dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2017

Kulturni adrenalin

27.01.2017 · 2 komentarjev

Nikoli nisem bil nikakršen adrenalinec. No, mogoče sem v mladih letih kdaj zlezel v kakšno skalovje, ker sem želel sebi, še bolj pa drugim, dokazati, da si nekaj pa le upam. Občutki, ki sem jih ob tem doživljal pa niso bili ravno, da bi si jih želel čim večkrat. V bistvu ravno nasprotno. Tako sem ostal pri zelo redkih nevarnih podvigih in se raje vedno znova izgovarjal nanje in tako dokazoval, da imam pa le nekaj poguma, kot pa da bi ponovno zlezel na kakšen rob.

Adrenalinci namreč počnejo ravno to. Tisti pravi, ki so baje s tem celo zasvojeni, lezejo vedno znova in vedno više, vedno hitreje in vedno bolj do fula … in ni redko, da na koncu gredo čez.

Vsako bitje razen človeka v naravi beži stran od nevarnosti. Niti slučajno ne pade nobeni živali na pamet, da bi brez potrebe postavljala svoje življenje na nitko. Da bi se nastavljala svojemu plenilcu in potem, ko bi ji za milimeter uspelo zbežati, v adrenalinskem užitku drgetala v kakšni luknji. Ne, nič takega normalnemu bitju v naravi ne pride na misel.

No, mislim da sem jasen. Celo pretirano sem pojasnjeval to okoli adrenalina. To pač ni moj način. To sem pač ugotovil iz izkušenj in tega se, ne glede na tokaj si drugi mislijo zaradi tega o meni, striktno držim. Če se česa bojim, grem stran. Jebiga!

Tako me nič ne vleče v skalnate previse, nobene želje nimam, da bi se vozil 200 na uro in v vodo skočim, če je seveda dovolj globoka, največ z višine treh metrov.

Mogoče je to povezano tudi s tem, da se namesto teh moških, malo divjaških hobijev ukvarjam z bolj mirnimi zadevami. Recimo s kulturo. Pa še to ne ravno pretirano dejavno. Nisem ravno vsak dan nekje zraven. Daleč od tega. Vsak dan sem na šihtu. Le tu pa tam vmes se malo pokažem, kaj napišem, preberem pred ljudmi, prispevam za prireditev svoj tekst, scenarij ali se pogovarjam pred ljudmi z znanim umetnikom. Tako, bi rekel, umirjeno in nenevarno.

Pa, viš hudiča, začel sem se bati tudi tega.

Kdo bi si mislil, da se lahko tudi to zgodi. Pa ja nisem res totalen zajec?

Seveda moram malo pojasniti česa se pri takšnem hobiju sploh lahko bojiš. Seveda ni ravno veliko možnosti, da bi kam cepnil, se poškodoval, si zlomil vrat. Ne, v bistvu je pri takšnih zadevah največja nevarnost, da se nekako, kako naj rečem, nič ne zgodi. Ali nekaj takega. Vzemimo na primer literarni večer. Vsled nekega pomembnega datuma, krajevnega praznika ali česa podobnega, se poleg koncerta pleh muzike, gasilske veselice, v temačnem kotu pod oboki odvije tudi literarni večer. In za razliko od promenade muzikantov, ki jo spremljajo polni pločniki ljudi in jo poslušajo tudi tisti, ki tega niti ne želijo, pa za razliko od večerne veselice kjer se tre ljudi, ki se s pesmijo na ustih vrtijo v hitrih ritmih, mastni okoli ust od balkanskih dobrot in s temnimi fleki refoškovega švica pod pazduhami, se tam pod oboki v bistvu ne dogaja kaj prida.

Osem nastopajočih pesnikov in piscev bere svoje, večinoma turobne, tragične pisne izdelke, poslušajo pa jih med pritajenim zehanjem, nekako štirje ljudje. Med njimi je starejša gospa, ki se je vsedla zraven, ker mora itak na poti s placa nekje malo počiti, zraven sta še hčerka in žena organizatorja literarne prireditve in še en model, ki ne ve nihče od kod se je vzel. No to je to

In, brez dodatnega pojasnjevanja, jaz sem se tega začel bati. Kot tistega roba v skalovju s prvega odstavka. Še posebno hudo je, če si na takšnem eventu recimo, organizator ali morda glavni nastopajoči. Ali pa morda gostiš pisatelja, nagrajenega, poznanega. Lahko imaš sicer tremo ali pa malo cvikaš, da se ti bo zapletel jezik. Ampak tisto česar se zares bojiš, je to, da ne bo nikogar. In če nekaj minut čez uro začetka spoznaš, da ne bo tokrat nič kaj prida bolje, se ti v grlu naredi cmok, kot bi zrl čez tisti previs.

Sprašuješ se takrat to in ono. Kaj sploh počnem? S čim se ukvarjam? Ali to počnejo normalna bitja v naravi? Pa sprašuješ se, kje so tisti ljudje. No, dobro, ne gre pričakovati gostilniških znancev, sodelavcev s fabrike ali polovice žlahte. Ampak, kje so vsi tisti kulturni ljudje? Tisti, ki se celo včlanjajo v društva, tisti, ki redno, vsakodnevno objavljajo rimarije in pričakujejo stalen odziv, tisti, ki bodo morda kaj kmalu celo sami tako sedeli na odru in se spraševali, kaj je šlo narobe, da v parterju ni nikogar!

Pa so to lepe stvari. Niti najmanjšega dvoma ni. Lep razgled z vrha je nagrada za vse. In krasen , blagodejen, literarni pogovor z dobrim, močnim sogovornikom tudi napolni dušo in te naredi ponosnega. A kaj, ko je zanimanje za to početje podobno klofuti okoli ušes.

In res sem se takrat na višini, ko sem se tresel in so mi mravljinci lezli po hrbtu, spraševal s čim hudiča se ukvarjam in s kom se družim. In to, majkemi, nameravam razmisliti tudi v prihodnje. Res!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Mraz

10.01.2017 · 2 komentarjev

Eden od (mojih) problemov je tudi, da so nekatere tematike vsaj na videz že dodobra iztrošene. Pa ne zato, ker bi se o njih ne vem kako dokončno sporazumeli, pogosto je ravno nasprotno, le premlevali smo jih že tolikokrat, da človek že ne ve več kaj bi lahko novega potuhtal.

Ena od neskončnih debat, ki nikoli to niti niso, je tista o nostalgiji po nekih starih časih, o opevanju na pol pretekle zgodovine in na drugi strani zaničevanje vsega kar je takrat bilo skupaj z ljudmi in sistemom.

Velikokrat se je že kaj zgodilo, da me je imelo ponovno modrovati o tej neizčrpni težavi pa se ravno zaradi izpetosti, še bolj pa zato, ker nisem želel še sam prispevati k temu neutrudnem pa tudi še kako bedastemu diskurzu. Me je pa k nasprotnem spodbudila literarna kolegica, ki me je v sicer sproščeni in neproblematični debati postavila nedvoumno na eno od dveh strani. Pa čeprav se sam tja ne uvrščam.

Če sem konkretnejši. Nostalgijo imam rad edino kot žlahten spomin na nek lep čas, na adrenaline, ki jih je polna samo mladost, na elan in na čustva, ki smo jih bili polni enkrat v preteklosti. Zavračam pa čaščenje neke preteklosti v smislu, da bi bilo obujanje nekih preživetih ureditev in tako imenovanih vrednot, rešitev za naše sedanje težave.

Spomini imajo že itak nekaj čudnih lastnosti. Prva, ki sicer ni vedno tako zelo slaba, je ta, da spominjanje ni realno. Zelo selektivno izbira, kaj je vredno obdržati v sivih celicah. Tako nam zelo izkrivi sliko, ki zanjo neovrgljivo mislimo, da je čista, kot jasen dan. Kar me še bolj odvrača od »nostalgizmov« pa je to, da je takšna drža zelo, zelo nekonstruktivna. Niti najmanjše možnosti nima, da bi prispevala k urejanju težavnih razmer. Poleg vsega pa tudi kaže na veliko pomanjkanje znanja in predvsem domišljije.

Vendar, to me je zagotovo tudi uvrstilo na levo stran mnenja, nekaj pa obstaja, kar bi lahko razumeli kot naklonjenost zloglasni nostalgiji. Vse bolj namreč razumem marsikoga od tistih, ki imajo o tistih časih dobro mnenje. Ne vseh, seveda ne. Med tistimi, ki jim je paradiranje v rdečih majicah in kapami s petokrakimi zvezdicami na nekakšnih mitingih, proslavah, obujanjih dnevov neke republike ali dnevov mladost stalen hobi, je veliko ljudi, ki jim nikoli ni šlo tako dobro kot ravno zdaj. Ampak pustimo to. Težko je komurkoli v teh časih pojasniti, da ima dvakrat višji standard, kot pred tremi desetletji. Nemogoča misija! V mislih imam celo armado ljudi, ki se jim je zelo podrl svet. Ljudi, ki so jim propadle firme, ki so zanje naivno mislili, da os večne in da so na nek način celo njihova last. In ne samo, da so ostali brez vsega. Gledati morajo plenjenje in bogatenje nepridipravov, ki se redijo ravno na račun njihovega propada.

Razumem tisoče penzionistov, ki životarijo z nekaj stotaki, čeprav so za penzijo delali malodane celo življenje. Še kako razumem minimalno plačane delavce, ki kljub zaposlitvi ne zmorejo nikakor speljati stvari nad mejo revščine. Razume, pa kako razumem, ljudi, ki jih nekaznovano nategne novodobni kapitalist in jih ne plačuje in jim ne odvaja prispevkov. Zelo razumem siromake, ki z njimi služijo gazde v agencijah. In zelo, zelo razumem človeka, ki ne more poslati v šolo svojega otroka ali , bognedaj, ki ne more priti do časa do zdravniške oskrbe.

Nikoli ne bom v rdeči majici skakal okoli., Zelo sem naklonjen modernejšemu redu. Ki pa bi to moral biti. Namreč red. Red, ki bi upošteval dobro, pošteno delo in razmerja, ki bi vsem omogočila življenje vsaj blizu normalnega.

Še nekaj me je namreč, poleg tiste pripombe, ki sem jo omenil v začetku, spodbudilo k takšnemu razmišljanju. Zelo dobro se spomnim nekega pogovora izpred veliko let. Po radiu so govorili o polarnem mrazu v New Yorku. Mislim, da je šlo za minus 20 ali nekaj takega. Objavili so, da je v nekaj dneh v velemestu zmrznilo veliko število brezdomcev. In kolega takrat pomodroval »koliko bi jih neki pri nas šlo v maloro?« . »Ne vem« sem rekel » mogoče nobeden!«

Od takrat so se menjale države. Pojma seveda tudi nimam kako se je takrat godilo revežem v hudem mrazu. Verjetno so kakšnega zablodelega pijančka, ki je vzel takšen konec, tudi utajili. Ampak sedaj poslušam iz sosednjih držav, predvsem tistih, ki so bile žrtve enako primitivnih sistemov, da preštevajo mrtve v desetinah. In to zaradi enega usranega hladnega vala.

In zaradi takšnih stvari se tudi vprašam »kam hudiča smo napredovali?!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Leta besed

2.01.2017 · 6 komentarjev

Ne vem kaj je slabše. Ali to, da komaj še kaj napišem, zadnje mesece komaj še kdaj sedem pred tipkovnico in poskušam biti malo ustvarjalen ali to, da se sprašujem, zakaj sem to že prej sploh počel? Ali je morda čudno, da ne vklopim vseh mailov, fejsov, tviterjev in blogov že prej kot grem zjutraj scat, kaj šele da bi v miru popil kofe? Ali je še bolj čudno, da včasih nekaj dni nimam niti najmanjšega veselja česarkoli od tega vsaj bežno pogledati!
No, vsekakor si štejem v dobro, da ljudem ne čestitam rojstnih dnevov in podobnih stvari preko FB strani ali celo prek nekakšnih predlog, kamor samo vneseš nek tekst in slikico, potem pa razpošlješ na vse vetrove s tisto čudežno »send to all« funkcijo! Poznal sem drastičen primer, ko so mladenki pošiljali »prijatelji« celo sožalna sporočila preko mesengerja in to za nameček prej, kot je njen oče zares umrl. Glede na to, da je bil zelo bolan in glede na to, da smo v Idriji (Sloveniji?) takšne dezinformacije niso tako redke, facebook pa zagotovo ni pripomogel k izboljšanju situacije.
Seveda pa se ne morem in ne smem delati pameten okoli teh stvari. Še kako me je ta navlaka okupirala. Od začetka verjetno celo zasvojila in nikoli povsem izpustila iz rok. Še vedno preveč časa brezplodno preživim pred kišto. Brezplodno seveda pomeni, da nič ne pade ven. Nič! Ni izdelka, ni rezultata, ni smiselnega početja. Sploh! Samo neskončno , rutinsko klofanje in ustvarjanje nekega neresničnega sveta. Svet, ki zanj še ne tako davno ne bi niti slučajno verjeli, da bo lahko nadomestil tako velik del tistega druženja in prijateljevanja, tistih zastarelih, zdaj celo že primitivnih socialnih prvin!
Velik svetovni umi, izumitelji, geniji so uspeli narediti stvari, ki zanje 99,9% ljudi niti slučajno, niti bežno, niti za silo ne vedo kako je mogoče, da delujejo in počnejo takšne stvari. Kako lahko po eni žici prenašajo informacije, zvoke, besede, slike in to v takšni količini, da si zdaj že večina ljudi na svetu lahko brez skrbi privošči basati v ta tako imenovani svetovni splet kar jim pade na pamet. Orodja, ki so nam jih dali to omogočajo na lahek način, brez posebnega znanja in razmišljanja. Seveda pa, kar jim pade na pamet, pomeni, da gre za eno velikansko greznico, ki razen v majčkenem delčku nima prav nobenega smisla, kaj šele vrednosti. Za ljudi same.
Seveda obstajajo tudi za greznice strokovnjaki in oni meda znajo kopičiti in izbrskati podatke, ki po nekih posebnih kriterijih, s pomočjo super računalniških kišt lahko služijo za nadzor nad ljudmi, ki jih ta nadzor prav malo briga. Saj jih, konec koncev, nihče ne drega s pendrekom med rebra, ali jim prepoveduje svobodno izražati mnenje. Ampak to so že teorije, ki jih spet ne manjka in, ki jih ne jemljemo resno, dokler se ravno nas nekdo ne loti, Kako poznano se zdi!
Ampak to, kar pišem je v svojem bistvu še vedno in samo eno veliko nakladanje. V resnici me je razjezilo nekaj popolnoma drugega. Naj vam opišem situacijo. Prejšnji teden sem šel kar dvakrat v gozd. Bilo je lepo vreme, zjutraj sicer malo premrzlo, ampak kasneje pa prav super. Vžgal sem motorko in izpraznil dva rezervoarja, premetal dva tri metre drv in nazadnje šel domov prešvican, kot bi bilo sredi poletja. Nič takega, Bil sem zmatran, glidi so me boleli komaj malo bolj kot ponavadi in bil sem zadovoljen z akcijo. Zadnje dneve pa sem izklopil vse aktivnost. Preležal sem nenavadno veliko ur in nekaj sem jih presedel tudi pred ekranom. Nekaj pred tavelikim, nekaj pa tudi pred računalnikom. In glej hudiča, ne samo da ni bilo rezultatov, krasnih zapisov, duhovitih objav, kaj šele trimetrskega kupa drv … ne samo to, tudi boli me vse še dvakrat bolj. Sklepi križ in pod lopatico me je štihnilo, da mi niti konjska mast ne pomaga več ….. mater!
V vseh teh letih sem stipkal in objavil nekako 500+ blogerskih zapisov. Povprečno so bili dolgi 1100 besed. Nekateri med vami ste jih prebrali in za nekatere veste, kaj se je še dogajalo z njimi. Vsekakor se mi zdi, kot da je to del mojega življenja. Na momente sem mislil tudi, da gre za pomemben del, celo malo evforičnega me je naredilo kdaj. Spoznal sem tudi nekaj zanimivih ljudi. Razmišljujočih in ustvarjalnih. Celo takšnih, ki ima(m)jo veliko možnost, da pomenijo tisti nesrečni 0,1 % v tej greznici.
Prvi blogerski zapis sem prilepil na siolov portal. Če grem zdaj pogledat v arhiv, bom pod zapisom prebral nenavaden podatek. Piše »Januar 2007! Deset let, porkaduš!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks