dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2016

Klekljarica

17.06.2016 · 4 komentarjev

(Če je pa ravno čipkarski festival)

Prava klekljarica, mojstrica, ki ji prepletanje cele goščave belih ali pisanih niti pomeni vsakdan in rutino, takšna vsak klekelj posebej božajoče predeva med prsti spretno in ritmično. Njeno delo ne zgleda napor in nekaj kar zahteva veliko pozornost rokodelke. Le neko početje, ki spremlja starko vse dneve in ki se sliši v prostoru kot pesem nežnega lesenega zvena. Pesem, ki preprosto spada tja.

In ta pesem je bil zagotovo eden od zvokov, ki so se v mojo otroško glavico zapisali med prvimi. Brez dvoma že takrat, ko sem komaj že dobro obvladal normalen govor, hojo po dveh in podobne spretnosti, ki pritičejo ljudem. Tisti škrobot je v tistih mojih najzgodnejšil letih proizvajala teta Angela, naša varuška, vsak dan. Občutek sem imel tudi, da to počne vedno in vse ure v dnevu. Razen, tako se mi je zdelo takrat, kadar je kaj delala. Takrat jo je bula in napol izdelana čipka čakala. Ja, res, prav tako sem dojemal tisto njeno početje. Kadar teta ne dela, takrat pa kleklja.

Takšen vtis je pač naredila na nas otroke. Da ji vsa čutila delajo neodvisno od dogajanja na tisti njeni zeleni buli, ki od nje v grozdu na nitke obešene tiste zveneče stvari. Ja, nič ji ni ušlo. Čisto na vse je bila lahko kljub svojemu natančnemu delu, maksimalno pozorna. Videla je nas kako se igramo. Videla je takoj, če smo načrtovali kaj bolj nespametnega ali pa, bogvaruj, kaj takega, da bi se kdo lahko udaril ali kako drugače poškodoval. Največkrat je vsako sumljivo obnašanje obvladala z njenim smrtno resnim generalskim pogledom ali pa kvečjemu še s preteče iztegnjenim kazalcem. Prav tako pa tudi na njeni drugi strani niti slučajno ni nič ostalo neopaženo. Noben pešec ni uspel priti mimo hiše ne da bi teta vedela zanj. Še manj bi lahko kaj takšnega uspelo komu z avtom. No, tistih se takrat resda še ni posebno veliko vozilo mimo bajte. Ja, čisto vse je imela pod kontrolo. Samo malo je pomaknila svoja močna očala bolj na nos in preko njih preverila dogajanje.
In nikoli se niso njeni zgubani prsti ustavili zaradi vsega, kar se je dogajalo v okolici. In tako od jutra do večera, dan za dnem. Razen!

Razen seveda takrat , ko se to ne sme. Na dan, ko mora človek odložiti delo in takrat se je teta Angela oblekla v nedeljske cunje, vzela patnošter in torbico ter pograbila mene za mojo drobno ročico. Pa sva šla. Držala me je trdno in včasih sem komaj s prsti dosegel trdna tla. Posebno me je grobo zagrabila, ko sva šla čez glavno cesto. Takrat sem malo zacvilil, vendar je teta to preslišala. Sicer je bila tudi malo gluha, vendar to ni imelo vedno povezave s tem, kaj je slišala in kaj ne. Bilo pa je zelo zanimivo, ko so se dobile stare prijateljice pred cerkvijo in so se pogovarjale tako, kot bi stale sto metrov narazen. Mislim, vpile so ena na drugo kot srake. No, škoda edino, da pol nisem razumel. Pa saj me tudi ni brigalo, da je Zofka slaba, da je Krlina že boljša in da bo za Malko v sredo ob šestih zvečer maša. Sem pa nedvoumno opazil, da je od vsega najvažnejše vse kar se tiče klekljarskih zadev. Koliko plača Krainer v stari Gorici, po čem je cvirn v teh časih in kdaj se bodo dobile pri Jakobu, da jim bo nabrusil škarje. Potem, ko so si babnice kriče izmenjale vse te aktualne reči, me je teta odvlekla v cerkev in tam je bila, ko je s svojim patnoštrom molila naprej, spet v eni glavnih vlog. No, meni se je že zdela vsaj tako pomebna kot fajmošter.

Ravno tako kot je bilo vsakdanje njeno klekljarsko škrebljanje so tudi vse ostale aktivnosti in komunikacije z ljudmi potekale ustaljeno. Mogoče se ji je edino malo zamajal sistem, ko so ji naši zrihtali slušni aparat in je bila nekaj časa čisto zmešana, da stalno vozijo kamioni mimo hiše in da vse ostale babe kričijo vanjo kot nore.

Vsake toliko pa se je le zgodilo tudi kaj drugega. Poseben praznik je bil, ko me je vzela s sabo v italijansko Gorico. V kufer je pazljivo že dan prej zložila vse čipke, ki jih je izdelala v nekaj mesecih. Na en kupček vogale za pregrinjala, na drug spet neke rože, ki bodo krasili zavese v kakšni imenitni laški bajti. Vmes, med vsako je z vso pazljivostjo in ljubeznijo vtikala časopisni papir in vse skupaj spela, da se pa ja ne bi moglo kaj narediti njenim špicam! Ravno tako, kot je vse pripravila že dan prej, je tudi mene pripravila pretirano zgodaj in vsaj eno uro sva čakala še napol v mraku, da sva se odcijazila z avtobusom polnim klekljaric proti konfinu.
Takrat se seveda na ekonomijo nisem kaj dosti spoznal in kaj malo mi je bilo jasno, da je pri tistem strašnem Krainerju za svoje čipke dobila res bolj pičlo plačilo. No, saj kot sem že omenil, sem itak tisto dojemal kot nekaj, kar počne kadar ne dela. V glavnem, takrat je teta Angela ponavadi za tisti denar nakupila vse potrebne surovine, da je s klekljanjem lahko nadaljevala. Ostali denar je porabila za malo makaronov, parmezana , kakšno kičasto zakmašno malenkost in tudi meni je kupila vedno kaj lepega. Šele mnogo pozneje mi je kapnilo, da se je zelo dobro zavedala kako slabo so ji plačali vse tiste neštete ure. Pozneje, ko sem se spomnil tudi njenih pripovedi, kako je že s sedmimi leti morala začeti z izdelovanjem čipk. Ja, kot sedemletni otrok je klekljala in tisti drobiž so skupaj z ostalo revščino porabili za hrano Šele takrat enkrat sem dojel, da je bilo tisto pa še kako pravo delo. Vedno, vsako uro in skoraj čisto vsak dan.

In tako so tekla leta. Pri hiši kmalu ni bilo več treba varovati otrok, za makarone in parmezan ni bilo treba več nositi tistih malih umetnin oderuhu v Italijo in tudi tista škrobotajoča pesem je nekega dne utihnila. Takrat smo pokrili bulo s prtičkom in jo z belo mizico vred odnesli na podstrešje. Utrudil se je tetin odločni duh in utrudili so se njeni grčasti prsti.

Prsti, ki so bili, razen kakopak takrat ko se to ni smelo, neutrudni in neustavljivi celih sedemdeset let!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Kaj je s tabo?

5.06.2016 · 5 komentarjev

Dolg šiht je bil za mano. Utrujen sem stopil skozi vrata, pozdravil drago in ošinil škatlo, ki je brenčala na mizici takoj za vrati. Verjetno je nekdo prečekiral pošto ali vrgel oko na splet. Sklonil sem se in kišto ugasnil. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi pogledal, kaj ima pod pokrovom, kaj se je nabralo v njenem drobovju. Niti tistega mail-a, kjer me je prijatelj spraševal »kaj je s tabo?« nisem želel odpreti in še manj me je imelo, da bi na vprašanje odgovoril.

Desetletje, tisoče dni se to skoraj nikoli ni zgodilo. Celo pred jutranjim šihtom, še zdaj ne morem verjeti, sem preverjal kaj se je novega zgodilo, kaj je kdo povedal, kdo se je s kom skregal in kdo komu dal v vsem prav. Med šihtom sem na skrivaj prešvercal v delavnico in v nekaj minutah opravil tako zelo nujne stvari. Prebral nov komentar, dodal kakšnega svojega in preveril na števcih kako zelo obiskana je bila moja stran. Nikoli ni minilo več kot par dni, ko sem spet objavil dolg tekst. Pravo štreno. Včasih literaren zapis, včasih kaj aktualnega, tretjič kaj čisto drugačnega.

Zdaj pa sem kišto ugasnil. Pritisnil sem na tisti knof, ki takrat kot da nisem vedel zanj. In v nekaj sekundah je brnenje utihnilo. Kot nič!
Mogoče mi je zmanjkalo radovednosti. Ne, ni to! Saj ne morem biti radoveden, če točno vem kaj je tam. Točno poznam kaj kdo danes trdi. Ta se ni premaknil niti za milimeter. Isto blebeta že odkar se je prvič dokopal do tipkovnice. Niti slučajno ne odstopa niti za eno samo usrano črko. Pet ljudi mu pritrjuje in jih ima rad. Ostalih pet mu ugovarja. To so izdajalci in sovražniki.

Drugi je strpen. Ima svoj prav, ki ga argumentira in svoje ugotovitve vedno znova ponavlja. Da bi se zavedenih pa ja že enkrat prijelo. Dobro ve, da se moramo sporazumeti, da moramo doseči spravo in dogovor. Ampak kaj, ko ima edini svoj zares pravi prav. Na tistih tadrugih je, da mu pritrdijo v vsem. Potem bomo pa prijatli! In srečni.
Tretji lepi v vsako objavo eno sličico in jo opremi s stavkom, včasih z dvema. Kot v posmeh štrenam, ki jih v svetovno omrežje nakladam sam vsa ta leta. In v še večji posmeh, njegovo stvaritev obišče cela armada ljudi. Večina od njih daljšega teksta ni prebrala že odkar so se borili za Bevkovo značko.

In rimarji so notri. Kot olje jim tečejo v stolpce položene besede. Vse se končajo na i! Bi, ni, vsi, šli. Za njimi se umetelno zdrenjajo še prišli, nasmeji, poleti. Na kar prideš ti! In potem rimar z vso svojo spretnostjo preklopi na A. Sva, šla, oba, bla bla bla. In tu sva midva …
,
Za begunce niti ne vem več kje so, ekstremisti ne pritegnejo pozornost, partizani so na zmagovalnem odru, komunisti so krivi, da je tako kot je. Ali pa zaslužni! Spet nisem prepričan. Ampak mogoče bom dojel, če bom nehal žreti meso. Če bom žvečil samo surovo zelenjavo, mi bo morda kapnilo. Tudi posvojitve in želje istospolnih parov mi bodo bolj razumljive. Politika mi je itak odprta knjiga že zdaj. Dvigneš penzijo za 0.4 procenta in imaš zagotovljene glasove volilcev še za naslednjih deset let. A ni vse jasno? Kot mi je jasno, da zmrdovanje nad samim sabo, napadanje lastne identitete, samozgražanje ne bi smela biti posebna literarna zvrst.

Prijazni ljudje so tudi notri. Celo takšni, ki se mi zdi, kot da jih je malo škoda za takšno druščino. No, pa me zanje ne skrbi. Radi imajo naravo, radi gredo med ljudi in prepričan sem, da znajo prav tako dobro ugasniti kišto, kot sem to končno enkrat storil tudi sam.

»Kaj pa je s tabo?« me takrat vpraša žena. Kot tisti prijatelj v sporočilu. Njemu nisem odgovoril, dragi pa sem seveda moral nekaj reči. In ko sem že mislil odpreti usta in modro pojasniti stanje, sem šele opazil, da mi kaže na mizo. Aja, sprašuje me zakaj ne povečerjam. V loncu se kadi zelje. Lepo diši. Dobra hrana! Ampak, jebenti, jedel sem ga že za kosilo in potem sem točno to isto dobil za malico v tovarni. Kakšen slučaj. In tudi lačen nisem prav zelo.

»joj, oprosti, nič takega ni!« sem ji hitel pojasnjevati »samo malo uprlo se mi je!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks