dare.likar@siol.net

Vnosi v kategoriji 'Aktualno'

Operacija

14.01.2015 · 5 komentarjev

Že dolgo je jasno, da je ta svet postal zelo grd. Milo rečeno. Ena velika greznica, ki kar brbota od smradu in gnilobe. Saj človek kar ne bi vedno znova našteval. Ubijanje, klanje, begunci, razbite družine, uničena narava … največkrat zaradi nepotrebnih, primitivnih, nerazumljivih razlogov.

Kako bi morali v bistvu biti veseli, da živimo na tem koncu tega usranega planeta. Saj nekako sem sam že po naravi človek, nagnjen k takšnemu razmišljanju. Prav rad bi, da bi, ko bi potovali na kakšen drug konec, s ponosom narisali na lica barve svoje zastave, kot to kdaj počnejo kakšni skandinavski turisti. Potem bi vsem, kjer bi koga vsaj malo zanimalo, z veseljem in ponosom razlagali od kod smo in kako je tam pri nas vse krasno. No, to z zastavo je malo problematično, saj imamo skoraj enako kot še dvajset drugih držav vključno z Rusijo, ki trenutno … ma, pustimo zdaj to.

Ampak ne, ponosa nad tem, da smo Slovenci in da živimo v lepi, mali deželi sploh ne zaznam več. Še najbliže smo temu, ko ob nekem športnem dosežku rjovemo v gruči enako navdušenih navijačev. Ali pa včasih, ko na lepi, vzvišeni razgledni točki posedim in mi srce zaigra, ko pogledam na krasoto pod seboj. Na bohotno zeleno, brezhibno urejeno in čisto dolino. Ampak, madona. Saj ni moja zasluga. Saj je Tina Maze sama trenirala in izpilila svoj talent, da je zmagala na tekmi. Saj je narava sama tako nagubala površje, ozelenila bregove in v doline speljala reke. Zakaj bi bil potem jaz ponosen na to?

Nekaj mi pravi, da bi morali biti kvečjemu hvaležni za vse, kar nam je kar dano. Na nas pa bi moralo biti ali smo sposobni s tem, kar nam je padlo z neba kaj pametnega narediti. Pa saj je že majhnemu otroku jasno, kako nesmiselno bi se bilo pred nekim puščavskim domorodcem bahati z vsem tem zelenjem in vodami. Posebno še, ker se medtem on v vsej siromašnosti svojega okolja uspe spopadati z življenjem. Mi pa tonemo v apatiji in se smilimo sami sebi.

Včasih sem primerjal našo deželo z vrtom. Takim zelenim, bohotnim, kjer raste karkoli in kjer je vsega dovolj za vse. Pa smo uspeli vse pomendrati. Dovolili smo požrešnim posameznikom, da so se razbohotili in vse uničili, mi smo pa pazili samo na svoje miniaturne gredice kjer sta se drenjala dva korenčka in glavica zelja. Dovolili smo, da so leta in leta uničevali najboljše lehe, še pomagali smo jim popravljati stanje, ko so prišle slabe letine, ne glede na to, da so se oni še vedno redili ob tem. Nismo pa znali začutiti stiske tistih, ki so zaradi tega izgubljali. Prostor v vrtu, delo, življenje in sebe. Nič, dokler se še uspemo drenjati na svoji mali gredici … Oni pa bodo svoje njive povrh vsega še prodali za velik denar.

Včeraj sem prebral knjigo M.Mazzinija Izbrisana. Knjiga mi sicer ni ničesar postavila na glavo. Izbris sem že prej definiral sam pri sebi, da je samo še ena od zelo velikih sramot moje države in delno tudi mene. Mene zato, ker sem v štartu zaradi nekaterih zelo simptomatičnih primerov, imel drugačno mnenje. Dovolil sem si gledati ozko in spregledati, da gre za nedopustno, fašistično izključevanje dela prebivalstva. Pa, ne zaradi tega, ker bi bil prav vsak od 25000 teh ljudi, nesrečna žrtev. Še zdaleč ne. Vendar pa zato, ker se takih stvari preprosto ne počne. Knigo sem vzel v roke zaradi zanimivega razloga, zaradi zelo negativnega mnenja pišoče kolegice, ki je knjigo označila kot totalen Mazzinijev kiks. Že takoj sem pomislil, da gre njena kritika predvsem na račun same tematike, saj nisem verjel, da bi avtor napisal slab roman. (Sicer bi se brez tega povoda tudi sam mogoče izognil knjigi s to tematiko) In imel sem prav. Briljantno napisana bukva. Ne spomnim se kdaj sem nazadnje kakšno tako na dušek predelal. Napeta zgodba, dober jezik, izdelani, močni karakterji, vse kar spada v dober roman, zraven pa še občutek, ki ga imam pri omenjenemu avtorju vedno, namreč da ga je potegnilo v zgodbo, da ni napisana rokodelsko, tehnično. Skratka, še ena dobra knjiga M.M.

To knjigo sem res želel omeniti, sicer pa anomalije, ki jo obravnava ne bi posebej izpostavljal. Je samo ena od stvari, ki me počasi spravljajo, če že ne v obup pa vsaj v žalost. Občutek, ki bi ga po mojem imel, če bi spet sedel na tisti točki in gledal lepo dolino, ki pa bi se tokrat ne bohotila v vsej svoji lepoti ampak bi se čisto počasi podirala, krušila. Delček za delčkom. In nihče se ne bi postavil v bran. Še topotali bi v množici, obrnjeni vsi v isto smer. In vpili »Mi smo … beeee« Jaz pa bi se tam gori spraševal: »Ja, a nimamo nič srca?!

In ob tej misli sem, hvala bogu, oživel. Slovenija, moja dežela! Svetovni prvak v številu presaditev srca na milijon prebivalcev. Vsaka čast. Tistemu, ki je zaslužen za to stanje in posebej tistemu, ki zna to narediti, zvezati vse žile in živce in speljati do konca cel poseg.
Mogoče nas pa ta lahko reši. Mogoče pa potrebujemo srce!?

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Volitve!

6.07.2014 · 16 komentarjev

Ja, res, najprej se bom ustavil pri volitvah. Pa ne glede na to, da povsod, v vsaki druščini vse večkrat slišim tisto »samo ne o politiki«!. Pa saj o politiki niti ne morem pretirano razpravljati. Politika je vse preveč sestavljena iz sprenevedanja, manipulacije, prostitucije in trgovine, da bi se jaz na to strašno znanost sploh kaj prida spoznal. Celo tako bi lahko ponižno rekel, da sem za to reč popoln laik.
In kot takega me kljukci tudi nagovarjajo. Mene in še veliko večino drugih okoli mene. Vedno isti, vedno z istimi besedami in vedno enakimi fintami. No, sicer se trudijo stranke in njihovi taglavni frisi, da si nadenejo nove nasmehe in odločne poteze, ki jih potem naprintajo na plakate in jih napopajo na vsa razpoložljiva mesta. Predvsem njihove parole, vodilna gesla za aktualno kampanjo, so zgodba zase. Niti jih ne bom našteval, bom pa omenil eno, ki sem jo zasledil v preteklih dneh in, ki se mi zdi zelo simptomatično za vse bolezni, ki jih v tem uvodu v bistvu omenjam. »Čas je za odločne ljudi!!«
Vau! Kako smo lahko pozabili! Pa tudi če odmislimo, da zdaj kandidirajo (bolj ali manj) isti ljudje. Kako smo lahko to spregledali. Naši oblastniki zaradi te naše napake potem kakopak niso bili odločni. Kar tako nekaj so mencali in se skrivali za napakami drugih. Porkaduš! Prejšnja moja najljubša parola je bila »zmaga je šele začetek!« Tista mi je dala malo upanja, da so se politiki zavedeli neke sicer mogoče majhne, ampak vseeno pomembne stvari. Nikoli mi namreč ni šlo prav dobro v račun dogajanje na dan volitev, takoj po razglasitvi rezultatov. Zmagovalci so takrat odpirali šampanjec, nazdravljali, si čestitali in se režali do ušes kot pečeni mački. Mater, če sem to razumel. Kot ljubitelju športa, si nisem mogel predstavljati, kakšna naj bi bila njihova logika. Kako bi zgledalo, če bi na štart mitinga v Zurichu prišel šprinter in že na štartu zagnal celega hudiča. Paradiral bi po pisti, dvigoval svoje črne glide in se objemal in kušval z ostalimi, ki bi se znašli v bližini. Ne vem, mislim, da bi deca napotili nazaj ali pa mu vsaj poskusili prijazno svetovati, naj pa le, kljub evforičnemu počutju najprej odlaufa tisto svojo progo, potem bomo pa že videli kako in kaj!
Eno in glavno vodilo takšnih gesel je ponavadi obljubljanje sprememb. Čas je za spremembe, ljudje jih zahtevajo, si jih želijo, jih potrebujejo. S tem vodilom politiki vedno znova nastopijo, običajno tako, kot da so to odkrili čisto na novo in da je njihova, sicer že od pamtiveka milijonkrat povedana misel, popolnoma frišno odkritje, začetek novega, boljšega sveta. Pa tudi tu spet bode v oči, poleg iztrošenosti tega blebetanja seveda, tudi to, da o tem govorijo vedno iste face. Takrat se jaz običajno spomnim svojega tasta. Imej je zelo zanimivo navado. Ko sva kdaj kaj delala skupaj, denimo se bodla s kakšnim hlodom ali spravljala seno, se je potem, ko je možu postalo vroče, vsedel v grivo in z malo ciničnim nasmehom, tudi v mojo zabavo rekel: » Dare, to bo treba naslednjič pa drugače!«
No, naslednje leto ni bilo veliko drugače, za kaj takega bi bilo treba imeti kakšno boljše orodje, kakšen stroj. In spet je bilo vroče in težko, pa kljub vsemu vse narejeno. Mogoče je v teh besedah nauk malo skrit, po drugi strani pa niti ne. Možakar je to povedal točno tako, da lahko potegnemo vse vzporednice. Fajn bi bilo kako drugače, možno bi bilo kako drugače, vedel je da ne bo nič drugače … pa še slišalo se je fajn.
Na volitve ne bom šel. Tako sem se odločil (pa ne prvič) in pika. Modreci, ki te stvari obvladajo, so mi že pojasnili neko dognanje, da baje, kdor ne gre glasovati, da svoj glas najslabšemu kandidatu. O tem sem kar nekaj časa razmišljal, prekladal tisti glas iz ene v drugo roko, tehtal, premleval pa nisem mogel pritrditi tej ugotovitvi.
Ko sem si namreč priznal, da ne vem, kateri je tisti, ki mu uspe biti še veliko slabši od ostalih, sem prišel do strašnega rezultata. Jebenti, lahko dam glas pa ravno njemu. Potem bi po tej logiki na nek način dobil od mene dva!!
In nazadnje bo ravno tisti triumfiral v nedeljo zvečer. Na štartni črti!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · Politična modrost

Kdo je baraba, sploh!?

13.11.2013 · 4 komentarjev

Vse več ljudi srečujem, ki mi pravijo, da so v življenju popolnoma odkljukali medije. Ja, ne gledajo več televizije in ne poslušajo radia. Pa tudi časopisov ne prebirajo več. Če pa že niso popolnoma izklopili teh zadev, pa vsaj ne poslušajo in ne berejo več informativno političnega dela programa oziroma vsebine. In eno je skupno vsem takšnim. Vsi po vrsti trdijo,. Da se jim je po uvedbi te spremembe življenje spremenilo na bolje. Niti eden mi še ni pojamral, da ni dobro in da ne bo dolgo zdržal.
Vseeno pa sem jaz, kakopak se sam nisem (še) sposoben izklopiti, veliko več razmišljal o tistem vprašanju: Koliko zaupate medijem? Vprašanje seveda ne velja za tiste iz prvega odstavka, saj oni so to rešili tako, da te dileme niti ne morejo imeti. Učinkovito in dokončno. Večina, ampak res večina vprašanih pa , v to ne dvomim, na to vprašanje odgovarja, da »ne verjamejo nikomur in ničemur več!« Ta in oni morebiti še doda, da »kar ne pošlata ali poizkusi!!«
Pošteno bi lahko rekel. Ali pa vsaj razumljivo. Ima pa v mojih očeh ta dilema eno zelo pomembno lastnost. Ne govori namreč tako izključno ali predvsem o resnici. Lahko bi rekel, da se mi zaupati in verjeti v tem kontekstu ne zdi čisto ista stvar. Celo bi lahko rekel, da širjenje laži ni eden večjih problemov, ki jih imamo z mediji. V bistvu se skozi medije brez tega, torej s čisto resnico, da postoriti vseh sort.
Novica, reportaža, celo anketa lahko že s pravilnimi podatki, le primerno izbranimi, opremljeni in pridobljeni na osnovi premišljenih kriterijev, pomeni nekaj čisto drugega, kot podobna, celo skoraj enaka, ki uporabi malo drugačno sito, ko odbira tisto, kar bo resnično prišlo do nas. Problem ni samo ta, da na ta način prikrojeno obveščanje ni široko in dovolj objektivno, problem je, da mediji delujejo manipulativno. Se pravi, da so kriteriji narejeni tako, da ne obveščajo o najpomembnejših vidikih in dejstvih, ampak to obveščanje podredijo interesom lastnikov in politike. Že navadna anketa se z majhnimi modulacijami iz orodja za merjenje mnenja spremeni v nekaj kar to mnenje oblikuje.
Velikokrat ljudje omenjajo, da bi morali biti mediji »uravnoteženi«! Tega nisem nikoli razumel. No ja, saj vem, da je govora o tem, da bi morali biti deležni komentarjev tako levo, kot desno razmišljujočih novinarjev. Kot rečeno, tega ne razumem povsem. Mnenja sem, da bi predvsem potrebovali dobre komentarje, sposobnosti, da jih z nečem uravnotežimo pa moramo imeti sami. Če, na primer, zamahnemo z roko in zavržemo vsako misel na branje že zato, ker se nam zdi, da avtor ni pravilno politično orientiran, potem nam zadeve ne bo nihče mogel uravnotežiti
No, pa dovolj teoretiziranja. V bistvu nikoli ne padem v takšno modrovanje, če me nekaj ne ziritira. Včeraj in danes je bilo to, pa ne zgolj nekajkrat, poročanje o strašnih goljufijah pri opravljanju, oziroma v resnici kupovanju, vozniških dovoljenj in brisanju kazenskih točk. Mislim, nedvomno sleparija in kriminal. Ne glede kako obrneš.
Kar me je nekoliko razjezilo je blebetanje vseh po vrsti, novinarjev in strokovnih komentatorjev o tem, da gre predvsem in najbolj za to, da naše ceste niso varne zaradi tega, ker sleparji pač niso po reglcih osvojili potrebnih znanj. Saj bi lahko na dolgo o tem ampak vse pove njihova kronska ugotovitev, da so zlikovci konec koncev še »najbolj prevarali sami sebe«! O marijamadona!
Iz nedavnega streljanja v Mariboru zares nisem in ne želim delati zgodbe, čeprav bi bilo za podkrepitev mojih tuhtarij tisto dogajanje še kako primerno. Gre pač le za dogodek, ki je za neke ljudi tragedija. Bi pa omenil zanimiv poziv policije teden ali dva nazaj. Takrat je neznanec, tako je bilo v poročilih, okradel živilsko trgovino nekje na Gorenjskem. »Policija prosi, da jih vsak, ki o dogodku kaj ve, obvesti na številko topato!« Viš ti vraga!?
Saj pravim, ne želim risati morilcev, kot junake in tatov, kot Robin Hoode, zagotovo pa ne bom v teh časih in v tej državi žandarjem špecal nikogar, ki bo iz štacune laufal z ukradeno štruco pod pazduho. Ko bo bežal pred policajem, se bom še umaknil in mu naredil prosto pot. Mogoče en dan jaz ne bom imel druge izbire. Kakor se stvari odvijajo, bo morda vse pogosteje kje nastal kakšen Bonnie and Clyde fenomen. Potem pa kakor obrneš. Kriminalec ali junak. Ene od teh dveh variant se oblast očitno boji!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Slovenec sem …

19.10.2013 · 45 komentarjev

Slovenec sem …

… je moja mati d’jala. Ta pesem. Ti kratki verzi. Mislim, Gustav Ipavec je pred dobrim stoletjem postavil tiste note drugo zraven druge tako, da to lahko zapoješ samo ponosno, vzneseno. Tako, da sploh ni dvoma o tem, da želiš o sebi povedati nekaj dobrega, nekaj več kot le pozitivnega.
Če pa ta stavek ločimo od pesmi, ga povemo ločeno, samega zase, takrat je to čisto možno povedati s povsem drugim predznakom, tonom in namenom. Mnogo bolj pogosto slišimo ta drugačen ton. Ton, ki ne pomeni nič dobrega in ki ne izraža dobrega mnenja o samemu sebi in svojih rojakih.
Po navadi vse skupaj bolj zveni, kot žalostna ugotovitev, ki me včasih spomni na tisti lokalni, sto let star vic o Kmincu, ki je prišel k spovedi. Potem ko je fajmoštru naštel svoje obupne naglavne grehe, je začel mencati in na gospodovo spodbujanje je nazadnje le nadaljeval:
»Še nekaj je!« je rekel.
»Le povej, sin moj!« je župnik dejal spravljivo.
»Veste, kminc sem!« je povedal dec o svoji težavni zadevi.
»No, no« je na to rekel far »saj to pa ni greh!«
Ko pa se je grešnik že oddahnil, je nadaljeval svojo misel:« lepo pa tudi ni!«

In to nam gre res dobro iz ust. Govorjenje o tem, kako nizkotni, slabi ljudje smo. Potuhnjena, hlapčevska , zavistna, privoščljiva golazen. Takšno samozaničevanje je, zanimivo, velikokrat uporabljeno celo v nekakšen produktiven, inteligenten namen, V smislu analize, kot razlaga za stanje oziroma, kot pojasnilo vzrokov za vse naše težave in torej tudi izhodišče za rešitev le teh.
Velikokrat se, morda zaradi popestritve debate, kritični govorec obregne tudi ob ljudi z drugih koncev sveta Tako recimo pove nekaj o redoljubnosti Nemcev, angleškem odnosu do tradicije, italijanski kuhinji ali pa karkoli kar počnejo v svetu nekoliko drugače kot pri nas. Za piko na i, za kraljevski argument pa pri takšnih modrovanjih ne moremo mimo Amerikancev. Tisti so res prikladni za takšne reči. Kolikokrat sem že slišal, da imajo tam ljudje že od otroštva naprej kredite za vse kar na videz posedujejo. Da niso navezani na ljudi in kraje. Da jim ni težko za malo boljšo službo že jutri spakirati kufre in se preseliti pet tavžent kilometrov stran. Pa še bi se našlo.
In kar se mi zdi najbolj zanimivo, vse te ugotovitve, pa naj so za moja ušesa še tako kočljive, so mi predstavljene kot prednost, kot nekaj kar imajo po svetu ljudje bolje zrihtano kot pri nas. To, da si jaz želim kupiti nekaj za gotov denar, da želim sedeti na svojem koščku sveta, da sem navezan na svojo vas in drage okoli sebe, vse to je samo znak ozkosrčne, butaste primitivnosti. Niti malo nekih sprejemljivih, mogoče kvečjemu malo posebnih, lastnostih naših ljudi. In vse pogosteje se momljajoč govor v kakšnem bifeju zaključi z ugotovitvijo, »me je sram, da sem Sloven’c!« To slednjo ugotovitev si lahko privošči že zares vsak. Edino sled patriotizma je mogoče videti ob uspehih naših športnikov, ki so sicer pogosto člani srbske ali bosanske skupnosti ali pa imajo več potnih listov. Nekateri se odločijo po tridesetem letu, da ne bodo več igrali za slovensko izbrano ekipo. Takrat se momljavci v oštariji nad njim zgražajo,ker si privošči takšno nelojalnost.
Naj zdaj pojasnim zakaj se delam pametnega okoli teh reči. Gre za to, da so pred nami spremembe in to ravno takšne, ki bodo posegle v to našo bit. Država in njeni biriči so se odločili, da naš narod ne bo več tako nizkoten in nespameten. Poskrbela bo, da se našim ljudem ne bo več splačalo biti navezan na hišice in polja. Da je bilo garanje in samoodpovedovanje v preteklosti traparija. Ne bo se več vredno truditi pri delu. Pridnost, ki zdaj pritiče našim, bo postala odvečna kategorija. Razdeljenost, breme naše družbe, ki so jo taisti veljaki tako lepo gojili in spodbujali, se bo zreducirala na minimalno ločevanje med peščico lepo rejenih in armado siromakov.
Sicer imajo te moje ugotovitve majhno napako, ker namigujejo na to, da je dogajanje plod neke strategije, da je premišljeno in načrtovano, kar jako dvomim. Bolj se nagibam k temu, da država to počne tako, od danes do jutri. Da si politiki rešujejo rit, ne razmišljujoč kaj prida vnaprej.
Pa ni važno. Vsekakor je pred nami svetla bodočnost in lahko se veselimo sprememb. Nepremičninskih davkov, socialnih reform in vseh ostalih pridobitev, ki jih pripisujemo krizi. S pomočjo vsega tega bomo postali boljši ljudje. Ne bomo več zabačeni rovtarji, ki ljubimo svoje obronke.
In enkrat, kar zadrhtim ko to pomislim, bosta morda nekje sredi Bronxa sedela dva, kot globin črna Amerikanca in eden od njiju bo rekel drugemu: »Pa a ti veš kako imajo to rešeno Slovenci!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Moje misli

Plačaaam!

26.04.2013 · 21 komentarjev

V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.

Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.

No, pa pustimo to. Izvirni greh!?

Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!

Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.

Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.

No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….

Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.

Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.

In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.

Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · mojblogmojejamranje · v afektu

Konje ubijajo, mar ne?

6.04.2013 · 15 komentarjev

Verjetno je večini znano od kod ta naslov. Gre za kultni ameriški film iz zgodnjih sedemdesetih, ki bi zanj lahko na nek način trdili, da je v tem času zelo aktualen. Pa najprej spomnimo za kaj približno v filmu gre. No, v bistvu niti ni potrebe, da bi šli v detajle oziroma v opisovanje zgodbe protagonistov. Bolj važno se mi zdi, da se je tista reč dogajala v času velike depresije, torej ameriške gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Drama se dogaja na tekmovanju, na nekakšnem plesnem maratonu, kjer se pari borijo za veliko denarno nagrado, ki naj bi jo dobil tisti par, ki bi najdlje zdržal v neprekinjenem plesanju. Zadeva se je morda začela kot nekaj kar naj bi bilo podobno športnemu tekmovanju, v nadaljevanju pa je postal to nehuman, dramatičen boj, ki je zahteval cel kup žrtev. Tudi smrtnih. Poleg psihičnih travm, ki so jih sodelujoči dobršen del seveda prinesli že s seboj. Grozno tekmovanje je razkrilo preteklost in brezupnost skupine luzerjev, ki jim v življenju nič ni uspelo in ki v denarni nagradi vidijo zadnjo rešilno bilko.

No, kot prvo vzporednico kakopak lahko potegnemo tisto glede kriznega obdobja. Takrat je bilo sranje in zdaj je tudi. Kako je bilo takrat hudo in koliko je zdajšnje sranje podobno tistemu takrat, to je seveda stvar debate in osebnega doživljanja današnjega časa. Vsekakor pa z vsakim dnem raste množica ljudi, ki jim je življenje pokazalo hrbet, ki se počutijo neuspešne in izgubljene.

Druga podobnost pa je v sami predstavi, ki jo je film prikazoval. Ne vem kako je to zgledalo na platnu leta 70, vendar z zdajšnjimi očmi lahko kar hitro ugotovimo, da je šlo v bistvu za reality show. In takšnih imamo v današnjem času zares veliko. Pred očmi milijonov ljudi nepomembni majhni ljudje iščejo uresničitve svojih sanj v zelo različnih tekmovanjih. Nekateri pred kamerami kuhajo, nekateri izdelujejo modne kreacije. Med sabo tekmujejo suhljate manekenke ali moški fotomodeli. Spet drugje cele armade neznanih ljudi iz cele države vrejo na kup, da bi se pomerili v petju, špilanju na inštrumente, breakdance plesu ali miganju z ušesi. S svojimi talenti se želijo dotakniti koščka neba, ki jim ga organizatorji s svojo bleščečo propagando na veliko obljubljajo.
Nekateri potem res pokažejo, da znajo marsikaj, drugi pa se tam osmešijo in naredijo kvečjemu precej škode svoji samopodobi.
Mogoče bi bilo dobro tukaj omeniti še showe, kjer ni treba ničesar znati, ničesar vedeti, le pred kamerami je treba nekje preživeti nekaj tednov in upati, da bo sistem izločanja, ki nam ga predpiše kmetija, big brother ali bar, naklonjen prav nam.

No, kakorkoli že, vedno se takšna tekmovanja začnejo vedro, sproščeno, kot zabavna prireditev. Še bolj zagotovo pa se v nadaljevanju, bolj kot se uresničitev blodnjavih sanj bliža, sprevrže v neusmiljeno, živčno, obvezno zelo patetično in na momente tudi histerično bojevanje. In če česa v tej fazi ne manjka, so to solze. Jokajo tisti, ki uspešno napredujejo v naslednji krog, še bolj pa seveda tisti, ki so poraženi. Koščene manekenke pred neusmiljeno komisijo med potoki solza jadikujejo zaradi preteče vrnitve v geto, v neki drugi oddaji pa debeli mehiški kuhar hlipaje med receptom s kavbojkami na pol riti žlobudra tragično zgodbo o ulici, mamilih in surovem, pijanem fotru.
Pevec, ki zapoje evergreen, prej žiriji navrže, da bo z nagrado nekaj kupil svoji lačni deci in gejevski modni kreatorček ob predstavljanju svoje rožnate kreacije, obešene na za glavo višjo babo, ne more več skriti zadržanih solza.

Posebna kategorija showov pa so v zadnjem času tako imenovane »makeover« serije. Nekako te, če imaš srečo seveda, strokovnjaki dobijo in potem ti širokogrudno in povsem zastonj prenovijo vrt, kopalnico, spalnico, dnevno sobo, ali pa še najbolje kar vse skupaj. Vedno, ampak res vedno, to poteka tako, da do zadnje sekunde ni jasno ali bo uspelo ali ne. Družino, ki ji predelujejo bajto, za nekaj dni izselijo. Amerikanci, ki so seveda glavni v tem, ponavadi desetčlansko in dvetonsko črnsko družino odpeljejo v nobel hotel, disneyland in na pico in hamburger. V tistih treh dneh jim razsujejo zanemarjeno, neugledno, zaraščeno barako in jim postavijo haciendo, z bazenom, vrtom, ki je bolj podoben parku in za nameček jim kupijo še terenca in karavana. Potem uboge ljudi pripeljejo nazaj in jih pred kamerami na tri, štiri, zdaj soočijo z makeoverjem!!! »Oh my god!!! Oh, my god!!« Se sliši vse naokoli, med hlipanjem in med potoki solz radostnic …

Ja, tako je to. Zelo veliko je teh stvari. Sem pa kljub vsemu razmišljal, kako bi se spomnil kaj takega, kar pa še ni prišlo na vrsto. Tuhtal sem dneve in še kakšno noč zraven. Trpel je počitek in prebava tudi ni delala več čisto v piko. Potem pa mi je kapnilo. Makeover bloga!! O porkamadonca!! To bi pa šlo. Seveda, bi jaz ostal samo lastnik ideje. Arhitekte, ki bi prenavljali blog, bi morali še najti. Konec koncev, saj lahko bi bil pa jaz tisti srečnež!

No, v glavnem, šlo bi takole. Prenovitelji bi poiskali slab, zanemarjen, brezidejen, dolgočasen blog in potem bi poklicali srečnega lastnika. Le ta bi jim za tri dni predal uporabniško ime in geslo, sam pa bi se za te taiste tri dni odklopil z neta, se odpravil na daljši izlet ali se pa pač samo malo več družil z ljudmi. Po treh dneh bi se vrnil in »Oh my god!! Oh, my god!!« A mislite, da bi šlo!??

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Urejeno

10.10.2012 · 24 komentarjev

Te dni kar velikokrat slišim ali preberem o plemeniti pobudi ne vem katere človekoljubne ustanove, da bi ljudem prepovedali popivanje na javnih površinah. Seveda lahko omenim, da poleg tega, da ni čisto jasno kaj je popivanje in kaj to še ni, tudi ne vem čisto natančno kaj so in kaj niso javne površine.

In v resnici se mi je težko odzvati na takšne stvari. Sploh ne vem, kje bi začel, saj je zame zadeva od začetka do konca jako alergena. Prve sledi blagega izpuščaja itak dobim že takoj, ko slišim v medijih, da bodo nek segment našega življenja končno »uredili«. O marička madona, takšnih stvari se pa res ustrašim. Vedno znova mi skozi možganske krivulje zalaufajo nostalgični spomini na svobodno uživanje ob neurejenih bregovih reke, na zabave brez urnika in na tiste krasne ure brez kazalcev, ki smo jih v nekem obdobju v življenju pogosto najbolj upoštevali.

Seveda imate prav, ko boste pomislili, da nisem povsem realen v svoji nostalgiji. Slednja itak često nima prave povezave z racionalnostjo. Vendar pa gre za izkušnje, ki pogosto niso na strani tistih, ki so do zdaj urejali naša življenja. Pravila pa seveda sam vem, da morajo obstajati. Morajo nam narekovati, kje odlagamo smeti in po kateri strani ceste smemo voziti. Bolj slabo jo v mojih mnenjih odnesejo urejevalci, ki svojo glavno funkcijo vidijo v tem, da se uspejo vtakniti v neko področje življenja in si tam zagotoviti predvsem možnost, da ljudem, ki so, hočejo nočejo, naenkrat njihove stranke, pišejo račune.

Eden najbolj lepih primerov, tudi že omenjan na mojih straneh, je urejanje avtorskih pravic glasbenikov. Neki ljudje so si na tem področju zagotovili svoj košček pogače in svoje delo zasnovali na pošiljanju položnic oštirjem, DJ ejem, organizatorjem vaških veselic in avtomehanikom, ki jim med šraufanjem starih krip na polici brenči star tranzistor. Neka moja znanka je pred časom v svoji mali frizerski delavnici imela samo radiouro, bolj uro kot radio. Ko je prišel nekakšen sazasov kontrolor, mu je povedala, da bo pa še to odstranila in raje obesila na zid staro stensko uro s kvihti. Tip je rekel, da to sicer kakopak lahko stori, vendar je nerazumevajoča uporabnica intelektualne lastnine s tem tako zamajala njegov sistem, da je morala o svojem ukrepu napisati posebno izjavo. Poleg tega, da v svojem dučanu nima več strašne avdio naprave, je v dopis, tudi po mojem nasvetu, pripisala, da tam nima niti CNC stružnice, fotokopirnega stroja in preše za sadje.

Drugi motiv za urejanje in določanje pravil je z neke druge sfere. Gre za odlaganje odgovornosti. Skozi gozd na primer je peljala steza in nekje na pol poti se je naenkrat iznenada udrlo in nastala je meter globoka luknja. Potem se je zgodilo. Vanjo je med tekom padel rekreativec, ker je med svojim treningom gledal na uro koliko znaša njegov aktualni utrip, namesto, da bi pazil na pot. Čez nekaj dni se je v jamo zvrnil Francl, ki je želel, nažgan do fundamenta, po bližnjici domov. Po tretji nezgodi, vse so se končale, hvala bogu brez hudih posledic, pa so ljudje začeli godrnjati. Zaradi nezadovoljstva je prej kot v letu dni na sporni kraj prišel inšpektor v spremstvu župana in pristopila sta urejanju. Na vsakem koncu poti sta nabila tablo PREPOVEDAN PREHOD, si ponosno segla v roke in odšla v oštarijo na dva deci merlota.

No pa sem, seveda sem, zašel stran od tematike, ki sem se je lotil. Popivanje torej. Tukaj mi ni čisto jasno, kaj in kako bi bilo najbolj pametno storiti. Saj po svoje vem, da ni dobro, da ljudje uničujejo svoje zdravje in si zmanjšujejo intelektualne in motorične zmožnosti s prekomernim žretjem žganja in pira. Verjetno obstaja kar nekaj ljudi, ki bi zaradi lastnih slabih izkušenj s surovim pijancem ali, bognedaj, pijanim voznikom, prepovedali kar ves alkohol na sploh. Take gre popolnoma razumeti.

Vendar pa, drugega mi pa tukaj res ne gre skoraj nič v račun. Kot prvo me jako moti gonja proti poštenemu človeku, ki si pijačo občasno privošči potem, ko opravi vse pomembne stvari. S svojim početjem ne ogroža nikogar in za svoj užitek plača s svojim denarjem. Ja, to me res moti. Posebno, če pomislim na drugi strani na pretirano, snobovsko spakovanje jare gospode, ki iznenada vsi po vrsti obvladujejo vso enološko in somaliersko znanje, ko na sprejemih v rokah spretno vrtijo tanke pecljate kozarce in vanje potiskajo svoja vešča vohala.

Kot drugo, se mi zdi, da je takšna »akcija« postala aktualna v strašno neprimernih časih. Saj seveda ni smiselno poudarjati, da mnogo preveč ljudem ostaja od vsega samo še klošarski hotel, ki je domnevam, javna površina in tolažilna litrca. Ne, bolj sem imel v mislih to, da je velik dosežek, če zaradi česarkoli sploh še spraviš ljudi izpred ekranov, fejsbukov in forumov na katerikoli javni kraj. Morda celo tak, ki je izven dosega prostih omrežij za njihove pametne telefone.

Kot tretji pa me, morda še najbolj, v zvezi s tem moti manipulacija s podatki o pitju Slovencev. Nenavadno, kako zelo mora biti v interesu nekaterih , da do nesmisla prilagajajo resnico. Domnevam, da to počnejo ljudje, ki jim »reševanje« te problematike predstavlja delo in zaslužek. Pa niti ne bi podrobneje spet nakladal o časih, pred dvema, tremi desetletji, ko s(m)o ga slovenci pa prav zares dali na zob. Ne samo večkrat na teden, ne samo na veliko večih krajih in raznoterih priložnostih, predvsem količinsko zelo, zeloooo veliko več.

Vendar pa, očitno je takšen potek dogodkov in ukrepov neizogiben. Neurejenost se umika pravemu, brezhibnemu redu. Ne samo človek,ki se kdaj pa kdaj sprosti in odveže svoja čustva, tudi človek, ki si sam določa, kaj bo počel, ki sam razmišlja o svojih željah, ki poskuša imeti ideje, je moteč in ogroža urejenost.

Mi rabimo drugačne ljudi. Takšne, ki potem ko oddelajo svoj šiht, sedijo v zapečku in so po možnosti tiho. Pa še dihajo naj plitvo in počasi.

slika z net-a

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Prijetno toplo!!

28.02.2012 · 9 komentarjev

Joj, tisti pisk. Melodija ali kar že naj bi to bilo. Predvsem se mi zdi to najodvratnejši zvok, ki ga je človek spravil skupaj. Pritisnem na levi gumb. Pod njim piše dremež. Kakšna hecna beseda. Pa ne zdaj, Zdaj se mi nič ne zdi smešno. Na dremež sem pritisnil že petič ali pa sedmič, kdo ve. Mravljinči me pod lobanjo in svet se mi zdi hladen in krut.

»Treba bo!« mi optimistično zaplavajo misli. Planil bom v tisto hosto, vžgal bom stroj in zamahnil s sekiro. Mejdun, kako bo ropotalo. Pomlad se prebuja. Iz tesnih grap se vlečejo zadnje raztrgane plahte uscanih meglic. Zadiham s celimi pljuči. Pogledam okoli sebe z bistrimi, spočitimi očmi.

Šef v fabriki je sklical sestanek. Posedli smo se kot ponavadi po mizah in čakali. Nekaj formalnih zadev, nekaj običajnih nepotrebnih, nekoristnih pripomb dežurnih sitnob potem pa se je začelo.
»Treba bo!« je lepa misel preplavila prostor. Mladi so se namrdnili, stari zavili z očmi. Ja, ja, zavihati bo treba rokave. Težki so časi in črna se nam riše bodočnost. Le s skupnimi močmi lahko presekamo temo pred sabo.

Toplo mi je in umirjen čakam kaj se bo zgodilo.

Prijazen možakar stopi na piedestal. Nasmehne se podanikom in prikima. Vse naše težave razume. Vse stiske in bolečine. Razume siromaka, razume ostarelega človeka, razume delavca in mladinca z njegovo brezizhodno situacijo vred. Vendar!
»Treba bo!« poudari s tistim naučenim, napol revolucionarnim naglasom. Na prelomni točki obstoja. Pred najpomembnejšimi odločitvami. Fatalnimi za vse in vsakogar.

Obrnem se na desno! Še več pomembnih ljudi uzrem pred seboj.

Nikolaj pripelje na oder Angelo. Svoj nasmeh ima opremljen s pridihom skrbi. Dama je resna. Pozdravita me in pokimata mi v znak prijateljstva in službene naklonjenosti.
«Treba bo!« se zasliši iz njunih ust. Nenavadno se mi zdi, da razumem oba. Njegov grgrajoči poziv in njeno trdo komando. Treba bo stisniti, treba bo zavihati rokave. Do pasu se bo treba sleči in planiti v delo.

»Treba, treba!« zacvili iz ozadja Jose Manuel

»Treba!« se zasliši gromko iznad oblakov.

Počutim se borben. Počutim se močan. Obkrožen sem z ljudmi, ki vidijo. Z ljudmi, ki vedo. Z zaupanjem in močjo sem obkrožen. Zdaj zdaj bom prijel za sekiro in skupaj bomo poprijeli in premaknili škripajoče vozove spet v gladek in hiter tek. Dvignem glavo in pogledam. Še zadnjič užgem po gumbu. Dremež. Nemoj ti meni dremež! Vse preveč je dela. Vsi vemo kaj nam je storiti.

Tukaj kjer sem je svet lep. Toplina obdaja moje srce. Srečen sem, da se zavedam kaj nam je storiti. Srečen sem, da se vsi okoli mene zavedajo in mi to povedo.

Ja, kar ne bi šel od tod. Spet dremež!!

Ura pa kaže skoraj dvanajst!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki

Diplomska naloga!!

22.02.2012 · 34 komentarjev

Do intelektualcev, torej do vseh, ki so se prebili skozi bistveno več šol, si nabrali drastično več znanja in v svojo omiko pač vložili ogromno več dela, kot je to uspelo meni, imam seveda določeno mero spoštovanja. To se mi zdi čisto logično. Tu bi se seveda dalo razpravljati tudi o tem ali je za časten naziv intelektualca dovolj samo štempelj na neki diplomi ali kljub vsemu to zahteva še nekaj. Mogoče izkušnje, splošno človeško širino ali kaj podobnega. Ja, o tem bi lahko napletli polno modrih misli. Vendar pa to danes niti ni moj namen.

V bistvu me je k tej temi prignalo nekakšno splošno ali pa vsaj pogosto omalovaževanje šolanih ljudi. Posebno zadnja leta veliko ljudi nad kakšno diplomo, magisterijem ali celo doktoratom kar lepo zamahne z roko. Češ, to ni vse skupaj nič. So pač nekje slišali, da je nekaj po Bolonjsko in da je nekaj ratalo čisto enostavno, predvsem pa veliko lažje kot je bilo to v preteklih časih. Zanimivo se mi zdi, ko o tem jako akademsko razpravljajo obšankarski analitiki, ki marsikateri od njih tudi osnovne šole ni spravil skupaj. Če pa jim pritrdi kakšen socialistični večni študent, ki so ga takrat strogi profesorji osem let tako neusmiljeno matrali, da mu je nazadnje zmanjkalo pol izpita do diplome, potem pa novodobni doktorati res niso vredni pol šalce postane vode več.

Jaz sem seveda rad vsaj malo skeptičen glede takšnih sodb. Nedavno sem pri svojem spoštovanem omizju v neki podobni debati rekel, da takšne stvari cenim, tako kot cenim vsak dosežek, ki meni ni uspel. To sem mislil tako, čisto suhoparno logično, brez dramatiziranja. Ampak, so mi jih deci napeli, da sem moral utihniti in samo dejstvu, da znam tako milo gledati sem se moral zahvaliti, da so znižali ton. Da se nimam kaj devati v nič. Da imam baje pa druge dosežke v življenju. Da tudi tisto ni vse … »Ja, no, prov!« sem rekel in potem smo raje govorili o drugih stvareh.

Zaradi tega kakopak nisem bistveno spremenil mnenja. Še vedno mislim, da je treba to, tako kot vsako dobro opravljeno delo, primerno ceniti. Seveda od omikanca tudi po končanem študiju pričakujem, še bolj kot od ostalih, da je tudi vsestransko razgledan in da se zna tudi dostojno obnašati.

Predvsem pa seveda, včasih zgleda da naivno, pričakujem, da je moj direktor, predsednik, minister, menedžer svoje fakse, magisterije in ostale podobne reči oddelal tako kot je treba in da ni kakšna pokvarjena mahinacija privedla do tega, da nisva sodelavca v kakšni kovačiji.

Pa če se vrnem k jeznim besedam članov mojega omizja. Da imam tudi jaz dosežke. Pa res. V bistvu sem tudi jaz enkrat naredil svojo diplomsko nalogo. Sam izdelek je bil nekako petnajst centimetrov dolg kos železa. V sredini smo izvrtali, izžagali in izpilili kvadratno luknjo. Robove smo spilili pod 45 stopinj, spodaj pa zaokrožili na tri milimetrski radij. Nazadnje smo izdelali še malo kocko in jo s pomočjo ploščatih vodil pritdili tako, da je prištiftana in privijačena drsela po tisti kvadratni luknji. Vse skupaj ni bilo ravno filigransko natančno. Mogoče nekako na eno desetinko milimetra.

Izdelka izpred trideset let ne najdem, zato sem nekaj poskusil narisati. Pa tudi, če kje leži, je zagotovo čisto rjast. Resnici na ljubo zadeva tudi takrat ni bila namenjena ničemur. Vajenci smo sicer potuhtali, da je nekaj okoli razmnoževanja čebel, ampak to je bilo popolnoma neresno.

Moja diploma šloserja je bila v bistvu neugleden, beden, neuporaben kos železa.

Samo, sem ga pa naredil čisto SAM!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · omizje

R I S

10.02.2012 · 15 komentarjev

Zadnje dni sem se ukvarjal s pisanjem scenarija za prireditev ob izdaji zbornika idrijskih literatov, oziroma bolje rečeno literatov včlanjenih v naše društvo. Predstavico smo lepo pripeljali do konca. Seveda se je še enkrat izkazala kot resnična moja teorija, da literarnih večerov ne bomo nikoli rihtali pred polnimi tribunami največjih stadionov, vendar nič ne de.
Meni se je vse skupaj slišalo v redu in domnevam, da tudi poslušalcem ni bilo žal, da so nam prisluhnili. Torej:

R I S

Ljudje se že od nekdaj srečujejo in sodelujejo v društvih. Vedno jih je vleklo v družbo, kjer se srečajo podobne misli in želje, podobni motivi in cilji. Tam se ukvarjajo s športom, skupaj odkrivajo naravo ali zbirajo reči. Druži jih ples ali glasba, ljubezen do gora, jam, živali ali rastlin. Spisek se zlepa ne konča. Včasih pa se najde kje skupina ljudi, ki jih druži veselje do besede. Veselje do tega, da bi z besedami svojega materinega jezika povedali lepe stvari, jih zapisali in včasih na glas prebrali poslušalcem na literarnem večeru.

Idrijsko literarno društvo RIS je takšna skupina. Skupina zelo raznolikih ustvarjalcev, tako po starosti, izobrazbi, poklicu in idejah, ki izpod njihovih prstov prihajajo ravno tako zelo različne stvaritve. Pesniki, prozaisti, zapisovalci dogodkov iz preteklosti ali takšnih iz našega časa, potopisci in avtorji globokih, čustvenih razmišljanj. Svoje izdelke radi predstavijo drugim. Radi jih preberejo na kulturnih prireditvah in na literarnih gostovanjih. Nekatere svoje zapise so člani zbrali v zborniku. Novi zbornik se bo danes pridružil prejšnjima dvema, ki že imata mesto na številnih policah v Idriji in tudi drugih krajih.

Znan slovenski kulturnik je v televizijskem pogovoru pred kratkim izjavil, da ima vsako spodobno mesto v Sloveniji svoje literarno društvo. Ko smo pobrskali po priročnih sodobnih medijih, smo ugotovili, da je takšnih komaj nekaj več kot deset. Z veseljem torej lahko ugotovimo, da je Idrija spodobno mesto, kjer literarno društvo ne le da obstaja ampak je tudi delavno in ustvarjalno. Dvomljivcu lahko svetujemo samo to, da prisluhne kaj so člani pripravili za nocoj.

(Vmes med uvodom in zaključkom in med lepimi glasbenimi vložki je simpatična moderatorka vsakega člana društva predstavila s kratkim tekstom. Odlomke avtorjev sta občuteno in prepričljivo brala recitatorka in recitator, razen dveh ali treh avtoric, ki so na svojo željo to storile same. )

Primer predstavitve člana – ice :

Pesmi RAFAELA L. nam pravijo lepe in tople zgodbe. S svojo govorico opisujejo zanimivo in razgibano pot poeta. Tako kot je to za poezijo normalen pojav, nam v svojih raznolikih temah, dajejo največkrat samo slutiti, kako so vijugale krivulje med srečnimi, toplimi in včasih boleče nemirnimi in nerazumljenimi čermi življenja.

ANDREJKI J. se pesmi zapisujejo kot odmev, kot reakcija, kot odziv na kratke a močne prebliske, ki jih človek doživlja vsak dan. Na poseben ali pa čisto navaden vsakdan. Svojo drugo objavljeno zbirko je naslovila Na šahovnici. In na igralni deski, tako zelo podvrženi logiki in predpisanim zaporedjem se odvijajo črte njenega pesniškega čopiča, ki včasih potegne pričakovano potezo, včasih pa izbere med brezštevilnimi kombinacijami čisto svojo pot.

DARE L. piše zgodbe iz življenja delavcev, kmetov, preprostih ljudi. Ne odkriva novih svetov, ne dramatizira in ne pretirava. Govori o problemih, ki jih poznamo in vsak dan srečujemo vsi. S pomočjo svojih preprostih, poštenih in bistrih junakov poskuša dopovedati, da bi za rešitev večine težav zadostovalo samo malo, včasih res čisto malo zdrave pameti.

ANA P. s svojimi besedami ni razsipna. Za svoje verze jih porabi malo, komaj kaj! Njene pesmice se kot drobne iskrice zabodejo v naša čutila. Nežno, nenasilno, po drugi strani pa močno in učinkovito. Kdor ji prisluhne, se ob njenih miniaturah včasih vpraša, če sledi še beseda ali dve …. Do naslednjega trenutka, ko se zave, da je povedala vse.

Pesnik je človek, ki vidi preko zidov duše. Njegova misel ni privezana. Pusti ji leteti in včasih neracionalno zaplesati med še tako običajnimi stvarmi. Biti pesnik je dar, dar ki ni človeku vedno le v prid. Včasih mu vzame svobodo dojemati svet vsakdanje, kot izmerjen in do globin dognan neznanski kup kemičnih tvarin, kot proces, ki pragmatično omogoča nadaljevanje vrst in menjavanje svetlobe dneva in temnih noči. ANA B. je pesnica. Tudi, ko ji pripoved steče v prozni obliki, temu ne pobegne. Metaforika, ritem in občuten jezik preveva njena poletja in brez dvoma so in bodo takšne tudi njene naslednje stvaritve.

In zaključek:

Sprehod med besedami, ki so jih v verze in stavke spletli idrijski literati se je tako končal. To je bilo le prgišče, le majhen del tistega, kar so ustvarili v preteklem letu, kar so prebirali na svojih nastopih in nazadnje zbrali v svojem tretjem zborniku. Ti odlomki so bili za pokušino, v želji, da bi z zanimanjem vzeli knjigo v roke in podrobneje, bolj obširno prebrali kaj je prišlo izpod njihovih rok. Za vsakega literata je predstavitev lastnega dela drugim ljudem kljub vsemu pika na i, tista prava jagoda na torti . Odobravanje, morda kakšen aplavz in zadovoljen izraz na obrazu poslušalca pa pomeni potrditev, da je to kar počne dobr in ustvarjalno .
RIS ovci se vam zato iz srca zahvaljujejo za obisk in vas tudi v bodoče vabijo, da jim prisluhnete na prireditvah njihovih članov, na predstavitvah knjig in drugih priložnostih. Prav tako z velikim veseljem vabijo medse vse ustvarjalne ljudi, ki bi se jim želeli pridružiti in v njihovi družbi uresničiti svoje ustvarjalne potenciale…..

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · črkar