dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2017

Le kako?

30.04.2017 · 3 komentarjev

Vem za modela, ki je bil, pa kakorkoli obrneš, umetnik. Že kot otrok malo čuden, v rosni mladosti dostojno težaven in pozneje, milo rečeno, vsaj občasno, kapitalen čudak. Tudi šolal se je dec za umetnika. In izšolal. Akademsko izobražen je prišel iz šolskih mlinov in s svojo doseženo omiko je tudi preživel svoj delovni vek. Včasih tako, tako, ampak po večini čisto zadovoljivo dobro. Še najbolj od vsega pa se mi je zdelo zanimivo njegovo razmišljanje iz študentskih časov. Med svojimi kolegi je bil namreč izjema. Izjema po tem, da mu ni ničesar manjkalo. Vsi ostali so v tistih letih životarili in med opijanji v boemskih beznicah in napol sestradanimi tedni študija komaj nekako speljali pot od izpita do izpita. Ali pa tudi ne. On pa teh težav ni imel.

Ničesar mu ni manjkalo. Imel je očeta, ki ne le, da je imel precej pod palcem, tudi dal je mulcu denarja, kolikor je ta hotel. In slednji je bil zaradi tega neznansko nesrečen. Saj ni bilo slabo imeti cel mesec za pir in tobak, poleg tega pa še častiti prijatelje in jih imeti vedno cel kup okoli sebe, ampak … Ja, za umetnika pa tu ni dobro izhodišče. Moral bi biti reven, podrt, težaven in morda celo malo bolan … potem bi pa šlo, je obupano modroval sam pri sebi. No, kot že rečeno, v življenju je potem delal ravno to, kar je bilo mišljeno, da bi delal, občutka prikrajšanosti in s tem zmanjšane umetniške samozavesti pa ni nikoli izgubi.

Ja,za ustvarjanje mora baje človek trpeti. Modrovali smo že tukaj ali pa morda kje drugje o trpečih pesnikih iz preteklosti, o njihovih muzah, ki so jim predali srce in svojo umetniško dušo. Vse je potem zgledalo kot neznansko hrepenenje, kot propadanje umetnika zaradi nedosegljivega ideala. Podvomili smo sicer, tako bogokletno, da so si Laure, Dulcineje in Primiceve Julje mojstri malodane izmislili, ali pa , bolje rečeno, so jih ravno zaradi očitne nedostopnosti določili za jedro svojih umetniških koprnenj. Svoj propad, ali pa vsaj svojo bedo, ki bi jih kakopak tako ali tako doletela, so s tem trpljenjem resda uspeli malo upravičiti in se na ta račun malo prijazneje vpisati v zgodovinske knjige in šolske učbenike.

Ni pa iskanje nedosegljive in neznansko ljubljene muze najhujša varianta. Še zdaleč ne. V teh časih najbolje pridejo skozi knjige avtorjev, ki so prišli pred svojo tipkovnico naravnost iz pekla. Takšni, ki so preživeli štiri sarajevska leta, Ruando ali Darfur, ki so ušli Isisu ali se rešili z gumenjaka v sredozemskem morju. Če jih ni doletelo nič od tega, so se pa vsaj utopili v alkoholu, se komaj rešili drog ali več let dolge depresije.

Jaz pa gledam svoj črn noht. Sem se s kladivom vžgal po njem na šihtu. Resda me je bolelo. Kot hudič. Ampak, če odštejem to, da mi je res huda muka vstajati zjutraj petnajst čez pet, potem je to v bistvu najhujše, nekaj najbolj neprijetnega, kar se mi je v zadnjem mesecu zgodilo. Sicer pa po navadi opisujem ta, čisto navaden svet. Trudim se izogibati prehudi patetiki in ne poskušam iz tega navadnega življenja delati drame.

Ampak kako, vas prosim? Saj mi nič ne manjka. Pravijo, da je treba samo opazovati svet okoli sebe. Ja? A res? Ja, menda okoli nas kar mrgoli zgodb. Vsak ima svojo in vsaka zgodba se prepleta z drugimi. Treba je samo pogledati, opazovati in zapisati. In jaz opazujem. Opazim včasih kakšno lepo stvar, včasih krivico. Lepoto opišem, kot luštno zadevo in krivico kvečjemu kot neumnost. Še pomanjšam že tako majhne utrinke, še manjše dogodke in mikroskopsko drobne ljudi, ki se sami počutijo v svoji vlogi krote napihovalke strašno veliki in neznansko pomembni. Opazujem spremembe, opazujem politike in gospodarstvenike. Težave zdaj teh, zdaj onih. In zdi se mi, kot, da je vse skupaj že dvakrat ali stokrat prišlo naokoli. Kot bi lavfali v svojih kravatah, s svojimi paničnimi pordelimi frisi v majhnem krogu okoli placa v Idriji in nam vsakič, ko bi prisopihali okoli zadihano a odločno zatrdili, da je cilj blizu.

Pa cilja sploh ni. Ljudje so le potuhtali sistem. Naučili so se svoje obrti. Seveda ne samo v tej naši, meni preljubi luknji. Povsod.

Jaz pa vedno, ko tuhtam, kaj bi vodilo do svetlih, lepših dni pa ne glede na to ali gre za naše male problemčke ali za neznansko trpljenje nekih drugih ljudi, postanem utrujen. Utrujen postanem že od motiva, utrujen postanem od razmišljanja, da bi se vsedel in povedal kaj o tem in utrujen postajam, ko me kolega povpraša: »kje hudiča pa hodiš!? Že pol leta te ni.«

Politik in tajkun. Novo leto in prvi maj. Vojna in mir. Vrstice in verzi. Vse je prišlo spet okoli. Nekaj od tega bom uspel bežno prebrati, večine ne. Pa vendar bom spet vse skupaj vzel pod pazduho in šel zamenjat za drugo. IN plačal evro in pol zamudnine!

Gospe in gospodje, lepo pozdravljeni! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks