dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2016

Kamnito srce II. del

8.09.2016 · 9 komentarjev

V naslednjih dneh so se pri gospe eksekutorici zvrstili vsi invalidi, vsi delavci s pogodbo za določen čas, vsi ki so imeli do upokojitve manj kot pet let in še marsikdo, ki niti ni točno vedel zakaj gre. Gospa s psičkom je nekatere odpravila tako kot Minčeta, taktično, potuhnjeno, nekatere hladno in brezkompromisno, tretje na kak tretji način. Nikakor pa ni niti za sekundo dajala vtisa, da bi bila negotova in še manj, da bi jo karkoli čustveno prizadelo. »Srce ti je kamen!« so začeli po naslovu stare popevke poimenovati neprijetno žensko. Popevali in požvižgavali so melodijo med stroji in na dvorišču. Ampak vedno je nastala smrtna tišina, vedno so utihnili vsi do zadnjega, ko se je s svojim belim psičkom tudi v resnici pojavila med njimi.

»Kaj ste podpisali, kaj ste izjavili?!« je običajno paničen, rdečeličen in razmršen pridivjal v proizvodnjo Dušan. Stari sindikalist je deloval karseda dramatično. S svojim rogoviljenjem, tistim vedno enakim krvavim pogledom in težkimi podočniki bi seveda tudi pritegnil večjo pozornost delavcev, če ga ne bi že vsi tako dobro poznali. Tako pa so le nekaj momljali sami pri sebi. Kje da je bil prej, kdo jih je o čem opozoril, kdo kakorkoli zaščitil. Minče je obrnil hrbet vsem skupaj in po dvorišču z metlo zadnjič v življenju brezvoljno porival kupček čikov in smeti. Delal je svoj zadnji šiht. Z minimalno odpravnino treh ali štirih plač in zagotovilom za polletno podporo bo za današnjim dnem zapustil kovačijo.

Na sestanek, ki ga je sindikalist jezno zahteval so prišli direktor, nekaj šefov, kadrovski in seveda gospa kamnitega srca. Posedli so se okoli dolge mize in Dušan je brez uvoda, brez obotavljanja, ves zmečkan in po sindikalno jezno začel s svojim nastopom.

»Ali vam ni jasno? Gre za ljudi, ki imajo odločbe invalidskih komisij!« na mizo je stresel nekaj neurejenih papirjev, očitno spiskov omenjenih delavce.
»Tu so delavci, ki imajo velike družine, samohranilci …!« in spet novi seznami.
»Za te postopke obstajajo zakoni, pravila!! Sploh pa ne bi smeli mimo sindikata! In Minče? Ja kakšen človek sploh ste?«
Obrnil se je proti gospe. Hotel jo je pogledati naravnost v oči in tako narediti res pravi vtis. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Sam je zledenel in po nekaj sekundah povesil pogled. Ženska preprosto ni niti trznila. Ničesar ni bilo na njenem hladnem obrazu, kar bi pričalo o tem, da ji je mar za karkoli iz Dušanovega spiska.

»Tukaj sem zato, da naredim kar je za firmo najbolje! Zame obstajajo samo plusi in minusi. Lahko pri meni jočete, prosite, lahko poskušate biti agresivni ali prijazni. Računica je zame enaka in jasno mi je kaj moram narediti! Za svoje socialistično jamranje pa se obrnite na kakšno za to namenjeno ustanovo««

»Ampak invalidi? Pa Minče!? Pritožili se bomo na vse te odločbe!« Dušanov glas je bil že veliko manj podoben jeznemu in odločnemu. Bolj je vse skupaj zvenelo kot jamrajoča prošnja.

»Lahko počnete kar želite!« je jasno odgovorila gospa. Vem kaj moram poslati komisijam, vem kakšne utemeljitve moram napisati zaradi vsake odločbe. Tega ne delam prvič in ne dvomim v izid sleherne od njih. Pa tudi to vem kako je treba opraviti z blefiranjem nervoznih sindikalnih poverjenikov . Imela sem že takšne primere. Še ne davno na primer …!«
Ko je gospa povedala ime firme, ki je bila njena prejšnja žrtev, je dušan razširil oči in na pol odprl usta. Sesedel se je na stol in ni zinil več niti besede. Samo on in seveda huda gospa sta vedela kaj se je v tisti firmi še ne tako davno zgodilo.

Madam je takrat z izrazom popolnega zmagovalca samo še pobasala svojega cucka in jadrno odšla skozi vrata. Direktorju ni bilo potrebno zaključevati sestanka in delavci so se kot politi odvlekli na svoja delovna mesta. Edino dušan je vzel pol šihta dopusta in šel v bližnji bife dodobra obnoviti svojo zalogo maliganov.

*

Poslanstvo hude gospe je bilo v nekaj kratkih tednih opravljeno. Postala je najbolj osovražena oseba v kraju in čisto nobenega dvoma ni bilo, da je tudi oseba, ki ji je to daleč najbolj vseeno. Zagotovo je bila v prejšnjih časih zadrta profesorica matematike ali kakšne podobne reči, so modrovali kovači med pavzami. Pozneje so izvedeli da celo to ni res. Da je bila sicer res učiteljica, ampak da je užila zgodovino in zemljepis in nikoli ni imela opravka ne z ekonomijo, ne s proizvodnjo. Presenetljivo, res, da se je našla po upokojitvi v takšnem poslu. Ampak našla se je. S svojim pokerskim obrazom, s svojo kamnito hladnostjo, z vsemi temi lastnostmi, ki so bili seveda veliko pomembnejši za njeno raboto, kot poznavanje predpisov in zakonov.

Zadnje čase je prihajala le še poredko. Le za pol urice. Vzela je še mapo ali zgolj kakšen dokument, pogovorov pa ni več opravila veliko. Največkrat je celo svojega kužka puščala kar na zadnjem sedežu in se podvizala s svojimi opravki.
In tako je po manj kot dveh mesecih druščina, sicer dodobra opuljena, razredčena, prestrašena in znervirana enako kot takrat ob njenem prvem obisku v kovačiji, sedela med pavzo na dvorišču. Kot bi vedel, da bo prišla, je Mirč požvižgaval tisto staro melodijo o kamnu in srcu. Gospa je enako vzvišeno in odločno kod vedno, prečkala dvorišče in nihče je ni pogledal. Niti tistega »dan!« ni bila deležna in prav malo mar ji je bilo za to. Psička je pustila v avtu, torej očitno ni imela večjih opravkov.

Mirče se je vrnil k svoji ograji, ki jo je obdeloval s temeljno barvo, kovači pa so se tudi pripravljali, da se vrnejo za stroje. In takrat se je zgodilo. Če ne bi bil v zadevo vpleten Mirč, bi bili vsi zatrdno prepričani, da je bilo vse skupaj popolnoma spontano in nenamerno. Bogve kako in kaj je šinilo fantu v glavo, ko je brisal roke s tistim belim predivom, s tisto belo svaljkasto šopngo. Vsekakor jo je precejšno kepo dodobra pošpricano z rdečo barvo nekako kot trofejo, kot moštranco nesel preko dvorišča ravno v trenutku, ko je babnica izstopila iz tovarne.

Ja, ampak to bi pa morali videti! Do tedaj hladna, neomajna oseba, ki je ni zamajalo prav popolnoma nič, je gospa ob pogledu na Mirčeta in zadevo, ki jo je nosil v rokah, presunljivo zakričala, obraz se ji je skremžil v nekakšno jokavo zgroženo grimaso in z vso svojo do tedaj dostojanstveno pojavo je kot zbezljana krava kljub visokim petam in dolgem krilu stekla proti Mirču. Ta je, kakopak, naredil najbolj nedolžen in presenečeno zvedav ksiht. Kljub temu, da mu je na videz grozilo strašno neprijetno srečanje s pobesnelo babnico. In takrat, malo prej kot je razrvana gospa kričaje prisopihala do njega, je okoli vogala že zagledala svojega citroena. In v njem skakajočega psička, ki jo je presrečen čakal, s tačkami praskal po vratih in lizal šipo.

Ob presenečenih pogledih, zdaj v Mirčetovo naročje, zdaj proti svojemu pudeljčku v avtu, se je kamnito srce v trenutku sesulo. Iz strašne samozavestne, brezdušne osebe se je pred očmi vseh pojavila sključena, bedna, starčevska pojava. Osramočena, uboga in potolčena je izgledala, In takšna se je, kot smrtno ranjena, odvlekla do svojega vozila in se odpeljala.

Stare popevke delavci niso več mrmrali. Strahu in kljub vsemu nekakšnega spoštovanja do eksekutorke pa tudi niso imeli več ravno toliko. Dogodek so imeli za nekakšno zadoščenje in godilo jim je, da je bila babnica osramočena. A koristilo to v resnici ni nikomur. Racionalizacija je bila opravljena. Uspešno. Honorar, ki ga je ženska dobila je bil zagotovo konkreten, rezultati, ki jih je dosegla pa zelo dobri. Nesrečni, degradirani, ponižani so se preselili v drugo življenje, v podjetju pa so bili samo še del statistike. In slednja je obrnila kazalce navzgor. Nanje so na prednovoletnih delovnih večerjah med aplavzi kazali vodilni si stiskali roke in cingljali s kozarci s penino. Božičnice za zaslužne bile zapisane s petmestnimi številkami,

In nič ni dogodek na dvorišču koristil Minčetu, ki je v svojem še bolj kot prej podrtem svetu na pol klošaril po mestu in vse bolj in vse hitreje propadal.

Gospa je prišla po dogodku v fabriko le še dvakrat ali trikrat. Preko dvorišča je hodila drugače kot prej. Bolj v tla je gledala. In ni bila videt več tako vzravnana!
Marinko jo je takšno tisti dan zadnjič videl. Zdela se mu je žalostna, utrujena oseba. Pa saj ni nikomur nikoli privoščil slabega pa tudi vedel je, da bodo vedno našli drugega eksekutorja. Vsaj dokler se ne bo kdo ovedel … pha, je zamahnil z roko prej kot je misel speljal do konca! Pogledal je še enkrat v smer kamor je odhajala gospa. Ja, ni bila ista kot nedavno.
»Vsaj to!« je rekel sam pri sebi.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

KAMNITO SRCE I.del

4.09.2016 · 2 komentarjev

Jasno je postalo, da se v kovačiji pripravljajo hude stvari. Spet! Marinko se je že večkrat spraševal zanimivo, celo nekoliko zabavno vprašanje. Ali imajo ti tipi sploh kadarkoli v prihodnosti priti pred ljudi in prinesti kakršnokoli dobro novico, obvestilo o neki spremembi, ki bi bila pozitivna, ki bi se je ljudje razveselili? Že dolgo časa mu je to rojilo po glavi pa ni bilo nič. Vse bolj so tako vodilni, kot mali šefi, vključno s Flaviom, njegovim neposrednim nadrejenim, stvari vedno na nek način zaostrovali. Spominjali so ga na butaste oficirje iz jugo armije, ki so vedno robantili, da je sicer že malo bolje ampak je treba stanje še izboljšati. Vedno isto in enako!

Ampak tokrat je bilo čutiti, da gre za še bolj dramatično dogajanje. Šlo je za tako imenovano racionalizacijo. No, dobro, slednja je potekala že zelo dolgo časa, tokrat pa je bilo mišljeno bolj konkretno ukrepanje. Hitro so se kovači, ženske za trakovi, čistilke, vratarji in kuharji zavedeli kaj to v resnici pomeni. Mehko, premišljeno, načrtovano in še marsikateri pridevnik je samo olepševal za marsikoga nerazumljivo kruto dejstvo, da se ga želijo znebiti. Tudi tega Marinko ni mogel razumeti, kako racionalizacija vedno pomeni zgolj in samo to. Zmanjševanje, odpuščanje, propadanje. Pa če bi že poskusil dojeti, da je kaj od tega potrebno, nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da po takšni, v njegovih očeh uničevalni akciji, nekdo oznani, da je bila vse skupaj uspešno, da so dosegli načrtovani rezultat in si povrh vsega še izplača obilno nagrado.
»Naj zastopi to kdor more in hoče!« je kdaj momljal sam pri sebi.
Posebno stanje je zahtevalo tudi posebne postopke. Hitro je završalo med delavci, da naj bi prišel človek od zunaj. Tisti, ki bo opravil umazan posel, so govorili ali pa ga celo imenovali rabelj, eksekutor. Kar oster besednjak, je treba priznati, po drugi strani pa blizu resnice. Naša kovačija je majhna fabrika v majhnem kraju. Vsi se poznajo. Poznajo se otroci delavcev in direktorjev, nekateri so sošolci, ljudje so po šihtu sosedi in se srečujejo vsak dan v svojih soseskah, se pozdravljajo in pomodrujejo o kakšni aktualni, nevtralni, običajno zanje zelo nepomembni novici. Vsi so poznali zgodbo prejšnjega kadrovskega, ki je psihično zbolel zaradi svojega dela. Že tako zelo nervozen možakar je moral takrat, pred leti prekiniti pogodbo z nekaj mladimi delavci, vmes je bil celo njegov mrzli nečak … in potem ga je poleg tega, da ga je celo mestece gledalo kot vojnega zločinca, še žlahta ribala, dokler se mu ni stemnilo pred očmi in je pristal v ustanovi.
Ko je eksekutor prišel v fabriko, bilo je ravno čas malice, sredi dopoldneva in so dedci sedeli na klopeh pred tovarno in se greli na jutranjem soncu, nekateri so žvečili sendviče, drugi kadili, tretji modrovali pa tudi kinkal je tu in tam kakšen, je bil to zagotovo dogodek in pol. Delavci so ob prihodu preprosto onemeli. Zastali so jim v ustih na pol prežvečeni grižljaji in čiki so jim obviseli na ustnicah. Klepetulje so izjemoma utihnile, sredi besed in vsi so nemo gledali edinstven in predvsem nepričakovan prizor.
Bogve kaj točno so ljudje pričakovali. Nabildanega, mrkogledega, črnolasega ali obritoglavega tipa, ki bi spominjal na efbiajevca iz ameriških filmov. Človeka, ki bi nagnal strah v kosti že prej, kot bi spregovoril kakršnokoli besedo, da ne govorimo o učinkih njegovih svaril, groženj in kritik! Na parkirišču se je namesto črnega terenca z zatemnjenimi šipami nerodno parkirala stara citroenova kripa. Na pol čez črto, močno postrani in meter pred zidom. Kljub zadostni varnostni razdalji pa se je avtek sunkovito ustavil, se še malo zazibal in se končno tresoče umiril.
Še vedno začudeni in nemi so delavci opazovali dogajanje in če so bili še maloprej presenečeni, potem je bila pojava, ki se je spravila iz vozila res več kot le pika na i. Starka! Ja, res, starejša, verjetno kar nekaj čez sedemdeset let stara gospa se je vzravnala ob svojem neuglednem vozilcu in ošabno pogledovala okoli sebe. S svojim starinskim plaščem, nabrano bluzo, krznenim ovratnikom in visoko natupirano frizuro je izgledala, kot bi jo vzel iz nekega drugega časa in jo postavil v današnji dan. Nenaravno rdeče pobarvano lasišče z izdatnim sivim narastkom ostre poteze poudarjene šminke so delale njeno pojavo skoraj bizarno. Kot jagoda na torti je celo pojavo krasilo še nekaj, česar kovači in ostali delavci niso bili prav zelo vajeni. Gospa je na svoj obisk prinesla s sabo spremljevaljca. Malo, kuštrasto, snežno belo ščene je pestovala v naročju in žival je dajala vtis, da je ravno tako vzvišena in da enako ignorira vse prisotne, kot gospodarica.

Ja, če nenavadna eksekutorka ne bi bila povezana z domnevno tako hudimi ukrepi, bi se marsikomu zdela smešna. Tako pa je kot iz risanke vzeta, postarana »Cruella de Vil« vsa izprsena po generalsko zakorakala preko dvorišča. Mrtvaški mir je spremljal njen korak. Prvi in edini, ki se je skorajžil in se oglasil, je bil, kakopak, Mirče.
»Dan!« je po svoji navadi pretirano otročje pozdravil.
»Dober dan!« je gospa komaj slišno šepnila. Pogleda ni niti slučajno obrnila proti ljudem. Niti za milimeter.
»Pha!« se je nekaj minut pozneje, ko je gospa že izginila za vhodnimi vrati, zaslišalo prvo zmrdovanje!
»A taka babnica nas bo porihtala?!«
Kmalu je zadržane pripombe zamenjal nezadržen krohot, ki so ga sprožile grobe opazke na pojavo gospe zunanje sodelavke, ki bo poskrbela za racionalizacijo, prestukturiranje in še za nekaj reči s težkim imenom.
Ja, takšnega strokovnjaka se pa res ni treba bati, so kovači nedvoumno zaključili ob koncu pavze. Niti sanjalo se jim še ni, kako zelo so se motili.

*

Minče je stopil skozi vrata in obstal pred gospo tako, kot je vedno stal pred vsakim nadrejenim ali pred katerokoli drugo osebo, ki se mu je zdela nekakšna avtoriteta. In to so se mu zdeli skoraj vsi. Vsi, ki so imeli nazive, ki so domnevno imeli veliko znanja, zagotovo pa je imel za zelo pomembnega, skorajda strašnega, vsakega, ki ga je lahko pozval v svojo pisarno. Tako je stal pred njo, na pol sključen in pri tem mečkal svojo plavo kapo in s konico čevlja risal majhne, namišljene kroge po podu pred sabo.
»Sedite, gospod Milan!« mu je gospa prijazno, z medenim glasom pokazala na stol. Minče je zmedeno, nerodno sledil njenemu povabilu. Ni bil vajen, da ga kdo tako nagovarja. Kakšen gospod neki? Še po pravem imenu ga že leta ni nihče poklical. Bil je samo Minče.
»Kako zdravje, gospod Milan? Težko je v teh časih, kajne in pri vaših letih?« ženska je zvenela sladkasto, pretirano prijazno. Minče je samo zmedeno prikimaval in odkimaval hkrati.
»Zagotovo se da pomagati, gospod Milan!« Kar ni nehala s tem zanj neobičajnim poimenovanjem. Kar ni ji zmanjkalo prijaznih besed. Ko je začela o tem, da se mu že dolgo godi krivica, da so se ga znebili, da so ga odrinili od pravega dela in mu neupravičeno dodelili metlo in da je nedopustno deležen posmeha namesto primernega odnosa, takrat se je Minče zmehčal in sprostil. Rekli bi, da ga je ženska imela.

Nikoli ni Minčetu še nihče govoril takšnih stvari. Še sam ni pomislil, da je z njim tako. Pa saj verjetno tudi ni bilo veliko resnice v tem, da bi se mu kaj krivičnega dogajalo. Stvari so se pač odvile na takšen način. Njegovega osebnega propadanja, občasnih težav z alkoholom, njegovega šibkega zdravja zaradi načina življenja, ničesar od tega niso bili krivi drugi. V nekem drugem času so pač našli za takšne »revčke« zasilne rešitve. Takrat je Minče pristal v delavnici kot pomočnik, kot drugi hišnik, pometač. Čistil je dvorišče, pospravljal okoli strojev in tu pa tam pomagal kakšnemu kovaču preložiti težji kos. Zdaj petdesetleten z izgledom zgrbljenega starčka je bil že dolgo del kovačije in slednje si sploh ni dalo predstavljati brez njega.
Vendar pa, zdaj ko je poslušal leporečje gospe in vsake toliko pogledal malo kuštrasto snežno belo ščene z iztegnjenim rožnatim jezikom ob njenih nogah, so se mu je v možganih začele neartikulirano, nejasno risati jezne,žalostne misli. Zagotovo so vsi proti njemu, zagotovo. Ali ne govorijo vsi zviška, ali se ne posmehujejo vedno, ko pripomni kaj v debatah ob pavzah?

»Za naju imam rešitve!« je takrat prešla gospa v drugo fazo napada. Vse sem preštudirala in lahko vam predstavim možnosti. Seveda bo vse vaša odločitev. Vstala je visoka gospa in prišla na njegovo stran mize. Sklonila se je ob njem čez mizo in ga skoraj objela. Preden je razprostrla nekaj papirjev in mu ob neprekinjenem govorjenju kazala na vrstice na papirju, na številke in zneske, predvsem pa na rubriko kjer se po navadi na papirjih nahaja podpis. Niti za en stavek od njenega govorjenja in še manj za karkoli na papirjih se Minčetu ni niti slučajno sanjalo za kaj gre. Se je pa počutil vse bolje, vse bolj se je vzravnal in vse bolj je v njem rasla neka do tedaj neznana samozavest. Podpisal je vse tri formularje. Skoraj vse hkrati. Odločno in ihtavo.

Gospa se je takrat usedla nazaj na svoj stol, pospravila razprostrte dokumente in vzela v roke telefon. Poklicala je kadrovskega in mu naročila naj pošlje naslednjega. Takrat je vstala, stopila k oknu in skozi zavese gledala na tovarniško dvorišče. Minče, še vedno butasto nasmejan in evforičen, je še nekaj pripomnil, poskušal še nekaj povprašati a babnica ni niti trznila več. Kot bi v prostoru zdaj stala neka čisto druga oseba, niti malo podobna prijazni gospe, ki je bila tam še nekaj minut nazaj. Zanjo Minče preprosto ni več obstajal, gospod Milan pa še manj. Ko je tisti »naslednji« potrkal na vrata, je lahko samo še ves zmeden zapustil pisarno.

… konec naslednjič

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar