dare.likar@siol.net

Leta besed

2.01.2017 · 6 komentarjev

Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!
No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo ni pripomogel k izboljšanju situacije.
Seveda pa se ne morem in ne smem delati pameten okoli teh stvari. Še kako me je ta navlaka okupirala. Od začetka verjetno celo zasvojila in nikoli povsem izpustila iz rok. Še vedno preveč časa brezplodno preživim pred kišto. Brezplodno seveda pomeni, da nič ne pade ven. Nič! Ni izdelka, ni rezultata, ni smiselnega početja. Sploh! Samo neskončno , rutinsko klofanje in ustvarjanje nekega neresničnega sveta. Svet, ki zanj še ne tako davno ne bi niti slučajno verjeli, da bo lahko nadomestil tako velik del tistega druženja in prijateljevanja, tistih zastarelih, zdaj celo že primitivnih socialnih prvin!
Velik svetovni umi, izumitelji, geniji so uspeli narediti stvari, ki zanje 99,9% ljudi niti slučajno, niti bežno, niti za silo ne vedo kako je mogoče, da delujejo in počnejo takšne stvari. Kako lahko po eni žici prenašajo informacije, zvoke, besede, slike in to v takšni količini, da si zdaj že večina ljudi na svetu lahko brez skrbi privošči basati v ta tako imenovani svetovni splet kar jim pade na pamet. Orodja, ki so nam jih dali to omogočajo na lahek način, brez posebnega znanja in razmišljanja. Seveda pa, kar jim pade na pamet, pomeni, da gre za eno velikansko greznico, ki razen v majčkenem delčku nima prav nobenega smisla, kaj šele vrednosti. Za ljudi same.
Seveda obstajajo tudi za greznice strokovnjaki in oni meda znajo kopičiti in izbrskati podatke, ki po nekih posebnih kriterijih, s pomočjo super računalniških kišt lahko služijo za nadzor nad ljudmi, ki jih ta nadzor prav malo briga. Saj jih, konec koncev, nihče ne drega s pendrekom med rebra, ali jim prepoveduje svobodno izražati mnenje. Ampak to so že teorije, ki jih spet ne manjka in, ki jih ne jemljemo resno, dokler se ravno nas nekdo ne loti, Kako poznano se zdi!
Ampak to, kar pišem je v svojem bistvu še vedno in samo eno veliko nakladanje. V resnici me je razjezilo nekaj popolnoma drugega. Naj vam opišem situacijo. Prejšnji teden sem šel kar dvakrat v gozd. Bilo je lepo vreme, zjutraj sicer malo premrzlo, ampak kasneje pa prav super. Vžgal sem motorko in izpraznil dva rezervoarja, premetal dva tri metre drv in nazadnje šel domov prešvican, kot bi bilo sredi poletja. Nič takega, Bil sem zmatran, glidi so me boleli komaj malo bolj kot ponavadi in bil sem zadovoljen z akcijo. Zadnje dneve pa sem izklopil vse aktivnost. Preležal sem nenavadno veliko ur in nekaj sem jih presedel tudi pred ekranom. Nekaj pred tavelikim, nekaj pa tudi pred računalnikom. In glej hudiča, ne samo da ni bilo rezultatov, krasnih zapisov, duhovitih objav, kaj šele trimetrskega kupa drv … ne samo to, tudi boli me vse še dvakrat bolj. Sklepi križ in pod lopatico me je štihnilo, da mi niti konjska mast ne pomaga več ….. mater!
V vseh teh letih sem stipkal in objavil nekako 500+ blogerskih zapisov. Povprečno so bili dolgi 1100 besed. Nekateri med vami ste jih prebrali in za nekatere veste, kaj se je še dogajalo z njimi. Vsekakor se mi zdi, kot da je to del mojega življenja. Na momente sem mislil tudi, da gre za pomemben del, celo malo evforičnega me je naredilo kdaj. Spoznal sem tudi nekaj zanimivih ljudi. Razmišljujočih in ustvarjalnih. Celo takšnih, ki ima(m)jo veliko možnost, da pomenijo tisti nesrečni 0,1 % v tej greznici.
Prvi blogerski zapis sem prilepil na siolov portal. Če grem zdaj pogledat v arhiv, bom pod zapisom prebral nenavaden podatek. Piše »Januar 2007! Deset let, porkaduš!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



6 odzivov ↓

  • miri // 2.01.2017 14:23

    No,a zdaj vidiš zakaj ljudje grejo raje v politiko kot v drva.

  • Mohor // 3.01.2017 11:27

    Čestitam Dare, lepa obletnica!
    Z nostalgijo se spominjam tistega starega “Platntafa”, katerega novo izdajo smo vsi Prfarci tako zelo težko čakali. Kar nekako težko je bilo potem preiti na elektronsko obliko Daretovega ustvarjanja.
    No, delček tvojega opusa je pisno arhiviran v Kovaču in Faci. Kaj pa tretja, ino …..?
    Da bi nekoč nekdo nekje lahko izdal “Zbrana dela Dareta Likarja”!
    Za 2017 si bova pa izmenjala želje ob omizju, da ohraniva še malo tistega, kar omenjaš zgoraj.
    Lep pozdrav!

  • daredare // 4.01.2017 08:11

    Miri, hehe, oni že mislijo, da vedo. :)

  • daredare // 4.01.2017 09:10

    Ej, Mohore, hvala ti. Ja. Platntaf, grca, spomini :) . Se bo treba usest in malo premleti stvari. Tega pa ne bomo deli v digitalno obliko. Lp

  • Nevenka // 7.01.2017 12:27

    Evo Dare ne gre drugače, tule ti voščim srečenega in zdravega. Še nekaj let nazaj, je bila tule zbrana lepa skupinica ljudi, ki smo znali pokramljati in komenitrati dogajanja, sedaj pa je to nekako izzvenelo, ljudje so se razšli. Razumem te, da človek občasno nekako pade v nekakšen ustvarjalci vakuum – jaz imam tako obdobje že dolgo. Čustvena monotonija, stvari, ki jih raje odrivam kot pa stalno premlevam. Prenaporno je, da bi iz njih ustvarjala navdih in hvala bogu, da me veselijo še kakšne druge reči o katerih se pa bolj informiram,kot pa da bi sama lahko kaj realizirala – to, kar je meni všeč, je namreč drago, ali pa zahteva več ročnih spretnosti – jaz bi namreč prav z veseljem mizarila in polepševala domove. Tako pa veliko presedim za TV in gledam programe, kjer ljudje pogruntajo vse sorte in preurejajo domove in vrtove.
    Deset let je lepa doba, res. Napisal si veliko blogovskih zapisov, ki imajo veliko vrednost v svoji iskrenosti in hudomušnosti čeprav se nisi izognil tudi trpkemu okusu življenja.
    Menim, da so tvoji zapisi dragoceni in je prav, da so našli pot v tiskano besedo. Nič ni hudega, če si človek malce oddahne od istega ritma in internetne rutinske “prisile”. Tudi jaz sem zelo malo na netu. Če ne bi slučajno imela “enega projekta” v planu, bi vse skupaj kar malo pustila vnemar. Nič mi ni nujno. In ko pride tisti ustvarjalni val, se bom prepustila toku. Do takrat pa brez slabe vesti. In menim, da tudi ti lahko mirne duše žagaš drva. To je dobro za dušo.

  • daredare // 9.01.2017 12:40

    Nevenka, hvala in enako! Ja, res je bilo že samo okolje pred časom bolj naklonjeno ustvarjalnosti. Predvsem bolj globoko in tudi bolj dinamično. Je pa tudi res, da je normalno, da se kdaj ustavi. In meni se je zdaj malo ustavilo. Upam pa si trditi, da je situacija malo posebna. Še vedno namreč ne pristajam na to, da gre za krizo navdiha. Gre za krizo energije in zbranosti. Točno vem kaj bi rad povedal, točno vem, da bi to znal povedati in nimam niti slučajno moči, da bi začel in to počel vsaj vsak dan pol ure. Ne gre. Vklopim kišto in gledam v ekran potem pa čez nekaj minut odšpilam pasjanso. To je to! Pa res ne delam iz tega kakšne drame. Pač je tako. Malo na živce mi gre, če me kdo obgovori ” a si nehal pisat?” . Pa me ni taisti nikoli prej nagovoril, ko sem pisal vsak dan in ni minilo tri, štiri dni, da nisem kaj objavil :) ! No, fajn bodi! Bomo že kako, ane?!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !