Z mojim menedžerjem, zadnje čase nisva več kaj prida komunicirala. Nisva se več dobivala v njegovi pisarni in modrovala o razredno kastni ureditvi sveta, o ekonomiji in politiki. Niti nogometne tekme nisva več nobene pogledala skupaj. Da ne govorim o tem, da mu nisem več določal plače, kot me je to doletelo enkrat pred leti. Časi so pač postali prezapleteni. No, vsaj zame, ne dvomim pa, da so tudi njega razni dogodki, globoki padci, težki vzponi in stalni pritiski dodobra načeli.

Pa me po svoje to ni ravno zelo motilo. V tisti njegovi pisarni se kljub vsemu nikoli nisem mogel popolnoma udomačiti. Nikoli nisem mogel zares sproščeno in iz srca povedati kaj mislim, čeprav sva ravno to oba želela. Jaz sam sem si takrat, ko sem se končno skozlal in stresel decu na njegovo dragoceno mizo nekaj svojih problemov, nekaj krivic in nekaj neumnosti, ki sem jih bil deležen z njegovega naslova in seveda z naslova njegovih valpetov in prisklednikov, kar nekako oddahnil. On pa je, to je bil njegov glavni motiv za najino druženje, kar sem presenečeno spoznal precej pozno, predvsem hlepel po iskreni informaciji in preprosti besedi.

Drugačna pa je bila pesem, če sva se, kar se je tudi, čeprav res poredko, kdaj zgodilo, srečala na mojem teritoriju. Takrat sem se počutil veliko bolj korajžen, veliko bolj jaz.

Tako mi je bilo kar takoj jasno, da se bom vmešal v monolog, ki sem ga zaslišal na drugi strani šanka. Ja, seveda sem s tem »svojim teritorijem« imel v mislih oštarijo. Kaj naj bi bilo drugega. In tam se je ta dan izjemoma znašel tudi on. Menedžer, pravi delodajalec slovenski. S svojim kofetom, čeprav je njegova nenavadna zgovornost dajala slutiti, da je pred tem loputnil tudi kaj bolj konkretnega. Kdo bi vedel. Vsekakor je imel svojih pet minut, kar je pomenilo vehementno in precej glasno predavanje o trenutnih razmerah v gospodarstvu. Doma, na tujem in po vsem svetu.

Ta čas je res nekaj posebnega. No, posebna so bila tudi obdobja pred tem. Posebno zadnja nekajletna kriza. Takrat je možakar ukrepal tako kot je bilo treba. Oklestil je na minimum vse kar se je dalo. Število delavcev in predvsem njihove plače. Minimalec je postal standard, nekaj samoumevnega, nekaj kar si v bistvu lahko še srečen, da dobiš za svoje mesečno delo. In res je nekako uspel obdržati svoje podjetje in zaradi tega tudi svoj dober glas. »Lahko bi šlo vse v maloro!« so znali reči ljudje, posebno takšni, ki se jih to ni kaj prida tikalo. In tako je ostalo.

Tako je ostalo tudi potem, ko je posel ponovno vzcvetel. Vsi kazalci so se obrnili pokonci. Edino tisti zlovešči ukrepi, tiste opuljene plače, ukinjene bonitete, vse tisto je trmasto vztrajalo v prejšnjem času in se le stežka tu in tam malo popravilo navzgor. Kapitalistični teoretiki so uspeli vbiti ovčji čredi v glavo celo to, da je tako normalno. Da razcvetu zvišanje plač in standarda sicer sledi vendar z zamikom., Dveh, treh let. Tu in tam se je sicer kakšen osamelec vprašal, kako da takrat ni bilo zamika, kako da so znali tako čez noč ukrepati …

Zdaj pa je, tako je bilo tudi razbrati iz menedžerjevega glasnega govorjenja, usekala še ena plat tržnega kapitalizma. Začelo je zmanjkovati delavcev. Tadobrih, katerikoli naj bi to že bili, pa sploh.

»Saj to ni samo naš problem! To se dogaja povsod po Evropi!« se je gnal dec. »Hrvati niti kelnerjev nimajo. V Avstriji z lučjo pri belem dnevu iščejo mojstre orodjarje ali štromarje!«

»Že mora biti res!« sem izkoristil trenutek, ko je govorec vdihnil » ampak to, da manjka delavne sile je samo del tvojega problema.

Pogledal me je presenečeno, že kar sprva nekako jezno, hkrati pa je bilo jasno, da ve, da bom še nekaj povedal. In to po navadi ni takšne vrste, da bi mu bilo zelo všeč.

»Kaj boš spet potuhtal!?« mi je blagodejno ponudil besedo in celo poskusil zveneti nekako šaljivo, kot bi želel ublažiti žolčno, do tega trenutka enosmerno razpravo.

»Tvoj problem ni, da manjka delavcev, mojstrov, takih vajenih proizvodnje, tvoj največji problem je, da hodijo s tvoje firme stran!!«

To mu je pa res nekoliko vzelo sapo. Tega pa ni pričakoval. Zgledalo je, da se tega res ni zavedal. Tudi potem, ko sem ga opomnil, da je takrat, ko nas je bilo preveč, še kako znal ukrepati, zdaj se pa izgovarja na statistiko. Pa to, da tisti, ki gredo skozi vrata, ne odhajajo v Afriko ali na luno, ampak poiščejo delo morda samo par kilometrov stran.

Tako sem porušil gospodov nastop. Grdo me je gledal, ko je posrebal še malo tiste črne godlje iz skodelice in kmalu odšel. Zdelo se mi je, da se zdaj pa tudi v bifeju nekaj časa ne bova menila.

Sem se pa na nek način kar dobro počutil!

  • Share/Bookmark

Zadnje čase, predvsem ob sprejemanju neke nove zakonodaje v zvezi s socialnimi prejemki, vsepovsod poslušam in prebiram žolčne izjave in razprave, ki imajo vse po vrsti zelo jasno rdečo nit. Predvsem gre za zgražanje nad razmerjem med socialnimi podporami in najnižjimi plačami. Vse skupaj po navadi poteka v smislu, kaj bi delal, saj itak na socialnem dobim le malo manj od tiste mizerne plače. Ja, seveda se moram načelno strinjati. Stvar je posplošeno pogledano katastrofalno urejena.

Kljub vsemu pa ima takšen pristop analitično kritičnih komentatorjev eno napako. Kakorkoli obračam, vedno znova izpade, da jih povišanje podpore za siromake zelo, zelo moti. Bolj kot jih motijo minimalci in izkoriščanje delavcev v raznih, tudi zelo uspešnih firmah. Tako meni stvar izpade zato, ker takšni kritiki planejo pokonci samo in ravno takrat, ko se socialna pomoč zviša. Ne jamrajo zaradi minimalcev ne prej ne pozneje. Se pravi, da ni problem to, da ima delavec malo, ampak kako hudiča kdo upa pomisliti, da bi dal klošarju trideset evrov več!!?!

Ne morem si kaj, da se ne bi ob takšnih situacijah spomnil na prizor iz ameriškega parlamenta, ko so republikanci za ilustracijo svojega negodovanja ob Obamovi zdravstveni reformi, na govorniški oder pripeljali 17, 18 letno skrajno avšasto blond punco, ki je potem na tem taistem odru cepetala in cvilila kako noče socializma, kako noče, da se podpira nedelo in nespoštovanje lastnine. Lahko, da je bila za Amerikanarje celo prepričljiva, čeprav je bilo iz vsake besede jasno čutiti, da nima pojma o čem sploh govori. Ne vem, meni je predvsem zbujala željo, da bi jo vprašal, ali si želi živeti v družbi, kjer ljudje umirajo na pločnikih in preživljajo svoje dneve v parkih pokriti s cajteng papirjem, ampak domnevam, da tudi tega ne bi dojela najbolj.

Vsekakor se po mojem mnenju v teh časih ne bi bilo treba tako zelo zgražati, če človek, ki nima dohodkov od države dobi tri stotake zato, da nekako prebrodi svoje dni. Seveda. Ja, spoštovani, seveda ima to veliko različnih variant. In tukaj trčimo ob kriterije. Zelo, zelo se strinjam, da bi tukaj moral biti red. Sicer, za razliko od mnogih, mislim, da večina ne pade v skupino izkoriščevalcev, po drugi strani pa tudi vem, da smo vedno gledali ljudi, ki so od države dobivali pomoč, imeli neprofitne stanarine in v vrtcih plačevali minimalne računice. Pa čeprav so po svoje otroke prihajali s črnimi terenci in se nam smejali v fris. Tukaj svoje sposobnosti kaže zakonodaja s svojimi 90-imi kljukci, ki jih plačujemo, da bi te zakone sprejemali, vred.

Moram pa, čeprav bi lahko premleval še dolgo in v nedogled, predvsem povedati nekaj iz svojega osebnega stališča. Ne morem namreč sprejeti kar tako ugotovitve, da je vseeno ali imaš delo ali ga nimaš. Pa ne glede na številke. Odkar sem prvič šel na šiht, tega pa že ni tako malo let, sem sam pri sebi prepričan, da je redna zaposlitev in delo nasploh zelo pomembna reč. Pa ne trdim, da sem bil vedno zgleden delavec. Ne, imel sem razna obdobja. Kdaj je bilo treba biti garač, kdaj kakšno obdobje vmes niti ne. Kdaj se je pokazalo tudi materialno kakšen svetlejši čas, večinoma pa sem bil plačan bolj okoli minimuma.

Seveda gre veliko tega na račun lastne neambicioznosti, nepreračunljivosti in neborbenosti, včasih tudi nepodjetnosti. Nikakor, nikoli in nikdar pa me to ni pripeljalo do razmišljanja, da je klošar na klopci pred banko, kjer ves podrt žuli svojo nafehtano ceneno litrco in kadi drava cigarete v boljšem položaju od mene. Zdelo se mi je, da za svoje domnevno »udobje« plačuje hud, hud davek. Vedno sem veliko laže naredil en šiht, kot pa nekje na miru sedel, ne osem ampak že eno, dve uri. Seveda pa prejemniki podpore še zdaleč niso samo klošarji. Gre za zelo veliko skupino ljudi, ki jih je življenje na razne načine prineslo okoli. In seveda na nekaj kapitalnih lenuhov in nekaj spretnih preračunljivcev s črnimi terenci.

Zadnje čase, v drastičnem nasprotju s svojimi pričakovanji, v svojem okolju opažam hudo pomanjkanje delavcev. Predvsem takšnih s tehničnimi znanji in takšnimi, ki so pripravljeni sploh pomisliti na nekaj, kar se imenuje proizvodnja.

Tudi tega ne vem, ali jih od tistih zidov in ropota odganja samo misel na fizično delo, ali ni morda omembe vreden del razloga v tej negativni propagandi. V tej neznanski neskladnosti med dohodki. Pa minimalci pa prekarci pa SP ejevci … ! Ena sama neznanska, božja krivica. Pa ne mislite, da se postavljam na katerokoli stran. Ni govora. Mislim pa, da bi veliko raje predlagal mlademu človeku naj ne ponavlja naših napak. Naj ne bo neambiciozen in neaktiven. Naj zahteva tisto kar mu pripada. Naj sam kdaj postavi pogoje. In še bi se našlo kaj, kar je bilo za nas večinoma nedoumljivo in bogokletno.

Ampak za božjo voljo, ne iščite razlogov za svoje težave v usranih treh stotakih socialne podpore. LP

  • Share/Bookmark