dare.likar@siol.net

Hiš’ca

2.07.2017 · 4 komentarjev

»Ja sliš, kam pa spet?!« me je pobarala, ko sem se odpravljal skozi vrata. na videz zelo pomembne papirje sem držal v roki, imel sem odločen korak in najresnejši izraz na obrazu.
»H Far grem« sem odvrnil in hitel pojasnjevati »V Spodnji Idriji so postavili hišico, tako za knjige«!
»Aha, to je pa dobro« je bil odgovor poln odobravanja in razumevanja. Pa sem šel.
Kadakorli razmišljam o svojem kraju, se tega lotim nekje daleč v preteklosti. Pa naj imam za to kakšen poseben razlog ali ne. Narava mi ni dala brezhibnega spomina za detajle, za vsako izgovorjeno besedo, za vsako spremembo, ki je doletela to ali ono hišo, na katero stran je visel razmajani plot ali na katerem vogalu so se prikazala rebra stare, zdelane bajte.
Moji spomini hodijo in govorijo. Imajo posebno obnašanje, posebne karakterje in izgled. Še najbolj mi je to jasno, ko se spomnim kako zelo običajni so se mi zdeli pred mnogimi leti tisti ljudje. Ja, šele pozneje smo jih kdaj pa kdaj omenili. Takrat, ko so že davno iznad oblakov gledali na nas, kako v svoji samo-pomembnosti. vsaj na videz, brez redu in smisla gomazimo po planetu. Ja, spomnili smo se takrat, ko smo se občasno le uspeli za silo ustaviti, kako je nekdo čisto po svoje govoril, vse prisotne nasmejal s svojo pripombo pa četudi je bila vedno ista in enaka. Kako je nekdo namrščeno in resno hodil skozi kraj, vedno enako počasi, po isti trasi, kot bi bil obvezni del kulise. Spomnimo se tistega z gromkim tenorjem in vedno iste pesmi, ki jo je zapel, ko je dosegel svoj normalni nivo nekje med enim in dvema litroma vina. In nekoga, ki je v ozadju na vse skupaj siknil svojo unikatno kletvico, dedec, ki je sedel poleg njega pa niti slučajno ni pozabil na vse skupaj nasmejano zamahniti z roko.
Ja skozi moje življenje se niso spreminjale hiše, vsaj ne samo one. Spreminjale so se podobe, ki so jih skupaj s potmi in zidovi slikali tisti, posebneži. Zato zna biti nostalgija tako nerealna, celo nepravična. Nič več ni tako kot je bilo, rada ugotavlja in ne posluša argumentov za ali proti. Ne vidi urejenega, zelenega kraja, obnovljenih fasad, parkov in otroških igrišč, Pač ni tako kot je bilo. No, saj mogoče bo res ta čudni čas nekoč nekomu drugemu material za spomine. Mogoče bodo tisti,ki zdaj spravljajo v arhiv prijazne podobe, nekoč zmajevali z glavo, kam je vse izpuhtelo. Ampak ne verjamem. Tako kot je bilo takrat ne more biti več.
Zato pa sem pohitel h Far. Tega pa ne gre zamuditi. So me obvestili, da bodo doli postavili hišo. V hišo bodo zložili knjige.
»Ojoj, saj v knjigah pa vendar živijo ljudje!« me je takrat radostno prešinilo.
»To je pa dobro« sem zaključil. In sem šel.

hišca

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



4 odzivov ↓

  • daredare // 2.07.2017 13:13

    Otvoritev nam je sicer odplaknil dež, ampak če bi bil dol, bi prisotnim prebral (tudi) to!

  • Mirko Jaušovec // 2.07.2017 14:07

    Lepo je videti. Malo samotno. Ali je v njej tudi tvoja o kovaču?
    Na Ptuju je tudi ena z enakim namenom. Postavljena je ob Muzik kafeju. Enkrat sem vanjo naložil nekaj knjig, ki sem jih nabral iz propadle založbe v Grosuplju. Mislim, da sem prav zapisal, čeprav sem večkrat zasledil napisano “V Grosupljah”.
    Kaj meniš?

  • daredare // 2.07.2017 14:12

    Pri tem okoli Grosupelj ( Grosuplja?? ) ne bi upal trditi, kako je pravilno. Sicer pa mojih knjigic ni v hišici. Imam samo po en izvod vsake še. Po mojem so notri vseh sort bukve. Takšne, ki ostajajo, ki delajo napoto in še kaj podobnega. Mogoče bo pa res nekaj ljudi prebralo kakšno stvar več kot do sedaj.

  • miri // 3.07.2017 14:39

    Tudi za Hleviše imaš od zdaj naprej izgovor.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !