Tja dol!

31.07.2016 ob 21:59

Kako naj pustim tukaj sled? Kako sploh pustiš sled na takšni površini? Je tukaj bel papir, je tukaj bela, snežno bela stran? Je tukaj nekaj podobno obešalniku, tistemu v stari kovačiji, kjer obesiš svojo številko, svojo kartico in ti potem starinski strojček beleži prisotnost. Rdeče črni trak! Če prideš pred šesto, je tam lepa, črno zapisana ura prihoda, v nasprotnem primeru zlovešče rdeča, malodane sramotna zamuda. Ali ni vse skupaj samo navidezen prostor, s časom in našim dojemanjem omejen svet, ki ga jemljem prej kot karkoli drugega predvsem mnogo preresno? Kaj storiti, za božjo voljo?

Pa saj bi se rad javil. Vsaj toliko,da bi kdo vedel, da sem še tukaj blizu. Kot tista, se spomnite, »že dolgo je odkar več skupaj nismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav«!? Pa po drugi strani, jebemti, a ima sploh smisel? Zakaj bi se trudil? Zakaj bi nekaj počel? Kot bi iskal ljubezen in šele potem brskal vsepovsod okoli sebe, po špranjah in razpokah, po skladih in skritih kotičkih, če morda ni še kje kaj strasti. Spregledane, pozabljene, prezrte in zatrte!

Ko sem kdaj povedal kar me je morilo, kdaj vrgel iz sebe jasno misel, nekaj kar me je tiščalo v grlu, peklilo in dušilo … takrat sem občutil olajšanje, veselje, uspeh. Nikoli nisem niti pomislil. In tudi zdaj ne pomislim kaj takega, da bi kdaj povedal vse, da bi kdaj izgubil moč in glas. Ne to pa ne! Niti slučajno! Potem sem počasi spoznal, da moje misli govorijo, šepetajo, komaj slišno včasih žebrajo neke davne, iztrošene besede. Pravo, močno rešitev najde čisto drug glas. Tehnično, hladno, pragmatično argumentirano pove svoje stvari. Kot pravi dec ne sliši in ne reagira. Samo ve!

Vedno sem bil mnenja, da je svet sestavljen iz čisto majhnih zgodb. Niti slučajno ne morem prenašati, ko kdo pojasnjuje potek, dogodke in logiko,kot jasne in nedvoumne reči. Ob tem tolče po mizi. To so dejstva! To so zgodovinska dejstva! To je fakt in aksiom! Nič o človeških lastnostih, o težkih odločitvah, o strahu in slabostih. Strogo črno. Strogo belo. Moja zgodba pa je polna barv!

Sicer pa … saj smo se samo hecali. V resnici nimam pojma kaj bi rad. No, dobro, rad bi pustil sled. Oprijemljive površine pa nikjer. Samo navidezna, snežno bela reč, ki s klikom ali dvema spremeni barvo ali pa celo izgine nekam v ozadje. Nekam kamor izginjajo lahko samo stvari podobne megli ali dimu. Stvari, ki jih ne moreš otipati in prijeti med dlani.

Ko pride jesen, bom stopil s svojim delavskim škrpetom v blatno lužo in pustil odtis na belem papirju. Vžgal bom s čukom po bukovem čoku in potegnil debelo črto pod raćunom tega poletja. Do takrat pa lepo pozdravljam. Muzo in klapo s Parnasa, rimo in konstrukcijo, misel in praznino, nesmisel in piko na i!

Grem tja dol!

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Tja dol!”

  1. dare dare pravi:

    Kljub temu, da že tako ali tako zadnje čase nisem najbolj pozoren do morebitnih komentatorjev, se tokrat še dodatno opravičujem. Ne bom odgovarjal. Me ne bo. Bom tam dol!! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !