dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2017

Veseli december

30.11.2017 · Brez komentarjev

Ko sem zagledal tisti zadnji, čisto popolnoma zadnji novembrski listek, sem vedel. Samo še enega odtržem, potem pa je tukaj. Potem je tukaj življenje. Zaplesale so mi pred očmi najlepše slike, barvne in glasne. Prepletala se mi je radostna glasba z najbolj mamljivimi vonjavami, vse skupaj pa mi je blagodejno pogladilo s svojo svežino hladno pivo, ki mi je ob vsem steklo po grlu. Zamižal sem in skladno s svojo domišljijsko situacijo z napol odprtimi usti strastno zastokal … v tem trenutku sem bil iz bližnje okolice opozorjen, nekako v smislu, da se vedem zelo čudno in sem nemudoma odprl oči, stresel z glavo in dovolil, da se vsaj na zunaj zresnim in normaliziram. A vedel sem, da je to, to … vedel in videl na tistem koledarčku, ki je visel pred mojim nosom. Postrani in neugledno stanjšan, vendar za najbolj zaželeno številko. Prvi! Prvi in dvanajsti! December. Veseeeeli december!

Za zadevo sem zagrabil takoj naslednji dan. Kot prvo, sem dal v lonec nekaj domačih klobas. Mora zadišati po kolinah. Tak čas je. Za vsak slučaj sem pri vaškem dobavitelju naročil še eno rundo mesnine. Veseli mesec ne traja samo nekaj dni. Prmejduš. Nekaj klobas sem odnesel tudi v bife. Tam smo jih malo pozneje degustirali ob pivu. Po navadi v decembru vsak od omizja vsaj enkrat prinese svoje mesnate pridelke v pokušino.

Seveda sem mislil, da bi ostal bolj na kratko. Pijačo ali dve ob frišnih klobasah. Saj veste. Mesec je kljub vsemu dolg. Ne moremo že prvi dan doživeti vsega. Pa je prišla tretja pijača, pa četrta. Potem je prišla tista znana runda, ko imajo možgani še zadnjič možnost, da prevladajo nad čustvi, ki so si ravno v tistem trenutku zaželeli razvrata in norije. In možgani, z vso svojo resnostjo in togostjo spet, kot že tolikokrat, niso imeli kaj prida možnosti! In pozneje ko je bila ura deset pa enajst pa potem, ko sploh ni bilo več danes …

Saj bom pa menda ja deležen razumevanja, sem bil prepričan, ko je ura ušla tisti večer, pa naslednji pa cel konec tedna. Saj smo pa ja v taveselem času. To pa ni vsak dan, mislim vsak mesec.

In posvetile so se lučke na ulicah, pisani napisi in utripajoče reklame. Slednje so me zasipale z vseh strani. Kot bi se same ponorelo množile, so se drenjale v nabiralnikih, na okenskih policah, drdrale so jih radijske spikerice in po telefonih so z njimi ljudi nadlegovale najete študentke. Hvala bogu!

Hvala bogu. Tak čas je. Naj začutim, na kaj sem čakal tako dolgo. Kaj pa sploh pomeni denar? Kaj ne poznate tiste stare modrosti …. D’nar bo še, nas pa ne bo več. In sem požiral vse ponujene dobrine. Po ulici, ki je oscilirala v pisani svetlobi, dedkih v rdečem in jinglbelsov v vseh mogočih izvedbah, sem blodil kot uročen. Nakupil sem darila, jih odnesel v prtljažnik in se po ulici spustil po drugi strani. Druge stojnice so tam migetale v svojem razkošju. Kmalu sem imel spet polno naročje. Kupil sem lesene jaslice, trideset metrov kitajskih lučk in ogromno lectovo srce. Pri naslednjem štantu sem srknil že peto ali šesto medico in pri sosednjem nadaljeval s kuhanim vinom. Srce je bilo že malo ukrušeno. Jaz pa tudi. Nabavil sem nekaj še pri tipu z bukvami, ženski, ki je prodajala čevlje in pri uličnem slikarju. Ravno sem se stegoval proti nekakšnemu makrameju ali kar si že bodi, kar mi je ponujal prodajalec izdelkov iz vrvi … ko me je od zadaj ustavila roka in mi pojasnila, da je pa res dovolj. Vesel, kot se času pritiče, sem nekako ubogal in zaključiil za ta dan. Veselega decembra je bilo pred mano še cel kup!

Klobase sem pri kmetu naročil še dvakrat, hladilnik napolnil s salamami in suho vratovino. Na mizo sem slavnostno montiral cel pršut. Po hiši je dišalo, na štedilniku se je cvrlo in peklo. Odpirali smo pivo in vinske buteljke brez omejitev in mej! Ura že zdavnaj ni bila več predmet razprave. Do srede meseca sem z veliko težavo in veliko domišljije z izgovori in pojasnili speljal še nekaj šihtov. Tip, ki sem mu želel pojasniti razmere in stanje je pust in za veselje in srečo nenavadno nedojemljiv. Zadnje dni pa s tem ni bilo več težav. Tudi če bi bile, jaz zanje ne bi vedel. Težave in problemi so izginili iz mojega razmišljanja. Sektorje, kjer so bile po navadi štacionirane te turobne misli, so zasedli mehurčki in pivska pena. Malodušje je odplavalo na potokih pijače, tegobe in skrbi sem po dobro namazani poti odplaknil v sekret. Še najmanj sem se sekiral okoli denarja. Okoli načrtov s trinajsto, okoli minusov in prekoračitev.

In prišel je vrhunec. Objemi in poljubi, vriskanje in prepevanje. Požrtija in obdarovanje. Na trgu so postavili zvočnike in na hribu pripravili vse za ognjemet. Zagodle so harmonike in trobente, zapokale prešvercane petarde. Objemali smo se in si voščili, se obdarjali in hvalili ta svet. Tudi tisti, ki se v navadnem času ignoriramo ali celo malo preziramo, smo se prijazno pozdravljali.

Skozi steklene poglede se je pred nami majal ta naš lepi planet. Glasilke so počasi popuščale. Hripavo petje je oznanjalo zadnje atome sreče in veselja. Nagnil sem še enkrat na dušek in … Pok! Nekdo je ugasil luč.

Dan je bil meglen in uscan. Ampak bil je že dan. To sem videl samo na eno oko, ki sem ga tresoč in prestrašen na rahlo priprl. Vse je smrdelo po politi pijači. V želodcu se je odvijala neka tercialna fermentacija. Cikcak sem šel na sekret preveriti rezultat teh kemičnih procesov. Nazaj grede sem na mizi zagledal masten krožnik z ostanki klobas in mesnine in s kupčkom gorčice, sredi nje pa ugašen čik. Moral sem ponoviti obisk sanitarij. S težavo, na pol miže sem pogledal na ulico. Moker sneg je upognil veje in pregorele lučke so nemarno visele preko poti. Na pločniku so med velikimi rdečimi madeži organskega izvora, ležale pločevinke, flaše in pisana nesnaga. Hitro sem zaprl polkne in se vrnil na kavč. Še vedno oblečen, razcapan, razkuštran in nenavadno smrdljiv sem se zleknil na ležišče. Glava me je zabolela, da sem pomislil, da sem udaril ob nekaj trdega. Pa sploh nisem. Iz žepa sem izvlekel denarnico, ki me je poleg vseh bolečin žulila med mojim počitkom. Prazna! Nekaj kartic … Kako že gre tista modrost? Nas ne bo več, denar … Jebemti, jaz sem pa še. In to kakšen?

Moje misli so bile temne, kot rit starega zamorca sredi neosvetljenega tunela. Solze so mi stopile v oči. Ko me je spet štihnilo nekje v sredi glave, sem pomislil na najhujše … Ničesar se nisem mogel spomniti, kar je povzročilo mojo nesrečo, le nekje čisto v ozadju, se mi je bledo zmedeno narisal spomin na neko roko, ki mi ni dovolila, da bi kupil štrik!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ah, medo!

20.11.2017 · Brez komentarjev

Zase ne vem prav dobro, kdaj sem se uspel v življenju kaj prida naučiti. Nimam s tem v mislih življenjskih izkušenj in modrosti. Čisto tako sem mislil, podatkov, znanj, vsega kar te dela široko, razgledano osebo. No, nekaj sem se že, kaj prida globoko pa nisem prodrl. Res da včasih razturam v kvizu triviador, celo v tujem jeziku, ampak velikokrat me pa tudi kakšna mona razsuje v nulo. Pa pustimo to zaenkrat.

Zagotovo nekaj tudi vem in znam. Ne vem čisto natančno kaj in kako, ampak nekaj že. Vem na primer, da je nekoč davno živel tip z imenom Sokrat, ki je gladko priznal »da nič ne ve«! Resda je tip, da je nekoliko ublažil svojo drastično ugotovitev, bolj potiho dodal še to, »da drugi pa še tega ne vedo, da nič ne vedo!« ampak vseeno mu je treba priznati, da se je nadvse skromno spustil na zelo trdna tla. Še ena od maloštevilnih filozofskih modrih dognanj, ki mi je ostalo v spominu in je delo enega naših rojakov, mi daje nekaj malega upanja, da moj kompjuter pa le ni čisto popolnoma prazen. Gre za teorijo krogov. Dec je potuhtal, da ima človek na začetku dva kroga. Eden je krog znanja, drugi pa krog neznanja, nevednosti. Potem se človek nauči nekaj stvari. Takrat se krog znanja poveča. Prav tako se poveča tudi drugi, ta butasti krog. Ampak glej zlomka, ta se poveča veliko bolj, kot tisti ta prvi. In tako to traja v nedogled. Ko si z muko nekoliko povečamo znanje in vedenje, se nam drugi krog napihne v neizmerne dimenzije.

Jaz se sicer v kakšnih filozofskih teorijah in resnicah ne drznem iskati. Vseeno pa sem definitivno lastnik ogromnega kroga številka dve! Zadnje čase sem se v njem celo popolnoma ustalil. Mislim, da bi moral počasi prijaviti novo stalno prebivališče. Namesto Sv. Barbare 8, bi mi v osebno napisal Krog št. 2 . Prvič, ko bom kaj skakal po upravni enoti Idrija, bom pobaral uslužbenko, če je mogoče to urediti.

O čem vse ne vem prav popolnoma ničesar in česa vse niti slučajno ne razumem, se mi zdi, da skoraj nima smisla razpredati. Kam bi to sploh lahko peljalo. Ljudje morajo govoriti in pisati o stvareh, ki o njih vse vedo in jih razumejo tako dobro, da lahko poučijo druge. Ali pa jim vsaj dajo misliti. S tem, kako ti nekih problemov nikakor ne uspe dojeti, s tem pa res ne moreš pomagati nikomur. Anedares?

No, pa eno stvar bi pa vseeno izpostavil, čeprav zaradi mojega že omenjenega neznanja z mojim nakladanjem ne boste kaj prida na boljšem. Nič kaj zelo se, na primer ne spoznam na medvede. Dobro, vem, da je to v pravljicah, risankah in slikanicah ljubko bitje z okroglimi ušeski in igrivimi očmi. Tako zelo je mil in prijazen, da ga v pomanjšanih, mehkih, toplih oblikah polagajo v posteljice majhnim otrokom, da slednji z njim v objemu lažje utonejo v globoke sanje.

V resnici medo seveda ni tako prijazen. Domnevam, da si tega niti ne more privoščiti, saj prijaznost v krutem resničnem svetu ne pride dobro skozi. Tam zunaj je medved pravi grobijan. Sicer pa, kakšen pa naj bi bil s svojimi kilami in dvometrsko postavo? V svoji osnovi je nekakšen vsežer. Poje veliko rastlinske hrane, ne brani pa se tudi bolj mesnatih specialitet. Domnevam, da glede gastronomije niti nima zelo hudih kriterijev, saj s slastjo pospravi tudi še tako gnilo mrhovino. Vsled vsega tega domnevam, čeprav je to verjetno zelo nepomembno, da mu stalno močno smrdi iz ust!

Vendar pa vse te njegove, v naših očeh nekoliko manj simpatične lastnosti niso nikakršen problem dokler jih prakticira nekje v svojem lastnem okolju, tam kjer je njegov tradicionalni dom. Ker pa smo mu ljudje s svojimi kapricami, kot so ceste, tiri, daljnovodi in podobno, nekoliko okrnili medvedjo domovino, obvezno nastane neskladje med našimi civiliziranimi na (raz)vadami in njegovimi primitivnimi manirami. Ko to stanje postane bolj razširjeno, takrat minister s svojimi svetovalci izračuna koliko je preveč teh kosmatih nerodnežev, število javi na jagrsko komando in eko! Pok, pok in zadeva je rešena.

Seveda ne! Niti slučajno ni tako enostavno. Takrat namreč, ko mediji objavijo koliko teh neskladij bo treba odstreliti, takrat se začne debata. Ma kaj debata. Boj. Na eni strani ljudje, ki jim medvedi rogovilijo po dvorišču, koljejo ovce, obračajo kontejnerje s smetmi in razdirajo čebelnjake in na drugi strani ljubitelji narave iz najbolj urbanih središč, ki to regulacijo primerjajo z epohalnimi pokoli iz zgodovine, jo poimenujejo nizkotno morijo brez primere in še vse drugo kar jim zločestega pade na pamet. V glavnem, zgleda tako ultra dramatično, da smo po nekaj dneh kar presenečeni, ko vse skupaj potihne in svet teče dalje.

Jaz pa, če že trdim, da nimam pojma, sem še veliko bolj kot zaradi problema z nekaj sto kosmatimi zverinami, presenečen, ko se svet ustavi pri eni sami. Tristo medvedov, kakor se že domače sliši, ni posebno zanimivo za vrlo politiko slovensko. Ne, oni si izberejo enega. Velikega, močnega, lepega. Dajo mu ime. Medo na primer. Tako ga literarno poosebijo, da v nekaj dneh zleze pod kožo slehernemu prebivalcu dežele. In iznenada dobijo ljudje občutek, da se na tem enem medvedu vaga čisto vse. Levo in desno, črno in belo, dobro in zlo. Težko razumejo zakaj je ta eden od mnogih medotov tako pomemben. Zakaj je za ene tako zelo važno, da še naprej lahko lomasti po dvoriščih in zakaj drugi niti slučajno ne bi prišparali metka, ki so ga namenili zanj. Potem, ko se eni in drugi obesijo na ubogo bitje, začnejo tako vehementno razglašati svoje prepričanje, tako pretirano poudarjati in kriče zahtevati rešitev problema, da medo v vsej zmedi kar nekako izgine. Njegova usoda neha biti pomembna in njegova vloga zelo zelo stranska.

Tako tudi medo nastopa v prispevkih na teveju, na naslovnicah cajtengov samo prve dni. Potem s svojo negotovo usodo vred ponikne v neznano brezimno stanje, zamenjajo pa ga nam tako znani frisi, ki opletajo s svojimi napiflanimi floskulami, ki v njih niti slučajno ni zaslediti, da o medvedih nimajo pojma od pojma.

Bogve ali se najde takrat še kdo, ki bi ubogo zverino pobožal po črni glavi, jo prijazno pogledal in spodbudno rekel »Ah, medo!«

LP

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Bla bla

1.11.2017 · 3 komentarjev

Čeprav vprašanja v stilu »ali ti je treba riniti vsak dan v oštarijo? »A bi bilo konec sveta, če te kakšen dan ne bi bilo naokoli?« in podobno, pregovorno pritičejo kakšni sitni babi, si jih lahko postavi človek tudi sam. Pa tudi če ne ravno z namenom, da bi nekaj velikega spremenil v svojem življenju ali kaj podobnega. Lahko tudi čisto tako analitično, v stilu nedeljskega, rekreativnega psihologa.

Ne bom ponavljal kakšnih davno dognanih tez o genih, ki so decu ostali iz prazgodovinskih časov, ko so samci človeškega tropa lovili zobre in podobna bitja s čim večjo hranilno vrednostjo in čimbolj kosmatim kožuhom, po bolj ali manj uspešnih jagrovskih podvigih pa so sedeli okoli ognja, kjer so tudi smodili dele plena in glede na svoj primitivni nivo jezika in artikulacije, o svojih podvigih preprosto razpravljali. Ne, o tem ne bom. Kaj tam počnemo zdaj, je tisto o čemer sem nameraval tuhtati. Pa mi je bilo kmalu nekoliko žal. Veste zakaj. Seveda zaradi rezultata moje analize. Ugotovil sem namreč, da nas k temu neskončnemu, vsakdanjemu druženju vodi predvsem ali pa samo želja po klepetu. Dobro, pri slednjem je treba poskrbeti, da se grlo in glasilke ne izsušijo, ampak to je samo spremljevalna aktivnost, ki bi jo zlahka opravil doma.

Sicer je ravno govor ena od tistih reči, ki delajo človeka nekoliko višje bitje in ki so mu v preteklosti omogočile razvoj, rast in širitev. Pa tudi tako na splošno je pogovor med ljudmi takšna pomembna, nepogrešljiva, velikokrat celo blagodejna dejavnost. Vendar pa obstaja še en aspekt, ki pa nikakor ne gre skupaj s temi prijaznimi značilnostmi govorjenja. Gre namreč za nekaj, kar sem pogosto kritično obdeloval v svojih malih zgodbicah. Govorjenje, blebetanje, nakladanje namreč, ki je samo sebi namen. Pa ne le to. Spretni gobezdači so uspeli pogosto postaviti ravno to svoje ropotanje, pa ne glede kako brezrepo in brezglavo je bilo, na nekaj stopnic više od konkretnega dela, od pravega fizičnega premikanja stvari, od vsega po čemer si moraš umiti roke in zaradi česar moraš zvečer prenašati muskelfiber ali bolečino v križu.

Pa ne mislim tega kar tako počez. Ne, seveda se je treba o stvareh pogovoriti, jih splanirati, nenazadnje mora tudi neko komandirati in konkretno ukazati kako in kaj. Vendar pa me že zelo. Zelo dolgo spremlja nepremagljiv občutek, da se zraven maloštevilnih ljudi, ki prevzamejo odgovornost za svoje besede in se z njimi izpostavijo pred drugimi, šlepa cel kup modelov, ki jim ni niti posebno v interesu, da bi bile njihove besede pomembne, celo to ne, da bi sploh kaj pomenile. Glavno, da zapolnijo prazen prostor in tako opravičijo prisotnost govorca. Slednji tako ali tako lahko po končanem »delu« poda izjavo v stilu črnovrškega ljudskega odbornika, ki je po skoraj celodnevni razpravi o začetku gradnje vaške mlekarne svečano objavil :« Vse je zmenjeno, samo dogovor’t se je še treba!«

Potem, ko se je naš svet spremenil iz tistega, demagoškega v bolj oprijemljivega, v svet akcije, odgovornosti, konkretnih učinkov in naravno-tržnih zakonitosti, smo pričakovali, da bo s to vrsto ljudi šlo počasi navzdol. In tu mi je še posebno vzelo sapo. To se sploh ni zgodilo. Še vedno so tu. Prilagojeni seveda na novo realiteto, na nove življenjske pogoje. Prilagoditve, ki so zanje druga bitja, človeške ribice in gorski svizci potrebovali milijardo, ma kaj milijardo, najmanj milijon let.

»Le kaj imajo toliko za povedati drug drugemu?« se je Francelj spraševal medtem, ko je vstavljal komade v svojo mašino. Kos noter, zelen gumb, kos ven, malo spihovanja, čiščenja in spet in spet. Že uro, še bolj verjetno uro in pol je opazoval svojega šefa, glavnega kontrolorja, mladega tehnologa in direktorico, ki so tiščali glave skupaj. Na koncu prehoda, komaj toliko daleč, da ni slišal njihovih modrosti. Niti takrat ne ko je kdo od njih povzdignil glas in pri tem zakrilil z rokami.

»Kam si se zagledal?!« ga je iz teh misli stresla sodelavka. Barbi, luštna punca, ki sta kdaj z njo delala skupaj in med delom seveda tudi pokomentirala svet in življenje. Tudi tokrat sta rekla besedo ali tri. Ona malo bolj sproščeno in nasmejano, saj je bila njena glavna pavza, Francelj pa malo bolj nervozno. Ni mu namreč ušlo, da ga šef kljub neprekinjenemu razpravljanju v omenjeni skupini, vsake toliko ošine s svojim sitno strogim pogledom.

»Tukaj nisi zato, da bi klepetal!« mu je pričakovano siknil pol ure pozneje, ko so pomembni vodstveniki le zaključili svojo razpravo. Zgledalo je, da bo ostalo samo pri opozorilu in bo delovodja odšel takoj naprej pa Franc tokrat ni mogel biti tiho! »Tudi vi ste kar na dolgo pomodrovali!« se je obregnil ob poldrugo uro njegove modre razprave. Joj, da le ne bi storil tega. Iz sitneža se je vsulo besed o odgovornosti, strokovnost in bog ve čem še. Pri tem je enkrat širil roke, drugič jih stiskal v pesti in nazadnje nastavil dlani kot konjske plašnice na svoj ksiht. Nedvomno je povedal Franceljnu, da mora sam misliti, gledati, načrtovati zelo na široko, da je odgovoren za veliko stvari in da je on kot delavec veliko preveč ozkogled. Predvsem pa, da ne razume kako pomembno je to, da so se vse dogovorili.

In za piko na i je rekel še nekaj, kar je Franca pa res dotolklo. Prej kot je šel je z enako modrim in pomembnim tonom dodal:

»Nar’dil boste pa že!«

V tisti sekundi se je proizvodni delavec Franc odločil. Danes bo šel po šihtu v oštarijo. Ampak tokrat pa zares .. pit!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks