dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2016

Ja, res!

31.01.2016 · Brez komentarjev

Treba je, brez pardona, brez pomislekov in brez iskanja,
upoštevanja olajšav, planiti pokonci. Mrzel jutranji zrak,
ledeno hladen pljusk vode, vse to je le začetek,
nobenega smisla ni v tem iskati kaj slabega.
Vse spada zraven. Trenutek slabosti,
mravljinčenje nekje v temenskem delu
in nesmiselna želja, da bi ostal na toplem.

Vse to zavrneš in zatreš v najdrobnejši kali.
Postaviš se na noge, močan in zvedav,
poln neke sile, ki te goni naprej.
Zdi se ti, da bi lomil kosti in podiral zidove.
Samo par formalnih opravkov te še loči do spopada.

To početje ni za mehkužna, nižje osveščena bitja.
Ni za jamravca in bolnika. To je delo za hiperaktivca,
garača, borca do zadnje kaplje krvi in v dlesni
zadnjega čekana, ki z njim grize naprej.

Zgodovina govori o prednikih te vrste.
To so bili ljudje,ki so žrtvovali svoje življenje za stvar.
Vsak svoj dan, ki od njih večine niti ni videlo njihovo oko.
Od temnega dneva, do pozne noči je potekal njihov spopad.
Brez možnosti umika ali vdaje.
Udi in um so se vdali šele, ko so v soju sveče gubaste veke
za vedno zaprle pogled.

In vedno je bila z njim duša.
Nikoli ni popustil in se vdal tirnicam.
Nikoli ni ugotavljal s katere smeri piha ta ali oni veter.
Nikoli ni menjaval plaščev, ko so to delali drugi in
nikoli ni iskal bližnjic do cilja, ki si ga je zadal.

Včasih je nosil glavo na pladnju in ni trznil,
in ni popustil in delal naprej, kot da ni vse skupaj nič.
Na svojo srečo je že zdavnaj pozabil
in včasih je zastavil srečo vseh okoli sebe.
Najbližjih, najdražjih, vseh ki zanje ni imel časa, da bi to sploh bili.

Vedel je za vse kar se dogaja. Sleherni pojav je znal pojasniti.
Potopil se je pod še tako debele plasti kože.
Pokvarjencev, stremuhov, bleferjev.
Spregledal je spletko ali jo napovedal že vnaprej.
Ločil je dobro od slabšega, bolj slabo od najhujšega zla.
Spretno je veslal med vogali in okroglinami časa.
Izumil je brezčasno misel in vse pojasnil z njo.
Iz njegovih razmišljanj so izluščili citate
in jih uporabljali včasih opiti modreci v delavskih cunjah,
ki so viseli ob zasluženih šankih ali pa vodilni,
veliki možje, ki so tako podkrepili svojo modrost.

Tehnično je zadevo preprosto obvladal.
Celo tako dobro, da o teoriji ni več razmišljal.
Konstrukcija se je gradila sama od sebe.
Kot stolp, kot megalomanska arhitekturna stvaritev
je rasla nad babilonom ljudskega uma in brezumja.
Na zidovih so sporočila vodila v lepši svet,
kjer stvarnik ne bi pomešal ljudskih glasov.

In, glavno, daleč najpomembnejše od vsega. Imel je željo!!

Šibak in zmeden. Vrtoglavo majav je stresel z glavo. Oprijel se je te zadnje bilke krčevito in z vsemi ostanki moči. Pika na i! jagoda,ki je bila na mesto na vrhu torte, šele najnižja stopnica. Prva in edina stvari, ki se jo je lahko oprijel. »Ta fant bo pozno odrastel!« so rekli in čudno je stavek zvenel.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Kavica na drugem planetu

17.01.2016 · 14 komentarjev

Z mojim osebnim menedžerjem sva posedela v njegovi razkošni pisarni prvič po novem letu. Že kaka dva meseca si nisva vzela časa. Tokrat pa me je zares prijazno, skoraj proseče poklical, naj pa le pridem na kavico. Ta najina srečanja so bila že tako, milo rečeno, malo posebna, nenavadna, kadar me je tako povabil pa se mi je sploh zdelo vse skupaj zelo čudno. Nekako tako, kot da me kliče na pomoč. Kot bi v neki stiski potreboval nekoga za pogovor. Nekoga, bi lahko rekel, bolj navadnega.

Saj okoli možakarja, okoli veličine kot je bil, ni bilo nikoli dolgčas, nikoli miru. Vedno se je po njegovi pisarni smukalo veliko ljudi. Nosili so mu poročila o svojem delu, rezultate poslovanja njegovih firm, cele mape grafov in izračunov, ki so, povečini štrleče navzgor, kazali razcvet in dobiček, ki se je zgrinjal na njegov, bog ve kako velik kup. Dobrikali so se mu in pazili na vsako besedo, se trudili nositi zgolj dobre novice, mu ponarejeno sproščeno, z medlim, osladnim humorjem popestriti jutro in na vse možne, naučene načine kazati svojo lojalnost in pošteno delavnost.

»Pha!« je prhnil, brez besede pa vendar s tako mnogo vsebine, ko sem ga enkrat pobaral, kako da s temi svojimi podsodelavci ne posedi, pogleda tekme in popije kave. »Pha!« Odsekano, skoraj jezno, z jasnim sporočilom, naj ne spuščam takšnih bednih pripomb!

Pa sva posedela. Tekme tokrat ni bilo, le radio je spuščal v prostor nekaj muzike in nepomembnih sporočil in tako skrbel, da v prostoru ni bilo nepotrebne tišine.

»Kako si kaj, Dare?!« je bil dober začetek. Vedno je to dober začetek. Potem lahko tako nadaljuješ pogovor še nekaj časa. Povprašaš o počutju, pa o zdravju otrok in cele žlahte. Potem se enkrat prevaga na tisto bolj pričakovano stran. Takrat vzdušje dobi normalno, sobno temperaturo in šele takrat tudi pravo vsebino.

»Ste me kaj opravljali in zaničevali zadnje dni!« je tokrat gospod presekal prijazen uvod. Besede je nekoliko nespretno zavil v hudomušnost in sproščen, na videz nepomemben stavek.

»Ma veš, da niti ne! Včasih se nam zdi, da smo že vse povedali. Včasih ob kofetu malo pošimfamo, si privoščimo malo cinizma. Pa to je bolj za priboljšek. Kot malo peciva zraven tiste žlobudre iz avtomata. Verjetno se ravno takrat spomnimo na to, da še ni tako dolgo, ko smo kot ljudje sedli za mizo in ob pogovoru spili pravo kavico, prej kot so neki tvoji eksperti izračunali, da ti lahko takšne malenkosti prinesejo še kakšen usran cent na ogromen kup. Ja no, ampak cent na cent pa gre!« sem si še sam dovolil malo blagodejne arogance.

»Pa se menda ne ukvarjate resno s takšnimi malenkostmi!?« me je poskusil ustavljati.
»Seveda ne. Le da ne vidimo takšnih stvari vedno kot malenkost. Velikokrat se nam zdi, da so takšni ukrepi, ki jih imenuješ malenkostne, del zelo velikih sprememb, ki so nas čisto zaobšle. In veliko manj je pomemben odnos do ljudi, zadovoljstvo in vzdušje, kot pragmatično sledenje nekim uvoženim standardom in sistemom. Da ne govorim o tem, da se cele ekipe ukvarjajo z vsako našo sekundo, z grafi in smeškoti, z rdečimi in zelenimi kazalci. In vsem krizam navkljub ni problem teh ljudi plačevati. Očitni ni to niti približno tako težko, kot delavcu dati malenkost več od minimuma!«

Za trenutek je postal potem pa čisto nalahno otresel z glavo. Tako gesto po navadi vidimo pri komu,ki kljub trudu ne more najti smisla sogovornikovih besed. Telefonsko tajnico je po treh ali štirih klicih moj menedžer kar izključil. Zelo lepo od njega. Tista ta prava, živa tajnica pa je ravno v tistem trenutku prinesla kavo.

Pogovor je potem preusmeril na običajne banalnosti. Kot vedno sva se malo dotaknila španske in angleške nogometne lige, smučarije in ostale navlake, ki so uspešno zamašile tiste kofetarske minute.

»Ampak vseeno« se je v sekundi zopet zresnil »vseeno me zanima kaj si ljudje v resnici mislijo o meni. Pa čeprav ste vsi prepričani, da mi je vseeno. Da mi prav dol visi, kot se reče v teh časih. Kaj je glavna zamera? To, da imam nekaj več, kot tvoji kameradi? Ali nihče nikoli ne pomisli, da sem si vse kar imam, tudi zaslužil? Da mi ni bilo nič podarjeno?«

Zares sem si zaželel, da bi mu pametno, premišljeno odgovoril. Res bi rad decu povedal nekaj svojih misli. Vzel sem si nekaj dolgih trenutkov in namrščil čelo! Nisem hotel napasti, kot sindikalni funkcionar, ki vedno nastopi z enim in istim že vnaprej predvidljivim stavkom. Lahko bi mu oporekal tisti pošteno zasluženi denar. Lahko bi se sporekla okoli tega, ali je bogatel samo takrat, ko je bil uspešen ali tudi takrat, ko je levo in desno podiral vse pred seboj in za sabo puščal pogorišče.

»Veš kaj ti še najbolj pogosto pripisujemo?«
Sunkovito je dvignil obrvi! Vsako v svoj vprašaj.
»Da si izgubil stik z realnostjo. Da si kljub svoji izobrazbi in veščinam izgubil občutek o vrednosti in vrednotah. Da ljudi sploh ne poznaš več! Nas ne briga ravno tako zelo kaj imaš, kakšne hiše, kako veliko jahto in kaj vse si privoščiš. Ampak v naših očeh živiš v nekem drugem svetu. Pogosto se tolažimo s tem, da tisti svet ni posebno lep, to da takšno stanje ni v prid napredku in uspehu pa tudi ostaja le brezplodna misel!«

»Dare, pošteno povedano, ne vem prav dobro o čem govoriš.

Zastal sem še za sekundo, potem pa bleknil!

»Koliko stane kilogram kruha?«

Mogoče bi takrat naštel še kaj od osnovnih stroškov navadnega človeka pa ga je že to zmedlo in nič ni bilo videti, da mi bo kaj pametnega odgovoril. Le nekaj je zmomljal in mrščil čelo. Jaz pa sem ga pred vrnitvijo na delo le še pozdravil in se zahvalil za povabilo. Nisem ga želel še bolj jeziti ali se celo za vedno skregati z njim.

Že tako je bil to zelo osamljen mož!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Ne bi

5.01.2016 · 9 komentarjev

Pa dej no. Povej!

Lej, stari. O tem pa ne bi!

O času. O tem in o tistem. O preranem. O zadevi, ki se trudi le, da mi dela težave. Trudi stalno, vedno in zares. S prvo minuto v jutru se spravi name. Me muči in ubija, dan za dnem. Neutrudno uspeva dajati vtis, da je vedno huje in da ne bo nikoli bolje. Vse sledeče ure razvleče v mučne dolgčase, dan zna predelati v brezoblično reč, ki ne veš kaj bi z njo. Pretvarja se in spreminja kot kameleon. Iz danes v jutri, iz uscane meglene zime v pisano jesen. Nikoli ne dela za nas in nikoli mu ne uspeva , da bi prikimali in zadovoljno rekli »Zdaj pa ja!To je to!« Dolgčas in odveč. Prezgodaj in predolgo. Cele dneve bi izbrisali iz spomina, cele mesece. Z veseljem bi ukinili cel kakšen letni čas. In potem se vsedemo in zamenjamo koledar. Iz vsega razberemo le to, da bo vnaprej težje in huje. Da je vse skupaj prehitro minilo. On pa v posmeh postaja lep šele, ko je star.

O ljudeh pa res ne bi. Ne danes. Ne sploh! Ljudje gomazimo po tej naši matrici in tuhtamo česa žrtve že smo! Kaj se dela norca iz nas. Kot prgišče zrnja med lačne kokoši, nam je nekaj ali nekdo v zobanje vrgel nekaj kalupov, nekaj pravil. Vrednote in stereotipe. Naj mahamo z njimi in vpijemo »hej, hej!«. (»Kdor ne skače ni Slovenc!«je lokalna varianta.) Vemo za religije, vsajene vrednote, novodobno človeško širino. Vemo za tradicijo, ozkosrčni patriotizem in za svetovljansko odprto srce. Vemo za sto nazivov za to, da so za nas drugi bedaki. Nihče pa ne ve več, da se s čisto navadno pametjo po treh mirnih vdihih da pametno razmisliti čisto o vsem. Nihče te možnosti ne jemlje več resno. Za to ne bomo uporabljali možganov. Mi bomo kupili, prodali, zmanipulirali, obdelali resnico in enostavno, pošteno srce prepustili bednemu, zasanjanemu poetu. Naj se on bode s tem. Mi bomo podrli vrtove in zažgali starodavne domačije. Obrnili bomo svet na glavo in začeli nekaj, karkoli pač že, kar se bo imenovalo po nas. Saj smo ljudje!

O besedah ne morem. Joj pa bi rad. Besede mi božajo dušo. Včasih mi letijo izpod prstov in pripovedujejo prijazne stvari. V teh časih to niso več prave besede. Komaj slišno cvrkanje, niti šepet. Prave besede grmijo iz ust vedežev, znalcev. O vsem in za vse. Urbi e torbi. Cele poplave, Neustavljive in nepremagljive. Brez možnosti ugovora, brez možnosti zmigovanja z glavo, neodobravanja in pripomb. Tako močnejše in večje od vsega. Od vsega kar kdo naredi, premakne. Od stvaritev, od izdelkov, od remek dela najboljših izmed nas. Nič ni niti bleda senca proti besedi, ki rohni in blebeta nekje nad nami. Mi spodaj s svojim bednim početjem ne zmoremo delati hrupa. Naša kladiva, naši stroji, vozila na gosenicah in takšna s krili, traktor sredi polja ali gigantsko plovilo, ki pristaja med rjastimi doki. Množice ljudi s počrnelimi obrazi, trume vpijočih, proseči obrazi, krvaveči, pritisnjeni ob žico in pregrado, grožnje, parole, nasilje, napad … vse je le bleda senca, majhen, komaj zaznaven incident, nepomembna, kolateralna škoda nekega nepomembnega dne. Potem pa pride na vrsto beseda. Po babje vreščeča ali brkata, globokega glasu. Ni treba, da pove, da pomeni. Ni treba, da ima za pol usranega piškavega lešnika vsebine. Mora biti tam. Glasna, vzvišena . In mora imeti mikrofon.

O ljubezni ne bi. Lej stari, poskusi razumeti starega kozla. O ljubezni mi po glavi ne leti več veliko teorij. Ko sem lačen stopim do hladilnika. Odprem vrata in v njem posveti luč, Vse je jasno. Samo izberem in zaužijem. Nikoli in nikdar ne stopim do tipkovnice in predelam lakoto in njene variante z vseh možnih strani. Poetično, sociološko in antropološko skozi vso človeško zgodovino. Le če bi bil frižider prazen, bi poiskal kje drugje kaj za pod zob. Tako pa ljubezni toliko okoli nas. In v sebi jo najdem brez vsakih težav. Le neuslišana bi bila pravi material za rime in verze, prazen hladilnik in muza, ki ne bi mogel do nje.

Lej, res ne bi. Ne morem. Ne gre.

O danes o jutri. O tebi in meni. O zakaj in o zato.

O manipulaciji, o teoriji zarote, o koristoljubju, stremuštvu. oholosti, te ve prodaji in resničnostnem šovu,. Ne morem, ne gre!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks