dare.likar@siol.net

Kultura, klobase in “ružo crvena”

8.02.2016 · 7 komentarjev

Že cel dan, ki pa, resnici na ljubo po dolgotrajnemu zasluženemu počitku ni bil prav posebno dolg, tuhtam o tem našem kulturnem dnevu. Mogoče bi bilo bolje, da bi napisal multikulturni dan. Vsako vztrajanje ali pa celo že samo omenjanje striktno slovenske kulture, takoj dobi kakšno oznako. Zaplankanost je že ena takšnih. Ne dvomim, da bi jo fasal že v enem prvih komentarjev. Na hitro sem pogledal posnetek glavne kulturne proslave in z olajšanjem ugotovil, da so tudi snovalci prireditve dojeli , da je treba iti v multi smer. Umetniki so nam predstavili zdravljico v prevodih v razne jezike in baje, moram še preveriti, je celo eden od nagrajencev tujec.

Tiste zdravljice so se mi zdele še kar všečne. Na žalost sem pozneje iz facebooka in podobnih modrovališč izvedel, da je vse skupaj (spet) ena velika zarota in samo še stopnica več do popolne okupacije s strani tujih sil, ideologij, religij in vsega kar spada zraven. No, jaz sem pogledal samo nastope in nisem razmišljal o tem. Dobro vem, da če ne bi bil problem v tem, da je Prešernov komad pel Sirijec ampak bi bil to, denimo, pevec Janez iz Radovljice, bi se pa lahko zapletlo pri dejstvu, da je njegov stric član neke politične stranke, ki nam ni po volji. No, moram pa reči, da sem prebral tudi nekaj čisto smiselnih pomislekov glede takšnega pristopa k naši ljubi kulturi. Lepa predstava, zelo dober Partljičev nagovor in nasploh, lepa proslava kulturnega dne, hkrati pa takoj škandal zaradi nekakšne cenzure in cel kup obtožb in tragičnih dejstev o slovenski kulturi in zapostavljanju naših umetnikov. Nasploh, če že ne ravno kulturno, pa vsaj zelo slovensko.

Kot sem omenil, sem prebral ali slišal tudi smiselne pomisleke. S tem želim povedati, da poskušam biti, kot večinoma, do vseh nekako razumevajoč. Pred nekaj dnevi sem bil na premieri dokumentarnega filma. Lahko se celo pohvalim, da sem si jo ogledal v družbi avtorja D. Moravca in T. Kosmača- kosmota. Slednji je tip, ki zame baje misli, da sem pisatelj, jaz pa zanj točno vem da je! Film, podpisan od že omenjenega avtorja – režiserja in fenomenalnega radijca M. Šaleharja je govoril o slovenski zabavni muziki, o gasilskih veselicah, torej o nekakšni ceneni kulturi, ki si jo privošči največ ljudi. Tako kot je to moj namen v današnjem blogu, tudi avtorja v filmu nista pristopala žaljivo, ne do izvajalcev pa niti ne do občinstva. Dobro, malo cinično že, tega ne gre tajiti.

Torej, tudi sam ne iščem v teh sferah materiala za zaničevanje nekulturnega naroda, zlahka pa ravno na podlagi tega nekako povem kaj je problem NAŠE kulture. Mogoče bi še prej zraven primaknil televizijke šove. Še posebno tiste s predpono resnični. Slednji so poleg vse ostale pop scene, daleč najboljši pokazatelji tega, kako je to »ustvarjanje« plod strategije, researcha, tempiranja, poznavanja ciljne publike ipd. Za razliko od neke prave umetnosti, ki naj bi vsaj v osnovi imela umetnika in njegov navdih, njegovo z dušo narejeno umetnino. Naj bi, poudarjam. In pojav reality showov je dala tem raziskovalcem izredne rezultate. V kratkem času so dojeli, da Slovenec (enako je v tujini, seveda) ne potrebuje akademskih igralcev, režiserjev, literarne podlage in podobne navlake. Povprečen človek v tem času je najsrečnejši, če nekje zberejo nekaj ljudi, ki so po možnosti še za številko večji bedniki od njega in jih potem 24 ur na dan snemajo in predvajajo na naših tv škatlah. Madona, kako je to fajn!

Jaz sicer z olajšanjem lahko ugotovim, da teh stvari ne spremljam, sem pa namesto kulturnega udejstvovanja, literarnih večerov, recitiranja zdravljice v teh dneh večino energije posvetil norenju, suhomesnatim izdelkom in vse za piko na i še podkrepil z damatinsko in ostalo tujo pop muziko v izvedbi občasno zelo vprašljive kvalitete.

Kot se mi to dogaja zelo pogosto, tudi tokrat ne vem prav dobro, kako bi zadevo povzel. Hkrati se mi je pristop na prireditvi ob prazniku zdel dober in hkrati se tudi sam malo sprašujem do kod mora seči naša odprtost, kje bo čas in mesto za nekaj patriotizma in iskanja oprimkov v naši zvodeneli narodni zavesti. Nekako vem, da je kultura samo ena. Umetnost pa sploh. In ta ne pozna in ne sme poznati ne meja ne ideoloških in kulturnih pregrad, hkrati pa se sprašujem ali tako razmišljajo tudi tisti, ki z milimi obrazi stihijsko, kot povodenj uvažajo svojo kulturo v naše kraje, v svojih mislih pa imajo mogoče marsikateri manj všečen načrt. Ja, vem, zaplankano!!

Predvsem pa, da vsaj malo povežem te svoje odstavke … včasih se imam za nekakšnega vaškega kulturnika, po drugi strani pa, medtem, ko sem uganjal muziko na petsto ohcetih, veselicah, pustih, martinovanjih, abrahamih in včasih kar tako, nisem še videl od blizu baleta ali opere. Gledaliških predstav komaj nekaj. In tako se nikakor ne počutim kompetentnega, da bi napadal kogarkoli. Kultura je sicer v težavah. Zanjo ni denarja in ne razumevanja. Ima pa nekje še ogromno rezerve, cele planjave prostora in časa. Gre za to, da si zelo veliko kulture lahko naredimo sami. Dokler pa v tej smeri ne naredimo ničesar, so naša modrovanja na forumih in podobnih sekretih vredna manj kot … nič!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



7 odzivov ↓

  • mijau // 8.02.2016 17:21

    Lepo, da sem nekaj zvedel o proslavi na TV, ker je nisem gledal.
    Resničnostnih šovov tudi jaz ne gledam, ker če so resničnostni, so dolgočasni, če pa so dirigirani, pa niso resničnostni. Sem pa bral eno kriminalko o takem šovu, kjer so nekoga ubili, da bi šov imel večjo gledanost.

  • daredare // 8.02.2016 17:31

    Ja, to je bilo malo skrajno. Domnevam pa, da je bil tip, potem, , ko so ga fentali, resnično(stno) gin!

  • miri // 8.02.2016 18:15

    Prevečkrat uporabljamo zdravico kot Zdravljico.

  • daredare // 8.02.2016 21:33

    A hočeš reči, da večkrat tuhtamo samo kako bomo izpraznili kakšen glaž, kot pa kaj ob “na zdravje” v resnici mislimo??

  • olna // 12.02.2016 23:14

    Partljič (je moj sosed v Mariboru!) je končno dobil nekaj, kar mu pripada. Definicija umetnosti? JIh je kolikor hočeš, vsak pamentnjakovič bo kaj izmodroval. Jaz je ne poznam. Vem samo, kaj mi je všeč in kaj ne.

    Opera in balet? V obojem sem že neznansko uživala, ampak kvantitativno res samo v “omejenih količinah”. Malo zna biti naporno, no.

    Od resničnostnih šovov mi res zadostuje samo videti sodelujoče. Enkrat mi je uspelo celo odgledati kakih 15 minut…umivali so si zobe in dve dečvi sta si kar naprej padali okoli vratu in si zagotavljali, kako sta sorodni duši. Ko je eden z rinkami v ušesih in nosnici ponudil drugemu, da mu bo depiliral noge, sem nehala gledati. Imam pa prijateljico, ki niti ene oddaje ne zamudi, o vseh “kandidatih ve prav vse…

    Hm , kaj vem, mogoče je pa to umetnost prihodnosti? Potem sem jaz prav grozna antikviteta…

  • daredare // 13.02.2016 13:21

    Olna, za tvojega soseda sem tudi sam prepričan, da si zasluži nagrado. Izjemen avtor. In tudi njegov govor na proslavi je bil vreden svojega časa. Pred časom Partljiča nisem preveč rad poslušal. Zdelo se mi je, da ne more ničesar povedati. Potem pa smo ga enkrat gostili na zaključku prireditve “primorci beremo” ! Bil je izjemen. Mislim ,tip je raztural. eno uro je govoril na pamet o nekih prigodah iz svojih knjig in se mi je tudi glede tega prikupil sto na uro.

    Drugače pa … umetnost. Jah, to ne bo nikoli dokončno dorečeno. Sva pa podobna ljubitelja in poznavalca. Zagotovo. Reality shovi pa ne bodo nikoli prišli na spisek stvari, ki so vsaj pogojno umetnost. Ne bodo pa pika!! :) LP

  • olna // 18.02.2016 12:46

    Oj Dare, pa imava spet eno podobno izkušnjo. Tudi jaz Partljiča nekako nisem posebej obrajtala, dokler ga nisem doživela v živo – v enem klubu nam je priredil en na pol spontan show, v katerem je pripovedoval o dogajanju in svojih izkušnjah med pripravami za Maribor – prestolnica kulture. Ni bilo samo smešno, bilo je duhovito in vsebinsko, takšni nastopi, ki te potem še en čas spremljajo in o njih razmišljaš.

    Mogoče ni bilo tako spontano, kot se je zdelo, ampak hej, to pa je prava umetnost: nastop, ki poslušalcem/gledalcem deluje spontano, čeprav je zahteval kat nekaj priprav in vaje. Tega ne zmore vsak, in to se mi zdi ena od Partljičevih največjih vrlin. Od tedaj ga grem namreč poslušat, če je le priložnost, in še nikoli mi niti za minuto ni bilo žal.

    Da se znati hecati tudi na svoj račun, je pa sploh redka kvaliteta. Hvaležna sem, da ga imam(o).

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !