dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2016

Praznik in narodna zavest

29.04.2016 · 4 komentarjev

Ko smo stali pred tistim bifejem, nekateri zaradi svoje kadilske razvade, jaz ker sem tja ravno prišel, nismo mogli spregledati prazničnega pridiha, ki ga je imela ulica. Na drugi strani ceste stoji manjši blok z nekako desetimi stanovanji pa tudi nižje ob cesti se vidi še nekaj hiš. In na enem, nič manj in niče več, kot na enem od balkonov je visela državna zastava. In še ta edina je bila zaradi vremenskih neprilik nemarno zmečkana in razmočena. Taka se je, vsa zlepljena in kot, da bi jo bilo sram ovijala okoli droga v očitni želji, da bi se skrila za tisto rdečo palico.

Seveda smo pozneje razpletli debato okoli izobešanja zastav. In kakopak ni ostalo samo pri tem. Šli smo veliko globje v probleme, ki jih je omenjeni osamljeni, poleg tega pa še dokaj neugleden simbol naše nacionalnosti, na nek način predstavljal.

Naj kar takoj povem, da ne le, da zastave ne izobešam, celo tako brezsramen sem, da slednje niti nimam. Ampak se pa kar s taprve strinjam, da to ni čisto v redu in prav. Če potem še pomislim na druge stvari, ki jih oziroma, bolje rečeno, ki jih ne počenjam, za piko na i pa še na dejstvo, da pogosto odšpilam kakšno dalmatinsko ali srbsko muziko …. Ojoj, kar naenkrat sem se nad narodno zavestjo, nad svojim stanjem duha, nad svojo lastno identiteto bridko zamislil.

Čudno pa je po mojem mnenju tudi to, da se kljub vsemu počutim kot relativno dokaj »zavéden« Slovenec. No, kvečjemu se mi ta beseda v takšnem zapisu zdi nekoliko preveč pompozna, dramatična. Ampak, če se malo zresnimo, stvari so kljub vsemu resne. Zelo resne.

Naj najprej opravim z že omenjeno muziko. Moje muzikarjenje je nekakšno dolgometražno početje. Moji špili so štiri, pet, deseturni žuri. Že kot takšni nimajo prav veliko z neko umetnostjo ali posebno kvaliteto. Gre za zabavo in za zadovoljevanje želja osebe, ki me je skupaj s kolegom ali kolegi nekam povabila. No, in tam odbrenkam nebroj slovenskih narodno zabavnih viž pa tudi hrvaških, dalmatinskih komadov in tu in tam kakšen country ali rock,n,roll. In ravno tako, kot nimam vtisa, da sem s tistimi hojladrija hopsasaji naredil karkoli za slovenstvo, tudi nimam občutka, da sem v tem smislu s kakšno patetično klapsko balado naredil kaj škode. Z drugimi besedami, teh stvari sploh nikakor ne povezujem. S tem mnenjem sem šel celo tako daleč, da mi prav dol visi ali sprejmejo kakšen zakon, ki bi urejal kvote slovenske muzike v medijih ali ne.

Potem so tukaj omenjeni simboli. Stanje kakršno je seveda ni dobro. Ob državnih praznikih bi bilo prav obesiti na okna in balkone slovensko zastavo. Ja, lepo je bilo, ko je dobršen del Slovencev z njo mahal Petru Prevcu, ampak tudi za praznik bi bilo v redu, če bi zastave plapolale po ulicah. Nastane pa tu seveda težava. Poleg tega, da se veliko ljudi tega skorajda ne spomni, da je pogosto ljudem čisto vseeno, je tu še dejstvo, da se pri nas v ta namen, torej za potrjevanje prave narodne zavesti simbolov sploh ne da uporabljati. Ni mogoče. Pri nas s tem, da si na določen dan, s koledarjem in zakonom določenim za praznik, dovoliš izobesiti ali pripeti zastavo, grb ali nagelj, stopiš na eno od skrajnih strani. S tem točno določiš svoje dojemanje zgodovine in verjetno je iz tvoje poteze mogoče točno določiti tudi tvojo preteklost s predniki, vzgojo in izobrazbo vred. No, s tem pa imam težave. Moje dojemanje zgodovine se je predvsem zaradi odnosa mojih rojakov do te vede, zaradi dejstva, da z zgodovino v bistvu ne znamo ravnati, zelo zanimivo zasukalo. Prišel sem do zaključka, da so zgodovinska dejstva nekaj, kar preprosto ne obstaja. Nekaj česar ni! Tako mi pri oblikovanju lastne narodne zavesti ravno prvina, ki večini, po mojem mnenju zelo napačno, pomeni glavni argument, odpade kot knof od gat!

No, tako pa sem končno prišel do nekoliko pozitivnejše plati. Do tistega, ko bi lahko poskusil nekaj povedati v svojo prid. mislim, potem, ko se je izkazalo, da sem na ohcetih in abrahamih prodana balkanska duša in, da nisem borbeno pripaden nobenemu zgodovinskemu plemenu.

Ampak!!! Ja, ampak imam pa svoj jezik rad! In rad imam svoj kraj, svojo domovino! Ne izrabljam vsake najmanjše priložnosti, da jo zaničujem in povzdigujem druge v primerjavi z njo. Nikoli ne pristajam na to, da so nemarneži, ki zadnja obdobja kradejo našim ljudem, razprodajajo slovensko bogastvo, uničujejo dediščino naših očetov, da so to tipični primerki mojega naroda. V jeziku v katerem razmišljam, v katerem imam rad, v katerem se jezim in sanjarim, tudi pišem. To mi je v veselje in včasih, ko mi kaj uspe, tudi v ponos. V neznanski ponos in veselje mi je, ko mi kdo pove da je z užitkom, na dušek prebral mojo zgodbo. Za trenutek se počutim tako vzvišeno. Spomnim se kako sem prebiral stare mojstre nekega drugega časa. Kersnik, Tavčar, Voranc, Kosmač, Trdina, Kranjec … z užitkom in na dušek.

Ampak (spet) :

V zadnjem času sem bil na treh, štirih literarnih prireditvah. Na dveh sem sodeloval tudi sam. Na zadnji je bil gost celo dokaj eminenten literat s sosednje Hrvaške. Vsem tem prireditvam je bilo skupno zelo neljubo dejstvo. Nastopajoči so svoja dela brali tako rekoč sami sebi. Stanje duha bi lahko spet rekli. Stanje duha, ki se kot od dežja in vetra pomečkana zastava zvija in skriva za svojim rdečim drogom, ki je mogoče ročaj omela!!

Da bi začutili svojo zavest, identiteto, za to ni potrebna (samo) uporaba državnih simbolov, zagotovo ne bo dovolj petje (samo) slovenske pesmi, zagotovo ne bo dovolj nikakršno paradiranje, še posebno ne, če državne praznike uporablja namesto za praznovanje, za napad na neke tadruge ….

To je stvar, ki jo je treba začutiti. Na žalost izkušnje kažejo, da se takšna čustva zbujajo pri ljudeh šele, ko je hudo. Ko se je treba braniti, ko se človek počuti ogrožen. Žalostno ampak resnično. Še bolj žalostno pa je po mojem, če takrat, ko pa res postane hudo, ni ničesar več, kar bi lahko občutil!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Koliko še?

24.04.2016 · 10 komentarjev

Ko je dobrih deset let starejši, zdaj že nekdanji sodelavec sedel v avto, potem ko sem mu ustavil na avtobusni postaji , kjer bi čakal še vsaj četrt ure, mi ni rekel živio ali dober dan. Kot že nekajkrat prej, se mi je tudi tokrat zdelo, kot da smo te običajne načine pozdravljanja zamenjali s čisto drugimi. Pa nimam v mislih kakšnega »servus« ali celo »hello« ! Ne, prvo kar je dec bleknil je bilo:«Koliko pa tebi še manjka?«

Mislim, tipa sem res nejevoljno pogledal, poleg tega, da se je ta čudna navada nekoliko pretirano razpasla, me je tudi ravno on v zadnjem času, že tri leta je v penziji, vprašal ravno to! Tokrat sem pa kar nekoliko vzkipel! Ali zgledam tako star, mogoče obnemogel, betežen? Pa me je miril, da ni nič slabega mislil. Da je samo tako vprašal.

Do penzije mi po vsaki meni znani varianti manjka dobro desetletje. Tako glede starosti, kot po kriteriju staža. Natančneje pa niti ne vem in ne mislim niti poizvedovati. Vsaj nekaj časa (še) ne. Kolikor je to mogoče, sem namreč uspel ta podatek odmisliti, izbrisati iz glave.

Kolikor je to mogoče pravim zato, ker je to postala tako zelo razširjena tema, da mi je to nekajkrat že pošteno najedlo živce. Očitno smo se znašli na tem planetu čisto samo zato, da si priborimo status penzionista. Kar nekajkrat sem teoretikom poskusil ugovarjati pa so moje pripombe o tem, da je na primer bolj pomembno biti zdrav kot upokojen, jemali kot šaljive in neresne.

Kakšen bolj hud je name navalil tudi zelo jezno. Da je vsega sit, da se mu vsak šiht posebej gabi, da si ne more niti predstavljati, da bi še dolgo hodil »tja dol«! Za piko na i pa mi servira, da je glede na moje nerazumno govorjenje zelo očitno, da nikoli nisem zares delal. Dobro, tega zadnjega nisem ne vem koliko komentiral, posebno ne, ker je ponavadi šlo za modela, ki pa res ni nikoli dovolil, da bi hodil zmatran s šihta.

Kljub vsemu je treba priznati, da ima ta apatičnost, včasih obupanost seveda svoje močne razloge. Gre za delovne odnose, za popolno odsotnost kakršnega koli prilagajanja na sposobnosti in potrebe starejšega delavca pa tudi za čisto navadno utrujenost in naveličanost, še posebno pri fizičnem, rutinskem delu s popolno odsotnostjo možnosti napredovanja, rasti, da ne govorim o kakršni koli kreativnosti. Da se je ustvarila, včasih zelo neupravičeno, miselnost, da je človek malo čez petdeset lahko samo še breme delodajlcu, naj niti ne omenjam.

Vendar pa, gledano strogo z mojega osebnega vidika, imam tudi argumente, ki ugovarjajo temu zadnje čase na vsakem koraku opevanem idealu, ki ga tako veliko ljudi vidi v odhodu v penzion. Prvi, ki mi pade na pamet je zelo preprost. Od česa, hudiča bom živel? Pogosto se mi zdi, da mnogi šele potem, ko se poslovijo od kolektiva. Ko dajo za par rund in narezek, ko potrošijo tisto malo odpravninico in potem končno dobijo svoj 430 evrski mesečni priliv, dojamejo koliko je ura. »A za to sem delal celo življenje?« pogosto slišim. Šele ko zre v konkretne fičnike, mu začne postajati jasno. Pa čeprav je imel odločbo že pol leta prej.

Poleg tega opazujem okoli sebe osebke, ki zanje pravim, da jim je zelo škodovalo to, da so odšli v pokoj. Zelo! Posebno pri mlajšem upokojencu in takih je v naših krajih še vedno kar precej, je zelo očitno, če se v tej vlogi ne znajde. Od vseh načrtov s hobiji in delom, ki se ga bo lotil, ko bo »fraj«, ostaja samo obisk oštarije in umik v samoto. Tisti »fraj« sem dal v navednice, ker mi je velikokrat skoraj zabavno, ko mi kakšen model z navdušenjem pripoveduje kaj bo potem, ko ne bo več hodil na šiht, delal da si bo izboljšal finance. Cela reč. Za iste, enake dobre tri evre na uro. Nenavadno.

Potem obstaja zelo zanimiva skupina ljudi, ki so bili na delovnem mestu na nek način pomembni, so si to samo domišljali ali pa jim je bil, kljub vsem neprijaznim zgoraj opisanim značilnostim časa,šiht pri srcu. Takšnim se po odhodu, kot pravijo podere kemija. Ravnovesje gre k hudiču. Pogosto zbolijo fizično ali pa se jim pojavi depresija ali druge psihične težave.

V bistvu nisem želel toliko pametovati. Gre predvsem za to, da sem res pošteno sit tega, da se toliko govori o tem. Politiki tuhtajo kako bi podaljšali ljudstvu delovna leta. Zraven omenjenega podaljšanja navajajo še druge spremembe, ki kar po vrsti pomenijo zmanjševanje penzij. Takšen je npr, predlog za upoštevanje večjega števila najboljših let za izračun. Popolnoma nedopustno. Nihče ne bi smel več niti pomisliti na kaj takega. Medtem, ko mi je kakšno leto več še kar sprejemljiva reč. Mislim s stališča logike. Daljša življenjska doba in te stvari. Ampak ljudje kot bi paničarili. Kot bi poskušali ubežati nečemu. Čim prej, čim hitreje stran.

Tistega tipu, ki mi je rekel, da nikoli nisem zares delal, ne dam niti slučajno prav. In seveda se strinjam, da bi se moralo marsikaj spremeniti. V odnosih in razmerah pri delu. Ampak nisem se popolnoma samo hecal, ko sem trdil, da bi takoj podpisal pogodbo, da bi delal do devetdesetega leta, če mi »oni« garantirajo, da bom do takrat zdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Zakaj to počnejo?

6.04.2016 · 6 komentarjev

Mi »navadni ljudje« se velikokrat sprašujemo zakaj mogočniki, bogatini, tisti višje vrstni primerki naše vrste počnejo te stvari. Zakaj grebejo na kup tudi potem, ko imajo vsega toliko, da ne bi zmogli požreti vsega pa če bi desetkrat živeli, ne enkrat. Odgovor seveda ni enostaven. Se ga pa nekaj skriva v starem mafijskem filmu, ki sem ga gledal pred veliko leti in mi ni ostal prav zelo v spominu. Pravzaprav sem si zapomnil samo ta legendarni odgovor. Pa o tem malo pozneje.

Premisliti moramo namreč še o neki stvari. V teh dneh na veliko obsojamo lumparijo z utajami davkov. Kdor je imel velike kupe denarja, naj vmes dodam, da za različne ljudi že izraz »kup denarja« lahko pomeni zelo različne stvari, si je v teh časih lahko privoščil, da ga je s pomočjo »pravih« firm, odvetnikov, znalcev, speljal mimo države, mimo davkarije in tako obdržal še večji kup. No, in zdaj, ko robantimo čez te tipe in jih zmerjamo na fejsbukovskih straneh, na blogih, za šanki, med kofetarskim klepetom na šihtu ali pa kar tako, se včasih postavi bogokletno vprašanje: ali bi mi sami ravnali drugače?

Odgovor na to ni tako zelo enostaven. Saj veste kako zelo radi zaslužimo kakšen evrček tako, brez žegna, brez odvajanja procentov za vedno lačno državo. Nekdo naklesti voziček drv, drugi zorje sosedu leho. Neka teta peče piškote svojim znancem za zabave in ohceti, tadruga pa zašije kakšne delavske hlače ali menja fršlus na otroški bundici. Utajevalci davkov torej. Fuj! Seveda še vedno ne vemo ali smo kaj bolj pošteni ali ne.

Prvi argument v »našo« korist je kakopak to, da gre za neprimerljivo manjše zneske. V bistvu za zanikrn drobiž, medtem, ko oni odvajajo iz države denar v kufrih, polnih in napetih, da jih komaj zaprejo. Ampak tu še vedno lahko slišimo staro resnico. Kraja je kraja. Temu ne gre popolnoma ugovarjati. Bizarna, da ne rečem perverzna situacija pa nastane, ko se vzpostavi stanje, da je kraja v bistvu samo tisto tisto taprvo. Torej drva in piškoti. Tisto organi vse bolj zavzeto preganjajo. Ljudje že ne upajo več početi teh, še pred kratkim samoumevnih stvari. Zidarji se skrivajo, ko kakšnemu žlahtniku ali prijatelju poflikajo okensko polico in mojškra šviga s pogledi levo in desno, prej ko ji kljub v vsemu v roko stisneš dva evra. Pravi tatovi, pravi utajevalci pa celo potem, ko ga nekdo pa le prime za krageljc, najprej vrešči, da je vse legalno, celo to, da je vse pošteno! Našel je pač pot in jo izkoristil. In tu je ta ogromna razlika. Ti ljudje so ukradli denar državi, ki ima zaradi tega slabše ceste, na pol uničen sistem zdravstva in šolstva, znanost porinjeno v zanikrne, vlažne kevdre in umetnost in kulturo stisnjeno v marginalo, medtem ko bo mojškra tista dva evra odnesla v merkator in tam plačala davek, ko bo kupila pol hleba kruha.

Seveda vem, da nisem odgovoril na to ali bi potem, ko bi obrnili vloge in številke, sami ravnali bolj pošteno. Jaz zase mislim, da se ne bi spuščal v takšne, na ta način nepoštene stvari, ker imam rad svoje mirno življenje, ampak to je samo teorija, hipoteza. Tega pač preprosto ne vem. Vem pa, da je zdaj, in bogve če bo kdaj drugače, kraja vgrajena v sistem. Ščiti bando in hodi po majhnih. Napihnjeni neoliberalci se ob tem zgražajo nad našo nevednostjo in poudarjajo svoje božje zapovedi o prostem trgu in enakih možnostih.

Predvsem pa, če ne razumemo teh pravil naj bi se po njihovem mnenju v to ne vtikali. Naša dolžnost je, da vklopimo razum in pazimo, da se za vsak cent, ki ga plačamo natisne račun in preko davćne blagajne pošlje davkarjem. Če bomo pridni, bomo mogoče na tomboli celo zadeli kakšno činkvino!!

Ampak malo sumim, da pa le obstaja še kakšna rezervna možnost. Gledal sem tiste Islandce. Do zdaj sem jih ponavadi videl, ko so igrali rokomet, fusbal ali na oilimpijadi kegljali na ledu. Tipi, oštri in mišičasti, punce pa lepe, blond in nasmejane. Pač kar neki ljudje! Aja? A res? Svojega glavnega akterja v panamski štoriji so lepo fliknili iz pisarne. Za to so potrebovali manj kot dva dneva. Šli so na ulice in ga scukali ven!!

Isti tip je namreč pred časom v bančni krizi najbolj na glas kritiziral bančne malverzacije in utaje. Ravno tako kot v ostalih državah na plano prihajajo imena ravno tistih, ki imajo v kriznih časih polna usta redu, poštenosti in predvsem varčevanja.

In tukaj, na tej islandski zgodbi se lahko vrnem k začetku svojega zapisa. Zakaj to počnejo?

V tistem filmu je mafijskemu šefu podrejeni postavil vprašanje, zakaj še vedno dela te stvari, krade, šverca, se ukvarja z mamili, prostitucijo in zraven pobija ljudi, ko pa je že tako neznansko bogat?

»A veš zakaj si pes liže mednožje?« mu je na njegovo začudenje odgovoril gangster. »Zato, ker si ga lahko!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks