Včasih se zalotim, ko vrtam po svojih mislih. Niti ne bi vedno znova omenjal, da jih imenujem zmedene. Lahko bi rekel tudi “sfuzlane “ ali “zbrlazgane” ampak takšnih komaj razumljivih narečnih besed nimam navade uporabljati. No torej, ravno tako sem se danes našel, ko sem brskal po notranjosti svoje, sicer po dimenzijah nemajhne, vendar občasno po občutku zelo prazne glave.Tam sem iskal zgodbo, tam sem obračal kovača Marinka in debelega Ruperta. Premleval sem sam s sabo, kakšno novo nemarnost je ušpičil menedžer in kaj se je mogoče pripetilo kar tako in kar nekomu.Kot da to nekomu dolgujem. Kot , da sem črkam dolžan, da jih postavljam v neko zaporedje in si pri tem mislim, da jih v ravno takšen red pa zagotovo ni spravil pred mano še nihče. Ne v času pred “wordom” ne v času po njemu.

Ko sem tako razmišljal, sem potuhtal, da je to zelo brezplodno početje. Kvečjemu mašilo za tiste pol urice, ki sem si jo vzel pod dežnikom. Ne, ne govorim o navadni mareli. Ne, to je gigantski in zelo poseben rekvizit. Odpre se s pomočjo električnega motorja in ko je čisto odprt pred dežjem in soncem varuje mlado natakarico, osmerokotni šank in nekaj miz. Poleg drugih, ki so bile tokrat po večini prazne je marela varovala tudi mojo mizico in tisti stol, ki sem se nanj parkiral. Na ostalih stolicah so še vedno vztrajale debele kaplje od plohe izpred desetih minut in ni bilo nevarnosti, da bi se mi kdo pridružil in se vtaknil v moje brezvezne misli s svojimi, zelo verjetno ravno takšnimi! Ja, v takšnih razmerah mi brezplodnost še posebno pogosto pade na pamet. Saj bi lahko rekel, da je slabo vreme in da si lahko kakšen dan vzamem za pavzo. Ne moreš ravno vsak dan goniti kosilnic in motornih žag. In za božjo voljo , ne moreš vsak dan od nekod privleči nove dogodivščine svojega izmišljenega junaka.

vmes…….

in potem….

Neurje, ki je rogovililo v zadnjih dnevih po naši domovin’ci je glavna in prva novica v vseh medijih včerajšnjih in današnjih. Posebno pri TV dnevnikih je čutiti tisto pravo american look novinarstvo, ko mladi žurnalisti s svojimi ekipami zadihani harajo po samem epicentru katastrofe. V svojem adrenalinskem početju se , ne glede na to, da so na samem kraju precej bolj v napoto kot kaj drugega, obregajo ob vsakega dosegljivega nesrečnika. Človeka, ki ga v skrbi za obveščenost ljudstva vseslovenskega, začopatijo , praviloma zaslišujejo toliko časa , da ga zaradi šoka, nevajenosti kamer in še zaradi česa pred kamero premagajo solze. Takrat šele je novica nekako vredna svojega časa in denarja.

O starih mačkonih sem pred časom že pisal. Spoštovanje sem želel takrat pokazati do nekaterih prvin v njihovem pristopu do življenja. Odobraval sem in še vedno odobravam marsikaj česar se oni oprijemajo domnevno zgolj zaradi svoje starokopitnosti. Saj napredek je po svoje res zanimiva stvar. Ja , ampak v večini primerov res zgolj zanimiva. O koristnosti novotarij bi se dalo na dolgo in široko razpredati. Zaradi svoje atraktivnosti pa seveda novosti privlačijo ljudi, ki si ne morejo predstavljati, da bi kaj počeli “po starem” , če se to isto da početi hitreje, močneje in bolje na nek nov način.Ko sem pred kratkim pisal o travi, me je na blogu zasula horda obiskovalcev in pri nekaj tisoč klikov sem bil že prepričan, da se je števcem zmešalo. Saj konec koncev tej novodobni tehniki pa tudi ne gre sto procentno zaupati sem si mislil. Še več! Zakaj mi sploh laufa na blogu neka evidenca? A mogoče zato, da se zvečer po celem dnevu dela, po popoldanskem šihtu in po bogve čemu še ukvarjam še s to traparijo. In potem vidim deset ljudi več ali deset manj je prebralo moje nakladanje! In s tem podatkom odveslam do postelje in nekje pod sivo skorjo se mi v centru za občutek zadovoljstva zaradi navidez prepotrebnih brezveznih podatkov ustvari blažen mir. Ma ja!!Pa nisem začel razmišljati o tem zaradi nekih velikih stvari , česa okoli globalizacije ali industrializirane družbe. Ne, o tem sem začel razmišljati ravno zaradi starih mačkonov in banalnega predmeta kot so orodje za spravljanje sena. Ja, točno o grabljah sem razmišljal! Ali je bilo res nemogoče razumeti na primer mojega tasta, ko je popravljal grablje? Na jesen je odsekal nekaj palic, da bi potem izmed vseh petih posušenih in olupljenih na poletje odbral katero , ki bi bila primerna za ročaj. Potem je tisti ročaj oblal, lupil in glodal celo popoldne. Še eno popoldne je porabil, da je naredil in zamenjal nekaj zob in nazadnje so bile grablje kot eden ključnih elementov kmečke opreme, poservisirane in pripravljene za delo.No, jaz sem zadevi pristopil drugače. Ribničana na placu sem vprašal koliko stanejo grablje in to tiste s plastičnimi zobmi. Rekel je, da osem evrov. Ker sem imel premalo drobiža , mi jih je dal samo za šest. Šest evrov za vse ure in za vse delo. In s svojo modro potezo sem pritresel orodje na ranč in bil sem nedvomno prepričan, da bo to zadovoljiv dokaz, da se ne splača ukvarjati toliko s starim orodjem. A možakar je le postrani pogledal moje pisane grabljice in rekel:” Kaj si tisto kupoval, saj se dajo še tastare popravt!!”

Če hodiš devet let v isto bajto z bolj ali manj istimi kolegi in te tam poučujejo vsa ta leta bolj ali manj isti učitelji,  ja,  potem je takrat ko to šolanje zaključiš to v tvojem življenju mejnik. Pa ne glede na to, da govorimo “zgolj” o osnovni šoli. Resda spomini na detajle in na prenekatera “večna” prijateljstva še prekmalu zbledijo  in še bolj prekmalu v naših očeh takšni mejniki izgubijo tisto takratno velepomembnost ampak….

Ko je pred dobrim tednom sosed objavil post o koncertu v križankah, sem takoj dobil manjši preblisk, da Crvenu jabuku bi pa že lahko šel tudi jaz poslušat. Ni namreč ravno veliko bendov in umetnikov , ki bi zdrmale mojo zapečkarsko rit , da bi se odpravil na koncert. No, Jabuke so malo posebne. Sicer zame niso ravno no. 1 ,malo preveč popevkarsko zvenijo za mojo ostarelo rockersko dušo, vendar pa je to preprosto lepa muzika. Tudi njihov staž šteje že kar lepo število let. Ne ljubi se mi brskati po podatkih ampak stavil bi, da je Dirlija stara blizu 25 let.

Ko so v telovadnico vkorakale princeske in med njimi moja predzadnja valetarka, so mi bosanski poprockerji zašpilali v glavi balado o…….

…….šetaju Miskinovom djevojke ko vile……

Pojma nimam kaj je bilo tisti večer s koncertom. Ali je sploh bil?! Ali je bilo kaj ljudi!? Ali je kateri zmrznil ali se vsaj podhladil?! Pojma nimam! No, saj verjetno je jasno, da se koncerta nisem mogel udeležiti. Hčerkin praznik se je pač dogajal na isti dan. O prioritetah ne bi govoril.

Sama valeta je precej drugačna kot je bila tista, ki jo je imela moja generacija. Takrat smo bili nekako brez organizacije prepuščeni sami sebi in zadeva ni bila posebno imenitna. No , danes pa na ta dan zelo skrbno organizirajo pravi mali maturantski ples z vsemi pripadajočimi proglasitvami, govori in kulturno - zabavnim programom.

Crvene jabuke v bistvu nikoli nisem kaj prida poslušal, pač pa smo to muziko v preteklosti (in jo tudi danes) pogosto preigravali. Zato ker so to ,kot že rečeno, lepi povsod dobro sprejeti komadi pa še dokaj enostavni in zato primerni za mojo ligo!

Tako je valeta potekala naprej in po večerji se je začel uradni del , ki je pomenil predvsem podelitev spričeval in priznanj. Ko je Tina prinesla k mizi svoj pridelek, pet ali šest diplom in priznanje za odličen uspeh vseh devet let, sem od jabuke v trenutku dobil samo eno asociacijo….

……to mi radi, to mi radi….

Pozneje je nekaj učencev še nastopilo z glasbeno ali kakšno podobno točko. Tina je zaplesala svojo Hip - hop točko, ki jo sicer na tekmovanjih pleše v duetu. Gledal sem divji performans, ocene pred sabo in skozi možgane mi je zašpilala tista o….

………………Ti si mlada, lijepa i pametna……

Ko se je prijetna prireditev končala, je celo dogajanje postalo precej čustveno skupaj s obdarovanjem učiteljic in poslavljanjem drug od drugega. No, saj pravim…toliko skupnih let pač ni kar tako nekaj. Vzpostavijo se vezi, v mladih srčkih pa sploh…

…………..ima nešto od srca do srca, neka tanka nit…koja čini naše snove a ne da se dirati!

Valeta se je takrat počasi končevala in začeli smo se odpravljati. Otroci nam po pričakovanjih niso zapeli

………ostani, ostani još ove noči…

ampak so zbarantali, da so sami lahko ostali še dve ali tri ure. Stari pa domov. In spet sem se počutil kot na dosedanjih valetah, maturancih in podobnih zadevah, ko se mi je vedno zdelo, da gre vsaj delno tudi za moj uspeh, za pomembno stopničko….ja……Crvena Jabuka bo pa že počakala!

Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”

Pred poldrugim mesecem sem napisal par odstavkov o znancu, pravem pisatelju. Pravem pravim zato, ker tip piše knjige. To, a veste , je tisto ko so listi speti v palec debel kupček in spravljeni v platnice . Po tistih listih pa se drenjajo besede in nam pripovedujejo stvari, ki so bile nekdaj spravljene v pisateljevi glavi. No, toliko v poduk. Le-ta je namenjen seveda samo takšnim polpismenežem kot sem jaz, saj ostali seveda še kako dobro veste kako zgleda bukva. Hotel sem samo poudariti, da je Tomaž, tako je umetniku namreč ime, eno stopnico više v tem početju in ne zgublja časa z bloganjem in komentiranjem po spletu.

Zaradi vsaj na videz neprizanesljivega opisa v tistem postu, sem pričakoval , da je čisto mogoče pričakovati kakšen odziv. Nisem dvomil namreč, da je omenjeni pisec moje besedilo tudi prebral ali pa da ga je vsaj kdo opozoril na moje pisanje. Vendar pa se razen komentarjev bralcev ni zgodilo nič . Do predvčerajšnjim. V četrtek pa sem v nabiralniku dobil njegovo osebno in zelo prijazno povabilo na zelo posebno prireditev.

V tako imenovani “galeriji črni orel” se je sinoči dogajala predstavitev njegove zadnje knjige. Gre, tako kot pri prvih dveh (tretje nisem prebral) za kratko prozo , za zgodbe njegovega življenja. To življenje je, kot sem že takrat na kratko opisal, nekaj precej posebnega, vendar pa moj današnji namen ni zopet modrovati in premlevati že povedanih stvari.Predvsem želim povedati, da je bil pogovor s pisateljem zelo prijetno in duhovito doživetje. Nivo cele debate je bil glede na poznavanje situacije po mojem mnenju dokaj visok. Tomaž je deloval suvereno in njegovo govorjenje je bilo zelo artikulirano, polno presenetljivo drugačnih odgovorov, kot bi jih glede na konvencionalna vprašanja pričakovali. Ne ravno preveč alkoholiziran umetnik je s svojimi globokimi mislimi pokazal zakaj v življenju počne to kar počne. Zakaj piše zgodbe življenja, ki ga radi vzvišeno pametno poimenujemo življenje na robu ali kaj podobno globokoumnega. Ja, človek je nekoliko poseben in glede na to kakšen pogled na life kaže je to njegova največja kvaliteta in želel bi mu, da uspe ostati poseben še naprej . Še enkrat naj se tukaj lepo zahvalim za najprijaznejše povabilo, za podpis v kupljeno knjižno novost in za pripombo, da bi se pa že lahko videla vsaj trikrat bolj pogosto! To je bil odziv na mojo ugotovitev, da se srečava na petnajst let. No, če že prej ne, pa torej nasvidenje čez komaj pet let.

Da sem bolj preprost človek ste nekateri zagotovo že pogruntali. Marsikdo mi tega očitno tudi ne šteje v slabo.Včasih imam celo občutek, da je ravno ta moja lastnost dokaj zaželjena. Včasih se s svojo kmečko- proletarsko pametjo priključim kakšni debati, ki šele kasneje spoznam , da ji nisem kos ali pa to spoznajo drugi. Takrat me kakšen od bolj poglobljenih, bolj razgledanih piscev pokroviteljsko odpravi. Pri kakšnemu od takih komentarjev včasih čakam samo še, da se skozi ekran stegne kakšna roka in me prizanesljivo poboža po pleši. Zraven bi se še zaslišal glas:” Saj bo Dare, saj bo!”Pri tistih pravih višjeligaših se le poredko oglasim, saj sem kljub prepričanju, da imam dobro mnenje največkrat žrtev neusmiljenega ignoriranja.Naj samo še omenim, da nisem imel namena biti stoprocentno aroganten v uvodnih vrsticah. Do avtorjev, ki znajo kompleksno in na visokem nivoju v svojih blogih obravnavati dogodke in stanje v državi in po svetu, življenske težave in človeške napake, takšne ljudi čisto zares spoštujem.

V to uvodno tuhtanje pa sem padel ravno zaradi moje enostavnosti, ki ima pač svoje razloge. O njih sem že kdaj kaj povedal in verjetno bom še kdaj. Sem pa poleg te svoje lastnosti nepopravljivo nagnjen k temu, da že tako površno gledanje na svet še dodatno poenostavljam.

Prejšnji večer sem na šihtu iz tri vatne prdalice , ki jo imam postavljeno na stružnici slišal nekaj klicev poslušalcev, ki so se javljali toplemu Šaleharju in komentirali eno njegovih dnevnih tematik. Govora je bilo, kot že večkrat , o protekcijah in privilegijih, o tem kako je ta svet nepošten do malih ljudi in tako dalje. Javljali so se podobni ljudje kot ponavadi. kakšen je dajal vtis, da kliče iz bifeja, kakšen drug mogoče ne ravno iz bifeja, vendar je bil tam tri ure in je zato zdaj bolj korajžen. Potem je poklicala še ena gospa , ki je že prej kot je dobro začela skrenila od teme in jo je voditelj komaj požlajfal!

Takrat pa je na radio poklical nek poseben poslušalec. Najprej je s svojim utrujenim , žalostnim glasom povedal, da se pelje domov iz službe. V službo pa je odšel ob sedmih zjutraj. Štirinajst ur, dragi moji, štirinajst ur je bil tip na šihtu. Potem je še nejevoljno pojamral nad ljudmi, ki kar vsevprek kritizirajo uspešneže. Saj smo menda ja imeli takrat vsi možnost investirati svoje certifikate in začeti lastno zgodbo o uspehu. Tega, da dela vsak dan od ranega jutra do bridkega mraka, tega pa narod noče videti.

Imelo me je, da bi poklical v eter in tipu napel nekaj kreepkih o enakih možnostih , o informacijah, ki jih takrat nisem imel in o takšnih, ki sem jih imel pa so se kasneje izkazale vse drugo, samo resnične ne!

Vprašal bi ga, če je že uspešnež, zakaj ne plača komu, da bi nekaj sestankov premlel namesto njega. Ali nima slučajno preveč nakuhanih, da bi komu sploh še zaupal ?! Za piko na i bi ga še vprašal , če ni morda zato stalno v službi, ker itak nima kam iti. Ali ni pri svojem komolčarjenju izgubil prijatelje, hobije in če je treba še familijo??

Ja vse to mi je v moji nepremišljenosti letalo po mozgu. Pa sem si premislil. Tip me je prepričal s svojo očitno, neponarejeno žalostjo. Prav zares je deloval otožen.

Spomnil sem se takrat na mojega manegerja. Nič se nisem zanimal kako kaj živi zadnje čase . Mogoče se še spomnete, da sem bil pred meseci pooblaščen , da mu določim plačo. Gospodu sem po svojih najbolj strpnih kriterijih določil dohodek, ki znaša deset mojih coleng. Med vrsticami sem , priznam, hotel namigniti, da bi s tem ko bi meni dali več, več dobil tudi on. Pa očitno takrat ni razumel. Še kofe v oštariji, kjer sva se pogajala, sem moral sam plačati. Kljub temu, da sem se takrat počutil tako radodaren je bil kar pošteno slabe volje.

No, zdaj pa še ta reč s štirinajst urnim delavnikom. Benti!

Odločil sem se , da mojega menedžerja pokličem in poskušam malo omiliti zadevo. Oglasil se je s hripavim, nekako nezainteresiranim glasom.

“Kaj želiš ?!” je potiho, hladno vprašal.

“A je res? A je res to s celodnevnimi šihti?!”

Mislil sem, da bo začel na dolgo in široko tveziti o svojem garaškem življenju pa je presenetljivo , le na kratko dahnil :

“Ja, pa kaj?”

“Veš”, sem nadaljeval “mislil sem, če je tako, da bi ti pa dodali še dve plači!”

“Dobro!” je rekel menedžer, še vedno kratko in brez pričakovanega navdušenja.

Bil sem nekoliko presenečen in hotel sem na vsak način izvleči iz tipa kaj ga muči. Ko je uvidel, da sem še kar vztrajen, je začel:

“Deset, dvanajst, dvajset tvojih bednih plač! Saj nima smisla! Saj to nikamor ne pelje! A si bral časopis?!”

Cajteng, ki ga je omenjal sem imel na omarici pred seboj in na hitro sem obrnil list. Tam je pisalo nekaj o tipu, ki ima v lasti nekaj, kar ima v lasti spet nekaj in to je vredno …..mili..jardo…….šesto milijon…o porkaputana!

Skozi možgane sem na hitro spustil nekaj enostavnih, kakopak drugače, osnovnošolskih računskih operacij, čeprav je situacija v svoji kompleksnosti kar klicala po funkcijskih enačbah, integralih in odvodih. No, kljub vsemi sem s svojim enostavnostmi in ob primerjanju z mojim dohodki ugotovil nekaj šokantnega. Pa sem upošteval koliko bi zaslužil v celem življenju in čisto sem zanemaril potrošnjo. Niti kruha , čevljev in gat po diskontnem sistemu “kupi pet dobiš štiri” si v tem življenju ne bi privoščil. Ja, kljub vsemu sem ugotovil, da je tip svoj certifikat tako dobro obrnil, da je zdaj ura njegovega dela vredna pet tavžent tristokrat več kot ura mojega drakslanja. Mislim , ej! Jaz pa sem svojemu osebnemu menedžerju odtalal usranih dvanajst svojih mesečnih prejemkov. Beda totalna…..Kje je še ostalih 5318?? Ni čudno , da je gospod apatičen in nemotiviran.

Saj sva konec koncev oba v skoraj istem dreku!

“A si še tam?” sem vprašal v telefonsko slušalko.

“Ja, kaj bi še rad?”

“A veš kaj! Sam si določaj plačo, jaz se na to ne spoznam. Jaz sem preprost človek in se ne maram igrati s pomembnimi stvarmi, ki jih ne razumem”

 Ob povišanju cen SAZAS - ovih  “storitev” sem se spomnil na zgodbico iz platntafovskih časov. Verjetno je problematika zdaj kolikortoliko podobna in mi ni treba spreminjati besed. Naj samo še povem , da vem, da bi moral biti glede avtorskih pravic vzpostavljen nekakšen red in da intelektualna lastnina ni nekaj, kar si lahko lasti kar vsak , ki pride mimo. Po drugi strani pa ne morem jemati resno takšnega pristopa, kot jo imajo ti naši varuhi avtorskih “prava”. Za to imam nekaj vzrokov. Glavni je tisti, ki ga moramo z mojimi godci včasih izpolniti , je popolnoma enak kot pred tremi - štirimi desetletji in zgleda nekako tako, da na formular napišemo (kao!)cel repertoar, ki ga pozneje (menda!!) odškripamo na gasilski veselici. Tako recimo v eni vrstici piše: avtor: J.C.Fogerty  izvaja: CCR   naslov pesmi: cotton fields  trajanje pesmi : 3′ 28”  Seveda to praktično rešimo tako , da sprintamo nekaj enakih formularjev in jih priložimo morebitni pogodbi. Sem se pa res vprašal kdaj , kdo in kako si lahko s tem pildkom v življenju kaj pomaga. Ali pošlje organizator Fogertiju 50 centov ali to stori MZ Hektor?? No, in takšnih dilem imam okoli tega še nekaj. Vse spoštovanje do agencije pa mi je upadlo pred par leti, ko so si majstri za šefa izbrali “glasbenika”, ki je vso svojo bleščečo slavo zgradil ravno na tehniki imenovani “boli me k… za avtorske pravice..!” No, vglavnem…v Platntafu smo to analizirali tako: 

KONJARINA
Kot že tolikokrat, sem tudi tisti dan, tisti čisto navaden dan zavil v svoj srcu tako drag prostorček in si za skoraj svojim kosom inventarja oddahnil od napornega dne.
Pred sabo sem razgrnil časopis in pokimal deklici za šankom. Kar brez besed je vedela za moje želje. Prebral sem novico ali dve, izpil požirek ali tri, ko me je iznenada nekaj zbodlo v sicer vsega hudega vajena ušesa.
Ozrl sem se na televizor, ki je grmel nekje nad mano in zagledal mladega širokoplečega kot globin črnega mladca v drastično prevelikih hlačah in z vsaj tri številke prevelikimi žnabljami. Mladenič je deklamiral nekakšno getovsko liriko in pri tem hitel, kot da se boji zamuditi zadnji trolejbus. Njegovo izpostavljanje je bilo podkrepljeno z neusmiljeno ostrim basovskim ritmom, res impresivno.
V tej fazi je bilo moje napol glasno razmišljanje zmoteno s strani mladeniča pri sosednji mizi. Povedal mi je, da fant ni recitator ampak pevec. Vedel je celo njegovo ime in naslov njegovega performansa, zato mu nisem ugovarjal. Kdo ve, lahko da se osebno poznata.
Ko je “pevec” prihitel do konca , me je čakalo novo presenečenje. Poročila.
Seveda, bila je ravno okrogla ura. Torej je vse v redu. Figo je v redu. Novinar je lepo pozdravil in v isti sapi začel drdrati novice tega dne, jaz pa sem od vsega razumel le Jugoslavija, Kosovo in Guten abend. Možakar je namreč govoril v nemščini, ki jo jaz in domnevno tudi ostali takrat prisotni v oštariji kaj klavrno obvladamo.
Mogoče je pač le slučaj sem si mislil. Ni bil slučaj. Isto se je ponovilo čez eno uro in čez dve (sem se pač malo zadržal). Potem, ko sem bil tretjič deležen nemških novic, sem vstal, pozdravil in odšel. Odločil sem se obiskati še nekaj kulturno pivskih ustanov v bližnji okolici. Ne boste verjeli, doživel sem podoben šok. Kar sapo mi je jemalo.
Drugi dan sem se normalno napotil v svoj matični hram, po TV- ju pa spet “guten tag, damen und heren”. Naročil sem si črno kavo (bil sem je potreben) in se prepustil mislim. Pred sabo sem si zamislil, verjeti ali ne, samega Dolfeta, ki pod pazduho kavalirsko pelje gospo Evo Braun na večerno promenado po Fari. Pred oštarijo bi se sprehajalca ustavila, Dolfi bi požrl suho slino in pogledal damo. Brez posebnega posvetovanja bi se napotila skozi glavni vhod. On pivo, za babo pa raje sok s smetano (je že verjetno brez alkohola dovolj brbljave sorte). In potem naenkrat glas z ekrana in to glas v njegovem materinem jeziku. Nejeverno bi zastrigel z ušesi, vseeno pa bi bil zaenkrat še modro tiho. Ko se mu bi isto zgodilo v drugi gostilni, bi bil možak že korajžnejši, ponosno bi dvigoval svoj vrček pira in se dičil pred Evo, v tretji pa bi nedvomno začel robantiti:” ein Volk, ein Fürer ” in ostale njegove fore ter seveda strumno dvigovati iztegnjeno desnico.
Iz tega najgljobjega razmišljanja me je zmotil hišni gospodar, ki je prijazno prisedel. Tudi on si je zaželel kavice. Izkoristil sem situacijo in šefa vprašal zakaj je zadeva takšna kot pač je. “A, misliš TV, pa muziko pa te stvari?” Pokimal sem in zvedavo prisluhnil. Z očmi je pokazal na prazno polico, kjer je bilo še par dni nazaj petdeset glasbenih kaset:” Dajatve!”, je rekel, ” dajatve za kasete, za CD-je, pa posebej za zvočnik v drugem prostoru, pa posebej za poslušanje v poznih urah itd. Sicer je pa spisek vsega predolg, da bi ti pravil. Vsekakor se je izkazalo še najbolj racionalno, da ljudem predvajamo satelitsko te-ve…. pa mirna Bosna” (to tazadnje, to se samo tako reče).
“A tako?”
Gospodar je šel po opravkih, jaz pa spet v globine svojih misli. Poskušal sem povezati stvari in najti logične zaključke, rešitve pa od nikjer. Poskusil sem si zamisliti primer:
Recimo, da se naveličam vsakodnevnega pešačenja, bolečih nog in krčnih žil in se lepega dne odločim kupiti konja. Izpraznim žepe, razbijem pujska in se napotim na semenj. Tam si izberem močnega rjavca in ga pri sedlarju opremim z ličnim sedlom, uzdo in žvalami ter se zavihtim na njegov hrbet. Šimelna ponosno prijezdim domov in ga privežem v hlev. Vsako jutro sedem nanj in grem z njim na šiht. V ljudeh vzbujam občudovanje in zavist dokler;
Neko popoldne pride k meni tržni inšpektor. “Dober dan!” me uradno pozdravi. “Kaj bo dobrega?” odvrnem. “Menda imate konja gospod.”"Ja, imam” ponosno odgovorim”, bi ga radi za en krog ali kaj? Veste, ponavadi ga ne posojam, ampak vi ste videti v redu gospod.” “Ne, ne” , me prekine “ni to! Plačati bo treba, plačati” “Kaj, koga, komu plačati? ” zaskrbljeno vprašam. “Ja konjarino” mirno odvrne. Gospod potem izvleče iz suknjiča beležko in svinčnik, me pobara za nekaj podatkov in potegne črto. Številka, ki mi jo na koncu pove, mi prižene solze na oči. Obljubim sem mu, da bom vse skupaj uredil in ga nekako prisiljeno prijazno odslovim.
Kakorkoli sem pozneje tuhtal, stvar se ni izšla. Tako sem pospravil sedla in ostalo šaro in vse odnesel na bolšji plac in prodal. Potem sem zvlekel nesrečno žival na dvorišče in jo s težkim srcem ustrelil v glavo in jo razkosal na dva dela. Pol sem jo spravil v skrinjo, da bom pozimi kuhal slastni golaž, drugo polovico pa sem zamenjal za dobre čevlje. Tako.
Spet sem bil pri starem problemu. Spet ni bilo logike. Poglejte; ostal sem brez konja, država pa, namesto s primerno visoko, kar brez vsake konjarine. Pomislite na uboge oblastnike. Kako bodo brez teh sredstev skrbeli za svojo telesno težo, kako bodo kupovali avte nulte kategorije, plačevali vrtnarje in čistilce bazenov. Kako bodo brez tega denarja pošiljali svoje rdečelične mulce v ameriške in francoske šole. Saj ne gre pričakovati, da bi se gospodje, shujšani in bledolični vozili v starih škatlah, njihovi pobje pa bi pridobivali znanje v slovenskih vaških šolah, kjer bi jim privoščljivi sošolci pod okrogle ritke nastavljali “rajsnedlne” in jih v vrat streljali z bezgovimi jagodami. Ne, to nikakor ne gre.
Torej, logike ni. Vsi smo na slabšem. Se mi pa zdi, da sem jo sam še kar dobro odnesel. Bom pač poslušal šobaste črnce, švabskega spikerja, jedel bom golaž in……hodil peš.
Aufviedersehen!

Jaz bom oral in ti boš sejala pšenico,

zvečer bova trudna sedela na trati

in zrla spokojno v bodočnost.

Že pred časom sem pogruntal , da je zelo koristno včasih narediti kaj zelo prvinskega, enostavnega. Posebno če se človeku zazdi, da se mu v glavi drenja precej zmede in da potrebuje nekaj, da stvari postavi v vrste in stolpce.

Včasih si je v takih trenutkih sicer dobro tudi odpočiti in preležati kakšen dan, vendar pravo terapevtsko moč pa ima zame nekaj ur pravega fizičnega dela, ko naredim nekaj kar lahko zvečer zelo zmatran z bolečimi, težkimi udi vendar s popolnoma izpraznjenim procesorjem opazujem , kot narejeno, dokončano in…se ob tem dobro počutim.

V tem kontekstu marsikomu pade najprej na pamet, da bi posadil drevo ali spekel domači kruh, vendar to že namiguje na bolj filozofski pristop. Ne, jaz sem imel v mislih nekaj čisto konkretnega, koristnega in takega, da si po možnosti po končanem delu oddahneš in si lahko ,denimo, rečeš:« No, pa je! Za letos!«

Že večkrat sem omenjal moje gozdarjenje, ki se ga seveda ne lotim samo enkrat v letu. To delo je za takšno avtoterapijo vsekakor zelo primerno. Predstavljajte si ogromno bukev, ki ob veličastnem padcu strese ljubo zemljico in ti požene adrenalinske mravljince po hrbtu ko telebne na tla. In potem , ko v bel les zapičiš meč motorne žage…in potem pritisneš gas do konca ….v obraz te greje od avspuha in po nogah ti pada groba žagovina…ti pa žagaš debelo steblo in si lahko medtem misliš , ampak resnično kar si hočeš. Še glasno lahko zraven govoriš in , zgolj primer, koga pošlješ v tri materine ali kaj podobno prijaznega.

Drug, podoben trening te vrste je košnja poleti. To je dejavnost, ki je v naših razmerah, ki pomeni skoraj šest hektarov ekstremno hribovitih košenin, višek napora, ki pa je poleg vsega zaradi odvisnosti od vremena ponavadi še omejen na komaj nekaj dni tam konec junija. Ej, takrat se pa res maksimalno zgonim.

No, danes sem delal nekaj čisto tretjega. Na sipov kultivator sem montiral plug in zoral njivo. Ja, točno, zadevo sem vžgal, plug zapičil v bridko zemljo potegnil brazdo, pa še eno, pa še eno. ( naj omenim, da sem imel tudi pomoč…. svakinja in nečaka) . Ko smo prišli do vrha, se mi je zdela njivica prava prispodoba tega kar sem omenjal v prejšnjih vrsticah…………..

……………tako lepo se je videlo, kaj smo naredili.

(Spet nisem nič pofotkal, spet si nisem privoščil vsaj malo te potuhe. Bom enkrat valjda objavil en post s samimi slikami ! :)  No, za ilustracijo sem v uvodu natipkal verz. Ta seveda ni moje delo in prav zanimivo bi bilo vedeti, če se komu sanja kdo je avtor!!)

Težko mi je priznati pa vendar nimam druge izbire; za razliko od večine blogerjev in verjetno za razliko od nasploh večine ljudi, meni ni niti približno jasno kako bi bilo treba protestirati. Zelo evidentno je namreč, da kar lepo število problemov , ki nam pestrijo vsakdan zahteva takšen pristop. Matrajo nas delavske pravice, obmejni spori, zadnje čase spet precej govorimo o izbrisanih, nekje se borijo proti smetišču, drugje proti vetrni elektrarni ali avtocesti čez najlepšo njivo.

To so definitivno stvari, ki zahtevajo boj z dvignjenim glasom in stisnjenimi pestmi. Vendar tu nastane kar nekaj težav. Prva se pojavi že prej kot kdorkoli stori kaj v smeri tega boja. Pravzaprav je ravno ta pasivnost bistvo te prve težave. Vsevprek se sliši in bere, da nihče nič ne ukrene. »Samo poglejte kaj nam delajo, pa se nihče niti malo ne zgane!« Takrat sami sebe (ali pa mogoče vse ostale razen sebe) zmerjamo s hlapci, slovenceljni in podrepniki! Z gnusom se zgražamo nad svojim nizkotnim karakterjem in svojo bolestno preračunljivo bojazljivostjo.

 Potem pa nek sindikalist nekako le zbobna na kup nekaj tisoč nezadovoljnih delavcev. Privabi jih s parolami, obljubami in malico. Nekaj ur se na odprtem prostoru pred kamerami in množico vrstijo govorniki, ki žugajo nepravičnim sužnjelastnikom in oblastni politiki. Množica, ki jim skrbno pretuhtano leporečje blago boža slušne organe se na vsak stavek odziva s huronskimi ovacijami. Vendar pa…

Naslednji dan se izkaže, da so pobudniki in organizatorji le preračunljivi politiki, ki so z manifestacijo le opravičevali svojo eksistenco in spretno vrgli malo peska raji v oči. Izkaže se tudi, da so vsi opazili bednost samega dogajanja skupaj s preživelo populistično vsebino in rdečkarsko ikonografijo. Protest je bil , razen v očeh protagonistov, navadna farsa, bolj v škodo kot kakršnokoli korist.

Ko je kjerkoli govora o slovensko hrvaški meji, lahko tudi brez dvoma pričakujemo podobna mnenja. Nihče nima jajc , nihče ni sposoben. Zunanji minister, notranji minister, vlada, policija in vojska. Nesposobneži, da se jih dobri bog usmili. Z nami lahko dela vsak kakor se mu zahoče. Potem pa se najde nek cerkljanski bivši politik, še bolj bivši kmetijski pospeševalec in rajnki poslovnež in v stilu nogometnih navijaških skupin zažene celo reč od protesta na sporni točki na meji med dvema državama. V njihovi akciji kar mrgoli domoljubja in čustvenih besed. Vodje shoda se pogumno postavijo na okope in pozneje v svojih hripavih izjavah ne dopuščajo dvoma, da v svojem neoporečnem patriotizmu ne bi niti sekunde pomišljali, če bi bilo potrebno preliti bridko slovensko kri za tista dva hektara robidovega in akacijevega grmovja. Poguma in odločnosti, da ne moreš verjeti! Vendar pa (spet!!)……

Drugi dan se stvari spet začnejo kristalizirati. Vse skupaj je bila samo slaba, nekvalitetna burleska. Vse skupaj spada med predvolilne finte, ki bo itak mednje spadalo skoraj vse naslednje pol leta. Ves zanos , ves ta vehementno izražen patriotizem, vsa tako netipično slovenska borbenost…vse je bilo preprosto nič.

Da ne bi bilo pomote, nič od tega tudi meni ni bilo všeč. Bedno mi je bilo, ko je veliki delavski vodja v zmečkani odpeti srajci leporečil o delavskih krivicah in ni mi bilo všeč ko je svoj politični comeback gradil Marjanček na Dragonji. Ob gledanju takšnega dogajanja mi je celo tako nelagodno, da televizor ugasnem ali preklopim na drug program.

Vendar pa se mi ob navalu vseh teh kritik le poraja vprašanje : Kaj storiti in kako to izvesti? Ko me lepega dne preplavi nezadržna patriotska borbenost, kako naj problemu pristopim? Ali ne bi bilo mogoče dobro, da bi namesto vsesplošnega negodovanja najprej ob neaktivnosti potem pa še obvezno ob vsaki akciji, nekdo črno na belem napisal in podal narodu slovenskemu navodila kako se tej reči streže?!? Mogoče bi bila dovolj že strokovno izdelana zgibanka, mogoče brošurica! Jaz sem še najbolj naklonjen priročniku. Pravi pravcati knjigi, ki bi izčrpno podala jasna navodila in bi z njeno pomočjo zagotovo izbral pravo pot , ki ne bi bila niti sramotno bojazljiva niti burkaško bedna. Naslov? Brez dvoma ….KAKO PROTESTIRATI?