dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2016

Slabe karte

27.11.2016 · 2 komentarjev

»Edino v Polanah so vsi dobili!«

Že milijonkrat slišani stavek, obvezen v takšnem trenutku. Dedci so pospravili karte in popili do konca svojo pijačo. Po večini so srkali med kartanjem dve uri ali še več en in edini kozarček vina, kvečjemu dva. Dvakrat na teden so se dobili v oštariji, včasih an eni, kdaj tudi na dveh ali celo treh mizah. Italijanske karte. In so metali. Škopa in trešet. Baštone, špade in danare! Tako rutinirano, tako vajeno, da so po prvem odvrženem krogu po večini že vedeli za cel potek partije. Redko so igrali za rundo. Skoraj nikoli. Vedno pa je na koncu, v seštevku nekdo pač zmagal. In takrat je prišel tisti stavek na vrsto. Nekdo pač vedno zgubi … Razen v Polanah! Tam so pa vsi dobili.

Naj pojasnim. Šlo je za anekdoto, ko so se v Poljanah (pri Škofji Loki) baje pri kartanju stepli in to tako hudo, da so jih pa res vsi dobili. Kasneje v vseh igrah tega sveta pa vedno nekdo izgubi. Tak je pač red.

Te dni poslušamo, naj se popravim, vedno poslušamo, o ljudeh, o nekih skupinah, ki želijo nekaj dobiti. Na to, da za svoje delo, znanje, trud, ne dobijo dovolj, lahko opozarjajo s parolami, z grožnjami, z izsiljevanjem, z uporom. Lahko stavkajo in demonstrirajo.

O podobnih stavkah poslušamo tudi iz tujine. Na primer delavci letalskega prevoznika v Nemčiji. Zahtevajo denar. Več denarja. No, vsaj tako enostavno nam v novicah poročajo o tem.

Pri nas je bolj zapleteno. Ko stavka javni sektor, nihče ne trdi tako preprosto:«Hoćemo denar!« Ne, oni, dajmo za primer dohtarje, želijo uskladitve, odpravo anomalij, človeške odnose, celo poštenost. Za argumentacijo pred kamere porinejo svoje predstavnike, ki pa res niso prišli dobro skozi. Imajo najnižje plače, varčevalni zakoni jim preprečujejo napredovanja, delodajalci jih silijo delati mnogo preko normalne kvote ur in zdaj stojijo tu pred nami, skorajda solznih oči in upravičeno stokajo »Saj smo ja tudi mi ljudje!«In tako, kot nam servirajo problem tako posplošen in spravljen na najnižji skupni imenovalec, tako mi na drugi strani tuhtamo, kako je marsikaj nepošteno do nas. Kako o tem razmišlja šele bolnik, ki ima zaradi čakalnih vrst, odpovedane operacije, nečloveškega odnosa vse pogoje, da prej dočaka matildo, kot pa zdravljenje? Mogoče bi se morala vsesti na klopco v parku pred kliniko skupaj s solznim mladim specializantom in žalostno ugotoviti, da (razen seveda v Polanah) nikoli vsi ne dobijo. Dobijo pač samo zmagovalci. Tisti, ki imajo, kljub temu da so dohtarji,, letno plačo s petimi nulami in se vozijo z mercedesi cls, in na drugi strani tisti, ki imajo denar, da se na kakšen ne popolnoma v redu način kupijo kakšno bližnjico do operacijske dvorane.

In tako sem pokrepljen z omenjeno modrostjo o tem, da je pač svet sestavljen iz zmagovalcev in poražencev presenečeno pogledal tudi tistega svojega sodelavca pred leti, ko mi je navdušeno pravil kako se bo lotil špilanja piramidne igre. Catch the cash! Čudno sem ga pogledal. Bil je sicer razumen, umirjen mož. Skoraj bi se bi mi zdelo bolj normalno, če bi bil jaz sam tako naiven ne pa on.

»Me nič ne briga!« je rekel »do zdaj so še vsi dobili!«Mogoče se spomnite tistih bedarij. Na najbolj beden, primitiven način so nekako zalavfali igro, ki je potekala nekako tako, da si v kuvertah pošiljal denar ljudem s spiska in hkrati določil šesterico novih, ki si jim poslal spisek. Tisti so potem določili vsak spet šesterico in tako dalje. Kljub svoji oporečni nadarjenosti za matematiko, sem zelo hitro dojel, da to ne more trajati in delovati več kot nekaj krogov. Kljub temu, da so me v nasprotno prepričevali akterji, ki so v kuvertah dobivali zmečkane tolarske bankovce. A tudi oni so utihnili v kratkem času. Potem je bilo še nekaj malega govora o sleparjih, nekateri so morali celo bežati v tujino, potem pa … nič več!

In tako zdaj gledam ta neoliberalni svet. S svojimi preprostimi zakoni prostega trga, enakih možnosti in podobnih stvari bi vse skupaj moralo delovati. Sploh ne bi smelo biti težav. Ne bi se smelo podirati zdaj tukaj, zdaj tam. Bogati ne bi imeli nobenega razloga zahtevati še več in tisti na dnu bi morali imeti svoje možnosti. Svet bi v pošteni igri, zdaj bi mešal karte ta, zdaj oni, moral delovati

Ampak nekdo, neka nepremišljena, nesrečna duša, nek zablodeli um je dal karte v roke ravno tistim, ki so za neko z angleškim imenom mislili, da lahko deluje.

Možje, ki kartajo v naši vaški oštariji točno vedo, da te ima karta kakšen dan rada, kakšen dan pač ne. In vedno pride čas, ko se zadeva obrne.

Ampak še nikoli niso nikjer vsi dobili. Razen seveda v Polanah.

Ampak to pa boli!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Preber’te!

20.11.2016 · 4 komentarjev

Konec tedna, konkretneje cel petkov deževni dan, sem preživel zelo literarno. Predavanje zelo podkovanega literarnega strokovnjaka, delavnica o (samo)izdajanju knjig, sprehod po starem jedru Maribora in večerna predstavitev (nas) finalistov na prireditvi v »Literarni hiši« je bila kar zanimiva izkušnja. Čeprav nisem ravno ljubitelj tečajev pisanja, delavnic in podobnih reči, sem s slišanim kar zadovoljen. Nekaj napak, ki jih delam in možnosti kako bi to popravil, sem z zanimanjem vzel na znanje.

Vsekakor pa sem, posebno, ko je vse skupaj trajalo že kar nekaj ur, začel dvomiti o tem, v kakšni meri je ravno tehnično znanje, posebno tehnično v smislu konkretne izdelave knjige, najpomembnejše pri stvari.

Kolikor me poznate, veste, da sem človek navdiha, ki ga uresničujem na dah, z zaletom in brez ustavljanja. Od perfekcionizma me loči ogromen prepad neučakanosti in površnosti. Tako, da sem idealen za delanje večine napak, ki so mi jih strokovno opisali. Pa vendar sem še vedno mnenja, da je za pisanje nekaj usodno pomembnih stvari na vrsti prej, kot pridemo do tega, kako bomo oblikovali platnice in izbrali obliko črk. Jaz v tej fazi razmišljam predvsem o pogumu, samozavesti in prepotrebni samokritiki. Z malo slabe vesti sem nekoliko razbil kontekst ravno s temi pomisleki. (No, pa verjetno ni bilo prehudo.)

Ravno zaradi tega, kot tudi zaradi pomanjkanja časa, nisem načel ene od še bolj žgočih težav. Kdo bo te, literarno dovršene in nadvse lično izdelane bukve bral? Svoje skrajno negativno mnenje o bralnih navadah ljudi sem zato pojasnjeval šele potem, v neuradnem pogovoru med udeleženci. Ko sem pojasnil svoja opažanja med svojimi znanci in sodelavci, me je neka gospa, zelo zanimivo, vprašala:

»A vsaj cajtenge berejo?«

Potem pa se je vsul plaz kritik na tiste pišoče ljudi, ki jim pravimo novinarji! Jaz jih na nek način razumem. Pa ne samo zato, ker pač opravljajo svoje delo, po navodilih urednikov in bolj ali manj po »pravilih« svoje stroke. V mislih imam seveda tiste, ki nam servirajo novice vroče, še posebno pa novinarje v manj kvalitetnih, rumenih medijskih ropotalih. Razumem jih zato, ker nekako delujejo v skladu s povprečno, večinsko človeško pametjo. Ta se je odvadila kunzumirati podatke, na način, ki bi bil po mojem potreben. Na način, da novico sprejmemo, o njej razmislim, jo pretehtamo in do nje ustvarimo neko distanco. To tuhtanje mi je prišlo na dan na primer ob misli, kako zelo bi bilo zdaj po štirinajstih dneh nesmiselno, da bi na blogu analiziral Donalda Trumpa. Pa čeprav se morebiten problem okoli izvolitve ameriškega Berlusconija ni še niti začel, je za nas in za večino ljudi zadeva že tako zelo mimo, kot da je v bistvu sploh več ni. Podobno bi lahko razmišljal o raznih migrantskih krizah, o okoljskih problematikah in še marsičemu. Sem pa na novinarje, na ta ceh, ki je že zdavnaj postal nekaj čisto drugega, kar naj bi po mojem bil, večkrat jezen zaradi drugih, domnevno manjših stvari. Ki pa imajo podoben vzorec. Ti modeli znajo narediti dramo iz česarkoli. In ravno tako, kot je v bistvu sam dogodek nevreden vsesplošne pozornosti, ravno tako kot je vsesplošne pozornosti nevreden že sam medij, ravno tako, kot je medij že sam po sebi mišljen, kot proizvajalec vsakodnevnih tračev z minimalnim rokom trajanja, tako tudi pretirano patetična novica že isti, ali pa vsaj že naslednji dan izzveni. Povožena od naslednjih podobnih prenapihnjenih dogodkov. Poleg vsega pa ne pospravi za sabo. Ne popravi tistega kar je razrila. Ostanejo prizadeti, včasih osramočeni, pogosto imajo žrtve psihične posledice. No, glede tega me zadeva pogosto nekoliko jezi.

Vendar pa, kot že rečeno, krivdo zlahka razdelimo med obe strani. Med proizvajalce tragičnih, srhljivih nekajvrstičnih zapisov, opremljenih s čim več slikovnega materiala, izbranega po istih kriterijih in na drugi strani uporabnika, ki ni več pripravljen sprejemati drugačne informacije. Celo tako je to postalo očitno in hudo, da je uporabnik medija, ki si zjutraj ob kavi razgrne ceneni cajteng, in si zanj vzame pet minut, v bistvu še kar dober bralec. Ki je sam zase seveda tudi prepričan, da ima o vsem dovolj podatkov in da je njegovo mnenje dovolj izdelano.

»Ne, niti cajtengov po večini ne!« sem gospe odgovoril, ko smo imeli v mislih mladino, ki seveda željene informacije, ki to pogosto niti niso, dobijo na sodobnejši, digitalen način.

Seveda je mogoče moje videnje problema branja, kolikor to sploh je problem, malenkost hujše, ker svoja opažanja beležim v proizvodnji, v oštariji, med nami manj izobraženimi ljudmi s pičlim stikom z umetnostjo in kulturo nasploh. Mogoče pa v resnici sploh ni tako velikih razlik. Kdo ve!? Gospe sem namreč pojasnil, kako odgovorijo ljudje, ko jih vprašaš ali kdaj preberejo kakšno knjigo. Tisti starejši, ti malo v zadregi pojasnijo, da nimajo časa, da že malo slabo vidijo, da ob branju zvečer takoj zaspijo in podobne reči. Mlajši pa nimajo kakšne posebne zadrege, Kar iz taprve, ti jasno odvrnejo: » A si ti malo neumen? Knjige da bi bral!?«

Eno od zelo pomembnih navodil na omenjenem literarnem dnevu je bilo tudi nekakšna samocenzura, seciranje in večkratno preverjanje lastnih tekstov. Rezanje, popravljanje, branje naprej in nazaj. Jaz sem tudi pri tem po večini padel. Že takoj, ko sem stipkal ta današnji blog, mi je bilo jasno, da sem spet zmetal skupaj »hruške in japke« in komaj speljal smiselne paralele.

Vendar. Nekaj so pravila, drugo smo pa ljudje. In slednji imamo zelo različne karakterje.

Poleg tega pa je vprašanja, kdo bo to sploh prebral!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Lepo pozdravljeni!

4.11.2016 · 5 komentarjev

Če bi me kdo kdaj vprašal, pa si ne domišljam, da ravno veliko ljudi to sploh zanima, kje hodim, kaj počnem, zakaj me ni na spregled, bi težko kar tako iz taprve odgovoril. Veliko ljudi takšne stvari sprašuje na poseben način. Sliši se tako, da še preden do konca povedo svoje vprašanje, nanj že sami odgovorijo z vsemi verzijami, ki jim padejo na pamet. Tako sploh ne moreš do besede, da bi kaj poskusil pojasniti in le nekako odkimavaš in z mimiko zatrjuješ, da ne gre za zdravstvene težave, da nisi v zadnjem času padel v temno brezno depresije in da se nisi umaknil zaradi kakšne podobne dramatične stvari.

Ker seveda govorim o svojem virtualnem, predvsem pa o svojem literarnem pojavljanju, se kar sama ponuja tista o krizi. O pomanjkanju navdihov, o izpetosti in iztrošenosti. Tudi tega ne maram preveč vehementno zavrniti, ker ima to potem vedno nasproten učinek. Tisti, ki mu tako odgovoriš takrat na videz razumevajoče prikima, čeprav daje očiten vtis, da zdaj mu je pa zares vse jasno.

Pa vendar moram v tej točki vsekakor ugovarjati. Tam kjer se mi kotijo navdihi, kjer gomazijo osnutki mojih zgodb, kjer rastejo bitja in dogodki, ki jih pozneje napolnijo, tam je še vedno živo. Sploh ne zaznam neke hude spremembe, no mogoče malo zmanjšan ritem in včasih nekaj malega pomanjkanja elana, moči, ki bi to spravila v pravo življenje.

Vendar se mi pa dogaja nekaj, kar nekako nima povezave s temi mojimi mislimi. Velikokrat na tem mestu omenjam energijo. Temu se zadnje čase izogibam. Najprej se spet pojavi isti efekt, ko vsi vedo odgovor in rešitev in vse skupaj po navadi pristane v stavku, ki zveni na primer tako; »Tak letni čas je!« ali kaj podobno univerzalnega. Kot drugo pa tega problema z energijo niti sam ne znam definirati. Ali to pomeni preprosto, da se človeku ne ljubi klofati po tipkovnici? Mogoče da se mu niti ne ljubi gledati v ekran? Ali je s tem mišljeno, da se mu ne da zagnati procesorja v glavi in malo premisliti o vsem kar se dogaja? Ali se mu o vsem niti ne ljubi imeti mnenja? Evo, ne vem!

Že milijonkrat, vem da večina (kolikor jih sploh še je ?!) na blogih ne ve tega, sem pojasnjeval zakaj sem se enkrat davno prijavil v blogosfero in potem toliko let redno in mogoče celo prepogosto in preveč na dolgo in široko objavljal svoje pisanje. Želel sem objavljati svoje zgodbe, ki jim jaz pravim zgodbice ali črkarije. In mogoče je prav v njih bistvo problema. Za vodilo v vseh mojih spisih sem, sicer ne namenoma in zavedno, vzel nekakšno zdravo pamet. Vsaj jaz to tako imenujem. To pri meni pomeni, da poskušam skozi izmišljeno situacijo opozoriti na nek navaden, vsakdanji problem ali pojav, vendar tega ne želim narediti tako, da bi situacijo naredil povsem črno belo. Tako, da bi delavca na primer predstavil samo kot ubogo, prevarano, nemočno žrtev in tiste na drugi strani samo kot stremuhe in nemarne izkoriščevalce. Seveda je tega med mojimi stavki veliko. Veliko stvari se je obrnilo proti navadnemu človeku, vendar se je velikokrat s svojo pasivnostjo in apatijo obrnil proti sebi tudi sam. In ravno tako je domnevno strašno brezobziren kapitalist v svojem svetu omejen in obremenjen tudi z marsičem drugim kot ravno z našimi težavami. In potem naj bi tukaj naivno iskali kompromise in z zdravo pametjo reševali stvari.

No, jaz bi jih in domnevam, da je ravno v tem nastala tista zapora, ki jo občutim zadnje čase. Vsak dan berem o strašnih svetovnih dogodkih, o morijah in grozotah. Berem o domačih lolekih, ki bi radi izpadli, kot da držijo vajeti v svojih belih rokah. Berem o stiskah razočaranih ljudi in poslušam na drugi strani, kako so vsi kazalci obrnjeni v nebo in da je statistika na naši strani.

In niti ni tako dolgo nazaj, ko bi planil po vsaki takšni novici za računalnik in tipkal in modroval in objavljal in čekiral komentarje, gonil debate in polemike … potem pa enkrat opaziš, da je vedno vse enako. Da se ponavlja. »Panta rei« sem enkrat naslovil svoj zapis o stihiji, ki potem ko vse pred sabo podre in uniči že po nekaj dneh vse usode in tragedije zapiše v okence statistične razpredelnice. Vmes pa pusti še nam, da v virtualnem ali pa celo resničnem svetu pet minut blejamo in lajamo kaj je prav in kaj ne. Kaj je črno in kaj svetlo, da se kar blešči.

No in tako se mi včasih zdi, da sem se lotil čisto napačne stvari. Isto se mi je kdaj dogajalo z mojim muzikarjenjem. Zdelo se mi je, vse pogosteje, da se s svojim brenkanjem lotevam nečesa, kar naj bi počeli razni kovači, lončarji in podobni mojstri starih rokodelskih obrti in sicer na sejmih, etnoloških prireditvah ali pa za prikaz starodavnega znanja v muzejih mimoidočim šolarjem, ki jih to niti približno ne bi zanimalo.

Pred časom sem mislil, da se mi ta občutek pri pisanju ne more pojaviti. In še vedno imam pisanje za nekoliko višji nivo ustvarjanja, kot tisto svoje koledniško ohcetno svirkanje. Pa vendar, če malo pogledam okoli sebe … ljudi, ki se jim zelo čudno zdi, če jih vprašate ali kdaj kaj preberejo. Če pa že pogledajo in to celo moj zapis, me obvezno vprašajo …ampak zares, kdo točno je tisti Lojze iz zgodbe? Povej koga si mislil!! In nazadnje, zakaj sem moral še to omeniti, pridem do nesrečnih literarnih prireditev, ki so mi z nekaj svetlimi izjemami (vsaka jim čast) pa prav zares vzele pogum. Ko se je zgodilo enkrat, petkrat, desetkrat, da smo neke svoje stvari brali zgolj in samo sami sebi, da smo sami sebi za to tudi izdelali lepe scenarije, povabili izbrane spikerice, dobre glasbenike … in nazadnje v najboljšem primeru napolnili prvo od dveh vrst po pet stolov in še tistih nekaj upokojenih gospodinj sem kasneje izvedel, da so od nekoga izmed nastopajočih žlahta.

Bog ve, če sem sploh želel pisati (beri: jamrati) o stiskah amaterskega vaškega pisatelja? Zdi se mi, da ne. Potem pa je tako izpadlo. Sem pa kljub vsemu spet stipkal celo štreno in to, ne da bi prav dobro vedel, kaj na tem svetu je ogljeno črne barve in kaj belo kot na novo zapadli sneg!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks