Arhiv avtorja
(po platntafovsko , ob dnevu državnosti )
Zadnje čase sem s v svojih zgodbicah spotaknil že ob marsikaj in zgodilo se je tudi, da me je moj dober prijatelj opozoril, da malo pa že tudi pretiravam. Čisto vse menda pa tudi ni čisto zanič. Popolnoma sem se strinjal in obljubil, da bom naslednjič obdelal nekaj lepega, nekaj pozitivnega, nekaj kar je našemu bivanju v prid in korist, kar je lepo in vredno. Ko sem razmišljal, kaj bi to bilo, sem se spomnil nanjo; SVOBODA.Svoboda je kot večina stvari neusmiljeno prevržena relativnosti. Tako kot na primer lasje - reativno malo je en las na glavi in relativno veliko je en las v juhi. Prav tako je z Njo: Če je svobode malo, je to vsem na očeh, če pa jo je veliko, to komaj kdo opazi.Lojze Novak je to občutil na svoji koži. Do svobode ni prišel na lahek način. Že kot majhnega mulca ga je neusmiljeno tlačil realsocializem s svojim enoumjem in revež je moral npr. vsak dan pred začetkom pouka z ostalimi sotrpini v zboru zrecitirati: ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ. Lojzetu se je zadeva takrat sicer zdela čisto kul, kot če bi skandirali npr. GIVE PEACE A CHANCE. ali pa POWER TO THE PEOPLE, le povedati si tega ni upal. Moramo pa že ločiti med diktaturo in svetlimi svobodnimi časi. Pozneje so ga hlapci režima sprejeli v pionirje, pa v mladince, moral je praznovati dneve mladosti, dneve republike in kuriti prvomajske kresove. V skladu z gnilo politiko je siromak šel tudi na nekaj delovnih brigad in tam izgubil nedolžnost in začel piti pivo. Pozneje ga je zloglasna JNA ( ki takrat ni bila posebno zloglasna) odvlekla nekam v Srbijo in ga doli držala eno leto. Okupirani Lojze se je zredil za petnajst kil, naredil je vozniško za kamion in iztrelil dva ali tri šuse (na strelišču seveda). Ko se je vrnil domov, se je zaposlil kot šofer in vozil špedicijo. Že takrat je vedel, da je treba takšni državi krasti, če hočemo kdaj videti svobodnejše dni. Pri vsaki furi je poskrbel tudi, da je v svojem žepu začutil kakšno marko. Uredil si je življenje, se oženil, le nje še od nikjer. Ko kar naenkrat poči. S svojim kamionom se je znašel ravno na barikadah in tako neposredno priboril tako težko pričakovano…….SVOBODO: Lojze si je oddahnil. Desetletja trpljenja in boja so se izplačala. Tu je, naša je.
“Žena,” je rekel “na pivo pojdem, svoboda je.” Babnica se je ravno takrat tudi počutila zelo svobodno in je zarobantila: “Prav nikamor ne pojdeš, boš kar doma!”
Lojzetu je vzelo sapo. Tri desetletja borbe so se mu odvila pred očmi. Kje je napaka? To že ne more biti to? Bil je res pretresen.
Tudi če naredimo moškemu rodu uslugo in predstavimo Lojzeta Novaka kot klenega korajžnega dedca, rezultat ne bo bistveno boljši. Pa poizkusimo:
Ko je Lojze to slišal, je prifural babi eno okoli ušes, da je reva mislila, da je peta po Merkaliju in odvihral v oštarijo. Tam se je v svoji svobodni jezi in hudi žeji naslonil na šank in praznil kozarce kot za stavo. Zraven se je pridušal, vsake toliko udaril po šanku in se drl: “Kdo bo mene, Lojzeta? A smo v svobodni državi ali ne, jebenti ??” Nihče mu ni oporekal, vse dokler ni objavil oštir, da je ura sto in naj počasi odvesla domov. “Kaaaj!?!”, ni mogel verjeti svojim ušesom in je vsled tega zagnal takšen hrup in kraval, da so zadevo pomirili šele policaji, ki so ga napotili domov in k sodnici za prekrške. Ves naslednji teden je Lojze porabil za ubijanje moralnega mačka, opravičevanje ženi, plačevanju kazni in razmišljanje o tej več kot čudni svobodi.
In spet smo tam. Spet lahko razmišljam o nepravilnostih in jih v nedogled sarkastično obdelujem. In spet bo kolega rekel, da pretiravam. Oprosti, prijatelj, moj namen je bil dober. Pa ne pretiravam, da veš. Ravno nasprotno! Preblag sem, dosti preblag. Tak sem verjetno zaradi svojih nesrečnih značajskih lastnosti. Resnica je, se bojim, še dosti bolj neprijetna. Čeprav vsi vemo da dar blaginje in svobodnega življenja zahtevata tudi kulturo in disciplino ljudi, kar pomeni tudi predpisane pešpoti in ograjene zelenice, se bojim, da je teh ograj vse več. Vse bolj stiskajo naš svobodni vrat. Bojim se pa tudi, da bo še slabše, spoštovani soljudje, še dosti slabše. Že v preteklosti sem pravil, da pričakujem uvedbo davka na promenadno žvižganje vaškega čudaka in obvezne kolkovane odjave vsake poginule kokoši ter evidenco nabranega in posebej konzumiranega regrata ampak to še zdaleč ni vse. Zadeva bo po mojem nekako v dvajsetih letih dosegla vrh. Takrat bo s pomočjo na vsakem koraku postavljenih kamer, senzorjev in sond dosežen popoln nadzor nad življenjem ljudi. Za piko na i bodo znanstveniki injicirali občanu pod kožo mikročip in nadzoru bo podvržen 24 ur na dan. Mogoče ga bo kontrolirati zjutraj, ko se bo mučil s svojo trdovratno stolico ali pa zvečer, ko se bo intimno približal ljubeči ženici.
In svoboda? Dali jo bomo med spomine.
Zato se, dragi soljudje, veselimo svobode, pa čeprav relativne. Glejmo jo s svetlejše plati. Za primer kako uživati svobodo sem pripravil recept, ki je plod trdega dela in preizkušen ter strokovno dokazano med boljšimi te vrste:
Najprej morate najti primeren prostor. Biti mora nekje v gozdu stran od naselij. Od tam se ne sme videti ne hiš, ne cest ali daljnovodov. Skratka, mora to biti zelo osamljen kraj.
S sabo lahko nesemo pijačo in tobak. (posebej priporočljivo za zasvojence). Tam najdemo parobek ali kaj podobnega za sedenje. Sedemo tako da imamo kolena narazen in višje od riti. Levo roko s komolcem naslonimo na levo koleno in vanjo položimo trudno, svobode potrebno glavo. Desno roko s komolcem naslonimo na desno koleno in v zrak dvignemo pest s čimbolj iztegnjenim sredincem, tako da dobimo splošno znano gesto.
Tako sedimo poljubno dolgo, če je mogoče ne manj kot pol ure. V tem času glava uživa za te čase relativno zelo veliko svobodo, iztegnjen sredinec pa lahko medtem mirne duše posvetimo komurkoli; sitni babi, splošni draginji, prometnemu policaju, pokvarjenemu šefu, manegerju ali svoji plači. Ni bistveno. Lep, svobodni pozdrav.
Dare
Crvena jabuka in Valeta
Aktualno 16.6. 2008
Če hodiš devet let v isto bajto z bolj ali manj istimi kolegi in te tam poučujejo vsa ta leta bolj ali manj isti učitelji, ja, potem je takrat ko to šolanje zaključiš to v tvojem življenju mejnik. Pa ne glede na to, da govorimo “zgolj” o osnovni šoli. Resda spomini na detajle in na prenekatera “večna” prijateljstva še prekmalu zbledijo in še bolj prekmalu v naših očeh takšni mejniki izgubijo tisto takratno velepomembnost ampak….
Ko je pred dobrim tednom sosed objavil post o koncertu v križankah, sem takoj dobil manjši preblisk, da Crvenu jabuku bi pa že lahko šel tudi jaz poslušat. Ni namreč ravno veliko bendov in umetnikov , ki bi zdrmale mojo zapečkarsko rit , da bi se odpravil na koncert. No, Jabuke so malo posebne. Sicer zame niso ravno no. 1 ,malo preveč popevkarsko zvenijo za mojo ostarelo rockersko dušo, vendar pa je to preprosto lepa muzika. Tudi njihov staž šteje že kar lepo število let. Ne ljubi se mi brskati po podatkih ampak stavil bi, da je Dirlija stara blizu 25 let.
Ko so v telovadnico vkorakale princeske in med njimi moja predzadnja valetarka, so mi bosanski poprockerji zašpilali v glavi balado o…….
…….šetaju Miskinovom djevojke ko vile……
Pojma nimam kaj je bilo tisti večer s koncertom. Ali je sploh bil?! Ali je bilo kaj ljudi!? Ali je kateri zmrznil ali se vsaj podhladil?! Pojma nimam! No, saj verjetno je jasno, da se koncerta nisem mogel udeležiti. Hčerkin praznik se je pač dogajal na isti dan. O prioritetah ne bi govoril.
Sama valeta je precej drugačna kot je bila tista, ki jo je imela moja generacija. Takrat smo bili nekako brez organizacije prepuščeni sami sebi in zadeva ni bila posebno imenitna. No , danes pa na ta dan zelo skrbno organizirajo pravi mali maturantski ples z vsemi pripadajočimi proglasitvami, govori in kulturno - zabavnim programom.
Crvene jabuke v bistvu nikoli nisem kaj prida poslušal, pač pa smo to muziko v preteklosti (in jo tudi danes) pogosto preigravali. Zato ker so to ,kot že rečeno, lepi povsod dobro sprejeti komadi pa še dokaj enostavni in zato primerni za mojo ligo!
Tako je valeta potekala naprej in po večerji se je začel uradni del , ki je pomenil predvsem podelitev spričeval in priznanj. Ko je Tina prinesla k mizi svoj pridelek, pet ali šest diplom in priznanje za odličen uspeh vseh devet let, sem od jabuke v trenutku dobil samo eno asociacijo….
……to mi radi, to mi radi….
Pozneje je nekaj učencev še nastopilo z glasbeno ali kakšno podobno točko. Tina je zaplesala svojo Hip - hop točko, ki jo sicer na tekmovanjih pleše v duetu. Gledal sem divji performans, ocene pred sabo in skozi možgane mi je zašpilala tista o….
………………Ti si mlada, lijepa i pametna……
Ko se je prijetna prireditev končala, je celo dogajanje postalo precej čustveno skupaj s obdarovanjem učiteljic in poslavljanjem drug od drugega. No, saj pravim…toliko skupnih let pač ni kar tako nekaj. Vzpostavijo se vezi, v mladih srčkih pa sploh…
…………..ima nešto od srca do srca, neka tanka nit…koja čini naše snove a ne da se dirati!
Valeta se je takrat počasi končevala in začeli smo se odpravljati. Otroci nam po pričakovanjih niso zapeli
………ostani, ostani još ove noči…
ampak so zbarantali, da so sami lahko ostali še dve ali tri ure. Stari pa domov. In spet sem se počutil kot na dosedanjih valetah, maturancih in podobnih zadevah, ko se mi je vedno zdelo, da gre vsaj delno tudi za moj uspeh, za pomembno stopničko….ja……Crvena Jabuka bo pa že počakala!
Konkreten primer
črkar 12.6. 2008
Preprostost in relativna nerazgledanost, oboje pa še v kombinaciji s pičlo formalno izobrazbo , vse to skupaj se mi ni nikoli zdelo isto kot neinteligentnost. Naš prijatelj Marinko je bil v mojih očeh vedno tipičen dokaz za to. Možakar je bil še kako bister in o vsem je vedel ravno toliko, da je dajal vtis, da ga pa res lahko povprašamo karkoli in na vsako témo z njim začnemo pogovor. Mogoče je bil na momente videti malo čudaški ampak jaz sem si to razlagal z njegovimi leti, saj se nekako vsak človek drži svojih modrosti, ko se njegov svet počasi oddaljuje od sveta novih generacij. In po večini se vsak otepa novotarij in vztraja pri vrednotah, ki so v njegovem prepričanju neprimerljivo boljše kot tiste nove , ki po njegovem stihijsko rušijo vse pred sabo.
Nikoli ni študiral velikih filozofij in političnih ved. Resda je velikokrat vzel v roke kakšen dokaj zahteven članek ali si ogledal TV oddajo, kjer so dohtarji razpravljali o modernih trendih in vizijah. Občasno je za kakšen izraz v članku celo poiskal prevod v slovarju tujk in se tako prebil skozi traktate in teorije. Omikane in modre ljudi je spoštoval a vedno z majhnim zadržkom. Zaradi teh zadržkov se je tu in tam kdaj tudi zmrdnil nad teoretiziranjem, zamahnil z roko in rekel: “Očitno gospodje sploh ne poznajo resničnih primerov!”
Ja, Marinko je stvari poznal na drugačen način. On je poznal za vsako stvar , kakor je pogosto sam rekel, “konkreten primer”. Svojo izkušnjo ali vsesplošno znan slučaj v njegovi bližnji okolici si je vtisnil v možgane in potrebni so bili trdni argumenti, da so spremenili njegovo stališče.
Pa se je kar zavedal, da takšno posploševanje zna včasih biti krivično, da en dogodek ne bi smel biti dovolj za sodbo. Tak slučaj so se mu zdeli, zgolj za primer, ljudje ki so bili v letih našega slavnega osamosvajanja izbrisani iz spiskov našega prebivalstva. V zadnjih časih je prišlo na dan precej usod oseb, ki so res po nedolžnem, po krivici in s strašno neprijetnimi posledicami trpeli zaradi nerazumljivih ukrepov naših bossov. Nekoliko neprijetno mu je bilo, ko se je spomnil kako jezen je bil na tiste ljudi. Pa še na tistega njihovega advokata zraven, ki se je tako repenčil, da noče individualne obravnave pa da hoče ogromne odškodnine pa kaj jaz vem kaj še vse je tip nakladal?!
Ja Marinko je v glavi imel Ibrahima, ki je dvaindevetdesetega mlatil s kriglom po šanku,, preklinjal našo slovensko mater, kazal iztegnjen sredinec in vpil kako njega pa že ne bomo kupili za šesto tolarjev!! Pozneje so ga vse težave zaradi njegovega domnevnega ponosa koštale precej več kot par sto tolarjev, za nameček pa si je še spremenil ime v Ivan, prevzel ženin priimek in zdaj kot “Slovenec” posmehljivo razlaga kakšno odškodnino mu bomo baje enkrat morali dati.
No, kljub vsemu , Marinko pač ni bil več prepričan ali je bila njegova jeza čisto na mestu.
Ko se je kdaj malo razpištolil zaradi našega zdravstva ali sodstva, seveda ni bil čisto nepoučen z dogajanji v omenjeni stroki, vendar se ni mogel otresti svojih izkušenj in nepristransko gledati na problematiko.
Predobro mu je ostalo zapisano v sivih celicah kakšne težave je imel zato, ker se je v lastni bajti branil nasilnega vlomilca, da bi še kdaj lahko spoštoval karkoli v zvezi s hišami “pravice”!
Tudi med dohtarji je vedel, da so požrtvovalni in nadpovprečno sposobni a kaj ko je vedno , ko je bilo govora o beli halji imel pred očmi tistega pocarja, ki ga je takrat , ko je imel hudo pljučnico in bi se lahko vse skupaj precej klavrno končalo, nadrl kot mulca, da je zaloputnil vrata in se šel sam zdravit domov. Očitno je padar imel bolj slab dan. Kričal je, da mu krade čas in da ima že tako same starine na svojem spisku in da ima do vrh glave te naše zahojene grape…o porkaduš, kako so se mu zdravniki zakisali tisti dan.
Posebno poglavje v debatah in razmišljanjih so Marinku predstavljale spremembe v njegovem delovnem okolju. Vsi dobro vemo kako je vse drugače v teh časih, kako drugačni so odnosi in pravila, kako se je svet , ki je bil nekoč tako njegov, dobesedno postavil na glavo. Ja, glede teh stvari je bil pa naš prijatelj še najbolj občutljiv.
In konkreten primer? Joj, na tone se mu jih je včasih motalo po glavi, ko je poslušal analize in blebetanja o tržnih zakonitostih , svetovnih trendih , globalizaciji in neizogibnih spremembah.
Ja, v teh slučajih se je pa počutil kdaj celo bolj pameten kot okravateni dohtarji. Seveda, ko so oni študirali svoje teoreme je on doživljal realnost. Medtem, ko nekdo razlaga lastninjenje in tranzicijo kot proces , kot logično posledico nečesa, takrat Marinka začrvičijo nekje po drobovju pravi spomini.
“Na svoje otroke moramo misliti!” je bil zanimiv slogan iz tistih dni. Skupaj s še nekaj izreki in tudi kakšno prikrito grožnjo je bila taka parola v tistih časih dovolj , da so delavci v nekem kolektivnem zanosu in udarniškem duhu pristali na kakšno zanimivo zadevo. Ena takšnih, ki se je kovači pogosto spomnijo , ko govorijo o svoji nategnjeni generaciji je tista, ko so namenili preko trideset sobot in novoletni dobiček za nakup par apartmajev v nekem istrskem kraju. Trideset sobot! Cel kolektiv! Pozneje so sicer nekateri prišli celo do enotedenskega letovanja tam dol, dokler se iznenada ni razvedelo, da so apartmaji zasebna last in še celo to, da ni pametno kaj prida spraševati o tem! Ja, to se je zdel Marinku pa res dober primer!!
Na zelo podoben način so se delavci “prostovoljno “ odločili za nakup in obnovo objekta za poslovne goste tovarne, za predstavitve in protokol. “Ja no, če že ne gre drugače!”, so takrat mirno pristali in nekaj let pozneje v cajtengu bedasto gledali v članek , kjer so bili navedeni nekateri ljudje iz vodstva kot osebni lastniki posestva in objekta.
“Kdaj smo pa to podpisali?!” je z namerno bedastim izrazom spraševal sodelavce kovač Marinko
“Saj so nam govorili ‘za svoje otroke’, samo mi nismo razumeli, da mislijo to dobesedno samo za svoje” je delček svojega cinizma prispeval kolega Lojze.
Ja, na takšni osnovi je Marinko gradil svoje mnenje o gospodih direktorjih in menedžerjih. Pa čeprav so bili nekateri tudi prijetni gospodje. Večina njih je bila resnici na ljubo prijazna naučeno in ponarejeno . Tistih ni maral niti slučajno. Nekateri pa zares niso mogli skriti svoje vzvišene arogance. Takšen je bil tudi njegov otroški prijatelj Rupert, ki ga že veliko let niti slučajno noče več poznati. Takšni tipi se ne znajo znebiti obnašanja pri katerem dajejo “navadnemu” človeku občutek, da je kupček čisto navadnega dreka.
Zaradi takšnih se Marinko ni posebno obremenjeval. Imel jih je za neinteligentne primitivce.
“In če se že do mene tako vedejo” si je mislil, ” je to verjetno tako zaradi kakšnega konkretnega primera!”
Ko je šla Vest na izlet
črkar 8.6. 2008
Utrujena postarana Vest ni bila več tista kot pred leti. Pozabljiva je postala in neokretna. Pogosto je zanemarila svoje delo še bolj pa doslednost in red, ki ji je bil včasih pri srcu. Še največkrat je ob večerih na hitro preletela nekaj strani v svojih bukvah in se potem odločila kaj storiti. Tako ji je tistega samotnega večera pozornost pritegnil Majhen kraj. Zanemarjen se ji je zdel in zapostavljen. Kaj hitro se je v svoji stari, modri glavi odločila, da pojde ob zori na pot. Na robcu si je še napravila velik vozel in odšla spat.
V sivi, nevpadljivi obleki je zjutraj vzela pot pod noge. Tiho in neopaženo, kakor je stara gospa tudi želela, je prišla v mesto. Proti glavnemu trgu se je namenila. Tam je pogledala levo in desno in se kar hitro odločila. “Sodnika obiščem!”, si je zamrmrala.
V hiši pravice se je kar trlo ljudi. Sedeli so na klopeh in stali ob stenah hodnika. Nekateri so se tiho pogovarjali, nekateri so bolščali nekam predse, tretji spet sami pri sebi mrmrali in preklinjali. Brez težav je Vest vstopila v sodno dvorano. Skrila se je za veliko in težko omaro in čakala. Sodnika, ki je z vso svojo visokostjo sedel na svojem častnem tronu in milo rečeno dremal, ma kaj dremal, spal je kot ubit in zraven smrčal kot hlapon, da so mu bakreno rdeča lica z alkoholnim vzorcem tankih črt sunkovito potresavala v njegovem enakomernem spalnem ritmu je takrat nekaj izstrelilo iz njegovih sanj. Zmedeno in skorajda panično je planil pokonci. Gledal je okoli sebe in tuhtal kaj se dogaja.
“Sodni sluga!, Sodni sluga!”, je začel ihtavo kričati. Sluga je pritekel in ravno tako zmedeno gledal histeričnega gospoda. “Kaj se dogaja?”, je kričal sodnik, “Kje so stranke, zakaj ni razprav, kaj se dogaja”? Ker sluga v svojem presenečenju le ni mogel izdaviti nobene pametne, je prestrašeni delitelj pravice sam planil k omari, za katero se je skrival tajni prišlek, izvlekel ogromne bukve in začel premetavati strani. Še bolj razrvan in besen je odprl glavna vrata in v nasprotju s svojo visokostjo zmečkan in rdečeličen planil med presenečene stranke sodišča. Z grozo je opazoval to nesrečno množico. Ljudi, ki so že deset ali več let čakali na svojo pravico. Apatične in obupane je vprašal: “Kaj za božjo voljo delate tukaj?” Odgovorili so tiho, brezbarvno a v en glas: “Čakamo!” “Koliko pa?”, je že tiše vprašal in pogledal starega možica, ki je zgrbljen sedel na klopi ob vratih. Pred leti sta z ženo želela, da se jima vrne pravica do steze, po kateri bi vozila kozo na pašo. “Saj jaz ne bi več hodil, če ne bi dobival vaših pozivov.”, je hripavo pojamraj stari mož ” Žena je že davno umrla, sosed, ki je nama nagajal tudi. Crknila je še koza in tudi jaz se ne počutim dobro. Ja, veste, je pa kar petnajst let od tega!”
Sodnik se je opotekel nazaj do svojega prestola naslonil glavo na roke in čisto tiho hlipal.
Vest se je pobalinsko hihitala in na skrivaj zapustila sodišče. Šla je le malo dalje po ulici in zavila v mestno bolnišnico.
Prvi vtis je bil močno podoben tistemu ob prejšnjem obisku. Predvsem je bilo vsepovsod polno ljudi. Nekateri so slabovoljno zrli predse, nekateri so se držali za glavo ali razboleli ud, spet tretji so kinkali ali živčno hodili po hodniku. Vest je smuknila v ordinacijo. Dohtar je sedél za mizo v zakajeni ordinaciji, kadil verjetno že deseto ali petnajsto cigareto ta dan in razmišljal o vsemogočih zadevah, le o mnogobrojnih pacientih pred vrati ne. Po glavi so se mu motale misli o novem avtu, mladih medicinskih sestrah, hišici na morju. In vse to v kombinaciji s petdesetimi dnevi dopusta in polmiljonsko colengo…ja lepe misli.
Dohtar je stresel z glavo in pogledal okoli sebe. Svoje razmišljanje je na hitro skril nekam v čisto zadnji, najtemnejši del možganov in planil pokonci.
“Sestra, sestra!”, se je zadrl, da se je zadnji zlog izgubil v hripavem grlu. “Kaj se dogaja? Zakaj ne zdravim ljudi? Zakaj ne operiram?” Sestra je zmedeno gledala šefa, ki se je vedel maksimalno nenavadno. “Saj ste danes že operiral enega!” , je polglasno dejala. “Enega! Zakaj pa ne pet ali deset, zaboga??”
“Ja, gospod doktor, deset jih boste operirali popoldne v svoji zasebni ordinaciji! Tako se to pri nas dela.” Dohtar je sestro gledal s presunljivo izbuljenimi očmi. Stiskalo ga je pri srcu in v grlu ga je peklo. “Aja”, je še dodala sestra “pa štrajkate tudi”. Dohtar je še bolj izbulil pogled. “Ker ste slabo plačani in preobremenjeni”, je še dodala prej kot se je zdravnik obupan sesedel nazaj na svoj stol, si pritisnil stetoskop na srce, poslušal svoj utrip in tiho ječal.
Vest je naravnost uživala.
Od dohtarja se je napotila do najbližje tovarne. Delavce v kovačiji in za tekočimi trakovi, kot tudi tiste, ki so nerazumljivo postavali pred glavnim vhodom je potuhnjeno obšla in se povzpel po hodniku do glavne razkošne pisarne. Mimo sprejemne predsobe in mlade bohotno grajene tajnice se je zlahka prikradla. Skrila se je kar pod široko, težko mizo, na kateri je poleg računalnika imelo prostor nekaj kosov dragocenega kitajskega posodja, starinski kipec, slika ženske z otrokom in dve sezuti s prsti migajoči nogi. Njun lastnik je kadil debelo cigaro in se naslajal ob številkah, ki so se nenavadno hitro menjavale na ekranu. Očitno so se ta dan vedle gospodu po volji. Vsake toliko ga je zmotil telefon in z večino klicev je opravil, ne glede na nujnost, kar tako na hitro. Gospod je bil namreč maneger.
Kako je v naslednjem trenutku spremenil svoje obnašanje bi morali videti. Ni vedel kaj storiti prej. Z eno roko je ugašal cigaro, z drugo obuval čevlje. Skoraj istočasno je izklapljal računalnik in hkrati panično klical tajnico.
“Marija, za božjo voljo! Kaj se dogaja?”. Veliki boss je skorajda hlipal. “Kaj so tiste številke, kaj je s tistimi ljudmi pred tovarno, kakšna je ta pisarna? Kje so moji kolegi?”
Marija je stežka prišla do besede. Direktorjeva vprašanja so se brez predaha in reda vsipala iz prestrašenih ust.
“Številke so od podjetja, ki smo ga ravnokar ustanovili. Prejšnje oddelke smo po stečaju poceni kupili in preimenovali! ” Tajnica je po šolsko, monotono recitirala. “Pa ljudje pred tovarno? Lojzeta vidim med njimi pa Marinka. Od nekdaj so že zaposleni tukaj.” “Ja, veste ” Marija je bila že nekoliko bolj korajžna “njih smo pa odpustili. Preveč jih je bilo in ukazali ste dajati na spiske tiste starejše, menda manj produktivne. Nekaj podobnega je tudi z vašimi kolegi. Zanje ste rekli, da ne spadajo v vašo vizijo.”
Maneger se je sesedel nazaj v svoj fotelj se zazrl predse takoj zatem pa planil pokonci začel vse vprek klicati direktorje in šefe po tovarni, deliti čudne ukaze in vabiti protestnike izpred tovarne na kavo in pogovor. Vest je tovarno, ki je dajala vtis cirkusa, na hitro zapustila.
Vedela je, da se njen terenski delavnik približuje koncu. Na svoji poti se je ustavila le še v veliki hiši, kjer je sedela na svojih foteljih skupina očitno zelo pomembnih mož. Menjavali so se na govorniškem odru, kjer so robantili ali rotili, se drli ali jamrali. Včasih so napadli kakšnega nasprotnika, da bi človek pomislil, da sta tipa smrtna sovražnika, četrt ure pozneje pa sta v preddverju skupaj srkala iz ozkih kozarcev in debatirala o brhkih mladenkah in nogometu. Spet drugič so se govorniki z vsem srcem zavzemali za preproste ljudi in v svojem žaru skoraj spustili solzo ali dve. Očitno so se potolažili šele potem ko so se po blebetalnem popoldnevu usedli v svoje desetmilijonske limuzine in se odpeljali v svoje vile in posestva.
Ta dan se je slika spremenila. Ampak tukaj ni bilo panike. Ni bilo kričanja ali kopice vprašanj. Le nekaj se je zgodilo: Gospodje so čisto popolnoma utihnili. Le predsedujoči jih je vsake toliko povabil k razpravi, drugače je bilo v dvorani tiho kot na pogrebu. Nekaj je gospodi vzelo dar sprenevedanja in smisel za gledališko igro. In brez tega so še pred trenutki gobezdavi retoriki ostali brez sleherne besede.
Vest je kar hitro odšla iz mučno tihega prostora. Dan, ki ga je preživela je bil zabaven in zanimiv a Vest je poleg utrujenosti mučila še zelo velika skrb. Vedela je, da je v teh krajih čaka še veliko dela, če hoče doseči trajnejši uspeh. Ta današnja avantura že jutri ne bo več imela učinka. Ravno zaradi teh skrbi je pohitela proti domu in se brez predaha usedla za svoje bukve. Očitno je bilo, da je Mali kraj naredil nanjo velik vtis.
Začela je mrzlično računati in tehtati novospoznana dejstva. Obračala je strani v težki, debeli knjig in primerjala podatke med sabo. Z namrščenim čelom, si je beležila ugotovitve. Zdelo se je, da je nekajkrat začela znova in očitno je bilo, da vedno brez uspeha. Takrat pa je stara gospa obupala. Zavzdihnila je nad svojim neuspehom in ihtavo pomočila gosje pero do polovice v črno tinto. Čez Mali kraj je napravila debel masten križ.
“Ne bo šlo”, je rekla “očitno so že predolgo brez vsake vesti!”
Mogoče bi bilo pametno dati moji nocojšnji objavi malo drugačen naslov. Saj ne , da ne bi bilo govora o travi, vendar zna biti, da bo kakšen zablodeli klik menil, da gre za kaj drugega z istim imenom. Ne, gre za čisto navadno travo, takšno ki v maju z nesluteno ihto rine iz ogretih in s pomladnim dežjem zalitih bregov, da bi z zadostno mero potrpežljivosti s prostim očesom zagotovo videli kako raste.
Nekateri menda tudi slišijo travo rast ampak to je valjda neka metafora za neka posebna občutja.
No, jaz danes nimam namena biti posebno liričen. Saj ne , da me ukvarjanje z našim rančem ne bi pogosto inspiriralo za kaj bolj razmišljujočega, ampak včasih sem kakšen večer zares nekoliko preveč utrujen, da bi svoje morebitne navdihe zlival v blog. Ko se kdaj tega lotim v takšnem stanju, se mi vse skupaj nikamor ne spelje, delam tipkarske napake in slejkoprej vse skupaj preložim na jutri.
Danes pa sem se odločil, da bom omenil zelo konkretno zadevo. To bo, kot že rečeno trava, bolj natančno košnja trave. Travinje je namreč zelo zanimiva zadeva. neverjetno dolgo in pogosto prenaša neusmiljeno torturo, rezanje, sežiganje in še kaj bi se našlo. Vendar pa senožeti okoli nas vedno znova ozelenijo in polepšajo naš razgled.
Vzrokov za košnjo je lahko tudi več. Glavni je seveda pridelava krme, da imajo pač kravice , ovčke in podobna bitja kaj jesti
Drugi pogost motiv je ta, da polepšamo svojo okolico. Nepokošena trava se posuši v neugledno slamo, ki do naslednje sezone gnije in smeti novonastalo travico.
Potem so tu še razne državne subvencije, pa še to lahko omenimo, da morajo tereni biti pokošeni zaradi praktičnosti. Na primer zato, da lahko jeseni pobiramo sadje pod drevesi. Ali pa, da lahko na travi igramo nogomet.
Za to opravilo imamo na voljo kar nekaj priprav. Prvo velja omeniti najstarejšo še ohranjeno in še vedno uporabljano zadevo. Ta ima veliko dobrih lastnosti. Gre za orodje, ki se z njim ob pravilni uporabi ne utrudimo ravno na »smrt«. Poleg tega pa je v kosi polno nostalgije. Kosec je bil pred desetletji cenjen in spoštovan delavec, sama košnja pa dogodek, ki se ga zdaj marsikje trudijo vsaj približno obuditi na raznih etnoloških dnevih in tekmovanjih. Pravo podobo, ko je deset ali več koscev že takoj ob jutranjem svitu začelo z delom, zvoka klepačev,ki so ostrili rezila, brusačev, ki so kot dobro natrenirana plesna skupina vsi hkrati z rutinskimi gibi obdelovali svoje kose, malih mulčkov, ki so se kregali kdo bo dedcem nosil vodo, ja pravo podobo lahko izvemo kvečjemu iz pripovedi starih očancev!
Novodobni nadomestek je nahrbtna oziroma bočna motorna kosa. Travo reže s pomočjo jeklenega rezila ali plastične vrvice. Za isto delo bi navadno koso laksarica zelo težko nadomestila. Ne znam si predstavljati, da bi to ropotalo gonil pol dneva. Poleg tega oddaja precej toplote in tudi nekaj neprijetnih vibracij. Pri delu moramo biti zaščiteni in primerno oblečeni. Prednost pred koso je vsekakor ta, da je ne poškoduje vsak kamen ali robida in , da je ni treba klepati in stalno brusiti. To pa so tudi spretnosti , ki jih po večini ne obvladamo več.
Za pravo košnjo v teh časih potrebujemo prave kosilnice. Mercedes med temi stroji se imenuje BCS (beri bečees). V zadnjih letih so ti stroji tehnično zelo napredovali, vendar pa po naših bregovih, posebno pri takšnih kmetičih , kot sem sam, še vedno videvamo veliko trideset, štirideset let starih strojev. To seveda tudi dokazuje, da gre za res kvalitetne materiale in izdelavo. Prednost pred primitivnimi pripravami je seveda ta, da nadomesti vseh tistih deset koscev, ki sem jih omenil in jih , kakopak, na kmetijah ni več na razpolago. Konec šestdesteih je bil nakup takšnega stroja pravi podvig in prve so kupovali kot vaške, kolektivno. Tiste kosilnice so se v poletnih mesecih ustavile dobesedno samo ponoči. Menda so celo med kosilom kosca zamenjali, da stroj ni stal. Pa vendar tudi tiste prve BCS še nekatere delajo. Res dobra tehnika! To je pa tudi edina prednost bečeeske , saj je košnja za tistega edinega, ki je še ostal postala muka in mora. Posebno seveda če gre za gorske terene. Ta stroj mirne duše imenujem »mučilna priprava« , naprava za lomljenje rok in trganje kit. Poleg teh učinkov stroj kosca ves čas uporabe tudi »prijazno« greje s svojimi petdesetimi ali več stopinjami. No , ko zadevo gonim štiri ure, lahko rečem , da nisem več …kako naj rečem…za nikamor več!
Tudi grabljic ni več ravno na ostajanje, zato je treba imeti vsaj za večje površine tudi motorne grablje. Ta stroj z drugačnim priključkom tudi lahko spremenim v kosilnico.
Za konec je tu še vrtna kosilnica. To je prijaznejši strojček za manjše površine. Z redno uporabo uredimo zelo lepo trato na svojih vrtovih.
Kot že rečeno, mi takšne stvari, kot so fizična, kmečka dela pogosto dajo kakšen navdihec, ampak danes sem se pa prav dobro počutil biti malo tehnično suhoparen. Objavilo se mi bo zjutraj, jaz pa od vseh teh košenj potrebujem nič drugega kot počitek Gudnajt!
Večkrat sem že kje prebral ali od kakšnega pametnega osebka slišal kako se delimo ljudje na dve skupini. V mislih so modreci imeli predvsem delitev na tiste bolj gospodovalne in na tiste, ki so na lestvicah bolj nekje spodaj. Kakšenkrat je bila zadeva definirana bolj strokovno in je bilo govora o dominantnih ljudeh in tistih, ki so jim podvrženi in tako eni kot drugi so bili do potankosti opisani in obrazloženi. Tu in tam sem kdaj slišal kakšno bolj pesniško , metaforično delitev. Takrat je bilo govora o lovcih in plenu ali kakšni podobni globoki primerjavi. Seveda je bilo v vsakem primeru vsaj načelno popolnoma jasno o čem teče beseda. Sam sem si te stvari nedvoumno razložil s pojavom ukazovanja. Nekdo pač zna deliti ukaze, drugi pa jih morajo poslušati.Seveda to ni vedno tako enostavno. Marsikdaj ukaze delijo ljudje, ki za kaj takega niso usposobljeni ali pa so preprosto preveč butasti. Ko potem vse težje stojijo za omenjenimi svojimi ukazi, rešujejo svoje zagate tako, da poudarjajo svoj vzvišeni položaj in udrihajo po ljudeh okoli sebe. V naših krajih imajo za takšne modele ljudje zelo primerno modrost : “Komando mu daj pa boš videl kakšen člov’k je!”
Kdor je prebral nekaj mojih pisarij s podobnimi tematikami, si lahko o meni ustvari mnenje, da imam vse kar je šefovskega močno v želodcu. Začuda vam lahko zagotovim, da temu niti slučajno ni tako. Do sposobnih ljudi na pravem mestu čutim čisto dovolj spoštovanja. Tudi če mi kateri kdaj poviša pritisk, se kasneje velikokrat sprijaznim, da menda ni imel prav veliko izbire, da pač tudi on greši, da ga pritiskajo od zgoraj ali kaj podobnega. Tako na to gledam predvsem zaradi tega, ker dobro vem kako težko zna biti njihovo delo.
Sicer pa moram še enkrat ponoviti, da tako sprejemam sposobne ljudi, ne tistih, ki že drugi dan po sprejemu strašne funkcije govorijo o celem fabriškem procesu v izključno prvi osebi in pazljivo izbirajo srečneže, ki so vredni, da jih pozdravijo, ko jih srečajo v svojem proizvodnem carstvu.
Ko sem bil sam šef dvajsetim dedcem na štancariji sem s svojo funkcijo propadel na celi črti in to vsaj zaradi dveh stvari. Prva je bila bolj simboličnega pomena. Če se mi je na primer zgodilo, da me je v oštariji ali kjerkoli pač že kdo vprašal kaj sicer delam, takrat sem vedno nekaj mencal. Pa da nekaj rihtam, pa da štancarjem šihte pišem , pa da….sranje totalno. Niti na kraj pameti mi ni padlo da bi se junaško izprsil , se dvignil na prste in jasno in glasno, tako da bi poleg njega slišali še vsi ostali v radiusu pol vasi, izjavil da sem ŠEF! Ja , to je bila prva fatalna napaka.
Druga, bolj praktična in še za eno številko bolj usodna pa se tiče ravno današnje teme. Decom nisem znal lepo brezkompromisno ukazati. Ti delaj to, ti to in ti to! Konec, pika! Ne nič takega nisem govoril. Vedno so bile zraven prijazne in nepotrebne besede: “ Ali bi? Pa samo danes! Se ravno mudi, pa bi mogoče…..!” Če sem se kdaj odločil, da bom res neomajen, sem si v glavi sestavil cel scenarij in še ko sem šel proti tipu, ki bi mu moral ukazati manj priljubljeno opravilo, sem v glavi ponavljal besede, ki sem si jih zamislil. In potem je tip, še preden sem do konca povedal, začel nekomu psovati cel spisek ženskih sorodnic in pljuvati po tleh in že sva nekaj barantala. Ja, to ni bil ukaz, da bi ga pisali ravno z veliko začetnico.
Uradno sem zamenjal delo zaradi nekih zdravstvenih zadev, neuradno pa, med nami, je ravno v zgornjih vrsticah vse dovolj natančno opisano!!
Zatorej so me k temu razmišljanju navedli ljudje, ki so ukazovanje obvladali do potankosti in niso dovolili ne čustvom, ne občutkom, da bi jih zmotili v tem njihovem delu. Ne bi spet vlačil iz zgodovine Stalina in njegovih ukazov, niti ne bi razglabljal o paraoficirju, ki je brez zadržkov ukazal, da v Srebrenici “niti kokoš ne sme ostati živa!” Ne, takšnih stvari ne bi obujal. V zgodovino se mi ne ljubi vračati!
Sem pa te dni poslušal novice o ljudeh nekje v Aziji. Preko dva milijona prebivalcev v nam povečini ne posebno znani državi potrebuje pomoč. Nekaterim je edino od vsega ostalo, da do riti v rjavi brozgi med plavajočimi trupli čakajo, da umrejo od lakote , črevesnih bolezni ali, da jih zalije še kakšen meter višja voda.
Druga varianta bi bila, da v državo v čimkrajšem času spustijo delavce združenih narodov, rdečega križa , humanitarnih organizacij in raznih prostovoljcev, ki bi pripeljali vsaj najnujnejše potrebščine in zdravila. Ljudem bi pomagali, da se vsaj za silo postavijo na noge in mogoče zagledajo nekaj svetlega v črni temi, ki jih je objela.
Pa pride general in izda ukaz:” V mojo državo pa že ne smete!!!” O njegovih motivih in razlogih ne bom modroval.
No, zdaj pa, spoštovani, naredimo majhno primerjavo. “Šef” Dare , ki ga je s tira spravilo že prgišče srbijanskih kletvic ali general Than Shwe, ki se mu ni niti slučajno zatresla roka, ko je podpisal smrt tisočev svojih ljudi.
Temu se pa že lahko reče ukaz!!!
“A veš kaj sem si izbral za stavek dneva?” , sem vprašal sodelavca. Očitno ni nič vedel o tem, da bi sploh potekal kakšen izbor in me je gledal vprašujoče zmedeno.“Komaj sem se oglasil, sem že vedel da bi bilo bolje če bi bil tiho”Otresel je na kratko z glavo, tako kot to počnemo, kadar nam nekdo pravi stvari, ki o niti slučajno ne vemo kaj naj bi pomenile. Ker ni kazal znakov , da bi bilo njegovo razumevanje mojih besed na dobri poti, sem kar sam nadaljeval.“Ja to, to je stavek dneva! A je to kaj čudnega , če sem si pač to izbral?!” Še prej kot sem vprašal do konca je možakar že prikimaval. Čudno se mu je zdelo!
Včasih sem pač nekoliko zgovoren in če mi ravno takrat padajo na pamet hecne stvari, so rezultati seveda hecni. S tem je treba biti previden. Če se nam to dogaja prepogosto, se rado zgodi, da tudi takrat ,ko bomo kakšen pogovor zastavili resno in bomo res želeli povedati pomembne stvari, ne bomo naleteli na občutek, da nas kdo resno tudi jemlje. Tega se je treba paziti. In paziti se je treba tudi tega, da bi se nam zdelo samoumevno, da ljudje kljub nihanju našega nivoja sami vedo, kdaj nam pamet deluje tako kot je treba in kdaj le izbira stavke dneva!
Tako imam zadnje čase občutek, da sem nekoliko neuspešen glede tega kaj točno mislim s stvarmi, ki jih pripovedujem. Zdi se mi, da se me počasi oprijemlje glas jamravca, tistega ki z ničemer ni zadovoljen! Moje proletarske zgodbice me postavljajo v vlogo tistega , ki se počuti žrtev, tistega ki bi se na barikadah drl kot strgan jesihar in deval v nič delodajalske gnide, zaničeval bogataše in s pesniškimi parolami opisoval svojo bedno revščino.
Glede na to, da jaz kaj takega še zdaleč nisem, se seveda takih oznak začnem braniti. In , glej ga šmenta, kakor nisem uspel pokazati, da o nepravilnostih nimam tako strašno radikalnih stališč , mi ravno tako tudi v svoji obrambi ni ratalo prikazati sebe kot zelo vsakdanjega človeka. Nasprotna slika je bila ravno tako pretirana. Ko sem jo ponovno pogledal in zraven še pripadajoče odzive, se mi je zazdela podobna besedilu narodnozabavne pesmi.
Zato moram biti previden. Te dni sem precej poslušal, razmišljal in tudi z omizjem prežvečil pojav revščine pri nas. Tukaj zdaj pride na vrsto moja previdnost. Spomnim se , da sem pred časom objavil zapis o tem, ali je naša hrana draga ali ne. Nenavadno nejevoljno so takrat reagirali nekateri komentatorji. Zato moram tokrat poudariti, da moji in naši izsledki zajemajo bolj lokalno prebivalstvo. Pogled izza naše mize ne nese posebno daleč. Seveda nam je jasno, da imajo ljudje v nekaterih krajih veliko več težav in tudi, da pogosto kakšnemu nesrečniku življenje zares obrne hrbet . Glede takšnih ljudi v stiski se zares ne maramo delati pametne.
Vendar pa…podatek, da je kar tretjina Slovencev pod pragom revščine, ta je pa kar huda. Dve mizi stran so dedci ulovili na uho o čem govorimo in zečeli so nekaj vpiti o mleku in čebeljih pridelkih. Zvedeli smo, da bo ta država zdržala maksimalno še dve leti in nekaj o krvavih revolucijah.
Možakarji so se potolažili in mi smo s svojim realnim pristopom nadaljevali debato. Dognali smo , da nekatere stvari pa res gredo navzdol. Vsi smo se strinjali, da so storitve postale pa res drage. Kako tega ne bi vedeli? Z eno izjemo je bil vsak član družbe lastnik bajte ali stanovanja. To pa je treba vzdrževati, jebenti! In pred vsako bajto sta dva avta. Tukaj ne bi zgubljal besed, kako se nam draži bencin. Polno takšnih stvari smo navrgli. Na momente smo govorili drug čez drugega in ni kazalo, da bi dileme znali spraviti na skupni imenovalec.
Vendar pa sta za povzetek vendarle obveljali dve ugotovitvi! Prva je bila ta, da so zadeve še kolikortoliko znosne, dokler lahko o njih razpravljamo za gostilniškimi omizji. Druga pa je bila nedvomno, da pri nas imamo reveže. Veliko revežev. (Med njimi so sicer tudi takšni, ki imajo zelo veliko denarja, vendar o njih danes za čuda nismo veliko govorili.)
Definirali pa smo najbolj kronični in najmnožičnejši pojav reveža pri nas. Poimenovali smo ga “slovenski revež”!
Slovenski revež je človek, ki je delal v fabriki že v državi, ki je bila tukaj pred našo drago Slovenijo. V tistih časih je zaslužil tristopetdeset nemških mark in je imel socialno stanovanje. Šef ga je vedno znova znal motivirati in vzpodbujati. Pri tem je spretno uporabljal optimistične besede, ki so dajale logično upanje na boljše čase zanj in njegove otroke. “Še malo zdržimo , še malo se potrudimo, skupaj bomo uspeli….!” so le nekatere izmed ustaljenih besednih zvez za ta namen. No in temu slovenskemu revežu se je kasneje zgodila samostojnost, vse “naše” je čez noč postalo “njihovo” ali celo “njegovo”. Zgodili so se menedžerji, tajkuni in Šroti! Delavec pa je delal naprej. Iz borca za boljšo prihodnost se je spremenil v strošek in nujno zlo. No , in ravno temu istemu delavcu se je približal v petek konec šihta delovodja. Razvoj dogodkov je hotel, da je bil to isti šef, kot mu je v socializmu dvigoval moralo. Prišel mu je povedati, da bo moral v soboto tudi priti. Sicer nadur ne plačajo, ker je malo kriza, samo je On rekel, da je obvezno pa še nekaj stavkov se je držalo skupaj kot na pamet naučena štrena. Delavec, ne preveč mlad in ne posebno zdrav možak, je hotel ugovarjati. Hotel je pojamrati, da ga bolijo zdelani udi, da bi bil rad konec tedna malo s familijo in , da ima že preveč dodelanih ur, zastonj pa že ne…..
“Še malo zdržimo , še malo se potrudimo, skupaj bomo uspeli….!” je takrat šef iz naftalina potegnil tiste besede, ki so bile tako uspešne v nekih davnih časih.
Ko je delavec slišal njegovo govorjenje, so mravljinci preplavili njegovo telo, roke so se mu zatresle in kri mu je butnila v glavo. Imelo ga je, da bi tipa z rorom vžgal po njegovi pokvarjeni glavi in mu za nameček še zlomil rebro ali dva.
Vendar pa….delavec je pokimal in šefa ubogal!
To , vidite je slovenski revež!
Okoli navdiha in njegovega trenutnega stanja je govora v vsaj polovici postov. Žrtve neugodnih razmer pehá v trenutno slabo voljo. Jaz sem razmišljal , da o tem ne bi danes. Jaz navdiha danes nisem niti videl. Niti mimo mene ni šel! Ali da bi vsaj pridišalo po njem okoli kakšnega vogala. Ne, niti to ne.
Pridejo časi, ko mi zgledajo še ure raztresene po dnevu . Če ne bi imel agonično težkega vstajanja v zgodnjih jutrih in bi po tem vedel, da je ura rana, (zlata ura je lahko za vas , zame je…ma ja…..pustimo to! ) bi se mogoče zjutraj pred šihtom, posebno zdaj , ko poletni čas že rano razsvetli dvorišče, nemočno in zaman spraševal kaj se dogaja in kateri čas dneva je tako neprijazen z mano.
Od vseh nesnag na svetu, tisti kosi ki me čakajo zloženi pred stružnico, mrzli, mokri in težki kot so, ne bi smeli biti najhujši. Ampak, jaz si v takšnih jutrih, ko še med pavzami ne spregledam dobro in mi še na pamet ne pade da bi šel pred fabriko na zrak. Tam je hladno in nekaj prši iz ostankov uscanih meglic. Kaj sem že hotel…aja… takrat si jaz ne morem prav zlahka predstavljati bolj nemarnega gnusa!
Neka železna srajca na meni se vsaj na videz energično spopade s tisto ropotijo in tiste ure potem minejo, ne ozirajo se na to, da so v mojem urniku pomešane in razmetane kot otroška soba prej kot pol ure grozim in četrt ure obljubljam.
A nič se ne spelje po željah in načrtih. Ja, v resnici bi bilo pametno pozabiti na kakršnekoli načrte. Zaspan sem in utrujen. Kolega u fabriki je imel pogosto veselje računati koliko kilogramov preloži v šihtu. Številka se je vedno zdela nerazumno velika. Ja, pa tip ni pomislil, da je zadeva pretuhtano porazdeljena preko celega dneva in da je vse zračunano na maksimum odraslega deca. Ste mislili, da bom napisal normalnega?? Ne, ne , to pa ne. Zaželjen in iskan je drugačen profil. Močnih udov, širokih pleč in čimbolj prazne glave.Mater, spet kompliciram. Hotel sem le reči , da sem zdelan že po polovici dneva brez inspiracije in da bi mi tudi urica dremanja prišla nemalo prav.Pa se mi zdi urice škoda. Ne vem kaj si mislim, da bom potegnil iz nje , če bo budna. Namesto spanja tako le medlim nekaj minut na kavču potem pa odskočim in se napotim nečemu pomembnemu naproti. Pomembnemu pravim zato, ker je očitno bolj važno kot dve uri smrčanja, ki mi potem daje občutek, da sem zapravil cel dan. O tem pozneje razmišljam še pol noči, ko zaradi tistih pregrešnih dveh ur ne morem zaspati, niti slučajno.
In hitim obiskati svoje omizje. V hramu ni nikogar. Deklica za šankom le skomigne in nadaljuje s telefoniranjem. Na rezervni lokaciji eden mojih ravno odhaja! Počutim se kot Balašević v ulici Jovana Cvijića.
Zadnji up za pletenje socialnih stikov mi le pomaha skozi okno avtomobila.Za mizami pa le neki novi klinci!
Že skoraj celo popoldne je šlo. Mogoče bi uspel vsaj nekaj narediti. Spomnil sem nekaj stvari iz svojih načrtov. Vedno se uplaniram . V takšnih dneh včasih brcnem stoprocentno v meglo.
Peljal sem se tistih par kilometrov nazaj proti domu. Že na pol poti so se mi na šipi začele risati raztreščene , debele kaplje. To so bili le opozorilni signali pred tistim kar je prinašala črno siva gmota iznad Vojskega.
Joj, pa še od prejšnje runde se niso posušile rjave luže, sem pomislil in še prej kot se mi je iztekla sekunda za to misel, sem izdatno poškropil z rjavo vodo nič hudega slutečo babnico, ki je skrita pod rdečo marelo hodila po pločniku. Imelo me je , da bi storil kaj v opravičilo. Zatrl sem ta preblisk v sebi in stopil na gas. Če bi odprl okno in se skesano oglasil mokri babi, bi me spoznala.Tako se je lahko zapomnila le vrsto in barvo kripe, ki je takšnih vsaj dvajset v Idriji.
Se bo že posušila. Jaz hitim domov!
Prej kot sem uspel dognati, da propada še tisto malo upanja, da vsaj kaj malega postorim, je že scalo kot iz bridkega škafa. Spravil sem se v zavetje in odobraval temo , ki je pokopavala beden dan za mano.
In vi? Ma lepo vas prosim, vi bi pa danes o navdihu ???
V Dekanih in Valdoltri
miks 19.5. 2008
Verjeli ali ne, letos sem bil že dvakrat na morju. Da ne bi bilo pomote, nisem šel na dopust, le dol sem bil. Čisto pri obali. Menda bi moral samo še narediti tistih par korakov, pomočiti prst v slano vodo in bi bil kar naenkrat Dare prisoten po celem svetu. Čeprav sem začel tako, kot da bi se bilo odpeljati do velike vode v teh časih kakšen poseben dosežek, moram priznati, da je to po novih cestah tako rekoč mala malica. Moraš imeti dobro uro in dober avto. V mojem primeru je to , nič smejat, škoda felicia. V drugem sem celo moral uporabiti rezervni bolid oz. renault pet. No,kakorkoli že, v Ankaran sem šel zgolj po opravkih, pa še to ne po svojih. V bolnico Valdoltra sem odpeljal mamo, ki je tam imela neke preiskave.Seveda je splošno znano, da imamo poleg ortopedske bolnice, Luke Koper in še nekaterih splošno poznanih zadev tam doli na obali tudi nekaj znanih in zelo aktivnih blogerjev.
Tudi svoj prvi “izlet” na Primorsko sem v svoji gobezdavosti seveda omenil na blogu in takoj sem bil deležen kritike. Če sem bil pa v Ankaranu pa če sem imel še uro cajta, ki nisem zaboga vedel kaj z njo, potem bi menda pa že lahko prišel na kofe!!!
Omenjene besede so bile seveda izstreljene s strani Vlatke, ki je bila tisti dan menda doma in bi res ne bila taka reč , če bi se za pet minut oglasil.
Tudi naslednjič. po mesecu dni nisem bil posebno trdno odločen, da bom koga obiskoval, vendar sem se kljub vsemu potem , ko sem mamo pustil v čakalnici, meni nič , tebi nič, vozilo usmeril proti Dekanom. Naj še omenim, da poleg velike večine drugih slovenskih krajev, tudi v Dekanih še nisem bil. Sredi vasi , to je v samem strogem centru :) , sem se ustavil in poklical na številko, ki je po nekaj piskih priklicala nikogar drugega kot blogerko Vlatko.
Sprva malo presenečena, potem pa očitno vesela nenadejanega obiska, mi je opisala pot do njenega doma in čez pet minut sem že sedel v njeni kuhinji in dišalo je že po močni kavi. V medjuvremenu sem sicer malo razmišljal kaj počnem zadnje čase. Še nedavno si nisem niti predstavljal, da se bom udeleževal shodov nepoznanih mladih blogerjev ali obiskoval virtualne znanke. Pa še nekaj je. Konec koncev moramo vedeti, da imam v blogoroli Vlatko podnaslovljeno z vzdevkom šlogarica. Glede paraznanosti, alternativne medicine, astrologije in vsega podobnega pa me še ni v življenju nič premaknilo iz trdne pozicije zdravega skeptika.
Ko sem se vsedel za mizo v kuhinji stare menda tipične istrske bajte, so se mi vse dileme okoli tega ali so takšna spoznavanja pametna zadeva ali ne zelo hitro razblinila. Vlatka s svojim jasnovidstvom in ostalimi paraaktivnostmi (se opravičujem če s kakšnim poimenovanjem usekam malo mimo) ne deluje prav nič agresivno. Pogovor je bil čisto sproščen, malo o blogih , malo o njivici, malo o naših navadah. Dobil sem kompliment glede mojega pisanja. Yesss! Kava je bila dobra in psička v košari ni lajala name. Menda takšne pasje prijaznosti ni deležen prav vsak. Naj še povem, da me je znana blogerica presenetila s svojo mladostno pojavo. Sicer vem, da to zna zgledati malo neiskreno ampak res, predstavljal sem si jo kar nekaj starejšo. Tudi njeno govorjenje izžareva enako pozitivno energijo kot njeni sicer kratki a zelo , zelo mnogobrojni zapisi na blogu.
No, toliko. Kot že rečeno ustavil sem se samo za deset minut in najmanj kar lahko rečem je to , da mi ni bilo žal.
Ko sem se vrnil pred Valdoltro, me je mami že čakala preslikana in obravnavana točno ob uri in zelo hitro. Ne vem ali je bil tudi v zdravstvu ta dan nekoliko bolj prijazen ali se res tudi tam nekaj premika na bolje.
Po uri in pol, saj veste, da gre petka kot sneta sekira, sem bil že doma.
Zdaj bom na naslednji obisk Jadrana počakal dva meseca in v programu takrat ne bo bolnišnic. Lep pozdrav!
Literarni večer
črkar, Aktualno 17.5. 2008
Pred poldrugim mesecem sem napisal par odstavkov o znancu, pravem pisatelju. Pravem pravim zato, ker tip piše knjige. To, a veste , je tisto ko so listi speti v palec debel kupček in spravljeni v platnice . Po tistih listih pa se drenjajo besede in nam pripovedujejo stvari, ki so bile nekdaj spravljene v pisateljevi glavi. No, toliko v poduk. Le-ta je namenjen seveda samo takšnim polpismenežem kot sem jaz, saj ostali seveda še kako dobro veste kako zgleda bukva. Hotel sem samo poudariti, da je Tomaž, tako je umetniku namreč ime, eno stopnico više v tem početju in ne zgublja časa z bloganjem in komentiranjem po spletu.
Zaradi vsaj na videz neprizanesljivega opisa v tistem postu, sem pričakoval , da je čisto mogoče pričakovati kakšen odziv. Nisem dvomil namreč, da je omenjeni pisec moje besedilo tudi prebral ali pa da ga je vsaj kdo opozoril na moje pisanje. Vendar pa se razen komentarjev bralcev ni zgodilo nič . Do predvčerajšnjim. V četrtek pa sem v nabiralniku dobil njegovo osebno in zelo prijazno povabilo na zelo posebno prireditev.
V tako imenovani “galeriji črni orel” se je sinoči dogajala predstavitev njegove zadnje knjige. Gre, tako kot pri prvih dveh (tretje nisem prebral) za kratko prozo , za zgodbe njegovega življenja. To življenje je, kot sem že takrat na kratko opisal, nekaj precej posebnega, vendar pa moj današnji namen ni zopet modrovati in premlevati že povedanih stvari.Predvsem želim povedati, da je bil pogovor s pisateljem zelo prijetno in duhovito doživetje. Nivo cele debate je bil glede na poznavanje situacije po mojem mnenju dokaj visok. Tomaž je deloval suvereno in njegovo govorjenje je bilo zelo artikulirano, polno presenetljivo drugačnih odgovorov, kot bi jih glede na konvencionalna vprašanja pričakovali. Ne ravno preveč alkoholiziran umetnik je s svojimi globokimi mislimi pokazal zakaj v življenju počne to kar počne. Zakaj piše zgodbe življenja, ki ga radi vzvišeno pametno poimenujemo življenje na robu ali kaj podobno globokoumnega. Ja, človek je nekoliko poseben in glede na to kakšen pogled na life kaže je to njegova največja kvaliteta in želel bi mu, da uspe ostati poseben še naprej . Še enkrat naj se tukaj lepo zahvalim za najprijaznejše povabilo, za podpis v kupljeno knjižno novost in za pripombo, da bi se pa že lahko videla vsaj trikrat bolj pogosto! To je bil odziv na mojo ugotovitev, da se srečava na petnajst let. No, če že prej ne, pa torej nasvidenje čez komaj pet let.
O knjigi še ne morem povedati mnenja, zagotovo pa me ne bo pustila hladnega. Na jasen in meni domač način mi bo povedala par zgodb, ki se jih že vnaprej veselim. Citiranja kakšnih odlomkov si v teh časih budnega varovanja intelektualne lastnine tudi ne morem privoščiti.
Aja, knjiga se po eni od zgodb imenuje PUNK IS DEAD , za seme vam pa kljub vsemu lahko napišem modrost z zadnje platnice.
“Kdor pije pivo v samoti, ima keš in si želi družbe.”
Kosmo, hvala lepa še enkrat. lp
