Včasih se zalotim, ko vrtam po svojih mislih. Niti ne bi vedno znova omenjal, da jih imenujem zmedene. Lahko bi rekel tudi “sfuzlane “ ali “zbrlazgane” ampak takšnih komaj razumljivih narečnih besed nimam navade uporabljati. No torej, ravno tako sem se danes našel, ko sem brskal po notranjosti svoje, sicer po dimenzijah nemajhne, vendar občasno po občutku zelo prazne glave.Tam sem iskal zgodbo, tam sem obračal kovača Marinka in debelega Ruperta. Premleval sem sam s sabo, kakšno novo nemarnost je ušpičil menedžer in kaj se je mogoče pripetilo kar tako in kar nekomu.Kot da to nekomu dolgujem. Kot , da sem črkam dolžan, da jih postavljam v neko zaporedje in si pri tem mislim, da jih v ravno takšen red pa zagotovo ni spravil pred mano še nihče. Ne v času pred “wordom” ne v času po njemu.

Ko sem tako razmišljal, sem potuhtal, da je to zelo brezplodno početje. Kvečjemu mašilo za tiste pol urice, ki sem si jo vzel pod dežnikom. Ne, ne govorim o navadni mareli. Ne, to je gigantski in zelo poseben rekvizit. Odpre se s pomočjo električnega motorja in ko je čisto odprt pred dežjem in soncem varuje mlado natakarico, osmerokotni šank in nekaj miz. Poleg drugih, ki so bile tokrat po večini prazne je marela varovala tudi mojo mizico in tisti stol, ki sem se nanj parkiral. Na ostalih stolicah so še vedno vztrajale debele kaplje od plohe izpred desetih minut in ni bilo nevarnosti, da bi se mi kdo pridružil in se vtaknil v moje brezvezne misli s svojimi, zelo verjetno ravno takšnimi! Ja, v takšnih razmerah mi brezplodnost še posebno pogosto pade na pamet. Saj bi lahko rekel, da je slabo vreme in da si lahko kakšen dan vzamem za pavzo. Ne moreš ravno vsak dan goniti kosilnic in motornih žag. In za božjo voljo , ne moreš vsak dan od nekod privleči nove dogodivščine svojega izmišljenega junaka.

vmes…….

in potem….

Neurje, ki je rogovililo v zadnjih dnevih po naši domovin’ci je glavna in prva novica v vseh medijih včerajšnjih in današnjih. Posebno pri TV dnevnikih je čutiti tisto pravo american look novinarstvo, ko mladi žurnalisti s svojimi ekipami zadihani harajo po samem epicentru katastrofe. V svojem adrenalinskem početju se , ne glede na to, da so na samem kraju precej bolj v napoto kot kaj drugega, obregajo ob vsakega dosegljivega nesrečnika. Človeka, ki ga v skrbi za obveščenost ljudstva vseslovenskega, začopatijo , praviloma zaslišujejo toliko časa , da ga zaradi šoka, nevajenosti kamer in še zaradi česa pred kamero premagajo solze. Takrat šele je novica nekako vredna svojega časa in denarja.

Vsake toliko se v svojem pisanju prepustim kakšnemu prijetnemu potovanju v objemu  nostalgije . Spomine osvobodim neprijetnih pritiklin in jih s prirojeno človeško selektivnostjo poskušam predelati v prijazne zgodbice iz nekih drugih in drugačnih časov. Vse nove stvar, vse tehnične pridobitve človeštva, vse spremembe v razmišljanju sodobnega človeka se v mojih vrsticah iznenada pokažejo kot negativne , maligne in gnile stvari, uničevalke vrednot in vsega kar naj bi človeku dajale tisti domnevno vzvišeni status v naravi.

Ko se otepam ali pa vsaj, če sem realnejši, ko ne planem prav posebno hitro na nove izume , ko se ne rinem , da bi med prvimi imel  najnovejši telefon, klimo in servo volan, šeststo giga placa na kompjuterju in še sto podobnih pridobitev, takrat pa zadeva pravzaprav ni povezana samo z nostalgijo. Če še vedno ne vem kaj je I-pod in kaj je facebook tudi ne. Šele pred kratkim sem (slučajno) izvedel, da lahko online pogledam svojo E-pošto. No, to ima poleg simpatij do preteklosti še neke čisto druge razloge.

Te razloge sam imenujem »počasno paljenje«. Stvari me začnejo nekako zanimati šele enkrat zelo (pre)pozno. Ponavadi takrat ko so že izpete. Potem pa, ko se za stvar ogrejem, ko moderno čudo osvojim, takrat pa se je oprimem, kot da vse večne bodoče čase nihče več ne bo pogruntal nič novega.

Ne ljubi se mi zdaj tuhtati o primerih za ta moj pojav, za obrazložitev tega mojega kratkega razmišljanja bom zaradi tega navedel kar moj blog. Prvi post sem stipkal pred poldrugim letom. Za bloge sem nekaj bežno vedel že  kakšno leto prej. Čeprav sem si sam pri sebi želel nekega medija kamor bi lahko stresal vsebino svoje glavurine, sem potreboval veliko časa, da sem se sploh potrudil pogledati na splet, kaj je to za eno čudo.

Potem pa sem odkril, da je to zelo dinamičen svet, kjer lahko spoznaš kup zanimivih ljudi, med njimi umetnike, politične analitike, visoko izobražen folk z raznih področij  pa tudi kakšnega čudaka ali celo kakšen rahlo trčen model se najde vmes.

No, in tako sem se kljub svojemu počasnemu vžigu, sicer s pripadajočim zamikom, vklopil v to čudo od blogarije. Z zamikom sem se naučil dodajati stvari na blog , inštalirati programe za evidenco in z največjim zamikom sem nekako doumel kako široka je ta druščina in kako približno stvari v njej delujejo.

In zakaj daj delam analizo teh svojih »podvigov«? Ja, preprosto! Zadnje tedne imam močan občutek, da so se začele javljati posledice tiste moje zamude. V času, ko naj bi se po mojem tukaj najbolj intenzivno dogajalo, se mi zdi, da stvar pravzaprav izgublja svoj naboj. Ljudje redko objavljajo, komentatorji še redkeje komentirajo. Prispevki tistih zares dobrih se mi ob branju zdijo, kot da jih je škoda objavljati med vso pripastano navlako.

Mogoče sem samo izbral slab dan za razmišljanje o bloganju, mogoče imam samo občutek, da je stanje tako vodéno. Ja, mogoče! Vendar pa se bojim, da se ponavlja stara zgodba! Nekje so pogruntali nekaj čisto novega! In jaz, jebemlitineštonovo, se bom oprijemal te svoje ropotije in vztrajal bom tukaj , ko že zdavnaj ne bo nikjer nikogar več.

A je mogoče narediti izjemo!? A lahko morebiti tudi Daretu vžge malo hitreje.

A kdo ve, kaj se dogaja?!

O starih mačkonih sem pred časom že pisal. Spoštovanje sem želel takrat pokazati do nekaterih prvin v njihovem pristopu do življenja. Odobraval sem in še vedno odobravam marsikaj česar se oni oprijemajo domnevno zgolj zaradi svoje starokopitnosti. Saj napredek je po svoje res zanimiva stvar. Ja , ampak v večini primerov res zgolj zanimiva. O koristnosti novotarij bi se dalo na dolgo in široko razpredati. Zaradi svoje atraktivnosti pa seveda novosti privlačijo ljudi, ki si ne morejo predstavljati, da bi kaj počeli “po starem” , če se to isto da početi hitreje, močneje in bolje na nek nov način.Ko sem pred kratkim pisal o travi, me je na blogu zasula horda obiskovalcev in pri nekaj tisoč klikov sem bil že prepričan, da se je števcem zmešalo. Saj konec koncev tej novodobni tehniki pa tudi ne gre sto procentno zaupati sem si mislil. Še več! Zakaj mi sploh laufa na blogu neka evidenca? A mogoče zato, da se zvečer po celem dnevu dela, po popoldanskem šihtu in po bogve čemu še ukvarjam še s to traparijo. In potem vidim deset ljudi več ali deset manj je prebralo moje nakladanje! In s tem podatkom odveslam do postelje in nekje pod sivo skorjo se mi v centru za občutek zadovoljstva zaradi navidez prepotrebnih brezveznih podatkov ustvari blažen mir. Ma ja!!Pa nisem začel razmišljati o tem zaradi nekih velikih stvari , česa okoli globalizacije ali industrializirane družbe. Ne, o tem sem začel razmišljati ravno zaradi starih mačkonov in banalnega predmeta kot so orodje za spravljanje sena. Ja, točno o grabljah sem razmišljal! Ali je bilo res nemogoče razumeti na primer mojega tasta, ko je popravljal grablje? Na jesen je odsekal nekaj palic, da bi potem izmed vseh petih posušenih in olupljenih na poletje odbral katero , ki bi bila primerna za ročaj. Potem je tisti ročaj oblal, lupil in glodal celo popoldne. Še eno popoldne je porabil, da je naredil in zamenjal nekaj zob in nazadnje so bile grablje kot eden ključnih elementov kmečke opreme, poservisirane in pripravljene za delo.No, jaz sem zadevi pristopil drugače. Ribničana na placu sem vprašal koliko stanejo grablje in to tiste s plastičnimi zobmi. Rekel je, da osem evrov. Ker sem imel premalo drobiža , mi jih je dal samo za šest. Šest evrov za vse ure in za vse delo. In s svojo modro potezo sem pritresel orodje na ranč in bil sem nedvomno prepričan, da bo to zadovoljiv dokaz, da se ne splača ukvarjati toliko s starim orodjem. A možakar je le postrani pogledal moje pisane grabljice in rekel:” Kaj si tisto kupoval, saj se dajo še tastare popravt!!”

Znano in povsem jasno je, da ljudje svojih misli ne podajajo drug drugemu samo z besedami, ki bi bile za to potrebne. Zraven dodajo še marsikaj, kar obarva, okrasi njihovo govorjenje, marsikaj kar točneje pokaže razpoloženje ali pa zgolj maši luknje med besedami in tako daje govoru bolj tekoč ritem.

Zelo priročne za to nalogo so psovke. Te so sicer, domnevam, prvotno služile samo psovanju, preklinjanju. No, vsaj mislili bi si tako, glede na njihov naziv. Pozneje pa so prevzele tudi druge naloge omenjene že zgoraj. Marsikomu pa so prišle kar lepo v navado in med drugimi besedami pravzaprav nimajo nobene vloge ampak so tam samo zato, ker se je govorec pač navadil , da jih tja vtika vedno in povsod. Na blogih celo opazimo ljudi, ki vulgarno besedišče uporabljajo za oblikovanje imidža in razpoznavnost svojih objav.

Pa ni samo uporaba kletvic dokaj nenadzorovana , še bolj očitno je, da nihče ne razmišlja kaj prida o pomenu teh “krvavo težkih “ besed. Naj le na hitro omenim nekaj takšnih , ki se vsakodnevno slišijo po naših krajih. S svojo raznolikostjo so svojevrsten pokazatelj mešanja jezikov in kultur v zgodovini. Tako s(m)o ljudje zelo dobro obdržali razne nemške “krucefikse, aufbikse, šaize in krucenale”. Prav tako so zelo domače ostali italijanski “porko dioti, putane in mizerije”!

Bežno lahko omenimo tudi kakšno iz domačega preklinjevalskega glosarja, vendar moramo dodati, da so le-te po večini vse premilega zvena za kakšno resno uporabo. Takšni biseri so “krščen matiček, jebela cesta in križana gora”!

No in tako, hoče noče, človek neizogibno pride do tistega glavnega. Zadeva se imenuje “jebem’ti!” . Ja, to pa je nekaj drugega. Psovka uvožena iz južnih , temperamentnih področij je preprosto zakon in mama vseh kletvic. V vseh svojih barvah, niansah in kombinacijah se pojavlja v nešteto variantah, od preprostih sikajočih nekajzložnic pa do dolgih zločestih štren, ki preprosto mejijo na umetnine !

Vendar pa se najprej ustavimo pri načinih uporabe. Za izhodišče bomo vzeli eno najosnovnejših oblik: “jebemti mater”. Brez težav se strinjam , da je takšno govorjenje slejkoprej grdo in nemoralno, vendar pa je glede na način, kdaj in kako te besede človek izreče, razpon škodoželjnosti lahko presenetljivo širok.

Zelo lahko si na primer predstavljam dva dobra prijatelja, ki pijeta in nazdravljata za šankom in se pri tem razposajeno pridušata: “Na zdravje , jarane, jebem li ti majku!” Zelo nasprotno zvenijo skoraj iste besede, ko se nekomu neprevidno zagoniš z avtom v zadnjo havbo medtem ko čaka na zeleno. Ko iz vozila privihra besen , zaripel dec, ki slinasto sika “ jebem ti mater, ti jebem!” , ne takrat to ni več prijateljsko.

Pri tej osnovni obliki moramo omeniti tudi situacijo, ko se v prostaštvo vmeša še politika. Če slišite kje besede: “jebemti mater slovenačku!”, takrat vedite, da to pa že ne more biti v hecu in tudi uporabo te kombinacije v zvezi z drugimi nacijami ne svetujem prav pogosto. Sicer pa Slovence južnjaki, ki so bistveno bolj vešči takšnih izrazov, včasih čudno gledajo , ker na takšne očitne žaljivke ne reagiramo posebno burno!

Prej kot nadaljujemo z drugimi skupinami “jebemti izrazov”, je treba povedati, da je mama sicer nedvomno najbolj na udaru, vendar pa imajo tam zagotovljeno svoje mesto tudi sestre, hčere, snahe , brez zadržkov pa pogosto tudi moški člani žlahte. Za večji efekt se včasih omeni v paketu celo družino, žlahto, rod in pokolenje. V pravem afektu je dobro dodati še vse kar leze in gre po hiši, dvorišču, pašniku in štali. Pri vseh teh variantah boljši psovalci dodajo še kakšen detajl , ki se tiče variante koitusa. (jebemti mater u pi…, popni mi se na ku…, povuci me za , puši to, sisaj ono….itd!) Glede na to, da izrazi nedvomno namigujejo na spolno občevanje z vsemi temi bitji ali celo predmeti, postaja očitno, da preklinjevalci nimajo nobenih zadržkov ali pa, še verjetneje, da tega besednjaka ne gre jemati dobesedno. Seveda pa je tudi pri tej skupini zelo veliko stopenj. Celo takšne so vmes, ki brez zavor z njimi kakšna srbska babica žuga svojim vnukom. Takšne blage variante se spomnim iz JNA. Tam si oficirji večinoma niso smeli dovoliti posebno žaljivih psovk. Vedno je obstajal rizik, da brez potrebe sprožijo kakšne neobrzdane čustvene reakcije. Tako nam je kapetan , še zdaj ga vidim tipa zahojen’ga, milo žugal s prstom in bentil:” jebem li vam tetku, vam jebem!” Ja no za silo je bilo, čeprav ga je zagotovo imelo, da bi zarobantil bistveno drugače.

Naslednje, kar je zelo prisotno je napad na religiozna čustva. “ Jebem’ti boga!” je seveda osnovna oblika! Ali je “jeb’o te bog” oziroma “bog te jeb’o”, glede na slovnično osebo kaj manj žaljivo za vernika ali za Boga, ne vem. Vešči preklinjevalci znajo poleg boga uporabljati tudi druge biblične protagoniste . Tako se radi v teh vlogah pojavlja tudi mati božja, jezus in angeli. Seveda se vse skupaj lahko prenese tudi v druga verstva vendar sam tega ne bi prakticiral, to so občutljive sfere, ki se često branijo z ognjem in mečem.

Zelo pogosto psovke zaidejo na področje kulinarike. “jebemti supu” ali “jebemti lebac” sta dva takšna primera.

Tu počasi pridemo na zelo čudno področje, saj zadeva res nima več pravega smisla. Kot na primer “jebem’ti sunce u dupe” ali kakšen drug planet na kakšen drug način. Poseben stil imajo v nekaterih krajih Bosne. Tam zasukajo osebe in zadeva zgleda tako:

Mujo rešuje križanko in vpraša Hasota: “ Kako se zvao naučnik Volta?”

“Pa zar neznaš?” pravi Haso “ Đontra, jebo te on!”

Tu velja omeniti še eno iz arhiva mojega prijatelja Mohorja, menda direkt iz Sarajeva:

Dva poslovneža na sejmu , v oblekah in s kovčki.

Pa pravi prvi: “Koji ti je dan danas, jeb’o ga ti??”

“Pa četvrtak, jeb’o te on!” odgovori drugi gospod.

Pravi specialisti se z nobeno od teh oblik ne zadovolijo in zato v svojo retoriko vključijo kombinacije teh skupin in jih oblikujejo v konstrukcije, da napadeni dobesedno počepne pod navalom teh hudih besed. Tako , zgolj za ponazoritev, lahko kombiniramo religijo in kulinariko:

“Jebemti supu isusovo od kostiju majke božije!!”

ali

“Jebemti voz kukurza i na svakome zrnu po jednoga boga!”

Variant je še na milijone in za konec bi bilo najbolje prihraniti kakšno zares carsko psovko. Tudi takšno poznam, pravo kraljico, ampak priznati moram, da nimam srca za to. Že sedaj sem šel čez rob. Konec koncev na moj blog zaidejo tudi otroci in to še moji , če je treba.

Zato si takšno kletvico lahko sestavite sami. Za namig: vanjo vključite npr. konja, nedolžno sestro, materin grob, mrtvega hitlerja in podobne zadeve in uspeh ne more izostati!

Ampak, zaboga , ne pozabite na JEBEMTI

Mogoče ste, predragi obiskovalci daretovgabloga , opazili da poredko opisujem svoje vsakodnevne pripetljaje, vendar bom tokrat naredil eno od izjem. Lahko pravilno domnevate, da zato, ker sem nekoliko jezen.Naj za uvod povem, da nogomet, pa naj bo to veliko tekmovanje, kot npr. Evropsko prvenstvo, ki se je končalo nocoj ali liga prvakov ali kaj tretjega, še vedno najraje spremljam v oštariji . Če je zraven še primerna (moška!?) družba pa še toliko bolje.Pet ali šest tekem sem si tudi tokrat uspel ogledati na svoji stalni destinaciji. Naj povem, da že petnajst ali več let športne dogodke, če je le mogoče spremljam v “prfarskem” lokalu, ki ga ne bom navajal z imenom, saj gre za dogodek, ki je moj osebni problem. Poleg tega pišem v afektu in mogoče nisem popolnoma realen.

 (po platntafovsko , ob dnevu državnosti ) 

Zadnje čase sem s v svojih zgodbicah spotaknil že ob marsikaj in zgodilo se je tudi, da me je moj dober prijatelj opozoril, da malo pa že tudi pretiravam. Čisto vse menda pa tudi ni čisto zanič. Popolnoma sem se strinjal in obljubil, da bom naslednjič obdelal nekaj lepega, nekaj pozitivnega, nekaj kar je našemu bivanju v prid in korist, kar je lepo in vredno. Ko sem razmišljal, kaj bi to bilo, sem se spomnil nanjo; SVOBODA.Svoboda je kot večina stvari neusmiljeno prevržena relativnosti. Tako kot na primer lasje - reativno malo je en las na glavi in relativno veliko je en las v juhi. Prav tako je z Njo: Če je svobode malo, je to vsem na očeh, če pa jo je veliko, to komaj kdo opazi.Lojze Novak je to občutil na svoji koži. Do svobode ni prišel na lahek način. Že kot majhnega mulca ga je neusmiljeno tlačil realsocializem s svojim enoumjem in revež je moral npr. vsak dan pred začetkom pouka z ostalimi sotrpini v zboru zrecitirati: ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ. Lojzetu se je zadeva takrat sicer zdela čisto kul, kot če bi skandirali npr. GIVE PEACE A CHANCE. ali pa POWER TO THE PEOPLE, le povedati si tega ni upal. Moramo pa že ločiti med diktaturo in svetlimi svobodnimi časi. Pozneje so ga hlapci režima sprejeli v pionirje, pa v mladince, moral je praznovati dneve mladosti, dneve republike in kuriti prvomajske kresove. V skladu z gnilo politiko je siromak šel tudi na nekaj delovnih brigad in tam izgubil nedolžnost in začel piti pivo. Pozneje ga je zloglasna JNA ( ki takrat ni bila posebno zloglasna) odvlekla nekam v Srbijo in ga doli držala eno leto. Okupirani Lojze se je zredil za petnajst kil, naredil je vozniško za kamion in iztrelil dva ali tri šuse (na strelišču seveda). Ko se je vrnil domov, se je zaposlil kot šofer in vozil špedicijo. Že takrat je vedel, da je treba takšni državi krasti, če hočemo kdaj videti svobodnejše dni. Pri vsaki furi je poskrbel tudi, da je v svojem žepu začutil kakšno marko. Uredil si je življenje, se oženil, le nje še od nikjer. Ko kar naenkrat poči. S svojim kamionom se je znašel ravno na barikadah in tako neposredno priboril tako težko pričakovano…….SVOBODO: Lojze si je oddahnil. Desetletja trpljenja in boja so se izplačala. Tu je, naša je.

Če hodiš devet let v isto bajto z bolj ali manj istimi kolegi in te tam poučujejo vsa ta leta bolj ali manj isti učitelji,  ja,  potem je takrat ko to šolanje zaključiš to v tvojem življenju mejnik. Pa ne glede na to, da govorimo “zgolj” o osnovni šoli. Resda spomini na detajle in na prenekatera “večna” prijateljstva še prekmalu zbledijo  in še bolj prekmalu v naših očeh takšni mejniki izgubijo tisto takratno velepomembnost ampak….

Ko je pred dobrim tednom sosed objavil post o koncertu v križankah, sem takoj dobil manjši preblisk, da Crvenu jabuku bi pa že lahko šel tudi jaz poslušat. Ni namreč ravno veliko bendov in umetnikov , ki bi zdrmale mojo zapečkarsko rit , da bi se odpravil na koncert. No, Jabuke so malo posebne. Sicer zame niso ravno no. 1 ,malo preveč popevkarsko zvenijo za mojo ostarelo rockersko dušo, vendar pa je to preprosto lepa muzika. Tudi njihov staž šteje že kar lepo število let. Ne ljubi se mi brskati po podatkih ampak stavil bi, da je Dirlija stara blizu 25 let.

Ko so v telovadnico vkorakale princeske in med njimi moja predzadnja valetarka, so mi bosanski poprockerji zašpilali v glavi balado o…….

…….šetaju Miskinovom djevojke ko vile……

Pojma nimam kaj je bilo tisti večer s koncertom. Ali je sploh bil?! Ali je bilo kaj ljudi!? Ali je kateri zmrznil ali se vsaj podhladil?! Pojma nimam! No, saj verjetno je jasno, da se koncerta nisem mogel udeležiti. Hčerkin praznik se je pač dogajal na isti dan. O prioritetah ne bi govoril.

Sama valeta je precej drugačna kot je bila tista, ki jo je imela moja generacija. Takrat smo bili nekako brez organizacije prepuščeni sami sebi in zadeva ni bila posebno imenitna. No , danes pa na ta dan zelo skrbno organizirajo pravi mali maturantski ples z vsemi pripadajočimi proglasitvami, govori in kulturno - zabavnim programom.

Crvene jabuke v bistvu nikoli nisem kaj prida poslušal, pač pa smo to muziko v preteklosti (in jo tudi danes) pogosto preigravali. Zato ker so to ,kot že rečeno, lepi povsod dobro sprejeti komadi pa še dokaj enostavni in zato primerni za mojo ligo!

Tako je valeta potekala naprej in po večerji se je začel uradni del , ki je pomenil predvsem podelitev spričeval in priznanj. Ko je Tina prinesla k mizi svoj pridelek, pet ali šest diplom in priznanje za odličen uspeh vseh devet let, sem od jabuke v trenutku dobil samo eno asociacijo….

……to mi radi, to mi radi….

Pozneje je nekaj učencev še nastopilo z glasbeno ali kakšno podobno točko. Tina je zaplesala svojo Hip - hop točko, ki jo sicer na tekmovanjih pleše v duetu. Gledal sem divji performans, ocene pred sabo in skozi možgane mi je zašpilala tista o….

………………Ti si mlada, lijepa i pametna……

Ko se je prijetna prireditev končala, je celo dogajanje postalo precej čustveno skupaj s obdarovanjem učiteljic in poslavljanjem drug od drugega. No, saj pravim…toliko skupnih let pač ni kar tako nekaj. Vzpostavijo se vezi, v mladih srčkih pa sploh…

…………..ima nešto od srca do srca, neka tanka nit…koja čini naše snove a ne da se dirati!

Valeta se je takrat počasi končevala in začeli smo se odpravljati. Otroci nam po pričakovanjih niso zapeli

………ostani, ostani još ove noči…

ampak so zbarantali, da so sami lahko ostali še dve ali tri ure. Stari pa domov. In spet sem se počutil kot na dosedanjih valetah, maturancih in podobnih zadevah, ko se mi je vedno zdelo, da gre vsaj delno tudi za moj uspeh, za pomembno stopničko….ja……Crvena Jabuka bo pa že počakala!

Preprostost in relativna nerazgledanost, oboje pa še v kombinaciji s pičlo formalno izobrazbo , vse to skupaj se mi ni nikoli zdelo isto kot neinteligentnost. Naš prijatelj Marinko je bil v mojih očeh vedno tipičen dokaz za to. Možakar je bil še kako bister in o vsem je vedel ravno toliko, da je dajal vtis, da ga pa res lahko povprašamo karkoli in na vsako témo z njim začnemo pogovor. Mogoče je bil na momente videti malo čudaški ampak jaz sem si to razlagal z njegovimi leti, saj se nekako vsak človek drži svojih modrosti, ko se njegov svet počasi oddaljuje od sveta novih generacij. In po večini se vsak otepa novotarij in vztraja pri vrednotah, ki so v njegovem prepričanju neprimerljivo boljše kot tiste nove , ki po njegovem stihijsko rušijo vse pred sabo.

Nikoli ni študiral velikih filozofij in političnih ved. Resda je velikokrat vzel v roke kakšen dokaj zahteven članek ali si ogledal TV oddajo, kjer so dohtarji razpravljali o modernih trendih in vizijah. Občasno je za kakšen izraz v članku celo poiskal prevod v slovarju tujk in se tako prebil skozi traktate in teorije. Omikane in modre ljudi je spoštoval a vedno z majhnim zadržkom. Zaradi teh zadržkov se je tu in tam kdaj tudi zmrdnil nad teoretiziranjem, zamahnil z roko in rekel: “Očitno gospodje sploh ne poznajo resničnih primerov!”

Ja, Marinko je stvari poznal na drugačen način. On je poznal za vsako stvar , kakor je pogosto sam rekel, “konkreten primer”. Svojo izkušnjo ali vsesplošno znan slučaj v njegovi bližnji okolici si je vtisnil v možgane in potrebni so bili trdni argumenti, da so spremenili njegovo stališče.

Pa se je kar zavedal, da takšno posploševanje zna včasih biti krivično, da en dogodek ne bi smel biti dovolj za sodbo. Tak slučaj so se mu zdeli, zgolj za primer, ljudje ki so bili v letih našega slavnega osamosvajanja izbrisani iz spiskov našega prebivalstva. V zadnjih časih je prišlo na dan precej usod oseb, ki so res po nedolžnem, po krivici in s strašno neprijetnimi posledicami trpeli zaradi nerazumljivih ukrepov naših bossov. Nekoliko neprijetno mu je bilo, ko se je spomnil kako jezen je bil na tiste ljudi. Pa še na tistega njihovega advokata zraven, ki se je tako repenčil, da noče individualne obravnave pa da hoče ogromne odškodnine pa kaj jaz vem kaj še vse je tip nakladal?!

Ja Marinko je v glavi imel Ibrahima, ki je dvaindevetdesetega mlatil s kriglom po šanku,, preklinjal našo slovensko mater, kazal iztegnjen sredinec in vpil kako njega pa že ne bomo kupili za šesto tolarjev!! Pozneje so ga vse težave zaradi njegovega domnevnega ponosa koštale precej več kot par sto tolarjev, za nameček pa si je še spremenil ime v Ivan, prevzel ženin priimek in zdaj kot “Slovenec” posmehljivo razlaga kakšno odškodnino mu bomo baje enkrat morali dati.

No, kljub vsemu , Marinko pač ni bil več prepričan ali je bila njegova jeza čisto na mestu.

Ko se je kdaj malo razpištolil zaradi našega zdravstva ali sodstva, seveda ni bil čisto nepoučen z dogajanji v omenjeni stroki, vendar se ni mogel otresti svojih izkušenj in nepristransko gledati na problematiko.

Predobro mu je ostalo zapisano v sivih celicah kakšne težave je imel zato, ker se je v lastni bajti branil nasilnega vlomilca, da bi še kdaj lahko spoštoval karkoli v zvezi s hišami “pravice”!

Tudi med dohtarji je vedel, da so požrtvovalni in nadpovprečno sposobni a kaj ko je vedno , ko je bilo govora o beli halji imel pred očmi tistega pocarja, ki ga je takrat , ko je imel hudo pljučnico in bi se lahko vse skupaj precej klavrno končalo, nadrl kot mulca, da je zaloputnil vrata in se šel sam zdravit domov. Očitno je padar imel bolj slab dan. Kričal je, da mu krade čas in da ima že tako same starine na svojem spisku in da ima do vrh glave te naše zahojene grape…o porkaduš, kako so se mu zdravniki zakisali tisti dan.

Posebno poglavje v debatah in razmišljanjih so Marinku predstavljale spremembe v njegovem delovnem okolju. Vsi dobro vemo kako je vse drugače v teh časih, kako drugačni so odnosi in pravila, kako se je svet , ki je bil nekoč tako njegov, dobesedno postavil na glavo. Ja, glede teh stvari je bil pa naš prijatelj še najbolj občutljiv.

In konkreten primer? Joj, na tone se mu jih je včasih motalo po glavi, ko je poslušal analize in blebetanja o tržnih zakonitostih , svetovnih trendih , globalizaciji in neizogibnih spremembah.

Ja, v teh slučajih se je pa počutil kdaj celo bolj pameten kot okravateni dohtarji. Seveda, ko so oni študirali svoje teoreme je on doživljal realnost. Medtem, ko nekdo razlaga lastninjenje in tranzicijo kot proces , kot logično posledico nečesa, takrat Marinka začrvičijo nekje po drobovju pravi spomini.

“Na svoje otroke moramo misliti!” je bil zanimiv slogan iz tistih dni. Skupaj s še nekaj izreki in tudi kakšno prikrito grožnjo je bila taka parola v tistih časih dovolj , da so delavci v nekem kolektivnem zanosu in udarniškem duhu pristali na kakšno zanimivo zadevo. Ena takšnih, ki se je kovači pogosto spomnijo , ko govorijo o svoji nategnjeni generaciji je tista, ko so namenili preko trideset sobot in novoletni dobiček za nakup par apartmajev v nekem istrskem kraju. Trideset sobot! Cel kolektiv! Pozneje so sicer nekateri prišli celo do enotedenskega letovanja tam dol, dokler se iznenada ni razvedelo, da so apartmaji zasebna last in še celo to, da ni pametno kaj prida spraševati o tem! Ja, to se je zdel Marinku pa res dober primer!!

Na zelo podoben način so se delavci “prostovoljno “ odločili za nakup in obnovo objekta za poslovne goste tovarne, za predstavitve in protokol. “Ja no, če že ne gre drugače!”, so takrat mirno pristali in nekaj let pozneje v cajtengu bedasto gledali v članek , kjer so bili navedeni nekateri ljudje iz vodstva kot osebni lastniki posestva in objekta.

“Kdaj smo pa to podpisali?!” je z namerno bedastim izrazom spraševal sodelavce kovač Marinko

“Saj so nam govorili ‘za svoje otroke’, samo mi nismo razumeli, da mislijo to dobesedno samo za svoje” je delček svojega cinizma prispeval kolega Lojze.

Ja, na takšni osnovi je Marinko gradil svoje mnenje o gospodih direktorjih in menedžerjih. Pa čeprav so bili nekateri tudi prijetni gospodje. Večina njih je bila resnici na ljubo prijazna naučeno in ponarejeno . Tistih ni maral niti slučajno. Nekateri pa zares niso mogli skriti svoje vzvišene arogance. Takšen je bil tudi njegov otroški prijatelj Rupert, ki ga že veliko let niti slučajno noče več poznati. Takšni tipi se ne znajo znebiti obnašanja pri katerem dajejo “navadnemu” človeku občutek, da je kupček čisto navadnega dreka.

Zaradi takšnih se Marinko ni posebno obremenjeval. Imel jih je za neinteligentne primitivce.

“In če se že do mene tako vedejo” si je mislil, ” je to verjetno tako zaradi kakšnega konkretnega primera!”