dare.likar@siol.net

Veseli december

30.11.2017 · 4 komentarjev

Ko sem zagledal tisti zadnji, čisto popolnoma zadnji novembrski listek, sem vedel. Samo še enega odtržem, potem pa je tukaj. Potem je tukaj življenje. Zaplesale so mi pred očmi najlepše slike, barvne in glasne. Prepletala se mi je radostna glasba z najbolj mamljivimi vonjavami, vse skupaj pa mi je blagodejno pogladilo s svojo svežino hladno pivo, ki mi je ob vsem steklo po grlu. Zamižal sem in skladno s svojo domišljijsko situacijo z napol odprtimi usti strastno zastokal … v tem trenutku sem bil iz bližnje okolice opozorjen, nekako v smislu, da se vedem zelo čudno in sem nemudoma odprl oči, stresel z glavo in dovolil, da se vsaj na zunaj zresnim in normaliziram. A vedel sem, da je to, to … vedel in videl na tistem koledarčku, ki je visel pred mojim nosom. Postrani in neugledno stanjšan, vendar za najbolj zaželeno številko. Prvi! Prvi in dvanajsti! December. Veseeeeli december!

Za zadevo sem zagrabil takoj naslednji dan. Kot prvo, sem dal v lonec nekaj domačih klobas. Mora zadišati po kolinah. Tak čas je. Za vsak slučaj sem pri vaškem dobavitelju naročil še eno rundo mesnine. Veseli mesec ne traja samo nekaj dni. Prmejduš. Nekaj klobas sem odnesel tudi v bife. Tam smo jih malo pozneje degustirali ob pivu. Po navadi v decembru vsak od omizja vsaj enkrat prinese svoje mesnate pridelke v pokušino.

Seveda sem mislil, da bi ostal bolj na kratko. Pijačo ali dve ob frišnih klobasah. Saj veste. Mesec je kljub vsemu dolg. Ne moremo že prvi dan doživeti vsega. Pa je prišla tretja pijača, pa četrta. Potem je prišla tista znana runda, ko imajo možgani še zadnjič možnost, da prevladajo nad čustvi, ki so si ravno v tistem trenutku zaželeli razvrata in norije. In možgani, z vso svojo resnostjo in togostjo spet, kot že tolikokrat, niso imeli kaj prida možnosti! In pozneje ko je bila ura deset pa enajst pa potem, ko sploh ni bilo več danes …

Saj bom pa menda ja deležen razumevanja, sem bil prepričan, ko je ura ušla tisti večer, pa naslednji pa cel konec tedna. Saj smo pa ja v taveselem času. To pa ni vsak dan, mislim vsak mesec.

In posvetile so se lučke na ulicah, pisani napisi in utripajoče reklame. Slednje so me zasipale z vseh strani. Kot bi se same ponorelo množile, so se drenjale v nabiralnikih, na okenskih policah, drdrale so jih radijske spikerice in po telefonih so z njimi ljudi nadlegovale najete študentke. Hvala bogu!

Hvala bogu. Tak čas je. Naj začutim, na kaj sem čakal tako dolgo. Kaj pa sploh pomeni denar? Kaj ne poznate tiste stare modrosti …. D’nar bo še, nas pa ne bo več. In sem požiral vse ponujene dobrine. Po ulici, ki je oscilirala v pisani svetlobi, dedkih v rdečem in jinglbelsov v vseh mogočih izvedbah, sem blodil kot uročen. Nakupil sem darila, jih odnesel v prtljažnik in se po ulici spustil po drugi strani. Druge stojnice so tam migetale v svojem razkošju. Kmalu sem imel spet polno naročje. Kupil sem lesene jaslice, trideset metrov kitajskih lučk in ogromno lectovo srce. Pri naslednjem štantu sem srknil že peto ali šesto medico in pri sosednjem nadaljeval s kuhanim vinom. Srce je bilo že malo ukrušeno. Jaz pa tudi. Nabavil sem nekaj še pri tipu z bukvami, ženski, ki je prodajala čevlje in pri uličnem slikarju. Ravno sem se stegoval proti nekakšnemu makrameju ali kar si že bodi, kar mi je ponujal prodajalec izdelkov iz vrvi … ko me je od zadaj ustavila roka in mi pojasnila, da je pa res dovolj. Vesel, kot se času pritiče, sem nekako ubogal in zaključiil za ta dan. Veselega decembra je bilo pred mano še cel kup!

Klobase sem pri kmetu naročil še dvakrat, hladilnik napolnil s salamami in suho vratovino. Na mizo sem slavnostno montiral cel pršut. Po hiši je dišalo, na štedilniku se je cvrlo in peklo. Odpirali smo pivo in vinske buteljke brez omejitev in mej! Ura že zdavnaj ni bila več predmet razprave. Do srede meseca sem z veliko težavo in veliko domišljije z izgovori in pojasnili speljal še nekaj šihtov. Tip, ki sem mu želel pojasniti razmere in stanje je pust in za veselje in srečo nenavadno nedojemljiv. Zadnje dni pa s tem ni bilo več težav. Tudi če bi bile, jaz zanje ne bi vedel. Težave in problemi so izginili iz mojega razmišljanja. Sektorje, kjer so bile po navadi štacionirane te turobne misli, so zasedli mehurčki in pivska pena. Malodušje je odplavalo na potokih pijače, tegobe in skrbi sem po dobro namazani poti odplaknil v sekret. Še najmanj sem se sekiral okoli denarja. Okoli načrtov s trinajsto, okoli minusov in prekoračitev.

In prišel je vrhunec. Objemi in poljubi, vriskanje in prepevanje. Požrtija in obdarovanje. Na trgu so postavili zvočnike in na hribu pripravili vse za ognjemet. Zagodle so harmonike in trobente, zapokale prešvercane petarde. Objemali smo se in si voščili, se obdarjali in hvalili ta svet. Tudi tisti, ki se v navadnem času ignoriramo ali celo malo preziramo, smo se prijazno pozdravljali.

Skozi steklene poglede se je pred nami majal ta naš lepi planet. Glasilke so počasi popuščale. Hripavo petje je oznanjalo zadnje atome sreče in veselja. Nagnil sem še enkrat na dušek in … Pok! Nekdo je ugasil luč.

Dan je bil meglen in uscan. Ampak bil je že dan. To sem videl samo na eno oko, ki sem ga tresoč in prestrašen na rahlo priprl. Vse je smrdelo po politi pijači. V želodcu se je odvijala neka tercialna fermentacija. Cikcak sem šel na sekret preveriti rezultat teh kemičnih procesov. Nazaj grede sem na mizi zagledal masten krožnik z ostanki klobas in mesnine in s kupčkom gorčice, sredi nje pa ugašen čik. Moral sem ponoviti obisk sanitarij. S težavo, na pol miže sem pogledal na ulico. Moker sneg je upognil veje in pregorele lučke so nemarno visele preko poti. Na pločniku so med velikimi rdečimi madeži organskega izvora, ležale pločevinke, flaše in pisana nesnaga. Hitro sem zaprl polkne in se vrnil na kavč. Še vedno oblečen, razcapan, razkuštran in nenavadno smrdljiv sem se zleknil na ležišče. Glava me je zabolela, da sem pomislil, da sem udaril ob nekaj trdega. Pa sploh nisem. Iz žepa sem izvlekel denarnico, ki me je poleg vseh bolečin žulila med mojim počitkom. Prazna! Nekaj kartic … Kako že gre tista modrost? Nas ne bo več, denar … Jebemti, jaz sem pa še. In to kakšen?

Moje misli so bile temne, kot rit starega zamorca sredi neosvetljenega tunela. Solze so mi stopile v oči. Ko me je spet štihnilo nekje v sredi glave, sem pomislil na najhujše … Ničesar se nisem mogel spomniti, kar je povzročilo mojo nesrečo, le nekje čisto v ozadju, se mi je bledo zmedeno narisal spomin na neko roko, ki mi ni dovolila, da bi kupil štrik!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



4 odzivov ↓

  • Mohor // 1.12.2017 12:11

    Veš, ni lepo, da si si tako lep december pokvaril v samo enem dnevu.

  • daredare // 3.12.2017 17:50

    Trideset dni smo se matral. Mohor. trideset. Pa še enga!! :)

  • Vinko // 8.12.2017 12:09

    Na koncu takšnega proslavljanja, ko nekako prideš k sebi, se človek sprašuje, če je bilo vse skupaj sploh potrebno, smiselno in vredno…

  • daredare // 19.12.2017 09:43

    Viš, Vinko, verjetno je res bolje, da se že vnaprej sprašujemo, če je vredno :) !!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !