dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2016

Pomladna

28.03.2016 · 2 komentarjev

Na to pomlad sem pa res težko čakal. Na vsako pomlad pravzaprav. Pa vseeno se mi vsako leto zdi, da je zima vztrajala še malo dlje, kot tista lani. Še kasneje je umaknila tiste uscane meglice iz grap, zjutraj dovolila kakšni stopinji več, da je prinesla vonj po novem času.
Vendar pa ne le meglice, ne zvončki in trobentice. Tudi ne tisto, ko se breg končno toliko posuši, da lahko obujem gojzerje in vžgem malo motorko, ne tisto, ko niti na vrhovih ni videti več ivja ali ostankov snega. Pravi prihod pomladi meni pomeni nekaj drugega.

Ko se sprehodim po mali, na novo zeleni livadici in zagledam tiste, sprva še čisto majhne sramežljive zvezdice, ki pririnejo na plano. Tisto me spomni, da je tukaj pomlad. Sprehodim se med njimi takoj naslednji dan. Jih nabiram, jih čistim, jih vonjam in se jih veselim. Sprva bolj s težavo najdem vsako posebej, kasneje se razbohotijo v velike šopke in tudi še, ko rumeno zažarijo njihovi popki, jih obiskujem in se jih veselim.
Čistim jih, obračam in si jih ogledujem, jih spiram z mrzlo pomladno vodico, to ponavljam in ponavljam. Nazadnje čiste in sveže položim pred sebe in pred svoje. Zraven zacvrči še moj kruleči prijateljček, ki sem ga predelal v temnih decembrskih dneh. Objame, odišavi in zmehča vsa nazobčana krilca in dišeče mehko kuhan krompir.
Ne morem se naužiti začetka pomladi. Konzumiram jo pri kosilu in enako počnem zvečer. Tako kot to počnem, baje sploh ni zdravo. Posebno pred spanjem. Sploh ni priporočljivo. Kako je lahko sreča nezdrava vprašam in ponavljam to popolnoma vsak dan. Turobni zimski dnevi, ki so dajali vtis, da se mi bodo zažrli v glide in za vedno ostali tam notri, so samo še beden spomin. In tako lepo diši po hiši!

Pa me je stisnilo. Mater me je navilo. Šel sem k dohtarju. Čakal sem v čakalnici, Kakopak, da sem čakal. Tak čas je, so mi rekli pacienti. Nekateri so kašljali kot srnjaki, drugi so se držali za dele telesa. Tudi jaz sem se vsake toliko prijel za trebuh in zastokal. In pripel sem na vrsto. Dobil sem papir in z njim šel v laboratorij, tam oddal nekaj svojih tekočin in prišel nazaj. Še malo sem čakal in potem le prišel do zdravnika.
Sedel sem na tistem stolčku, dohtar pa je rutinirano tipkal, vsake toliko bežno vrgel pogled name, in potem spet na računalniški ekran. Seveda sem pričakoval nekaj rutinskega. Saj so rekli sotrpini, da je tak čas. Saj veste, par dni počitka, veliko tekočine, kakšno tabletko pa zopet na šiht. Nič takšnega!

Takrat pa zdravnik ob pogledu na monitor nenavadno reagira. Sunkovito, dramatično razširi pogled in na pol odpre usta.
»Marija madona« me spreleti »to pa ni dobro«. Ko tip poleg vsega začne še odkimavati, medtem ko še vedno začudeno gleda v ekran, mi postaja dobesedno slabo od strahu. Gotovo gre za usodno diagnozo . Zle slutnje me obidejo
»To je nemogoče!« reče hladno in še za eno stopnjo poslabša moje razpoloženje.
Ob naslednjih besedah pa malodane zlezem pod mizo.
»To, gospod Dare, to po vseh simptomih sploh ni človeška bolezen!!«
»O porkaduš!« komaj slišno zastokam, mož v belem pa hladno doda:
»Po vseh podatkih ima lahko takšno bolezen samo regrat!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Bil je lep …

22.03.2016 · 2 komentarjev

Malodušen, brez energije, brez tistega davnega radostnega počutja, ki ga je spremljalo v nekih drugih časih vedno, ko se je spustil med svoje črke, brez vsega tistega žara, se je, kot vsako jutro, usedel pred svojo tipkovnico. Besede, pisanje, povedati ljudem. To je bilo njegovo početje. Kot nekaj kar te spremlja stalno in vedno veš, da je to tisto, kar imaš zares rad.

Muzikanta žene glasba, ki jo nosi s sabo vsak dan in vedno naprej. Že po tednu dni mu postane dolgčas, če ne vzame v roke inštrumenta, če ne poboža njegovih strun in če ne pokaže svojega znanja ljudem. Slikar v sebi nosi svoj navdih kot breme in šele, ko izlije svoje barve in oblike na platno, se čuti potešen.

Z nasmehom se spomni svojih začetkov. Želel je, da bi spremenil svet. Za tisti stari pisalni stroj se je spravil razrvan, borben, ihtav, kot bi se spopadal s celim vesoljem na drugi strani belega papirja. Premlel je dogajanje, premlel resnico, dodal svoj idealizem in vse začinil s svojim mladim pogledom na življenje.

Pa tega ni počel prav velikokrat. Že prvi članek mu je urednik jadrno prinesel nazaj. A si nor? Kaj ti je? Tega pa tukaj ne boš mogel početi, kje drugje pa tudi ne prav dolgo!! In je moral ublažiti, obrezati, poglihati vse tiste ostre robove. Potem pa je šlo. Obvladal je spretnost, da je znal med vrstice kljub vsemu vtakniti kakšno vsaj malo špičasto bodico. Pa je največkrat le sam vedel, da je tam. Za dušo, si je mislil in si strašno želel svobode.

Sklonil se je, tako brezvoljen do najnižjega predala in vzel iz njega zaprašeno mapo. Eno izmed zajetnih bledo rumenih map. Že ob prvem izrezku, se mu je obraz razlezel v nasmeh. »Bil je lep sončen dan!« se je članek začel. Ha, kolikokrat je začel s temi besedami. Nekateri so takrat imeli pripombe, da je to uvod za osnovnošolski spis, ne pa resno časopisno objavo. Celo »sončnik« so mu začeli praviti. Seveda je le sam vedel za kaj gre. S prijateljem sta se velikokrat nasmejala, ko je le ta v šali trdil, da se vsako spodobno pisanje začne s tem stavkom. Seveda sta se zabavala še veliko bolj, ko je pisec to tudi zares uporabil v svojem zapisu.

»Bil je lep sončen dan!« so mu v tistem trenutku začeli plesati prsti po tastaturi. Sledili so stavki, ki so pisali o lepi deželici, o dobrodušnih ljudeh. O pridnih delavcih, rdečeličnih otrocih. Izpod prstov so mu letele povedi o poštenosti, o solidarnosti, narisali so svetlo podobo, optimizem in srečo. Pisal je zgodbo o tem, da se stvari obračajo na bolje. Navajal primere, ko so tisti, pravi ljudje, zatrli plevel v svojih vrstah in postavili stvari na svoje mesto. Kjer je zavladal občutek vrednosti posameznika, kjer ne preži na človeka na vsakem koraku nevarnost, da bi ga cel sistem požrl in bi se znašel kot ostržek v trebuhu velikanskega stvora.

Lahko bi za hec stvar poslal šefu, Ja, lahko bi. Ampak ni dvomil. Ravno tako hitro, no morda skoraj tako hitro, glede na leta, ki so se mu od takrat nabrala, bi zarobantil in ukrepal. »A si nor?« bi se spet zaslišale iste besede. Pa ni poslal. Sončni članek je zbrisal prej, kot je popolnoma pogledal na svet. Klik, klik. Delete pa pika.

»Ampak nekaj mi pa ni jasno!« je malo pozneje na kavi rekel svojemu prijatelju. Ja, še vedno istemu, prijatelju, ki je bil eden od razlogov za sončni začetek njegovih zgodb.
»Ali pa bi mogoče raje rekel, da nisem pričakoval, da bo tako«
»Bili so takšni časi, da sem si želel poleteti, pa se mi je zdelo, da me tišči k tlom. Potem so baje odprli vse kletke, jaz pa se ne počutim niti malo kot ptič!«

»Zdi se mi, kot da so bili tisto časi, ko nisem smel pisati slabih stvari, zdaj pa, to me res preseneča, kot da ne smem povedati ničesar dobrega!«

»A ni v tem poslu glavna resnica?« je na njegovo presenečenje takrat vprašal kolega.

»Ma daj, ne biksaj jih no!« je nejeverno odvrnil pisec.

»Resnica je samo to, da je danes pa prav zares, tisti tapravi Lep sončen dan!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Pogum

5.03.2016 · 5 komentarjev

Ko tako apatično spremljam to dekadenco svetle civilizacije, s svojo pasivnostjo, udobno zleknjen v cenenem naslonjaču iz evrospina, brez sleherne sledi ihte, borbenosti, energije nasploh, se ne čudim ničemur več. Še najmanj me čudi to, da nimam več prave želje pisati, pesniti, biti kakorkoli ustvarjalen. Še to malo participiranja v omrežju, kjer je nekaj podobno mislečih in nekaj, ki se jim še ljubi malo ugovarjati ali celo enostavčno polemizirati, občutim le še kot nekakšno rutino, navado podobno jutranji cigareti ali kavi.

In ne iščem več nobenih izgovorov. Nič več ne poskušam biti prizanesljiv do sebe. Imam samo beden argument, da sem vedno pošteno delal in živel. Pa ja nisem mislil, da je to lahko uspeh? Ljudje namreč vedno najdejo izgovore in argumente. Nima smisla, ta je najbolj univerzalen. Pogosto niti ne terja razlage. Nima smisla pa pika. Nihče te ne bo slišal. Te bodo osebno zjebali. Te bodo dobili na piko. Ali pa te bodo kar ignorirali in se boš počutil še za malenkost večji bedak kot sicer.

Redko ljudje pomislimo na najbolj očitno resnico, na najbolj očiten razlog. Zmanjkalo nam je poguma. Lastnost, ki nas je kot živalsko vrsto krasila skozi vse viharje in obdobja. Ker smo jo rabili. Potem pa je prišel kratek čas obilja in razkošja. Ena ali morda dve generaciji! In je šlo vse to v maloro. To, kar smo morda dojemali kot odvajanje od primitivnih, prvinskih, morda na pol živalskih lastnosti, se je izkazalo kot izguba osnovnih preživetvenih sposobnosti.

Nekaj časa sem svoje tovrstne zapise objavljal pod rubriko »v afektu«. Zdaj niti te oznake ne lepim več zraven. Saj niti več ne vem kaj me je kao razpizdilo. Smo govorili o direktorju,ki je v svojem govoru spet omenil, da morajo delavci pa le biti zadovoljni, da svoje plače, pa čeprav le zakonsko določene minimalce, dobivajo redno. Tip je to uspel povedati prepričano, prepričljivo. Spustil je kriterije, ki so še ne tako davno določale kaj je uspeh, kaj je izziv, kaj je prava pot. In nekaj kar je takrat pomenilo minimalni standard, osnovni nivo, ki se z njega sme izhajati in to samo navzgor, je vzel za nekaj kar je že samo po sebi uspeh, dosežek, ki ga morajo podaniki zaradi tega častiti in se mu klanjati.

Komaj sem spustil tlak nazaj na sprejemljivo višino in malo pozabil na debato, sem naletel na strašno dilemo na internetu, kjer so se mlade mamice kregale ali je sprejemljivo, da učitelj v šoli prepove mulcu uporabljati mobi ali ne. Zadeva se je nagibala v korist mulca in v smeri zaničevanja učitelja, ki se bo moral pomeniti baje tudi z odvetnikom, če ne bo prišel k pameti.

Ugasnil sem tisto plavo belo internetno stran in prižgal televizor. Na ekranu je veterinar med stalnim božanjem mačka, razlagal koliko pregledov, vakcinacij, preventive in vsega podobnega je obvezno treba privoščiti hišnemu ljubljenčku. Sama dobrota ga je bila. Bil je celo tako dober, da je pripravljen priti s svojimi injekcijami in stetoskopi na dom. Nič ni bilo govora o tržni niši. Sem pa prepričan, da si zase preko devetdeset procentov ljudi nikakor ne more privoščiti pol toliko zdravstvene obravnave, kot jo je deležen maček, ki ga je dohtar med blagim govorjenjem še vedno neumorno čohal.

Ja, nobene selekcije več nimam. Samo opazujem še. Sploh ne občutim, da bi mi pretirano, nenaravno ravnanje s hišnim ljubljenčkom kaj bolj ali kaj manj pokvarilo črevesno počutje, kot na primer to, da propada stara legendarna firma v bližnjih Žireh. Res je to zelo, zelo blizu, ampak še vedno je vmes grič. Še vedno smo na tej strani lahko presrečni, da redno dobimo tisto, kar je itak naše. Resda pogosto opuljeno in minimalno, pa vseeno.

Cenen evrošpinov stol ima visoko naslonjalo. Še malo med ramena stisneš glavo in te skoraj ni. Ni ni! Potem je na tebi. Lahko se pridružiš tistim, ki virtualno robantijo ali pa tistim, ki pišejo neskončne patetične tekste o cuckih. Toliko ti pač znese s to energijo. In s pogumom!

Ko tako opazujem propadanje, tako udobno zleknjen, da me skoraj ni, se ne čudim ničemur več.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks