dare.likar@siol.net

Slabe karte

27.11.2016 · 2 komentarjev

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o nekih skupinah, ki želijo nekaj dobiti. Na to, da za svoje delo, znanje, trud, ne dobijo dovolj, lahko opozarjajo s parolami, z grožnjami, z izsiljevanjem, z uporom. Lahko stavkajo in demonstrirajo.

O podobnih stavkah poslušamo tudi iz tujine. Na primer delavci letalskega prevoznika v Nemčiji. Zahtevajo denar. Več denarja. No, vsaj tako enostavno nam v novicah poročajo o tem.

Pri nas je bolj zapleteno. Ko stavka javni sektor, nihče ne trdi tako preprosto:«Hoćemo denar!« Ne, oni, dajmo za primer dohtarje, želijo uskladitve, odpravo anomalij, človeške odnose, celo poštenost. Za argumentacijo pred kamere porinejo svoje predstavnike, ki pa res niso prišli dobro skozi. Imajo najnižje plače, varčevalni zakoni jim preprečujejo napredovanja, delodajalci jih silijo delati mnogo preko normalne kvote ur in zdaj stojijo tu pred nami, skorajda solznih oči in upravičeno stokajo »Saj smo ja tudi mi ljudje!«In tako, kot nam servirajo problem tako posplošen in spravljen na najnižji skupni imenovalec, tako mi na drugi strani tuhtamo, kako je marsikaj nepošteno do nas. Kako o tem razmišlja šele bolnik, ki ima zaradi čakalnih vrst, odpovedane operacije, nečloveškega odnosa vse pogoje, da prej dočaka matildo, kot pa zdravljenje? Mogoče bi se morala vsesti na klopco v parku pred kliniko skupaj s solznim mladim specializantom in žalostno ugotoviti, da (razen seveda v Polanah) nikoli vsi ne dobijo. Dobijo pač samo zmagovalci. Tisti, ki imajo, kljub temu da so dohtarji,, letno plačo s petimi nulami in se vozijo z mercedesi cls, in na drugi strani tisti, ki imajo denar, da se na kakšen ne popolnoma v redu način kupijo kakšno bližnjico do operacijske dvorane.

In tako sem pokrepljen z omenjeno modrostjo o tem, da je pač svet sestavljen iz zmagovalcev in poražencev presenečeno pogledal tudi tistega svojega sodelavca pred leti, ko mi je navdušeno pravil kako se bo lotil špilanja piramidne igre. Catch the cash! Čudno sem ga pogledal. Bil je sicer razumen, umirjen mož. Skoraj bi se bi mi zdelo bolj normalno, če bi bil jaz sam tako naiven ne pa on.

»Me nič ne briga!« je rekel »do zdaj so še vsi dobili!«Mogoče se spomnite tistih bedarij. Na najbolj beden, primitiven način so nekako zalavfali igro, ki je potekala nekako tako, da si v kuvertah pošiljal denar ljudem s spiska in hkrati določil šesterico novih, ki si jim poslal spisek. Tisti so potem določili vsak spet šesterico in tako dalje. Kljub svoji oporečni nadarjenosti za matematiko, sem zelo hitro dojel, da to ne more trajati in delovati več kot nekaj krogov. Kljub temu, da so me v nasprotno prepričevali akterji, ki so v kuvertah dobivali zmečkane tolarske bankovce. A tudi oni so utihnili v kratkem času. Potem je bilo še nekaj malega govora o sleparjih, nekateri so morali celo bežati v tujino, potem pa … nič več!

In tako zdaj gledam ta neoliberalni svet. S svojimi preprostimi zakoni prostega trga, enakih možnosti in podobnih stvari bi vse skupaj moralo delovati. Sploh ne bi smelo biti težav. Ne bi se smelo podirati zdaj tukaj, zdaj tam. Bogati ne bi imeli nobenega razloga zahtevati še več in tisti na dnu bi morali imeti svoje možnosti. Svet bi v pošteni igri, zdaj bi mešal karte ta, zdaj oni, moral delovati

Ampak nekdo, neka nepremišljena, nesrečna duša, nek zablodeli um je dal karte v roke ravno tistim, ki so za neko z angleškim imenom mislili, da lahko deluje.

Možje, ki kartajo v naši vaški oštariji točno vedo, da te ima karta kakšen dan rada, kakšen dan pač ne. In vedno pride čas, ko se zadeva obrne.

Ampak še nikoli niso nikjer vsi dobili. Razen seveda v Polanah.

Ampak to pa boli!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



2 odzivov ↓

  • miri // 29.11.2016 17:34

    Evo.Edino penzenisti ne štrajkamo.Vsega dost,če ne celo preveč.Tri ali štiri dni pred penzijo nas že vabijo v svoje štacune. Skoraj zastonj ali pa vsaj po polovični ceni.
    Ob morebitni povišici (2-3 €) pa lokalni radio poroča malodane ob vsaki polni uri.
    In zakaj bi štrajkali? Da izgubimo takega ministra,ki bi celo iz svojega žepa dal,da nam olajša življenje.Naj živi vsaj toliko kot Castro.

  • daredare // 5.12.2016 09:27

    Ja, saj ima tudi kaj pokazat. Že vsa leta se trka po prsih, da niso penzija NOMINALNO padle niti za cent. Kaj to pomeni pa itak nihče ne ve. O odločbah, ki jih v tem času dobivajo novoupokojeni pa da niti ne govorim. Ja, morš ga imet rad!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !