Nesrečniki

11.08.2016 ob 15:32

Brez velikega razmišljanja, brez kakšnega hudega raziskovanja lahko ugotavljam, da ne bi nikjer na tem svetu raje živel, kot ravno tukaj. No, dobro, če bi se spustil v razne statistike, bi morda našel dobrih deset, morda celo dvajset dežel, kjer bi bilo pametneje bivati kot ravno v Sloveniji. Potem pa, če le malo vklopim čustveni element, še teh nekaj krajev odpade, kot knof od gat. Pravijo, da celo malo pretiravam, ko pravim, da bi me po nekaj mesecev prinesli nazaj v plehnati trugi, če bi moral iti po svetu in zapustiti dom.

Zakaj sem se spustil v takšno patetično domoljubno razmišljanje? Verjetno zato, ker me že dolgo časa muči to vsesplošno samozaničevanje, jamranje, apatično samopomilovanje, ki sem mu priča vedno in povsod. Najlaže, ampak res čisto brez težav na vsakem koraku najdete filozofa, ki ima ogromen spisek stvari, ki so pri nas tako po hudičevo slabe, da nikjer tako. Sploh! Seveda so politiki čisto povsod po svetu manj butasti kot naši. S to ugotovitvijo se niti sam ne spopadam veliko, ker ne vem kje bi začel. Tudi, ko se nekdo pripelje z Jadrana in se po petsto kilometrih avtoceste na Jelšanah naenkrat znajde na tisti ubogi cesti proti Ilirski Bistrici in seveda dec rogovili, kako imajo naši sosedje to bolje porihtano, tudi njemu ne vem kaj bi rekel. Ampak ko se spisek nadaljuje s čisto vsem kar komu pade na pamet, pa mi to ne gre več v račun. Naš karakter, naši odnosi, naša zaprtost, naša pohlevnost pa vse do bizarnih ugotovitev okoli glasbe, literature pa celo hrane in takšnih stvari.

Naše navdušenje nad lepotami po svetu, nad njihovimi okusi, zvoki in vonjavami, samo po sebi seveda ni tako slaba reč. Dokler se ne sprevrže v tisto znano zmrdovanje »pri nas pa itak ni nič«! Tudi k nam pridejo ljudje, ki strmijo v krasote naše narave, naše znamenitosti, raznolikost pokrajine. Bog ve ali potem doma svojim pripovedujejo o tem, da je tu lepo, jim kažejo slike Bleda, Velike planine, postonjske jame, logarske doline ali se morda tudi oni zgražajo nad tem, da je pri njih pa vse skupaj tako bolj za en drek?

No, pa tudi če sem se lotil modrovati o tem našem problemu, v resnici nisem tako domišljav, da bi mislil, da lahko to kakorkoli spremenim. Bo verjetno ostalo kar pri razmišljanju. In to mi je vrglo ven, vsaj zame, kar zanimive rezultate. Razmišljal sem o karakterju našega človeka. Najprej se mi je ponujala beseda hlapec. S to besedo mi mahajo na vsakem koraku. Za čisto vse najdejo razlago ravno v tem, da smo pač to in nič drugega. Brez razmišljanja, brez razlage, kaj šele argumentov, mi večina analitikov postreže s tem dejstvom, ki pojasni čisto vse. Seveda zelo radi zraven omenijo še Cankarja, ki zanj niti slučajno ne vedo, da je poleg razvpitih hlapcev in morda peharja suhih hrušk, napisal še na desetine knjig in dram.

No in kaj sem ugotovil. Vsekakor to, da naša domnevna zaprtost, skopost, nevoščljivost ipd. seveda obstajajo, kot tudi zagotovo kje drugje po svetu. Pa spet nisem prepričan, da ravno v tako veliki meri, kot radi nekateri pogosto trdijo. Če pogledam okoli sebe ne vidim veliko ljudi, ki bi jim lahko pripisal te lastnosti. Ampak pustimo osebne izkušnje. Recimo, da smo, kot narod res nagnjeni k tem neljubim lastnostim. Zdi se mi, da tega nikakor ne moremo zelo na hitro spremeniti. Ampak če bi želeli pričeti z izboljšavami, bi morali začeti točno pri stvari, ki pa jo še kako lahko spremenimo zelo hitro. Čez noč! Namreč, da nehamo na vsakem koraku kozlati sami po sebi.

Druga ugotovitev pa se mi zdi še bolj zanimiva. Pa tudi bolj globalna. Zlahka namreč »ugotovimo«, če poslušamo, beremo, spremljamo, kakršnekoli informacije, da so ljudje povsod po svetu predvsem nesrečni. Razen če gre za turistični prospekt, bomo o vsaki državi izvedeli najprej in največ o njihovi strašni brezposelnosti, kriminalu, recesiji in o tem, kako strašno velik odstotek ljudi v državi živi pod pragom revščine. Pa ne glede na to ali tisti prag pomeni, da ljudje nimajo kaj dati v usta ali pa to, da si ne morejo privoščiti boljšega dopusta od tedna dni v Ankaranu, pred bajto pa jim rjavi zgolj Hyundai ali stara Škoda.

Dejstvo, da je stanje sveta takšno je sicer nekoliko v prid temu, kar sem omenjal prej, namreč da ni treba kritizirati samo lastnega stanja in druge povzdigovati in hvaliti. Mogoče se bomo sicer kdaj pozneje tukaj spraševali zakaj nas bombardirajo predvsem s temi negativnimi informacijami oz. kakšni interesi jim to narekujejo, ampak do takrat lahko z olajšanjem ugotavljamo, da živimo na planetu siromakov.

Seveda recepta za to, kako živeti še naprej s tem strašnim spoznanjem nimam. Mogoče bi bilo dobro kdaj kaj dobrega prebrati. Lahko tudi Cankarja. On je bil še kar kritičen in mogoče niti ne bi šel ta današnji kontekst, razen seveda s svojimi hlapci. Bi pa morda videli, da je dec poleg tega, da je bil hud na marsikaj, tudi razmišljal o teh stvareh, ne le rogovilil ob vaškem šanku. Pa pustimo zdaj to, da se je še kako rad zadrževal tam.

Predvsem »Hlapcev« ni napisal zato, ker bi želel, da bi s to besedo sami sebe zmerjali, ko bi le imeli pet minut časa. V tej drami je govoril o oportunizmu, obračanju po vetru, o blejanju s čredo. In blejanje to ostane tudi, če brez razmišljanja,nekonstruktivno in neosnovano kritiziramo vsepovprek!!

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Nesrečniki”

  1. mijau pravi:

    Dare, dobro si ugotovil, da najbrž tudi v drugih državah ni vse idealno in po volji njihovih državljanov.
    A ne bomo zdaj mi raziskovali, kaj ni všeč Avstrijcem v Avstriji ali Madžarom na Madžarskem.
    Oni naj šimfajo svoje, mi bomo pa svoje!

  2. dare dare pravi:

    Se strinjam. če je že treba šimfat, se držimo svojih! A nasprotnem primeru pride do komplikacij!!

  3. Mohor pravi:

    Je že tako, da mora preteči vsaj generacija ali dve, da mogoče pohvalimo bivše vladajoče, sistem ali življenje.
    Saj veš: “Oh, včasih je bilo pa……..”
    Vedno pa velja tista resnica, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti boljše, pa tudi ne tako slabo, da ne bi moglo biti slabše. Staro, vendar resnično! Lp

  4. Mohor pravi:

    Aja, ali je podobnost naslova z Les Miserables zgolj naključna?

  5. miri pravi:

    Še kako ti dam prav,Dore.Je že čudno slišati ,ko na TV pohvalijo kakšnega otroka,navadnega človečka,ali mamico,ki komaj shaja iz meseca v mesec pa jo vendar vidiš srečno.

  6. Nevenka pravi:

    V socializmu so bili ljudje bolj zadovoljni, ker so imeli nižje cilje. Ko so nas pahnili v kapitalizem, tako rekoč ne da bi nas kdo kaj vprašal, ob osamosvojitvi, kot da je bil logična posledica demokracije, takrat se je vse spremenilo zaradi naši pričakovanj. Nekako smo verjeli v lastno sposobnost, ki se je pa zelo slabo izkazala, vsi ljudje niso podjetni in takim, ki imajo radi službo, mirno življenje in povprečen standard se je življenje najbolj zamajalo. Niso imeli kje krasti, delali so pa tam kjer so vse pokradli (drugi). Ta zadeva je na ljudeh pustila izredno grenak priokus. Zelo zoprno je bilo zamenjati mnenje o pridnih in poštenih Slovencih, ker so v glavnem oportunisti in verjetno zelo zlahka skrenejo s poštene poti za par krajcarjev…..
    Naša osebna odgovornost za vse to zelo počasi pronica v možgane, saj smo bili ves čas tu, prisotni, in se je to dogajalo pred našim nosom, pa nismo razumeli, videli? Ne vem kaj naj si o tem mislim. Verjetno smo preveč naivno zaupali v oblast, ker smo bili tega od prej vajeni, tako do golega nas namreč prej niso nikoli pokradli….
    Kolikor vem, še vedno večina Slovencev meni, da je Slovenija lepa dežela, da pa ne znamo izkoristiti potenicalov, je pa čista resnica. Manjka nam dobrih novic, tistih o uspehu, tudi manjših zgodb, ne mislim samo na Pipi Strela, pa akrapoviča in podobno…Manjka nam tudi posodobljen šolski program, ki vzpodbuja podjetnost in jo poučuje – in kreativen odnos do otrok pri iskanju njihovih najboljših sposobnosti
    in talentov, da bi jih usmerili v pravi poklic, ki bi ga zadovoljno uspešno opravljali tako velik del življenja- do pokoja. Otrok tega sam ne zna vedno. Tako se začne graditi srečen narod.
    Najbolj žalostno je čutiti nemoč. Pa na volitve tudi lahko gremo, pa še prej lahko tudi kaj zahtevamo, javnost ima možnost, da izraža mnenje, pa raje godrjna takole, v resnici brez učinka. Stranke morajo poznati mnenje, da bodo lahko tržile svoje programe, ko bo šlo za oblast.

  7. dare dare pravi:

    Ojoj, kako slabo sem začel odgovarjati komentatorjem!! Se opravičujem in se vam javim zvečer, po šihtu!! LP

  8. dare dare pravi:

    @Mohor, točno tako. obojega se je treba zavedati. In poskušati biti ralen. Po drugi strani pa se nikoli ne smemo sprijazniti, da jih lahko tički po mili volji biksajo zato, ker imajo kao argument, da je marsikje še veliko slabše kot pri nas. Anedares?? Tisto z nesrečniki pa je tudi meni padlo na pamet, nisem pa imel vnaprej namena namigovati na Hugojev roman! lp

  9. dare dare pravi:

    Ja, Miri, prave stvari, ki prinašajo srečo niso tako zelo povezani z gmotnim stanjem. To je znano in dokazano. To, da dajejo mediji prednost slabim novicam pa ima seveda, kot rečeno, svoj namen.

  10. dare dare pravi:

    @Nevenka, krasen komentar. res! Posebno prvi odstavek se mi zdi, da bi ga lahko napisal tudi jaz. Podobne misli mi pogosto gredo po glavi. V nadaljevanju tvojega razmišljanja pa spoznavam že tolikokrat spoznano grenko resnico o lastni naivnosti. Tako zelo (pre) dolgo sem mislil, da bom za svojo neambicioznost, za sprijaznjenje s tem, da ostajam pri tleh, za odsotnost vsake želje po podjetnosti, po grabljenju za materialom, da bom za vse to nekako nagrajen. Da ne bo nihče dovolil, da bi mi, kot dobremu delavcu, lojalnemu in sposobnemu, šlo res zelo slabo in da se ne bi počutil varen tukaj kjer sem. Kako zelo narobe. Hvala ti in lep pozdrav!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !