dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2016

Tja dol!

31.07.2016 · 1 komentar

Kako naj pustim tukaj sled? Kako sploh pustiš sled na takšni površini? Je tukaj bel papir, je tukaj bela, snežno bela stran? Je tukaj nekaj podobno obešalniku, tistemu v stari kovačiji, kjer obesiš svojo številko, svojo kartico in ti potem starinski strojček beleži prisotnost. Rdeče črni trak! Če prideš pred šesto, je tam lepa, črno zapisana ura prihoda, v nasprotnem primeru zlovešče rdeča, malodane sramotna zamuda. Ali ni vse skupaj samo navidezen prostor, s časom in našim dojemanjem omejen svet, ki ga jemljem prej kot karkoli drugega predvsem mnogo preresno? Kaj storiti, za božjo voljo?

Pa saj bi se rad javil. Vsaj toliko,da bi kdo vedel, da sem še tukaj blizu. Kot tista, se spomnite, »že dolgo je odkar več skupaj nismo, poslal bi rad vsaj kak pozdrav«!? Pa po drugi strani, jebemti, a ima sploh smisel? Zakaj bi se trudil? Zakaj bi nekaj počel? Kot bi iskal ljubezen in šele potem brskal vsepovsod okoli sebe, po špranjah in razpokah, po skladih in skritih kotičkih, če morda ni še kje kaj strasti. Spregledane, pozabljene, prezrte in zatrte!

Ko sem kdaj povedal kar me je morilo, kdaj vrgel iz sebe jasno misel, nekaj kar me je tiščalo v grlu, peklilo in dušilo … takrat sem občutil olajšanje, veselje, uspeh. Nikoli nisem niti pomislil. In tudi zdaj ne pomislim kaj takega, da bi kdaj povedal vse, da bi kdaj izgubil moč in glas. Ne to pa ne! Niti slučajno! Potem sem počasi spoznal, da moje misli govorijo, šepetajo, komaj slišno včasih žebrajo neke davne, iztrošene besede. Pravo, močno rešitev najde čisto drug glas. Tehnično, hladno, pragmatično argumentirano pove svoje stvari. Kot pravi dec ne sliši in ne reagira. Samo ve!

Vedno sem bil mnenja, da je svet sestavljen iz čisto majhnih zgodb. Niti slučajno ne morem prenašati, ko kdo pojasnjuje potek, dogodke in logiko,kot jasne in nedvoumne reči. Ob tem tolče po mizi. To so dejstva! To so zgodovinska dejstva! To je fakt in aksiom! Nič o človeških lastnostih, o težkih odločitvah, o strahu in slabostih. Strogo črno. Strogo belo. Moja zgodba pa je polna barv!

Sicer pa … saj smo se samo hecali. V resnici nimam pojma kaj bi rad. No, dobro, rad bi pustil sled. Oprijemljive površine pa nikjer. Samo navidezna, snežno bela reč, ki s klikom ali dvema spremeni barvo ali pa celo izgine nekam v ozadje. Nekam kamor izginjajo lahko samo stvari podobne megli ali dimu. Stvari, ki jih ne moreš otipati in prijeti med dlani.

Ko pride jesen, bom stopil s svojim delavskim škrpetom v blatno lužo in pustil odtis na belem papirju. Vžgal bom s čukom po bukovem čoku in potegnil debelo črto pod raćunom tega poletja. Do takrat pa lepo pozdravljam. Muzo in klapo s Parnasa, rimo in konstrukcijo, misel in praznino, nesmisel in piko na i!

Grem tja dol!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ušlo iz rok!?

17.07.2016 · 6 komentarjev

Že dolgo časa nisem začel svojega pisanja z ugotovitvami o krizah navdiha, o premajhni pogostosti objavljanja in podobnimi nepomembnimi stvarmi. Že veliko let nazaj sem prenehal s tem, zagotovo pa takrat, ko sem opazil, da je »pisanje (beri jamranje) o pisanju« postalo malodane posebna literarna zvrst. V bistvu to o krizah ne pride v poštev. Će malo pomislim, sem kadarkoli sposoben sesti pred računalnik in stipkati par strani. Imam pa nekaj omejitev. Ena, verjetno najpomembnejša je ta, da ne smem imeti občutka, da sem to kar pišem, že enkrat povedal. Ne vem koliko sem v tej samocenzuri uspešen, ampak občutek imam, da me že po nekaj stavkih prešine, da sem podobno modrost že enkrat nekje napisal.

Da bi v teh časih ne bilo dovolj tematik, da ne bi imel o čem pisati, to seveda ne pride v poštev. Okoli nas, hvala bogu ne prav neposredno okoli nas, se dogaja toliko stvari, strašnih, velikih, nenavadnih, da bi si človek želel kvečjemu, da bi se vsi skupaj umirili in malo obstali, ne pa da bi bilo dogajanje bolj dinamično.

Obstaja pa nekaj stvari, ki mi občasno jemljejo voljo. Tako zelo, da se slednja komaj kdaj še opomore in me obišče. Gre seveda za naveličanost, včasih tudi za tisto predvidljivost, ki me le še redko prinese okoli. Na vsak, še tako droben preblisk, se mi zdi, da bi lahko kar sam vnaprej napisal vse tiste odzive in komentarje. Še prej, kot bi jih napisali »razpravljalci.« Seveda nimam v mislih tistih stalnih prijateljev, ki me v komentarju pozdravijo, včasih pohvalijo ali napišejo kakšno drobno duhovitost. Modreci, ki so tako suvereni in jasni v svojem mnenju, da so se mi v začetku celo zdeli preveč inteligentni, premočni, da bi jim upal parirati. Ampak to je bilo prej, kot sem opazil, da jih njihovo prepričanje bolj omejuje, kot pa mene moje neznanje.

No, pa pustimo moje jamranje. Svet se pred našimi očmi na momente dobesedno podira. Ne prenese več te obremenitve. Preveč se je razbohotil ta človeški rod, vrh stvarnikovih uspehov. Preveč mest je človek zgradil, preveč tovarn z visokimi dimniki, preveč zemlje razril in v reke napeljal preveč velikih cevi, ki iz njih v curkih teče nesnaga. Zmotilo se je najinteligentnejše bitje pri eni na prvi pogled, najbolj svetli misli, namreč da je globalno bitje, da je prebivalec sveta, da je bitje, ki lahko živi brez mej in omejitev. In izkazalo se je, celo na najbolj drastičen način, da človek ne more biti povsod doma. To potem zgleda, kot da je preskočil nekaj razredov snovne šole. Ko se ni niti naučil temeljnih računskih operacij, humanističnih osnov ali pa čisto preprosto, ni rešil težav niti pri sebi in v svojem bližnjem okolju. Ne, v genih se mu je nekje neizbrisno zapisal gon po širjenju, ropanju in uničevanju. In prej kot se je modra opica zavedela, se je uničenje spremenilo v samouničenje.

Seveda strašni zločini, kot so morije v Nici, Bagdadu in še marsikje niso nekaj, kar bi si upal ali želel zbanalizirati, povezati s kakršnokoli logiko. Vse skupaj je kljub včasih jasnemu namenu in ozadju, plod bolnega, temačnega uma. Pa vendar, ko se zgodi, večina ljudi ne pomisli na posameznega človeka, na žrtve na neznosno gorje, ki ga preživljajo družine, ki so tam izgubile svoje. Kljub neovrgljivemu dejstvu, da gre za popolnoma nedolžne ljudi, so reakcije čisto drugačne. Od nezanimanja, da jasnega mnenja polovice prebivalcev planeta ki meni, da so tudi bogati, razvajeni neverniki dobili svoje. In ravno tako ob strašni moriji v Iraku, kjer je v kratki seriji eksplozij umrlo 250 ljudi, navadnih, delavcev, otrok in njihovih mam …. Na drugem koncu sveta večina zamahne z roko z najpogostejšo, pragmatično izjavo : »Kar med sabo naj se !!«

Človek je že v zgodovini, predvsem davni osvajal ozemlja, se širil, ropal in pobijal. To je počel, vsaj v rani fazi, predvsem zaradi hrane, prostora. Kasneje se je pojavila sla po slavi, po vojaških uspehih in politični veljavi. Vse pogosteje se je vse skupaj povezovalo s posamezniki, ki so v glavi imeli bolne, sprevržene možgane, ki so bili pripravljeni za svoje utopične ideje pogubiti neomejeno število duš. In vse skupaj zlahka povežemo z današnjimi časi. Le stvari so popolnoma ušle iz rok. Tako, kot so nekdaj pripadniki enega plemena napadli sosednje in se zmikastili v kakšni grapi, tako lahko zdaj v enem dnevu človek v svojem besu malodane uniči svet.

Mi je padlo na pamet ob zločinu v Nici … kakšno orodje je imel v rokah morilec. Ne vem, tristo, petsto konjev močan kamion. Vsaka čast tehniki in napredku. Ampak človeški rod je preskočil svoje najbolj pomembne razrede v osnovni šoli. Naredil si je tehniko, izumil osupljive reči. Malodane čudežne. Pozabil pa je bolje proučiti čitanke, bolje prebrati, kar tam piše.

Edino tisoč, dva tisoč let stare bukve še zažigajo. Pa še za tiste človek večinoma le verjame, da je v njih samo resnica. Edina, ki se v njo dvomiti niti ne sme. In niti pomisliti, kakšen paradoks je imeti takšne priročnike za prebivalca , ki izumlja robote in na za noht velik čip zna spraviti vse znanje sveta.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Težak šiht

3.07.2016 · 2 komentarjev

Matija je zanimiv dec. Takšen, ki imamo občutek, da o njem nihče ne ve povedati ničesar slabega. Še eden od Marinkovih sodelavcev, eden tistih redkih, ki so bolj ali manj vsa svoja delovna leta pustili v kovačiji. Včasih je spustil kakšno duhovito pripombo, včasih nasmejal sodelavce med pavzo, predvsem pa je stalno in vedno dajal vtis, da se predvsem ne sekira zaradi neumnosti, ki se dogajajo okoli njega. Takšnih, ki marsikoga spravijo ob živce in mu marsikdaj grenijo delovne dni veliko bolj, kot pa so za karkoli koristne. Pa čeprav inženirji in samozavestni mladi tehnologi spreminjajo, domnevno izboljšujejo, nadgrajujejo postopke in procese predvsem zato, ker naj bi tako izboljšali rezultate in več izmolzli izpod kovačevih rok.

Pa ni bil Matija vedno tako miren. Nasprotno. Enkrat pred leti, v začetku svoje delovne poti je bil popolnoma drugačen. Zelo hitro se je razburil. Če se je kdo delal pameten okoli stvari, ki je zanje točno vedel, da jih pozna, obvlada in da ni nobene potrebe, da mu kdo okoli tega soli pamet, je včasih izgubil pamet in zarobantil, da so se pametnjakoviči malodane razbežali. Potem, ko se je umiril, mu je bilo žal in je bil nekaj dni čisto tiho. Tudi na razgovor so ga poklicali in mu dali vedeti, da tako ne bo šlo. Naj se umiri in posluša nadrejene, ki mu tako ali tako želijo samo dobro. Matija je brez besed samo pokimal, zunaj na hodniku se z gnusom zmrdnil nad nakladanjem direktorja in odšel nazaj v pritličje. Nekaj časa je razgovor koristil in dec se je trudil ostajati miren. Potem pa se je enkrat spet zgodilo. Cela ekipa se je že navsezgodaj lotila analizirati njegovo delovno mesto, napoto so mu delali z nekimi meritvami in, kar mu je najtežje sedlo, nek mulec mu je stalno mahal pred očmi s štoparico. Nekaj časa je Matija stiskal zobe, potem pa, ko ga je tretjič ali četrtič golobradi časomerilec dregnil s komolcem v rebra, ni več zdržal. Zabrisal je svojo macolo ob tla in s stisnjeno pestjo vžgal ob plehnato ohišje svoje mašine. Tako kot so se mladeniči jadrno pobrali iz proizvodnje pa je tokrat tudi nervozni kovač odšel s šihta. Še isti dan je javil šefu, da je šel na bolniško. Kaj točno naj bi mu bilo, ni nihče vedel povedati, vsekakor pa je boloval nekako dva meseca, če ne celo nekaj več. Ampak potem, ko je prišel nazaj. To bi morali videti. Kot bi prišel nazaj nekdo čisto drug. Prav brigalo ga je od takrat, kaj mu nakladajo veleumni strokovnjaki, ki so se kot na železniški postaji menjavali v kovačiji in vedno znova brenčali tudi okoli njega in njegovega stroja. Velikokrat so se fantje zamenjali celo prej, kot so bili znani rezultati njihovih raziskav, včasih pa za te taiste rezultate niti nihče ni izvedel. Če pa že, so se nekaj časa kregali ali jih spremembe bolj ovirajo ali pa, kot so kakopak trdili znalci, prinašajo ogromne koristi.

No, vsekakor se Matija po tistem ni več bodel s temi rečmi. Vsaj na tisti stari način ne. Največkrat je mirno poslušal navodila in tu in tam kvečjemu še zamahnil z roko. Nikoli več pa se mu zaradi tega ni dvignil pritisk, vsaj ne tako, da bi to drugi opazili. Kaj je počel tista dva meseca na bolniški, ostali niso izvedeli. Ali je uspel možakar sam pri sebi razčistiti, zaradi česa je vredno in pametno trošiti svoje živce ali mu je pri tem pomagala kakšna dohtarska znanost? Vsekakor, če je slednja na takšen način porihtala njegove težave, potem to lahko vsekakor štejemo med medicinske uspehe.

Nič ni ugovarjal tisto jutro, ko mu je tehnolog previdno sporočil, da bodo cel proces temeljito posodobili, spremenili in vse skupaj z njim vred preselili nekam drugam. Pokimal je tako, se je zdelo, pretirano resno. Človek bi si mislil, da je tudi sam zelo prepričan v to, da so spremembe potrebne in da bodo rezultati potem kakopak boljši in da bo tudi za njega vse lažje. Pa seveda ni mislil tako. Čisto po starem ga je začrvičilo nekje v drobovju. Vedel je, da bodo spet obrnili na glavo vse kar je najbolje znal, zelo dobro delal in sploh je zelo, zelo dvomil, da bo karkoli iz tega. Pa je samo mirno stopil korak nazaj in počakal. Tudi takrat, ko je prišel tisti inženir. Ojoj! Matija je kljub svoji že omenjeni mirnosti pa ravno pri tem modelu moral postaviti živce v vrsto in se zadržati.

»Ta pa zna brenčati tod okoli!« je enkrat pokomentiral njegovo delo » in na vsak drek se vsede. Kot brencelj!« je še dodal in možakarju za stalno dal fabriško ime. No, in danes je Brencelj prišel predelati njegovo delovno mesto.

V naslednjih dveh dnevih je Matija opazoval kako so njegovo delovišče razkopali in kos za kosom preselili v drug prostor. Spotoma so vse vsaj za silo očistili in nekaj pleha tudi na novo prebarvali. Pri tem je seveda tudi Matija moral pomagati. Ni bilo mišljeno, da bo selivce samo opazoval. Vse tiste masivne podstavke, ki je zanje izgledalo, da so tam že od nekdaj, so stežka, z močnimi viličarji izpulili iz temeljev. Človek bi pomislil, da je vse skupaj vraščeno nekam v svet in da je nekaj narobe s tem, da to nekdo podira. Tudi Matija je nekje globoko čutil, da to ni v redu, ampak to je samo nostalgija in kot takšna popolnoma nekoristna. Predvsem pa je, kot smo že omenili, vse takšne spremembe je že dolgo, in vsak dan čisto mirno sprejemal.

Po dveh dolgih šihtih so Matijev stroj postavili v vrsto z drugimi napravami. Vse skupaj je povezoval cel kup cevi napeljav in tista zlovešča, premikajoča se zelena reč, ki se je gibala nekje vmes, med vso ropotijo. »No, pa sem nazadnje, na stara leta le pristal na tekočem traku!« je prešinilo starega mojstra.

Že nekaj minut pozneje je stal pred svojo, zdaj nerazpoznavno mašino. Počutil se je nekoliko utesnjeno in ni točno vedel kako bi se lotil zadeve. Brenčeči inženir je pristopil k njemu in mu začel na hitro, nervozno pojasnjevati postopek. To je počel strogo, vzvišeno. Matija je imel občutek, da je tip v beli halji vse postopke in celo njegovo macolo ravnokar na novo izumil in da te stvari do zdaj niti obstajale še niso. Pa ga je mirno poslušal in se poskušal držati navodil. Ko sta razčistila z detajli in ko je inženir staremu razložil kako naj se prestopa, kam mora odložiti izdelek in mu pokazal z rumeno barvo narisan obris kladiva, ki naj bi služil temu, da bi dec vedel kam vsakič odložiti orodje. Ob slednji, fluorescentno žolti pridobitvi je vsej svoji mirnosti navkljub debelo pogledal in s težavo požrl cmok v grlu.

Kaj pa počneš?« je inženir nejevoljno vzrojil. Res se je Matija čudno lotil dela. Pri vsakem komadu se je nekako zavrtel naokoli in se pri tem prestopal kot ranjena raca.

»Nič posebnega!« je odvrnil »samo to kar si ukazal. Levičar sem in ne morem drugače.«

A da ni mogel prej povedati? Saj me ni nihče vprašal! A me zajebavaš! Pa jebemti sunce. Pa porkaduš!!

Brencelj je bil do vratu zalit z živo rdečico in ihtav kot ris. Pa kaj. Moral se je umiriti, na novo zarisati in določiti kovačeve gibe in korake in Matija je le začel nekako normalno štancati tiste svoje kljuke. Kljub temu, da je utesnjeno, nenaravno vzravnan moral stati znotraj tistih ograjic in se držati točno narisanih stopinj in smeri, mu je hitro uspelo doseči skoraj normalen tempo. Pri tem se je smehljal, kot bi bilo vse v najlepšem redu. Tako ali tako je vedel, da bodo vse skupaj predstavili samo in predvsem v njegovo dobro. Brez veze bi jim bilo praviti, da mu marsikateri od tako imenovanih nepotrebnih gibov v bistvu pomeni zdravje, da se tako bori proti otrdeli hrbtenici in bolečinam v sklepih. Včasih korak v stran napravi ravno malo prej, kot ga vseka krč v mišico … ampak, ja, kaj bi komu to pravil.

»Kaj je pa to!?« je strogo zabrenčal inženir in pokazal na pet ali šest kosov, ki jih je Matija zložil na rob traku. Očitno je malo prehitel sam proces .

»Malo zaloge! Tako vedno delam!« je mirno rekel

»Da ne slišim več te besede! Da ne pade nikomur več na pamet! Ravno to je tisto proti čemur se borim. Ravno to nam dela stroške in zavira naš razvoj.«

Matija je hitel prikimavati in miriti inženirja, ki je očitno imel težave z dihanjem in psihičnim ravnovesjem. Dec je lovil zrak in v svoji presunjeni jezi komaj še izdavil teh nekaj hripavih besed. Brez veze se je delavcu zdelo pojasnjevati, da ni mislil nič slabega, da je par komadov vedno imel na v rezervi samo zato, če se je kaj zataknilo in je potem tisto porabil. Nič, če se ne sme se pa pač ne sme.

Končno je proces nekako stekel. Brencelj je nastavil svoje štoperice, na dva vogala je postavil majhni kameri, pripravil zajetno mapo in par barvnih pisal ter na mizi odprl svoj raćunalnik. Komaj je štartal s svojimi meritvami, se je vse skupaj ustavilo. Ravno od mašine starega šloserja je prihajal rdeči utripajoči signal.

»Kje je? Kje je Matija?« je inženir zacepetal

»Je šou scat!« je pojasnila starejša delavka, Bosanka, ki je delala na sosednjem stroju!

»Ja veš, prjatu, moja prostata nima več dvajset let! » je pojasnjeval par minut kasneje Matija, medtem, ko se je nameščal nazaj na svoje delovno mesto. Brencelj se je komaj umiril potem pa kmalu spet meril in tuhtal. Ne dolgo potem se je motnja ponovila in spet je besno pritekel okoli linije.

»A je spet….«

»Ne, zdej je šou pa …«

»Ja, ja, že dobro« je dec hitel ustavljati delavko. Verjetno se je zavedel, da so tudi ostala Matijeva prebavila in notranji organi enako stari, kot že maloprej omenjeni telesni del.

Vseeno je, ob vseh težavah in vsemu inženirjevemu brenčanju navkljub, postopek stekel toliko in tako dolgo, da so bile meritve opravljene in rezultati ovrednoteni. Matija je sicer imel občutek, da je utesnjen, da se matra delati in da zlepa ne more narediti toliko kot prej, po starem. Vedel pa je tudi, da bodo te omenjene meritve pokazale naravnost odlične rezultate. Sicer bodo malo poudarili in napihnili vse pluse, minusom pa ne bodo namenjali pozornosti. Manjše število kosov, nepredvidene zastoje in takšne stvari bodo označili za prehodne in na tablo nalepili grafe, ki bodo kazali drastičen napredek. Puščice bodo kazale navzgor, črte bodo kričeče zelene barve in na koncu grafov se bodo na vsa usta smejali rumeni smeškoti. Točno je stari vedel, da bo tako.

»Še nekaj je!« je pred koncem šihta prišel Brencelj do našega Matije. Videlo se je, da mu je odveč nagovarjati delavca, vendar je bilo očitno na enemu od obrazcev, ki jih je strokovno izpolnjeval celo dopoldne tudi nekaj takega, zaradi česar je moral to opraviti.

»Še ti moraš povedati o svojih pripombah in pohvalah!« je vzvišeno zdrdral, kar je pisalo v rubriki.

»Dobro« je odvrnil Matija brez misli, da bodo imele njegove besede kakršenkoli učinek ali smisel

»Moti me, če nekdo vse obrne na glavo in me šele potem vpraša kaj jaz mislim o tem. Moti me, da se potem hvali s projektom pa če mu sto ljudi pravi, da nekaj ni v redu. Moti me, če mi poleg vsega še dopoveduje, da moram biti presrečen zaradi vsega skupaj, najbolj pa me moti, če imam občutek, da se kakšne pijavke lepijo na moje delo«

Čeprav ga inženir zelo očitno ni poslušal že po prvih besedah in je v svoje zapiske nakracal nekaj splošnih pripomb, je ob teh zadnjih besedah nekoliko trznil in dvignil pogled. Potem pa je svojo mapo zaprl in pospravil. Sit je bil vsega skupaj. Ja to je bil zanj res zelo težak dan.

In ravno takšen je bil tudi za Matijo. Pa je dobro vedel, da se bo marsikaj tudi malo uneslo. Za svoje otrdele sklepe bo že kmalu lahko stopal izven risa in tudi pet ali šest kosov bo lahko zložil na rob traku, ko se mu bo zdelo. Samo tiste grozne besede ne bo smel izgovoriti. Ja, saj se vse malo umiri, ko mine tista evforična zagnanost s prvega dne. Kot tisto o vreli juhi, ki se vedno malo ohladi.

Zunaj pa je bil lep dan. Globoko je vdihnil Matija in se napotil proti domu. Brez razmisleka je zavil v vaški bife! Malodane sesedel se je na svoj običajni prostor in oštirka mu je, ne da bi naročil, prinesla velik krigelj piva. Pograbil je pijačo in hlastno nagnil.

»Kaj je Matiček, a je bil težak šiht?« se je zaslišalo izza šanka.

»A nič takega« je odvrnil Matija skozi širok nasmeh še prej kot si je obrisal kosme pene okoli ust.

»Nič takega. Samo poskuse so delali na men´ !«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks