dare.likar@siol.net

Pomladna

28.03.2016 · 2 komentarjev

Na to pomlad sem pa res težko čakal. Na vsako pomlad pravzaprav. Pa vseeno se mi vsako leto zdi, da je zima vztrajala še malo dlje, kot tista lani. Še kasneje je umaknila tiste uscane meglice iz grap, zjutraj dovolila kakšni stopinji več, da je prinesla vonj po novem času.
Vendar pa ne le meglice, ne zvončki in trobentice. Tudi ne tisto, ko se breg končno toliko posuši, da lahko obujem gojzerje in vžgem malo motorko, ne tisto, ko niti na vrhovih ni videti več ivja ali ostankov snega. Pravi prihod pomladi meni pomeni nekaj drugega.

Ko se sprehodim po mali, na novo zeleni livadici in zagledam tiste, sprva še čisto majhne sramežljive zvezdice, ki pririnejo na plano. Tisto me spomni, da je tukaj pomlad. Sprehodim se med njimi takoj naslednji dan. Jih nabiram, jih čistim, jih vonjam in se jih veselim. Sprva bolj s težavo najdem vsako posebej, kasneje se razbohotijo v velike šopke in tudi še, ko rumeno zažarijo njihovi popki, jih obiskujem in se jih veselim.
Čistim jih, obračam in si jih ogledujem, jih spiram z mrzlo pomladno vodico, to ponavljam in ponavljam. Nazadnje čiste in sveže položim pred sebe in pred svoje. Zraven zacvrči še moj kruleči prijateljček, ki sem ga predelal v temnih decembrskih dneh. Objame, odišavi in zmehča vsa nazobčana krilca in dišeče mehko kuhan krompir.
Ne morem se naužiti začetka pomladi. Konzumiram jo pri kosilu in enako počnem zvečer. Tako kot to počnem, baje sploh ni zdravo. Posebno pred spanjem. Sploh ni priporočljivo. Kako je lahko sreča nezdrava vprašam in ponavljam to popolnoma vsak dan. Turobni zimski dnevi, ki so dajali vtis, da se mi bodo zažrli v glide in za vedno ostali tam notri, so samo še beden spomin. In tako lepo diši po hiši!

Pa me je stisnilo. Mater me je navilo. Šel sem k dohtarju. Čakal sem v čakalnici, Kakopak, da sem čakal. Tak čas je, so mi rekli pacienti. Nekateri so kašljali kot srnjaki, drugi so se držali za dele telesa. Tudi jaz sem se vsake toliko prijel za trebuh in zastokal. In pripel sem na vrsto. Dobil sem papir in z njim šel v laboratorij, tam oddal nekaj svojih tekočin in prišel nazaj. Še malo sem čakal in potem le prišel do zdravnika.
Sedel sem na tistem stolčku, dohtar pa je rutinirano tipkal, vsake toliko bežno vrgel pogled name, in potem spet na računalniški ekran. Seveda sem pričakoval nekaj rutinskega. Saj so rekli sotrpini, da je tak čas. Saj veste, par dni počitka, veliko tekočine, kakšno tabletko pa zopet na šiht. Nič takšnega!

Takrat pa zdravnik ob pogledu na monitor nenavadno reagira. Sunkovito, dramatično razširi pogled in na pol odpre usta.
»Marija madona« me spreleti »to pa ni dobro«. Ko tip poleg vsega začne še odkimavati, medtem ko še vedno začudeno gleda v ekran, mi postaja dobesedno slabo od strahu. Gotovo gre za usodno diagnozo . Zle slutnje me obidejo
»To je nemogoče!« reče hladno in še za eno stopnjo poslabša moje razpoloženje.
Ob naslednjih besedah pa malodane zlezem pod mizo.
»To, gospod Dare, to po vseh simptomih sploh ni človeška bolezen!!«
»O porkaduš!« komaj slišno zastokam, mož v belem pa hladno doda:
»Po vseh podatkih ima lahko takšno bolezen samo regrat!«

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



2 odzivov ↓

  • miri // 28.03.2016 18:01

    In to berem tik pred večerjo.Spet bo mogla žena pohiteti.

  • daredare // 28.03.2016 19:56

    Ja, saj pravim. Če se prepozno naješ te reči, te lahko ščiplje! No, pa mene ni. V bistvu mi nič ne fali! Razen v mojem spisu :) ! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !