor ugasnem ali preklopim na drug program.

Vendar pa se mi ob navalu vseh teh kritik le poraja vprašanje : Kaj storiti in kako to izvesti? Ko me lepega dne preplavi nezadržna patriotska borbenost, kako naj problemu pristopim? Ali ne bi bilo mogoče dobro, da bi namesto vsesplošnega negodovanja najprej ob neaktivnosti potem pa še obvezno ob vsaki akciji, nekdo črno na belem napisal in podal narodu slovenskemu navodila kako se tej reči streže?!? Mogoče bi bila dovolj že strokovno izdelana zgibanka, mogoče brošurica! Jaz sem še najbolj naklonjen priročniku. Pravi pravcati knjigi, ki bi izčrpno podala jasna navodila in bi z njeno pomočjo zagotovo izbral pravo pot , ki ne bi bila niti sramotno bojazljiva niti burkaško bedna. Naslov? Brez dvoma ….KAKO PROTESTIRATI?

Z energijo , ki to definitivno ni in po dežju, ki to pa še kako je in so brisalci v borbi z njim bedno orožje, me je felicia počasi peljala proti beli Ljubljani. Na povabilo soseda me je čakal večer v baru Joe Pena’s v centru prestolnice. Z občutki človeka, ki se redko “spopada” s spoznavanjem novih ljudi in navezovanjem zanj netipičnih novih socialnih stikov, predvsem pa z občutki, ki so značilni za ljudi, ki delajo ravno iz napačnih zadev “celo reč” sem počasi vijugal v tisto smer.Vmes sem se enkrat ustavil in tudi potem ko sem parkiral bolida pri maxiju, sem zelo nevehementno krenil proti Nami. Tudi tam sem za aklimatizacijo naredil še en krog, v neki luknji spil kofe in si zagotovil vsaj akademske četrt ure zamude. Pozneje sem dodal še četrt, saj v Penasu nisem zaboga vedel kam naj se dam in koga naj vprašam če je morebiti bloger. Nekaj o srečanju blogerjev sem vprašal natakarico in zdelo se ji je smešno.Ker nisem želel s svojim humorjem zabavati osebja za šankom sem vseeno zaokrožil po lokalu in pri edini za skupino zrihtani (dolgi) mizi vprašal tam stacionirana deca, če je kateri od njiju sosed. Bil je in tadrugi je bil strojnik. Strojnika sem si predstavljal drugače pa se zaboga nisem mogel spomniti kako . Verjetno sem imel v glavi sliko sitnih inženirjev, ki bluzijo po naši fabriki.

Še en lep dan v Sloveniji a kje so zlati časi , ko smo srečni bili

Turobnost dneva, klavrn razgled skozi zarošeno okno in hladne megle , ki se vlečejo po grapi , ki jo edino vidim med vogali sosednjih stavb. Vse te slike se mi le stežka skupaj zdrenjajo v utrujeno glavo, v utrujene nenaspane možgane. Črna kava in pljusk mrzle vode opravijo nekaj poslanstva in povzročijo druge negativne učinke, slabost v želodcu in akutni šok potencialno še aktivnih sivih celic!Takšni nesimpatični opisi so pri meni lahko kvečjemu uvod v malodušno nedeljsko objavo, ki poskuša nekaj storiti s klinično mrtvim navdihom. Ta trenutek tudi počnem točno to. Blogersko okolje je namreč zelo neaktivno te dni. Objave se pojavljajo na več minut kot ponavadi in komentarji prav tako. In vse skupaj na mojo otopelo razmišljanje ne deluje nič drugače, kot bi bilo za pričakovati.Dvomim, da sem v svojem zdravstveno oporečnem stanju sposoben karkoli premakniti v pozitivno smer.Po kitari sem mlatil skoraj do štirih zjutraj. Če pravim, da sem mlatil, to pomeni tudi to, da si je gospod, ki nas je najel zamislil, da bomo igrali samo govedino in smo synth, bobne in Francita pustili doma! Tega si moja starorockerska duša pred leti ne bi mogla niti predstavljati, zdaj pa mi je glede tega popolnoma vseeno. Tip si je za svojo šestdesetletnico pač tako zamislil in izpadlo je čisto v redu. Po svoje mi je pa to še boljše, saj mi ni treba celo noč popolnoma nič tuhtati, Še najhujše kar bi se mi lahko zgodilo  je to, da bi pozabil kakšen verz besedila. Pa tudi to je malo verjetno saj so v našem repertoarju same “klasike”!   :)   No , tudi postregli so nas gosposko in veliko so plesali in skoraj vsak komad nagradili z aplavzom. Pa še veliko svojega programa so imeli. To, a veste , je tisto, ko jubilantu berejo kao šaljive pesmice in ga spominjajo na dogodke iz njegovega življenja, zraven mu prinašajo darila in počnejo še vsehsort neumnosti. Tokrat je bilo vse skupaj še kar na nivoju in predvsem je še kar dolgo trajalo, tako da ni bilo treba ravno neprekinjeno škripati . Pa še to naj pohvalim dedca, da nam je dal vsakemu po dvajsetaka več kot smo računali.

Kdor je že večkrat izgubljal svoj dragoceni čas na teh mojih straneh je v mojih zgodbicah lahko opazil, da sem rad zelo prizanesljiv do alkohola. Zelo rad včasih omenim kakšnega konzumanta, ki mu njegovega srkanja opojnih pijač nikakor ne štejem v slabo. To je v teh časih stališče, ki nima posebno veliko možnosti za uspeh v debatah. Nasprotniki, tako tisti kar tako, kot tudi goreči aktivni borci proti alkoholu se nasproti takšnega obravnavanja alkoholizma postavijo z nekaj klasičnimi, tradicionalnimi argumenti, ki jim tudi sam ne vidim možnosti ugovarjanja.Nikoli na primer ne bi mogel zagovarjati človeka, ki se opija v gostilni in potem omamljen doma rogovili in pretepa svoje trezne družinske člane. Nekateri v tem početju vztrajajo dolga leta in neizbrisno zaznamuje življenje otrok in svoje partnerice. Ne, takšnega početja pa Dare res ne more zagovarjati. Imam pa okoli takšnih tipov vedno en zadržek. Vedno sem bil prepričan, da so ti suroveži problematični ne glede na to ali so trezni ali pijani, le pod vplivom maliganov se jim te njihove anomalije odvežejo, ventili popustijo in evo cirkus v hiši. Z drugimi besedami…tip je surovina in amen!Še manj bi bilo mogoče iskati karkoli pozitivnega v tem, da se pijani ljudje spravljajo za volan in na cesto. Tam v svojem stanju z zamegljenimi čutili in oporečno razsodnostjo ogrožajo življenja ostalih, normalnih udeležencev v prometu. Neredko zaradi prepočasnih reakcij ali slabe koordinacije povzročijo hude in tudi najhujše nesreče. Ne, alkohol na cesti pa res ne bi smel imeti mesta.Tudi stalnega, vsakodnevnega popivanja, ki povzroča cel kup težav, od preobremenjenega družinskega proračuna, do veliko preveč nekoristno izgubljenih ur pa seveda v skrajni točki do odvisnosti, ne odobravam.Tukaj pa pridemo do tistih, ki jih rad kdaj pa kdaj omenim in , ki se mi zanje zdi, da jim nimam česa očitati. Pa ne le to! Celo bi si upal trditi, da nihče ne bi smel imeti pravice biti kritičen do njih. Prav te dni se veliko govori o Planici. V tipični slovenski novinarski maniri, ko je veliko bolj zanimivo, kadar se nad ljudmi in stvarmi zgražamo, kot pa kadar jih hvalimo, zelo velikokrat slišimo negodovanje in jamranje zaradi cele trume veseljakov, ki okupirajo štante v dolini pod Poncami .

Z nasiljem je hudič. Ko kdo svojo nadvlado in svojo fizično moč izkorišča za to , da povzroča drugim bolečino jih muči in ustrahuje, takrat mi vedno pade na pamet isto. Ja, to je definitivno najnižja možna točka odnosov med ljudmi!Kadar na teveju pred objavo posnetka napovedovalec pove, da je vsebina kruta in da ogleda ne priporočajo vsakomur, takrat bi bilo vsaj zame dokaj modro, da bi preklopil na kakšen drug program. Bolje bi bilo, če bi preklopil na TV petelin (pa tudi če bi tam nastopal Verner) ali pa če bi pet minut potrpel ob American supermodel (alikajže) !Če pa posnetek vseeno pogledam, potem o videnem zagotovo razmišljam še dolgo časa. Slike se mi zelo trdno usidrajo v možgane. Lahko si dopovedujem, da je videno pravzaprav nekaj vsakdanjega na mnogih koncih sveta. Razlika je pravzaprav le v tem, da je tokrat nekomu uspelo dogajanje posneti in ga , mogoče kljub riziku, poslati po svetu.

Zunaj dežuje in vmes se že pojavljajo debele snežinke. Resda se je zimi začelo nekaj kolcati šele tik preden bo reva izdahnila ampak kaj hočemo. Sicer imam pozimi najraje mraz, vendar tisti pravi suhi mraz, ko škripa pod nogami in ivje pobeli vrhove smreh. To je takozvana zdrava zima. Zrak je takrat svež in mrzel, mraz pokonča mrčes in golazen in tudi na psiho deluje pozitivno.To kar se danes kaže mojim očem , to ni tista zima, ki bi si jo želel. Mraz, sneg, plundra, res neprijetno. Hladna, smrdljiva megla se vleče po grapah in človek prav zares ne ve kaj bi z vsem tem.Mi je pa padlo na pamet, da bi bilo lepo objaviti nekaj vročega, nekaj kar bi me vsaj za trenutek popeljalo v čisto drug ambient in morda pripomoglo k boljšemu počutju.Slike niti ne bi preveč komentiral. Naj samo povem , da je stara dve leti, kar pa ne pomeni, da se je karkoli bistveno spremenilo. Kvečjemu je kakšna šolarka postala dijakinja in dijakinja študent. Kvečjemu se je kakšna okrogloličnica bolj potegnila v dolgo plavolaso bitje in kakšna frizura je spremenila svoj stil.O tisti buli, ki kraljuje med svojimi sedmimi lepoticami pa tudi ne bi izgubljal besed.

Tukaj je bila še pred kratkim prilepljena slika. Zelo nerad sem jo odstrigel, saj sem s tem dejanjem bistveno poslabšal estetski videz mojega bloga, da ne rečem celotne blogosfere. Vendar, kaj hočemo?! Bil sem preglasovan. Verjetno vam je jasno zakaj. V glavnem, tako je če si manjšina

Naj še to omenim, da nisem pridobil nobenih soglasij za to akcijo, zato nisem prepričan , da bo podoba dolgo na ogled  !

Kot že sam naslov pove, ta moja današnja objava ni primerna za mesno predelovalno konzumerske nasprotnike, vendar pa naj že v prvih vrsticah omenim, da uboge živali nisem sam umoril. Ne, njene dele sem kupil, ko so bili že do nerazpoznavnosti razkosani in dodobra ohlajeni.Gre za mesno predelavo, ki sem se je v zimskem času lotil vsako leto. V nekaterih prejšnjih letih je bilo mesa in seveda izdelkov veliko več, pozneje pa je začelo navdušenje (posebno pri mladini) nekoliko upadati in sem predelel le manjše količine. Seveda so potem, ko je vsega zmanjkalo vsi govorili “še, še!” , jaz pa sem jim vzvišeno in arogantno namesto domačih dobrot svetoval Poli salamo !No, letos je prvič po dolgem času kazalo, da se ne bom niti lotil kolin. Pa me je že proti koncu zime kolinarsko sprovocirala moja žlahtnica, ki menda nujno rabi nekaj kil domačih klobas in nikjer ne more dobiti tako dobrih….ja, saj vem kako se to sliši.Ker nisem imel časa tuhtati kakšnih cenejših variant, sem šel v najboljšega soseda , kupil dobrih deset kil svinjskega stegna, dve kili špeha, čreva, česen , sol in poper in vse skupaj odnesel v mamino kuhinjo, kjer tradicionalno poteka moja vsakoletna mesna industrija.O klobasah se takšni domači mesarji kot sem jaz in še veliko drugih v zimskem času pogosto pogovarjamo in zanimivo je, da lahko o tem govorimo ure in ure. Pa zadeva ni ravno zakomplicirana. Pravzaprav je recept za domačo klobaso eden najenostavnejših receptov, kmalu za čajem ali kuhanjem hrenovke. Glavna skrivnost dobrega izdelka je predvsem, da uporabimo dober material , ga primerno začinimo in pazimo da ni preveč ali premalo masten. Najprej sem meso in slanino zmlel. Štiri glavice česna so se medtem sesekljane že močile v litru vode v hladilniku. Ko je bilo vse zmleto, sem maso posolil. Dobrih 20 g na kilo mesa. Poper po občutku. Na maso še zlijemo tisti liter česnove vode. (česen ponovno zalijemo in spravimo v hladilnik) Sledi najtežji del. Vse skupaj je treba namreč zelo dobro premešati in pogosto se mi je zaradi zelo mrzle mase celo zanohtalo in sem pozneje držal roke nekaj minut pod mrzlo vodo prej kot sem lahko nadaljeval.Ko je mešanje končano je za ta dan opravljeno. Maso spravimo na hladno, da počaka do naslednjega jutra.Zjutraj še enkrat zalijemo s česnovko in še enkrat dobro premešamo. Sledi “basanje”. 

V resnici sem imel zobarja včeraj in takoj ko sem odšel od majstra, ki mi je pol ure šaril po goflji, sem že vedel, da moram na vsak način napisati par besed o zobozdravstvu. Pa naj bo kar hoče!!

Kdor je že večkrat zašel na te moje strani, verjetno ve, da imam nekaj »pojavov«, ki se tičejo zdravstva nekoliko v želodcu. Nekajkrat sem v svojih postih izrazil kar močno nenaklonjenost ljudem in organizacijam, ki imajo vzvišeno poslanstvo, da skrbijo za zdravje in dobro počutje Slovencev.

V tistih postih lahko zasledite tudi zgražanje nad dohtarji, ki v svoji službi (na škodo nas, pacientov) šparajo moči, da lahko pospešeno ordinirajo popoldne v svojih privatnih ordinacijah. No, danes nisem mislil ponavljati teh svojih mnenj. V resnici bo to moje pisanje , kar je tudi namen, dajalo ravno nasproten vtis.

Gre za zobozdravstvo. In vidite , pri zobarjih bi, če bi me kdo vprašal, iz taprve, brez razmišljanja ukinil vse koncesije in vse »socialne » zobarje. No, mogoče bi jih pustil nekaj , ki bi nudili prvo pomoč pri hudih bolečinah.

Ko mi je pred leti »zubar« (ne nisem se zmotil ) , čistil neke kanale in potem plombiral zob je ( samo za primer) za to porabil manj kot 15 minut. Vmes nisem niti vprašati upal za injekcijo. Parkrat me je bilo od bolečine, seveda tudi zaradi njegovega hitenja skoraj konec. Tisto furijasto šlamparijo sem občutil tudi zelo kmalu, ko se mi je bolečina ponovila pa tudi ves tisti material, ki mi ga je vstavil v zob je kmalu izpadel in za to je bilo krivo , kaj naj rečem….vsehsort!!
Če ti je tak majstr vgradil kakšen nov zob ali kaj podobnega je bil račun in način plačila prav posebna zgodba. Nekaj na roko, nekaj na zdravstveno knjižico, nekaj na račun……no, dovolj o tem.

Preveč sem se spustil v šimfanje, če pomislim, da sem se to lotil pisati zaradi dobre volje in dobre izkušnje.

Od prvega dne ko sem odšel po zobozdravstvene storitve k profesionalcu, ki si za človeka vzame čas in se pri svojem delu potrudi, sem mnenja , ki sem ga napisal par vrstic više. Vse tiste socialne šintarje bi ukinil takoj in brez pogajanja!!! Omenjeno čiščenje in plombiranje je tam trajalo za spremembo uro in četrt. Človek se je za problem zavzel in ga tudi rešil. Od prvega dne, ko sem se javil pri njem je bilo konec mojih težav z zobovjem (in le-te marsikdaj niso bile majhne). In vsakič, ko je karkoli delal je sproti napisal račun in nekajkrat sem ugotovil, da je njegova ura cenejša kot ura avtomehanika.

No, kot že rečeno, pišem, zaradi dobre izkušnje. Včeraj sem bil pri omenjenemu zobarju. Dogovorjena sva bila za čiščenje kamna, vendar je medtem, ko sem čakal na dogovorjeni datum iz enega zoba izpadel košček plombe. Mimogrede mi je vstavil novo. Napisal mi je račun : 20 € za čiščenje zobnega kamna. Malo sem ga čudno gledal pa mi je razložil, da plomba pač spada pod reklamacijo. Seveda sem se strinjal. čeprav mi niti na kraj pameti ne bi padlo , da bi šest, sedem let staro zalivko , ki je izpadla iz mojih utrujenih čekanov, reklamiral! Svašta!

Spravil me je v tako dobro voljo, da mu brez zadržkov posvečam zapis!