dare.likar@siol.net

Kamnito srce II. del

8.09.2016 · 9 komentarjev

V naslednjih dneh so se pri gospe eksekutorici zvrstili vsi invalidi, vsi delavci s pogodbo za določen čas, vsi ki so imeli do upokojitve manj kot pet let in še marsikdo, ki niti ni točno vedel zakaj gre. Gospa s psičkom je nekatere odpravila tako kot Minčeta, taktično, potuhnjeno, nekatere hladno in brezkompromisno, tretje na kak tretji način. Nikakor pa ni niti za sekundo dajala vtisa, da bi bila negotova in še manj, da bi jo karkoli čustveno prizadelo. »Srce ti je kamen!« so začeli po naslovu stare popevke poimenovati neprijetno žensko. Popevali in požvižgavali so melodijo med stroji in na dvorišču. Ampak vedno je nastala smrtna tišina, vedno so utihnili vsi do zadnjega, ko se je s svojim belim psičkom tudi v resnici pojavila med njimi.

»Kaj ste podpisali, kaj ste izjavili?!« je običajno paničen, rdečeličen in razmršen pridivjal v proizvodnjo Dušan. Stari sindikalist je deloval karseda dramatično. S svojim rogoviljenjem, tistim vedno enakim krvavim pogledom in težkimi podočniki bi seveda tudi pritegnil večjo pozornost delavcev, če ga ne bi že vsi tako dobro poznali. Tako pa so le nekaj momljali sami pri sebi. Kje da je bil prej, kdo jih je o čem opozoril, kdo kakorkoli zaščitil. Minče je obrnil hrbet vsem skupaj in po dvorišču z metlo zadnjič v življenju brezvoljno porival kupček čikov in smeti. Delal je svoj zadnji šiht. Z minimalno odpravnino treh ali štirih plač in zagotovilom za polletno podporo bo za današnjim dnem zapustil kovačijo.

Na sestanek, ki ga je sindikalist jezno zahteval so prišli direktor, nekaj šefov, kadrovski in seveda gospa kamnitega srca. Posedli so se okoli dolge mize in Dušan je brez uvoda, brez obotavljanja, ves zmečkan in po sindikalno jezno začel s svojim nastopom.

»Ali vam ni jasno? Gre za ljudi, ki imajo odločbe invalidskih komisij!« na mizo je stresel nekaj neurejenih papirjev, očitno spiskov omenjenih delavce.
»Tu so delavci, ki imajo velike družine, samohranilci …!« in spet novi seznami.
»Za te postopke obstajajo zakoni, pravila!! Sploh pa ne bi smeli mimo sindikata! In Minče? Ja kakšen človek sploh ste?«
Obrnil se je proti gospe. Hotel jo je pogledati naravnost v oči in tako narediti res pravi vtis. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Sam je zledenel in po nekaj sekundah povesil pogled. Ženska preprosto ni niti trznila. Ničesar ni bilo na njenem hladnem obrazu, kar bi pričalo o tem, da ji je mar za karkoli iz Dušanovega spiska.

»Tukaj sem zato, da naredim kar je za firmo najbolje! Zame obstajajo samo plusi in minusi. Lahko pri meni jočete, prosite, lahko poskušate biti agresivni ali prijazni. Računica je zame enaka in jasno mi je kaj moram narediti! Za svoje socialistično jamranje pa se obrnite na kakšno za to namenjeno ustanovo««

»Ampak invalidi? Pa Minče!? Pritožili se bomo na vse te odločbe!« Dušanov glas je bil že veliko manj podoben jeznemu in odločnemu. Bolj je vse skupaj zvenelo kot jamrajoča prošnja.

»Lahko počnete kar želite!« je jasno odgovorila gospa. Vem kaj moram poslati komisijam, vem kakšne utemeljitve moram napisati zaradi vsake odločbe. Tega ne delam prvič in ne dvomim v izid sleherne od njih. Pa tudi to vem kako je treba opraviti z blefiranjem nervoznih sindikalnih poverjenikov . Imela sem že takšne primere. Še ne davno na primer …!«
Ko je gospa povedala ime firme, ki je bila njena prejšnja žrtev, je dušan razširil oči in na pol odprl usta. Sesedel se je na stol in ni zinil več niti besede. Samo on in seveda huda gospa sta vedela kaj se je v tisti firmi še ne tako davno zgodilo.

Madam je takrat z izrazom popolnega zmagovalca samo še pobasala svojega cucka in jadrno odšla skozi vrata. Direktorju ni bilo potrebno zaključevati sestanka in delavci so se kot politi odvlekli na svoja delovna mesta. Edino dušan je vzel pol šihta dopusta in šel v bližnji bife dodobra obnoviti svojo zalogo maliganov.

*

Poslanstvo hude gospe je bilo v nekaj kratkih tednih opravljeno. Postala je najbolj osovražena oseba v kraju in čisto nobenega dvoma ni bilo, da je tudi oseba, ki ji je to daleč najbolj vseeno. Zagotovo je bila v prejšnjih časih zadrta profesorica matematike ali kakšne podobne reči, so modrovali kovači med pavzami. Pozneje so izvedeli da celo to ni res. Da je bila sicer res učiteljica, ampak da je užila zgodovino in zemljepis in nikoli ni imela opravka ne z ekonomijo, ne s proizvodnjo. Presenetljivo, res, da se je našla po upokojitvi v takšnem poslu. Ampak našla se je. S svojim pokerskim obrazom, s svojo kamnito hladnostjo, z vsemi temi lastnostmi, ki so bili seveda veliko pomembnejši za njeno raboto, kot poznavanje predpisov in zakonov.

Zadnje čase je prihajala le še poredko. Le za pol urice. Vzela je še mapo ali zgolj kakšen dokument, pogovorov pa ni več opravila veliko. Največkrat je celo svojega kužka puščala kar na zadnjem sedežu in se podvizala s svojimi opravki.
In tako je po manj kot dveh mesecih druščina, sicer dodobra opuljena, razredčena, prestrašena in znervirana enako kot takrat ob njenem prvem obisku v kovačiji, sedela med pavzo na dvorišču. Kot bi vedel, da bo prišla, je Mirč požvižgaval tisto staro melodijo o kamnu in srcu. Gospa je enako vzvišeno in odločno kod vedno, prečkala dvorišče in nihče je ni pogledal. Niti tistega »dan!« ni bila deležna in prav malo mar ji je bilo za to. Psička je pustila v avtu, torej očitno ni imela večjih opravkov.

Mirče se je vrnil k svoji ograji, ki jo je obdeloval s temeljno barvo, kovači pa so se tudi pripravljali, da se vrnejo za stroje. In takrat se je zgodilo. Če ne bi bil v zadevo vpleten Mirč, bi bili vsi zatrdno prepričani, da je bilo vse skupaj popolnoma spontano in nenamerno. Bogve kako in kaj je šinilo fantu v glavo, ko je brisal roke s tistim belim predivom, s tisto belo svaljkasto šopngo. Vsekakor jo je precejšno kepo dodobra pošpricano z rdečo barvo nekako kot trofejo, kot moštranco nesel preko dvorišča ravno v trenutku, ko je babnica izstopila iz tovarne.

Ja, ampak to bi pa morali videti! Do tedaj hladna, neomajna oseba, ki je ni zamajalo prav popolnoma nič, je gospa ob pogledu na Mirčeta in zadevo, ki jo je nosil v rokah, presunljivo zakričala, obraz se ji je skremžil v nekakšno jokavo zgroženo grimaso in z vso svojo do tedaj dostojanstveno pojavo je kot zbezljana krava kljub visokim petam in dolgem krilu stekla proti Mirču. Ta je, kakopak, naredil najbolj nedolžen in presenečeno zvedav ksiht. Kljub temu, da mu je na videz grozilo strašno neprijetno srečanje s pobesnelo babnico. In takrat, malo prej kot je razrvana gospa kričaje prisopihala do njega, je okoli vogala že zagledala svojega citroena. In v njem skakajočega psička, ki jo je presrečen čakal, s tačkami praskal po vratih in lizal šipo.

Ob presenečenih pogledih, zdaj v Mirčetovo naročje, zdaj proti svojemu pudeljčku v avtu, se je kamnito srce v trenutku sesulo. Iz strašne samozavestne, brezdušne osebe se je pred očmi vseh pojavila sključena, bedna, starčevska pojava. Osramočena, uboga in potolčena je izgledala, In takšna se je, kot smrtno ranjena, odvlekla do svojega vozila in se odpeljala.

Stare popevke delavci niso več mrmrali. Strahu in kljub vsemu nekakšnega spoštovanja do eksekutorke pa tudi niso imeli več ravno toliko. Dogodek so imeli za nekakšno zadoščenje in godilo jim je, da je bila babnica osramočena. A koristilo to v resnici ni nikomur. Racionalizacija je bila opravljena. Uspešno. Honorar, ki ga je ženska dobila je bil zagotovo konkreten, rezultati, ki jih je dosegla pa zelo dobri. Nesrečni, degradirani, ponižani so se preselili v drugo življenje, v podjetju pa so bili samo še del statistike. In slednja je obrnila kazalce navzgor. Nanje so na prednovoletnih delovnih večerjah med aplavzi kazali vodilni si stiskali roke in cingljali s kozarci s penino. Božičnice za zaslužne bile zapisane s petmestnimi številkami,

In nič ni dogodek na dvorišču koristil Minčetu, ki je v svojem še bolj kot prej podrtem svetu na pol klošaril po mestu in vse bolj in vse hitreje propadal.

Gospa je prišla po dogodku v fabriko le še dvakrat ali trikrat. Preko dvorišča je hodila drugače kot prej. Bolj v tla je gledala. In ni bila videt več tako vzravnana!
Marinko jo je takšno tisti dan zadnjič videl. Zdela se mu je žalostna, utrujena oseba. Pa saj ni nikomur nikoli privoščil slabega pa tudi vedel je, da bodo vedno našli drugega eksekutorja. Vsaj dokler se ne bo kdo ovedel … pha, je zamahnil z roko prej kot je misel speljal do konca! Pogledal je še enkrat v smer kamor je odhajala gospa. Ja, ni bila ista kot nedavno.
»Vsaj to!« je rekel sam pri sebi.

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



9 odzivov ↓

  • miri // 8.09.2016 17:43

    Že dolgo nisem bral zgodbe s tako všečnim koncem.
    Bravo tebi,Dore in bravo Mirčetu.

  • daredare // 9.09.2016 22:27

    Hvala, Miri! Mirče si je sicer samo tace v šopngo obrisal, ampak vseeno ;)

  • Mohor // 16.09.2016 07:39

    Pri tvoji zgodbi sem asociral na tisto: “Vse se povrne”, kot je rada rekla moja stara mama, če je kdo kje kakšno lumparijo pognal.
    Pa še nauk zgodbe je, da ni potrebno ravno kašne sile nekomu storiti, da se nepridipravu maščujemo.
    Lepo Dare, pa lep pozdrav.

  • daredare // 16.09.2016 13:51

    Igor, lepo bi bilo, če bi te modrosti. (bolj) držale. Ampak zadrega stare coprnice je bil le bolj majhen obliž.

  • Mohor // 17.09.2016 10:17

    Ja, drži, vendar za “navadne” je bilo pa sladko !
    LP

  • Mohor // 3.10.2016 20:56

    Imam idejo za kamnito srce lll, na svitlo dal bi jo pa ti
    Lp

  • daredare // 3.10.2016 21:00

    Kdaj mi bodeš zamisel razodel???

  • miri // 4.10.2016 20:47

    A ti jo jaz? Daj tisto “hudo gospo” v penzijo.Pa magari z dvema tisočakoma evrov. Da jo bomo lahko srečali na placu ali v lekarni.

  • h3x0r89 // 10.10.2016 17:00

    To je to !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !