Ti boga!

9.09.2018

Namenil sem se razmišljati o neki stari ideologiji. Religiji. To verjetno marsikomu izgleda nekoliko čudno, meni pa se zdi, kot da se ponuja samo od sebe. Prej kot karkoli drugega naj povem nekaj o sebi. Nobena ideologija, nobena vera, nobena politična smer me ni potegnila vase. Za nobeno ne navijam in ne dajem svojega prepričanja in nič kaj dosti ne dopuščam možnosti, da bi se to kdaj v bodoče spremenilo. No, edino, če bi nastopili časi, ko bo treba, za ceno preživetja, kimati eni ideji in ji dati brezpogojno prav. Baje so takšni časi enkrat že bili. Takrat nisem zmogel toliko bistroumnosti, da bi dojel v kakšnih okovih živim in bom v bodoče bolj previden kdaj bo tak čas spet nastopil.

In tako sem tuhtal o tem kako pomembne so v tem času religije. Posebno nekatere. Domnevam, da ni potrebe, da kakšno posebej poimenujem, Naj ostane vse na teoretični ravni. Začel bi z dejstvom, ki je zame slejkoprej veliko presenečenje, da so religije s svojimi božanstvi, verniki in megalomanskimi organizacijami vred v zadnjem času več kot očitno neznansko pomembna reč. Presenečen sem okoli tega zato, ker sem naivno pričakoval, da se bo človek teh stvari ob vsem znanju, ob vseh novih informacijah in dognanjih v kratkem času otresel. Predvsem mislim, da bi se otresel kalupa, otročje fabule in rituala. Da naj bi svojo vero, če jo tako potrebuje, živel drugače, bolj duhovno, izvirno, mogoče celo kreativno. Pa nič. Kot bi se čas ustavil, marsikje pa celo vrtel nekoliko nazaj. Nasploh, predvsem hudi nasprotniki verskih organizacij, pogosto pa tudi drugi, radi poudarjamo, da nimamo nič proti veri, le proti klerikalno kapitalističnemu ozadju vsega skupaj. Pa te ugotovitve v bistvu niso tako zelo iskrene. Tega ne znamo ponotranjiti in vernika skoraj obvezno enačimo s sistemom, ki mu pripada. Ali pa ga imamo vsaj za butastega, ker je zraven!

Omenjena pomembnost pa se tudi manifestira na zelo poseben način. Nekako je uspelo tistim, ki se igrajo z nitmi, ki smo nanje pripeti, vbiti v zavest množice, da se okoli teh starodavnih naukov vrti čisto vse dogajanje na svetu. Da se pod temi simboli premika politika, gospodarstvo in da zaradi bogov in naukov potekajo dolgotrajne in krvave vojne. Prav pri teh, najhujših pojavih, se vedno znova enkrat pozneje izkaže, da je bil v ozadju biznis, naftovod, milijardni gradbeni posli, predvsem in najprej pa seveda proizvodnja orožja. Ampak vedno znova uspejo ljudi animirat z vero, s tisočletji starimi zapisi, milijonkrat obrnjenimi in prilagojenimi potrebam.

Osebno se srečujem z ljudmi, ki prihajajo iz drugih, sosednjih držav in prav neverjetno se mi kdaj zdi, kako njihova komunikacija poteka na relaciji dveh, občasno treh religij. Skoraj nepomembna je nacionalnost, včasih celo ime sogovornika. Tip pripada temu bogecu pa pika.

Če je konkretna, trenutna pomembnost religij, njihove prisotnosti in širjenja nekoliko nedorečena, saj se vedno za dogodki skrivajo bolj posvetni interesi, pa moramo nekako priznati, da kot take, pač obstajajo. Pri nas, okoli nas, v našem življenju. Obstajajo tudi v naši zgodovini. Nekateri pravijo celo, da je naša civilizacija, naša moderna Evropa zgrajena na tej tradiciji. Sam temu ne morem kaj prida ugovarjati, sicer pa je to eden glavnih povodov za napadalnost hudih kritikov, ki jih je polno na vsakem koraku. Največji in tudi najpravičnejši argument zgražanja nad religijo, so seveda odkritja o gnusnih perverznostih njihovih predstavnikov v bolj ali manj oddaljeni zgodovini pa celo v novejših časih. Nič nikoli ne sme izgledati, kot da imam za te izmečke kakršnokoli dobro besedo. Je nimam in je nihče ne sme imeti. Vendar pa pojav kaže na nekaj drugega. Na izprijenost in nizkotnost človeške vrste nasploh. Religija pa je, kakopak, zaradi svoje organiziranosti, nedotakljive avtoritete in obvladovanja sirotišnic, bolnišnic, internatov in podobnih ustanov v preteklosti postala pravo gojišče te zalege.

Vendar pa potem napadalci posežejo v vse druge lastnosti sistema. V zgodovino, v srednjeveško konzervativnost, v neznansko pridobitništvo na račun preprostosti in naivnosti slehernika. Kaj reči na vse to? V bistvu težko ugovarjamo! Se pa kar sama po sebi ponuja ena resnica. Če v zgodovini oblast ne bi bila ta … bi bila pa neka druga. In kakorkoli obračamo, očitno ni bilo druge možnosti, kot da so bile vse variante krute in z današnjimi očmi zavržne in v sramoto zgodovini. Ni ravno nek odgovor, ampak meni zveni logično … ne opravičilo, pojasnilo pa že.

In še eno posebnost opažam pri tem napadanju organizacije. Namreč to, da neke druge, ki se kar sama ponuja kot kontrapunkt, verniki ne napadajo. Zaradi te prijaznejše drže, tudi sama religija zgleda bolj neomadeževana. Sicer ima svoje zoprne zapovedi ampak nikjer ne zasledim, da bi nizkotno in gnusno kršila lasten kodeks. Razlog zakaj je tako po mojem tiči v času. Medtem, ko v naših krajih takšen odnos ni več tabu, v nekih drugih kraji to ostaja in še več, kritika bajeslovnih bitij je marsikje celo hudo zakonsko sankcionirana. Rezultat takega stanja je za njihove dostojanstvenike odličen. Njihova vera ostaja ljubljena, vredna da se jo brani s krvjo in kakršnimi koli sredstvi. (Čez desetletja, ko bodo tudi sami lahko odkrivali ,kakšne nemarnosti so biksali njihovi svečeniki … to za nas ne bo več niti malo važno. )

Tu bi lahko rekli, da smo »mi« veliko korakov naprej. Ampak, ali je res tako? Seveda iz humanističnega vidika izgleda kar v redu. Kaj pa če bi religijam priznali večjo pomembnost za stanje sveta. Kljub omenjenim interesom, ki vedno vladajo v ozadju? Recimo, da bi jim priznali celo pomembnost za nekakšno ravnovesje.

Na spletnih, socialnih omrežjih mrgoli ljudi, ki bi stanje, kot vlada v naših krajih mirno obrnili na glavo. Ukinili, nagnali, včasih celo pobili ….. Jaz pa sem malo v dvomih. Mogoče v kakšnih drugih časih. Ki ne bodo več naši. Ti zdajšnji so še preveč od nekih davnih mislecev, ki niti njihovih fosilov ni nikjer več.

Ne vem zakaj sem moral o tem modrovati. Ampak včasih mi kar pride kaj takega v možgane. Mogoče mi je dal misliti nek tip na šihtu. Poznal sem njegove pred časom. Bili so drugačni. Šalili so se radi. Tudi na svoj račun. In ni jim bilo mar, če je kdo med besedami izpustil kakšno psovko. Dobro, matere ni lepo kleti, ampak še zdaleč ni bila takrat, tako kot je sedaj, najhujša kletvica »jebemti boga!«

  • Share/Bookmark