dare.likar@siol.net

Bla bla

1.11.2017 · 3 komentarjev

Čeprav vprašanja v stilu »ali ti je treba riniti vsak dan v oštarijo? »A bi bilo konec sveta, če te kakšen dan ne bi bilo naokoli?« in podobno, pregovorno pritičejo kakšni sitni babi, si jih lahko postavi človek tudi sam. Pa tudi če ne ravno z namenom, da bi nekaj velikega spremenil v svojem življenju ali kaj podobnega. Lahko tudi čisto tako analitično, v stilu nedeljskega, rekreativnega psihologa.

Ne bom ponavljal kakšnih davno dognanih tez o genih, ki so decu ostali iz prazgodovinskih časov, ko so samci človeškega tropa lovili zobre in podobna bitja s čim večjo hranilno vrednostjo in čimbolj kosmatim kožuhom, po bolj ali manj uspešnih jagrovskih podvigih pa so sedeli okoli ognja, kjer so tudi smodili dele plena in glede na svoj primitivni nivo jezika in artikulacije, o svojih podvigih preprosto razpravljali. Ne, o tem ne bom. Kaj tam počnemo zdaj, je tisto o čemer sem nameraval tuhtati. Pa mi je bilo kmalu nekoliko žal. Veste zakaj. Seveda zaradi rezultata moje analize. Ugotovil sem namreč, da nas k temu neskončnemu, vsakdanjemu druženju vodi predvsem ali pa samo želja po klepetu. Dobro, pri slednjem je treba poskrbeti, da se grlo in glasilke ne izsušijo, ampak to je samo spremljevalna aktivnost, ki bi jo zlahka opravil doma.

Sicer je ravno govor ena od tistih reči, ki delajo človeka nekoliko višje bitje in ki so mu v preteklosti omogočile razvoj, rast in širitev. Pa tudi tako na splošno je pogovor med ljudmi takšna pomembna, nepogrešljiva, velikokrat celo blagodejna dejavnost. Vendar pa obstaja še en aspekt, ki pa nikakor ne gre skupaj s temi prijaznimi značilnostmi govorjenja. Gre namreč za nekaj, kar sem pogosto kritično obdeloval v svojih malih zgodbicah. Govorjenje, blebetanje, nakladanje namreč, ki je samo sebi namen. Pa ne le to. Spretni gobezdači so uspeli pogosto postaviti ravno to svoje ropotanje, pa ne glede kako brezrepo in brezglavo je bilo, na nekaj stopnic više od konkretnega dela, od pravega fizičnega premikanja stvari, od vsega po čemer si moraš umiti roke in zaradi česar moraš zvečer prenašati muskelfiber ali bolečino v križu.

Pa ne mislim tega kar tako počez. Ne, seveda se je treba o stvareh pogovoriti, jih splanirati, nenazadnje mora tudi neko komandirati in konkretno ukazati kako in kaj. Vendar pa me že zelo. Zelo dolgo spremlja nepremagljiv občutek, da se zraven maloštevilnih ljudi, ki prevzamejo odgovornost za svoje besede in se z njimi izpostavijo pred drugimi, šlepa cel kup modelov, ki jim ni niti posebno v interesu, da bi bile njihove besede pomembne, celo to ne, da bi sploh kaj pomenile. Glavno, da zapolnijo prazen prostor in tako opravičijo prisotnost govorca. Slednji tako ali tako lahko po končanem »delu« poda izjavo v stilu črnovrškega ljudskega odbornika, ki je po skoraj celodnevni razpravi o začetku gradnje vaške mlekarne svečano objavil :« Vse je zmenjeno, samo dogovor’t se je še treba!«

Potem, ko se je naš svet spremenil iz tistega, demagoškega v bolj oprijemljivega, v svet akcije, odgovornosti, konkretnih učinkov in naravno-tržnih zakonitosti, smo pričakovali, da bo s to vrsto ljudi šlo počasi navzdol. In tu mi je še posebno vzelo sapo. To se sploh ni zgodilo. Še vedno so tu. Prilagojeni seveda na novo realiteto, na nove življenjske pogoje. Prilagoditve, ki so zanje druga bitja, človeške ribice in gorski svizci potrebovali milijardo, ma kaj milijardo, najmanj milijon let.

»Le kaj imajo toliko za povedati drug drugemu?« se je Francelj spraševal medtem, ko je vstavljal komade v svojo mašino. Kos noter, zelen gumb, kos ven, malo spihovanja, čiščenja in spet in spet. Že uro, še bolj verjetno uro in pol je opazoval svojega šefa, glavnega kontrolorja, mladega tehnologa in direktorico, ki so tiščali glave skupaj. Na koncu prehoda, komaj toliko daleč, da ni slišal njihovih modrosti. Niti takrat ne ko je kdo od njih povzdignil glas in pri tem zakrilil z rokami.

»Kam si se zagledal?!« ga je iz teh misli stresla sodelavka. Barbi, luštna punca, ki sta kdaj z njo delala skupaj in med delom seveda tudi pokomentirala svet in življenje. Tudi tokrat sta rekla besedo ali tri. Ona malo bolj sproščeno in nasmejano, saj je bila njena glavna pavza, Francelj pa malo bolj nervozno. Ni mu namreč ušlo, da ga šef kljub neprekinjenemu razpravljanju v omenjeni skupini, vsake toliko ošine s svojim sitno strogim pogledom.

»Tukaj nisi zato, da bi klepetal!« mu je pričakovano siknil pol ure pozneje, ko so pomembni vodstveniki le zaključili svojo razpravo. Zgledalo je, da bo ostalo samo pri opozorilu in bo delovodja odšel takoj naprej pa Franc tokrat ni mogel biti tiho! »Tudi vi ste kar na dolgo pomodrovali!« se je obregnil ob poldrugo uro njegove modre razprave. Joj, da le ne bi storil tega. Iz sitneža se je vsulo besed o odgovornosti, strokovnost in bog ve čem še. Pri tem je enkrat širil roke, drugič jih stiskal v pesti in nazadnje nastavil dlani kot konjske plašnice na svoj ksiht. Nedvomno je povedal Franceljnu, da mora sam misliti, gledati, načrtovati zelo na široko, da je odgovoren za veliko stvari in da je on kot delavec veliko preveč ozkogled. Predvsem pa, da ne razume kako pomembno je to, da so se vse dogovorili.

In za piko na i je rekel še nekaj, kar je Franca pa res dotolklo. Prej kot je šel je z enako modrim in pomembnim tonom dodal:

»Nar’dil boste pa že!«

V tisti sekundi se je proizvodni delavec Franc odločil. Danes bo šel po šihtu v oštarijo. Ampak tokrat pa zares .. pit!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



3 odzivov ↓

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !