dare.likar@siol.net

Hudo leto

31.12.2017 · 1 komentar

Zadnje dni leta je bilo tistikrat kar presenetljivo, kako bi rekli, ta pravih. Snega je bilo po ulici komaj še videti, Zato pa je bilo že malo više dodobra pobeljeno, nizke temperature pa so poskrbele, da so bile poti suhe, da se je mimoidočim, ko so zaviti v svoje šale, kadilo iz ust in so le na hitro, zamolklo pozdravljali in hiteli naprej. Nekateri so odhajali v cerkev in marsikdo s polnimi cekarji proti domu. S hiš je viselo nekaj okrasja in tu in tam so utripale lučke. Nič pretiranega in ravno prav praznično.

Ko je Štefan planil skozi vrata oštarije in so le ta s treskom zaloputnila in se škripajoče vrnila nazaj na svoje mesto, je za trenutek vrvež v prostoru ponehal. Vsi so utihnili za nekaj sekund ter strahoma in ga spoštljivo s svojimi nemimi pozdravi sprejeli. Nekateri so le komaj zaznavno stresali z glavami in prikimavali, drugi so globoko kimali, kot bi v prostor prišel svetovni prvak v bog ve kateri športni disciplini. Pri glavnem omizju, rezerviranem za njegove vrste ljudi, se pravi za pomembne vaščane, za prave gospodarje, pa so nemudoma naredili prostor. Razmaknili so se možje, in potegnili prav na sredino omizja stol za prišleka.

Tudi kelnarica za šankom je pohitela in brez vprašanj prinesla na mizo običajno pijačo. Štefan punce ni niti pogledal, le nekako nemarno je namignil proti šanku. Očitno je bilo, da natakarica to njegovo gesto brez težav razume. Skočila je namreč še enkrat za pult in prinesla še štampelj šnopca. Domači sadjevec je zadišal po prostoru in dal vedeti, da gre predvsem za arcnije in za preventivo pred prehladi in gripami, ne pa za nekaj s čimer bi se človek opijal Pameten dec že ve, da je treba zaužiti nekaj takega, prej kot nadaljuje s kakšno drugo moško pijačo.

Od deca je v toplem prostoru kaj hitro zavel težak vonj po hudem dnevu, ki ga je imel za seboj. Postani znoj in težka sapa, oboje je dajalo vedeti, da je možakar zdelan, utrujen, celo nekako jezen in potrt. Tudi beseda mu ni takoj stekla. Še vedno je bolj ali manj le s kretnjami pokazal na druge člane omizja, kar je seveda pomenilo, da jim je treba obnoviti vsebino kozarcev. Le počasi se je Štefan nekako ogrel, se razkomotil, si zrahljal ovratnik in šele takrat pošteno zadihal.

»Jebemti boga, ali bo že konec tega usranega leta!?« je v nič kaj božičnem jeziku zarobantil. Pa ga ni nihče vprašal, kot bi morda pričakovali, kaj ga jezi, kaj se mu je hudega zgodilo. Še kako dobro so vsi ostali vedeli kako je z njim, kaj ga teži in kako hudo se je, tako kot že tolikokrat v tem letu, dec boril, da bi svoje težave rešil.

»Jebemti mater ali ne bo še konec?« je še enkrat ponovil svoje besede. Zvenele so bolj otožno, tožeče, očitajoče, kot pa resnično jezno. Vendar tokrat je pa le nadaljeval:

»A ni bilo dovolj spomladi? Ali nisem takrat zaradi tistega sakramenskega neurja moral celo streho zamenjati. Ali je bilo treba še tega zdaj? » je bolj ali manj sam zase momljal. Drugim seveda ni bilo treba praviti za kaj gre. Pa tudi zraven so bili. Posebno sosed mu je pomagal ob nesreči pa tudi vsi drugi. Ob tem, seveda, da so imeli vsi tudi svoje stvari za reševati v preteklih dneh.

Lojze ni imel dela s svojim gruntom. Ni ga bilo več. »Pa, pa« je kdaj v rekel, ko je kdo omenil njegovo nesrečo. Hotel je biti duhovit, v resnici je bil pa le omamljen od vsakodnevnega žganja in globoko v sebi potrt in uničen človek. Njegovo kmetovanje je že tako ali tako izgledalo kot nekakšen boj. Kot vsakodnevno pehanje samo za to, da je štukal skupaj konce in začetke vsakega novega meseca, vsake nove sezone .. potem pa še vse tiste nezgode. Še tisti edini usran traktor, zetor skoraj enako star kot on sam, rjast obračalnik in vse ročno orodje je šlo v maloro skupaj s kozolcem polnim sena.

»Nikoli, deset rodov nazaj, ni treskala strela v našo domačijo!!« se je kdaj pridušal, ko mu je pamet prepojena s poceni sadjevcem burila domišljjo in risala slike nekakšnih zarot in višjih sil. No, takrat pa je treščilo in zgorelo je vse skupaj. Ostala mu je samo muzejska kosilnica in pet lačnih krav. Takrat se mu je dokončno sesulo. Že tako samec, nič kaj mlad več in še manj energičen in ambiciozen, je izgubil še zadnjo trohico veselja. Prodal je živino in tisti svoj mali grunt ter kupil v vasi garsonjero. Razlika v ceni je v dveh treh letih brez težav stekla po žejnem grlu.

Ja, edino Lojze bi bil Štefanu lahko cel dan na razpolago. Ja, saj je tudi bil. A kaj bi bil lahko na boljšem z njim. Zjutraj je še nekaj motovilil okoli bajte, ki so jo domači, skupaj z gasilci in sosedi popravljali, pozneje pa je izginil in nihče ga ni pogrešil. Ob Štefanovem divjanju, neverjetno kako je že tokom dneva navlekel na kup material, od lesa, do kritine in kako je ta človek garal, skoraj norel, da je porihtal in usposobil svoj dom in da ni nastala še večja škoda. Že ponoči so fantje za silo napeli ponjave, potem pa kmalu po svitu začeli. Le kdo bi v takem potreboval starega pijančka, ki še po ravnem ni prav zanesljiv kaj šele, da bi ga pošiljal na lojtre ali na vrh strehe.

Ja tokrat jo je Štef najslabše odnesel. Pa ni bilo vedno tako. To leto je bilo hudičevo, kot so možje pogosto trdili. Na pomlad so se veselili lepega vremena, ko je vse vzbrstelo, ko je kazalo na res dober začetek sezone. Potem pa se je v dveh dneh vse skupaj obrnilo na glavo. Ko so ljudje že pozabili na zimske temperature, ko so že malo pojenjali kuriti v pečeh in ko je bilo že marsikoga okoli bajte videti v majici, prvi so že zakurili v svojih roštiljih in spekli prve čevape, takrat se je z godilo. Ena noč in en dan ledenega mrazu. Pozeba, da je niso pomnili tod okoli. Hodili so naslednji dan kot politi okoli svojih njiv in sadovnjakov ni gledali tiste uvele poganjke, sadike ki so povešale svoje mlade liste, kot bi bile ravnokar pobite in pohojene v bitki.

Pravo, tisto na pol otroško, prvinsko žalost je bilo ob takšnih dogodkih videti v očeh teh ljudi. In, zanimivo, bolj ko so po moško, odločno hoteli pokazati, da se bodo, kot z vsemi težavami prej, spopadli tudi s tem, bolj so izgledali nebogljeni. Sol na te rane so še prilivale govorice pametnjakovičev, ki so jim očitali kako bo država spet talala odškodnine in kako se bo spet bolj izplačalo, da ti narava vse uniči, kot pa da ti polje dobro obrodi.

»Ja, pogledat bodo že prišli. Obljubit tudi. In pri poročilih zvečer bo zgledalo, kot da se nimam o česa bati!« so žalostno kimajoče momljali kmetovalci z uničenimi pridelki. Brez besed in samo s svojimi ciničnimi prizvoki so dali vedeti, da nimajo niti najmanjšega upanja, da bi bilo od vsega tudi karkoli oprijemljivega in koristnega!

Štefan je, ves zaripel in utrujen, vsake toliko mu je glava kinknila, ko je nastalo malo premora med pogovorom, med jamranjem, kaj vse se je zgodilo v tem sakramenskem letu, že tretjič ali četrtič naročil deklici rundo. Komaj je kdo drug utegnil vmes naročiti kakšno pijačo. Tokrat pa se je le dvignil Mirko, tih nekoliko zamorjen možakar, ki je vedno sedel na koncu omizja in se nikoli ni glasno vtikal v debat. Še kako dobro je poznal vse težave, ki so morile, enaga tako, drugega drugače, vsakega od članov omizja.

»Ne, ne, zdaj pa meni računaj eno rundo! In še ostalim prinesi!« je pokazal po oštariji, kjer je za dvema mizama skoraj neopazno sedelo še nekaj vaščanov. Mirko je zaradi svoje umirjene pojave mogoče dajal vtis, da ne spada med vse te osmoljence, ki jim je narava v preteklih letih in še posebno v zadnjem času tako zelo obrnila hrbet, ampak temu še zdaleč ni bilo tako. Sicer je svojo kmetijo uspel nekako ohraniti, ampak bila pa je to čisto posebna zgodba. Še par let nazaj je imel »Pod goro«, kot se je pri njih že od nekdaj reklo, pravi mali raj pod soncem. Lepo majhno kmetijo, komaj nekaj govedi in ostalih živali, ki pritičejo našim majhnim domačijam. Predvsem pa je njegovo preživetje, večina njegovega dela in življenja pomenil njegov prekrasni gozd. Stoletne bukve na skoraj trideset hektarih. Trideset in več metrske smreke proti pobočju hriba, javorji in jeseni. Vse skupaj je bilo njegov ponos. Lep, urejen, kvaliteten gozd, ki so zanj domačini rekli, da je eden zadnjih pravih tu okoli še. Kar tema se naredi, ko prideš v Miranovo hosto, so dejali. In res, posebno poleti se je bilo prav posebno lepo sprehoditi po poti pod goro. Hladno, senčno in nekako pomirjujoče je delovalo vse skupaj. Predvsem pa je bil tisti hrib Mirkov ponos in nenazadnje tudi kruh.

Potem pa se je zgodilo. Po tistem žledolomu, po nekajdnevnem norenju, ko so domačini, gasilci in kmetje nekako postavili vsaj osnovne stvari na svoje mesto, Mirka ni bilo lepo srečati. Z njim se ni dalo veliko govoriti. Zlomljen in potrt, prizadet in prestrašen je deloval. Stalno je človek imel občutek, da bo zdaj zdaj dedec s svojim obupanim glasom in rdečimi, utrujenimi očmi, planil v jok. Ljudje niti niso hodili gledati tiste njegove revščine. Že iz vasi se je dalo videti, da od njegovega ponosa, od veličastnega zelenega bogastva pod pobočjem hriba, kvečjemu še tu in tam štrli v zrak nekaj špic in raztreščenih trsk. Le proti vrhu je vsemu skupaj uspelo kljubovati nekaj smrek. Slednje so padle zadnjo pomlad. Ranjene od takratnega ledu in napadene od lubadarja, so šle s kamioni proti Italiji za majhen denar. Mirko se je sicer nekako znašel, malo bolj napolnil hlev, del svojega delovnega staža pa je itak preživel tudi v fabriki in dobil od države nekaj penzije, a od vsega kar se mu je zgodilo ni nikoli prišel čisto k sebi! Pa tudi temu, da se je sploh boril in s svojo družino vztrajal na zemlji, so se ljudje čudili.

Ja, različno so ljudje prenašali te nezgode, ki so se poleg vsega začele pojavljati vse pogosteje. Nekdo je obupal, drugi propadel, tretji se je vedno znova postavljal na noge. Janko, ki mu je, tako kot vsakih nekaj let poleti voda dobesedno odnesla vse z njiv, ki jih je pred reko branil z vedno višjimi pa še vseeno spet in spet premajhnimi nasipi, je dajal vtis, da se je tega navadil in da mu ne pride do živega. Kot star hlapec se je vedel, ki ga ne prizadene več, če ga gospodar vsake toliko kresne okoli ušes. Ampak ne glede na to kako so zgledali ti ljudje na zunaj, seveda ne moremo vedeti, kaj se jim je dogajalo znotraj, kakšni viharji so jim v odgovor ujmam v naravi, divjali v dušah.

Tudi Štefan je bil nekje v sebi veliko bolj ranjen, kot je bil to pripravljen pokazati. Svojo žalost, včasih celo solze je skrival za fasado primitivnega, grobega obnašanja, vzvišenega robantenja in zmrdovanja nad ljudmi, ki nimajo niti slučajno takšnih težav kot on.

»Vse jim prinesejo k riti, vse imajo pred nosom …« je komentiral dogajanje na televiziji. Pri poročilih so novinarji spraševali mimoidoče, predvsem stare gospe, kako so zadovoljne s čiščenjem pločnikov v glavnem mestu. »Klasika! Vedno isto! Bi jih napodil naj hodijo po teh naših bregovih. Pfej!« Je zrogovilil in se takoj spet posvetil svojemu omizju, ki je bilo bolj po njegovi meri.

Takrat pa je v tem ravno prav razrvanem trenutku in v fazi, ko je tudi alkohol že dodobra prispeval svoje k atmosferi vstopil še en gost. Ko so se odprla glavna vrata oštarije, se je izkazalo, da zunaj ni več tako prijazno, kot je bilo še uro poprej. Začelo je snežiti, tako, na gosto in z močnim vetrom. Možiček, ki se je prikazal, je tudi prišel v lokal ravno zaradi neprijaznih razmer zunaj.

Viki, vaški klošer je bil slejkoprej neškodljiva pojava. V resnici ga največkrat niti opaziti ni bilo. Redko se je zgodilo, da je nažical za kakšen kozarec, kvečjemu je včasih malo potuhnjeno pritaknil svoj lonček, ko so dedci v žaru večera naročali cele runde. Sicer pa je bolj malo zahajal v gostilno. Večinoma je alkohol kupoval v trgovini in iz flaše srkal v na pol podrtem skednju kjer je običajno zavit v stare zasvinjane odeje med hlapi poceni pijače tudi prespal.

In ravno takrat se je namenil skriti pred metežem, ki se je razhudil zunaj, mogoče dobiti kakšen kozarček in se malo pogreti prej, kot bi odkolovratil do tiste podrtije. V prostor ni planil tako pompozno in glasno, kot pred dobro uro štefan. Kje pa! Sključeno in potiho je smuknil v prostor in se hotel pretihotapiti mimo mize, kjer so sedeli fizično in že tudi alkoholno nekoliko utrujeni kmetje. Namestil bi se v kotu, blizu peči in dal drugim svoj običajni mir. Ko je šel mimo možakarjev, jih je namesto pozdrava le nekoliko ošinil s svojimi drobnimi očmi, ki so pijano zaspane migetale med zanemarjeno brado in klobukom potlačenim na obraz.

Kaj je Štef videl v pogledu pijančka, in v njegovem dobrodušnem nasmehu, to je vedel verjetno samo on. Vsekakor je v žaru debate, na vrhuncu jadikovanja zaradi vseh hudih reči, čisto po svoje razumel mimiko in pojavo neškodljivega potepuha. Planil je na drobnega deca, ga zgrabil za ovratnik in nakar sta zahvaljujoč maliganom oba skupaj telebnila na sredo oštarije.

»Ti se boš meni smejal! Baraba ničvredna! Ti?« je vrelo iz Štefa!

»A si sploh kdaj v življenju kaj koristnega počel? Ali v življenju kaj delaš!«

Ostali možje so bili že pripravljeni, da planejo med pretepača in ju ločijo, na kar sta se slednja sama pomirila. Štefan je na svoje jezno vprašanje očitno dobil odgovor. Pa ne tako kot bi pričakoval. Možiček se ni ustrašil in ni zagnal nikakršnega kravala. Čisto mirno je pogledal grobijana naravnost v oči in polglasno nekaj rekel. Štefan je v sekundi izpustil klošarjev krageljc, se postavil pokonci in na noge pomagal tudi njemu. Tiste razcapane cunje mu je poravnal in izgledalo je, kot da se mu je brez besed, nemo opravičil. Poklapano se je sesedel nazaj za svojo mizo in naročil rundo. Pri tem je nedvoumno pokazal tudi na tistega v kotu in natakarica mu je postregla s šnopcem.

Vzdušje v prostoru se je umirilo in počasi se je zaslišal normalen vrvež gostilniške debate. Pa vendar je nekaj viselo nad dogodkom.

»Le kaj ti je takega rekel stari !?« Se je nazadnje le opogumil Mirko!

»O porkaduš!« je hripavo in še vedno presenečeno odgovoril Štefan!

»O mater mu … rekel je, da, da … da vreme rihta!«

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



1 odgovor ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !