dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2016

Primitivci

24.02.2016 · 13 komentarjev

Počasi postajam res sit tega, da me stalno postavljajo v nekakšno posplošeno sliko, kakšen naj bi bil kot Slovenec. Vsak narod, vsako okolje ima v lasti, po navadi neprostovoljno, nekaj stereotipov. Redko so slednji pozitivni. No, kdaj se zgodi, da pridejo notri tudi dobrodušnost, dobrovoljnost, ampak večkrat gre za negativne stvari. Nek narod je skop, nek drug butast, tretji surov. In Slovenci smo, ne le, da postali lastniki nekaterih najbolj nezaželenih oznak, ampak smo šli še korak dalje. Zelo velikodušno smo te stereotipne oznake tudi sprejeli. Ne vem, če obstaja kje narod, ki je sposoben sam sebe tako brezkompromisno, brez zadržkov obtoževati, se zaničevati, se po domače rečeno, do onemoglosti dajati v drek!! Cela četa takšnih obstaja, ki to delajo celo na nekem višjem nivoju, analitiki, psihologi, sociologi ali na primer satiriki. Vtis dajejo, da so prepričani v to, da je njihovo početje celo konstruktivno. Da bo dalo pozitiven rezultat. Da se bo narod šentflorjanski zavedel te kritike in postal boljši. Japajade!

Zadnje dni sem postal Šenčurčan. Zavrt, ksenofoben, nestrpen Šenčurčan. Kar s strahom sem si iz arhiva potegnil prispevek o dogajanju v tistem kraju. Bal sem se, glede na odzive v medijih na kakšno primitivno sliko samega sebe bom naletel. Pa moram priznati, da sem primitivnost tam res ugledal. Tiste vrste primitivnost, ki jo je zlahka vedno znova posneti v množici. Pa tiste vrste, meni nerazumljive, ki jo povzročijo iz zgodovine privlečeni znaki in simboli, pa primitivizem, ki je to zaradi alkoholiziranosti, neuravnovešenosti, neartikuliranosti to že samo po sebi. Potem pa je tu še maketa džamije na traktorski prikolici, kar mi bo moral šenčurski rojak pa prav posebej razložiti!!

Obstaja pa ena, zame veliko bolj boleča in fatalna vrsta primitivnosti in podtlehnosti. Namreč ta, da ne glede na ceno, ne glede na resnično bistvo dogajanja, ne glede na posledice, glavno besedo prevzamejo trgovci. Kramarji! V prve vrste se postavijo in poskušajo na vsak način pribarantati nekaj točk, nekaj glasov. In tukaj postane primitivec še marsikdo. Pa čeprav trezen, lepo oblečen, napredno misleč in izobražen. In vsi omenjeni so najbolj glasni, na najvišjih okopih stojijo in imajo najbolj žive barve. Spozna se jih najbolj po tem, da skrajno izstopajo!

Pa, da ne bo pomote, niti najmanjšega dvoma ne smem dopustiti, da ne odobravam zavrnitve otrok, ki naj bi jih nastanili v tistem kraju. Niti slučajno. To je pa res minimum humanosti in pod to ne bi smel iti nihče. Če dvomimo o tem od kod prihajajo tujci in s kakšnimi nameni in razlogi, to pri otrocih, posebno takšnih, ki so sami, brez staršev, popolnoma odpade.

Pa vendar se bom nekoliko postavil zase kot Šenčurčana. Poznam občutek, ko se bojim, da mi bo nekdo obrnil svet na glavo. To povezujem s krajem, ki ga imam rad, z navadami ljudi, ki so mi všeč in s stvarmi, ki smo jih podedovali in tistimi, ki jih poskušam posredovati naprej. Popolnoma se zavedam, kako ozkosrčno zna zveneti, ko opisujem tiste bregove, ki sem jih trebil in čistil in se mi je zdelo, da bi bila totalna katastrofa, če bi mi jih kdo vzel in izničil moje delo, po drugi strani pa čutim še vedno tako, to pa zato, ker sem prepričan, da imam pri tem zdravo mejo. Vsi tisti pa, ki me bombardirajo v teh časih z leve in desne, nimajo zdrave meje. Nekakšne temne sile nas zasipajo s strašnimi foto/video in ostalimi vsebinami, ki nedvoumno razkrivajo agresivnost in neusmiljenost sil, ki nas napadajo in nas bodo po kratkem postopku uničile. Nič drugega jim ni treba storiti. Na svojo stran dnevno pridobivajo somišljenike. Potem pa je tu tista domnevno svetlejša stran, ki pa nam govori o humanosti, o priložnostih, o vseh pozitivnih vidikih multikulturnosti. Tudi zanje zgleda, da mislijo, da jim ni treba nič drugega storiti. Vendar tukaj se stvar malo zaplete. Marsikaj bi namreč morali pojasniti ljudem. In ko ni tako dolgo od njih ničesar uporabnega ne o tem koliko, ne o tem kako, ne o tem do kdaj … človek ne ve več ali res nimajo pojma ali mogoče kot lojalni hlapci tega ne smejo povedati.

In Šenčurčani v vsej tej zmedi ostajamo takšni kot smo. Marsikdo se zaveda primitivnosti konkretnega dogajanja. Nikjer pa nikakršnega znanega kraja in časa, kjer bi lahko svoje dvome, strahove izrazil na pameten način. Ostajamo z napol odprtimi usti, zmedeni kot tisti otroci, ki jih je mentor animiral, da so za prezeble in nesrečne izdelali rokavice, potem pa so te taiste rokavice, rdeče, rumene in modre ležale zavržene in pohojene med celimi konzervami in flašami vode na tistem nasipu nekje v jugovzhodni Sloveniji. Samo gledali so otroci sadove svoje dobrodelnosti. V sebi še niso imeli tistega, kar je začelo rasti točno tisti dan, učitelj pa sredi razreda tudi ni smel izreči kar je imel na koncu jezika »pička jim ma …«

Nisem strokovnjak za narode in njihove značilnosti. Včasih slišim od kakšnega šoferja, kako brez vsake manire so Poljaki, od popotnika kakšno svinjarijo in nemarnost je videl na Kitajskem, od izseljenca, ki mi je zgrožen pripovedoval o zakonskem paru v Švici, ki sta v gostilni plačala vsak svoje kosilo, o obiskovalcu žlahte v Ameriki, ki so mu za cel teden namenili gledanje teveja in hladno pivo in so bili nadvse presenečeni, ko je izrazil željo da bi si ogledal mesto (Pitsburg). Znanec mi je pripovedoval o ohceti na Škotskem, kjer ženin plača večerjo in prvo pijačo, potem pa plačujejo vsak zase naprej. Pravili so mi o vzvišenosti severnjakov, o alkoholikih na slovaškem in v Rusiji, o hinavskih Lahih in še vseh sort lastnostih nekih drugih ljudi. Večina teh značilnosti so seveda stereotipi, veliko pa je tudi stvar ustaljenih navad. Se pravi, da jim marsikaj od tega zgleda popolnoma naravno in moti, kar je popolnoma nesmiselno, le druge.

Mene ne moti, in tudi lastne Šenčurske slabosti sprejemam zelo popustljivo. Sovražim to stanje, ko se zaničujemo do onemoglosti. Jaz vedno najdem kaj na kar sem ponosen. Vedno najdem kaj za kar sem hvaležen.

Šenčurski dogodki so slaba reč. Nedvomno. Domnevam, da tudi večina akterjev ve, da to ni najboljši način. Vendar prav med tistimi, ki zdaj najbolj sramotijo naše ljudi, bi morali biti tisti, ki vedo kaj bi pa bil pravi način. Kako razložiti ljudem nekatere stvari. Jim prestaviti možnosti in rešitve. Pa jih ni. Nimajo pojma.

Še naprej bodo vpili samo nekaj o človečnosti in pljuvali po lastnem narodu, njihovi kolegi na drugi strani pa nas bodo še naprej zasipali s kontrapropagando. Primitivci!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

komunikacijski mrk

18.02.2016 · 3 komentarjev

To moje nakladanje o položaju delavca, pa ne samo delavca v plavih cunjah, v zadimljeni proizvodnji, v bistvu je nasploh vsakemu, ki je pripravljen »pošteno« delati v teh časih bolj tako tako, izgublja še tisti smisel, ki ga je, če ga je sploh kdaj, imelo. Enako kot tisti redki sitnež, ki na tako imenovanih delavskih sestankih v zadnjih minutah točke razno dviguje roko, vsem pa se že mudi na avtobus, na plano, domov. Sestanek je bil kakopak tempiran na tak način, pa tudi večina samo zavije z očmi, ko vidi vedno enega in istega godrnjača, ki vedno vpraša isto stvar. Nekaj okoli plače. Ja, kaj bo pa dosegel? Isto kot mi, vsi ostali, ki smo lepo apatično tiho in se nam mudi ven iz bajte do prvega hladnega pira. Pa še enega, pa še enega … potem pa že ratamo tudi sami malo hudi. Drugič jim bomo pa povedali svoje.

Pa saj so o plačah direktorji malo prej govorili. V tistih štrenah nerazumljivih številk, v tistem delu izvajanja, ko še ni bilo točke razno in možnosti godrnjanja. Takrat so nekaj pleteničili okoli primerljivih coleng in sistema stimulacije. Seveda enako dobro, kot polovica slovenskih delavcev, vedo, da smo se poglihali na uravnilovki v višini minimalca in da je edina stimulacija pogosto ta, da je treba nekemu delavcu administrativno dodati nekaj evrov, da doseže zakonsko določen znesek, tisti, ki malo napreduje ali preseže plan pa ima taisti minimalec že brez tistega dodatka. Ni treba poudarjati, da je njegova zmaga popolna. Vendar, gospodje so vseeno sposobni klobasati o primerljivih plačah in stimulaciji. V tistem delu, ko se jih ne moti in po logiki, da ima v gozdu volk mikrofon!

Enkrat, ampak res točno enkrat precej let nazaj, sem doživel, da je eden od pomembnih gospodov, takrat sicer še precej mlad, pozneje pa kar omembe vredna veličina, povedal okoli tega nekaj pozitivnega, nekaj kar me je nekoliko osupnilo, in kar se mi je za vedno zapisalo v spomin. In ne glede na to, da od besed ni bilo nič in da je tudi tistega gospoda potegnilo v tok in pozneje nikoli več ni spuščal takih čudnih misli na plano. Ko smo sprožili problematiko, je to komentiral nekako takole »Zavedamo se, da bo treba enkrat tudi to urediti!« Kot rečeno, nič se ni uredilo, še na slabše je šlo, ampak od njegove izjave je ostalo vsaj nedvoumno dejstvo, da stvari niso urejene.

Jasno pa mi je še nekaj. In sicer to, da med temi ljudmi, ki so sicer vse odnose vkalupili v neke sisteme, od največjih strokovnjakov požegnane programe in v detajle predpisane odnose, ni niti za majhen ocvirek človeške komunikacije. Nula! Nič! Po omenjenih predpisih se med sabo in tudi nas sicer ti ljudje nazivajo z blagozvenečim imenom »sodelavec« , hkrati pa pazijo na vsakem koraku, vsako sekundo, da ne bi kaj ušlo izpod nadzora, da česa ne bi bilo možno pokazati v enem od barvnih grafov. Sodelavec, pa naj se še tako prijetno sliši je v bistvu enota, ki v končni fazi pomeni takšno ali drugačno obremenitev ene enote izdelka, ki nekje na koncu pade iz njegovih rok. In kot enota je jasno in nedvoumno definiran. Ni to subjekt z nekimi posebnostmi, z nižjo postavo, nagnjen bolj k natančnosti kot hitrosti, ki piše z levo roko in ne mara politike. Niti slučajno ni, za razliko od neke druge kolerično raztresene enote, nagnjen k menjavanju okolja ali zameram do soenot …. Nič od vsega tega.

Ponekod po svetu se ljudje že po tradiciji delijo v sloje. V Indiji imajo tako imenovane kaste in od rojstva do smrti je jasno kaj ti pripada in kaj ne. Prehodov iz ene skupine v drugo ni. Tisti iz najvišje kaste s tapravo piko na čelu niti ne pomislijo, da bi govorili z bednikom, ki brodi po ulični kanalizaciji. Taka ureditev je po neki zgodovinski logiki delovala in zelo dolgo trajala. In tudi v moderni dobi, v obdobju industrializacije, tisti s škarjami in platnom marsikaj iz zgodovine z veseljem poskušajo ohranjati. Marsikaj od tega argumentirajo s kapitalizmom. Pri nas radi celo navržejo:«Saj ste sami hoteli tako!« In razslojenost obstaja in vedno bo obstajala. Celo se mi zdi, da ni to tako grozno. Vendar delitev na tiste, ki čistijo drek in veličine, ki se kopljejo v masti, vmes pa niti sledu od normalne komunikacije ne more delovati. Dolgoročno in napredno zagotovo ne. Lahko deluje v najbolj brutalnih oblikah kapitalizma in za kratek čas.

Kapitalizem naj bi predvsem delal denar. Dobiček. Za človeka s svojimi značajskimi, čustvenimi, intimnimi lastnostmi v sami teoriji ni prav veliko prostora. Kot sem že omenil, je usoda človeka, da postane enota. Pa vendar … če pogledamo na stvar, magari celo z naše, žabje perspektive, opazimo neko razliko med plenilsko, barbarsko džunglo in kapitalizmom, ki uporablja razum in gleda naprej. Tako kot sem si zapomnil tistega direktorja, ki je priznal, da bo treba enkrat stvari urediti, sem si zapomnil tudi bednika, nekdanjega sodelavca, ki je za malenkost višji položaj zlahka sprejel in uporabljal modrosti, kot je tista »zdaj ko je kriza bodo pripravljeni delat še za manj!« In so delali! Pa ne prav vsi. Nekateri so odšli drugam. Pa ne najslabši. Prišli so tujci. Prišli so sezonci. Prišli so zidarji in se šli orodjarje. Ostajali so stari in tisti z omejenimi sposobnostmi. Pa vsi s takšnimi omenjenimi modrostmi so tudi ostali in niti slučajno ni nikomur kapnilo kaj je šlo nekje narobe.

Marinko je v kovačiji vedel predvsem to, da je treba stvari prav in zavzeto narediti, obdelati vsak kos tako kot to zna. Ko je gledal in poslušal vso zmedo in meglo, ki so mu jo prodajali, si je pogosto priznal, da ne ve kaj točno bi bilo potrebno narediti, kaj bi bilo najbolj prav. Čisto ponižno je bil pripravljen priznati šefom, direktorjem ali komurkoli, da mu ne nese tako daleč.

»Ampak, jebemti sunce!« je rekel sam pri sebi in dvignil tisto železno reč proti svetlobi, kot bi strokovno ocenjeval vino novega letnika. »A ni bistvo vsega, da to naredimo! Tako kot se za gre!?«

A je vam vseen, al kuga!??

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Kultura, klobase in “ružo crvena”

8.02.2016 · 7 komentarjev

Že cel dan, ki pa, resnici na ljubo po dolgotrajnemu zasluženemu počitku ni bil prav posebno dolg, tuhtam o tem našem kulturnem dnevu. Mogoče bi bilo bolje, da bi napisal multikulturni dan. Vsako vztrajanje ali pa celo že samo omenjanje striktno slovenske kulture, takoj dobi kakšno oznako. Zaplankanost je že ena takšnih. Ne dvomim, da bi jo fasal že v enem prvih komentarjev. Na hitro sem pogledal posnetek glavne kulturne proslave in z olajšanjem ugotovil, da so tudi snovalci prireditve dojeli , da je treba iti v multi smer. Umetniki so nam predstavili zdravljico v prevodih v razne jezike in baje, moram še preveriti, je celo eden od nagrajencev tujec.

Tiste zdravljice so se mi zdele še kar všečne. Na žalost sem pozneje iz facebooka in podobnih modrovališč izvedel, da je vse skupaj (spet) ena velika zarota in samo še stopnica več do popolne okupacije s strani tujih sil, ideologij, religij in vsega kar spada zraven. No, jaz sem pogledal samo nastope in nisem razmišljal o tem. Dobro vem, da če ne bi bil problem v tem, da je Prešernov komad pel Sirijec ampak bi bil to, denimo, pevec Janez iz Radovljice, bi se pa lahko zapletlo pri dejstvu, da je njegov stric član neke politične stranke, ki nam ni po volji. No, moram pa reči, da sem prebral tudi nekaj čisto smiselnih pomislekov glede takšnega pristopa k naši ljubi kulturi. Lepa predstava, zelo dober Partljičev nagovor in nasploh, lepa proslava kulturnega dne, hkrati pa takoj škandal zaradi nekakšne cenzure in cel kup obtožb in tragičnih dejstev o slovenski kulturi in zapostavljanju naših umetnikov. Nasploh, če že ne ravno kulturno, pa vsaj zelo slovensko.

Kot sem omenil, sem prebral ali slišal tudi smiselne pomisleke. S tem želim povedati, da poskušam biti, kot večinoma, do vseh nekako razumevajoč. Pred nekaj dnevi sem bil na premieri dokumentarnega filma. Lahko se celo pohvalim, da sem si jo ogledal v družbi avtorja D. Moravca in T. Kosmača- kosmota. Slednji je tip, ki zame baje misli, da sem pisatelj, jaz pa zanj točno vem da je! Film, podpisan od že omenjenega avtorja – režiserja in fenomenalnega radijca M. Šaleharja je govoril o slovenski zabavni muziki, o gasilskih veselicah, torej o nekakšni ceneni kulturi, ki si jo privošči največ ljudi. Tako kot je to moj namen v današnjem blogu, tudi avtorja v filmu nista pristopala žaljivo, ne do izvajalcev pa niti ne do občinstva. Dobro, malo cinično že, tega ne gre tajiti.

Torej, tudi sam ne iščem v teh sferah materiala za zaničevanje nekulturnega naroda, zlahka pa ravno na podlagi tega nekako povem kaj je problem NAŠE kulture. Mogoče bi še prej zraven primaknil televizijke šove. Še posebno tiste s predpono resnični. Slednji so poleg vse ostale pop scene, daleč najboljši pokazatelji tega, kako je to »ustvarjanje« plod strategije, researcha, tempiranja, poznavanja ciljne publike ipd. Za razliko od neke prave umetnosti, ki naj bi vsaj v osnovi imela umetnika in njegov navdih, njegovo z dušo narejeno umetnino. Naj bi, poudarjam. In pojav reality showov je dala tem raziskovalcem izredne rezultate. V kratkem času so dojeli, da Slovenec (enako je v tujini, seveda) ne potrebuje akademskih igralcev, režiserjev, literarne podlage in podobne navlake. Povprečen človek v tem času je najsrečnejši, če nekje zberejo nekaj ljudi, ki so po možnosti še za številko večji bedniki od njega in jih potem 24 ur na dan snemajo in predvajajo na naših tv škatlah. Madona, kako je to fajn!

Jaz sicer z olajšanjem lahko ugotovim, da teh stvari ne spremljam, sem pa namesto kulturnega udejstvovanja, literarnih večerov, recitiranja zdravljice v teh dneh večino energije posvetil norenju, suhomesnatim izdelkom in vse za piko na i še podkrepil z damatinsko in ostalo tujo pop muziko v izvedbi občasno zelo vprašljive kvalitete.

Kot se mi to dogaja zelo pogosto, tudi tokrat ne vem prav dobro, kako bi zadevo povzel. Hkrati se mi je pristop na prireditvi ob prazniku zdel dober in hkrati se tudi sam malo sprašujem do kod mora seči naša odprtost, kje bo čas in mesto za nekaj patriotizma in iskanja oprimkov v naši zvodeneli narodni zavesti. Nekako vem, da je kultura samo ena. Umetnost pa sploh. In ta ne pozna in ne sme poznati ne meja ne ideoloških in kulturnih pregrad, hkrati pa se sprašujem ali tako razmišljajo tudi tisti, ki z milimi obrazi stihijsko, kot povodenj uvažajo svojo kulturo v naše kraje, v svojih mislih pa imajo mogoče marsikateri manj všečen načrt. Ja, vem, zaplankano!!

Predvsem pa, da vsaj malo povežem te svoje odstavke … včasih se imam za nekakšnega vaškega kulturnika, po drugi strani pa, medtem, ko sem uganjal muziko na petsto ohcetih, veselicah, pustih, martinovanjih, abrahamih in včasih kar tako, nisem še videl od blizu baleta ali opere. Gledaliških predstav komaj nekaj. In tako se nikakor ne počutim kompetentnega, da bi napadal kogarkoli. Kultura je sicer v težavah. Zanjo ni denarja in ne razumevanja. Ima pa nekje še ogromno rezerve, cele planjave prostora in časa. Gre za to, da si zelo veliko kulture lahko naredimo sami. Dokler pa v tej smeri ne naredimo ničesar, so naša modrovanja na forumih in podobnih sekretih vredna manj kot … nič!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks